Letnik VII. — Laške, maj — junij 1973 — Številka 5 — 6 (69/70) ZA VEČJO AKTIVNOST MLADINE Sekretarja občinske konference ZMS Laško tov. ZLATKA PAVCNIKA ml., ki je nedavno prevzel vodstvo mladinske organizacije v občini, smo povprašali in ga zaprosili, naj nam pove nekaj svojih misli o delu Zveze mladine v laški občini. Predvsem nas je zanimalo vprašanje: KAKO RAZGIBATI DELO ZVEZE MLADINE V LAŠKI OBČINI. V zvezi s tem vprašanjem nam je ZLATKO PAVČNIK ml. posredoval nekaj svojih pogledov in jih strnjene v tem sestavku na podlagi nalog in zaključkov z občinske konference ZMS, ki je bila v marcu, napisal za naše glasilo. Pa poglejmo, kako gleda na to vprašanje in na katerih področjih bo v prihodnje težišče dela, ki bo pritegnilo zanimanje mladih. V aktualnem družbenem trenutku, ki ga označujejo zlasti prizadevanja za realizacijo ustavnih sprememb ter intenzivna akcija Zveze komunistov po pismu tov. Tita in izvršnega biroja ZKJ, je vsekakor izrednega pomena usklajena aktivnost vseh subjektivnih sil v naši družbi. Zveza mladine, v kateri se mladi ljudje organiziramo za politične akcije, ima še prav poseben interes, da je v tem razgibanem obdobju aktivna in prisotna pri sprejemanju vseh dolgoročno pomembnih odločitev. Naj nekatere vzroke zato omenim: 1. Nobeni družbeni problemi niso izolirani od mladine, kot tudi niso problemi mladih samo mladinski, temveč so hkrati tudi problemi celotne družbe, katere del tvorimo mladi ljudje. Pri tem pa ne mislim na neko imaginarno družbo, temveč na družbo, v kateri se ve, kaj mora kdo početi. 2. Mladi smo objektivno najbolj zainteresirani za dolgoročno reševanje problemov, kajti od tega zavisi tudi naša prihodnost. 3. Povečana pozornost Zveze komunistov do problemov mladih, ki se je odražala zlasti v pripravah na 3. konferenco ZKJ, terja zlasti od mladih komunistov aktivno prisotnost pri reševanju teh problemov. Ko se je občinska konferenca ZMS v nedeljo 11. marca na svoji volilni in programski seji odločala o svojem nadaljnjem delu, je imela pred očmi predvsem takšno družbenopolitično situacijo in naloge, ki jih le-ta narekuje. Sedem temeljnih nalog, ki jih je konferenca opredelila, tvorijo: — naloge v zvezi z realizacijo delavskih amandmajev; — problemi učencev v gospodarstvu; — sklop nalog v okviru praznovanja meseca mladosti; — dograditev koncepta SLO; — usposabljanje in informiranje vodstev aktivov ter — priprave na IX. kongres ZMS in ZMJ. Vsekakor ni slučaj, da postavljamo na prvo mesto med opredeljenimi nalogami prav bitko za realizacijo delavskih amandmajev. Poudariti moram, da pri tem ne gre za nikakršno parolo ali politično modo, gre za zelo konkretne bitke v delovnih organizacijah, ki jih bomo lahko izbojevali le dobro pripravljeni in organizirani. Teze o nalogah ZMS pri uveljavljanju delavskih amandmajev, ki smo jih sprejeli na 5. seji RK, nam predstavljajo le politično osnovo za naše akcije. V tem mesecu se bo v vsej Sloveniji zvrstilo 10 zborov mladih samoupravljavcev. Enega takšnih zborov bo organiziral tudi mladinski aktiv »Pivovarne«. Iz teh zborov moramo potegniti čimveč izkušenj drugih in jih pri svojem delu upoštevati. V programu dela omenjamo le nekatere naloge, ki jih bo treba realizirati. Osnovni namen teh nalog je spremeniti obstoječe samoupravne odnose v še bolj učinkovite, pri čemer bo moral neposredni proizvajalec imeti bistveno pomembnejšo vlogo. To pa ne pomeni samo spreminjanja organizacijskih shem, ustanavljanja TOZD itd., temveč tudi menjanje našega odnosa do samoupravnega dogovarjanja in odločanja. Pomeni bitko za delavske večine v samoupravnih in predstavniških organih ter organih družbeno-poli-tičnih organizacij, interesnih skupnostih itd.; dalje dolžnost, da delavce usposobimo in ustrezno informiramo pred sprejemanjem odločitev in ne nazadnje, tem spremenjenim odnosom moramo prilagoditi tudi način dela ZMS v delovnih organizacijah in občinski organizaciji. Naslednji sklop nalog, za katere menimo, da jih je treba realizirati do jeseni, predstavlja področje problemov učencev v gospodarstvu. V zvezi s tem je bilo že veliko povedanega in napisanega in nam zato političnih opredelitev ni več treba. Praznovanje meseca mladosti je v zvezi mladine že tradicionalno. Vendar je potrebno, da kljub nekaterim že ustaljenim akcijam, tu mislim predvsem na sprejem Titove štafete in sprejem pionirjev v mladinsko organizacijo, razmislimo še o nekaterih drugih možnostih. Ta mesec mora po mojem mnenju predstavljati vrh sodelovanja najrazličnejših interesnih in specializiranih dejavnosti mlade generacije. Od planincev in športnikov do mladih likovnikov, pesnikov in pisateljev. Ta trenutek pa bomo morali izkoristiti tudi za to, da usmerimo (Nadaljevanje na Z. strani) VIHAR OKROG SVIBENSKEGA FAROVŽA Pravzaprav o tem — o kupčiji svibenskega farovža — ne bi pisali, če ne bi za to dali povoda »davkoplačevalci« s tega področja; ti so namreč občini Laško poslali dopisnico in na« njo napisali: »Ker ste tako- protizakonito prejeli milijone od prodaje svibenskega farovža, nam par let ne pošiljajte nalogov za davke. Ge uradne osebe lahko delajo take goljufije, potem smo pa že res na koncu.« no kupnino 100.000 dinarjev. Naj še povemo, da je takšno pogodbo v ime-prodajalca še posebej na sami listini potrdil Nadškofijski ordinariat v Ljubljani. Očitki, da je občina »protizakonito prejela milijone od prodaje svibenskega farovža«, so torej povsem izmišljeni, neresnični in brez vsake pravne podlage, ker je iz sklenjenega pogodbenega razmerja lahko vsakomur jasno, kdo je po tej pogodbi Njemu in vsem tistim, ki podobno mislijo, naj povemo, da takšne kupčije s komerkoli in tudi kupčija župnijskega upravitelja nimajo z davki ničesar skupnega. Zato bo davčna uprava ne glede na to kupčijo tudi za te davkoplačevalce odmerjala davke po določbah zakona in občinskega odloka o davkih občanov. Resnici na ljubo naj še ugotovimo, da sta pogodbeni stranki v davč- /> / ' te / njegovi zgodovini, zanima tudi vprašanje, kako je bilo z Veroniko Dese-niško, ali je bila res pokopana v samostanu. Omenili smo že, da je potem, ko je izumrl rod Babenberžanov, ostal Jurklošter brez zaščitnikov. Ko pa je zavladal mogočni rod celjskih grofov, je začel podpirati tudi samostane, predvsem kartuzijanske. Žičkemu samostanu, Jurkloštru in Bistri so celjski grofje naklonili številne darove. Vojvoda Albreht II. Habsburški je kot deželni knez leta 1339 naročil Frideriku L, poznejšemu celjskemu grofu (tedaj žovneškemu gospodu), naj zaščiti kartuzijo v Jurkloštru; pozneje mu je naročil, naj ne ovira jurkloštrske kartuzije v njenih pravicah in svoboščinah, posebno glede samostanskega vinotoča v Laškem. Od tedaj dalje so se ohranile številne listine, s katerimi podelujejo celjski grofje Jurkloštru mnogo pravic. V listini iz leta. 1373 (torej točno pred 600 leti) piše, da so si celjski-grofje na-samostanskem pokopališču v Jurkloštru postavili kapelo in da vzdržujejo v njej kartuzijam večno luč v spornim celj skih grofov. Prior Mihael iz Prage (nam. že znan- kot.pisatelj)- potrjuje v listini leta 1401,. da. so si celjski grofje na velikem samostanskem hodniku' postavili oltaT v spomin grofa Hermana I., njegove žene Katarine in njunega sina Hermana. JI-.Za., vzdrževanje: tega oltarja in za spominske: maše je grofica Katarina naklonila .Jurkloštru desetino v Debru, tri kmetije na Reki in eno na Slapni ravni pri Brezah (St. Rupertu) ter 100 funtov 20 pfenigov in 230 goldinarjev v denarju. Ta dva kraja, pokopališka kapela in oltar na hodniku, ki sta posvečena spominu umrlih celjskih grofov, sta važna za določitev kraja, kjer bi lahko bila pokopana Veronika Deseniška. Najmogočnejši izmed celjskih grofov, Herman II., je leta 1400 ustanovil kartuzijanski samostan Pleterje blizu Šentjerneja na Dolenjskem. Samostan so gradili v letih 1403—1406. Tako so bili od tedaj na slovenskih tleh štirje kartuzijanski samostani, ki so vzdrževali med seboj živahne stike. Leta 1415 so celo sklenili žički, jurkloštrski, bistriški in pleterski prior medsebojno bratsko zvezo vseh kartuzij na slovenskem ozemlju. Rezultat teh živahnih stikov je bilo med drugim tudi medsebojno izposojanje knjig in tako je prišlo do tega, da so se nam po naključju ohranile v Sloveniji tri jurkloštrske knjige, ker so bile izposojene v Bistro, ostale knjige pa so ob ukinitvi vse prišle v Gradec. Ko je umrl ustanovitelj Pleterij, grof Herman II. (smrt ga je doletela 1435 v Bratislavi), so ga kljub oddaljenosti prepeljali v Pleterje in tam pokopali. (Nadaljevanje na 13. strani) MAJ—JUNIJ 1973 TOVARNA PAPIRJA RADEČE NEKOČ IN DANES (Nadaljevanje z 9. strani) Odgovor: Poleg osnovne organizacije sindikata, ZK in ZMS delujejo v naši delovni organizaciji tudi društva: TVD Partizan, Industrijsko gasilsko društvo in Strelska družina. Vprašanje: KAKO OCENJUJEŠ DELO IN USPEHE POSAMEZNIH ORGANIZACIJ IN DRUŠTEV? Odgovor: Sindikalna organizacija je pravzaprav osrednja množična družbenopolitična organizacija v podjetju. Njena aktivnost je razmeroma dobra, vendar je čutiti še preveč formalizma in morda premalo izvirnih posegov v družbena in gospodarska dogajanja. Organizacijo ZK, ki je po pismu izvršnega biroja in tovariša Tita konsolidirala svoje vrste, je vse bolj čutiti v podjetju. Žal moram reči, da imamo še vedno nekaj člankov, ki ne kažejo posebnega interesa do družbenega dogajanja in njihova aktivnost ni na potrebnem nivoju. Glede organizacije ZMS pa moram reči, da ji mi komunisti res posvečamo premalo pozornosti in ji ne nudimo dovolj pomoči, kar štejem za resno pomanjkljivost pri našem delu. To bomo morali popraviti. No in kaj naj rečem glede društev? Da so vsa zelo aktivna in da dosegajo solidne uspehe, bo najbrže premalo. Lahko rečem, da smo z aktivnostjo in rezultati dela društev prav zadovoljni. Zlasti nekatere sekcije pri Partizanu in strelci zadovoljujejo, pa tudi gasilcem gre le pohvala. Vprašanje: KAKO JE POSKRBLJENO ZA ODDIH IN REKREACIJO ČLANOV VASE DELOVNE SKUPNOSTI? Odgovor: Res nekih idealnih in trajnih rešitev v tem pogledu, žal, še ni. V Piranu imamo počitniški dom, ki pa je glede na povečano zanimanje delavcev za letovanje na morju premajhen. Že nekaj let najemamo sobe pri zasebnikih, da zadovoljimo vsem, ki si želijo počitnic v Piranu. To je trenutna rešitev. V bodoče bo treba razmišljati in aktivizirati naša prizadevanja tudi v tej smeri, da najdemo trajnešo rešitev vprašanj glede počitniške rekreacije. Skrbimo tudi za dnevno rekreacijo delavcev, ki je v poletnih mesecih bolj intenzivna. To so izleti, športna srečanja in pa letno kopališče, ki je v neposredni bližini tovarne in je s svojo slikovito okolico eden najlepših tovrstnih objektov v bližnji in daljni okolici. Vprašanje: KAKO JE UREJENO VPRAŠANJE PREHRANE DELAVCEV? Odgovor : Mislim, da je za prehrano delavcev pri nas kar dobro preskrbljeno. Imamo obrat družbene prehrane, kjer so na voljo tople in hladne malice m kosila. Usluge tega obrata koristijo skoraj vsi člani delovnega kolektiva. Vprašanje: TOVARIŠ SEKRETAR, KAKO OCENJUJEŠ TRENUTNI GOSPODARSKI POLOŽAJ TOVARNE IN KAKŠNE SO NJENE PERSPEKTIVE V BODOČE. Odgovor: , Trenutni gospodarski razvoj tovarne, moram reči, ni slab. Poslovno leto 1972 smo uspešno zaključili, likvidnost se je zboljšala. Imamo sicer težave glede oskrbe s surovinami in nekaterim reprodukcijskim materialom, vendar upam, da jih bomo premagali. Na razvoj naše tovarne v bodoče gledam z optimizmom in z velikim zaupanjem v člane naše delovne skupnosti. Tovariš sekretar, v imenu naših bralcev prisrčna hvala za odgovore! Razgovor pripravil: MILAN JESENŠEK 800 LET JIIRKLOŠTRA (Nadaljevanje z 12. strani) Pleterska kartuzija je imela v marsičem podobno usodo kot Jurklošter, zato jo tukaj na kratko lahko omenimo. Ob koncu 16. stoletja je deželni vladar ukinil oba kartuzijanska samostana in ju izročil jezuitskemu redu (Pleterje ljubljanskim jezuitom, Jurklošter pa graškim). Ob razpustu jezuitskega reda 1773 sta oba samostana prišla v državno last. Država je oba samostana nekaj časa sama upravljala, potem pa ju je prodala v privatne roke. Zadnji privatni lastnik Pleteri j je bil nek madžarski baron in po njegovi smrti so njegove tri hčerke leta 1899 prodale posestvo spet kartuzijanskemu redu, ki si je do leta 1904 zgradila na tem mestu nov samostan (od starega samostana je ohranjena edino cerkev, ki pa ni več v uporabi). Kartuzija Pleterje je postala posebno znana v zadnji vojni zaradi izdatne pomoči partizanom, ki jo je nudil samostan pod vodstvom tedanjega priorja p. dr. Josipa Edgarja Leopolda. Samostan iz- deluje in prodaja sedaj sadjevec, slivovko, brinovec in »pletersko hruško«, ki zraste v steklenici in je namočena v žganje. Slika pleterskega samostana nam kaže razporeditev samostanskih prostorov, kakršna je bila tudi v Jurklo-štru in nam pomaga tudi določiti kraj, kjer je pokopana Veronika Dešeniška. V sredini samostanskih poslopij stoji velika nova cerkev (z velikim zvonikom in z manjšim 'stolpičem na slemenu), desno od cerkve pa skupni prostori, bivališča bratov in gospodarska oslopja, levo od cerkve pa je veliki hodnik, ob katerem so vidne hišice za očete. Sredi velikega hodnika je med cipresami samostansko pokopališče in med drevjem vidimo tudi pokopališko kapelo. Ker je bilo tudi v Jurkloštru tako, moramo iskati grob Veronike Deseniške nekje vzhodno za cerkvijo, bodisi na kraju, kjer je bila pokopališka kapela ali pa na hodniku, kjer so imeli celjski grofje poseben oltar. (NADALJEVANJE PRIHODNJIČ) KARTUZIJA PLETERJE PAVLA ROVAN HREPENENJE«* Potem sta se s kolegico skupaj vračali domov. Ob njenem pripovedovanju o otroku se je tudi ona vračala v čas, ko so ji vsak smehljaj, vsak gib, vsak pogled nebogljenega bitja pomenili osvetljeno srečo, ki ji prisluhne s srcem lahko le mati. Sama sebi se je začudila, da je njej od tistega časa minilo že toliko let. Sama svetloba je bila tedaj v njej in okoli nje, tako da se je njen odsev še zdaj razlival v ta odmaknjeni čas. Ločili sta se in pohitela je domov po vrtni stezi in dalje po stopnicah v nadstropja. Čeprav so jo že nekaj časa bolele noge, ni mogla upočasniti koraka. Preveč je hitela skozi vse življenje, da bi se sedaj lahko privadila lagodnejšim stopinjam. Na zadnjem stopnišču ji je od nenadne bolečine zastal korak. Prijela se je za ograjo in šele čez nekaj trenutkov se je mogla premakniti toliko, da se je naslonila na zid. Znojne kaplje so ji polzele po čelu. In spet se ji je boleč krč zaril v prsne mišice in poteze na obrazu so se ji napele do poslednje' moči. Cez čas se je komaj odvlekla do vrat. V prsih ji je topo, naglo in gosto razbijalo srce. Zdaj je nebogljeno ležala na kavču. Odeja ji je zdrsnila navzdol in rahlo se je pripognila, da bi se pokrila. Potem se je vse v njej pomirilo. Le neka teža, ki ni bila bolečina, ji je priklepala roko k roki in težila srce. Čez čas se je poleglo tudi to. Vstala je, ne da bi ji omotica temnila pogled. Začutila je spet sproščenost. Pojedla je nekaj sadja, vzela zdravila in se odločila, da bo takoj zjutraj odšla v ambulanto k zdravnici. Potem je mimo zaspala. * * * Zjutraj jo je predramil trušč mesta, ki se vedno ob istem času razraste do viška, in potem umiri šele takrat, ko se iz mestnega zidovja trumoma vali roj delovnih ljudi k oddihu. Kot plima in oseka morja se spreminja vrvež mesta v ustaljenem ritmu časa. Z odmerjenimi kretnjami se je oblekla in ker ni čutila nobenih težav, je v navajenem zaporedju uredila vsakodnevne malenkosti. S torbo prek ramena je pohitela kot vsak dan po stopnišču na delo. Ničesar je ni več oklepalo v prsih, v delu je pozabila na zdravniški pregled in se po končanem delu vrnila domov. * * * Nekega večera, ko se je pomlad že prevesila v poletje in so ob obali svetilke med železnimi stebri spet vabile sprehajalce na klopi pod seboj, se je usedla na eno teh tudi Alenka. Ptiči so veselo švigali v zraku in vročina je legala na pristanišče. Saje iz tovornih ladijskih dimnikov so se lepile v rahlem vetru na hiše ob obali. Na sredini obrežne a-leje so si otroci zamenjavali sličice z ovitkov žvečilnega gumija in barantali s svojim otroškim imetjem, kot da so odrasli kramarji. Pridružil se jim je slok, višji deček z očmi črnimi kot oglje. Bil je iz stojnice v bližini obale, kjer je mimoidočim razkazoval preproge; le redkokdaj je odšel po očeta v bližnji vinotoč, da sklene dobro ali slabo kupčijo. Razkošatil se je pred njimi s či-bukom v ustih, ki mu je segal skoraj do pasu. Otroci so mu radi prepustili sličice, ki jih je odbral, in zato jim je dovolil se nekajkrat sprehoditi po obali s čibukom v u-stih. Vrnil se je k svoji stojnici s polno roko njemu dotlej manjkajočih sličic, ki bi jih drugače moral skrbno zbirati cele mesece. Otroci so utihnili, le eden je srepo pogledal proti stojnici in dejal: »Obral nas je.« Sedli so na kamniti pomol in ob prihajajoči ladji pozabili na nepošteno zamenjavo. Tako je v življenju, v malem ali velikem premnogo-krat. Ko so se ljudje na pomolu ob odhajajoči ladji spet razšli na vse strani, se je tudi Alenka počasi vračala domov. Vedno redkeje je prihajala na pomol, kar precej oddaljen od njenega bivališča. Nekoč ji ta razdalja ni delala težav. Prihajala je sem, ne da bi kogarkoli pričakovala. Po neugodju, ki ga je občutila tistega mračnega dne, ko se je mrzla burja trgala z obale in ji je grozovita bolečina stisnila srce, se ji nekdanja moč in svežost nista več hoteli povrniti. Neznosno težo čuti v sebi posebno tedaj, ko se ji je nenadna bolečina razširila do grla in ji o-težila dihanje. Le nekaj časa je vselej takrat počivala doma in se je spet vrnila na delo. Nekako privadila se je tem težavam in jih sprejemala kot nekaj, kar ji je pač naloženo na življenjski poti. »Pozdravljena, Alenka!« je prekinil toplo tišino zraka znan glas in že sta si segli v roke. Bila je njena prijateljica zdravnica. »2e vse dni sem namenjena k tebi. Kako se počutiš?« Alenka je odtrgala pogled od njene prirodne živahnosti, zajela vroč zrak iri kakor grenka zdravila težko izgoltala besedo »dobro«. V tem je pripeljal avtobus in zdravnica je stekla prek cestišča ter vstopila. »Pridem v soboto,« je zaklicala in Alenka je ostala na pločniku. S težavo se je naslonila na drevo in mirno obstala. Videla je kamnit viadukt nad gornjo cesto, vrt in nebo in zdelo se ji je, da vlak prihaja iz daljave. Trenutna ostra bolečina je spet popustila in obrisala si je potno čelo. Gledala je za avtobusom, s katerim se je oddaljevala prijateljica. Počasi je stopila do prve klopi, ki jih v tem delu mesta ni manjkalo. Na njej je mirno obsedela in vzela zdravila; te je vedno imela s seboj. Odtrgala se je od pogleda mimoidočih. Te stopnjujoče se težave so jo spremljale že nekaj dni. Prvič jo je zdaj prevzela slutnja hudega. Domov ni bilo daleč. Ob teh nekaj korakih pa se ji je danes zdelo, kot da se bolj in bolj oddaljuje od cilja. Pod vznožjem ceste so v velikem pravokotnem okviru rasle pinije in cedre. Okoli njih se je razprostirala cementna ograja in tam je spet sedla. Mimoidočih ni hotela nadlegovati s prošnjo, da jo kdo podpre do stopnišča. Tam je spet obsedela. V življenju je imela vedno toliko zbrane volje, da je premostila še tako velike težave, in tudi zdaj je bilo tako. Cez čas ji je odleglo. Doma je vsa tesnoba v njej popustila. Počutila se je spet mirno, le v glavi jo je bolelo. Zaskrbela jo je slutnja, da se v njej širi bolezen, ki gre svojo neustavljivo pot in prek njene volje vdira kot črv v sicer zdravem lesu. To je lahko tista usoda, ki ji ni mogoče ubežati. Ničesar nima več premišljevati in času ne more več prepuščati v sivo temo zavito tajno o sinovem očetu. — Iz sence drevesa ji je v spomin stopil mlad, življenja poln njen sopotnik mladosti borec Aleš, še poln nad, ki jih je v tisočih žrtvah pokopala mržnja sveta. Toplina je vzva-lovala v njenem telesu. Ustavila sta se ob gruči razigranih otrok in oba hkrati dejala: »Midva bova imela Aleša in Alenko! Vzklijeta naj v neki pomladi na mehki travi, posejani s pomladanskim dišečim cvetjem in spočetje naj ovije jasno, modro nebo nad nama.« — Tista pomlad pa ni bila več jasna in sanjava. Uniforme očeladene ali pa s širokimi klobuki in puškami so jima sledili na vsakem koraku. Trava je bila poteptana od ovaduških stopinj, od teh je vsaka peljala k smrti, da je zemlja ječala v krvi. Povečana senca, h kateri jo je vleklo kakor iz teme v svetlobo, se je sesula v medlo praznino. (NADALJEVANJE- SLEDI) IZ ZAKLADNICE LJUDSKE MODROSTI Naročnike obveščamo, da ima GLASILO SKUPŠČINE OBČINE LAŠKO pri Službi družbenega knjigovodstva v Laškem novo številko žiro računa: 50710-637-55419 Vse, ki še niso plačali letošnje naročnine, ponovno prosimo, da to store do konca tega polletja. UREDNIŠTVO VREMENSKI PREGOVORI MAJ Ce Zofija zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni. (15.) Ce je na Urbana lepo, dobro se suši seno. (25.) Ce je majnika lepo, je dobro za kruh in seno. JUNIJ Ce junija sonce pripeka, vmes dežek pohleven rosi, ni treba se bati nam teka, obilo nam zemlja radi. Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec ostane. (8.) Dež o Vidu ni ječmen k pridu. (15.) Ce Ladislava moči dež po glavi, od nas se sedem tednov ne odpravi. (27.) Kakršno je vreme kresnic, tako bo tudi žanjic. GIBANJE PREBIVALSTVA POROKE: LAŠKO: — VALE Alojz, delavec in KRAJNC Danijela, gradbeni tehnik iz Laškega; — DERSTVENSEK Peter, varilec, Železniki in ŠMID Ljudmila, poljedelka s Polane; — RAMŠAK Friderik, električar iz Hrastnika in KNEZ Ljudmila, zobna a-sistentka iz Klenovega 9; — LESNIK Alojz, upokojenec iz Rečice in PODKORITNIK Marija, upokojenka s Šmohorja; SMRTI: LAŠKO: — VREČKO Barbara, (69), gospodinja, Laško — Aškerčev trg 2; — PAVCNIK Avgust, (72), upokojenec, Trnov hrib 1; — GOLUH Jože, (75), upokojenec, Rečica 171; — KLOPČIČ Karolina, (65), gospodinja, Belovo 5; RADEČE: — JAKOS Marija, (79), upokojenka, O-brežje pri Zidanem mostu 70; — ZAJEC Marija, (73), preužitkarica, Zagrad 8; — NOVAK Franc, (88), upokojenec, Ci-merno 5; — BEVK Franc, (71), dninar; RIMSKE TOPLICE: — DREMŠAK Franc, (70), upokojenec, Gračnica 9; — PEČNIK Marija, (72), upokojenka, Gračnica 11; — VENKO Franc, (75), upokojenec, Vodiško 14. »Naše delo« izhaja mesečno — Izdaja Skupščina občine Laško — Urejuje uredniški odbor — Glavni in odgovorni urednik Lev TIČAR — Uredništvo in uprava: Laško, Ulica Borisa Kraigherja 2, telefon 73-045, interna številka 4 in 007 — Cena za dvojno številko 2 din — Žiro račun pri Službi družbenega knjigovodstva, podružnica Laško št. 50710-637-55419 — Rokopise, objave in oglase za vsako številko sprejemamo do 16. dne v mesecu — Nenaročenih rokopisov ne vračamo — Tisk in klišeji AERO kemična in grafična industrija Celje — Glasilo je oproščeno temeljnega davka na promet proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekretariata za prosveto in kulturo SR Slovenije (št. 421-2/72 od 24. novembra 1972) RAZPORED DEŽURNE SLUŽBE VETERINARSKE POSTAJE LAŠKO ZA CAS OD 19. MAJA DO 17. JULIJA 1973 1973 Zivinozdravnik Telefonska številka 19. 5. do 21. 5. Dipl. vet. Vahtar Boris (Klicati LM Radeče) 26. 5. do 28. 5. Dr. Malenšek Slavko, Laško 73-996 2. 6. do 4. 6. Dipl. vet. Železnik Egon Laško, Strmca 6 9. 6. do 11. 6. Dipl. vet. Vahtar Boris (Klicati LM Radeče) 16. 6. do 18. 6. Dr. Malenšek Slavko, Laško 73-996 23. 6. do 25. 6. Dipl. vet. Železnik Egon Laško, Strmca 6 30. 6. do 2. 7. Dipl. vet. Vahtar Boris (Klicati LM Radeče) 7. 7. do 9. 7. Dr. Malenšek Slavko, Laško 73-996 14. 7. do 17. 7. Dipl. vet. Železnik Egon Laško, Strmca 6 Dežurstvo v zgoraj navedenih dneh traja od 7. ure zjutraj tretjega dne. 12. ure prvega dne do Dežurni veterinar opravlja umetno osemenjevanje v času dežurstva na poziv lastnika plemenice na določenem mestu. ZDRAVSTVENI DOM CELJE RAZPORED DEŽURNE SLUŽBE ZA CAS OD 16. MAJA DO 15. JULIJA 1973 DEŽURNI ZDRAVNIK V MAJU V JUNIJU V JULIJU BABURAK-GRAKALIČ 5., 12., 15., 3., 4., 10. dr. VESNA 22., 29., 16., 17., 19., 26. DOLANC dr. JOŽE 17., 24., 31., 7., 8., 9., 10., 14., 21., 28. 5., 12., 13.,14., 15. PECAR dr. SAMO 18., 19., 20., 4., 11., 18., 21., 28., 22., 23., 24., 25. 2., 9. VELIKONJA dr. TONE 16., 23., 30., 1., 2., 3., 6., 13., 20., 27. 6., 7., 8., 11. VURNEK dr. BRANKO 25., 26., 27. 29., 30. 1. Potrebni obiski na domu naj se naročajo pri posameznih zdravnikih v času njihove ordinacije. Zdravnik, ki nastopi ob delavnikih ob 19. dežurno službo, je doma v stalni pripravljenosti od 14. do 19. ure. NVQVAMA lAiVO Pijte priznano laško pivo 16 ' MAJ—JUNIJ 1973