Leto VI. ■■ štev. 7
Trst - Gorica 15. februarja 1352
DEMOKRACIJA
Uredništ	vo: Trst, ul.fMarhia	velli 22-11. - tel. 62-75
Uprava:	Trst. ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39	
Goriško	uredništvo: Gorica,	Riva Piazzutta št. 18.
i CENA:	posamezna številka	L 25. — Naročnina;-
mesečno	L 100, letno L 1.2	00. — Za inozemstvi:«
mesečno	L 170, letno L 2.0	X*. — Poštni čekovni!
računi:	Trst štev. 11-7223,	Gori.:® štev, 9-18127:
Izhaja < sak petek
Čemu pogodbe?
Preteklo nedeljo je bila peta obletnica podpisa mirovnik pogodb z Komunijo, Bolgarijo, Madžarsko, Finsko in iialijo. Na žalost so to edine, in poleg tega le manj važne pogodbe, .s katerimi so bila vsestransko in dokončno urejena vprašanja med državami enega in dru-fpflti vojnega tabora druge svetovne vojne. Toda če pogledamo, kako se te pogodbe spoštuje, potem res lahko rečemo, da ni velike škode če nimamo podobnih pogodb tudi z Nemčijo in če mirovna pogodba z Japonsko ne nosi sovjetskega podpisa. Med vsemi je Finska edina častna izjema, ki je vestno izpolnila in izpolnjuje vse, kar ji je mirovna pogodba naložila. Ostalim bivšim zaveznicam sil Osi pa so določila mirovnih pogodb navadna cunja, s katero brišejo, kakor hočejo.
Vzemimo n. pr. sedanje zaveznike in bivše sovražnice Sovjetske zveze, Romunijo, Bolgarijo in Madžarsko. Z mirovno pogodbo so jim bile naložene omejitve v oboroževanju, obvezale so se, da bodo spoštovale človečanske svoboščine, da bodo razpustile in onemogočile vzpostavljanje fašističnih organizacij itd. A od vsega tega ni niti sence! Vse te države razpolagajo z armadami, ki nekajkrat presegajo po pogodbi dovoljeno stanje, prebivalstvo uživa manj svoboščin kakor pa v času najhujše fašistične diktature in totalitarizem, ki je bil kriv za njihov vstop v vojno, je iz-premenil samo ime in barvo. Za vse to pa skrbi, priznava in podpira Sovjetska zveza, eden izmed glavnih podpisnikov mirovnih pogodb!
Ce je tako na drugi strani železnega zastora, bi kdo rekel, da bo vsaj v zahodnem svetu bistveno drugače. Toda tudi tu moramo beležiti grobe kršitve mirovne pogodbe. Pri tem mislimo na Italijo kot tako in na ona določila njene mi rovne pogodbe, ki se tičejo Svobodnega tržaškega ozemlja.
Ne moremo reči, da ne bi v Ita-Tiji"uživati njeni državljani politič-^ dih svoboščin. Toda brez nadaljne-ga ji lahko očitamo, da pozna pri tem■ dvojno mero in da močno za-iyostavtja ter' izigrava posebno slovensko narodno manjšino. Kot primer navedimo samo zakonsko neurejenost in torej nestalnost slovenskega šolstva na Goriškem in abs-olutno pomanjkanje slovenskih iof v Slovenski Benečiji. Italija se je nadalje obvezala, »da ne bo preganjala, ne vznemirjala italijanskih državljanov, ki so v dobi od 10. junija 1940 do vstopa v veljavo pogodbe izražali simpatije za stvar zavezniških sil ali so podvzemali akcije v korist teh stvari«. Vkljub temu pa prisostvujemo vrsti procesov proti nekdanjim partizanom, ki preveč očitno kažejo, da ne gre pri tem samo za preganjanje kriminala.. Fašistične organizacije, ki bi jih tudi Italija morala zabranjevati in ' prepovedovati, se pod prozornimi krinkami in raznimi imeni svobod no izživljajo. Preživela fašistična miselnost, ki je posebno močna v ' obmejnih pokrajinah, naseljenih Slovenci, še poostruje narodnostno caftostavljanje Slovencev.
Med vsem pa so najtežje tiste kriitve mirovne pogodbe, ki se vsa ta leta dogajajo na Svobodnem tržaškem ozemlju. Italija, ki se je obvezala, da bo spoštovala nedotakljivost in samostojnost tega o-zemlja, si ga je takoj pričela prisvajati in ob naklonjenosti zahod nih sil je postala dejanski gospodar na tistem delu Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je pod anglo-ameriško upravo. Volilno pravico imajo samo italijanski državljani in to ne samo tisti, Ki so bili tu že pred 10. junijem 1940, kakor določa to mirovna pogodba, temveč tudi taki, ki so se priselili kasneje Slovenski jezik, ki bi moral biti enakopraven z italijanskim, je prepovedan celo na sodišču. Obstoječa upravna oblastva jemljejo držav Ijanske pravice tudi tistim svoje-časnim beguncem izpod fašističnega preganjanja, katerim ga niti fašizem ni vzel, čeprav bi imel za to menda več razloga kakor pa sedanja »demokratsko-krščanska« uprava našega mesta. Položaj sloven skih šol je tudi na Tržaškem še vedno v popolnem provizoriju. Slovencem je vstop v javne službe praktično nemogoč. Načela o samostojnosti našega ozemlja ne spostu jek) niti njegovi začasni upravitelji. predstavniki angloameriške vo jaike uprave, ki so postavljeni tu prav zato, da bi to samostojnost tMrovali in izvajali. Z Italijo je sklenjena že cela vrsta dogovorov ki to v očitnem nasprotju z neod visnostjo Svobodnega tržaškega o-
OB SPORU IUED FRHNCUO Id NEHICIJO
Posarsko vprašanje in nemška udeležba v evropski vojski
Ustanovitev nemških čet in njihova vključitev v evropsko obrambo je pred dnevi naletela na nepričakovano oviro. Nemški kancler Adenauer je namreč izjavil, da Nemčija ne more pristati na sodelovanje, vse dokler ni s Francijo rešeno vprašanje Posarja in dokler ni Nemčija sprejeta kot enakopraven član v Atlantsko obrambno zvezo.
Francija, ki se po invazijah Iz let 1870, 1914 in 1940 upravičeno boji porasta nemške moči, se upira obema zahtevama, toda znašla se je v nekoliko čudnem položaju. Francozi se morajo namreč odločiti, ali naj pristanejo na nemške čete, ki bi bile sestavni del atlantske armade in pod skupnim poveljstvom, ali pa bodo Nemci ustanovili lastno vojsko, ki bo pod zgolj nemškim poveljstvom. Potrebe evropske obrambe namreč zahtevajo nemški prispevek in do njega bo prišlo v eni ali drugi o-bliki. .Razumeti je treba tudi 'Nemce, ki nikakor niso pripravljeni, j-mirati pod tujim poveljstvom, pri katerem ne bi imeli nobene besede. Zdelo bi se, da odločitev tu ni težka. Ce je kaj razsodnosti, bodo .Francozi pristali na sprejem Nemčije v 'Atlantsko zvezo, ker bodo na ta način najlaže preprečili, da b;. nemški militarizem ponovno oživel v starih oblikah in se ogrel ze stare cilje. Na en ali drug način bo torej ta ovira, vsaj upamo, odpravljena.
Težavnejše pa je vprašanje Posarja. Francija in Zahodna Nemčija se ne moreta sporazumeti o pripadnosti tega bogatega premogovnega bazena. Kakor je znano, je dobila Francija po prvi svetovni vojni za 1<5 let mandat nad tem področjem. L. 1935 pa je bil plebiscit, na katerem se je prebivalstvo 90 odstotno večino izreklo za Nemčijo. Po drugi svetovni vojni soJBosar.js.. zopet, -zasedli Francozi ln so ga z gospodarsko priključitvijo pretvorili v nekakšen svoj mandat. Bonska vlada pa je ves čas zahtevala, da' mora Posarje ostati del Nemčije. Francoski Visoki komisar y Posarju Gilbert Grandval je nesporazum še povečal. Ni
zadovoljil samo z gospodarsko priključitvijo pokrajine k Franciji, ampak je začel uvajati celo nekakšno raznarodovalno politiko. Otroci se morajo v šolah učiti francoščine, lazpustil je nemško Demokratsko stranko, cenzuriral je nemško časopisje, izgnal je duhovnike, ki so bili nemško usmerjeni.
Vse dokler je bila Zahodna Nemčija na tleh, so Posarčani vse lo prenašali z izgovorom: »Naše srce pripada Nemčiji, toda naš želodec je za Francijo.« Toda čim so se življenjske razmere v Zahodni Nemčiji izboljšale, sta se znašla tako srce kakor želodec na nemški strani.
Ko je bil pred dvema tednoma Visoki komisar Grandval preimenovan v francoskega veleposlanika pri posarski vladi in je s tem Francija dejansko postavila svoje odnose s to pokrajino na osnove, ki so kaj podobne stalni priključitvi, je seveda dr. Adenauer v imenu Zahodne Nemčije energično protestiral. Izjavil je, da Nemčija ne more sodelovati pri 'Evropski voj-
ski, vse dokler ne bo urejena bodočnost Posarja.
Francija, ki ji je mnogo ležeče na bogatih premogovnikih sporne pokrajine, ki koristno dopolnjuje bogata irancoska ležišča železne rude v Loreni, se je s tem čutila prizadeto in je dvignila svoj glas. Francozi izjavljajo, da je skrajni čas pokazati Nemcem, da ne morejo doseči vsega, kar jim pade v glavo.
Vnela se je časopisna in politična debata; tako na nemški kakor na francoski strani so nacionalistična čustva zopet prekipela. Iz-gleda, da sta oba naroda nekako pozabila, da so Schuman-Plevenovi načrti bili napravljeni prav zato, da take zastarele prepire za vedno odpravijo. Razumljivo je, da igra pri tem prepiru veliko vlogo borba za parlamentarne večine. Dr. Adenauer se mora braniti pred napadi ojpozicije, ki mu očita preveliko popuščanje do Zahoda, francoska vlada pa proti opoziciji, ki vihti zahtevo nemške nevarnosti :n francoskega nacionalizma.
V nečem pa ima Nemčija pri vsem tem verjetno prav: vse dokler ni sestavljena in sklenjena nemška mirovna pogodba, si nihče ne more prilaščati kosov nemške:;:! ozemlja, ki so pripadali Nemčiji ž: pred drugo svetovno vojno. Na tej osnovi bo treba iskati rešitev zapletenega posarskega vprašanja, ki je zavrlo ustanovitev evropske vojske in je postalo kamen spotike v napredku pri graditvi evropske solidarnosti.
Francoska vlada se mora zavedati, da bi mogli ukrepi, ki so potrebni za pridobivanje glasov v francoski zbornici, vplivati na izgubo glasov v nemškem Bundesta-gu in da bi mogla s poskusom, da zaščiti lastno večino, spravili v nevarnost Adenauerja in njegovo vlado, ki je v bistvu odločno evropsko usmerjena. Isto velja tudi za Nemčijo.
Vse evropske spore namreč presega nujnost združitve, nujnost, ki smo se je zavedli Evropejci poseb no po zadnji vojni.
1
..Ameriška domoi)žtia“o Trstu
Važen prispevek ob peti obletnici podpisa mirovne pogodbe z Italijo
V »Ameriški domovini« smo izsledili zopet tehten članek o Trstu zvezi s spomenico, ki jo je sestavi! dr. Bogumil Vošnčak, predstavnih ns.tradnega tabora v Slovenskem narodnem odboru.
'Po zgodovinskem uvodu obravnava spomenica sedanje stanje na Tržaškem v zvezi z določili neiz-Ijolnjevane mirovne pogodbe, ki je bila podpisana v Parizu točno pred petimi leti.
-niro;' .	nep	»srt	dne
zveze z italijanskim narodfiirn; '6-zemljem. Od Tržiča pa do Trsta žive na bregovih Jadrana Slovenci in Trst ie te otok v slovenskem na-
no proti antanti (Angležem. Francozom, Rusom itd.) predlagala v členu 3. zadevne listine:	»Mesto
Trst in ozemlje, ki se razprostira n« sever, vključno z Nabrežino, tja do nove italijanske meje in na jug vključno Koper in Piran, bo tvorilo avtonomno neodvisno državo.« Ta predlog kaže,, da so Italijani tedaj presojali tržaško vprašanje zelo stvarno, medtem ko uprizarja danes Italija na Tržaškem splošno gonjo proti Slovencem, ki zasleduje po s-iib. čili;. Mrtlsr.iti Sk)Y.£a&e~v položaj brezpravja, v kakršnem so bili pod fašizmom. Fašistični duh, ki je odrekal Slovencem ■ vse pravice, živi še vedno v Trstu! Priključitev Trsta Italiji bi torej romeni-
rodnem ozemlju. Zaradi tega je I-
talija že 1. 1915 ob priliki pogajanji la za Slovence povratek v položaj se z Avstrijci in Nemci za vstop v voj- | brezpravne raje, odvzela bi jim še
Potrjena nestrpnost KPS
V dneh 26. in 27. januarja je v Ljubljani zboroval VII. razširjeni plenum Centralnega komiteta Komunistične partije Slovenije. Poročilo je podal Boris Kraigher in po diskusiji, v kateri sta sodelovala tudi Kardelj in Kidrič, je plenum sprejel sklepe, ki jih je objavil »Slovenski poročevalec« dne 9. t; m. v obliki nekakšnega »pisma« CK KPS za izboljšanje političnega dela organizacije Komunistične partije Slovenije.
Načela, ki jih to »pismo« pribija, ponovno potrjujejo, da se komunisti še vedno niso nič naučili, niti izprementli. Se vedno trde svojo in izjavljajo, da bodo svoje hotenje tudi uresničevali, naj bo to narodu prav ali ne. V vsakem primeru pa nam »pismo« dokazuje, da tudi v sami partiji nekaj ni v redu, saj pravi:
»Zaradi slabega političnega dela partijskih organizacij se dogaja, da tolmačijo sovražniki naše ukrepe
zemlja in z njegovim gospodarskim vključevanjem v Italijo, ki ga mirovna pogodba izrecno prepoveduje.
Vse, kar smo navedli, so samo drobci, problemi, ki so nam pač trenutno prišli pred oči. Toda našteli bi jih lahko za celo knjigo. Ali je kaj čudnega torej, če smo rekli, da ni velike škode, ako ni bila podobna pogodba sklenjena tudi z Nemčijo in ako se sploh vprašamo: čemu sklepamo pogodbe, če naj potem ne veljajo, če jih že trenutku podpisa preklicujemo?
Vredost takih ukrepov je torej več kakor dvomljiva in zdi se, da tisti, ki vnašajo ali podpirajo tako moralo mednarodnih odnošajev, prav nič ne koristijo stvari miru in iskrenega mednarodnega sodelovanja. Kako naj se narodi sploh razumejo, če dane besede nič ne veljajo?
Zdi se nam, da je tu potrebna temeljita revizija pogledov. Brez tega <ne bo ne boljšega, ne drugačnega Sveta, temveč kvečjemu zmeda nemir in nezaupanje.
* * *
za razvijanje socialistične demokracije kot povratek na staro...« in dalje »Treba je odločno zavreči mišljenje, da je vprašanje borbe proti reakcionarnim ostankom preteklosti in proti klerikalizmu predvsem vprašanje administrativnih u-krepov posameznih državnih organov (Uprave državne varnosti itd)«.
Partija se je torej nekam pomehkužila, komisarji so si pridobili svoje stolčke, kaj bi se še mučili za njihovo ohranitev... Za to je tu policija. Živela demokracija!
Da se je bolezen, ki razkraja »revolucionarne množice«, precej razširila, nam poleg Kocbeka in zadevne jjolemike sedaj potrjuje tudi »pismo« Centralnega komiteta komunistične partije Slovenije, ki privi: »Tako se v našem (podčrtali mi, torej ne sovražnem!) tisku, v propagandi, v kulturi, v šolstvu in prosveti ter v našem gospodarskem aparatu pojavljajo ideje, ki so socializmu tuje in se pod krinko demokracije razpredajo vse mogoči preživeli in dekadentni individualistični in anarhistični »problemi« in »teorije«.« Na nekem drugem mestu pa pravi, da so se v borbi proti režimu združili »vsi sovražniki socializma, od razbitih o-stankov protiljudskih režimov, od razbitih ostankov kapitalistov, do klerikalne reakcije in kominformi-stične pete kolone...« Da je teh nasprotnikov precej in da ni brez njih niti delavski razred, priznava pa na tretjem mestu, kjer pravi, da je treba delavstvo pridobivati, ne pa mu ukazovati! Nekam čudna na-vodilp za re*;m, ki nai bi bil proletarski in demokratičen...
Po glavi so jo dobili tudi slovenski kulturniki. Partija z njimi ni zadovoljna. »Pismo« namreč pravi »V zvezi s tem je treba tudi v ljud ski prosveti napraviti odločen pre-okret in množično razvijati kulturno dejavnost delavskih organizacij, sindikatov in društev. Ta dejavnost naj kvantitetno in kvalitetno vtisne pečat celotni ljudsk prosveti.« Kako izgleda kulturna svoboda in avtonomija pod oblast jo tistih, ki govore v Trstu tako na široko o možnostih enakoprav
nega- sodelovanja, pa vidimo iz odstavka o šolstvu, kjer »mora mladina že v šoli dobiti od svojih vzgojiteljev osnove marksističnega pogleda na svet«, in kjer partija »ne dopušča, da bi vzgojitelji vnašali v mladino duha premagane buržuazije, oziroma malomeščanske zmede«. Zanje je namreč zmeden vsak, kdor dvomi v komunistično velepamet. Iskreno mišljenje partije je razvidno tudi iz odstavka, kjer našteva med viri svoje moči »sodstvo, šolo, tisk, radio, film, knjige, propagando itd.«. Hitlerjev-ci so našli za tako vprezanje javnega delovanja v režimski voz besedo »gleichschaltung«, toda s tem, da je odkrito vnesel v svoj seznam tudi sodstvo (ki bi moralo biti, vsaj v zakonu, neodvisno! op. ur.), jih je pač Centralni komitet komunistične partije Slovenije pošteno prekosil!
Vse naivne nade tistih, ki so pričakovali in govoričili, da se bo titovski režim sam počasi preobražal v demokracijo, so s »pismom« CK KPS ponovno demantirane. Kdor ne verjame, naj si prečita zadnji odstavek III. poglavja, ki pravi;
»Posebno je treba j>osvetiti pozornost tudi boju proti poskusom reakcionarnih in špekulantskih ele mentov, da bi se pod plaščem borbe za »demokracijo«, oziroma pod drugimi gesli, kot n. pr. potrebe po strokovnjakih itd. polastili pozicij v Organih oblasti, zlasti ob bližnjih volitvah v občinske odbore.«
S teh vidikov je jasno, da ne predstavlja navidezno omiljenje ti tovskega režima do tujine za jugoslovanske narode nobenega dejanskega popuščanja. Tito doživlja težave. Kakor Lenin je tudi on uve del neke vrste »nepovščino«, kliče in vabi strokovnjake, toda obenem vse pridno beleži in čim se izkoplje iz blata, jih bo že skrajšal za eno glavo ali pa spravil v kletko Centralni komitet komunistične partije Slovenije je to odkrito povedal in to je verjetno edina vrednost njegovega »pisma«. Seveda, kolikor bodo prizadeti znali čitati in razumeti...
onih nekaj pravic, ki jih sedaj liživa jo.
Dr. Bogumil Vošnjak je že 1. 19 38 predlagal ameriškemu predsedniku Wilsonu, naj Trst zasedejo ameriške čete. Tedaj se ta slovenska želja ni izpolnila; prišli so Italijani. Američani so prišli šele 27 let kasneje, potem ko so Slovenci in Hrvatje prenašali vsakovrstno nasilje in krivice italijanske fašistične krutosti, ki je na vsak način in z vsemi razpoložljivimi sredstvi skušala tb ozemlje spremeniti v italijansko pokrajino. Slovenci so se vsem tem poskusom odločno upirali in zlasti v dobi druge svetovne vojne doprinesli strahotne žrtve v borbi proti italijanskemu fašističnemu nasilju.
Zavezniška vojaška uprava je 1. 1945. prevzela odgovornost za to «>-zemlje. Razveljavila je sicer nekaj fašističnih zakonov in vrnila Judom zaplenjeno premoženje. Ni pa popravila krivic, ki so jih Italijani prizadeli Slovencem in Hrvatom. Njim zaplenjeno premoženje je še vedno v italijanskih rokah. Vsi zakoni, izdani v času fašistične vladavine, ki jemljejo Slovencem o-snovije pravice na kulturnem, narodnem, socialnem in gospodarskem področju, so ostali neizpremenjeni. Vsi javni uradi so pod popolnim nadzorstvom Italijanov. Med vsem uradništvom je morda komaj en odstotek Slovencev in Hrvatov, čeprav tvorijo eno tretjino mestnega prebivalstva. Slovenski jezik je še vedno izključen iz vseh sodišč in drugih javnih uradov na področju cone A; vpeljan je edino v šole.
Mirovna pogodba je brez dvoma ustvarila naravne državljanske in narodnostne pravice, ki jih ni mogoče zanikati. In vendar se stanje ni spremenilo, čeprav to očitno nasprotuje svobodnjaškemu mišljenju Združenih držav. Saj Trst ni ne italijansko in ne jugoslovansko vprašanje, je evropsko, svetovno vprašanje!
Za dosego mirnega sožitja med Jugoslovani in Italijani predlaga dr. Bogumil Vošnjak, naj ostanejo določbe mirovne pogodbe z Italro ki se nanašajo na Trst, neizpreme-njene. Te določbe naj se izvedejo ne samo, kar zadeva državljanske pravice in osnovne svoboščine, ampak tudi glede uradnega jezika. Tudi slovenščina naj postane uradni jezik! Uredi naj se vprašanje tržaškega državljanstva v smislu mirovnih določb. Slovencem nai se vrne lastnina, ki jim je bila odvzeta za časa fašizma in se jim povrne vsa škoda škoda, ki so jo v tej dobi zaradi narodne pripadnosti utrpeli.
Tržaški Slovenci smo hvaležni dr. Bogumilu Vošnjaku in vsem ameriškim Slovencem, ki nas podpirajo v težki borbi za narodni obstoj, čeprav je prav te dni poteklo že pet let, odkar je bila dne 10. februarja podpisana v Parizu mirovna pogodba z Italijo, na podlagi katere bi morali biti deležni zares drugačne usode, kakor je ona, ki nas je doletela!
Houa angleška kraljica
Po smrti kralja Jurija VI. je postala angleška kraljica njegova pr-voiojenka Elizabeta Aleksandra Marija, ki bo vladala pod imenom Eizabeta II.
Kraljica Elizabeta je bila rojena 21. aprila 1926. Dne 20. novembra 1947 se je poročila s Filipom Moun'-tattenom, kasnejšim vojvodom E-dinburškim. Dne 14. novembra 1948 je rodila sina Karla, ki je sedaj postal prestolonaslednik.
Angleška kraljica Elizabeta II. je po svojem položaju tudi pogla-varica dveh cerkva, in sicer Anglikanske in Škotske protestantske cerkve, ki sta popolnoma ločeni. Nauki in verovanja obeh cerkva so si sicer podobni, toda med nji-
ma obstojajo organizacijske razlike, ki izvirajo iz časov protestantske reformacije, ko Anglija in Škotska še nista bili združeni.
Kot poglavarica obeh cerkva sprejema kraljica zakramente v >-bph cerkvah. Njen položaj ni enak svečeniškemu, a obenem ni niti navaden vernik. Kraljica je samo začasna duhovna poglavarica ene i.n dtuHR. qprk,y.e. - Sftve.da sp. pri vsem tem ne sme vtikati v cerkvene posle, ki so za britanskega monarha prav tako prepovedani kakor vtikanje v dnevno strankarsko politiko. Kraljica bo n. pr. imenovala škofe in nadškofe, toda imenovala bo osebe, ki jih bo predlagala vsakokratna vlada. Kraljičina vloga je torej v cerkvi, še bolj kakor v politiki, predvsem simbolična.
9 spomin obletnice pojstua Abrahama Lincolna
Ameriški narod je 12. t. m. praznoval spomin na enfcga največjih sinov svoje domovine, sto triinštirideseto obletnico rojstva A-brahama Lincolna, moža, ki je z močjo svoje globoke vere v človeško individualnost postavil temelje spoštovanju človekovega dostojanstva v modernem svetu.
V nekaj kratkih besedah, ki si jih je s svojim delovanjem Lincoln sam izklesal v svoj nagrobni spomenik na Gettysburškem pokopališču. »Vlada ljudstva z ljudstvom in za ljudstvo«, je zaobsežen ves program njegovega političnega delovanja, po katerem se je uvrstil med največje zagovornike človeške svobode, kar jih je kdaj imelo človeštvo.
Veliki Tomaž Masaryk, ki je vodil pred prvo svetovno vojno borbo češkoslovaških narodov za svobodo, je v letu 1918 zapisal v pismu tedanjemu predsedniku Združenih držav, Woodrowu Wilsonu:
»Lincoln je formuliral ona načela, ki so vodila notranjo politiko Združenih držav ... Vi, gospod predsednik, ste ta načela prenesli v zunanjo politiko svoje velike republike in ostalih narodov; ta načela, da naj doživi vse človeštvo svobodo, da naj vlada med vsemi narodi sveta, malimi in velikimi, enakost, da pravzaprav vsa moč vlad izhaja iz pristanka ljudstva... vsa ta načela so bila za Ameriko plodna in nanje mora biti' naslonjena svetovna demokracija.«
Pomen Abrahama Lincolna je v vsej preteklosti ameriškega naroda postajal vedno večji. Danes se mu v Združenih državah često vzdeva naslov »rešitelja domovine«. In če mu smemo res nadeti ta častni naslov, je to samo zato, ker je znal z mirnim, potrpežljivim in razumevajočim vodstvom krmariti svojo domovino skozi vse težave meščanske vojne. Pravzaprav časovna odmaknjenost onih zgodovinskih dogodkov, ki pomenijo rešitev Združenih držav, vedno 'bolj in bolj o-svetljuje Lincolna kot prvoborite-lja za prostost in svobodo.
Leto VI. - Štev. 7
VESTI z GORIŠKEGA
KRIČAVI KARIERISTI
se ne bodo zavarovali na račun naših narodnih koristi
Ker je DFS preprečila vsako debato o tako imenovani »enotnosti« slovenskih zamejcev na demokratski in parlamentaren način s tem, da je svoj štandreški predlog vršila neposredno pred vso javnost na Goriškem, t. j. toliko pred slovensko kolikor pred italijansko, smo tudi mi primorani, zaradi izpraševanja slovenske vesti in zaradi zavesti ter zaradi razčiščenja •pojmov, razpravljati v javnosti. Nasi rojaki in »Naše ljudstvo, ki jr za enotnost« (»Primorski dnevnik«, 8. II. 1952) naj se zaveda, da izobešamo umazano perilo, ki ga je DFS ponemarila.
»Zrelo politično in taktično je, pravilno ravnati v sedanjih okoliščinah«, pravi »Primorski dnevnik« 8. H. 1952. V isti številki istega dnevnika beremo izbruh g. B. Babiča proti Sovjetski zvezi, ki je, to mu lahko celi svet zatrdi, v svoji svetovni revolucijski politiki dosledna! Za take »babičevske« izlive so bili do leta 1948 mnogi Slovenci zahrbtno uničeni ali pa sojeni po »ljudskih« sodiščih, kar pomeni isto! Kolikim goriškim Slovencem je v preteklosti grozila likvidacija, ker so tako govorili o Sovjetski zvezi, kot danes govori g. Babič. Mar ni Babičeva politika »lažna in demagoška, da bi varala delovne in napredne ljudi v svetu« ir. zavajala poštene in svobodoljubne Slovence v duhovno suženjstvo titovskemu komunizmu?! Ne! Babičeva in DFS politika je le »zrela in taktična v sedanjih okoliščinah«! Preteklost in prihodnjost v’ tej politiki ne šteje, kajti kdo bi se spominial na nesrečno zavrženo, kdo bi se »zanašal na bodočnost in pri tem upal na dobro mero sreče«? Kričavi karieristi, ki so se dolga leta urili v tem svojem donosnem poslu, morajo sedaj po zrelih in taktičnih poteh zavarovati svoje z lahkoto pridobljene pozicije in svoj priskledniški kruh — ter svojo mehanizirano in motorizirano sine-kuro.
Komu so gg. »edini predstavniki« ponudili »roko spraye in sodelovanja«, koga so pozvali k »enotnosti«? Zdi se, in to priznavajo tudi ■nekateri člani odbora DFS, da samo svojim ljudem na štandreški konferenci. Ne čudimo se, da pri DFS ne poznajo demokratične parlamentarne prakse, ki je v enostrankarskem sistemu, kakršnega oni predstavljajo in zagovarjajo, ni in ne more biti! Predstavniki DFS in dopisniki njihovega tiska pa trobijo v svet o »ponujani roki« — ki je uradno niso nikoli in nikomur ponudili! Uradno se je doslej raztovarjalo le o neki skupni publikaciji za mednarodno javnost. Gg. »e-4ini predstavniki«, ali ni to poskus masovnega vplivanja in varanja?
Ne preseneča nas, da stavijo »edini predstavniki« pri svojih razpravah na mesto argumentov svoje politične špekulacije in da se pri tem dajo zavajati od političnega zanešenjaštva ter politične laži -čustvenosti. To leži že samo po sebi v njihovi praksi političnega zavajanja in političnega zvodništva. Na tej podlagi si je treba tolmačiti -tudi njihova podtikovanja »politične nezrelosti«, »izgubljanja izpred oči koristi slovenskih zamejcev«, »želje po menjavi režima v FLRJ« itd., s katerimi skušajo spodkopati vodstva njim nasprotnih političnih skupin. Na to jim lahko z Babičem odgovorimo: »Lahko ste do smrti tivaležni SDZ, SKSZ, Neodvisnim itd. za neizmerne zasluge, ki vam jih one delajo s svojo današnjo (»nesposobno« - »nezrelo« - »netak-^ tično«) politiko.«
Ta »nesposobna« in »nezrela« vodstva pa niso nikdar stisnila »borcem za svobodo« v roke italijanske zastave z rdečo zvezdo, da so jih nosili pred zavezniško mirovno komisijo, z namenom, da na tak način rešijo slovenske zamejce izpod italijanskega jarma. 'Niti niše nikdar neizmerno finančno obogatele osovraženih kominformistov v Trstu s slovenskim »ljudskim« denarjem. iNoben pošten Slovenec na »ploh se ni v Standrežu objemal s poslancem Beltramejem! Noben zaveden Jugoslovan še ni ponujal Trsta Togliattiju!
Mar je v tem politična nesposobnost gospodje »edini predstavniki«? Sodi naj vsak Slovenec! In Slovenec je že začel soditi — pri zadnjih volitvah, gg. »edini predstavniki«!
Edino priznanje bi bilo pozitivno, če bi bilo iskreno: »Ne moremo si dovoljevati razkošja in še nadalje proglašati ta zbor za ,naš zbor', o-no dramsko skupino za ,našo dramsko skupino’ itd.... To so nepremišljenosti, katere se nam bodo pošteno maščevale, če se jih bomo še nadalje oklepali.« Bojimo se, da so
to samo besede — besede v pomanjkanju dejanj, če ni morda pravcato licemerstvo, kajti ob kulturnem sodelovanju imamo težke dokaze o neiskrenosti: 1) -Občni zbor S-BD v Gorici, ki naj bi po prizadevanju g. Zorka Jelinčiča likvidiralo vzdevek »slovensko« in postalo frate-lančno; 2) Predlog g. Bratuža na sestanku »Pevskega in glasbenega društva za depolitizacijo istega; 3) Nešteti predlogi za depolitizacijo in poslpošenje delovanja »Dramskega društva«; 4) Odklonitev odra. v Standrežu A.K.G. za uprizoritev »Gospe ministrice«; 5) Uradni bojkot vseh prireditev A.K.G. od strani DFS itd.
Citiranje g. Raceta je služilo kot primer duha, ki vlada predvsem v izvršnem odboru DFS, v katerem so premnogi člani proti sodelovanju in celo proti kakršnemu koii koordinacijskemu odboru. DFS te odbornike pozna, in ni naša naloga, da bi čistili njen hlev. (G. go-riški dopisnik »Primorskega dnevnika« naj nam oprosti, da smo s>zlo-rabili« v ta namen baš znanega g. Raceta.)
»Soča« 9. februarja 1952 pa v pomanjkanju dejstev zopet enkrat natolcuje in kleveta, veže otrobe in mlati prazno slamo. Niti I. Cankar ji ne 'pomore iz zagate pri njenem manevriranju, kajti slovenski narod se je iztreznil prav po zaslugi raznih ljudskih front, ki životarijo priskledniško pri milostipolnih kapitalističnih skledah.
‘Na javno izzivanje »Soče« pa javno ne odgovarjamo, ker vsak slovenski zamejec dodobra ve, kako je s frontno kolomažo...
Skrajni čas je, da javnost izve, in naša javnost naj nam dovoli, da ji tu še enkrat povemo, kako nesmiselno nastopa Titov sistem, k: zaničuje človeško dostojnost in žali vsak pravni čut in istočasno govoriči o svobodi, socialni pravičnosti in o miru. 'Neštete in strašne žrtve Titove despotije, kateri je nasilnost in nasilje edini namen in cilj, nas silijo, da v danih okolišči-
nah zavzamemo stališče k trenutnemu položaju.
Nismo hvaležni Sovjetski Rusiji, ki je po Babičevem tolmačenju izdala komunizem, pač pa smo hvaležni g. Babiču, ki nam z blatenjem Sovjetije razkriva komunizem. Titovstvo je komunizem! -Njegove metode niso komunistične? Pač pa so titovske! Dokazi so: u-grabitev urednika Uršiča, izgon msg. 'Močnika, napad na msg. Ukmarja, požig ljubljanskega škofa Vovka itd. itd. v neskončnost.
Rdeče sirene prepevajo, da bi za-mamile slovenskega zamejca in ga uspavale v — pozabo vsega tega.
Doberdob za domače brezposelne
Zanimanje doberdobskega občinskega sveta za pripomoč brezposelnim domačinom je res hvalevredna. Iz Doberdoba je vzetih 28 delavcev v skupino, ki bo sadila bore za pogozdovanje Krasa. Vsaj za dvajset od teh delavcev je zasluga samo občinskega sveta, da so prišli do zaposlitve. Delo za pogozdovanje vodi gozdni urad (»Uf-ficio forestale«) in naši gori imenovani delavci bodo prejemali sindikalno plačo.
Požrtvovalnost doberdobskega občinskega sveta je torej tudi socialnega značaja, saj vidimo, da se možje, ki so jih Doberdobčani in volivci iz sosednih vasi lani izvolili, z županom na čelu, ne omejujejo samo na reševanje strogo u-
I Z K R M I N A
Starši pri šolshem skrbniku
Ko so starši slovenskih otrok iz Krmina prejeli odgovor krminskega županstva, da ne more ustreči njihovi zahtevi, naj zopet obnovi v Krminu slovensko osnovno šolo, so se udeležili občinske seje v torek 5. t. m., na kateri je prišlo do o-strega protesta od strani slovenskih svetovalcev zaradi nečloveškega ravnanja z našo deco. Demokrščan-ski voditelji občine so tudi pri tej priliki dokazali, da jim je krščanstvo samo ime, s katerim se predstavljajo v svetu, da ga varajo!
Par dni po tej seji so se zastopniki slovenskih staršev iz Krmina podali s pismeno zahtevo po zopetni otvoritvi slovenskega razreda v Krminu naravnost k šolskemu skrbniku v Gorico, pri katerem so se mudili polno uro časa in so mu utemeljeno odbili vsak njegov ugovor proti njihovi zahtevi ter prosili za pismen odgovor.
Čudimo se, da je pri tej priliki g. šolski skrbnik svetoval krmin-skim slovenskim davkoplačevalcem, naj si postavijo sami svojo lastno zasebno šolo!
Ali se gospod skrbnik ne zaveda, da nimamo Slovenci na -Goriškem prav nič drugega od težkih davkov, ki jih plačujemo, kot samo par šolskih razredov, ki se jih držimo o-klenjeni z vso ljubeznijo kot domačega ognjišča? -Ali se gospod skrbnik ne zaveda, koliko stroškov gre za italijanske razrede v Pevmi, Doberdobu in Mirniku, kjer je števi-
lo	italijanskih učencev zelo nizko? Zakaj je sploh otvoril te razrede? Mar bi svetoval tamošnjim italijanskim družinam, naj si postavijo svojo zasebno šolo in. jo tudi plačujejo!
Slovenci v Italiji smo enakopravni državljani, zato upravičeno zahtevamo naše pravice po šoli, ki so utemeljene z vidika državnega zakona kakor tudi z vidika človečanskih pravic!
Ali ni ganljivo videti in slišati, kako se krminski Slovenci držijo svoje šole z vsem srcem in prosijo ter rotijo oblastva, naj jim je ne vzamejo? Kdo pa bo tako trdosrčen s temi našimi očeti, materami in otroki, da jim šole ne dovoli?
pravnih občinskih zadev, ampak skušajo vselej in ob vsaki priliki nuditi svojo pomoč vsakemu,. Ki je je potreben.
■V ponedeljek 11. t. m. je v Doberdobu začelo delovati tudi središče za delo (»Cantiere di lavo-ro«), ki zaposluje sedemdeset delavcev iz doberdobske občine in trideset iz sosednih občin, to je iz iRonkov in Foljana. Postavljali bodo borove sadike na občinskem zemljišču. Delo bo trajalo 76 dni; zaposleni bodo prejemali kosilo in 500 lir plače na dan.
Ob priliki druge razdelitve zimske pomoči brezposelnim, ki je bila pretekli teden, je občinski svet pozval vse prizadete, naj se javijo na delo, če -hočejo dobiti podporo. Odzvali so se vsi in vsem je bilo svetovano, naj popravljajo poti in opravijo še nekaj drugih lahkih del. Delali pa so samo po šest ur na dan in prejeli: oženjeni po 600 lir na dan. neoženjeni pa po 500.
Nihče se ni pritožil zaradi tega ukrepa občinskega sveta, ampak so vsi izrazili svoje zadovoljstvo, ker je pač nujno, da se vsak zaveda svoje dolžnosti, če hočemo, da ne bo občina preobremenjena s Straški.
OoiforicE o poprovi drž. meje
Veliko zanimanje jo povzročila vest, da sta se Italija in Jugoslavija sporazumeli za točno določitev državnih meja na goriškem in videmskem področju z nekaterimi popravki tako imenovane »francoske linije«, ki so jo bili začrtali Francozi in ki je dejansko bila sprejeta v mirovno pogodbo. Kje in kako točno poteče stalna, sedaj dogovorjena meja, ni moči vedeti. Vendar opozarjamo našo javnost na dejstvo, da so po mirovni pogodbi dovoljene spremembe meje samo v globini 500 metrov in za kraje, kjer ne prebiva več kot 500 ljudi.
Tudi govorice o uvedbi dvajset-kilometrskega pasu (10 km na vsaki strani meje), v katerem naj bi bilo kretanje in trgovanje dovoljeno samo z osebno izkaznico, niso potrjene.
NOVICE z VIDEMSKEGA
Prevec zakonu an malu dinarja
Pravijo, di amerikanske tovarne (fabrike) napravijo usaki minut e-dan aeroplan; mi pravemo, di italijanska ulada (governo) naprave usaki minut edan nov zakon. Usaki dan izhaja »Gazzetta Ufficiale della Repubblica Italiana« an u nji videmo puno zakonu. Cudemo se, kakuo moreju tarkaj ih preštudirat naši ministri an videmo, de vi-čina telih zakonu interesira naše gospodarske reči. Interesirajo brezdelje ( dižokupacijo ) , targovine, gradnje hramov za deluce an hleve za kumete, gradnje cest an mostov itd. Anpak če pogledamo o-krog, videmo, de brezdelje je uše-lej veliku an gradnji nič nje. Kuo je to?
Zakaj u Rime runajo zakone brez pomislit, de nemajo dinarja! Zato use zakone, ki uon varžejo, ostanejo samo na »Gazzetta Ufficiale« an nič ne služejo.
Pogledmo, ka se je zgodilu u Benečiji po drugi posvetni vojni. Naše vasi so big use porušene u času tele vojne, naše ljustvo je veliko vojno škodo -trpelo, naši kumeti so imel puno hlevov zažganih.
Prišli so uon zakoni, s katerim je ulada obljubovala veliku pomaganje tistim, kateri boju zgradil hrame an hleve porušene. Zgradil so hrame naši ljudje an še dones, leta 1952, čakajo to pomaganje. Du-ge so nardil naši kumet za hleve zgradit, troštal so se na obljubljeno pomaganje od ulade, an dones im ne ostane drugo, kakor sami pla-čjuvat tele duge.
Kadar naši ljudje grejo u Videm prašat, kar zakoni so im toli obljubil, uradniki im odgovorjo, de ni dinarja. Pa mi se prašemo: je bil dinar, kadar zakon je bil nardit? Ce bi bil, kam on je šel? An če ga nje blo, ka nje blo bolj pravilno zakona ne runat?
(Pa use to naše prašanje ne velja nič an kar podluošt se muoremo tardi resnici. Kadar so zakon nardil, dinar je bil (zakaj če ne so bli zlo neumni tisti, ki so ga delal) an on je šel samo tistim, kateri so i-mel velika priporočila. Naši buozi ljudje nemajo priporočil an zato tudi pomaganja ne too nikdar!
Zakoni bojo ušelej hodil uon an
obljuboval velike reči, naši ljudje boju druge prošnje napravli, anpak telih velicih reči ne boju nikdar imel.
Ih ne boju imel, zakaj onji nema-jO priporočil -za prit do velicih u-radniku u Rime. Samo meridional-ci boju imel koriste, ki zakoni >j--bljubajo, zakaj na velicih uradah u Rime so meridionalci.
Benečani boju ušelej plačjuval previsoke dauke uladi an zneski od telih daukov boju šli za korist dru-zih kraju naše dažele: Naši ljudje naj se na troštajo nič od zakonu, ki u Rime delaju. Ali pa naj se troštajo samo na tiste zakone, kateri povečuvajo njih dauke. Samo teli zakoni so ja naše ljustvo an ne tisti, kateri obljubuvajo pomaganje za zgradit porušano hišo al plačjat vojno škodo.
Prem pedagoških tečaju
>Nje dolgo od tega, ki je bil pri-šu u Sv. Petar Slovenov neki podtajnik italijanskega ministrstva za javno učenje. Priš-u je inaugurirat pedagoški tečaj, ki u Sv. Petru Slovenov so nastavli neki meridional-ski profeksoriji an učitelji. To bi ne blo slabo, či pod telim tečaje bi se na skrivala trikoloristična propaganda.
Pa namjen tečaja je samo propaganda, šovinistična propaganda, an zato namest on šlužit za ljudi učit (koliš za učitelje an profekso-rije učit), ne dela druzega, kakor samo ih draži.
Mi smo pamet, de žej malo nu-cajo pedagoški tečaji našim ljudem, an tisti profeksoriji, ki ih delajo, bi muorli pomislit, de to je rjes.
Služil pa bi zlo druži tečaji! Na primer:
— bi ne stal slabo edan tečaj zgodovinski, u katerim učit'naše ljudi njih zgodovino;
— bi ne stal slabo edan tečaj za mlekarje, -u katerim navadit ser al maslo delat naše mladenče;
— bi ne stal slabo edan tečaj za poljedelstvo, u katerim učit mlade kumete, kuo se pri sadji al u njivi dela;
— bi ne stal slabo edan tečaj za
navadit naše mladenče malo me-kanike.
Teli tečaji bi zlo služil, bi usjem šlužil an ne kakor tist pedagoški samo kajšnemu profeksoriju al u-čitelju.
Pa u Rime, u Vidme ne misleju nas dobro učit, oni misleju samo navadit profeksorije al učitelje, kuo boju italijaniziral glave naših mladih otroku.
Samo zato skarbijo u Rime an zato hodeju u Sv. Petar Slovenov pedagoške tečaje inaugurirat. Mi-slemo, de gospod podtajnik za javno učenje njesu nikodar inauguri-ral pedagoškega tečaja, samo u Benečiji teli tečaji imajo veliku važnost. Pa podtajniki naj hodeju, me-ridionalski učitelji an profeksoriji u Sv. Petre naj delaju tečaje pedagoške; kar je špotlivu je, di na tele tečaje hodeju naši učitelji, naši be-nečanski učitelji.
Meridionalci im jemaju kruh uon z. ust an onin hodeju im roke plu-skat na tečaje. Ka so teli naši u-čitelji tako majhani? Ka na videjo, di se z motiko parste od noh re-žeju? Ka njesu oni še ra-zumili, de samo, če Benečija bo imela veliko avtonomijo, oni ne boju brez dela?
Do zda so oni pokazal, de usega -tega ne videje an ne čujejo. Lepo naj pomislejo na tele besede: »Nje griušega glušeca al slepega na svete, kakor tistega, ki ne hoče šlišati al videti!«
Kadar boju lepo na tele besede pomislili, oni boju vidli, de u Sv. Petre Slovenov nje tako velika treba pedagoških -tečaju.
MAJHANE NOVICE
POTBENESEC: Puno snega je pad-
lo	u naši občin. Nikdar ga ni blo tarkej. U vaseh Mersin in Carni-varh je skor zakrilu hrame. Pra-vejo, di pod snegam je kruh an pod dažam pa lakut. Tuo pride reje, di letos bi morli imjet naši kumeti veliku pardelo. Buog dajte im ga, sa so -zlo potrebni!
S AVODtN J A: Vas, ki se kliče Bar-za, je deleč od ceste zlo malo. Z e-nim kilometram ceste bi se ju mo-
glu zvezat z dolino. Obljubil so pu-nokrat, de boju nardil cesto u tolu vas, pa še dones ju nje. An je ne bo, dokjer naš gospod župan ne bo šu u Videm se za njo interesirat. SV. PETAR SLOVENOV: U naši občin an u iNedižki dolini je punu učitelju brez dela (dižokupanih) an oni bi mogli ušafat šlužbo u slovenskih šolah u Gorici an u Trste. Bi korlo samo, di u Sv. Petre bi nardil edan tečaj za se naučit slovenski jezik. Bi na blo slabo poštudi-rat naš lepi književni jezik za delo ušafat!
SV. LENART SLOVENOV: U naši občin je tovarna (fabrika) za cigle (madone) an u nji delaju tu(^ Furlani. Bi ne blo slabo' dib oni'šli u njih daželo delat an pustil prestor našim deiucam.
SRJEDNJE: -Nje dolgo od tega. ki naše žene so ble šle na občino ue-kat za di boju nardil cesto u Trbji. Račan: kajšna žena ustavjena od orožniku, kajšna obljuba an potem . . . use moicav!
DREKA: Naše ceste so zlo slabe.-Gremo od Peternela do Klabučar-ja an videmo, de so pune jam. Preča -tek imajo motocikle an avto u naši občin ih boju morli prodat, zakaj se na bojo mogli vic šlužit na telih cestah. Kaj mislejo na žu-panstve? Zakaj ne grejo u Videm, kam so šli tisti milijoni, katere po-krajna (provineja) je bla obljubila nje dolgo od tega? Za naše ceste popravt?
GERMEK: Puno naših kumeto so nardil načarte za štalo zgradit an prošnjo so pošlal na ministrstvo za poljedelstvo, de im bo pomalu tu stroške, kakor zakon 13. februarja 1943 n. 215 kaže. Puno let je prešlo an z ministrstva nje še obedne novice. Kaj so tam usi zaspal?
TORJAN: Obljubil so vickrat »ono-revoli« videmski, de nam boju storil nardit lepe hrame -za šole. Casi grejo naprej an še nič se na vide! Kaj so se zabil na nas gospodi »o-norevoli«?
CEDAT: Usako saboto videmo, de u Cedat pride puno Benečanu. Pri-deju ukupovat an prodajat kajšno blaguo. 2alostno je, di kar ukupu-jejo je zlo drago an kar prodajajo im pa malo plačjajo. Tuo ratuje, zakaj u Benečiji nje obedne gospodarske organizacje, katera bi mogla lepo se interesirat za u-kupovati an prodajat.
+ A. Petejan
V nedeljo 10. t. m. ob 2,30 uri zjutraj je nenadoma umrl na svojem domu v Sovodnja-h ob Soči Ambrož Petejan, občinski svetovalec, ki je bil izvoljen na Kmečko delavski listi lani 11. junija. Preminul je star komaj 51 let zaradi bolehanja na srcu.
V soboto je bil še prav zdrav in dobro razpoložen ter se je pripravil, da pojde v nedeljo v Videm. Ponoči se je prebudil in potožil, da mu je nekoliko slabo. Poklicali so zdravnika in mu nudili vsako pomoč. Toda zaman, kajti smrt je terjala njegovo življenje.
Zapušča ženo, 18-letnega sina in desetletno hčerko.
Pokopali smo ga v ponedeljek popoldne ob popolni udeležbi isovo-denjskega ljudstva, prijateljev in znancev iz Gorice in Doberdoba. Vse je bilo gioboko ganjeno zaradi prerane smrti Ambroža Petejana in vsi so priznavali, da je bil mož na mestu, poln energije n vztrajnosti ter pripravljen vsakomur pomagati. Cerkev je bila nabito polna ljudstva in vendar ni bilo notri še niti polovica udeležencev pogreba.
Prvi je govoril v cerkvi kaplan g. Brecelj, ki je prikazal v Ambrožu Petejanu moža, ki se ni ustrašil svojega dela in svojih nasprotnikov ter se je boril tudi za krščanska načela. Pri odprtem grobu pa ga je z lepimi besedami pozdravil sovodenjski župan g. Ceščut in dal pokojniku priznanje za njegovo delovanje in zasluge v korist občinstva. Nato ga je v imenu prijateljev in vseh naših somišljenikov pozdravil v klenih besedah s. Karel Cernic iz Rupe. Dejal je: »Ko se poslavljamo od Ambroža Petejana, čutim dolžnost, da mu v imenu vseh prijateljev dam priznanje za' njegovo požrtvovalnost in trezno delovanje ter vztrajno prizadevanje v dobrobit celotne so-vodenjske občine. Prijatelj Ambrož Petejan je pokazal vso svojo sposobnost za upravljanje javnih zadev, zato smo ga spoštovali in prav zaradi tega mu bo ohranjen trajen spomin.
Skrajni košček slovenske zemlje ga je zibal, lam v Benečiji; ista slovenska zemlja, topot ob Soči, mu je postlala poslednjo postelj, kjer naj v miru čaka sodnih trobent na poslednji dan! Danes ga nima nihče pravice soditi za njegovo ugaslo življenje, sodil bo njemu in nam. vsem pravični Bog.
Dragi Ambrož, v imenu vseh So-vodenjcev, predvsem prijateljev, v imenu prijateljev širom slovenskega zamejstva, v prvi vrsti pa v imenu vseh Tvojih soborcev za boljše življenje človeka v pravi demokratični svobodi, Ti poslednjič kličem: ne pozabimo Te! Ko bomo malodušni, bomo črpali poguma v spominu na Te.«
Vencev je bilo za Ambroža Petejana lepo število:	od občine, od
šolskega patronata, od Kmečko delavske liste iz Sovodenj, od prijateljev iz Gorice ter nešteto drugih od sorodnikov in znancev.
Predno so jamo zasuli, so Ambrožu Petejanu stavili njegovi prijatelji slovenske barve na rakev.
Pokojni Petejan je bil res eden od najbolj vnetih javnih delavcev na področju sovodenjske občine in je v občinskem svetu vodil trojico naših svetovalcev, izvoljenih na Kmečko delavski listi. Rodom je bil iz Beneške Slovenije in ni svojega materinega jezika in rodu niko-
li	zatajil, saj je raje izstopil iz javne službe, ko bi bil moral pod fašizmom zatajiti svoj jezik in svoj rod.
V času zadnje borbe se mu je tudi godila velika krivica in so ga bili tudi že odpeljali na pot, ki nima več povratka!... Pa so končno spoznali, da mu ne morejo ničesar očitati in vrnili so ga na prosto kretanje. Toda -ob neštetih prilikah in zaradi neštetih krivic, ki so se mu godile, je Ambrož Petejan pretrpel mnogo. Prav to trpljenje ga ni pustilo mirnega še niti pred nedavnim, ko so mu gotovi elementi zopet žugali. Potožil se je svojim prijateljem in zaključil: »Pa se jih vendar ne bojim!«
Živel je pravzaprav skromno in s svojim delom in trudom preživljal ženo in otroke. Te poslednje je vzgajal po lepih človečanskih nazorih in sina je dal študirati za zemljemerca.
Ko se poslavljamo od dragega Ambroža, izražamo tudi mi naše iskreno sožalje njegovi ženi in o-trokoma. ter vsem ostalim sorodnikom!
imsha pomoE
Občinski pododbor za zimsko pomoč bo začel dne 15. februarja, to je danes, z drugim razdeljevanjem zimske pomoči. Razdeljevanje bo trajalo do vključno 28. februarja. Za zamudnike je določen 29. februar.
'Na občinski razglasni deski so razvidna navodila za prejemanje zimske pomoči.
Narodna enotnost
in komunizem
hnotnost Slovencev na tem ozemlju bo zopet o celoti obnovljena po starih,	....
preizkušenih načelih in osvežena z novimi sodobnimi sokovi takrat, ko bo konec komunističnega totalitarizma tako v teoriji kakor v praksi
Na številna javna in zasebna snubljenja babičevcev po enotnosti vseh Slovencev na tem ozemlju smo odgovorili jasno in točno. Posebno podrobno pa še na poziv slovenskega književnika, prof. dr. Budala, v uvodniku »Primorskega dnevnika« pod naslovom »Ista nevarnost
—	za vse«. 'Na te naše neizpodbitne dokaze o jalovosti vsakega komunističnega napora po neki O-svobodilni fronti v novi izdaji, se je najprej oglasil g. Drago Pahor, glasnik komunistične partije v štirih zaporednih člankih v »Primorskem dnevniku«. V teh je na dolgo in na široko razgrinjal bilanco šolsko-prosvetnega dela komunistične partije v dolgi dobi svojega prosvetnega šefovanja na vzporednem slepem tiru slovenskega šolstva v Trstu. Verjetno je ta gospod izrabil ugodno priložnost, da bi prepričal nadrejeno partijsko oblast o svoji nenadomestljivosti. Ce je s tem dosegel svoj smoter, nas pri najboljši volji ne zanima. Ugotavljamo samo, da naše trditve, da je prof. dr. B-udal po nalogu komunistične partije obrnil hrbet slovenski šoli, ni v ničemer omajal, ker dejstvo je samo eno in tega dejstva ne izbriše nobena komunistična dialektika.
Daleč smo od tega, da bi slovensko šolsko upravo v podrobnostih jemali v zaščito, ker smo se vedno borili in se bomo tudi v naprej proti vsakršnemu monopoliziranju slovenskega šolstva po kakršni koli politični skupini, pa naj bi bila to sama Slovenska demokratska zveza. Vedno smo stali na stališču, da je šolstvo last vseh Slovencev na tem ozemlju in vedno smo se in se bomo potegovali za to, da dobijo Slovenci potrebno besedo v tej svoji ustanovi. Vedno pa bomo slovensko šolo branili pred številnimi njenimi sovražniki, in to tudi takrat, če bi upravičena pobuda prišla iz vrst samega Centralnega komiteta komunistične partije. To pa je tudi razlog, da se javno o tem vprašanju ne izražamo tako, kakor bi bilo pod drugačnimi okoliščinami demokratično fh koristno. Jasne so nam tako zasluge*, kakor tudi napake. Da se razumemo!
Mi smo ostali to, kar smo bili v mladosti!
Zavračamo pa vse obrabljene fraze o izdajalcih, ki kljub znatnemu izboljšanju v tem oziru še vedno niso povsem izginile iz slovarja psovk »Primorskega dnevnika«. Pojem izdaje bi lahko uspešno raztegnili na mnoge, ki jih g. Pahor ni imel v mislih. Spomnimo ga samo na to, da smo mi tudv v starejših letih ostali isto, kar smo bili
v	mladosti in v zrelih letih svojega življenja. Ostali smo zvesti sebi, svojim idealom in svojim načelom. Drugi, ki so iz pridobitniških pobud preskočili iz ene skrajnosti v drugo, nimajo prav nobene pravice postavljati se v pozo sodnikov...
Dolgi bilanci g. Pahorja je sledil uvodnik samega šefa komunistične partije; g. Branka Babiča, pod naslovom »Nehvaležna naloga«. Tem izvajanjem pa smo dolžni nekaj odgovora.
Predvsem naj ve g. Babič, da se demokrati nismo v preteklosti nikdar uvrščali v križarske vojne proti komunizmu, še manj pa se »upirali težnjam milijonskih množic delavskega ljudstva po boljšem in pravičnejšem življenju prav s parolo „borbe proti komunizmu”, prikazujoč komunizem in vse, kar je bilo resnično naprednega, za najstrašnejše zlo za človeštvo«. To pa zato, ker nismo v tistih časih —
v	premnogih stikih z idealnimi komunisti — hoteli verovati, da bi bili mogli novi apostoli spriditi komunizem v najstrašnejše zlo za človeštvo. Za takega se je na žalost razkrinkal, ko se je nasilniško in prevarantsko prikopal na oblast v Vzhodni Evropi, vključno v Jugoslaviji. Kaj smatrate vi, ali bi po vašem sploh moglo obstojati v komunistični državi poleg komunizma nekaj, kar je res »resnično naprednega«? Ne vemo, kaj je za vas »resnično napredno«, niti ne vemo, kdo so še lahko poleg vas komunistov — »napredni ljudje«. Mogoče sopotniki komunizma? Vemo pa, da kar je resnično napredno ni komunistično!
Komunistične žrtve
!Ne vemo natančno koliko komunistov in »naprednih ljudi« (ta o-značba je samovoljna prilastitev oblastniškega komunizma) so n. pr. jugoslovanski režimi v preteklosti postrelili. In koliko so jih pozapr-
li	in koliko segnali v razna koncentracijska taborišča? Vemo pa, da so komunisti v enem samem dnevu postrelili in likvidirali ne-
šteto več ljudi kot vsi prejšnji jugoslovanski režimi v 20. letih. Na to vprašanje je pred kratkim že odgovoril nek ameriški senator, ko je zatrdil, da je šlo skozi komunistične jugoslovanske zapore sedem in pol milijona Jugoslovanov. Tudi če bi bili v preteklosti prav vsi jugoslovanski komunisti v zaporih, bi dobili razmerje 1 : 500. Nasilja smo kot demokrati vedno obsojali; znamo pa tudi razločevati obseg nasilja, g. Babič. Tako oderuškega maščevanja cela svetovna zgodovina ne pozna, g. Babič...
Sicer pa se bo s to žalostno in sramotno statistiko ukvarjala pravičnejša zgodovina, kakor pa bi jo mogli nepristransko prikazati sodobniki. Nasilje ima za vse enako ceno, za komuniste in nekomuniste.
Ni bistvene razlike med sovjetskim in jugoslovanskim komunizmom
Glede Sovjetije, g. Babič, vas je moskovska dialektična izvežbanost pošteno pustila na cedilu. Pravite, da že davno njena politika ni več komunistična. Ej, tako strašno davno to vendar ne bo, saj ni še tako dolgo, ko ste še vi sami na vsakem shodu oziroma množičnem sestanku goreli od navdušenja nad to po-* litiko, jo šolarsko marljivo posnemali in jo celo prekašali v vsej njeni odvratnosti. Ali pa ste se mogoče samo pretvarjali? Sovjetiji mi nismo nikdar prisegali niti zvestobe niti hvaležnosti, ker smo davno pred vami spoznali, kje ima »najstrašnejše zlo za človeštvo« svoje gnezdišče. Zvestobo in pokorščino za vsako ceno tuji imperialistični sili ste prisegali vi in vaši gospodarji še do nedavnega!
Sicer pa kaj bi po nepotrebnem besedičili; razložite nam vendar enkrat bistveno razliko med sovjetskim in jugoslovanskim komunističnim nasiljem, med sovjetsko in jugoslovansko kofnunistično diktaturo! Naša borba je uperjena v pr-
vi	vrsti proti prevari, nasilju in diktaturi in bi nas zato te razlike resnično zanimale. Kadar bo komunizem zavrgel svojo lastno diktaturo in nasilje ter zamenjal z dejansko demokratično vladavino, tako kakor jo razume ves svet razen diktatorjev, potem bo naša borba proti komunizmu revidirana.
Uveljavljenje demokratskih načel - najvišji cilj demokracije
Glede politične samostojnosti pa je g. Babič odkril novo čudo sveta. Mi bi bili v resnici prijetno izne-nadeni, če bi zahodni svet ali kdor koli sprostil tiste sile, ki bi v Jugoslaviji in povsod po vesoljnem svetu uveljavile, demokratična načela, saj je to najvišji cilj našega demokratičnega gibanja. Spremembe notranjih režimov bi potem morali že prepustiti volji ljudstva samega in ne pištoli plačanih diktatorskih aktivistov. Mi demokrati ne odstranjujemo niti nameščamo režimov, ker to osnovno človečansko pravico prepuščamo celokupnemu ljudstvu samemu vseh razredov in stanov. Za te osnovne pravice se borimo proti vsaki diktaturi, tudi proti komunistični!
Trditev o nekakih direktivah, ki naj bi jih mi — nekoč ste nas nazi-vali »dolarska zveza« — prejemali od kjer koli, je tipičen plod kremeljskih učencev. Ali res mislite, da je antifašizem rodila Moskva? iNe, rodil ga je fašizem sam! Kaj so bili naši narodni heroji morda komunisti, ki so prejemali denar in direktive iz Moskve? Bili so časi, ko so hoteli brezvestni špekulanti tudi te junake pobasati med naropano ljudsko imovino. Ti časi pa so za nami za vedno.
Odpor proti zablodam komunizma je rodil naše demokratsko gibanje
Ali mislite, da je borba proti komunističnemu nasilju diplomatska umetnost tiste Amerike, ki ustvarja čisto nekje drugje »dolarske zveze«? Mi, g. Babič, imamo čisto čelo, mi smo, da govorimo s komunističnim besedoslovjem, agentura Slovencev na tem ozemlju in prav nikogar drugega. In naše demokratsko gibanje je bilo od našega naroda ustvarjeno za borbo proti nasilju, diktaturi, ugrabljanju, likvidiranju in zastrupljanju našega ljudstva z umetnim sovraštvom človeka proti človeku, razreda proti razredu ter' s špijonstvom, ki ni prizanašalo niti svetosti družinskih vezi; vaša borba je na tem moralnem terenu imela poln uspeh. Komunističnega spletkarjenja je bilo že v nedavni preteklosti toliko, da
mu danes nihče več ne naseda, zato so podobna podtikanja bob ob steno. Se nekaj. Ce bi mi bili »dolarska zveza«, bi izdajali v Trstu dnevnik, bi lahko vzdrževali na sto in sto plačanih aktivistov, bi bili solastniki gospodarskih ustanov in bi plačevali v dobri valuti. Ubogi smo na tvarnih dobrinah kot vsak idealist in tega se prav nič ne sramujemo. Mi nismo in tudi ne bomo nikdar agenti tujih protijugoslovanskih sil, ker smo zavedni Slovenci, četudi komunistični režim v Jugoslaviji ni nikdar vodil v Trstu državne politike, pač pa najstrožjo komunistično partijsko politiko v izključno korist samo tito-komuni-stične stranke in njenih ustanov. On tega se bo držal vse dokler se ne bo odrekel diktaturi. Do tega časa pa bodo živeli in se razvijali demokratični Slovenci v Trstu s svojimi najskromnejšimi, obenem pa častno zbranimi sredstvi. Slovenci so sprevideli, kaj nam je komunizem vseh barv prinesel. Pričakujemo, da bodo prihodnje volitve izpričale, da imajo ideje v pr-
vi	vrsti idealno vrednost', ki daleč prednjači' pred tvarnim bogastvom. Hvala Bogu, da je tako, tudi za tiste ljudi, ki so po zaslugi razmer.
MOHORJEVE KNJIGE
SDD V TRSTU
opozarja vso našo javnost, zlasti pa naše malčke na
otrošiio maškerado
ki bo na pustno nedeljo dne 2 4. februarja vdvoraniModugno v ulici C r i s p i štev. 7.
Komunizem in cvetje
ki ste jih komunisti v preteklosti v Trstu ustvarili, še privezani k strankarskemu kotlu, da ne poginejo s svojimi družinami vred na cesti.
Bilo je potrebno, da pokažemo tito-komunistična snubljenja naše javnosti v pravi luči, ker je lahkovernost in zaupljivost v lepe besede s previdnim prikrivanjem smotrov še vedno zapeljiv način komunistične demagogije. Enotnost Sloverieev na tem ozemlju bo zopet v celoti obnovljena po starih. preizkušenih načelih in osvežena z novimi sodobnimi sokovi takrat, ko bo konec komunističnega totalitarizma tako v teoriji, kakor v praksi. Taka stremljenja, g. Babič, bi bila najhvaležnejša naloga idealnih komunistov. Do teh stremljenj pa se verjetno ne bodo nikdar povzpeli.
Knjige »Družbe sv. Mohorja« so letos po vsebini in obliki precej skromne, če jih primerjamo s knjigami »Mohorjeve družbe« med obema svetovnima vojnama. Včasih je bilo cel kup knjig, koledar je bil obsežen in zanimiv v vsakem oziru. »Mohorjeva družba« je res vršila med slovenskim narodom veliko poslanstvo na kulturnem in verskem polju.
Nič čudnega, če se po razvalinah zadnje svetovne vojne mora tudi »Mohorjeva družba« boriti z gmotnimi in drugimi težavami. Vojna jt bila pač totalitarna in ni imela nobenih pomislekov in obzirov, še najmanj pa prav do takih ustanov, kot je ta »Mohorjeva družba«. Z razumevanjem smo torej sprejemali povojne Mohorjeve knjige, ki pa iz navedenih razlogov ne morejo meriti se s predvojnimi izdajami.
Toda nekaj novega smo opazili v letošnjem koledarju. Ce namreč človek malo pazljivo prebere vsebino koledarja, se mu zazdi, da je ta zdrknil z visoke stopnje kulturnega in verskega poslanstva na spolzka tla neke politične stranke in njej sorodnih političnih grupacij. To je popolnoma negativen pojav. katerega bi morala »Mohorjeva družba« že v kali .zatreti, če hoče nadalje uspešno vršiti svoje priznanja vredno poslanstvo na kulturnem in verskem polju. Mnenja smo namreč, da je tako vera kot kultura nadstrankarska vrednota. Nekatere ocene in nekatera gledanja na vzroke raznih dogodkov so pod vidnim vplivom politične stranke. Tudi obsodba »Edinosti«, kateri koledar pripisuje krivdo za versko mlačnost na Tržaškem, ne drži, ker ni »Edinost« podžigala k verski mlačnosti. Iz tega se da sklepati da ima obsodba »Edinosti« le poli-tično-strankarski značaj. Ali se ie »Družba sv. Mohorja« vrgla v naročje kaki politični stranki?
Drug neprijeten vtis, ki ga človek dobi zlasti in predvsem pri nepodpisanih ali psevdonimnih član kih, je, da so te vrstice improvizirane, spisane zadnji trenutek, brez primerne oblike. So pa nekateri res lepi sestavki, ki jih človek z vese Ijem in užitkom bere.
Končno se nam zdi malo pretiran prostor, ki je posvečen ameriškim Slovencem, čeprav so tako velikodušno darovali in podprli »Mohorjevo družbo«! Kakšno stran bi bili lahko posvetili tudi razmeram, če že ne političnim, pa vsaj verskim in kulturnim, naše ožje domovine Slovenije.
Verjetno bi imel koledar večji uspeh, če bi obravnaval vprašanja, za katera se zanima širša javnost
Poleg koledarja je »Družba sv. Mohorja« izdala še dve drobni knjigi: povest Janeza Jalena »Sončne sence« in črtice Vinka Beličiča »Kačurjev rod«.
Prva, ki obsega 100 strani, je naletela na splošno priznanje in odobravanje, ker opisuje lepote pla-
ninskega sveta in življenje v planinskem raju.
Beličičeve črtice na 50 straneh so pa bolj alegoričnega značaja in eže pristopne za širšo javnost. »Na teh listih je res veliko trpkega«, kot pravi pisatelj sam, kateremu »je ljubša grenka resnica kot sladka laž«. Jezikovno in slogovno so Beličičeve črtice prava mojstrovina.
Oceno obeh knjig objavimo ob priliki.
Pražanke so pred nekaj tedni dobile zemljepisno lekcijo — v po Moskvi revidirani izdaji. Ko so namreč praške gospodinje odprle svojo ilustrirano revijo »KVETY« (kar pomeni, mogoče zelo primerno, cvetje), so opazile na dveh straneh v barvah natisnjeni zemljevid sveta.
Večina žena pač ni navajenih, da najde v gospodinjskih tednikih lekcije iz političnega zemljepisja, toda za železno zaveso ne zamudijo nobene prilike, ki je pripravna za širjenje komunističnega evangelija. In tako tudi resnično prinaša »Kve-ty« stalno članke, ki opisujejo »izkoriščanje« delavcev na Zahodu.
Gospodinje, ki so se učile zemljepisa še pred vojno, so verjetno bile presenečene nad moskovskim pojmovanjem sveta. Kaj so videle?
Sovjetska zveza je naslikana v rdečem in obsegajo sovjetske meje
—	kar je bilo pričakovati — tudi ozemlja, ki so jih anektirali od Finske, Poljske, Češkoslovaške, Romunije, dalje Tannu Tuva, Kurile in južni del Sahalina kot »vojni plen«, kot tudi podjarmljeno kitajsko državo.
Satelitske države srednje in vzhodne Evrope ter vzhodna Nemčija so barvane vijoličasto, kar pomeni, da tu gospodari Moskva. E-nako tudi Kitajska. Verjetno v Moskvi mislijo, da je Tibet prenehal obstojati kot neodvisna država. Vsekakor na zemljevidu .ni sledu o kaki »Tibetski ljudski republiki«, kot je naslikana Mongolija; Lhasa — prepovedano mesto — je samo navadno mesto na Kitajskem.
Seveda tudi Viet- Minh na zemljevidu ni slabo odrezal. Indokina je razdeljena na dva dela in Sai-gon je prestolnica »demokratske« republike Viet Nam.
Na tem političnem zemljevidu pa opazimo še druge mračne poteze.
V	očeh Moskve sta očividno s*mo dve imperialistični državi na svetu
—	Združene države in Velika Britanija, obe naslikani temnomodro.
Marsikdo bi pričakoval, da bo Britanska državna skupnost slikana v isti -barvi.' Pa ni tako. Kanada, Avstralija in Nova Zelandija so slikane svetlomodro, v skladu s trditvijo, da so to »kapitalistične države pod vplivom angloameri ških imperialistov«. Enako označu je barvni zemljevid tudi Argentino, Peru, Bolivijo, Kolumbijo, Ni' karaguo, Islandijo, Norveško, Švedsko Finsko, Urugvaj, Dansko, Belgijo, Turčijo, Portugalsko in Jugoslavijo.
'Za nekatere države pa najdemo novo označbo. Razlaga k zemljevidu opisuje te države, da je v njih »močno osvobodilno in delavsko odporniško gibanje«. V to skupino držav spadajo Francija, Italija, Španija, Severna Afrika, Egipt, Nigerija, Kenya, Severna in Južna Rodezija, Sirija, Irak, Perzija, Pakistan, Indija, Burma, Siam, Indone zija, Borneo, Filipini, Novi Južni Wales ('Avstralija), Japonska, Ve nezuela, Brazilija, Cile in Severna Mehika.
Možje v Kremlju hočejo prepričati svet, da so možje miru, toda ta zemljevid je v ostrem nasprotju z njihovo »mirovno« propagando v deželah, ki jih označuje za pod ročja z »močnim odporniškim gibanjem«. »Svetovni odbor branilcev miru« ima rdečo zastavo. Ta spretna metoda zemljevida v barvah pa razgalja cilje moskovske strategije in taktike. Načrti komunističnega sveta postajajo jasni. Prevaro, ki jo vrši gospod Višinski, ko se sprehaja po sejah Združenih narodov -z belim golobom — simbolom miru — v rokah, odkriva politični zemljevid »Kvety«, ki »prikazuje moskovske cilje s cvetjem«.
UTRINKI
komunističnega ozvezdja
SbpBtnajstt obletnici smrti
LOJZETA BRATUŽA
Dne 16. februarja bo 15 let, kar je umrl mučeniške smrti Lojze Bratuž. Sleherna slovenska vas Primorske je poznala tega »slavčka«, ki je vse svoje življenje pel Bogu v čast, svojemu narodu pa v tolažbo in bodrilo v težkih dneh krvavega pota pod rafinirano in nasilno krutostjo megalomanskega fašizma.
Dne 16. februarja 1937. je tragedija slovenskega izobraženca na Primorskem dosegla svoj višek. Lojze 'Bratuž je simbol pristno slovenske duše, duše-vodnice, v tistih temnih dneh, ko je bil slovenski narod v Italiji obsojen na neizbežno narodnostno in kulturno smrt. Primorski narod mu je z vso silo svoje neupogljive duše to dejansko priznal in dokazal, ko je proti volji takratne vsemogočne fašistične policije razbil in zdrobil ograjo in vrata, za katera- so zavlekli izmučeno telo ubogega Lojzeta.
Vsem so znani dogodki, ki so se odigrali po polnočni sv. maši na sveti večer 1-936. leta v Podgori, ko so fašisti odpeljali Lojzeta in tri njegove najboljše pevce na sedež stranke in jih zastrupili s strojnim oljem. Lojzetu so dali dvojno mero, da bi bil učinek sigurnejši! .Svoj zverinski namen so dosegli: Lojze se je skozi dva meseca boril med življenjem in smrtjo in končno zaspal mirno ob ugašajočem zvoku »monotonih kraguljčkov«... Bil je to poslednji pozdrav slovenske zemlje in slovenskega naroda, kateremu je Lojze posvetil vse sile svojega duha in za katerega dobrobit je delal ne nasilno in z orožjem v reki, ampak z močjo idej slovenske krščanske kulture! Padel je, ker je veroval v dostojanstvo človeškega življenja in v pravico! Nasilniki, ki so njemu in slovenskemu narodu stregli po življenju, še živijo, morda na istih ali podobnih odgovornih mestih kot tedaj, in nadaljujejo ža lostno dediščino s krvjo in solzami napojenega sovraštva svojih faši stičnih prednikov...
»Pravični možje pa odhajajo in nihče ne preudari: pa je pravični odtegnjen krivici...« (Sv. pismo)
Bolgarski nacionalni komite
Tržaška sekcija
priredi
v petek 22. II. 1952 ob 21. uri v Avditoriju
VIOLINSKI KONCERT
Stefana -N e d e 1 č e v a na klavirju spremlja G u i d o R o t t e r Program:
1) Johanne s Brahms
Sonata za violino in klavir v Sol magg. Op. 78
a) Vivace ma non troppo
b) Adagio
c) Allegro molto moderato
2) Pantscho Wladigeroff Chante de la »Suite -bulgare«
Op. 21/2
Henri Wieniawski Polonaise brillante La magg.
Op. 21
m
3) F. Mendelssohn - Bartholdv Koncert za violino in klavir v Mi min. Op. 67
a) -Allegro molto appassionato
b) Andante
el Allegro non troppo Allegro molto vivace
VSTOPNICE na prodaj na sedežu komiteja v ul. Machiavelli 19-.I in iz prijaznosti v tiskarni Adria, ul. S. Anastasio 1-c
VRINILI SE BOMO V DOM, ZGRAJEN Z NAŠIMI ŽULJI. S tako de-magogijo opleta »Delo«, ko utemeljuje svojo okupacijsko pravico po nekdanjem »Narodnem domu« pri Sv. Ivanu. Vsi Slovenci, ki jih starost še ni preselila na drugi svet. vedo, da so gradili »Narodni dom« pri Sv. Ivanu -žulji slovenskih narodnih ljudi, med njimi ni bilo njenega samega komunista. »Narodni dom« je bil, kakor vsi ostali domovi, namenjen rasti slovenskega življa na tem ozemlju proti potujčevanju, ki je v povojni dobi našlo svojo najprikladnejšo obliko v raznih spolzkih fratelancah. Kakor nekoč fašisti, tako si poskušajo danes komunisti prilastiti narodno dediščino zavednih slovenskih narodnjakov. Kakor pa je propadla okupacijska pravica fašizma, tako bo ovenela tudi komunistična, in prav nobena dialektična slepomišenja in zavajanja je ne bodo rešila pravične usode.
S PAVJIM PERJEM SE DICUO.
Kominf-ormistični zaslužkarji ne zamudijo nobene prilike, da ne bi svojega rdečega lončka primaknili k slehernemu količkaj pomembnemu dogodku slovenske zgodovine. Čeprav v svojem časopisju stalno in ogorčeno napadajo socialno demokracijo po vsem svetu, sramotijo njene voditelje in se norčujejo iz social-demokratičnih naporov naprednejših držav na zahodu Evrope, jih rdečica prav nič ne zaliva ob spominu na dogodke pred petdesetimi leti in jih kar enostavno pripisujejo sebi v zaslugo. Ce bi naši socialisti vedeli, kdo se danes šopiri s pavjim perjem komunizmu tujih zaslug, bi se v grobu obrnili, kakor bi se v grobu obrnila prvi slovenski pesnik dr. France Prešeren in prvi slovenski pisatelj Ivan Cankar, če bi morala poslušati in prebirati komunistične pamflete o komunizmu najvišjih vrhov slovenske vezane in nevezane besede. Komunizem pleni vse in potiska v svojo malho osebe in dejanja tako, kakor je vajen v deželah, kjer se je polastil oblasti. Tudi ta tipično komunistična nemorala bo sčasoma zopet izginila s sveta.
KDO LAZE? Zahodna nemška vlada je sporočila Odboru za vojne u-jetnike pri Združenih narodih, da bo ie v naslednjih dneh predložila seznam nad -sto tisoč imen vojnih ujetnikov v .Sovjetiji in spisek 165.000 civilnih oseb, -ki so jih Sovjeti odpeljali v Sibirijo. Skoro istočasno je tudi japonska vlada predložila -naslove nad 300.000 japonskih vojnih ujetnikov v Sovjetiji. Seveda bodo budi ti seznami ostali v mi-znici Odbora, saj so strokovnjaki o vojnih ujetnikih pri »Delu« že -davno vse vojne 'ujetnike v Sov-je.tiji pokopali. Gotovo pa je, da bo resnica prišla enkrat na dan In že danes ni težko ugani-ti, na kateri strani je laž.
AMERIKA IN SOVJETSKA ZVEZA. Moskovski romar Franza bo pravi »Delo« — razpravljal na Proseku o Ameriki in Sovjetski zvezi. Verjetno je g. Franza pri svojem odhodu v Moskvo, na Dunaju kritično presojal življenjske pogoje a-meriških in sovjetskih vojakov — oboji so namreč pripadniki ljudstva. G. Franza je poskušal menaž-ni kotel pri Rusih in pri Amerikan-cih, primerjal je plače ameriškega in sovjetskega vojaka s plačam a-meriških in sovjetskih oficirjev. E-nim in drugim je 'brskal po kovčkih, se zanimal za število uniform, za perilo, zobne ščetke, milo, -brisače, za literaturo enih in drugih; odgrinjal postelje, vohal po čistih rjuhah in sploh postopal tako, kakor se to spodobi vestnemu reporterju. Pa je na Proseku potegnil potrebne zaključke in ugotovil . . . (To pa je uradna tajnost KP.)
Letalo z teina 3200 km
Ko so po prvi svetovni vojni dosegla najhitrejša letala brzino 500 -600 km na uro, se je zdelo, da je nikdar ne bodo mogla prekoračiti. Toda -tehnika je napredovala in u-stvarila je letala z .brzino nad 1000 km na uro. Proti koncu druge svetovne vojne so leteli tako hitro samo najnovejši lovci. Danes pa razvijajo take hitrosti že težki bombniki. Seveda morajo biti l-ovci, ki naj bi te bombnike lovili, še veliko hitrejši. Tako so na nedavni letalski razstavi v Veliki Britaniji obiskovalci lahko občudovali letalo, ki je na poslovnih poletih doseglo neverjetno brzino 3200 km na uro.
Popravek
V Vašem tedniku »Demokracija«, štev. 4-VI., z dne 25. januarja t. 1. ste priobčili v stolpcu Utrinki komunističnega ozvezdja, jx>d naslovom Poklicna zavist, grobo netočnost.
V mislih imam namreč trditev, da »...Stane Bidovec, Justo Košuta in Dušan Bufon sicer res niso sedeli v Mussolinijevih zaporih. . če se ostale vsebine člančiča niti ne dotaknem.
Pozivam Vas, da pojasnite Vašim čitateljem na istem mestu in pod istim naslovom:
1) da sem tudi jaz okušal blago-dati Mussolinijevih zaporov, k sreči le pičlo leto, in sicer od 26. decembra dalje, ko me je aretirala v Ljubljani italijanska kvestura;
2) da me je 12. marca 1943 obsodilo italijansko vojaško sodišče isto-tam na 15 let ječe, trajno nadzorstvo po prestani kazni in trajno izgubo pravice do javne službe, in to zaradi pripadnosti k prevratniški organizaciji in prevratniškega delovanja:
3) da sem šel skozi zapore v Ljubljani, (3), Kopru, Trstu, Benetkah, Bologni in Castelfrancu dEmilia.
DUŠAN BUFON, bivši notarski kandidat in član »Sokola« v OF
VESTI s TRŽAŠKEGA
flooi iredentistični temelji
Moramo priznati, da se premalo 1 gre v račun, da postavljajo itaii-bavimo z iredentističnim delom >n I janski iredentisti prav te dni v Ri-
pisanjem iredentističnega tiska pri »as. Vse iredentistične akcije so politično tako malo resne, da prav zares ne zaslužijo posebne pozornosti! Od časa do časa pa jim ie uspe pritegniti nase splošno pozornost tržaške javnosti, bolj zaradi hrupnosti podvigov kot zaradi tehtnosti vprašanj, ki jih načenjajo.
Od časa do časa pa se nam !e oko zaustavi na togotnem pisanju lističev »Arena di Pola« in »Difesa Adriatica«. V naše opravičilo moramo navesti dejstvo, da tukajšnje uradno glasilo demokrščanske stranke »Giornale di Trieste« z uradnimi tržaškim: demokrščanskimi krogi in z iredentističnim blokom v mestnem svetu nas sproti seznanjajo z razvojem iredentističnega razpoloženja pri nas, tako da se zatekamo k obema zgoraj navedenima tednikoma le ob posebnih prilikah.
Taka izredna politika je vprav peta obletnica podpisa mirovne pogodbe z Italijo.
Moramo ugotoviti najprej dokaj čudno skladje med načrti uradne Italije in početjem vseh iredentističnih organizacij v Italiji in na Tržaškem. Uradna Italija je pravkar odpovedala vse svoje obveznosti, ki jih ima na podlagi mirovne pogodbe do Sovjetske zveze, češ da je s tem prenehala veljati zanjo kakršna koli obveznost iz naslova mirovne pogodbe, ki naj bi po italijanskem mnenju s tem naravnost izgubila vso svojo veljavo. Medtem pa italiianske iredentistič-me organizacije postavljajo v Rimu, ob zaščiti in podpori italijanske demokrščanske vlade, nove temelje svoji iredentistični vojno-hujskaški in fašistični akciji.
Skladje je popolno in presenetljivo!
(Namen, ki ga zasleduje italijansko zunanje ministrstvo z odpovedjo obveznosti, ki jih ima do SZ ■a podlagi mirovne pogodbe, je jasen. Jutri bi lahko sledila slična odpoved glede obveznosti do Jugoslavije. To pa je stvar, ki zadeva OZN in svetovno diplomacijo, ne pa samo Italije in, njenih trenutnih političnih koristi! Italijanska poteza je vsekakor drzna in bo kričavo odjeknila v svetu. S tem se pa ‘bomo bavili ob drugi priliki na drugem mestu.
Vendar nam demokratičnim in miroljubnim Tržačanom nikakor ne
mu nove temeije svoji iredentistični akciji prav s pomočjo italijanske vlade. Jasno je, da bi morali prav mi kot prvi plačati ceho za nove drznejše podvige italijanskih nestrpnežev. Na III.	nacionalnem
kongresu Združenja	za Julijsko
krajino in Dalmacijo so delegati iz cele Italije in Trsta (ki so pa vsi pristni Italijani, priseljeni na Primorsko, v Istro in Zader med prvo in drugo svetovno vojno!) nastavili širokopotezen načrt za svoje bodoče delo.
Za nas zelo važno je dejstva, da je na samem kongresu prišlo do značilnih sporov med	pristaši evropske skupnosti in	njenimi na-
sprotniki. Oglasilo se je namreč nekaj kljub vsemu še precej treznih oseb, ki so izrazile dvom, da bi pretirano poudarjanje italijan-stva pri vsaki pasji procesiji moglo koristiti splošnim naporom zahodnega sveta za dosego evropske skupnosti. Seveda so bili taki pomisleki oglušeni sredi splošnega besnenja večine delegatov . . . Zmagala je nestrpnost! Zmagalo je sovraštvo!
Ta nestrpnost in to sovraštvo sla nevaren uvod v novo obdobje borbe, ki nas čaka. Trezno in preudarno bomo presojali nastali položaj v prepričan-ju, da je pravica na naši strani in da nam bo stal v borbi ob boku ves demokratično misleči in svobodoljubni svet.
|HpBi na antobusno podjetje
„Carsica“
Avtobusna proga »Carsica« vzdržuje prometne zveze po vsem našem Krasu. Jasno je, da uporabljajo njena prometna sredstva predvsem naši podeželani.
Toda na žalost še do danes ne u-pošteva uprava slovenskega jezika in v službenem občevanju uporablja izključno italijanski jezik.
Pozivamo zato upravo, naj vpii-va na svoje uslužbence, da bodo u-poštevali želje Slovencev in z njimi občujejo v slovenščini, saj vsi obvladajo naš jezik!
Dogaja se namreč celo, da se ii uslužbenci nekorektno obnašajo do potnikov in jih žalijo z italijanskimi izrazi o njihovi slovenski pripadnosti . . .
Slovenstvo Sv. Križa
Nekoč si je »Giornale di Trieste«, vredni naslednik lažnjivega »Picco-la«, ina vse možne načine prizadeval, dokazati, da je bil Sv. Križ nekdaj italijanska vas. Članek je napisal .znani tržaški zgodovinar Skok, pardon . . . Scocchi! Pravi, da so se ohranili do sedaj sledovi italijanščine v govorici našega ljudstva. Posebno dokazuje, da se še sedaj naši vinogradniki pozdravljajo v italijanščini (»buona sorte«), kar pa ni res. Naši ljudje se na polju ali v vinogradu pozdravljajo vedno z »dober dan« ali »Bog daj srečo«, kakor je navada med slovenskim ljudstvom. Res je, da naši ribiči, kateri so imeli opraviti in stike z ribiči iz Kopra, Ižole in Gra deža, so ohranili marsikatero italijansko ibesedo, zlasti 'pri svojem ribiškem delu, in tako tudi pozdrav »buona sorte«, ali s tem ni rečeno, da so Križani italijanskega porekla.
Naši ribiči imajo pristne -slovenske .priimke, katere pa je fašizem nasilno .poitalijančil, tako Sulič v Sullini, Stepančič v Stepani, Svab v Sgvi, Sedmak v Setitimo itd.
Tudi imena našega zemljišča ob obali od Brajnice do Grljana pričajo, da tu je slovenska obala in da so to obalo posedli pred tisoč štiri sto leti naši .pradedje. Sovnik (Čolnik), kamor so naši ribiči izvlekli na suho svoje čolne, tako imenovane čupe, to je čolne, izdol-
Nič jim ni svetega«.
Da so ciniki, smo vedeli; da pa njihova nesramnost presega vse možne meje, si skoro nismo upali verjeti.
»Giornale di Trieste« se huduje *ad indipendentističnim dnevnikom »Corriere di Trieste«, češ da posveča preveč pažnje in prostora smrti angleškega kralja Jurija VI. in žalovanju angleškega naroda po priljubljenem vladarju. Mislimo, da ni treba glede tega izgubljati preveč besedi.
Tržaško ozemlje je pod zaupno upravo Organizacije združenih narodov, ki jo izvajajo po sklepu mirovne pogodbe do imenovanja guvernerja angloameriške oborožene sile. Razumljivo je zato, da Tržačani, pravi Tržačani, sočustvujemo z angleškim narodom ob smrti njegovega kralja. Iredentisti bi si pač morali le postaviti mejo za izlive njihove nestrpnosti!
iPrav zaradi tega protestiramo Tržačani, ker noče tržaški župan Bartoli izobesiti naše zastave na pol droga v znak žalovanja in sočustvovanja vsega tržaškega ljudstva z angleškim. Res je, da je zastava visela na pol drogu le pol dneva na dan kraljeve smrti, vendar so jo takoj nato sneli z občinske palače, medtem ko se naše zastave še vedno vijejo na ostalih javnih zgradbah.
Zares: nič jim ni svetega!
govarjali pri kozarcu pristnega domačega vina.
Med udeleženci smo opazili pristaše raznih političnih skupin in razen domačinov tudi lepo število gostov iz sosednjih vasi, kakor tudi iz Trsta in Goriškega.
Ker ni namen teh prireditev samo plesno rajanje, se toplo zahvaljujemo za udeležbo vsem našim gostom, saj se ob takih prilikah najlaže medsebojno spoznavamo in porazgovorimo.
Splošna želja je, da naša organizacija ohrani tudi v prihodnje to svojo običajno vsakoletno prireditev.
Udeleženec
-bene iz enega kosa debla, je bilo naše prvotno pristanišče, predno je bilo zgrajeno sedanje novo pristanišče. Straža, kjer ,so straže pazile na o,gnje, ki so naznanjali prihod Turkov. Tabor, kjer so ljudje taborili. Dvori, 'kamor so maši pradedje •zgnali čez noč svoje ovce. Kopišče, Stoje, Lokvica itd. Vsa ta imena dovolj jasno pričajo, da je bil Sv. Križ vodno slovenska vas.
iRes je tudi, da so prišli italijanski delavci, zlasti Mesarji, in to po letu 1866, ko je morala Avstroogr-ska odstopiti Beneško in Lombardijo Italiji. Prišli so zato sem. ker je bila v Nabreižini in Sv. Križu takrat močno razvita kamnoseška o-brt in se je tudi bolje živelo kakor v Italiji. Ti prišleki so bili razni Vidoni, Fabris, Busetti, Pacioni, De Lorenzi, Decesco, Marega. Ti delavci so se skoro vsi poročili iz domačimi dekleti in doma govorili v slovenskem jeziku in njihovi otroci so posečali slovensko šolo ter se kot pevci udejstvovali pri cerkvenem petju in pri pevskem društvu »Skala«. Med našim ljudstvom in temi priseljenci je vladalo prijateljsko vzdušje.
Se me.d časom, ko je .tukaj vladal fašizem 7. vso svojo strahovlado, sc bili ii priseljeni ljudje, izvzemši par od njih, proti fašizmu. Ti ljudje priznavajo, da so italijanskega rodu, toda niso šovinisti.
Res je tudi, da .pred preporodom našega naroda eni bilo med našim ljudstvom prave narodne zavednosti in je laška kamora slepila naše ljudstvo, zlasti ribiče, ki so imel: ■stike iz raznimi osebami na ribjem trgu.
Toda kakor hitro se je naš rod prebudil k narodni zavesti, se je
z italijanskim šovinizmom svoje temelje. Komunisti in iredentisti hočejo s pomočjo beguncev iz Istre, med katerimi je tudi mnogo oseb slovanskega porekla, izbrisati slovenski značaj našega Sv. Križa. Ti begunci vnašajo med nas na eni strani nevarne kominformistične klice, na drugi strani pa naše mirno prebivalstvo .zastrupljajo z narodnostno mržnjo in samo njim lastnim šovinizmom!
Plesna prireditev v Nabrežini
Preteklo soboto dne 9. t. m. je priredila krajevna organizacija S. D.Z. v Nabrežini' svoj običajni pustni ples.
Veselo razpoloženje je vladalo pri vseh udeležencih, ki so se v velikem številu odzvali vabilu prire. diteljev. Kinodvorana je bila za to priliko zelo lepo okrašena; mla dlna in starina sta tu res prišli na svoj račun, kajti primerni orkester je pod cvetočim mandeljnem igral različne plesne komade za moderne, a tudi za nas starejše, manj moderne plesalce. Sicer smo se starejši raje zbrali v prostorih bu-feta, kjer smo se prijateljski raz-
PRIREDITVENI ODBOR
Slovenske demokratske zveze
vabi občinstvo na pester tradicionalni pustni ples. ki 'bo na
PUSTNI TOREK
dne 26. februarja 1952 v nekdanji dvorani Modugno v Crispijevi ulici 7-d. Dostojnim' maskam vstop dovoljen!
Vabila se dobijo: od 18. februarja dalje na sedežu SDZ v ulici Machiavelli 22-II in v trgovini jestvin Schmit Danilo v ulici str. Guardiella 52, kjer se tudi rezervirajo mize.
Spacal razstavlja
Z iskrenim veseljem pozdravljamo Spacalovo razstavo, ki si jo bomo lahko ogledati v ponedeljek 18. februarja v galeriji »Škorpijon«. Kakor so imeli priložnost ugotoviti tisti, ki so v zadnjem času obiskali slikarjev ateljč, bo ta visoko kvalitetna razstava pomemben prikaz Spacalovega razvoja. Akademski slikar Lojze Spacal je ujel v ta svoja nova olja neko novo, še nepoznan« moč. Nekaj mišičastega je v teh njegovih zadnjih delih, obenem pa mnogo umirjeno in toplo našega. Ne da bi izdal samega sebe, se je povzpel do ttste dovršene izrazne jasnosti, da nudi njegova umetnost neposreden užitek tudi preprostemu človeku. Naš človek pa bo še našel v teh novih delih kraškega mojstra nezamenljivo o-riginalnost kraške zemlje in njene obale. Ljudje, ki imamo takšno u-metnost, smo kleni, tvorni in živi ljudje!
Zato vabimo naše občinstvo, da si ogleda razstavo, katere otvoritev bo v ponedeljek 18. t. m.
Seja obč. sveta v Dolini
Ker smo prejeli poročilo o občinski seji v Dolini prepozno, ga objavomo prihodnjič.
SDD v TRSTU
opozarja našo slovensko javnost na svojo
9eiiiio pustno reduto
ki bo na pustno soboto, dne .23. februarja t. 1. s pričetkom ob 21. uri v zakurjeni dvorani Modugno v ulici Crispi št. 7-1. nad.
Dostojnim maskam vstop dovoljen!
Izvolitev kraljice večera in
nagrada najlepši maski. Obdaritev udeleženca z najštevilnejšimi kotiljoni.
Vstop le proti vabilu!
Osebna vabila in rezerviranje liz na sedežu društva v ulici Machiavelli št. 22-11., v tiskarni Adria v ulici S. Anastasio 1-", v dvorani Modugno v ulici Crispi št. 7-1. in pri vseh odbornikih društva.
Sporočila šolske uprave
Višja šolska uprava sporoča, da je Prosvetni urad Zavezniške vojaške uprave razpisal izpite iz slovenščine za osnovnošolske učitelje, ki so zaposleni na tukajšnjih slovenskih šolah in ki imajo učiteljski usposobljenostni izpit za pouk na italijanskih osnovnih šolah.
iPrizadeti dobe potrebna pojasnili: pri ravnateljstvu slovenskega u-čiteljišča v Trstu (ulica Lazzaret-to vecchio št. 11-11), kjer bodo morali vložiti tozadevne prošnje do 20. februarja 1952.
otresel tudi te kamoraške miselnosti in pokazal svojo zavednost ob časiu volitev v tržaški mestni svet in v dunajsko državno 'Zbornico. Ta enotna .zavednest našega naroda je trajala, dokler ni nekaj časa pred prvo svetovno vojno socializem. *i je bil razširjen zlasti med našim delavstvom, skušal s svojo internacionalno miselnostjo rušiti našo narodno enotnost. Glavni voditelji te stranke med našim delavstvom so ■bili Italijani.
Drugi še hujši sovražnik našega naroda je bil fašizem, ki je duševno ‘Uibil zlasti našo mladino. In na teh predvojnih duševnih razvalinah našega naroda hoče danes graditi še naprej komunizem v sporaaumu
Radio Trst II
306,1 m ali 980 kc-sek
NEDELJA, 17. febr.: 9.00 Kmetijska oddaja.1— 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. —-13.00 Glasba po željah. ----16.00 Koncert moškega
zbora »Valentin Vodnik«. — 18.00 ilz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.00 Književnost in umetnost.
PONEDELJEK, 18. febr.: 18.15 Rah maninov: 3 simfonični plesi.
19.00 Mamica pripoveduje.
21.00 Koncert tenorista Renata Kodermaca. — 21.32 Rodgersove in Porterjeve melodije. — 22.00 Gounod: Faust, tretje dejanje.
TOREK, 19. febr.: 13.00 Glasba po željah. —	19.00	Angleščina po
radiu - 14. lekcija. — 20.30 Ak tualnosti. — 21.00 Dramatizirana povest. — 22.00 Gounod: Faust četrto dejanje.
SREDA, 20. febr.:	18.15 Brahms
Koncert za klavir in orkester.
19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Sola in vzgoja. -- 21.00 Vokalni kvartet. — 21.30 Koncert čelista Lava Golohovskega. — 22.00 Bee thoven: Simfonija št. .3.
ČETRTEK, 21. febr.:	13.00	Pevski
duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence. —	20.00
Koncert violinista Stefana Nedel čeva. — 21.00 Radijski oder.
PETEK, 22. ebr.: 13.00 Glasba po željah. — 18.30 Koncert sopran stke Rožice Kozem. — 19.00 Angleščina po radiu - 15. lekcija. 20.30 Tržaški kulturni razgled
22.00 Beethoven: Simfonija št.
SOBOTA, 23. febr.:	13.00	Šramel
kvintet ir* pevski duet. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Tambu-raški orkester »Ivan Cankar«. 22.15 Operetna glasba.
. Družinski plesni večer
Napovedana otvoritev družabne sezone po SDD s prireditvijo I. družinskega plesnega večera pretekle sobote dne U. t. m. je zbudila veliko zanimanje tukajšnjih slovenskih krogov.
Vsem, ki so se v tako lepem šte-i!u odzvan va-biiu prireditvenega odboia, spominjajoč se še velikega uspeha letošnjega II. Slovanskega plesa, ni bilo žal obiska tega svojevrstnega večera, kajti čakalo jih je veselo presenečenje. Nova najeta dvoiana v ulici Crispi, ki je marsikateremu obudila spomine na voječasne slovenske prireditve, predvsem Slovenskega akademske-' ga kluba »Balkan«, in jih povedla zato vsaj za par kratkih uric v mladostna leta, je vzbudila med u-deleženci veselo iznenadenje zaradi lepe razvrstitve prostorov, ki so bili za to priložnost primerno okrašeni in ki so tudi pripomogli k ljubki in neprisiljeni domačnosti, ki se je razvila v teku večera ob zvokih izbranega orkestra pod vodstvom g. Slamiča.
Opazili smo med udeleženci zastopnike vseh slojev našega tukajšnjega življa, iz mesta in okolice, kakor tudi naših tukajšnjih soro-akov Hrvatov in Srbov, ki so se zavedali, da s svojo prisotnostjo podprejo napore SDD, ki išče vedno novih virov za svoje čim plodnejše delovanje na socialnem torišču, predvsem v prid naše siromašne šoloobvezne dece in dijaštva. katero ne podpira nobena dobroza-ložena blagajna kake državne u-stanove, ampak se vzdržuje s skromnimi viri zasebne vzajemne pomoči.
Prepričani smo, da so vsi prisotni odnesli čim najboljši vtis s te prireditve, ki je bila organizirana pod geslom: združiti prijetno s koristnim, in da je bil obilen trud SDD za poživitev družabnega izživljanja na Tržaškem stotero poplačan z vsesplošnim priznanjem in odobravanjem.
Skoda, da je motilo vesel potek tega prijetnega večera vzdušje premalo segrete dvorane, kar je obču-il posebno naš nežni spol, ker je zadnjem trenutku odpovedala centralna kurjava in si je. moralo društvo pomagati v sili s priložnostnimi pripomočki.
Res je sicer, da si je občinstvo, posebno mladina, pomagala s čim ečjo vnemo pri izvajanju narodnih plesov in modernih šlagerjev in so v poskočnih vrtincih valčkov, polk in mazurk ter zamotanih figur modernih plesov popolnoma pozabili na ta nedostatek, kateremu bo društvo, znano po svoji brezhibni organizaciji vseh potankosti, odpomoglo že pri prihodnjih plesnih prireditvah, , ki jih ima v programu in o katerih poročamo na drugem mestu našega lista, tako da bodo tudi najgloblji dekolteji
imeli vtis prijetne pomladanske toplote.
Razigrana družba je rajala do pozne ure, ker je društvo poskrbelo razen za zabavo tudi za prvovrsten bar in buffet s prjstno domačo kapljico in jedili po zmernih cenah, za kar gre največja zasluga požrtvovalnemu damskemu komiteju SDD, ki se ni-nstraši! truda in napora, da si priskrbi primerno dvorano v sredini mesta In da pripravi tržaškim Slovencem lep-, in prisrčen večer, ki bo vsem udeležencem ostal še dolgo v prijet-; nem spominu.
lUpamo, da bo slovensko občinstvo tudi na prihodnjih prireditvah ; SDD v Trstu napolnilo dvorano' v\ ulici Crispi in tako dalo priznanje^ delovnemu in agilnemu odboru tudi za njegovo prizadevanje na narodnostne^! in družabnem polju.
ZAHVALA
Vsem, ki so v tako obilnem številu spremili k zadnjemu počitku našega nadvse ljubljenega očeta
IVANA DOLHARJA
ga obsuli s cvetjem in mu izkazali poslednjo čast, se najtopleje zahvaljujemo. Posebno zahvai-smo dolžni zlasti ravnateljstvu, uradništvu in delavcem pivovarne Dreher, ki je blagega pokojnika počastila s prekrasnimi venci ir. ga v tako obilnem številu spremila k večnemu počitku.
Žalujoča družina DOLHAR
Odgovorni urednik: dr. Janko Jei Tiska: tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu
Mizarji
kmetovalci
1
Deske smre- 1 kove, mace- j snove in Ir- i dih letov, trame in par-kete nudi najugodneje
TEL.
90441
CALEH
TRST
Visla Sonnino, 2 4
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STANISLAV PAVLICA
sprejema od 9-12 in od 17 - 19
TRST, VIA COMMERCIALE 10-11., TEL. 31-813
Lovci pozor!
ICu
ICisne zlatice
kupuje po najoišjih dne o ni h cenah
Krznarstun Blaslia
TRST, ul. S. Lazzaro 13-1. tel. S6S&
TVRD KA
S U D E X POR T
pošilja o najkrajšem času DARILNE PAKETE oseh orst o Jugoslaoijo. Pošiljamo na tisoče paketoo mesečno naročenih po naših prijateljih o Ameriki in o drugih krajih soeta. Blago je garantirano prvorazredno
CBNE NAJ NIŽJE
E. JOSIPOVI6- TrsVvialMazzini 15-1 - Tel. 24181, 29S52
U R ARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIR A, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH ! LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE.
Predno se odtočite za nabaoe obiščite
IHftBAZZIHI PEL C0S3P
TRST, Copso I - Borzni trg (Piazza della Borsa)
DEŽNIH PLHSCEU
Najoečja izbira po najugodnejših cenah
POURSniHOK LODEN-00 COlf ERCOHTS 6HBHRDIH ES