OKSIDNE RUDE SVINČEVIH IN CINKOVIH ORUDENENJ GORNO (BERGAMO - ITALIJA) Stanko Grafenauer S 6 slikami v prilogi Med specializacijo v Heidelbergu* mi je kolega ing. F. Gregorač izročil povprečen vzorec zmlete rude iz kraja Gorno v okolici Bergama, da ga pregledam in določim, katere minerale vsebuje. Podatki o minera- loškem sestavu, paragenezi, načinu zraščenja, vškropljenosti, stopnji oksi- dacije itd. so potrebni za pravilen način oplemenitenja rude. Splošno o rudišču Rudišče Gorno severno od Bergama v Italiji pripada hidrotermal- nemu metasomatskemu tipu rudišč vzhodnoalpske geosinklinale. Siste- matski pregled rudišč in njihovo stratigrafsko zvezo v sklopu te geo- sinklinale je prikazal Schneider (1957, s. 243). V bergamskih Alpah je bila orudena tudi karnijska in ne le ladinska stopnja, kakor je sicer navadno v ostalih vzhodnoalpskih svinčevih in cinkovih rudiščih. Ruda tega rudišča je izredno močno oksidirana in kaže znake neposrednega nastanka iz sulfidnih rud in situ, kakor tudi znake poznejših notranjih premeščanj (regeneracij) in prekristalizacije. Rudna telesa so zelo nepravilno razporejena v apnencih in dolomitih. Nastopajo v gnezdih, večjih ležiščih in drugih nepravilnih oblikah, mimo tega nahajamo tudi rudne cevi, ki so komplicirano sestavljene, in imajo mnoge razvejitve in odcepe. Mineralna parageneza je zelo preprosta. Poleg mineralov, ki jih je naštel Gregorač (galenit, sfalerit, cerusit, smitsonit, kalamina in vilemit), nastopa še cela vrsta drugih mineralov (anglezit, hidrocinkit, cinkit. bakrena medlica, pirit, markazit, hematit, limonit, geti t). Kot jalovi minerali nastopajo kalcit, dolomit, kremen in kalcedon. Priprava vzorca za halkografsko preiskavo Pripravo vzorca zmlete rude in izdelavo obruska opisujejo že C ad well (1959), Cohen (1957), Colbertaldo (1952), Edvards (1955), Schneiderhöhn (1952), Wachromejew (1954) in drugi, * Avtorju je omogočil delo »Sklad Borisa Kidriča«, ki mu je dodelil maja 1957 štipendijo za strokovno specializacijo v inozemstvu. 279: vendar sem se držal izključno ustnih Ramdorjevih navodil, ki so le delno objavljena (1955). Zmleto rudo sem prepariral s pomočjo smole znamke >'Araldit Gießharz B«, ki ji je bilo treba dodati strjevalec »Härter 901^-. Obročke iz bakelita prečnika 26 mm sem položil na litoželezno ploščo, nekoliko premazano s silikonom, in nasul vanje tanek sloj zmlete rude. Zrna zmlete rude so bila povprečno drobnejša od 3 mm. V posebni posodici sem raztopil smolo pri 120 ''C in nato dodal strjevalec ter mešal toliko časa, da so se nehali izločati mehurčki. Za en obrus sem potreboval 6 do 7 g smole in 2 do 2,3 g strjevalca. Navadno sem delal 10 obruskov hkrati. Nato sem vlil smolo v obročke in jo strjeval 14 do 16 ur pri 100 "C. Araldit se je pokazal kot izredno uspešno sredstvo za izdelavo obruskov iz separacijskih produktov, posebej zato, ker čvrsto prilepi zrnca, ki pri poliranju in brušenju sicer rada izpadajo. Pri prepariranju lažji delčki lahko uidejo nekoliko navzgor in tako ne bi dobili nikakor pravega povprečja za koncentrat. V tem primeru si pomagamo s centrifugiranjem, s čimer izravnamo razlike v teži. Seveda sme biti pri tem postopku premer obruskov za koncentrat le 16 do naj- več 20 mm. Preparat sem nadalje polirai in brusil na Rehwaldovem stroju. Lahko pa se dela tudi ročno. Z »diamantno« ploščo odrezan kos rade ali pa prepariran neobdelan obras v obročku brasimo najprej na okrogli plošči iz litega bazalta premera 40 cm. Plošča je sestavljena iz ovalnih avgitnih kristalov in se pri brašenju približno dvajsetkrat bolj počasi obrabi kot drage plošče. Najprej brasimo ročno s karborandom No. 1400 (približno 280 minutni karborund) najmanj 5 minut. Nato brusimo strojno z istim karborundom na plošči za brušenje in poliranje, ki ima premer okroglo 20 cm in se obrača 400 do 800-krat na minuto okrog svoje osi; prevlečena je z biljardnim suknom ali pa dobro tkanim tankim nylonskim blagom. To brašenje traja najmanj 15 minut. Po brašenju poliramo obrasek najmanj 5 minut na blagu z zelenim kromoksidom. Seveda ta oksid ni za pretrde minerale. Končno poliramo z magnezij o usito največ 1 minuto. Zelo važna je pri brašenju in poliranju največja čistoča in izpiranje med posameznimi stopnjami. Mineraloški sestav in struktura rude Pri finozmatem zraščenju anglezita, cerasita in smitsonita je diagnoza teh prozornih mineralov v rudnem obrasku precej težavna. Za diagnozo teh mineralov se je zelo dobro obnesel Vujanovičev (1955) način strakturnega jedkanja. Poleg navadno uporabljenega jedkanja je V u - j a n o v i č uvedel tudi jedkanje s parami. Ponašanje mineralov napram tekočinam ali param je prikazal v dveh tabelah. Galenit je v povprečnem vzorcu izredno redek. Nastopa v osnovi, zelo redko pa v zrncih. Jedkanje robov kaže, da je rekristaliziran. Zmca imajo večinoma premer izpod 70 џ. Zraslost galenita s sfaleritom in produkti njegove oksidacije gredo navzdol celo do 1 //. Galenit je ne- koliko srebronosen in vsebuje včasih kot primes bakreno medli co (te- 280 1. slika Galenit, tenantit, sfalerit, pirit, smitsonit v Gorno, Bergamo. Od- sevna svetloba, 1 nikol, olje, 45üX. Galenit (bel) vsebuje tensntit (za odtenek temnejši od galenita). Svetlobela zrnca so pirit, sivkasta zrna sfalerit in temnosiva smit- sonit. Abb. 1. Bleiglanz, Tennantit, Zinkblende, Pyrit, Smithsonit von Gorno- Bergamo. Auflicht, 1 Nikol, ölim- mersion, 450X. Bleiglanz (weiß) enthält (etwas dunkler) Tennantit. Hellweiße Körner sind Pyrit, grau Zinkblende und dunkelgrau Smith- sonit. 2. slika Cerusit, pirit, goetit v Gorno, Ber- gamo. Odsevna svetloba 1 nikol, olje, 170X. Cerusitna zrna (svetlo in temneje siva) so močno pleo- hroična in vsebujejo zmca pirita, ki se po razpokah izpreminjajo v goetit (temnosiv v belih zrncih pirita). Abb. 2. Cerussit, Pyrit, Nadeleisenerz von Gorno-Bergamo. Auflicht, 1 Nikol, öl, 170 X. Cerussitkörner (hell und dunkelgrau) sind stark pleochroi- tisch und enthalten Pyritkörner, welche längst Spalten in Nadel- eisenerz (dunkelgrau in weißen Pyritkörnchen) verändert sind. 3. slika Smitsonit in cinkit s kremenom v Gorno, Bergamo. Odsevna sve- tloba, 1 nikol, olje, 17ÛX. Kreme- nova zrna so obkrožena s sivimi zrni smitsonita in drobnimi sve- tlejšimi zrnci cinkita. Abb. 3. Smithsonit und Zinkit mit Quarz von Gorno-Bergarno. Auflicht, 1 Nikol, öl, 170 X. Die Quarzkör- ner (schwarz) sind mit Smithsonit (grau) und feinkörnigen Zinkit- körner (heller) umrandet. Geologija, G. knjiga ; Grafenauer: Gorno-Bergamo 4. slika »Galmaj«, Gorno, Bergamo. Od- sevna svetloba, 1 nikol, olje, 150X. Sfalerit (bel), izpremenjen v smitsonit (siv) in conarni hidro- cinkit in kalamino (ki se ne lo- čita med seboj v fotografiji, sicer ju je možno ločiti le po anizotro- piji). Abb. 4. Galmei von Gorno-Bergamo. Auf- licht, 1 Nikol, Ö1, 150 X. Zink- blende (weiß) verändert in Smith- Eonit (grau) und Zonargefüge von Hydrozinkit und Calamin (in Ab- bildung nicht unterscheidbar). 5. slika Smitsonit s hematitno skorjico, Gorno, Bergamo. Odsevna svetlo- ba, 1 nikol, olje, 400 X. Siv smit- sonit obdaja svetlosiv hematit in nato mu sledi navzven temnosiv limonit. V smitsonitu vidimo ne- kaj iskric pirita. Abb. 5. Smithsonit mit Hämatitkruste von Gorno-Bergamo. Auflicht, 1 Nikol, öl, Ш Um Smithsonit (grau) zuerst eine Hämatitkruste (hell- grau) und dann Brauneisen (dun- kelgrau). Man sieht auch einige Pyritfünkchen. 6. slika Vilemit, Gorno, Bergamo. Odsev- na svetloba, 1 nikol, olje, 140 X. Izredno drobnozrnat agregat s šte- vilnimi notranjimi refleksi. Sem in tja v njem svetle pikice (sfa- lerit in pirit). Abb. 6. Willemit von Gorno-Bergamo. Auf- licht, 1 Nikol, öl, 140 Außeror- dentlich feinkörniger Aggregat mit vielen Innenreflexen. Hie und da sieht man auch helle Zink- blende- und Pyritfünkchen. Geologija, 6. knjigai Grafenauer: Gorno-Bergamo nantit), ki se pod mikroskopom v olju lepo loči od galenita (1. slika); je' nekoliko temnejša, trša in ima zelenkast odtenek v svetlo sivkasto beli ^ barvi. V tenantitu je bakru vedno izomorfno primešano srebro, arzenu, pa antimon. | Z galenitom so ob robovih izredno drobno prerasli pirit, markazit in sfalerit. Bakrena medlica se drži vedno bolj ob robovih in razpoknh galenita. Pri tem je videti, da je starejšo medlico izrinil mlajši galenit,; Nosilec srebra v rudi je torej medlica. Ker se drži bolj ob robovih ; galenita z drugimi minerali, pri drobljenju lahko prehaja v precejšnji kohčini v jalovino. Galenit je povečini močno oksidiran in se izpreminja v zelo redek anglezit in cerusit. Oba minerala tvorita ali finozmat agregat ali pa j kristale. Zrna cerusita so navadno nekoliko večja od 120 do 140 inj kažejo tipične, za cerusit značilne obUke (2. slika). Finozrnati cerusit I nastaja pravzaprav iz anglezita, ki ga izriva proti robovom galenitne! osnovne mase. Kot opisuje Vu j an o vi ć (1955) za Seddas Moddizzis, i gradi žveplo, ki se osvobaja na ta način, kakor tudi žveplo, nastalo pri razpadanju sulfidov, sekundami galenit. Na ta način nastali galenit se izloča povečini ob robovih primarnega galenita, je zelo disperzen m\ vedno prerasel z anglezitom ali s cerusitom ali pa z obema. Galenit oksidira navadno ob robovih, redkeje v notranjosti. Prav tako vidimo, da včasih razpadajo kristali ob robovih, včasih pa tudi v smereh razpok cepljivosti. Redkeje opazujemo indikacije razpadanja j v conah. Anglezit in cerusit izrivata včasih osnovno maso v žilicah. j Sekundarni galenit izriva anglezit in cerusit, vidimo celo potiskanje smitsonita. Prav tako kot opisuje to Vujanovič (1955), nastopa tudi v našem primeru večkrat disperzna mešanica galenita z enako disperznim anglezitom in cerusitom, kar kaže na skoraj istočasno ali pa celo isto-1 časno izločanje vseh treh mineralov. ; Bivši pirit in markazit, ki sta bila vrasla v galenit, sta močno izpre- m en j ena v hematit, limonit in getit. Sfalerit nastopa v zelo podrejeni količini, deloma v zelo velikih zrncih celo preko 1X1 mm-. Je zelo siromašen z železom, kar vidimo po i njegovih svetlih notranjih refleksih. Vurcita in grinokita v vzorcu nisem opazil, tudi ne kakih značilnih conamih struktur sfalerita in grinokita. Sfalerit je zelo razjeden in oksidiran. Preraslost s smitsonitom gre od 10 do 20(3. slika). V njem nastopajo včasih številna vrasla zrna pirita, ki 90 povprečno zelo drobna (do 3 /u). V vsem vzorcu prevladujejo produkti oksidacije sfalerita. Sfalerit i razpada skoraj popolnoma enako kakor galenit; razlika je le, da proces zavzema povečini vso maso, pri galenitu pa bolj robove in razpoke. V za- četni fazi razpadanja se tvorijo smitsonitna zmca ob kontaktih sfalerit-1 nih zrn. V tej fazi je videti smitsonit kot nepopoln cement. Nadaljnje razpadanje povzroči nadaljnje izrivanje sfalerita, tako da ga najdemo čez nekaj časa le še kot finozmat agregat v smitsonitni osnovni masi. 281 Na mestih, kjer je nastopal sfalerit, je večkrat nastala interesantna reliktna struktura. Bivši kristali kalcita so psevdomorfno nadomeščfini s kremenom premera 30 do 100 јл, sfalerit pa, ki je prej obkrožal med- prostore, tvori sedaj smitsonitne skorjice. Zraslost gre navzdol od 10 do 201.1 (3. slika). Mlajši kremen in kaloedon (včasih tudi galenit) izrivata i sfalerit često po robovih in tvorita na ta način neke vrste psevdostruk- ; turo razpadanja sfalerita. Taka ali podobna preraščanja so tudi V u j a - ! n o v i Ć u otežkočala raziskave oksidnih rud. Posebno neugodna so pre- ; rascan j a sfalerita s cerusitom in anglezitom, če sta ta dva minerala j nastala iz galenita, ki je nadomestil sfalerit po robovih. Raziskave so še i posebej otežkočene, če nastopa ob kontaktih teh mineralov s sfaleritom j še nekaj smitsonita. i S smitsonitom nastopajo zelo redko tudi zelo drobna zrnca cinkita \ (z rdečkastimi notranjimi refleksi). i Precejšnja količina kremena je morda vodila do napačnih podatkov za j separacijo podjetja Gorno; sklepali so na večje količine kalamine in ¡ vilemita. Oba minerala pa sta relativno redka, kalamina nastopa v glav- \ nem skupaj s hidrocinkitom in vilemitom na mestih oksidacije, kjer je bila na razpolago kremenica. Pri tem nastopajo tipične oksidacijske coname strukture, posebno tipične za hidrocinkit in kalamino (4. slika). | Hidrocinkit je izredno drobnozrnat in ga ločimo od kalamine po bireflek- siji pri večji povečavi. Razlika v trdoti, jedkanje itd. se ne morejo uporabiti za diagnozo, ker so zrna premajhna. Poleg nastopa tudi limonit in včasih hematit, ki sta produkt oksidacije pirita in markazita v sfa-! leritu. Včasih nastopa kot ostanek še drobnozrnat pirit. i Smitsonit je obkrožen včasih s tanko skorjico hematita in dalje z limonitom (5. slika). Nastopajo tudi conarni smitsoniti, katerih cone so | izgrajene iz smitsonita in limonita. Limonitne cone so nastale morda iz j izločenega železa iz conamega smitsonita. Ta pojav skorjice hematita in limonita okrog smitsonita vsekakor otežkoča flotiranje smitsonita. Vilemit nastopa deloma v zelo drobnih zrncih skupaj z ostalimi cinkovimi minerali v »galmaju<<, kjer ga je izredno težko ločiti od kala-i mine, v glavnem le delno po obliki, delno po karakteristični barvi in ; notranjih refleksih. Da je prisoten tudi v večjih koščkih, sem ugotovili s pomočjo fluorescentne žarnice (minerallight). Zrnca vilemita namreč î močno fluorescirajo. Večji skupki vilemita imajo dimenzije 140 do j 700 X60 do 300 in so sestavljeni iz izredno drobnih zmc (6. slika);! vsebujejo še drobna zrnca preostalih sulfidov (sfalerit, pirit itd.). I Zrnca relativno pogostnega pirita so po razpokah izpremenjena j v hematit, limonit in getit in imajo velikost 20 do 35/г; mnogokrat so zdrobljena in imajo premer izpod 10 /i. Izpreminjanje pirita v hematit vidimo na 2. sliki. Največja piritna zrna imajo celo do 70^; pod veliko povečavo lahko opazimo, da se vzdolž lamel (101) in (011) izpreminjajo v \ 1Л debele markazitne lističe s karakterističnimi pleohroičnimi barvami., Kalcitna in dolomitna zrna so delno rekristaliziran a in imajo lepe j dvojčične lamele v ogromnih kristalih, povečini pa so dimenzije 100 do^ 500 ^. V njih je pirit vrasel v drobnih zrncih, celo drobnejših od 1,5«. j 282 Iz opisanih podatkov o posameznih minerahh vidimo, da je za razklop pri notaciji potrebno rudo iz Goma drobiti izpod 100 fi za razklop kalcita, izpod 30 /< za razklop kremena od rude in izpod 10 za razklop galenita od sfalerita. Istih dimenzij se je potrebno držati za razklop oksidnih od sulfidnih mineralov. Seveda gre zraslost galenita in sfalerita deloma navzdol do 1 ^ in je potrebno empirično ugotoviti optimalno ločenje in razklop. Našteval sem v glavnem povprečja, ki sem jih dobil na osnovi vzorca. Na vsak način bi se z mikroskopskim opazovanjem posameznih drobljenih frakcij izredno hitro in učinkovito dala ugotoviti razklopitev (Grafenauer, 1948, Grafenauer-Zorc, 1948). Zaključek Kot je že pisal Agricola leta 1550, je potrebno pri rudarskem delu posvetiti čim večjo pažnjo raziskavam rudnega materiala. Na osnovi mikroskopske preiskave rudnega vzorca zlahka ugotovimo sestav rude in način njenega oplemenitenja. Ruda kraja Gomo predstavlja produkt močnih oksidacijskih procesov po orudenenju. V oksidnih rudah na- stopajo sulfidni ostanki. Oksidne rude kažejo makro- in mikroskopsko coname znake neposrednega postanka iz sulfidnih rud in situ, kakor tudi znake poznejšega premeščanja in rekristalizadje. Pri finozmatem zraščenju prozornih mineralov je diagnoza angle- zita, cerusita in smitsonita precej težavna. Vujanovič je prav zato izdelal nov način jedkanja za diagnozo teh mineralov. DIE OXYDATIONSERZE DER BLEI-ZINKLAGERSTÄTTE GORNO BEI BERGAMO (ITALIEN) Die Lagerstätte Gorno nördlich von Bergamo (Italien) gehört zum Typus der hydrothermalen Verdrängungsbleizinklagerstätten in trias- sischen Karbonatgesteinen der ostalpinen Geosynklinale. Eine systema- tische Übersicht dieser Lagerstätte gab Schneider (1957, S. 243). Die Blei- und Zinkerze sind stark oxydiert und zeigen die Anzeichen von späteren internen Umlagemngen. Die Vorbereitung von Muster für die mikroskopische Arbeit wurde nach der Anleitung von Professor R a m d o h r vollgezogen. Zerkleiner- tes Erz wurde in das Gießharz Araldit B eingebettet und mit Härter 901 gehärtet. Die Bakelitringe mit dem 20 mm Durchmesser wurden auf eine mit Silikon gefettete Gußplatte gelegt in welche eine dünne Schicht von Erzkörnchen gelegt wurde. Das Gießkarz wurde bei 120** C in einer Schale geschmolzen. Härter zugegeben und alles bis Blasenbefreiung gut umgerührt. Für einen Anschliff braucht man 6 bis 7 g Araldit und 2 bis 2,3 g Härter. Gießharz wird dann in die Bakelitringe eingegossen und bei lOO'* C 14 bis 16 Stunden ausgehärtet. Dann folgt Schleifung und Poüemng auf der Rehwaldmaschine. 283 Bei der diagnostischen Arbeit der oxydischen Pb-Zn-Erzmineralien habe ich die V u j a n o v i ć Methode erfolgreich angewendet. Seine Tabellen 1. und 2. zeigen das Verhalten oxydischer Blei-Zinkerze gegen flüssige und dampfförmige Ätzmittel. Im Erz treten Bleiglanz, Zinkblende, Cerussit, Anglesit, Smithsonit, Calamin (Hemimorphit + Smithsonit), Willemit, Pyrit, Markasit, Hämatit, Brauneisen, Nadeleisenerz, Fahlerz, Hydrozinkit, Zinkit, Quarz, Chalcedon, Calcit und Dolomit auf. Im Bleiglanz sind Silberspuren und zwar im Fahlerz als Silberträger (Abb. 1). Bleiglanz ist an den Rändern mit Pyrit, Markasit und Zink- blende verwachsen. Bleiglanz ist stark oxydiert und verändert sich in Cerussit (Abb. 2) und selten in Anglesit. Neben dem ursprünglichen Bleiglanz kommt auch der stark dispergierte mit Anglesit und Cerussit (bis 2Л1 1 џ) verwachsen vor. Zinkblende kommt sehr untergeordnet vor und meistens stark oder ganz in Smithsonit verändert. In ihr sieht man verwachsene, weiter in Hämatit, Nadeleisenerz und Brauneisen veränderte Pyritkömer. Auf den Stellen der früheren Zinkblende findet man mehrmals eine schöne Relikt- struktur (Abb. 3). Primäre CalcitkristäUchen sind pseudomorph durch Quarz verdrängt, Zinkblende in Zwischenräumen bildet dagegen schöne Smithsonitkrusten. Zusammen mit Smithsonit treten selten auch winzige Zinkitkömer auf. Willemit und Calamin sind sehr selten. Daneben findet man Hydrozinkit, wobei sich manchmal typische oxydische Zonarstruktu- ren zeigen (Abb. 4). Smithsonit ist manchmal in eine Hämatitkruste und weiter Brauneisenringe eingehüllt (Abb. 5). Diese Erscheinung von Hä- matit um Smithsonit erschwert ziemlich die Smithsonitflotierung. Willemit kommt in außerordentlich feinen Kömchen vor, die größere Aggregaten bilden (Abb. 6) und auch winzige Kömchen von Restsulfiden (Zinkblende, Pyrit usw.) enthalten. Die relativ häufige Pyritkömer sind längst Spalten in Hämatit. Brauneisen und Nadeleisenerz verwandelt. Gefüge und Ausmaß von Körnern fordern für eine gute Aufschlie- ßung eine Zerkleinerung unter 10 ¡u. Die Zinkblende und Bleiglanz- verwachsung geht sogar bis 1 ¡u und es ist notwendig den optimalen Grad und die Güte der Zerkleinerung erfahrungsgemäß festzustellen, und die Aufschheßung mit Mikroskop weiter zu überwachen. LITERATURA Agricola, A., 1550, De re metallica, 1. knjiga, Basileae. C a d w e 11, E. P., 1959, Color microscopy for the mill man. Eng. and Min. Journal, Vol. 160, No. 1. Cissarz, A., 1958, Charakteristik jugoslawischer Blei-Zink-Erzlager- stätten, Früh Jahrstagung der Deutschen Geologischen Gesellschaft in Essen (Poročilo). Cohen, E., 1957. Simple microscopy for plant control in mineral dressing. Int. min. dressing congress, VIII. Stockholm. .284 .....................,......._...... ,____________ Colbertaldo di, D., 1952, Le preparazioni delle sezioni lucide e sottili; di minerali e di sabbie. Ind. mineraria, Roma. Edwards, A. B., 1955, Textures of ore minerals, Melbourne. Grafenauer, S., 1948, Nekaj iz flotacijske prakse. Ind. Vestnik, št. 9, Ljubljana. Grafenauer, S. in Zore, A., 1948, Poročilo o mrežnih in mikro- skopskih analizah flotacijskih produktov z dne 21. V. do 4. VI. in od 11. VI.; do 23. VI. 1948, Mežica (Poročilo). R a m d o h r, P., 1955, Die Erzminerallien und ihre Verwachsungen, Berlin. Schneider, H. J., 1957, 1959, Diskussion, Diskussionstagung über das Thema »Entstehung von Blei-Zinkerzlagerstätten in Karbonatgesteinen«, Mün- chen 1956. Berg. u. Hüttenmännische Mh., H. 9, 1957, in dalje ista diskusija:. Diskussionstagung in Bleiberg zum Thema »Die Entstehung von Blei-Zink- lagerstätten in Karbonatgesteinen«. Erzmetall, H. 5, 1959. \ Schneiderhöhn, H., 1952, Erzmikroskopisches Praktikum, Stuttgart, j Vujanovič, v., 1955, Die Oxydationserze der metasomatischen Blei-i Zinkerzlagerstätte Seddas Moddizzis (Sardinien) und ihre erzmikroskopischen 1 Identifizierungsmethoden, N. Jahrb. Mineral. Abh., Mh., 89, Stuttgart. Wachromejew, S. A., 1954, Erzmikroskopie, Berlin. j 285;