316
Kronanje ruskega carja v Moskvi.
(Spisal  dr. Fr. L.)
Potovanje v Rusijo ni lahko. Ne samo, da je daljava v velika ruska mesta precejšna, popotnika zavirajo tudi razne druge težave. Med temi ovirami je tudi oni preklicani potni list, ki ga moraš menda — tako pravijo — vedno imeti v rokah in kazati vsakemu stražniku, kateremu se poljubi imeti do tebe nezaupanje. Katoliškemu duhovniku se pa stavijo še posebne ovire, ako hoče iti v Rusijo. Po pravilu ne puste nobenega duhovnika — posebno ne katoliškega — čez rusko mejo, ako nima posebnega dovoljenja od ruskega ministerstva za
j
lajo se velikanske priprave za to slovesnost. Poslanci vseh evropskih držav in vladarjev so na poti v Moskvo, da se udeleže tega za Rusijo tako pomenljivega dejanja. Zato ni napačno, četudi nas ni nihče povabil, da idemo v duhu na to pot in sicer kar naravnost v Moskvo, in si tamkaj ogledamo površno mesto, zlasti pa svetovno slavni Kremlj, naposled pa še kronanje samo. Slabih namenov nam menda ne bo podtikal nihče, marveč bo še hvaležen za razne prizore in poglede, katere mu podajemo v slikah.
Ker je Moskva stara in prva prestolnica ruskega carstva, zato se dajejo vladarji kronati jedino le v Moskvi. Moskva je v mnogem oziru središče ogromne države: kar je nam katoličanom Rim, to je Rusom Moskva. Zato jo zo-vejo mater — matjuško — in jo spoštujejo nad   vse.    Ko   zagleda  pravi   domoljubni   Rus
zunanje stvari. Zaradi tega nisem doslej še nikdar delal načrtov, da pojdem osebno v Rusijo, akoravno me mika ne malo ogledati si to deželo od blizu. Zlasti, odkar sem čital, kako je potoval in kaj je videl v Rusiji leta 1891. znani pisatelj p. Vannutelli, kako se je navduševal za cerkveno in versko življenje v Rusiji, je Rusija pred mojimi duševnimi očmi vsa drugačna,  kakor sem si jo  mislil nekdaj.
Dne 1 6. t. m. se bo dal ruski car Nikolaj II., ki je lani zacaroval namestu umrlega očeta Aleksandra III.,  slovesno kronati v Moskvi.  De-
vprvič Moskvo, pade na tla in se zjoka od veselja. Dandanes je mesto tudi v gmotnem oziru znamenito. Prebivalcev šteje blizu jednega milijona in se razprostira po 71 in pol štirja-ških kilometrih. V Moskvi se steka vsa ruska notranja trgovina, pa tudi življenje ruskih narodov sploh se druži tukaj v jednoto mnogo bolj nego v Peterburgu, kjer je vse bolj ptuje in  svetovno.
Na bregu reke Moskve je bilo mesto že v davnih časih. Stolno mesto pa je postalo to mesto šele 1. 1330., ko je veliki knez Ivan Da-nilovič prestavil svojo stolico iz Vladimire semkaj v Moskvo. Večkrat so jo stiskale nesreče in jo tudi do cela pokončale. Hud udarec jo je zadel, ko je car Peter Veliki postavil ob Nevi novo prestolnico, Peterburg imenovano (leta 1703). Vendar ji to ni moglo vzeti Časti in veljave: Moskva je ostala in je še vedno „mati". Znano
Petrovskoje pri Moskvi.
Dr. Fr. L.: Kronanje ruskega carja  v Moskvi.
317
je, da so Rusi Moskvo do tal požgali, ko je prišel Napoleon 1. 181 2. nadnjo s svojo ogromno vojsko. Napoleon je moral odriniti, Rusi pa so zopet sezidali Moskvo lepo in prostorno, ka-koršna je še dandanes.
Mesto ima nizke hiše, pa široke ceste in ulice. Razpada v štiri dele : Kremlj, Kitajgorod, Bjelgorod in Zemljenojgorod. Glavni del je Kremlj,  prava carska stoika.
Moskva ima mnoge palače, razne naprave, učilnice (veliko in krasno vseučilišče, ustanovljeno 1. 1755.), posebno pa veliko cerkva. Pravijo, da jih je nad tisoč, torej mnogo več, kakor v Rimu, kjer jih je le toliko, kolikor je dnij v letu. Istotako je tu tudi mnogo samostanov. Blizu   Moskve   stoječi  Novo-Djevičej   monastir
vec stolpov in pet vrat. Oblike je trivoglate; Čitatelj naj si misli dokaj pravilni trikot, z jednim kotom obrnjen proti severu. Na južni strani teče reka Moskva, glavni vhod pa je od vshoda, skozi Izvelicarjeva vrata.
Tu v Kremlju so velike pa krasne cerkve, ogromne palače, obširni samostani; kupola se blišči poleg kupole, palače tekmujejo med seboj po velikosti in lepoti, da nima zares noben vladar na svetu veličastnejše rezidencije, kakor ruski car v Moskvi.
Kakor v Rusiji sploh, tako se kaže tudi v Moskvi in še najbolj v Kremlju javno verski značaj. Nad vsakimi vrati, ki vodijo v Kremlj, nahajamo svete podobe, pred katerimi vedno gore svetilke in katere počasti s pozdravom vsa-kateri mimogredoči. Najčastitljivejša med vsemi pa so Spasskija vorota (Izvelicarjeva vrata), kratko Spasskij imenovana. Imenujejo se tako,
za redovnice obsega osem cerkva. V okolici je mnogo lepih krajev in velikih gradov, kakor Izmajlovskoje, Aleksejevskoje, Petrovskoje-Ra-zumovskoje (na cesti proti Peterburgu; tu bo bivala skoro gotovo cesarska dvojica, predno vstopi v Moskvo); božje poti Trojico-Sergijev-skoje in Voskresenskoje. Od jugozapadne višave se lahko pregleda vse mesto.
Četudi je vse mesto vredno, da si je ogleda popotnik, vendar se sedaj ne moremo muditi drugodi, kakor le v Kremlju, ki je vsekako najznamenitejši del v Moskvi.
Kaj je Kremlj:1 Navadno mislijo, da je to samo grad ruskega carja, ne: Kremlj je cel del mesta, a sam zase obzidan in utrjen. Uro hoda gre visoko  kremljevsko zidovje na okrog, ima
ker imajo v višini podobo svetega obličja Izve-liČarjevega. Pred podobo gori mnogo svetilk noč in dan, jedna med njimi je posebno lepa in velika.
Ta vrata so za Ruse svet kraj. Tu se jim stavi pred oči njih zgodovina, njih moč, njih vera, njih nebeški vladar, kakor tudi zemski vladar, mogočni car. Tu so — dejal bi — zlata vrata »svetega" ruskega mesta. Zato pa v verskem duhu počasti vsak Rus sveto podobo Gospodovo s tem, da se pred njo odkrije in večkrat prekriža, kakor je pri pravoslavnih navada. Kdor hoče iti skozi ta vrata, mora iti odkrit, kar je zapovedano po postavi. Kdor bi vendar ne hotel, tega prisili vojaška straža, ki gleda ostro na to, da se izpolnjuje postava. Po zimi ob hudem mrazu ni sicer prijetno hoditi kakih 40 metrov z odkrito glavo. A kdor se neče odkriti, iti mora drugodi v Kremlj.
Pogled na Kremlj z južne strani.
3i8
Književnost
Toliko le mimogrede, da spoznamo, kako na Ruskem javno vlada verski duh. Kako pa pri nas ?
Spasskija vrata so bila sezidana 1. 1491, in so se imenovala izprva Jeruzalemska vrata. Ko so pa leta 1658. Rusi premagali Tartare, ki so oblegali Moskvo, s pomočjo svete podobe Izve-ličarjeve. imenovali so vrata Izveličarjeva. Čudno, da so vedno stala trdno in jih ni razrušila nobena sovražna sila. Niti Francozi jih niso mogli 1. 1812. pokončati, ker so jih odgnali Kozaki poprej, predno so jih podkopali in   razstrelili.
JK.O dospemo v Kremlj, imamo na levi strani velik trg; zato se nam kaže lep razgled ne samo na razne kremljevske cerkve, okrašene s podobami, ampak tudi na vshodni del mesta z zvoniki, s hišami, vrtovi,  cestami in vrvenjem mnogošte-
Hrvaška književnost.1)
Književno društvo sv. Jeronima.
(Poroča o. Hijacint Šalamun.)
(Konec.)
Druga knjiga, katero je društvo sv. Jeronima izdalo,  je:
Život Gospodinanašega IsusaKrista. Kako ga četiri evangelista opisuju. Od Gorgija Hesera Isusovca. Preveo i^ latinsko ga jezika, a dijelom po-pravio i popunio Dr. Josip Stadler, metropolita i nadbiskup vrhbosanski. Knjiga I. 8°. Str. 210. Cena 40 nove. — Gotovo dobra je bila misel velečasti-tega prevoditelja te knjige, namenjene prostemu hrvaškemu narodu, kateri je pogrešal knjige, opisujoče življenje in trpljenje Jezusa Kristusa v celoti. Kar je raztreseno v sv. evangelijih, ter tu krajše, tam obširneje povedano, to je v tej knjigi povedano po vrsti. — Cena knjigi je tako majhna, da si jo vsakdo lahko omisli. Pred seboj imamo prvi zvezek, kateri ima tri poglavitne dele. V uvodu pravi pisatelj, daje celo delo razdeljeno v 365 beril, tako da je za vsak dan odmenjeno jedno premišljevanje. Tukaj  imamo  berila  za   136   dnij.
Svetojeronimsko društvo je skrbelo tudi za primeren, lep tisek in dostojno obliko. Ako knjigo torej v roke vzameš, hitro lahko razločiš po tisku, kje so navedene besede evangelistov in kje je potem dotična in razumljiva razlaga.
*) Tvarina, katero želi obdelovati in objavljati naš list, kopiči se tako, da moramo varčno, dejal bi, sk6po ravnati s prostorom. Prav zato krčimo književna poročila, kjer moremo, in prosimo tudi svoje sotrudnike, naj poročajo sicer resnično in pravično, toda jedrnato in kratko. — Uredn.
vilnega ljudstva. V Kremlju samem nas zanimajo cerkve in palače, najbolje pa dve svetovno znani posebnosti, namreč veliki zvon, ki se imenuje „car kolokol", in pa veliki top, ki se zove „car puška". Oba vidimo konec trga naravnost pred seboj. No, ogromni zvon ne more zvoniti, ker je prevelik in ubit, top pa ne streljati. Izmed poslopij pa vidiš takoj, ko vstopimo v Kremlj, na desnici samostan Gospodovega vnebohoda (Voznesenski monastir), in malo naprej palačo Nikolajevo in takoj zraven znameniti „Cudov monastir" (samostan čudežev). Gredoč naravnost naprej (proti jugozapadu) pridemo z velikega carskega in paradnega trga na katedralni trg, tako imenovan zaradi treh velikih cerkva ali katedral, ki so tukaj okrog. (Dalje.)
Tretja knjiga je: Majstor Adam. Pripovijest. Napisao Vjenceslav Novak. 8°. Str. 130. Cena 25 novč. — S to knjigo je svetojeronimsko društvo stopilo na novo polje v književnosti. Ker se sedaj razširja med delavci in rokodelci prekucijski soci-jalizem zaradi brezobzirnega kapitalizma, zato treba, da se tudi hrvaški prosti in rokodelski narod seznani s poglavitnimi načeli in težnjami socijalne demokracije. V obliki mične povesti se prosti narod najbolje o tem poučuje. Pisatelj seznanja čitatelja v tej povesti o glavnih verskih načelih tega prekucij-skega in pogubnega duha med našimi brati Hrvati, med katere so ga zanesli ptujci, najbolj Nemci; zato si je tudi snov za to povest izbral iz rokodelskega življenja v belem Zagrebu. Kakor bi radi povedali mično vsebino povesti, a je zaradi prostora ne moremo, tako povest vneto priporočamo svojim bralcem.
Omenjamo samo nekaj načelnih naukov socijalne demokracije, povzetih iz knjige: „Vsi ljudje so jednaki, torej za vse jednako pravo!" (str. 26.) „Celi svet je jedna velika družina, vsi ljudje so jeden drugemu pravi bratje, vsak naj dela za vse, a vsi za vsakega; tako bi na jedni strani ne bilo bogastva, na drugi ne uboštva . . . jednakost za vse, vsi smo delavci, torej ni potreba ministrov, sodnikov, duhovnikov, uradnikov . . ." (str. 36.) „Vsem celi svet! Jeden narod ne sme biti neprijatelj drugemu, to se protivi jednakosti; to si je napisala socijalna demokracija na svojo zastavo ... da bi tukaj raj uživala" (str. 76.). Glavno, a tudi najpogubnejše načelo je pato-le: „ . . . Naša socijalna demokracija ne pozna ne Boga, ne postave, ne družine, ne prijatelja; mi počinjamo s tem naukom, a zvršimo z ognjem in mečem, ker hočemo v prah in pepel streti   vse,   kar   so   ljudje   storili;   naš smoter je:
Književnost.
382
Kronanje ruskega carja v Moskvi.
(Spisal dr. Fr. L.) (Dalje.)
l\a severozapadni strani je najimenitnejša katedrala Marijinega vnebovzetja ali Uspenskij sobor (vnebovzetna cerkev), ker je posvečena „uspenju Božijej Materi". Ta je tudi cerkev carskega kronanja. Vsa sestava ni posebno prijetna našemu očesu; tem bolj pa nas mami zunanji blišč: pet kupol, izmed katerih se srednja dviga nad drugimi, je močno pozlačenih. Kakor je pet kupol, tako je tudi pet kapel; jedna je posvečena apostoloma Petru in Pavlu.
Ta katedrala je jako stara in po svoji zgodovinski imenitnosti prva cerkev v Rusiji. Četudi je. izprva bila kijevska katedrala sv. Sofije ve-ljavnejša, a moskovska jo je prehitela, ko se je Moskva sama povzdignila nad druga ruska mesta. Zanimivo za nas katoličane je to, da so 1. 1441. po cerkvenem zboru v Florenciji tukaj v kremljevski katedrali slovesno proglasili zje-dinjenje z rimsko-katoliško cerkvijo. Žal, da je ta jedinost trajala le malo časa: 1. 1447. so bili Rusi zopet tam, kjer so bili poprej, namreč v razkolu
Samo mimogrede omenjamo, da ima cerkev mnogo dragocenostij, n. pr. starih slik, relikvij, carske prestole i. dr.
Druga velika cerkev ali katedrala je Arh-angelskij sobor, cerkev sv. arhangela Mihaela. Tudi ta ima pet kupol in je zunaj in znotraj opravljena bogato. Arhangelska katedrala je carsko pokopališče: vsa je polna rakev, ki so bogato posrebrene ali pozlačene vrh marmorja.
Proti južnozapadni strani je tretja katedrala, posvečena Marijinemu oznanjenju, ali Blago-veščenskij sobor. Ta je posebno bogata: ima devet krasno pozlačenih kupol, mnogo svetih podob in tlak iz ahata. Ta cerkev je namenjena za poroke in krste v carski družini; zaradi tega bi jo smeli imenovati dvorno cerkev. Obilica kupol skoro moti sicer prijazni pogled; prav na tej cerkvi se vidi prav jasno vkus ruski in bizantinski. Na jedni strani cerkve vidiš veliko kremljevsko palačo in sicer tako imenovano Granovitajo palato, na drugo stran pa je prost razgled  proti jugu.
Ko pregledujemo katedrale, ne smemo prezreti velikega stolpa carja Ivana Velikega. Vzdiguje se nad vsemi drugimi poslopji in se vidi daleč s svojo pozlačeno streho. V tem ogromnem zvoniku je obešenih 34 zvonov
po raznih nadstropjih ; nekateri so jako veliki. Rusi namreč ljubijo zvonjenje nad vse, in kakšno čast uživajo zvonovi pri najvišji gospodi, priča ta zvonik. Kakor znano, imajo tudi Slovenci jako veliko   veselje z lepim zvonjenjem.
Kakor so v Kremlju velike cerkve, tako so tudi velike palače. Prva med drugimi je V e-1 i k a kremljevska palača, ki je — dejal bi — sestavljena iz manjših palač in se na dolgo in široko razteza na jugozapadu. Glavni del je: Granovitaja palata, t. j. voglata palača. S katedralnega trga v palačo vodijo znamenite Rdeče stopnice. Videle so mnogo krvavih dogodkov v ruski zgodovini, n. pr. pod Ivanom Grozovitim; todi je ljudstvo vleklo truplo krivega Demetrija, todi so „Strelci" leta 1682. umorili ministra Matvejeva, kneza Dolgo-rukega in Aleksandra Noriškina, ki je bil ujec Petra Velikega. Granovitaja palata sama je prav za prav velikanska dvorana, ki se pa opira na jeden sam steber; tudi je primeroma nizka. Okrog stebra so nekdaj radi devali in razgrinjali razne dragocenosti. Ta dvorana je bila slavnostna dvorana nekdanjih carjev, ki so stolo-vali v Moskvi: tu so sprejemali poslance, zborovali in sklepali mir. Carica in carske hčere so lahko gledale tukajšnje slovesnosti skozi malo okno. Ta del velike palače je ostanek iz ne-kdanjosti, drugi deli so pa novi, zgrajeni 1. 1817., toda v starem zlogu. Ne moremo opisovati posameznih dvoran, kakoršne so dvorana svetega Vladimirja, Aleksandra Nevskega, sv. Andreja: omenjamo le, da je v poslednji dvorani carski prestol in da imajo dvorane ime po raznih velikih (odlikovalnih) redih ruskega carstva. Vse dvorane so jako bogate in lepe.
Izmed drugih kremijevskih palač imenujemo Oružejnajo palato ali orožarno, ki ima jako dragocene stvari: krone carjev in podvrženih kraljestev, tri prestole, nekaj silno dragih konjskih oprav i. dr., n a j d e n i š n i c o , arzen a 1, palačo metropolitovo in senatsko.
Tako je res Kremlj ne samo veliko, ampak tudi lepo, bogato in častitljivo bivališče starih ruskih carjev. Lahko je torej umeti, da se kronanje po ruskih nazorih ne more zvršiti nikjer drugodi,  kakor v Kremlju.
Kronanje ruskih carjev je bilo iz prva zgolj cerkveno opravilo. Polagoma pa se je ta obred razširil in pridružile so se mu tudi posvetne slovesnosti, ki imajo bolj državni značaj.   Da   je
Književnost.
383
ves obred prikrojen po bizantinskih šegah, treba     navadi, da je  metropolit položil carju krono na je samo  omeniti, saj  so  ga ruski   carji   -*¦  kot     glavo  (pozneje so  si  jo  devali  carji   sami),   da
dediči grških ali bizantinskih cesarjev — sprejeli iz Bizanca (Carigrada). Leta 1498. je bil kronan prvi carjevic ruski. Ko je stopil iz Blago-vešcenske katedrale, metali so nanj zlate in srebrne denarje; pozneje pa so glede na ta spomin ob kronanju metali denarje med ljudstvo. Poleg  maziljenja   s sv. oljem je bilo nekdaj v
mu je podelil sv. obhajilo v obeh podobah in da se je car v slovesnem obhodu pokazal občinstvu.
Kako   pa   se   je   vršilo poslednje kronanje carja Nikolaja II. dne   26. vel. travna?
(Konec.)
Književnost.
Slovenska književnost.
Zgodovina slovenskega slovstva. II. ^ve-^ek: Od francoske revolucije do L 1848. Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri c. kr. gimna^iju v Trstu. Zalomila Slovenska Matica. V Ljubljani. Tiskala Katoliška Tiskarna. 1 895. II -f- 276. — Pisatelj popisuje razvoj slovenskega slovstva od 1. 1790. do 1. 1848., oziroma od Japlja in Vodnika do Prešerna in Jarnika. Dobo je razdelil v dva dela: 1790—181 5 — 1848. Pred vsem podaje v obeh delih površen pregled svetovne zgodovine in kulturni pregled domačega ozemlja, v katerem posega celo za 50 let nazaj tje do 1. 1740. Govori o uplivu nemškega in slovanskih slovstev na naše pisatelje, katere je obdelal najprej skupno, potem vsakega posebej. V treh prilogah navaja vire za opis posamnih pisateljev, popolne naslove njih knjig in drugih spisov, potem knjige brez imena pisateljevega in drug drobiž ter završuje delo s tabelo različnih slovenskih pravopisov.
Hibe, ki so se omenjale že pri prvem zvezku, ponavljajo se, žal, tudi v tej knjigi. Pregled evropske zgodovine, zlasti od leta 18 15.— 1848. je mnogo predolg Tudi upliv nemškega slovstva je opisan preobširno; nasprotno pa je kulturni in slovstveni pregled našega naroda prekratek, presuh. Doba, katero pisatelj opisuje v tem zvezku, je za Slovenca v vsakem pogledu veleznamenita, ker uprav v tem času se je naš narod začel probujati in zavedati. A iz teh poročil zvemo pač mnogo, kaj je uplivalo na njega probujenje, premalo pa, kaka načela so vladala doma, kako je narod ptuji upliv uporabil na-se, in kako je po tem uplivu sam rastel in napredoval. Pisatelj v kulturnem in slovstvenem pregledu našteva posamna zgodovinska dejstva, a premalo je označil njih medsebojno zvezo, njih vzroke in posledice. Navajajoč jih, zašel je večkrat v malenkosti, prezrl pa važnejše reči. Zato čitatelj iz tega pregleda ne more še dobiti prave in zadostne slike o tedanjih naših kulturnih in slovstvenih razmerah. Dobro je popisal abecedno vojsko Japlja, Metelka, Čopa, Jarnika;   Vodnik  in  Prešeren pa sta  opisana presu-
hoparno, njiju velikost v našem slovstvu je premalo označena. Ostale pisatelje presoja največ le s  slovniške  strani.
Natančni naslovi knjig in celo posamnih pesmij ter razni, precej dolgi odlomki iz spisov (n. pr. na straneh: 136, 147, 162, 176, 177, 182, 195, 196 itd.) med splošnim pregledom čitatelja le motijo. Nekatere stvari so navedene zopet v istem obsegu v prilogi in se tako po dvakrat, trikrat ponavljajo. Pisatelj naj bi bil v prvem delu knjige označil in ocenil vsakega moža, v kolikor je zaslužil, širše ali krajše, ter navel ob kratkem glavna dela njegova; v ostalem delu pa naj bi bil omenil, katero stroka je kdo zastopal in pri katerem vzajemnem podjetju ali časniku je sodeloval. Natančne naslove knjig in drugih manjših spisov ter značilne odlomke iz njih pa naj bi navel doslovno le v prilogi, kjer naj bi omenjal tudi razne zanimive malenkosti, tičoče se tega ali onega pisatelja.
Pisatelj je hotel važnost posamnih slovstvenikov označiti s tem, da so poročila o zaslužnejših tiskana z debelejšimi črkami, manj znamenitih pa s tanjimi. A reči moramo, da v tem ni povsodi zadel prave. Tako n. pr. Zabukovšek, Cvetko, Ju-vančič, Lipold, Bezjak, Glaser, Jonke, Samperl v primeri z drugimi niso tako pomenljivi, da bi se tiskali z debelejšimi črkami. Nasprotno pa so to zaslužili Volkmer, Baraga, Ahacelj, Krempelj, Ka-stelic, Kovačič in še par drugih, katerim je pisatelj prisodil drobni tisek. Knobelj je zaslužil vsaj toliko, da bi ga omenjal nad črto, ne samo pod njo; saj je razven znanih „Kratkočasnih pesmij" pisal tudi  nekaj  drugega.
Pisatelj se moti (stran 134.), ko poleg Jurija Jonketa v oklepaj stavi ime J. Zemlja. To sta bila dva pisatelja, ne le jeden. Jurij Jonke, rojen v Stari Cerkvi (ne v Srednji vasi!), niti ni bil slovenski pisatelj, ker on je „Kranjskega Čbelarčka" spisal  v  nemščini,  poslovenil pa ga je Jož. Zemlja
Vse te nedostatke pisatelju lahko oprostimo, ker doslej še nimamo zanesljivih monografij, kar sam Omenja v predgovoru. A bolj točen bi moral biti v drugih stvareh, zlasti v letnicah, katere dobi brez   težave   v   „Jezičnikih"  ali v drugih knjigah.
414
Dr. Fr. L.: Kronanje ruskega carja v Moskvi.
Prizadevanje prozreti telo Človeško s pomočjo Rontgenovih žarkov, kateri se, dejal bi, užgo in svetlikajo na občutljivem zaslonu, to prizadevanje je vspodbudilo tudi duhovitega iz-umovalca Američana Edisona ter ga privedlo do  znamenitega napredka.
Edisonu se je posrečilo, da je izumil zgoraj omenjeni stereoskopni omarici podoben aparat: „ Fluoroskop". Njegova priprava pa še optičnih očalov ne potrebuje; on pokrije očalne luknjice one omarice s papirjem, ki je znotraj pobarvan z neko fluoreskalno snovjo.
Ge človek stopi pred Grookesovo cev, s katodno svetlobo razsvetljeno, na drugo stran pa ogledovalec, tako da vjema s fluoroscopom Rontgenove žarke, ki so telo prodrli, pa ima pred očmi čisto prozorno telo! Ogledovalec gleda skozi polt in meso ter vidi notranje ude; da, včasih gre pogled celo skozi kosti! Nadalje pa sestavlja Edison tako svetilnico, iz katere bodo izvirali Rontgenovi žarki. Izumil jo je sicer že, le popravlja jo še, ker se mu še ne zdi dosti zvršena za zdravniško rabo po bolnišnicah ali po sobah posameznih zdravnikov. Ko to zvrši po svojem namenu, tedaj si bo vsak zdravnik utegnil natanko ogledati prozorno telo svojega bolnika ter bo videl notranje ude in spoznal, kje in kako mora zdraviti. Rontgenove fotografije pa mu ne  bo treba več izdelovati.
In vsa ta Edisonova priprava se bo naprodaj dobila za 150 dolarjev, pa še prodajalcem bo ostalo dosti zaslužka. Edison sam pa ne zahteva nobenega dobička, zakaj več vrednosti ima zanj veselje, da celemu svetu podarja to znamenitno, neprecenljivo in koristno iznajdbo.
*
Ko že poročamo o tajnostnih razmerah nevidnih stvarij, naj nam prizaneso potrpežljivi Čitalci, če jim dodamo nekaj manj gotovega, dandanes še tako nezanesljivega, da bi dejal: slepilo je, izmišljeno od čarovnikov, po-vernikov duhov, katere zarotujejo „spiritisti" in se pogovarjajo  ž njimi.
V slovesnem razglasu ali manifestu na ruski narod je naznanil ruski car svoje kronanje in določil za to 26. dan meseca vel. travna, ali po ruskem koledarju 14. dan istega meseca, prvi dan (torek) po binkoštnih praznikih. Da bi se pa pripravila za to slavnost,   prišla   sta car in
Angleški učenjak Ingles Rogus je že fotografoval s samim pogledom tiste stvari, katerih se je ravnokar prav živo nagledal. K foto-grafovanju ne potrebuje stvari, katere sliko izdeluje, temveč svetlopis stvari, ki ga je ob čvrstem ogledovanju vtisnilo si njegovo oko.
Poslušajmo, kako dela! I. Rogus se dalje Časa zamakne v tisto stvar, ki jo namerja foto-grafovati, n. pr. kak denar, ki visi pred njim na steni. Na isti steni in ravno tako visoko nad tlemi čaka pripravljena fotografska ploščica. Kakor hitro se denarja nagleda, hipoma obrne oči od denarja pa jih upre v občutno tablico. In glej, njegov pogled vtisne na tablico podobo stvari, v katero se je bil zagledal!
Te negotove stvari bi mi še omeniti ne bilo, ko bi slike, ki jih je napravil na ta način, ne vznemirjale marsikaterih angleških učenjakov, ki se priganjajo razložiti to Čudno stvar. I. Rogus misli morda na spiritistovske fotografije duhov ter imenuje to reč: „fotografo vanje misli j!" In ta neopravičena beseda, to njegovo čudno razlaganje je vzbudilo pri treznih Čitalcih slutnjo, da je vse to gola izmišljotinja.
I. Rogus pravi: Misel ima v možganih svojo celico; Čim Čvrstejša je, tem več fosfora izbrusi iz svoje celice in fosfor dela svetlopis misli ter razpošilja, ker je svetlikajoč, etrovo ali luČno valovje na fotografsko tablico.
Drugi rojaki njegovi pa pravijo, da misli nimajo nič opraviti pri vpodobovanju slike na fotografski ploščici, paČ pa neko flouresci-ranje, katero vzbudi svetlopis zunanje podobe v očesu. — Ce je to res, imel bi kry-ptoskop tudi v očesu pokazati senco ali sliko stvari, katere se je Človek nagledal. Rogusovo fotografovanje bi se torej opiralo na Rontgenovo iznajdbo.
Kaj je na tem resničnega, kaj domišljenega, to se bo presojalo šele potem, ko bodo drugi hladnokrvni poskušalci ponavljali z vso resničnostjo Rogusovo fotografovanje.
carica že dne 18. vel. travna iz Peterburga v Moskvo. Vhod je bil veličasten; velika množica ljudij je pozdravljala carsko dvojico, Četudi je bilo vreme slabo.
Sedaj  so dohajali tudi razni zastopniki vseh evropskih in tudi drugih vlad. Našega presvet-
Kronanje ruskega carja v Moskvi.
(Spisal dr. Fr. L.) (Konec.)
Dr. Fr. L.:  Kronanje ruskega carja v Moskvi.
415
lega cesarja je šel zastopat nadvojvoda Evgen z velikim spremstvom. V Moskvo je šla tudi velika avstrijska vojaška godba, da je tam sodelovala pri veliki slavnosti, ki jo je priredil v čast kronanju avstrijski poslanik v Moskvi. Svetega očeta papeža Leona XIII. je zastopal dunajski nuncij Agliardi, katerega je car takoj vsprejel, dospevšega v Moskvo, in sploh ob vseh prilikah nenavadno odlikoval, tako, da je to vzbujalo veliko pozornost, in imajo katoličani to lepo ravnanje do zastopnika sv. očeta za jako ugodno znamenje.
Tri dni poprej so hodili vojaški oddelki s svojimi nenavadno in praznično oblečenimi kli-carji po mestu, da so oznanjevali bližnjo slovesnost. Zvonjenje pa se je razlegalo po Moskvi že ves Čas sem, odkar sta dospela v Moskvo car in carica.
Kronanje in maziljenje samo se je vršilo ob določenem dnevu in ob prav lepem vremenu. Dolgo časa so že proslavljali ruski listi imenitnost tega dneva in veljavo carskega kronanja. Imenujejo ta obred pravi zakrament, kar seveda ni. A mi umevamo to misel, ako pomislimo, da je pri pravoslavnih Rusih car tudi cerkveni poglavar.
Cerkev Marijinega vnebovzetja, kakor tudi druge katedrale so bile lepo ozaljšane, in v prvi so se opravljale že pred kronanjem molitve za carsko rodbino. Najprej je duhovščina šla k vratom sprejet carico vdovo Marijo Feodo-rovno, ki je imela krono na glavi in ogrnjen škrlatni plašč. Pozdravil jo je moskovski metro-polit, podal ji križ, poškropil z blagoslovljeno vodo in jo vodil k prestolu carja Alekseja Mi-hajloviča. Drugi navzoči dostojanstveniki so sedli na svoje odločene sedeže.
Sedaj se je pa tudi že bližal car s carico iz svoje (Aleksandrove) palače. Bila sta najprej v Andrejevi dvorani, sedeč na svojih prestolih. Od tukaj sta odšla med vrstami najvišjih državnih uradnikov skozi velike dvorane do Rdečih stopnic, kjer ju je čakalo „nebo", pod katerim sta šla do velike cerkve; med tem je donela trobenta in oznanjala, da prihaja veliki vladar. Pri cerkvenih vratih je sprejela carsko dvojico zopet duhovščina, metropolit moskovski pa je nagovoril carja. Nato se je pomikal sprevod med petjem psalmov k velikemu oltarju, kjer sta se car in carica vsedla na pripravljena vzvišena prestola. Carske insignije, katere se rabijo za kronanje, bile so že poprej pripravljene na bližnjem kraju.
Sedaj se je pričelo kronanje samo. Metropolit (novgorodski) je šel po stopincah pred carja in ga pozval v kratkem nagovoru, naj izpove pravoslavno vero. Nato je car prebral veroizpoved grške cerkve; metropolit pa je do-
stavil: „Blagoslov sv. Duha bodi s Teboj!" Ko je bilo to končano, prebrali so se glasno ti-le oddelki sv. pisma: Iz. 49, 13—19; Rimlj. 13, 1—7 in Mat. 21, 15 — 22. Metropolit peter-burŠki je carja oblekel v rdeč plašč in mu del okrog vratu demantno verižico reda sv. Andreja, car sam pa je vzel v roko krono, katero so mu ponudili na posebni blazinici, in si jo posadil na glavo. Tudi je vsprejel v roko žezlo in državno jabolko in s tem naznanil, da ima najvišjo oblast.   To je pravo carsko kronanje.
Po kronanju carjevem pride na vrsto carica. Poklekne pred carja, car vzame raz svojo glavo krono, dotakne se ž njo njene glave in si jo zopet položi na glavo. Metropolit jo pa obleče v rdeč plašč in ji obesi okoli vratu verižico reda sv. Andreja. Ko se je vse to godilo, opravljali so duhovniki razne molitve s petjem.
Kronanje samo je bilo dovršeno; neki duhovnik je prebral veliki naslov carjev, v pozdrav se je razlegnil po cerkvi: „Na mnogaja ljeta!" zunaj pa je gromenje topov s 101 strelom in zvonjenje naznanjalo, da je veličanstvo carsko kronano. S kronanjem se primerno druži pozdravljanje in poklanjanje. Prva je carja pozdravila carica, nato drugi velikaši; med tem so okrog nosili carske insignije v posebni procesiji. Po pozdravljanju je opravil car kleče glasno molitev, drugo mu je narekoval jeden izmed metropolitov. Tudi navzoči so med tem klečali  in  molili.
Po molitvi je car odložil meč, šel s carico doli po stopnicah in stopil pred srednja (carska) vrata oltarjeva. Tu ga je mazilil metropolit novgorodski na Čelu, očeh, nosnicah, ustnicah, ušesih in obeh straneh rok, carico pa je mazilil samo na čelu. Car je nato prejel sv. obhajilo v obeh podobah, carica pa samo v jedni podobi. Oba sta potem zopet šla po stopnicah na svoj vzvišeni prostor, vsi navzoči pa so se trikrat priklonili pred njima.
Po teh obredih v cerkvi Marijinega vnebovzetja sta šla car in carica v slovesnem obhodu pod „nebom" v poprej popisane velike katedrale. Kadar je vstopil car v cerkev, odložil je krono, žezlo in jabolko; ko je pa odhajal, vzel in del je vse zopet nase. Iz Blagoveščenske cerkve je šla carska dvojica k Rdečim stopnicam in na vrhu stopnic se je trikrat priklonila pred ljudstvom. V Andrejevi dvorani sta oba odložila slovesna znamenja in oblačila, in s tem je bila cerkvena slovesnost končana.
Da se je vrstilo za tem obredom gostenje, razveseljevanje po raznih načinih, tega ni treba posebej zatrjevati. Velika carska pojedina se je vršila v Granoviti palati še isti dan, na to pa so se vrstile razne veselice skoro brez kraja.
4i6
Književnost.   —  Razne stvari.
Med raznimi veselicami ob kronanju ruskih carjev, katerih se udeležujejo ogromne množice, je najznamenitejša ljudska veselica na hodinskem polju. Tu je bilo vselej polno lop za pogošče-vanje, cirkusov za razvedrilo, gledališč, gugalnic, igraliŠČ itd. Tudi to pot je bilo vse pripravljeno najbogateje za veselico dne 30. vel. travna. Več nego pol milijona ijudij je bilo zbranih, da dobe jedil, pijače in daril, ki so se imela deliti od pete ure zjutraj naprej. A nastala je pri tem razdeljevanju tolika gneča, da so zmečkali in pohodili več kakor 2000 Ijudij.  Car se je jako
užalostil nad to nesrečo in ukazal izplačati za vsakega poškodovanca 1000 rubljev in mrtve pokopati na svoje stroške.
To je pač žalosten in tužen sklep take slovesnosti. A reči se mora, da je prav ta dogodek svetel žarek, ki nam s prave strani pojasnjuje take slovesnosti. Velikaši tega sveta potrebujejo tolike množice, da jim kliče slavo; ona sama dere za uživanjem. V tem pohlepu pa ugonablja množica samo sebe. In to je senčna stran takih slavnostij, dejal bi skoro, neko fino barbarstvo sredi krščanske  omike.
Književnost.
Slovenska književnost.
Biser - ljubav zlasti za Slovane, kakor jo je pojasnil dr. Bratoljubič Domobranski. Gaslo: ljubimo se, bratje, Ljubimo i dom! Cisti dohodek je namenen blagim narodnim ¦zavodom, sosebno šolam po Jugoslovanskem, tako: i. del družbi ssv. Cirila i Metodija po Slovenskem, 2. z^a Istro, 3. del za Bosno. Ljubljana, 18g6. Zalomil pisatelj. Tiskal R. Milic. 16°. Str. 189. Cena 65 kr. (Dobiva se pri J. Bonaču v Ljubljani in tu tudi originalne platnice a 20 kr.) — Prav radi bi o tej knjigi poročali z ono navdušenostjo, s katero jo je spisal pisatelj.  Ker pa moramo govoriti resnico
in biti pravični tudi proti naročnikom, ne moremo reči drugega, kakor da se je lepa namera pisateljeva ponesrečila. Saj je znano, da je to, kar je vzvišeno, prav blizu tega, kar je smešno. Čudimo se, da ni tega opazil gospod pisatelj, ki kaže semtertje bistroumnost in spretnost v slovstvenih vprašanjih. Knjiga ima Štiri dele: 1. (nevezani) del je nekako teoretičen ali kritičen uvod; 2. podaje razne pesniške, epiške in liriške proizvode; 3. del: iskrice i puščice, in 4. del ima dve kratki alegoriji dramatske oblike. Bralec najde v knjižici posamezna zanimiva in poučna zrna, a celotno delo se ne more imenovati primerno, da bi se poštevalo za dostojno last narodovo.
Razne   stvari.
Iz belokranjskega besednega zaklada.
(Priobčil I. Šašelj.J (Dalje.)
macava, e, /., neko jabolko.
mačurlja,  e,/., neko jabolko.
majčuken, adj., majčken.
malik,  a, m.,  „malan"  svetnik.
malko,  malo.
marelci,  ev, pl. m., nam. remeljci.
mariti,  marati.
marjetinka,  e, f, die Margaretenbirne.
maternina,  e, /., lakno od debele konoplje, kar   rabijo
za plahte (rjuhe). mavez,   a, m.,   rdeči,  zeleni   in  višnjevi   konci,   katere
vpletajo v jalbo. medicija, e, /., medica. melec, a, m., der Riihrstock melta,  e, /., mort, der Mortel. meltati, z melto ometavati. menjkati,  manjkati. mesojeda, mesojeja, e, /., predpust. mestiti se, premeščati se. minati,  minieren. mirak, indecl., veliko,  mnogo; bilo je mirak ljudi.
mirovina,  e, /., der Friedenstrank; piti mirovino.
mišvina, e, f., das Mauseloch.
mladan, a, m., ime volu.
mladarija, e, /., mladina.
mladoženin, a, m., der Brautigam.
mleč, a, m., das Schollkraut, chelidonium  majus.
mnijavkati, mijavkati.
modrovati se, modrega se delati.
molja, e, /"., molitev.
motavina, e, /.,  motanje;  motavina je bila v oblakih.
mračnjak, a, m , prvi mrak.
mrava,  e, /., mravlja.
mravunec, a, m., mravljinec.                             (Dalje.)
Zvezdoslovni koledar za mesec mali srpan.
Planeti so ta mesec le malo vidni. Venera se skriva za solncem, Mart vshaja okoli polnoči, Jupiter se tudi skrije in izgine na večernem nebu, Saturn pa vshaja v slabi svetlobi okoli polnoči. — Ta mesec se pokažejo dne 28. zvezdni utrinki ne daleč od lune proti  zapadu.