MARJAN SVETLIČIČ« Multinacionalna podjetja in razvojna strategija Slovenije- Izhodišča Cilj prispevka je dati elemente za odgovor na nekatera temeljna vprašanja o sodelovanju z multinacionlanimi podjetji ter dati nekaj idej za strateško in ne kratkoročno usmerjanje teh odnosov. Pri opredeljevanju odnosa Slovenije do multinacionalnih podjetij (MNP) je nujno treba izhajati tako iz notranjih kot zunanjih dejavnikov. Med objektivnimi notranjimi so: dejstvo, da je Slovenija majhno, srednje razvito gospodarstvo, da so podjetniška struktura in sposobnosti v veliki meri še nckonkurenčne najuspešnejšim svetovnim proizvajalcem in da se sistemski okviri še dograjujejo, da so torej nestabilni in netransparentni. Ne smejo pa se zanemariti niti subjektivni dejavniki, ki se izražajo v javnem mnenju. To kaže precejšnjo pragmatičnost, saj podpira tuja vlaganja kot sredstvo preobrazbe nacionalnega gospodarstva in celo, čeprav mnogo bolj plašno, tudi vlaganja naših podjetij v tujini. Obenem pa je večinoma proti tujemu lastništvu nad zemljo in uporablja pri presojanju delovanja tujih podjetij drugačna merila kot pri presojanju domačih. Pri domačih se zavzemajo za uveljavljanje meril učinkovitosti, tuje pa presojajo po njihovih socialnih učinkih.' Te razlike so lahko dolgoročen izvor vrste konfliktov z vsemi posledicami za gospodarsko sodelovanje z MNP, saj krepi sicer močno prisotno bojazen pred razprodajo slovenskega gospodarstva tujcem.' Med zunanjimi pogoji pa je treba upoštevati dejstvo, da so MNP dominantni subjekti mednarodnih ekonomskih odnosov. Prispevajo okoli 30% DBP tržnih ekonomij (ob upoštevanju nekapitalskih povezav pa že 35%) in 3/4 svetovne trgovine. Tristo največjih je odgovornih za 70% vseh neposrednih vlaganj v tujini (TNI) in kar za 80% prenosa sodobne tehnologije in menedžerskih sposobnosti (Dunning 1993,16). Obenem nadzorujejo velik del svetovnega trga.' Ne le da se je obseg TNI v obdobju 1967-1990 povečal za več kot 15-krat, tudi delež odliva TNI v BDP držav izvora se je skoraj podvojil; s 4,8% na 8% leta 1990. Delež pritoka TNI v GDP držav gostiteljic pa se je še bolj povečal: v povprečju s 3 na 8% (Dunning 1993,17). Kljub silnemu razmahu svoje dejavnosti pa MNP vseeno nimajo prevelikega vpliva v nacionalnih gospodarstvih. V večini držav TNI ne presegajo 5% GDP. Le redke so tiste, kjer presegajo 20%. Pri majhnih državah ali pa v posameznih vejah pa so seveda ti deleži relativno višji.' Morda še pomembnejši pa so dinamični kazalci, ki kažejo, da je mednarodna • Dr. Marjan SvetbM. izr profesor na FDV 1 Prispevek Je bil pripravlja ko« sestavni del strategije gospodarskega razvoja Slovenije oktobra 1994. ! Kar 74% anketiranih v raziskavi SJM 93 meni. da Slovenija potrebuje tuji kapital. te ic hote izviti iz gospodarske krize Se vet, le 5% anketiranih men, da 91 Slovenko gospodarstvo lahko razvija brez tujega kapitala (Svetilih I994a), ' Kot kale, obfila ne izratajo avtentičnega lavnega mnenja o tem. saj so veliko bolj kntitna do tujcev 4 Tri najvetja MNP na primer nadzorujejo L1W0 od » do 67% prodaj na svetovnem trgu (glej prilogo 1). 5 Glej prilogi 2 bi 3. proizvodnja že 2-krat večja kot svetovni izvoz in obsega že tretjino vseh svetovnih prodaj.' Svetovne izkušnje kažejo, da ni mogoče dokazati vzročne posledične zveze med prilivi TNI in razvojem. Imamo uspešne države, ki so se v pospeševanju svojega razvoja opirale na tuje TNI, in tiste, ki so to dosegle le s skromnimi TNI, vendar pa s pomočjo alternativnih oblik sodelovanja s tujimi (MNP) podjetji. Jasno pa se je pokazala pozitivna zveza med prilivom TNI in stopnjo gospodarske rasti. Vse to in dejstvo, da je konkurenčnost danes tehnološko (znanjsko) pogojena, da temelji na ekonomijah obsega in skupne proizvodnje in razdelitve (scope), daje posebno vlogo MNP, ki na vseh teh področjih igrajo vodilno vlogo. Vprašanja, ki se zastavljajo, so: - ali sploh sodelovati z MNP in če da, koliko, kje in kako, -ali si prizadevati ustanavljati lastna MNP in če da, zakaj in na katerih področjih. Zadnje pomembno izhodišče pa je, da je dosedanje sodelovanje z največjimi MNP v Sloveniji, vsaj v obliki TNI, skromno in zaostaja za drugimi državami na prehodu. Druge srednjeevropske države so do zdaj mnogo intenzivneje sodelovale z največjimi MNP kot Slovenija (Svetličič 1994b). Te ¿nje v svetu Težnje v svetu v zadnjih dveh desetletjih skoraj v celoti podpirajo sklep, da so MNP postala in bodo ostala najpomembnejši mikroekonomski (bolje mezoeko-nomski) subjekti. Še več, na mnogih področjih so pravzaprav ona tista, ki določajo svetovne standarde, ki jih države šele kasneje »državniško« sankcionirajo (telekomunikacije na primer). Kljub vsem težnjam krčenja velikih podjetij (downsizing) je moč z gotovostjo ugotoviti, da so se (pre)velika MNP sicer res preoblikovala v več medsebojno še vedno strateško povezanih podjetij, da pa mnoga ugotavljajo, da so šla pri tem predaleč. Tako opažamo danes celo poplavo tujih prevzemov in združevanj, ki so tako tehnološko (ogromna sredstva, potrebna za R&R, in velika s tem povezana tveganja) kot tržno pogojena (boj za nove tržne deleže, oligopolna struktura svetovnega trga).' Konkurenčni položaj na svetovnem trgu je danes v največji meri tehnološko pogojen. Brez izkoriščanja ekonomij obsega in skupne proizvodnje in razdelitve ni mogoče uspešno prodirati na nove trge niti ohranjati starih. Tega pa majhno gospodarstvo ne more dosegati le s pomočjo izvoza, pač pa se mora nujno povezovati v ustrezne reprodukcijske povezave z drugimi podjetji. Le tako lahko dosega ne le proizvodne, pač pa tudi R&R, trženjske in organizacijske ekonomije obsega. Prav internacionalizacija dejavnosti podjetij je tista, ki prispeva k zmanjševanju nekaterih razlik med majhnimi in velikimi državami (vsaj v nekaterih sektorjih). Omogoča namreč izkoriščanje ekonomij obsega ne glede na majhnost posameznih ekonomij. To omogoča sicer tudi mednarodna menjava, vendar pa je njen učinek skromnejši na tistih področjih, kjer igrajo pomembno vlogo ekonomije obsega, ki se nanašajo na specifične prednosti podjetij, ki jih le podjetja lahko * Prodaje afiliaci| «o motale I 1989 4 400 mrd $. izvoz pa 2.500 mrd t(World InveMment Report 1993). Glej prilogo 4. 7 Delci tujih prevzemov «e je v primerjavi > TNI v razvitih drtavah (oti velikih letnih Dihanfih) povzpel z 39% LI98IS tu 75* 1.1992 Avnrija (Soaal pattnen 1194) tehnologija" ali surovine. Slovenija ni bogata. Obstoječa in potencialna prednost pa je lahko kakovosten dizajn. Mogoče bi to lahko postala ena od privlačnostnih točk, če se naše sposobnosti oplodijo s tržno močjo velikih tujih korporacij. Kakovosten dizajn namreč potrebuje tudi ustrezna zagonska sredstva in dobre izdelke, da ga svetovno ovrednotijo in da postane svetovno merilo. Temeljni pogoj uspešnega sodelovanja z MNP so sodobne, torej učinkovite, hitre, cenene in predvidljive storitve. To področje je tudi tisto, na katerem se nikakor ni mogoče izogniti sodelovanju z MNP, če se noče ostati izoliran od svetovnih komunikacijskih mrež. Tukaj namreč kar podjetja oblikujejo svetovne standarde. Glede na majhen trg pa je nujno treba vnaprej preprečiti oblikovanje tujih ali domačih monopolov na tem področju, pač pa gojiti konkurenco, vendar ne na račun uvajanja različnih standardov. Merilo izbire partnerjev bi moralo biti uvajanje najsodobnejše tehnologije in zagotavljanje njenega stalnega obnavljanja. Dileme, ali se opreti bolj na sodelovanje z MNP ali pa na manjša tuja podjetja, ni tako lahko razrešiti. Mnogi argumenti govorijo bolj v prid MNP. Takšna velika podjetja so mnogo bolj dolgoročno naravnana in si ne morejo privoščiti krnjenja svojega ugleda (blagovne znamke) s kakšnimi špekulantskimi ali nečednimi posli, pa čeprav gre za majhne trge. To bi jim lahko ogrozilo položaj na pomembnejših trgih. Sodelovanje s kakšnimi majhnimi (avanturističnimi) podjetniki je mnogo bolj »spolzko«, saj so ti mnogo bolj nagnjeni k hitrim zaslužkom za vsako ceno. Čeprav je temeljno merilo izbora tehnološko voditeljstvo (sicer naša proizvodnja dolgoročno ne more biti konkurenčna), bi vseeno kazalo določeno prednost dati MNP iz manjših držav, če so te tehnološko enakovredne. Na ta način se izognemo nekaterim bojaznim pred »strašno« močjo MNP in pritiski njihovih vlad. Na mnogih področjih pa MNP sploh nimajo alternative. Ona so danes edina, ki razpolagajo z ekološko varno tehnologijo. Postala so celo zagovornice mednarodnih predpisov o okolju, ker bi jim razviden mednarodni sistem na tem področju lahko samo koristil, s tem pa tudi državam, kjer delujejo. Glede na poudarek, ki bi ga moralo imeti čisto okolje v naši razvojni viziji, ta argument postaja vse pomembnejši. Obenem pa je tu iskati tudi pomembno proizvodno nišo sodelovanja z MNP. Na tem področju ekonomije obsega ne igrajo tako odločilne vloge, ker gre velikokrat za unikatne rešitve. Pri tem pa pridobivajo prednosti podjetja iz manjših, ekološko ozaveščenih držav. Ekološko čista tehnologija, izdelki in storitve so nedvomno eno od propulzivnih področij prihodnosti in obetavna smer prihodnje proizvodne usmeritve, primerne za Slovenijo. Na temelju ugotovitve, da je sodelovanje z MNP nujno, se zastavlja tudi dilema, ali bolj vabiti ta podjetja, da delujejo v Sloveniji, ali pa naj naša podjetja sodelujejo z njimi na tujih tleh. Obe vrsti sodelovanja sta nujni in se ne izključujeta. Relativni pomen enega in drugega niha glede na stopnjo razvoja in velikost države, se dinamično spreminja. Na nižji stopnji razvoja prevladuje predvsem priliv tujih neposrednih vlaganj, vendar se mora, kadar gre za majhno ekonomijo, temu kaj hitro pridružiti tudi internacionalizacija dejavnosti lastnih podjetij v tujini." Brez tega (ekonomije obsega in skupne proizvodnje in razdelitve) podjetja enostavno ne morejo vzdržati konkurenčnega boja na svetovnem trgu. To je tudi dopolnilni način izpostavljanja domačih podjetij tuji konkurenci. Poleg tega pa proizvodna dejavnost na tujem omogoča boljši vpogled v sodobne tehnološke. " Kljub temu pa K zdi, da podcenjujemo tvoj domet na tem področju, uj ocene kaiejo. da po izvozu lehnolotko najzahtevnejših izdelkov ne zaostajamo tako močno za Evropo (glej pnlojt» S). '* Glej Dunnmgovo teorijo investicijsko razvojnega ciklusa trženjske in organizacijske težnje in njihovo prenašanje v celotno dejavnost podjetja doma in na tujem. Takšna usmeritev je lahko uspešen sestavni del ustvarjalne posnemovalne tehnološke strategije, ki je primernejša za majhna gospodarstva kot pa prevladujoče inovacijsko utemeljen razvoj, katerega domet ovirajo omejene finančne in druge možnosti majhne države (Svetličič 1994c). Prevelika ambicioznost se lahko na tem področju izkaže kot usodna. Tudi zgodovjna nas uči, da so vse države zasledovalke sprva sledile bolj imitativnemu tipu razvoja. Sestavni del usmeritve na intenzivno internacionalizacijo dejavnosti lastnih podjetij je tudi ustanavljanje tastnih MNP. Problem pa je, kakšna MNP so primerna za majhno gospodarstvo, kot je slovensko. Realno je Slovenija gotovo premajhno gospodarstvo za oblikovanje velikih MNP. Priložnost za to smo verjetno zamudili." Možno pa je oblikovati t. i. mini multinacionalke. Te so manjša, vendar visoko internacionalizirana podjetja, ki merijo na specializirane proizvod no-stori-tvene niše. Praviloma se takšne mini multinacionalke potem povezujejo v strateške povezave z velikimi MNP, ki v njih vidijo sebi komplementarne lastnosti, lastnosti, ki jih laže razvije manjše podjetje. Ena od pomembnih prednosti pri tem je lahko prednost manjše kulturne razdalje. Dejstvo namreč je, da bodo v svetu v prihodnje bistveno pridobivali kulturni, etnični in verski dejavniki. Podjetja, ki izhajajo iz držav, ki se (ali so se) doma srečujejo s takimi problemi, imajo zato prednost pred drugimi iz držav, kjer se s takimi problemi ne srečujejo. Preneseno na Slovenijo to pomeni, da bi naša podjetja ponudila velikim MNP prednosti poznavanja poslovanja z nekdanjimi socialističnimi državami (vključno z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami), kar zaradi velikanskega potencialnega trga gotovo ni zanemarljiva dinamična prednost. Naložbe v tujini so dejansko le druga stran iste medalje mednarodne dejavnosti podjetij. To je pomembno upoštevati pri naših, pogosto paranoičnih razpravah" o izvozu kapitala, ki ponazarjajo napačno gledanje na TNI kot finančni pojav. Pozablja pa se, da so naložbe v tujini predvsem sredstvo krepitve konkurenčnih prednosti podjetij, uspešno sredstvo zbiranja informacij o tujih trgih, približevanja potrošniku, kar je tako zelo pomembno za današnjo kustomizacijo kot eno od sodobnih trženjskih »zapovedi«. Sedanja raven mednarodnega ekonomskega ter političnega sodelovanja nasploh pospešuje internacionalizacijo dejavnosti podjetij. Velja tudi, da čim manjša je država, bolj in hitreje se morajo internacionalizirati njena podjetja. To pa je pomembno tudi z vidika konkurenčne politike, saj se na ta način domača podjetja prisilijo soočati se s konkurenco na tujem, če so doma, odpiranju gospodarstva navkljub, še vedno preveč zaščitena. Tako se dosega tudi končni cilj, to je enotna politike do vseh tujih vlaganj ne glede na smer njihovega gibanja (v državo ali iz nje). Politika pospeševanja razvoja velikih lastnih MNP (vzgajanje nacionalnih šam-pionov" v majhni državi in s tem doseganje ekonomij obsega trčita na problem izgube možnosti voditi neodvisno ekonomsko politiko. Enostavno si ne more privoščiti propada tako velikega podjetja ne glede na njegovo konkurenčnost. Aharoni predlaga kot alternativo »naj cveti 100 cvetov«. Vendar pa je problema- 13 Mnogi teoretiki menijo, da tudi drugim majhnim državam. ki imajo veliko MNP. danes ne N bdo lahko oblikovali taksnega velikega podjetja Njihov nastanek je bal namreč splet takratnih ckoaomskopotitičmh razmer M V primerjavi z vročimi političnimi razpravami na to temo p« je Slovensko javno trocje izkazalo mnogo bolj umirjen, ekonomsko racionalen pogled na vlaganja v tujini (Svetličič 1994a). " Podjetje je po Abaftmju veliko. tx ima 10% ddež v GDP Draga merila, na primer delci v izvozu ah uvozu, so manj pomembna, čeprav ravno tako omejujejo domet zunanjetrgovinske in devizne politike tična tudi ta alternativna usmeritev na več majhnih podjetij. Ta namreč lahko postanejo odvisna od tujih, velikih podjetij. Tako država ravno tako lahko izgubi možnost voditi popolnoma samostojno ekonomsko politiko, saj so tuja podjetja veliko bolj imuna na njene ukrepe kot pa le domača podjetja. Majhna država se lahko odloči za oblikovanje visoko specializiranih mini mul-tinacionalk namesto velikih (politika Finske). Eden od načinov je tudi NIKE tip internacionalizacije, ki nima v lasti niti enega proizvodnega obrata, pač pa le dizajn in trženje in na tej podlagi potem vstopa v podpogodbene odnose. Niša za takšna podjetja iz majhnih držav je tudi sprememba namembnosti danega izdelka. Švicaiji so uro Swatch naredili za modni izdelek in tako pospešili prodajo. Druga prednost pa je lahko hitrost prilagajanja'" in predvidevanja sprememb na svetovnem trgu. Oboje predpostavlja izjemno dober notranji in zunanji informacijski sistem, ki bo tudi manjšim podjetjem omogočal tekoči vpogled v svetovne trende. Med dejavniki lokacijskega konkurenčnega položaja (zemljepisni položaj, razpoložljivi proizvodni dejavniki, naravni viri, okolje in infrastruktura, ekonomska politika in javne storitve) so za Slovenijo posebej pomembni: zemljepisni položaj, okolje, infrastruktura, ekonomska politika, javne storitve in nekateri proizvodni dejavniki. Pri zadnjih gre predvsem za kvalificirano delo. medtem ko kapitala gotovo ni v izobilju niti ni sodoben (kot opredmeten). Slabosti na teh področjih je treba poskusiti kompenzirati z močnejšimi prednostmi na drugih. Zato postaja za Slovenijo strateškega pomena skrbeti zlasti za čisto okolje, sodobno infrastrukturo in javne storitve ter delovno silo. Glede na revnost v drugih lokacijskih dejavnikih je čisto in zdravo okolje temeljnega pomena za privlačnost Slovenije ne le z vidika turizma, pač pa tudi z vidika mednarodnega poslovanja. Na tej podlagi lahko pritegnemo majhne vlagatelje. za katere je zdravo okolje (kakovost življenja za družino) relativno pomembnejše kot pa za velike vlagatelje, za katere so dobiček oziroma globalni strateški cilji na prvem mestu. Drugi strateški dejavnik, ki je dejansko tesno povezan s prvim, je infrastruktura. Brez dobre in učinkovite infrastrukture ne moremo pričakovati uspešne internacionalizacije slovenskih podjetij niti privabiti tujih vlagateljev in drugih poslovnih partnerjev. V tem okviru je zlasti treba posodobiti prevoz (posebno letalski: po kakovosti in frekvenci) in komunikacije vseh vrst, da postane Slovenija laže dostopna. Povezava letalskega prevoznika z enim od velikanov sc zdi nujna. Ta vidik je pomemben tudi, če želimo privabiti tuje partnerje, da locirajo na primer svoje izobraževalne centre za vodilne delavce v naših turističnih krajih. Za javne storitve pa velja, da morajo biti učinkovitejše, enostavne in transpa-rentne. Pri sistemskih pogojih ni dosti manevrskega prostora, saj je pač treba uskladiti pogoje s pravili EU (z redkimi začasnimi izjemami). Kar pa je moč storiti, je doseči stabilnost gospodarskega in političnega sistema in stabilnost ukrepov ekonomske politike. Vse države na prehodu hitro spreminjajo pogoje gospodarjenja. V tekmi z njimi bi lahko bili boljši v tem, da bi čim manj spreminjali. To pomeni domisliti zakone, zlasti tiste, ki sc neposredno ali posredno nanašajo na mednarodno gospodarsko sodelovanje, pred sprejemanjem in jih potem čim manj " Bencina je dvignil hitro« ivoje odzivno«! na modne trende tako. da jc Mil too proizvodnje od faze barvanja tkanin Zadnje opravi tele. ko je moda podana, pre) pa naredi vse drago vnaprej Na la način prehiteva tvoje tekmece in i tem nadometta vrije itrottc taktnega pristopa. spreminjati. Najslabše pa je sprejemanje zakonov, ki veljajo za nazaj." Stabilnost je bistveni pogoj uspešnega poslovanja tako za domače kot tuje podjetje. Poleg ožje opredeljenih lokacijskih dejavnikov pa so za majhno državo pomembni še dejavniki, kot so: splošna odprtost družbe, tehnične in organizacijske ter inovacijske sposobnosti, institucionalna prožnost, pripravljenost na tveganja in interes za mednarodna dogajanja. Z odprtostjo družbe ni večjih problemov, če se primerjamo z drugimi nekdanjimi socialističnimi državami, saj smo mnogo bolj odprta družba. Vendar nas hitro dohitevajo in ne kaže počivati na lovorikah. Dinamično gledano pa ne bi smeli prezreti, da so se po osamosvojitvi začele kazati tudi težnje k (provincialnemu) zapiranju. Nekateri se počutijo vse bolj ogroženi zaradi tujcev. Zapiranje kot posledica takih strahov je lahko zelo nevarno, saj lahko ogrozi sicer omejene strateške prednosti majhnega gospodarstva, ki večinoma temeljijo prav na visoki stopnji odprtosti. Neučinkovito gospodarstvo kot posledica takšnega zapiranja je namreč mnogo bolj nevarna alternativa, saj končno privede do veliko višje stopnje (politične) odvisnosti. Druga slabost v tem sklopu tudi je, da smo sicer zelo odprti za razne sistemske spremembe, manj pa za tehnične in organizacijske. Goji se iluzija, da bo nova zakonodaja na primer kar sama od sebe prinesla tudi vzporedne organizacijske in tehnične spremembe. To je deloma posledica prenizke izobrazbe zaposlenih. ki jih nepoznavanje sodobnejše tehnologije plaši, ker pogosto razgalja njihovo nekonkurenčnost, neznanje. Odprtost do organizacijskih sprememb pa kaže povezati s pripravljenostjo na tveganja. Zdi se, da je ta v Sloveniji dokaj nizka. Tudi v tem je razlog, da se bojimo organizacijskih sprememb, pohodov v neznano in se raje oklepamo starih uhojenih poti. S tem pa lahko avtomatično zaostanemo za konkurenco, saj se je že pokazalo, da posebno majhne države morajo tekmovati z velikimi zlasti na področju organizacijskih in njim podobnih sprememb, saj za temeljne tehnološke nimajo možnosti. Prej ko slej je temeljni pogoj uspešnega sodelovanja slovenskega podjetja z MNP razpolaganje s firmsko specifičnimi prednostmi. Na nekaterih področjih so to lahko tudi nove tehnološke rešitve, vendar je tu zelo težko konkurirati z velikimi svetovnimi proizvajalci. Lažje pa je dosegati prednosti na drugih, mehkejših področjih, kot so višja fleksibilnost, prilagodljivost, hitrost prilagajanja, sposobnost prilagajanja in asimilacije, organizacijsko prilagajanje in trženj-ske novosti. Izkušnje kažejo, da podjetje lahko svoje omejene možnosti pri inoviranju na tehnološkem področju v veliki meri nadomesti z inovacijami v organizaciji in trženju. Te lahko dajo vsaj tako pomembne rezultate kot prve. Na tehnološkem področju pa lahko zasledovalec inovira tako, da temeljni inovaciji poišče drugačno aplikacijo. To je lahko celo ključnega pomena, saj velja pravilo, da glavni izkoristek velikih invencij sploh ni bil v tistem, kar je bilo prvotno zamišljeno, pač pa nekaj tretjega.1* Spodbujati sodelovanje z MNP in internacionalizacijo lastnih podjetij skratka pomeni spodbujati domače podjetništvo. To je temelj za oblikovanje lastniško specifičnih prednosti. " Kol točna K kaie domneva, da so rune revizije sicer dvignile veliko prahu, da pa pravega učinka ne bo Škoda, ki smo ti JO i le m povzročili, pa je ogromna, saj ustvarja ozračje negotovosti in ne|wcdvidljtvosti Modreje hi hilo merilo pravičnosti skuiati uveljavljati s sredstvi davčne politike- Neupravičeno pridobljeno premoženje z divjim lastninjenjem se pač dobro obdavči Parni «roj je sprva thiiil le za črpanje vode Mnogo kasneje je postal izvor energije za industrijo. Bellovi laboratoriji tprva sploh niso hoteli patentirati svojega izuma laserske tehnologije, ki je skupaj z optičnimi kaNi revotuoomrala telefonsko induMnjo. ker so menili, da ni pomembna za telefonijo itd (Ecooormst. 18 junij 1994:8$). ki so magnet za tuja podjetja in podlaga za konkurenčne prednosti domačih podjetij pri internacionalizaciji njihove dejavnosti. Internacionalizacija dejavnosti podjetij je nujen, ne pa zadosten pogoj uspešnega razvoja. Tako kot lahko prispeva k uspešnemu razvoju, lahko pospešuje tudi neenakomeren razvoj, ogroža lokalno proizvodnjo. Da do tega ne bi prišlo, je treba vzpostaviti ustrezen okvir sodelovanja, ki pospešuje uveljavljanje pozitivnih prispevkov sodelovanja z MNP. Ti temeljni pogoji so: lastno uspešno R&R delo, konkurenca na trgu. usklajeno delovanje podjetij in države, učinkovit izobraževalni sistem. Tako kot sicer v življenju ni tega, čemur se reče »zastonj kosilo«. Za vse dobre stvari je treba plačati, ker imajo svojo ceno. To velja tudi za TNI (oziroma sodelovanje z MNP). Edino vprašanje je, ali gre za pravično" oziroma razumno ceno (Dunning in Roječ 1994,52). Zlorabe s strani MNP kot vsakih podjetij so seveda možne. Zato jih, zlasti majhne države, ne smejo podcenjevati. Najboljša obramba je jasen in stabilen politični in ekonomski sistem in usposobljeni podjetniki. Usmeritev sodelovanja z MNP ali pospeševanje TNI kot najpomembnejše oblike njihovega mednarodnega delovanja ne sme pomeniti nadomeščanja domačih vlaganj zaradi nezadostnega domačega varčevanja in pomanjkanja deviz. Dejansko do TNI pride, če domači vlagatelji ne morejo izvesti nekega projekta ne toliko zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, pač pa zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije, znanja, ustrezne blagovne znamke. Tuje nesposredne naložbe torej dopolnjujejo, ne pa nadomeščajo domačih. Do njih pride, kadar domači vlagatelj nekaj ne zna ali ni sposoben opraviti (tudi zaradi oligopolne narave svetovnega trga) na svetovno konkurenčni ravni. Skratka krepitev sodelovanja z MNP in pospeševanje TNI dejansko pomenita prispevek k bogatitvi domače ponudbe tako statično kot dinamično gledano (multiplikativni in izzvani učinki na povezane dejavnosti, vključno s storitvami). Nekaj predlogov Nujno je vzpostaviti mehanizem stalnega in hitrega obveščanja o dogajanjih v svetu, pomembnih za slovensko gospodarstvo. V veleposlaništvih bi morala gospodarska funkcija pridobiti pomen. Njihovo delovno področje bi moralo biti pod večjim vplivom gospodarstva. Zato naj bi MZZ poleg letnih posvetovanj veleposlanikov o čisto političnih zadevah imelo vedno tudi posvete o pospeševanju gospodarskih stikov s posameznimi državami ali regijami. Po zgledu Finske, ki ima 60 trgovinskih atašejev in 40 tehnoloških, bi morali tudi v Sloveniji dvigniti relativni pomen ekonomske diplomacije. Temeljnega pomena je zgraditi takšne informacijske sisteme, ki bodo omogočili hitro pridobivanje, prenašanje in procesiranje informacij. Za majhne države je pomemben pravzaprav obrnjeni Porter. V odsotnosti obilja naravnih faktorskih pogojev in povezanih dejavnosti se morajo podjetja iz majhnih držav opirati bolj na tiste, ki so na razpolago v tujini (Loustarinen), in na ta način nadomeščati majhnost lokalnega trga. To je mogoče doseči s pomočjo internacionalizacije dejavnosti njihovih podjetij. Za Slovenijo je odločilnega pomena proučiti tudi konkurenčne strategije " Sun bi raje rekel inputoin ustrezno ceno. držav, ki so ali bi nam lahko bile konkurenčne. Med njimi velja izločiti Srednjo Evropo, pa tudi države, ki so pred nami, vendar so nam lahko konkurenčne glede na sorodne strateške ambicije. V zadnji kategoriji je nedvomno Avstrija, ki ima mnoge podobne ambicije kot Slovenija: 1. želi biti most med Zahodom in Vzhodom, center za TNI na Vzhodu, 2. želi biti finančno središče za Srednjo in Vzhodno Evropo, 3. želi pritegniti glavne uprave velikih podjetij za njihov R&R, 4. želi pritegniti velika podjetja k izvajanju izobraževalnih programov v Avstriji (s pomočjo davčnih olajšav). Vse štiri strateške smeri bi lahko veljale tudi za Slovenijo, ki je naravni most vsaj za nekatere srednjeevropske države. Zaradi morske obale in pristanišča imamo celo precej prednosti. Vendar bi lahko, vsaj srednjeročno, maksimirali učinke takšne usmeritve bolj tako, da bi se v tem smislu povezovali z Avstrijo in poiskali sinergične učinke takšne vzajemne usmeritve. To ima poleg jasnih gospodarskih tudi mnogo pozitivnih političnih učinkov. Vzajemna usmeritev je koristna tako z vidika včlanjenja Avstrije v EU kot tudi zato, ker lahko olajša oblikovanje od nekdanje Jugoslavije ločene predstave o Sloveniji v svetu. Avtomatično jo povezuje z razvito državo in s tem pridobiva kredibilnost. Tri strateške usmeritve Slovenije v odnosih z MNP. ki so naravnane na spodbujanje MNP, da v Sloveniji ustanavljajo regionalne centre za Srednjo in Južno Evropo. R&R in izobraževalne centre, so konkurenčne podobnim usmeritvam sosednje Avstrije. Avstrija želi postati center za vlagatelje v Srednji in Vzhodni Evropi. Slovenija je temu lahko komplementarna. Predpostavka je razviti, okrepiti učinkovitost in zmanjšati stroške z mednarodnim poslovanjem povezanih storitev in izboljšati infrastrukturo. Zato kaže razviti tiste dejavnosti, ki bi bile takšni usmeritvi komplementarne. Drugo področje možnih sinergičnih učinkov dolgoročne vizije razvoja Avstrije in Slovenije je lahko politika na področju okolja. Avstrija namenja nadpovprečno skrb okolju, ker meni, da je to njena dolgoročna konkurenčna prednost. To velja za sektoije, ki so odvisni od čistega okolja, kot so: turizem, pridobivanje hrane, vodni viri, mikroelektronika. To bi lahko bila tudi usmeritev Slovenije, saj je temeljni pogoj za razvoj njenih drugih (omejenih) konkurenčnih prednosti. Usmeritev na ekološko čisto proizvodnjo oziroma pomen ohranjanja naravnega okolja bi lahko dvignili na raven razvojne vrednote. Tudi tu smo si potencialno konkurenca, mogoče pa je izrabiti sinergijske učinke takšne usmeritve obeh držav. Tako ustvarjena podoba pa je tudi dobra podlaga za proizvodno usmeritev na izdelovanje istih tehnologij. Razvojna vloga TNI je v sedanji fazi precej sistemsko pogojena. To velja posebej v fazi preobrazbe. Pa tudi sicer študije kažejo, da je vladna politika bistvena za doseganje takih ali drugačnih razvojnih učinkov sodelovanja z MNP. Vendar pa se ta politika ne omejuje, kot se včasih prerado meni, le na neposredno zakonodajo o TNI, pač pa morda še bolj na ves sistemski okvir. Najuspešnejša politika do TNI je končno tista, ki sama sebe zanika, torej tista, ki sploh več ne loči med domačimi ter tujimi vlagatelji. To je torej politika pospeševanja podjetništva ne glede na njegovo nacionalnost. Učinkovitost se tako poudarja kot pomembnejša kot (tuje) lastništvo. Brez učinkovite proizvodnje, in predpostavlja se, da sodelovanje z MNP temu prispeva, sicer se pa ne razvija, lahko država razvojno zaostane in pride v položaj, ko postane makropolitično odvisna zaradi gospodarske krize, v katero zapade. To pa je bistveno hujše kot pa ekonomska (so)odvisnost, ki je danes bolj pojavna oblika mednarodnega ekonomskega povezovanja. Vzporedno s stopnjo povezovanja se namreč danes zmanjšuje tudi relativni pomen velikosti države. Če uporabimo prispodobo iz športnega sveta, bi se lahko ukvaijali z dilemo, ali je pomembnejše, da nacionalno reprezentanco sestavljajo le reprezentanti, ki igrajo na primer le v domačih nogometnih moštvih in le-ta ne dosega vidnejših rezultatov, ali pa se pritegnejo tudi tisti, ki so »internacionalizirali« svojo dejavnost, ki igrajo v tujih moštvih in zato reprezentanca dosega boljše rezultate. Primerjava z bolgarskim in nekaterimi drugimi moštvi z nedavnega svetovnega nogometnega prvenstva najbolje ponazarja to, saj je večina članov njihovega nacionalnega moštva igrala v tujih moštvih. Še novejši pa je primer kar iz domačih logov, saj velik del reprezentantov slovenske nogometne reprezentance, ki je v kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo z Italijo dosegla neodločen izid, igra v tujih klubih. Tam je konkurenca močnejša in so si zato nabrali bogatejše mednarodne izkušnje, kot bi bilo to mogoče doma. To je po pisanju italijanskega tiska pred tekmo kar znanstvenofantastičen rezultat. Pa tudi doma igra končno kar nekaj tujcev, ki omogočajo tudi preostalim reprezentantom ostrejše tekmovanje, kot če bi se ti srečevali le z omejeno domačo (avtarkično) konkurenco. Očitno jim je mednarodna konkurenca izostrila njihove »konkurenčne« prednosti, ki so jih s pridom uporabili pod nacionalno zastavo. Podobno bi lahko trdili tudi za podružnice domačih podjetij v tujini ali za delovanje tujih podjetij doma. Res pa je, da je udeležba tujcev omejena, da ni dopustno, da bi popolnoma nadomestili domače igralce, saj ti potem ne bi imeli kje oplajati svojega znanja. Podobno bi lahko rekli tudi za tuje naložbe, za dejavnost tujih podjetij. Tudi ona izostrijo konkurenco, vnašajo večji dinamizem v domače gospodarstvo in silijo tudi domača podjetja v krepitev njihovih konkurenčnih prednosti. Seveda pa tudi tu tuja podjetja ne smejo nadomestiti domačih ustvarjalnih prizadevanj, pač pa jih dopolnjevati, bogatiti. Zelo pomembna je v tem sklopu tudi politika konkurence. V nekdanjih socialističnih državah se namreč vse prerado nadomeščajo poprejšnji domači monopoli »državnih« podjetij s tujimi monopoli z vsemi negativnimi posledicami (Svetličič 1994b). TNI je treba uvajati tudi kot sredstvo politike konkurence. Na ta način se uvozu izdelkov doda še neposredna konkurenca tujcev v domačem gospodarskem prostoru, kar gotovo izostruje konkurenco in s tem pospešuje razvoj. Prava dilema v zvezi z MNP in TNI ni izbor med tujimi ali domačimi vlagatelji, med tujimi ali domačimi podjetji, pač pa v tem, čemu dati večji poudarek, sodelovanju s tujimi MNP ali pa krepiti lastna multinacionalna podjetja. Mnogi primeri kažejo, da je majhna država, ki je tako usodno odvisna od svetovne ekonomije, lahko bistveno uspešnejša, če je nekaj njenih podjetij že doseglo visoko stopnjo internacionalizacije. Mnoge majhne države so manj, njihova uspešna podjetja ali izdelki pa bolj razpoznavni v svetu. Zato bi tudi v Sloveniji kazalo podpreti in ne ovirati internacionalizacije podjetij. Finska na primer ne pospešuje več izvoza, pač pa internacionalizacijo svojih minimultinacionalnih podjetij. Menijo, da le tako lahko uspešno krepijo svoje konkurenčne prednosti. Vendar to ne pomeni pospeševanja razvoja slovenskih nacionalnih »šampionov«, kar smo v nekem drugem smislu že imeli in kot vidimo ni dalo dobrih rezultatov. Teorija mednarodne proizvodnje nas uči, da je neposredno poslovanje v tujini pogosto edini način krepitve lastnih konkurenčnih prednosti, izvor idej za nove izdelke ter tehnologije, dvig kakovosti in stila poslovanja itd. Le tako je mogoče izkoriščati ekonomije obsega in proizvodnih kombinacij. Majhen slovenski trg narekuje v prihodnje ne le doseči delež izvoza v BDP blizu 80%, pač pa tudi oblikovati svojo razpoznavnost na svetovnem trgu. Če bi nekoga iz Azije ali pa tudi iz Amerike vprašali, kje je Švica, bi morda imel težave, vedel pa bi za švicarske banke ali ure. Vedel bo tudi za luksemburške banke. Skratka, lastne multinacionalkc lahko s pomočjo globalne razvejanosti svoje dejavnosti izkoristijo vse prednosti, ki jih ponudi svetovni trg, in prispevajo k večji razpoznavnosti majhne Slovenije na svetovnem trgu in s tem tudi k lažjemu prodoru njenih izdelkov. Ambiciozno, vendar ne neuresničljivo, saj kar pozabljamo, da Že imamo podjetja, ki imajo kar znatne tržne deleže ne le na evropskem, pač pa tudi na svetovnem trgu. Prvenstvo tehnoloških in tržnih meril pri selekciji partnerjev narekuje tudi ustrezno regionalno razporejenost sodelovanja s tistimi tujimi podjetji, ki izvirajo iz držav z najvišjimi dejanskimi in možnimi potenciali rasti ne glede na njihov regionalni izvor. To pomeni, da je treba skušati uravnavati regionalno usmeritev mednarodnih ekonomskih odnosov skladno z dolgoročno dinamiko v svetovni ekonomiji. Prevelika naslonitev samo na evropska podjetja ni optimalna, saj se dolgoročno predvidevajo višje stopnje rasti zlasti v Aziji," pa tudi ZDA. Izbor napačnega partnerja lahko ustvaija iluzijo o pridobivanju vrhunskih tehnologij ali izdelkov, ki pa se kasneje izkažejo (v svetovnih primerjavah) za nevrhunske. Pomembnejše bi morale postati države visokih pričakovanih stopenj rasti. Revolucionarno visoke stopnje rasti jugovzhodnih azijskih držav povzročajo podobne učinke kot odpiranje Srednje in Vzhodne Evrope. Zato je nujno poiskati priključek k temu najdinamičnejšemu delu sveta. Te države intenzivno iščejo poti za prodor tako na trg EU kot v nekdanje socialistične države. Slovenija s Koprom daje ugodne zemljepisne in druge možnosti za krepitev vloge mostu pri tem. Z vidika ustvarjanja zaupanja (ekonomskega in političnega) in s tem povezanega izboljšanja splošnega naložbenega ozračja bi bilo strateškega pomena pritegniti kakšno večjo ameriško in japonsko multinacionalko v Slovenijo. Kako bi zdaj samo rasle prodaje japonskega proizvajalca avtomobilov v Srednji Evropi, če bi se pred leti zanj odločili. Čisto poslovne kalkulacije kažejo torej, zlasti v fazi uveljavljanja nove države, vedno dopolnjevati (ne pa nadomeščati) z dolgoročnimi tudi strateško političnimi razmisleki. Vzporedno s procesom vključevanja v EU je treba sprejeti tudi standarde EU oziroma OECD za delovanje MNP in TNI. Začasne in omejene izjeme so možne. Vendar pa je treba temeljito premisliti, na katerih področjih izposlovati za Slovenijo poseben režim delovanja MNP oziroma TNI. Te (maloštevilne) izjeme bi morale biti usklajene z dolgoročno vizijo nacionalnega razvoja, torej na področjih, kjer bi začasna zaščita domačih proizvajalcev le nadomestila njihov začasni razvojni zaostanek in nič več. Na strateških področjih (lastništvo zemlje) ali za posle nad določenim velikim obsegom je mogoče zahtevati posebna dovoljenja ali omogočiti ukrepanje vlade za zaščito nacionalnih interesov, kot jih ima pravico na primer sprejeti predsednik ZDA. Prevelikega »čudaštva« pa si ne moremo privoščiti. Če velja opredelitev za čisto okolje za eno od strateških prednosti Slovenije, je to lahko tisto strateško področje, na katero je treba posebej paziti (ne dovoliti neomejenega tranzita tovornjakov čez Slovenijo na primer). MNP tudi ne bi smela uživati monopolnega položaja na domačem trgu. Načelno pa velja, da so lahko uspešnejši ukrepi pospeševanja razvoja lastnih podjetij in ne omejevanja dejavnosti tujih, ker se s tem lahko dosegajo podobni, če ne enaki učinki. " Po napovedih Svetovne banke naj hi leta 2020 kounati domači proizvod Kitajske po pameti kupne moči presegel lete ga ZDA za 40% Indija hi dosegla 4 mesto po GDP. Indonezija peto. Tajska pa osmo (Economist. 1. okt. 1994:4). Prednostna področja sodelovanja z MNP so tista, ki jih majhna podjetja iz majhnega gospodarstva sama ne morejo uresničiti. To pa so dejavnosti, za katere so pomembne ekonomije obsega" oziroma pri katerih je minimalni prag učinkovitosti dokaj visok. Druga skupina so diferencirani" in tretja na znanosti utemeljeni izdelki.0 Podatki za Slovenijo kažejo, da v strukturi našega izvoza te dejavnosti obsegajo skupaj kar 51% celotnega izvoza leta 1992 in 54% v prvih štirih mesecih leta 1994. Podobno velja tudi za uvoz: 55% leta 1992 in 58% v prvih štirih mesecih leta 1994. Razen pri izdelkih, ki potrebujejo ekonomije obsega, imamo tako pri diferenciranih kot na znanosti utemeljenih izdelkih pozitivno trgovinsko bilanco (pokritost uvoza z izvozom znaša 127% leta 1992 in 114% v prvih 4 mesecih leta 1994).uTo nakazuje konkurenčnost na teh dveh področjih in nekonkurenčnost pri industrijah, ki so odvisne od ekonomij obsega. Se bolj pa so razveseljivi podatki o izvozu izdelkov visoke tehnologije, saj njihov delež dosega leta 1993 19,8% (prve štiri mesece 1994 pa 21,5%). Po teh deležih se Slovenija kar lahko primerja z evropskimi povprečji (glej prilogo 5). Poleg tega pa je še njihova trgovinska bilanca pozitivna." Realna hipoteza je, da je na vseh teh področjih zelo razvito sodelovanje s tujimi partnerji. To velja zlasti za izdelke visokih tehnologij, kot so zdravila, pisarniška oprema in računalniki, električni stroji, elektronski deli. znanstveni instrumenti in aeronavtika. Glede na pomembne multiplikativne in razvojne učinke teh dejavnosti na celo gospodarstvo je treba krepiti takšno sodelovanje še vnaprej in ga dvigniti na višjo raven in s tem okrepiti njegov razvojni naboj. Tega pa skoraj ni mogoče doseči brez sodelovanja z MNP. Le-to pa bi moralo biti podrejeno enemu cilju: pridobiti manjkajoče znanje (tehnologije) in tako oplajati lastno ustvarjalnost, ki je srž napredka. Glede na to da se bodo morala glede na zapoved globalizacije proizvodnje vse intenzivneje soočati z MNP ali tujimi partnerji nasploh tudi relativno majhna podjetja, je treba vzpostaviti paradržavno organizacijo, ki bo pomagala majhnim podjetjem pri pogajanjih s tujimi partnerji, pri iskanju stikov itd. Paradržavna zato. da bi izkoristila prednosti večje učinkovitosti zasebnih organizacij in vpliv, moč in zanesljivost države. Področje bančništva in zavarovalništva je gotovo med najobčutljivejšimi. Tudi tu ne bo moč uteči liberalizaciji kot sestavnemu delu približevanja EU. Čas začasnih izjem in preferenc domačih bank je treba temeljito izkoristiti v prid dviga učinkovitosti domačih bank. da se bodo lahko uspešno kosale s tujimi. Težko si je namreč zamišljati večji razmah delovanja tujih proizvodnih podjetij brez spremljave njihovih bank. Pospeševanje proizvodne internacionalizacije dejavnosti slovenskih podjetij na tujih trgih ni posledica le zakonitosti sodobnega konkurenčnega boja, pač pa ima svojo pomembno monetarno razsežnost. Nujna visoka izvozna naravnanost in veliki prilivi deviz ali pa tujega kapitala na primer lahko povzročajo monetarne preglavice, presežke, ki bi jih morala monetarna oblast sterilizirati, če ne želi 31 To «o proizvodnja papirja, tiskarstvo, industrijska kemija, gumarski izdelki, plastika, lončarski to steklem izdelki, lelezn m jeklo ter transportna oprema " Stroji m turtitne. kmetijski stroji in oprema, stroji za kovmsko in lesno industrijo, posebni industrijski stroji in oprema, električni stroji, aparati ter pnpnve in končno fotografski ter optični izdelki in ure. Izdelava drugih kemičnih izdelkov, ptsarniika oprema, računalniki, profesionalna, merit vena. merska ter znanstvena oprema in letata 14 Izjema je majhen primanjkljaj leta 1993 pn znanstveno utemeljenih izdelkih. Vse po rezultatih analize o uvozu izdelkov visokih tehnologij iz Slovenije (v pripravi), ki temelji na podatkih Zavoda za statistiko (ocene, ker ne razpolagajo s točnim ključem za uvrttanje izdelkov v posamezne skupine po OECD-JU ogroziti monetarne stabilnosti. To pa je mogoče dosegati tudi z izvozom kapitala. te ta krepi konkurenčni položaj slovenskih podjetij in s tem nacionalno gospodarstvo nasploh. Možne pretekle ali prihodnje zlorabe na tem področju ne bi smele zavreti takšne usmeritve, ne smejo »z umazano vodo« zavreči tudi »dojenčka«, ki se lahko še kako lepo razvija. LITERATURA: AHARONI. Y . Hinch S . 1993. Developing their Competitive potential oi Technology Intensive Industries -A Tlseoretical Framewotk and Pohcy Implications. Development & International Cooperation. CI CD. Ljubljana Vol IX. Num. I(i AUSTRIA'S Competitive Position as an Industnal Location. Austrian Social Partners. Advisory Council lor Econo- unč and Social Affairs. June 1994 DUNNING. I.. 1993. Multinational Enterprises and the Global Economy. Addwm Wesley. Workingham. VB DUNNING. I., Roječ. M . 1993. Foreign Privatization in Central and Eastern Europe. CEEPN Technical Senes No.2 SVETU¿nč\ M . 1994a Pragmatizem mofnc|ii od strahov. Delo 27. november 1993. str 27 SVETUflČ, M . 1994b. Neposredna tuja vlaganja in prenova srednjeevropskih gospodarstev. Bančni vesuiik J« 6 in 7 SVETUČlC. M . 1994c, Izzivi lehnoloike strategije Slovenije. Teorija in praksa S-6 TYSON. L 1992. Who's Bashing Whom. Trade Conflict m High-Technology Industries. YYE. Washington. ZDA WORLD Investment Report (WIR) 1993 in 1994. UNCTAD. Geneva SMALL and Medium-Srzed Transnational Corporations. 1993 UNCTAD. ST/CTO1M PRILOGA 1 Stopnja koncentracije največjih podjetij' po panogah (1962-90) Industrijski sektorji 1962 1977 1982 1990 Hrana 38.8 34.9 35.1 31.5 Pijače2 50.0 52.8 53.2 54.4 Tobak2 58.2 59.8 68.9 61.4 Tekstil, oblačila in usnjeni predmeti 29.0 26.7 24.8 ni pod. Papirnati in lesni izdelki3 29.5 28.6 26.3 29.9 Industrijske in poljedelske kemikalije 32.7 26.4 27.7 33.8 Farmacevtske in potrošniške kemikalije 48.6 32.8 31.8 30.9 Nafta 47.7 38.8 35.9 38.1 Guma4 52.3 56.0 56.1 54.3 Gradbeni materiali 44.6 52.6 50.1 51.1 Kovinska industrija in izdelki6 31.7 27.3 31.4 28.7 Elektronika in električne naprave 41.8 35.4 28.8 30.1 Ladjedelniška. železniška in prevozna oprema7 74.0 ' 58.8 67.2 ni pod. Motorna vozila 66.7 50.5 41.3 38.6 Aerona vtika" 42.7 39.4 37.3 42.1 Pisarniška oprema (vključno z računalniki)4 65.4 68.3 67.7 67.0 Industrijska in kmetijska oprema 34.7 29.6 24.0 34.0 1 Delci prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 20 svetovno največjih podjetij, razen kjer jc drugače navedeno. 2 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah devetih največjih podjetij na svetu. 5 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 19 svetovno največjih podjetij. 4 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah devetih svetovno največjih podjetij. 5 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah desetih svetovno največjih podjetij- 6 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 18 svetovno največjih podjetij. 7 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah sedmih svetovno največjih podjetij- 8 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 15 svetovno največjih podjetij. Storitve 1962 1977 1982 1990 Bančništvo9 ni pod. ni pod. ni pod. 36.3 Denar in vrednostni papirji ni pod. 51.6 20.6 29.4 Zavarovalništvo ni pod. 24.1 25.7 29.3 Pozavarovalništvo ni pod. 65.4 64.1 63.0 Trgovina na debelo ni pod. ni pod. 49.4 35.9 Trgovina na drobno ni pod. 38.4 40.6 31.2 Knjigovodstvo/računovodstvo ni pod. ni pod. 33.0 47.6 Oglaševanje ni pod. 30.1 26.3 22.5 Raziskovanje trga ni pod. ni pod. ni pod. 50.4 Gradbeništvo ni pod. ni pod. 42.2 24.4 Založništvo ni pod. 38.2 29.9 20.4 Hotelirstvo ni pod. 50.4 49.3 37.1 1 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 15 svetovno največjih podjetij. 2 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 12 svetovno največjih podjetij. 3 Delež prodaje treh svetovno največjih podjetij v prodajah 15 svetovno največjih podjetij. * 1975 5 1977 4 1980 7 1985 8 1987 » 1986 ■o 1990 » 1989 Vir: Fortune: Annual Surveys of Largest 500 US and 500 Non-US Industrial Companies, UNCTC (1991a) in UNCTC baza podatkov o milijardnih podjetjih. PRILOGA 2 Delež kosmate proizvodnje v izbranih državah gostiteljicah, ki odpade na tuje afiliacije Av- Bel- Ka- Fran- Nem- Italija Ja- Nizo- Po- Spa- VB ZDA Brazi- Hon- Me- Ma- Sin- Taj- Taj-stra- gija nada cija «ja pon- zem- rtu- nija lija gkong hika roko gapur van ska lija ska ska gal- ska Primarni Kmetijstvo n/p 3,1 n/pp n/p Rudar, in kamnolomi 33,6 n/pp 40.5 n/p Nafta n/p 77,7 n/pp 51,4 Sekundarni 21,6 44,0 49.0 25,3 Hrana in pijača 25,6 22,5 29,4 n/pp Kem. in sorod. izd. 65.7 55,6 75,8 40.0 Kovine 30,7 16,1 17,5 15,0 Strojništvo 32,9 57,7 50,2 n/pp Elek. in elektronsko blago 43,3 87,3 60.6 34,0 Motoma vozila 61,9 54,7 87,2 14,9 Tekstil, oblačila in usnjeno blago 22,3 11,3 50,0 7,2 Papirnati izd. 15,6 30,4 25,9 24,1 Gumarski izd. 41,1 59.8 88,2 24,8 Premog in naftni izd. 59,0 n/pp 66,7 n/pp Terciarni n/p n/p n/p n/p Gradbeništvo n/p n/p 5,7 n/p Transport in kom. n/p n/p n/p n/p Obrt in prodaja n/p n/p 24,6 n/p Nepremičnine n/p n/p n/p n/p Denar, in zavarov. n/p n/p n/p n/p Druge storitve n/p n/p n/p n/p Skupaj_ n/p n/p 33,0 n/p 0,5 n/pp 10,1 2,2 25,0 15.8 17.7 21.8 30,4 16.3 18,8 18.9 4.8 7.6 24.4 61,0 n/p 1.8 6,3 3.5 n/pp 6,3 2.6 n/p 1,7 n/p 12,8 62,4 5.6 12.6 44,4 9.2 1.9 4,0 16.6 n/pp n/p n/p n/p n/p n/pp n/p n/p 11.8 n/pp n/pp n/pp 2,2 0,5 3,4 0,2 22 n/p 30.0 n/p 14,0 18,0 n/pp 8,0 n/pp u >31,0 J 19,6 15,8 31.0 22.6 14.1 0.1 0,3 n/pp 29,0 n/p n/pp n/pp 0,6 n/pp n/pp 0.3 n/p 9.0 19,0 n/pp n/pp 4,0 2.0 1,0 3.0 n/pp 8.0 13.0 n/p 17,0 48,0 14.0 46.6 52,0 77.0 28,0 45,0 3,0 23,0 673 0,4 n/pp 513 93 25.4 46,2 26,0 n/p 9,8 4,4 12.5 n/pp 8.1 2.1 n/p n/p n/p n/p 20,7 14.6 33,0 83 22.7 82,0 21,2 99,0 69.2 n/p 4,2 n/p 32,2 63,0 22.2 12.0 n/pp n/p n/p 22,0 n/p 39,0 n/p 33,0 n/p n/pp n/p 93,0 n/p n/pp n/p 46.6 n/p 1,0 8.4 n/p 73 8.8 23.5 6.7 5.8 93 6.5 22,8 2,7 34.0 34.2 17,7 38,9 34.1 46,4 50,9 80.6 n/p 0.8 83 5.1 2.6 2,0 3,6 11.2 23 4.4 12 9.2 8.5 9.6 n/p n/p n/p 17,3 28,9 50.8 12.9 8,2 48,2 n/pp 3,2 11,7 53 19.4 6,5 44.7 39,5 n/pp 3,8 0,1 6,5 20.2 6,5 44.7 10.6 32,1 45,6 96,4 n/p 17,1 6,3 n/pp 12,4 n/pp 8.8 n/pp n/pp n/pp n/p n/p n/p n/pp n/p n/pp n/p 2.3 n/p n/pp n/p n/pp n/p 3,2 n/p 10,9 n/p n/p n/p 14.0 9,9 10.1 33 20.8 27.7 25.5 14.1 22,4 12,1 22,0 n/p n/p n/p n/p n/p n/p n/p n/p neg neg neg 62,9 67,3 97,2 96,7 I f88,7 98.0 45.4 70.5 100,0 18.1 10.1 153 17,9 14,5 n/p n/p n/p n/p 16.7 6,8 28.8 4,4 24.5 48.6 n/pp 74.8 6,5 93,6 213 43.2 22,0 72,0 60-8 80.3 89.4 59,8 n/pp n/pp 63 n/pp 7,9 303 n/pp 77,7 n/p 303 n/p 30,4 n/p 52,4 n/p 37,6 n/p 4,8 n/p 37,5 n/p 373 n/p 39,3 Vir: Dunning 1993. 38,39 nlpp - ni potrebnega podatka n/p - ni podatka PRILOGA 3 Delež priliva lujih neposrednih vlaganj v bruto domačem proizvodu (GDP) leta 1992 GNPper GDP FD1 dclci TN1/ capita mio S mio $ GDPv% 1992 Belgija in Lukscraburg 20.880* 220.215 11.073 5,02 Danska 26.000 123.246 1.017 0,81 Grčija 7.290 67.278 1.144 1,69 Irska 12.210 43.294 102 0,23 Portugalska 7.450 79.547 1.873 2,35 Španija 13.970 574.844 8.058 1,40 Velika Britanija 17.790 903.126 18.182 2,01 Avstrija 22.380 185.235 947 0,51 Finska 21.970 93.869 387 0,41 Norveška 25.820 112.906 897 0,79 Izrael 13.220 69.762 235 0,33 Republika Koreja 6.790 296.136 550 0,18 Singapur 15.730 46.025 5.635 12,24 Vir: za GNP World Development Report 1994; za GDP in TNI WIR 1994 TNI v GDP, deleži - lastni izračun. • brez Luksemburga PRILOGA 4 Pomen MP v svetovnem gospodarstvu L. 1988 1. Število podjetij z afiliacijami v tujini 17.500 do 20.000 število tujih afiliacij 120 do 125 000 Globalno premoženje MP 9-10.000 milijard S Skupno premoženje afiliacij v tujini 3.000 milijard S Vrednost neposrednih investicij v tujini 1.100 milijard t Vrednost svetovnih prodaj 13.500 milijard $ Vrednosl prodaj afiliacij v tujini 4.000 milijard-4.500 milijard $* MP zaposlujejo po vsem svetu 50 do 55 milijonov Afiliacije MP zaposlujejo 15 do 15 milijonov Vir Dunning K. 1993:16 PRILOGA 5 Delež uvoza in izvoza izdelkov visokih tehnologij Slovenije v primerjavi z Evropo in ZDA (v mio US$ in %) 1992 1993 1994 Evropa** ZDA (1.1.-30.4) 1986 1986 Izvoz 1.235 1.206 443 Delež v celotnem izvozu 18,5*** 19,8% 21,5% 18% 37% Uvoz 798 932 310 Delež v celotncm uvozu 14,9% 14,4% 17,5% n.p. n.p. Vir: Ocenjeni podatki Zavoda za statistiko Slovenije; Banka Slovenije za celoten izvoz in uvoz in B. Tyson 1992 za Evropo in ZDA * Po World Investment Report 1994 so tc prodaje znašale I. 1991 4800 mrd $. svetovni izvoz blaga ter nefaktorskih storitev pa 4.500 mrd $. ** Vključuje: Francijo. Nemčijo, VB. Avstrijo, Belgijo, Dansko. Grčijo, Islandijo. Italijo, Nizozemsko, Norveško, Portugalsko, Španijo, Turčijo in nekdanjo Jugoslavijo. ••» Deleži niso popolnoma primerljivi s podatki za ZDA in Evropo, ker se slovenski nanašajo na ccloten izvoz, tisti za ZDA in Evropo pa le na izvoz industrijskih izdelkov.