dokumenti
Srečo Dragoš
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ
(II)
V prejšnjem delu tega prispevka sem opo-
zoril na štiri možne tipe reguliranja si-
stemov oz. njihovih povezav. Te načine
sem imenoval: kolonizacija, totalitariza-
cija, atomizacija in kontekstualizacija. V
sodobnih družbah se vse bolj uveljavlja
četrti tip, ki je aktualen tudi za reguli-
ranje blaginjskega sistema pri nas. Na kaj
nas lahko kontekstualizacija opozarja v
zvezi z objavljenimi anketami?1 Kaj torej
pomeni kontekstualizacija socialnih ino-
vacij — inovacij kot tistih novosti na po-
dročju psihosocialnih dejavnosti oz.
služb, ki jih nismo vnaprej (v anketi) vse-
binsko opredelili?
Kontekstualizacija pomeni najprej
to, da nas te dejavnosti ne zanimajo zgolj
z enega vidika (posameznega podsistema
ali posameznega problema), ampak glede
na kontekst, v kakršnem so te dejavnosti
nastale in v kakršnem so financirane,
kontrolirane ter izvajane njihove storitve
in usluge, ne glede na njihovo vsebino.
Pomembne so torej razlike med njimi, a
ne zgolj z vidika uporabnikov, izvajalcev,
kontrolorjev ali financerjev, ampak glede
na možnost njihove splošne regulacije.
Različnost respondentov zato naj-
prej primerjajmo z logiko posameznih
sektorjev, ki so najpomembnejši za te de-
javnosti, saj je upoštevanje sektorskih
posebnosti podlaga za regulacijo celot-
nega blaginjskega sistema, v katerem so
socialne inovacije sploh mogoče. Gre za
državni, neformalni, volunterski in tržni
sektor, med katerimi so naslednje bist-
vene razlike (gl. tabelo 1).
Tabela 1 nas v zvezi z regulacijo bla-
ginjskega sistema opozarja na naslednje:
1.	da imamo opravka z različnimi
podsistemi (sektorji), ki združujejo razli-
čne tipe akterjev, katerih pomoč se izvaja
po različnih načelih, vsak od njih pa ima
v primerjavi z drugimi specifične pred-
nosti in specifične slabosti;
2.	da mora optimalno reguliranje ce-
lotnega sistema temeljiti na vseh teh razli-
kah, ne pa samo na afirmaciji nekaterih
na račun drugih; to pomeni, da ni mogo-
če graditi blaginje samo na enem sek-
torju, ampak na kombiniranju prednosti
vsakega od njih;
3.	da je torej pluralni sistem blaginje
mogoč le, če je mogoča avtonomija teh
sektorjev in diferencirnje med njimi, ker
se le na ta način lahko kombinirajo nji-
hove prednosti in korigirajo slabosti.
Do teh spoznanj so na Zahodu prišli
s krizo t. i. države blaginje, na Vzhodu pa
z razpadom obstoječih sistemov. Vpraša-
nje, ki je vsem skupno, pa je, kako se naj
država odziva na nastale spremembe. Za
kakšno strategijo se naj odloči, da bo za-
dostila zgornjim pogojem, in kako naj jo
izvede?
Država pri tem nima veliko izbire,
vendar lahko njena izbira povzroči velike
spremembe. Nima veliko izbire zato, ker
lahko svojo razvojno politiko usmerja v
dveh nasprotnih smereh: v substitucijo
prednosti posameznih sektorjev ali pa v
njihovo akumulacijo . To pa lahko izvaja
ali z nadzorovanjem ali tako, da zgolj
podpira razmere, v katerih bo do tega
1 Gre za ankete o novih socialnih dejavnostih oz. službah, ustanovljenih po letu 1990 v Sloveniji. Anketne
odgovore smo v obliki, kot so nam jih poslali respondenti, objavljali v tej reviji od prve številke v letu 1994
do št. 5/1995 (v rubriki »Dokumenti«), Ta prispevek je povzetek in interpretacija odgovorov.
159
SREČO DRAGOŠ
Tabela 1 : Tipične sektorske razlike
160
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
prihajalo na bolj spontan način. Izbira je
torej majhna, saj lahko država izbira le
med dvema razvojnima usmeritvama in
med dvema načinoma njihovega izva-
janja, medtem ko je odločitev o tem
pomembna, saj s tem vpelje eno od štirih
možnih strategij:
1.	Prva možnost je ta, da se odloči za
substitucijo , ki jo izvaja na nadzorovan
način. Država favorizira samo en sektor
na račun drugih, ker predpostavlja, da so
prednosti določenega sektorja večje od
prednosti vseh ostalih. Gre za klasični
monopol državnega sektorja (javnih
služb) nad izvajanjem socialnih storitev v
socialnem delu, šolstvu, zdravstvu, nad
strokami, ki se s tem ukvarjajo, itn. To že
poznamo. Pri nas je bilo po drugi sve-
tovni vojni na ta način angažiranje laičnih
prostovoljcev izpodrinjeno z državnimi
profesionalci, karitativna dejavnost je bila
prepovedana, doktrina socialnega dela je
bila politično določena, drugih služb, ra-
zen državnih, pa ni bilo.
To je strategija monopolizacije.
2.	Druga možnost je v substituciji ,
ki se vrši spontano , ker je ni več mogoče
nadzorovati. Do te »strategije« pride ta-
krat, ko državno monopoliziranje blaginj-
skega področja zaide v krizo zaradi inter-
nih ali eksternih razlogov. Interna kriza
nastaja zato, ker produktivnost proizvod-
nje socialnih storitev vse bolj zaostaja za
produktivnostjo v industrijskem sektorju,
ker so javne službe in programi predi-
menzionirani, predragi in preveč zaple-
teni za optimalno reguliranje in ker pro-
fesionalizacija socialnih dejavnosti vse
bolj izloča participacijo uporabnikov ter
prevzema industrijski vzorec proizvodnje
storitev (tipizacija, brezosebnost). Ekster-
ni razlog krize pa je v krizi ekonomije, ki
zmanjšuje sredstva za socialne dejavnosti,
čeprav se ravno v tem času večajo potre-
be po njih. Temu se je pri nas pridružila
še splošna kriza političnega sistema (kri-
za legitimnosti). V takih razmerah posku-
ša sistem še nadalje ohranjati nadomešča-
nje drugih sektorjev (drugačnih možno-
sti, načinov) z državno proizvodnjo soci-
alnih storitev — čeprav ne more več zago-
tavljati celovitega monopola nad tem. V
Jugoslaviji se je to najintenzivneje doga-
jalo v osemdesetih letih, ko so se akterji
socialnih storitev vse bolj usmerjali v ra-
cionalizacijo (zmanjševanje obsega in
stroškov storitev), v komercializacijo
(delna ali celotna finančna participacija
uporabnikov) in v eksternalizacijo (pre-
nos nekaterih storitev na nedržavne ak-
terje). Te vrste tokovi so bili dokazani na
republiških kot na mestnih ravneh, tako v
Sloveniji kot v Srbiji (Kolarič, Svetlik
1987). Ob tem pa se je pokazalo še nekaj:
da so usmerjanje v racionalizacijo najbolj
zagovarjali predstavniki politike, ker so
poskušali na ta način slediti načelu distri-
butivnega egalitarizma, in da so komer-
cializacijo najbolj zagovarjale takratne
samoupravne interesne skupnosti, ker so
z njo korigirale negativne efekte raciona-
lizacije in hkrati zmanjševale svojo odvis-
nost od države, medtem ko je eksternali-
zacija pomenila nujni, čeprav zasilni ko-
rektiv ostalih dveh tokov, bila pa je pred-
vsem v pristojnosti centrov za socialno
delo. Kakšna je torej v tem primeru zna-
čilnost državne »strategije«? Če upošteva-
mo ugotovitev, da je bila kljub vsemu še
vedno »premoč /.../ brez dvoma na strani
političnega subsistema« (ibid .: 29), da se
je na omenjeno krizo reagiralo kar s
tremi bistveno različnimi usmeritvami, ki
so bile v navzkrižju z etablirano ideolo-
gijo in neusklajene med seboj, ter da je na
koncu celoten sistem razpadel — potem
je najmanj, kar lahko rečemo, da država
ni imela konsistentne strategije, ampak
je tolerirala različne »izhode v sili«, med-
tem ko se hkrati tudi ni hotela odpove-
dati primatu javnega sektorja, saj bi to
ogrozilo njeno legitimnost. Zato se je
javni sektor še vedno ohranjal kot substi-
tut ostalim, čeprav država tega ni zmogla
več nadzirati.
Pri tem načinu gre torej (v naspro-
tju s prvim) za nenadzorovano substi-
tucijo.
3. Tretji način je v tem, da poskuša
država akumulirati prednosti vseh sek-
torjev (ne pa jih nadomestiti z enim
samim). Ta proces lahko nadzoruje tako,
da spodbuja nove, drugačne oblike zago-
tavljanja storitev, ki ohranjajo osnovne
161
SREČO DRAGOŠ
pridobitve starih oblik (npr., da se mo-
žnost izbire med storitvami, ki je značilna
za uporabnike na trgu, omogoči tudi zno-
traj državnih služb), ali pa da reformira
obstoječe oblike z novimi vsebinami
(npr. profesionalno usposabljanje prosto-
voljcev). Te procese lahko država vpelje
tako, da selektivno afirmira volunterske,
tržne in neformalne izvajalce po pro-
fesionalnih, stroškovnih idr. kriterijih, da
nekatere dejavnosti v javnih službah opu-
šča in jih prenaša na druge izvajalce, da
vpelje nadzorne mehanizme in profesio-
nalne kriterije znotraj drugih sektorjev
ipd. Država torej poskuša akumulirati mo-
žne koristi zlasti z aktivnim poseganjem v
dogajanje na posameznih sektorjih. To se
razlikuje od prešnjih dveh tipov regula-
cije po cilju, ki ga skuša doseči, kot tudi
po načinu: namesto spontanega razvoja
uveljavlja kontrolo nad sektorskimi logi-
kami (kar jo po načinu razlikuje od
drugega tipa regulacije); teh specifičnosti
posameznih področij pa ne onemogoča,
temveč jih upošteva, z namenom, da jih
izkoristi (kar je v temelju drugače kot pri
prvem tipu regulacije). Zato njene kon-
trole ne moremo več enačiti z monopoli-
zacijsko, ampak gre bolj za koordinacij-
sko, iniciatorsko, redistribucijsko ipd.
funkcijo. Ob nedvomnih prednostih take-
ga reguliranja pa država še vedno ostaja v
središču blaginjskega sistema (čeprav
pluralnega), kar pomeni, da drugih sek-
torjev sicer ne odpravlja, si jih pa lahko
podredi.
Ta pristop je v literaturi opredeljen
kot strategija »sinhrone akumulacije«.
Prav s težnjo po hkratni (sočasni) regu-
laciji sektorskih različnosti si država še
vedno obdrži osrednjo vlogo, kar to
strategijo bistveno razlikuje od naslednje
možnosti.
4. Četrti pristop lahko označimo kot
akumulacijo prednosti posameznih sek-
torjev na spontan način. Poskuša se
doseči pluralizem blaginjskih oblik, kar je
isti cilj kot v tretjem pristopu, a dosežen
na drugačen način: država nima več
vnaprej zagotovljene središčne (koordi-
nativne, kontrolne) vloge, pač pa ima
javni sektor povsem enak pomen kot vsi
drugi — je de privilegiran. Gre za raz-
mere, v katerih prihaja do relacij, ki jih
sistemska teorija označuje kot interpene-
tracijo posameznih sektorjev, ta pa pote-
ka na način kontekstualizacije (predstav-
ljene v prejšnjem delu tega prispevka).
Prednosti take strategije sta zlasti dve:
•	da javne službe zaradi razsredi-
ščene vloge države ne morejo vplivati na
druge sektorje bolj, kot vplivajo drugi
sektorji na javne službe, sploh pa jih ne
morejo več zavirati niti si jih podrediti;
•	s sektorsko interpenetracijo priha-
ja do uveljavljanja novih, nestandardnih
in mešanih (welfare mix ) oblik zago-
tavljanja storitev, s tem pa do pozitivnih
učinkov, ki jih ni mogoče pripisati v ce-
loti enemu ali drugemu sektorju.
Zato je takšen razvoj zlasti zaželen z
vidika socialnih inovacij! Glavna slabost
te strategije pa je, da je ni mogoče
uporabiti v razmerah, kjer diferenciacija
in sektorska avtonomija še nista doseženi;
bodisi zato, ker en sektor (npr. javni) še
vedno dominira nad ostalimi, ali pa zato,
ker so drugi sektorji (npr. volunterski,
tržni) šele v zametkih. Kljub temu je ta
tip strategije alternativni izziv prejšnjim
trem, ker na področju produkcije social-
nih storitev (še bolj kot tretji tip) anti-
cipira sinergetske učinke različnih logik,
temeljnih načel, prerazdelitvenih meha-
nizmov in delovnih načinov.
To strategijo označujejo z izrazom
»asinhrona akumulacija« (več o strategi-
jah, opisanih pod tretjo in četrto točko,
gl. v Svetlik 1989).
Zaradi preglednosti povzemam na-
vedene štiri strategije v shemi A, kjer se
Shema A: Državne strategije
vzpostavljanja blaginje
162
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
abcisa nanaša na splošni cilj usmeritve,
ordinata pa na način , kako država po-
skuša doseči ta cilj.
Katera od navedenih štirih strategij
je aktualna za naše razmere? V katero
smer poskuša država izoblikovati blaginj-
ski sistem (po letu 1990)? Kaj nam lahko
anketni odgovori povedo o tem?
Najprej poglejmo, kdo so akterji , ki
se pojavljajo v teh anketah. Z akterji mis-
lim vse tiste, ki so bodisi izvajalci, ustano-
vitelji, financerji ali nadzorniki konkretne
dejavnosti (službe), predstavljene v posa-
mezni anketi. Akterje navajam po abeced-
nem zaporedju KRATIC, s katerimi jih
zaznamujem (da jih bom uporabil v
naslednji tabeli). Ti akterji so:
ALTRA/mre: Odbor za novosti v dušev-
nem zdravju: Socialna mreža za uporab-
nike psihiatričnih uslug (Ljubljana)
ALTRA/zag: Odbor za novosti v dušev-
nem zdravju: Sekcija za zagovorništvo
(Ljubljana)
CMD: Center za izvajanje in razvoj
mladinskih delavnic
CS: Center slepih
CSD: Center za socialno delo (v konk-
retni občini)
DO: posamezne delovne organizacije
DPD: Društvo za pomoč duševno pri-
zadetim Ravne na Koroškem
DPP: Društvo za razvijanje preventivnega
in prostovoljnega dela (mreža za projekte
v zvezi z drogami)
DRR: Društvo rejnic in rejnikov Ravne na
Koroškem
DT: Društvo terapevtov za alkoholizem
Slovenije
DU: Dom upokojencev Izola
FZO: Socialni forum za zasvojenost in
omamo
IPLA: Inštitut za psihologijo, logoterapijo
in antropohigieno
KS: Krajevna skupnost Nove Fužine
KBZ: Koordinacija za boj proti zasvo-
jenosti občine Koper
MM: Mreža za razvoj mladinskih delavnic
MS: Ministrstvo za delo, družino in so-
cialne zadeve
MŠ: Ministrstvo za šolstvo in šport
MZ: Ministrstvo za znanost in tehnologijo
ODB: Odbor za družbeno zaščito norosti
OSF: Open Society Fund
OŠ: osnovna šola
OZPM: Občinska zveza prijateljev mlad-
ine Velenje
PIC: Preventivno informativni center za
otroke, mladostnike in starše
SDM: Servis dobrote mladih
SF: Slovenska fondacija
SS: Strokovni svet, ki bo vključeval tudi
uporabnice (ŽS); še ni ustanovljen, a je
predviden
SST: Strokovna skupina terapevtov pri-
morskih klubov
SVF: Svetovalnica Fužine
SVIT: Društvo za pomoč odvisnikom in
njihovim družinam (Koper)
ŠOU: Študentska organizacija Univerze (v
Ljubljani)
UM: Urad za mladino
YHD: Youth Handicapped Deprivileged
(Ljubljana)
ZA: Zavarovalna družba Adriatic
ZARJA: Prostovoljno društvo za pomoč
zasvojencem in njihovim družinam (Rav-
ne na Koroškem)
ZD: Zdravstveni dom Lucija
ZGG: Združenje za socialno gerontologijo
in gerontagogiko Slovenije
ZZ: Zavod za zaposlovanje (občinski, re-
publiški)
ŽS: Ženska svetovalnica (Ljubljana)
ŽU: župnijski urad (Ljubljana)
Iz seznama vidimo, da se v naših anketah
pojavljajo akterji z vseh področij, tako z
republiškega kot z lokalnega, z državnega
in s civilno-družbenega: gre za predstav-
nike javnih služb, različnih društev in
združenj, prostovoljnih organizacij, kot
tudi za akterje, ki so tipični za tržni sektor
(npr. DO, ZA). In to kljub temu, da je
izbor anketirancev na začetku vključeval
samo naslove tistih izvajalcev, ki jih je
država (MS) finančno kakorkoli podprla;
naknadno smo prejeli še desetino pred-
stavljenih anket (kar ni zanemarljiv po-
datek).
Če navedene akterje razlikujemo po
funkcijah, ki jih imajo v zvezi s posamez-
no dejavnostjo oz. službo, dobimo nasled-
njo tabelo (v njej ŠT pomeni zaporedno
163
SREČO DRAGOŠ
številko, pod katero je bila objavljena
posamezna anketa v tej reviji; PRI je šte-
vilo evidentiranih pritožb uporabnikov,
ki ga navaja posamezni respondent za
svojo dejavnost, tj., odgovor na anketno
vpr. 13b):
Tabela 2: Anketirane dejavnosti glede na njihove akterje
164
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
165
SREČO DRAGOŠ
Iz zgornjega prikaza anketnih odgo-
vorov je izpuščena vsebina posameznih
dejavnosti, ker je preveč pestra za tovr-
stno (tabelarično) povzemanje in ker se
tu omejujem na kontekst, v katerem de-
javnosti potekajo. Na vsebinsko razno-
vrstnost dejavnosti oz. uslug, ki jih
izvajajo respondenti, in na strukturo upo-
rabnikov, ki jo s tem pokrivajo, nas opo-
zarjajo odgovori na naslednja anketna
vprašanja: 4., 5., 6., 8. (al do a3), 9. (a do
0 in 14. S primerjavo teh odgovorov so
tako rekoč že na prvi pogled vidne na-
slednje splošne značilnosti:
•	da anketirani izvajalci s svojo de-
javnostjo pokrivajo vse starostne katego-
rije uporabnikov in uporabnic,
•	da odgovarjajo na različne vrste
problemov,
•	da se usmerjajo v kurativno in v
preventivo delovanje.
Te splošne značilnosti socialnih ino-
vacij lahko imamo za pozitivne. Za to so
precej zaslužni prav centri za socialno
delo (teh je 34 oz. 72,3% anketirancev), ki
so skoraj v istem številu tudi ustanovitelji
teh dejavnosti. Glavne razloge pozitivne-
ga vpliva CSD-jev na raznovrstnost in pe-
strost socialnih inovacij pa gre verjetno
iskati v naslednjem:
•	da se te ustanove s svojimi stori-
tvami nikoli niso omejevale zgolj na eno
vrsto populacije ali na eno vrsto pro-
blemov (nespecializirana usmerjenost) in
da tudi niso izključevale socialne preven-
cije,
•	da imajo njihove dejavnosti (v pri-
merjavi z drugimi izvajalci) bistveno dalj-
šo tradicijo delovanja in večje možnosti
kadrovanja,
•	da so bili že v prejšnjem sistemu
CSD glavni nosilci eksternalizacije, tj.,
usmeritve, s katero so se odpirali v svoje
okolje, da bi mobilizirali neformalne in
polformalne potenciale za produkcijo
storitev, kar je z vidika socialnih inovacij
ugodna »dediščina«,
•	da trenutni kriteriji nadaljnjega
razvoja CSD (prestrukturiranje) še niso
povsem jasni, kar seveda negativno vpliva
zlasti na tipične in ustaljene storitve teh
ustanov (negotovost), po drugi strani pa
166
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
ima verjetno tudi pozitivne učinke, saj so
zato bolj motivirani za inovacije,
• da so civilno-družbena gibanja
(zlasti uporabnikov in volunterjev), ki so
pripravljena funkcionirati tudi kot izva-
jalci socialnih storitev ter sposobna
konkurirati za sredstva, sicer prisotna in
se uveljavljajo, a še niso številna in ne
pokrivajo vseh področij, na katerih bi se
lahko uveljavile javnim službam alterna-
tivne socialne storitve.
K vsebinskemu vidiku teh dejav-
nosti se bom vrnil na koncu tega zapisa.
Zdaj pa si poglejmo, na kaj nas o odnosu
države do socialnih inovacij opozarja ta-
bela 2. Kakšen je njen odnos, če ga
primerjamo s prej omenjenimi štirimi
strategijami? Izstopajo predvsem nasled-
nje tri značilnosti:
1.	Ob tem, da ankete kažejo pomem-
bno vlogo MS kot financer j a in nadzor-
nika (zlasti formalnega), je pomembno
tudi dejstvo, da je takih dejavnosti, ki se
financirajo samo iz enega vira , zgolj de-
vet (19,1%), vse druge pa so financirane
iz več virov oz. na različne načine (razna
ministrstva, različne ravni oblasti, do-
natoci, sponzorji, uporabniki, članarina
ipd.). Med temi je kar 17 takih, ki se fi-
nancirajo iz več kot dveh virov (36,2%),
eni od dejavnosti pa se je posrečilo prido-
biti kar osem.
2.	Hkrati pa je takih respondentov,
ki pomanjkanja financ ali prostorov ne
navajajo kot glavni problem svoje dejav-
nosti, samo 10 (21,3%), medtem ko so
največji problemi, ki jih imajo ostali, prav
finančni ali prostorski (ali pa oboji). To v
zvezi s poudarkom iz prejšnje točke po-
meni, da verjetno problem financiranja
(in prostorov) ni v pomanjkanju obstoja
finančnih virov , ampak zlasti v količini 2
sredstev, ki se jih posameznim akterjem
posreči pridobiti za svojo dejavnost, saj
podatki kažejo, da odvisnost zgolj od
enega vira ne pomeni nujno pomanjkanja
financ, zajemanje iz različnih virov pa ne
izključuje nujno finančnih problemov. To
nas opozarja na razmere, v katerih očitno
ne gre več za prvo niti za drugo strategi-
jo: za prvo strategijo (monopolizacije) je
namreč značilen samo en vir financiranja
(državni), medtem ko se je druga strate-
gija (racionalizacija, komercializacija, eks-
ternalizacija) uveljavljala v razmerah, ko
je ta edini vir usihal, drugih pa (še) ni
bilo. Ker v današnjih razmerah problem
ni več pomanjkanje virov, pač pa pomanj-
kanje znanja za njihovo smotrno upora-
bo, ni glavni problem v obstoju virov, am-
pak v njihovi dostopnosti (fund-raising ).
3. Poleg različnih izvajalcev, raz-
ličnih načinov financiranja in nadzorstva
se kar v tretjini primerov izvajalec posa-
mezne dejavnosti razlikuje tudi od njene-
ga ustanovitelja (takih je 17 primerov oz.
34%). To nas opozarja na pogoje, v kate-
rih socialne inovacije nastajajo s preple-
tanjem različnih oblik, načel in mehaniz-
mov izvajanja pomoči (welfare mix ).3 V
prehodnih razmerah, ko posamezni sek-
torji še niso tako daleč vzpostavljeni in
diferencirani, da bi samodejno prihajalo
do takih prepletanj, je pomembna zlasti
deregulacija financiranja socialnih sto-
ritev, saj prav ta premik omogoča na-
stajanje »kvazi-privatiziranih« dejavnosti
(Kolarič 1991), ki olajšujejo možnosti za
učinke welfare mix .
Kako je taka deregulacija razvidna iz
anketnih odgovorov? Če v tabeli 2 so-
očimo respondente, ki izvajajo svojo de-
javnost na način javnih služb (CSD), z
vsemi ostalimi — in jih med sabo primer-
jamo po tem, ali so financirani samo iz
državnih virov (državnih oz. ministrskih,
mestnih, občinskih) ali pa izkoriščajo
tudi (oz. samo) druge, tj., nedržavne vire,
2	S tem je mišljen tudi problem rednega financiranja oz. stalnega dotoka sredstev, ki je še vedno v glav-
nem vprašanje količine dobljenih sredstev, ne pa časovnih terminov, v katerih so dosegljiva.
3	»Welfare mix lahko opredelimo kot presek različnih sektorjev družbenih dejavnosti, na primer komer-
cialnega, korporacijskega, javnega, volunterskega in neformalnega; različnih temeljnih načel, kot so učin-
kovitost, izbira, anonimnost, enakost, varnost, altruizem, vzajemnost in solidarnost; različnih alokacijskih
mehanizmov, kot so trg storitev, programi, različne oblike neformalne, recipročne in nerecipročne men-
jave; in različnih tipov dela, kot so zaposlenost, samozaposlenost in druge oblike plačanega oziroma ne-
plačanega dela« (Svetlik 1989: 57).
167
SREČO DRAGOŠ
Tabela 3 - Status dejavnosti glede na izvajalce in financiranje
IZVAJALCI
potem dobimo razvrstitev kakor v tabeli
3 (številke so zaporedne številke objav-
ljenih anket).
Kljub temu, da je bil začetni izbor
anketirancev izrazito enostranski (ome-
jen na seznam tistih, ki jih je financiralo
MS) in da je delež državnih služb kot izva-
jalcev kar 72%, je po kriteriju financiranja
ter izvajanja dejavnosti samo polovica
vseh anketirancev zares tipičnih za javni
sektor (kvadrant B). Kakšna je torej zna-
čilnost zgornjih kvadrantov?
Prehod iz ekskluzivno državnega fi-
nanciranja v pluralizem financerjev (fi-
nančna deregulacija) je torej značilen za
polovico anketiranih dejavnosti (tj., v
kvadrantih A + C + D). Te dejavnosti
zaradi načina financiranja niso tipične za
javni sektor — kljub temu, da je med njimi
kar 10 državnih izvajalcev (uvrščenih v
kvadrant C, kjer je 43,5% vseh tistih, ki so
zunaj kvadranta B). Vprašanje pa je, ali se
ti izvajalci, za katere predpostavljamo ver-
jetnost učinkov welfare mix , tudi v
načinu dela razlikujejo od onih (pod B),
ki jih deregulacija ni zajela.
Pripisane značilnosti (v zgornji ta-
beli) izhajajo iz predpostavke, da deregu-
lacija ne vpliva pozitivno zgolj na kvanti-
tativen porast netipičnih dejavnosti, am-
pak da sproža tudi kvalitativne vplive, ker
omogoča uveljavitev razlik med izvajalci
v načelih, načinih, metodah in dostop-
nosti socialnih storitev. Različnost je
namreč pogoj za optimalno kombinacijo
njihovih morebitnih koristi. Vendar pa je
za kvalitativno oceno takih kombiniranih
učinkov anketni vprašalnik precej što-
rasto orodje. Kljub temu poglejmo, kaj
anketiranci odgovarjajo na vprašanja, ki
so v (vsaj posredni) zvezi z načinom nji-
hovega dela. V ta namen bomo primerjali
dejavnosti v devetih stolpcih, ki temeljijo
na izbranem anketnem vprašanju, vsebu-
jejo pa šifriran odgovor posameznega re-
spondenta na to vprašanje. V naslednji
Tabela 4 - Splošna značilnost kvadrantov
Izpuščena je anketa z zaporedno številko 24, ker ni jasno, v kateri kvadrant (v tabelah 3 in 4) se uvršča.
168
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
tabeli pomenijo stolpci (od 1 do 9) na-
slednje:
1.	stolpec : zaporedna številka ob-
jave vprašalnika v tej reviji ;
2.	stolpec : kdaj je služba na razpo-
lago uporabnikom (vpr. 3):
številka : število rednih dni v tednu,
D : dopoldne (ne glede na dogovor),
P : popoldne (ne glede na dogovor),
DOG. : samo po dogovoru (brez vnaprej
določenih ur)
? : nedefinirano
-	: ni na voljo vsak teden;
3.	stolpec : kdo je dal pobudo za de-
javnost (vpr. 7a): če je izrecno navedena
(vsaj ena) konkretna oseba in njen stro-
kovni profil, je to zaznamovano s črko:
E : konkretni ekspert(i)
-	: a) ekspert ni osebno omenjen (ampak
zgolj ustanova, organ)
b) ni podatka;
4.	stolpec : način napotitve uporab-
nikov (vpr. 9d), tj., kako pridejo uporab-
niki v stik z izvajalci omenjene dejavnosti:
S : sami, na lastno pobudo
N : napoteni od drugod (od drugih posa-
meznikov ali služb)
N(S) : večinoma napoteni, nekateri pa
verjetno tudi zgolj na lastno pobudo, ozi-
roma narobe: S(N) ; tu gre za interpre-
tacijo odgovorov
-	: ni podatka;
5.	stolpec : kakšne strokovne me-
tode, pristope oz. teorije uporabljate pri
svojem delu (vpr. 14):
DA : navedene metode, pristopi oz. te-
orije so izrecno poimenovane s strokov-
nim žargonom (izvajalci jih jasno po-
stavijo kot svojo strokovno identiteto)
-	: a) navajajo se le splošna izhodišča oz.
načini dela (npr. individualni pristop,
skupinsko delo, samopomoč ipd.)
b)	ne uporabljajo strokovnih metod, pri-
stopov oz. teorij
c)	ni podatka;
6.	stolpec : katere nove službe, dejav-
nosti ali storitve v vašem okolju se vam
zdijo »pomembna ali zanimiva novost na
področju psihosocialne prakse« (vpr. 18):
številka : število služb, dejavnosti oz.
storitev, ki jih je anketiranec konkretno
navedel
-	: ni podatka;
7.	stolpec : se predstavljena dejav-
nost oz. služba razlikuje od drugih »s tega
področja« (vpr. 6); ali torej vsebuje značil-
nosti, po katerih jo njeni izvajalci opre-
deljujejo kot posebno:
DA : odgovor je eksplicitno pritrdilen
da : odgovor je implicitno pritrdilen, gre
za interpretacijo odgovorov
? : »ne bi znali oceniti«
-	: ni podatka;
8.	stolpec : ali predstavljena dejav-
nost oz. služba vključuje tudi prostovolj-
ce (vpr. 8):
DA : jih vključujemo (redno ali pa občas-
no, v večjem ali pa v manjšem številu)
da : jih še nimamo, a jih »pridobivamo«
-	: ni prostovoljcev ali pa ni podatka o
tem;
9.	stolpec : zbiranje, oblika in dosto-
pnost podatkov o uporabnikih predstav-
ljene dejavnosti oz. službe (vpr. 16):
9a (stolpec o obliki podatkov):
A : podatki uporabnikov so v anonimni
obliki
O : podatki uporabnikov so tudi v osebni
obliki;
9b (stolpec o dostopnosti podat-
kov):
DA : zbrani podatki so na razpolago tudi
zunanjim zainteresiranim
NE : zbranih podatkov ne posredujemo
zunanjim zainteresiranim
NEZB : podatkov o uporabnikih sploh ne
zbiramo
o/a/da/ne/nezb : male črke pomenijo,
da glede na formulacijo anketnega odgo-
vora ustreznost oznake ni povsem zanes-
ljiva (čeprav je verjetna); gre torej za
interpretacijo odg.
? : a) vprašaj pred črkovno oznako
pomeni, da (iz odgovora) ni jasno, za
kakšno obliko zbranih podatkov gre
b)	vprašaj za črkovno oznako pomeni,
da (iz odgovora) ni jasno, ali podatki so
ali niso na razpolago zunanjim zainte-
resiranim, niti ni jasna oblika njihove
morebitne dostopnosti
-	: ni nobenega odgovora (na vpr. l6a, b,
c).
169
SREČO DRAGOŠ
Tabela 5 - Razlike med izvajalci po načinu njihovega dela
170
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
Če zdaj primerjamo odgovore posa-
meznih respondentov o načinu njihovega
dela (stolpce) po tem, ali se uvrščajo v
kvadrant B ali pa zunsj njega (v A, C in D),
dobimo empirično podlago za razmišl-
janje o vsebinskih razlikah med dejav-
nostmi, ki so glede na izvajalski status ter
način financiranja tipične za javni sektor
(B), in vsemi ostalimi, ki niso tipične (po
tem kriteriju).
To prikazuje tabela 65, kjer pomeni:
RU: vrstična rubrika, označena z malo
črko
ST: številka stolpca iz prejšnje, 5. tabele
ANKETA: številka (objave) posamezne
ankete
V: vrstična vsota respondentov
Anketa vključuje razlike o načinih
zagotavljanja storitev skozi vprašanja, ki
se nanašajo: na redno zagotovljen obrato-
valni čas, na pobudnika konkretne dejav-
nosti, na samoiniciativnost uporabnikov
pri uporabljanju ponujenih storitev, na
specifičnost rabljenih metod, na pozna-
vanje drugih pomembnih služb, na zave-
danje o posebnostih lastne dejavnosti, na
vključevanje prostovoljcev in na ravnanje
s podatki o uporabnikih. Po teh značil-
nostih izvajalci, ki so tipični za javni sek-
tor (izvajalci B), vidno odstopajo od vseh
ostalih v naslednjem:
Ad a — Najsplošnejše merilo dosto-
pnosti ponujenih storitev je gotovo obra-
tovalni čas. V tem se izvajalci B razlikujejo
od drugih po obeh uporabljenih kriteri-
jih: tako po številu dni v (vsakem) tednu,
ko je njihova dejavnost redno dostopna,
kot po redno določenih popoldanskih
terminih, v katerih jo izvajajo. Izvajalcev
B, ki redno obratujejo vsaj tri dni v tednu,
je manj kot tistih, ki tudi obratujejo vsaj
tri dni, a niso tipični za javni sektor. Med
vsemi, ki imajo stalno določen (vsaj en)
popoldanski termin, je izvajalcev B samo
9, ostalih pa 14; med vsemi, ki stalno de-
lajo (vsaj) dvakrat na teden popoldne, pa
je izvajalcev B za polovico manj.
Ad b — Za opredelitev posebnosti
konkretne dejavnosti utegne biti pomem-
ben podatek o njenem pobudniku, saj je
za socialne (tako kot za vse druge) inova-
cije značilno, da na drugačen, neustaljen
5 Izpuščena je anketa z zaporedno številko 24, ker ni jasno, v kateri kvadrant (v tabelah 3 in 4) se uvršča.
171
SREČO DRAGOS
Tabela 6 - Razlike med izvajalci glede na kvadrant
način kombinirajo obstoječa znanja, me-
tode, informacije, pri- stope, vire, izved-
bene načine itn. Predstavljenih socialnih
inovacij namreč niso povzročila kakšna
nova odkritja na področju dela z ljudmi
(torej invencije), pač pa so nastale s
kombinacijo že obstoječih znanj, veščin,
teorij in izvedbenih načinov. Take no-
vosti pa lahko nastanejo najprej na ravni
idej oz. (za)misli, ki se šele potem po-
skušajo uresničiti, pač glede na razmere.
To pomeni, da so ključnega pomena za
nastanek inovacij posamezniki , ne pa us-
tanove — zlasti od posameznikov je od-
visno, ali bo do nove ideje sploh prišlo in
kakšna bo, medtem ko so ustanove le po-
goj za njeno realizacijo (z organizaci-
jskimi, prostorskimi, finančnimi idr.
možnostmi, ki jih zagotavljajo). Zato je
koristno opozoriti na odgovore, kjer re-
spondenti za pobudnika svoje dejavnosti
izrecno navajajo konkretno osebo (z ime-
nom in priimkom), saj je zelo verjetno
prav ta posameznik najzaslužnejši za njen
nastanek. Pri teh dejavnostih je verjetno,
da poglavitni razlog njihovega nastanka
ni povezan z vsebino dela, ampak bolj z
eksternimi dejavniki (zgolj pridobljen do-
daten vir financiranja, interna prerazde-
litev dela med zaposlenimi, direktiva od
nadrejenih ipd.), manjša . Torej je verjet-
neje, da imajo te dejavnosti tudi vsebin-
ske posebnosti, saj večina respondentov,
ki kot pobudnika imenuje osebo, tudi
eksplicira metode, ki jih uporablja. Pri os-
talih respondentih lahko o tem samo ugi-
bamo. Verjetno pa je, da pri tisti večini re-
spondentov, kjer pobudnik-oseba ni znan
(ker omenjajo zgolj ustanovo oz. sploh ne
odgovarjajo na to vprašanje — takih je
61%), odgovornost izvajalcev manj pou-
darjena. Tistih, ki omenjajo osebne po-
budnike, je več med netipičnimi izvajalci
in manj med izvajalci iz kvadranta B.
Ad c — Za uporabnike psihosocial-
nih storitev je pomembno, da jih lahko
172
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
sami izbirajo, da torej sami odločajo o
vrsti in obsegu uslug. Zato je pozornosti
vreden podatek, kako uporabniki priha-
jajo v stik z izvajalcem. Večina tu pred-
stavljenih inovacij dobiva svoje uporab-
nike na podlagi samoiniciativnosti upo-
rabnikov, šest dejavnosti pa je takih, ki
izbvajajo usluge samo za tiste uporab-
nikom, ki so k njim napoteni od drugih
(posameznikov ali služb) — in vse te de-
javnosti so v kvadrantu B.
Pri tem je treba upoštevati nasled-
nje: čeprav anketno vprašanje jasno raz-
likuje med »samoiniciativno« napotitvijo
in možnostjo, da je uporabnik »napoten
od drugod« (vpr. 9d), je kljub temu
mogoče, da respondent ne razlikuje med
privatno informacijo oz. sugestijo o
tem, kam naj se uporabnik obrne po po-
moč, in tem, ali je bil uporabnik službeno
napoten od drugih (ne glede na njegovo
voljo). Teh šest odgovorov je torej treba
jemati z rezervo, saj ni povsem gotovo, ali
res izključujejo uporabnikovo samoinici-
ativnost pri odločitvi; kljub temu pa je
precej verjetno, da je v teh šestih prime-
rih problem uporabnika v večji meri vna-
prej definiran in da je vnaprej določen
tudi način njegove obravnave, kar je ti-
pično za javne službe.
Ad d — Pomembne značilnosti so-
cialnih inovacij so lahko tudi v metodah,
ki jih uporabljajo, oz. v teoretskih pristo-
pih, iz katerih izhajajo. Ker je to v nepo-
sredni zvezi z njihovo vsebino, je bolj
verjetno, da so tisti izvajalci, ki eksplic-
itno (po)imenujejo svoje metode, vsebin-
sko bolj profilirani kot tisti, ki tega ne
naredijo (na razpoznaven način). To
seveda ne pomeni nujno, da so vsebinsko
neprofilirani izvajalci manj pomembni,
manj potrebni ali manj strokovni; ver-
jetno pa je, da je posebnost njihove dejav-
nosti izražena manj kot pri drugih.
Neprofiliranih izvajalcev je v kvadrantu B
več kot v vseh ostalih kvadrantih.
Ad e — Izvajalcev, ki v svojem oko-
lju navajajo vsaj eno službo oz. dejavnost,
ki se jim zdi »pomembna ali zanimiva«, je
med vsemi anketiranci samo 22%. Z
vidika razvoja v smeri konceptualizacije
(obravnavane v prvem delu tega prispev-
ka) in glede na želene interpenetracijske
učinke inovacij je ta delež presenetljivo
skromen. Med desetimi izvajalci, ki so na-
vedli eno ali več pomembnih služb v svo-
jem okolju, so samo trije iz kvadranta B.
Ad f — Skoraj vsi izvajalci znajo
identificirati svojo posebnost, po kateri
se (po svojem mnenju) razlikujejo od
drugih. Tega ne znajo ali pa niso hoteli
navesti samo trije, ki so vsi iz kvadranta B
(dva od njih tudi ne eksplicirata svojih
metod in k njima so uporabniki samo na-
poteni).
Ad g - Izstopa tudi razlika v angaži-
ranju prostovoljcev pri dejavnosti: večina
tistih, ki prostovoljcev ne vključujejo, je
iz kvadranta B (10), iz ostalih kvadrantov
pa so taki le trije. Kljub temu je razvesel-
jiv podatek, da je dobrih 72% vseh pred-
stavljenih dejavnosti dostopnih tudi za
prostovoljce.
Ad h - Ravnanje s podatki uporab-
nikov je gotovo pomemben vsebinski
poudarek za vsako dejavnost. Podatki iz
ankete nam sicer ne omogočajo identi-
fikacije tistih, ki pri tem ravnajo na neu-
strezen način. Možnost, da pride do krši-
tev strokovne etike oz. do zlorab na tem
področju, pa je večja, če se podatki zbi-
rajo v osebni obliki (z imenom in priim-
kom), in seveda manjša pri tistih, ki
zbirajo samo neosebne podatke. Še več
možnosti kršitev in zlorab pa je tam, kjer
se podatki zbirajo v osebni obliki in pos-
redujejo drugim (kategorija O,DA +
O,da). V tem med izvajalci B in drugimi ni
razlik. Splošen vtis pa je, da se anketiranci
problema varstva osebnih podatkov zave-
dajo, saj je le šest takih, ki so »rizični« v
tem smislu, da osebne podatke posredu-
jejo tudi drugim zainteresiranim (kar še
ne pomeni, da se to dogaja nujno brez so-
glasja uporabnika, čeprav verjetno se).
Druga značilnost teh odgovorov pa je, da
so večinoma precej skopi in nedorečeni,
kar je lahko odraz nedorečene prakse na
tem področju.
173
SREČO DRAGOŠ
SKLEP
Vsebinske razlike v anketnih odgovorih
opozarjajo na vidno odstopanje izvajal-
cev iz javnega sektorja (B) od izvajalcev,
ki se ne uvrščajo v ta sektor. Izvajalci B se
razlikujejo od drugih (razen pri ravnanju
s podatki o uporabnikih) po vseh obrav-
navanih načinih, ki so posredno ali
neposredno v zvezi z njihovim delom:
a)	izvajalci B so uporabnikom do-
stopni v manjši meri kot ostale dejavnosti
(glede na tedensko število dni obrato-
vanja in na popoldanski termin),
b)	pri izvajalcih B je individualni
pobudnik omenjen redkeje kot pri os-
talih,
c)	le pri izvajalcih B so take dejav-
nosti, ki so namenjene samo napotenim
uporabnikom,
d)	izvajalci B redkeje (kot drugi)
izrecno omenjajo svoje metode dela,
e)	izvajalci B v manjšem številu na-
vajajo druge službe, ki se jim zdijo po-
membne za njihovo delo,
f)	samo med izvajalci B najdemo
take, ki ne razpoznavajo oz. ne navajajo
niti ene lastne posebnosti,
g)	med izvajalci B je tudi več takih,
ki ne vključujejo prostovoljcev.
Vsebinske značilnosti, tipične za jav-
ni sektor, so torej v večji meri prisotne
pri izvajalcih B, manj pa pri tistih, ki so
vključeni v finančno deregulacijo in smo
jih zato uvrstili v kvadrante A, C in D. To
pomeni, da deregulacija financiranja po-
večuje možnosti učinkov welfare mix
tudi na vsebinskem področju, kar je z
vidika socialnih inovacij zelo pomembno.
Država, ki to deregulacijo omogoča, pa se
s tem odmika od strategije substitucije
(tako nadzorovane kot spontane) in vpel-
juje strategijo akumulacije.
Pri tem ostaja odprto vprašanje, ali
gre za sinhrono ali za asinhrono aku-
muliranje prednosti sektorskih razlik (gl.
shemo A). Anketa kaže, da ima država še
vedno središčno vlogo tudi na tem
področju, saj je izrazito poudarjena pri
večini respondentov. Njena prisotnost je
pomembna pri financiranju in zlasti pri
nadzorovanju: neposredno nadzoruje 19
predstavljenih dejavnosti, posredno pa
12 (prek CSD kot javnih služb), kar
skupaj pomeni 66% respondentov. Ker
anketiranje ni bilo izvedeno na podlagi
vzorčenja, je ni mogoče posplošiti teh
rezultatov na vse socialne inovacije v
Sloveniji; torej ni mogoče z gotovostjo
trditi, da ima država še vedno središčno
vlogo v celotnem sistemu blaginje. Ven-
dar je ta domneva verjetna, saj so drugi
sektorji šele v razvoju, tudi zakonska
regulacija društev in fondacij je še ne-
dorečena, hkrati pa so predstavniki nev-
ladnih izvajalcev6 zelo kritični do države,
saj ji očitajo, da še vedno vzdržuje
»monopol javnega sektorja« in zapostavlja
neprofitni sektor, ki ga je celo »na
določenih točkah izenačila s profitnim«
(Zajec 1994; gl. tudi Leskošek 1994).
Če ima država še vedno osrednjo
vlogo v blaginjskem sistemu, hkrati pa je
opustila strategijo substitucije, potem to
pomeni, da prakticira sinhrono akumu-
lacijo in ne asinhrone. To je sprejemljivo
za reguliranje blaginjskega sistema v pre-
hodnih razmerah, v kakršnih smo, ni pa
zadovoljivo z vidika splošne družbene
regulacije, ki omogoča optimalne učinke
šele s kontekstualizacijo (obravnavano v
prvem delu tega prispevka). Ta namreč
izhaja iz disenza med akterji, temelji na
njihovi avtonomiji in se izvaja na nehier-
arhičen način. Kontekstualizacija torej
predpostavlja asinhrono akumulacijsko
strategijo (namesto sinhrone), ki pa jo bo
morala država šele razviti.
6 Gre za več kot 70 predstavnikov različnih nevladnih organizacij, ki so aprila 1994 naslovili na javnost
zelo kritično izjavo o svoji zapostavljenosti glede na državni sektor. Verodostojnost te izjave potrjuje dej-
stvo, da so jo oblikovali predstavniki nevladnih organizacij (ki vključujejo približno milijon prebivalcev
Slovenije) v sodelovanju z domačimi in tujimi strokovnjaki.
174
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (II)
Literatura
S. Dragoš (1993), (Eks)centričnost katoliških modelov na Slovenskem. V: F. M. Dolinar, J. Mah-
nič, P. Vodopivec (ur.), Cerkev, kultura in politika 1890-1941 , Ljubljana, Slovenska
matica: 34-47.
S. Dragoš (1994), Uvod k vprašalniku za nove socialne dejavnosti v Sloveniji. Socialno delo 33 ,
1: 69-70.
Z. Kolarič, I. Svetlik (1987), Jugoslovanski sistem blaginje v pogojih ekonomske krize. IB —
revija za planiranje XXI , 8/9: 23-31.
Z. Kolarič (1991), Kvazi-privatne oblike zagotavljanja storitev za ostarele, prizadete otroke in
invalide. V: Deinstitucionalizacija in privatizacija družbenih dejavnosti (raziskovalno po-
ročilo II). Ljubljana: Inštitut za družbene vede.
V. Leskošek (1994), Slovenske nevladne organizacije in ameriška izkušnja. Socialno delo 33 , 3:
253-254.
N. Luhmann (1982), The Self-Thematization of Society. The Diferentiation of Society . New
York, Columbia University Press: 324-362.
G.	Room (1983), The Sociology of Welfare . Oxford: Basil Blackwell & Martin Robertson.
S.J. Schmidt (1995), Vse izgublja svojo drugačnost. Razgledi , 3. marca: 4-9.
I. Svetlik (1989), Pluralni sistem blaginje — evolucija ali prelom razvojne paradigme družbenih
dejavnosti? Družboslovne razprave 8 : 48-59.
H.	willke (1993), Sistemska teorija razvitih družb . Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
D. Zajec (1994), Kdo duši pluralizem naše civilne družbe? Delo , 12. aprila: 2.
175