Beseda o vinu
Dr. Mirko C*rnie
O pravem času vina poln bokal, več vreden je ko tisoč praznih glav.
LI Tai Po, »Zdravica o tugi.«
ftflenda je ni stvari na svetu, katero uživamo ljudje, ki bi imela toliko oboževalcev in sovražnikov obenem, kot jih ima vino, »božja kapljica«. Naj omenim samo moža pivca in Ženo mater, glede vina sta si kot nebo in zemlja, kot ogenj in voda — nezdružljiva in nepomirljiva.
Slovenci smo vinski narod — na zemlji, ki v primeri z imperiji ni večja kot človeška dlan, imamo Slovenske gorice in Dolenjsko in Belo Krajino in Kras, vse same vinske pokrajine. Vino je bilo, je in bo v slovenskem življenju pomembno, dokler bo le en sam Slovenec na svetu.
»Ce sem žejen, mi žejo ugasi; kedar sem vroč, me pohiadi; kedar me zebe, me ogreje; žalostnega me razvedri in veselega še bolj razveseli — pijmo!« Tako sem čul dolenjskega očanca hvaliti vinsko kapljico.
In res spremlja vino Slovenca od rojstva do groba: pijemo pri krstu, pri poroki, pri primiciji ali na novi maSi, na sedmini in sploh pri vsaki veseli in žalostni priliki in nepriliki.
Le v enem primeru se zdi, da Slovenec vino zametuje — pri pljučnici. Tu po čudnem naključju misli, da vino škoduje, da je celo smrtno. Ce kje, je tu ta nazor napačen! Ravno pri hudih obolenjih je potrebno, da krepimo srce in ni ga naravnejšega krepila kot je vino.
Imam prijatelja zdravnika, ki ni istega mnenja kot dolenjski očanci in ki vina ne pije skoro nič, ne da bi bil abstinent ali celo organiziran njegov nasprotnik. Ta prijatelj zdravnik je enkrat hudo obolel; zdravniška veda in umetnost sta že opravila svoje, vendar se bolnik ni mogel okrepiti; poslal sem mu starega rizlinga in v par dneh doživel potrdilo: »Zdaj verjamem, da je vino res zdravilo.«
2e več desetletij strežejo pri nas in drugod vinu po življenju. Uspeh? In če bi res kdaj komu uspelo izruvati vse vinske trte po Slovenskem, mislim, da Slovenci ne bi bili več Slovenci. Narod, ki ima snežnike in plodne ravnine, morje in kameniti Kras in sončne vinske gorice, katerih vsaka rodi drugačno vino, narod poln zemeljskih in človeških posebnosti, da v posebnostih tekmuje celo z narodi velikani, ta narod ne bi prebolel izgube vina brez škode, z vinom bi izgubil tudi svoje bistvene lastnosti — dali v svojo korist ali škodo, kdo more to reči?
Kaj pravijo o vinu naši najboljši duhovi?
Cujmo!
Čudodelni k duh si vinski dlvni! Pridei v iile, kri se nam segreje, pride* v srce, bije nam hitreje, pridei v dužo, pa nam oživi se, razvedri se in razveseli se. Cudodelnik duh si vinski divni!
Aikerc: »Stara pravda«, Stava.
To je slavospev, prava pravcata himna vinu.
Toča j, le znova kupo mi napolni, hladila daj, zdravila duäi bolni!
Gregorčič, »Vinski duhovi«.
O rdeče, kakor makov cvet!
Zamolklo! Gadja peč!
In brhka trškogorca
(pri Krškem in pri Novem mesti),
prav taka vneta, vročekrvna borca,
kot blaga tolažnika v tugi in bolesti!
In belo, močno, ki omami.
da iznenada se odpr£ neb6 nad nami
in sami angelčki z višav
pletö ognjene vence nam krog glav
z nedolžnimi srebrnimi rokami!
Dolenjska žametna črnina,
ki pravljice in bajke nam šepeče!
Teran, skrivnostno se peneči s Krasa:
z navdihom trpkim v duše se zagrize —
in skozi line čudnega gradu,
kjer ne poznajo časa,
pokojno zro na nas skrbi moreče
s smehljajem Mone Lise!
Golla. »Pijanec«.
Gregorčič, »goriiki slavček«, in Golia, zamaknjenec, kar tekmujeta z Li-Tai-Pom, katerega sem navedel že v mottu.
Krono vinske modrosti drži nesporno Kette, ki je umrl v svojem 23. letu in povedal tako misel, da bi pristojala celo Abrahamovcu.
In prijateljem porečem: »Srečo pravo in resnico najdete samo v tej dvajsetletni kapljici šumeči!
Jaz bom pop! Bolj kot staro, bolj sladko in jasno, ne kot ženska — vedno bolj se mora vince ti prileči... Jaz bom pop!«
Kette, »Gazele«: Vlf.
Ketteju se pridruži njegov mladostni drug Zupančič in obema Prešeren v svoji resignaciji.
Zdaj pa dajmo tistega, tistega od zida! Svet Je malo prida — radi bi bolj čistega.
Zupančič, »Božična zdravi ca«.
Do vrha, Benjamin ločaj! Exl — trčimo, bratje in sedaj, kar je, to vam za pojem. Je treba, bratje, še besed? Ljubimo ta prokleti svet — Kajfež, kdor je nasproti!
Zupančič, »Zdravica«.
Te leta, ki so meni še ostile, cel d4n iz prävd koväl bom rumenjake, zvečer s prijät'lji praznil b6m bokžle, preganjal z vinam bom skrbi oblake.
Prešeren, f LJubćznjeni sonet je« 5.
Vinu samemu napijata Aškerc in Prešeren.
Bog živi v čašah naših sok ta zlati, vsa ž njim slovenska nam vina! Bog živi, ki radi jih, zemljo sveto — živela vsa domovina!
Aškerc, »Vinska bajka«.
Spet trte so rodile, prijät'ljl vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razsjäsni in oko, ki vtopi vse skrbi
v potrtih prsih üp budi.
Prešeren, »Zdravljica«.
In nazadnje:
PSIji nas v klet obokano, prijatelj, da bomo bližji dedom pod zeml}6.
nas vabi Zupančičev Jošt v Veroniki Deseniški.
Da pa ne bo pohujšanje preogromno, nam naroča Zupančič:
Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče, naj srce se navrlska in lzjoče. vendar mornar, too je najvišji dan, izmeri daljo In nebeško stran.
Rodbina
D. K a vi J on
Pogrebna svečanost je bila opravljena. Minula je tudi sedmina. In razdeljeni so bili darovi, ki jih je gospa Strnadova še na smrtni postelji namenila siromakom in dobrodelnim društvom. Zunaj je venomer snežilo. Ne-nehoma, v drobnih, gostih kosmih, kakor da hoče zasuti žalost zadnjih dni.
Gospa teta je ždela v naslanjaču. Če ni prebirala ilustriranih modnih revij zavoljo Črnih oblek, je nekaj pletla. Gospod stric je stal pri tistem velikem oknu, ki ga je za pol stene ter je gledal na zasneženi vrt in na obrise gozdov, ki so se izgubljali v zimski sinjini. Zdaj pa zdaj je zaklel: »Hudiča, da človek šo na lov ne more!« Svak je tiščal roke v hlačna žepa. si popravljal ščipalnik, potem pa lenobno zamišljeno, kakor vsi gosposki brezposelniki, stopil do omarice, si natočil čašico konjaka ali prižgal novo cigareto. »2e zopet!« je karajoče vzdihnila njegova mlada žena in šla iz salona poravnat frizuro, da ne bi poslušala soprogovega godrnjanja in domišljavih ugovorov.
Stanko je sedel zgoraj v svoji sobi. Ogledoval je materino sliko. Se je bila nasmejana, vse žive so bile njene prijazne oči in odločna so bila njena usta. Segel je v miznico in vnovič prebral, kar mu je bolna mati pisala v mesto za opombo in izpodbudo:
—	Kadar boš sam, sin moj, bodi najmočnejši! Premaguj sebe, pa obvladaj tudi druge...
Po stopnicah je prištorkljal gospod stric, potrkal in vstopil:
—	Ampak, daj si vendar dopovedati, Stanko: nič drugače ne kaže, kakor da prevzameš vodstvo tovarne v svoje roke! Tiste študije, pa tisto inže-njerstvo že še opraviš. Prvo je, da v poslih nc bo zastoja. Vsi ti bomo pomagali.
—	Dobro, odločil sem se.
Stanko je stopil v očetovo pisarno. Sedel je v usnjeni naslanjač in si dal prinesti knjige. Eh, droben fantek je še bil, ko ga je oče tu pestoval. In ko je oče šel in je fant doraščal, ga nihče več ni ujčkal. Le mater je včasi ob počitnicah našel za očetovo pisalno mizo: bledo, zaskrbljeno, pogosto pozno v noč računajočo. Žaaj je prišla vrsta nanj.,.