mm
glavar Orjune v Šiški
L oblastni tajnik.	oblastni	čelnik.
Junaki, pali v boju za idejo jugoslovanskega razvitja prapora trboveljske Orjune v Trbovljah Vsa Orjuna plaha za svojimi najboljšimi
Slava jim in večnaja pamjat!
nacionalizma, dne 1. junija brati.
Oblastni odbor Orjune
za Slovenijo.
LETO II.
Posebna izdala.
LJUBLJANA, 2. JUNIJA 1924.
Cena 1 Din
SYEW. 24.
ta&HOČNlNA-ZA-IVGOSLA-
'Vl70-ČETfirn.BTN0'DlN-B5'
CgL©LETMO’D8N’6©/ZA-
fiN0ZEMVTV0-lE-D0bATl
&®$TN9N©/OCiLAgl‘PQ
0N«KV/ POSAMEZNA
ŠTEVILKA-• PO* DS H * l'50>
POŠT. ČEK. RftČ 13.188
VREDN l)T VO • IN -VPJtAVA VVČITEL3SKITI1KA8NI/ 20K0PI$I-$E‘NE*VRA~ vCAlO/ANONlMNl’DO-'PS$5*$E-NS*P^OBČV-UElO/POlTNSNA* PLAČAN A-'V- GOTOVINI
TELEFON ŠTEV. 905.
Ognjeni brst bojnih zastav naših 4 organizacij v Trbovljah.
Z veliko požrtvovalnostjo je pripravljala naša vrla organizacija razvitje svojega prapora in določila za to svečanost dan 1. junija. Da ho svečanost čim impozantneje uspela, je storil tudi oblastni odbor svojo dolžnost in z njim naše mestne organizacije, ki so priglasile obilno udeležbo. Že dan poprej sta Prispela na lice mesta brat inž. Kranjec in oblastni čelnik brat Stanko Žnideršič, da ustanovita z odborom Orjune v Trbovljah vse podrobnosti slavnosti. Opazila nista ilikakih sovražnosti in, dasi sta šla v polnem orjunaškem kroju od železniške postaje v sam trg Trbovlje, nista tekom cele poti, ki je preko 4 km dolga, opazila ničesar sumljivega. Niti en krik ali žvižg, kar je v Trbovljah zelo običajno, ni bil naperjen proti njima.
Ogledala sta si slavnosten in veselični prostor potem je bil po skromni večerji sestanek z mestnimi odborniki, kjer so se vse podrobnosti za prihodnji dan ustanovile. Ob tej priliki se je tudi razpravljalo o eventuelnem napadu s strani komunistov. Ugotovljeno je bilo, da se je vršil na prejšnji četrtek v komunističnem donni proti-°rjunaški shod, ki pa se ga je udeležilo le malo, po večini mladih komunističnih kričačev. Glavna hujskajoča agitacija izvira seveda iz Ljubljane s strani dr. Lemeževih demagogov. Ob tej priliki so se iznesle tudi različne strahujoče vesti, ki se raznašajo po Trbovljah, toda vsi prisotni temu niso pripisovali velike važnosti in se za prihodnji
dan niso dale nobene varnostne odredbe. Domači odborniki so dalje opozarjali na protestni shod komunistov, ki se bo vršil drugi dan ob 9. uri v komunističnem domu. Toda tudi temu dejstvu se ni pripisovalo velike važnosti, ker so bili navzoči mišljenja, da bo slavnostni sprevod šel že davno- po končanem shodu. Sicer pa so prisotni dejali, da bo itak na opasnem mestu stalo orož-ništvo, kar se ob takih prilikah vedno zgodi. Oba oblastna odbornika sta se še zavarovala pred struženjem po-orožnikih, kar bi nasprotniki lahko izrabili, češ: »V senci bajonetov je razvila Orjuna v Trbovljah svoj prapor.« Mirno sta se na to brata Kranjec in Žnideršič podala na zadnji skupni počitek. Nihče izmed obeh ni- slutil da je to zadnja noč, ki sta jo skupaj prebila. —
V nedeljo je prekrasno jutro z radostjo napolnilo srce vsakega Or-junaša. Prvi so došli gostje iz Zagorja, potem smo dobili poročilo, da je prispela s prvim vlakom akcijska četa iz Ljubljane, ki se že nahaja na Vodeh in čaka na zbor Orjune, da se potem vsi skupno podajo na kolodvor k sprejemu gostov. Takoj se je podala Orjuna Trbovlje na lice mesta, k|er se je formiral bataljon z bratom Žnideršičem, Kranjcem, Brilejem in Zajcem na čelu in odkorakal na kolodvor. Nobenih sovraži nosti, obratno videli in slišali smo ovacije treznega delavstva med potjo. —
Iz daljnih krajev in vseh strani so prispeli bratje Orjunašr. da Izkažejo svojo bratsko ljubav naši Tr-
boveljski Orjuni. Najbolj so nas razveselili bratje iz Zagreba na čelu jim oblastni čelnik Bere Andelino-vič. Iskreno so si stari znanci stiskali roke veseleč se svidenja, nepoznani pa so iskali znanstev brat z bratom. Bratu Žnideršiču je prispela tudi nevesta sestra Marica Protnerjeva, kar je njegovo razpoloženje vidno dvignilo.
Da bi se izognili protestnemu shodu komunistov, smo izvršili še nekatere formelnosti. ^kakor potrditev legitimacij za vožnjo, podelitev na gostilne za kosilo itd. Sprevod se je formiral šele ob pol 10. uri. Članom je bilo strogo zabranjeno vsako izzivanje in prepovedani so bili vsi protestni vzkliki. Še med potjo je brat Kranjec ponovno dal strog ukaz v tem smislu. Povorka je bila impozantna, take manifestacije Trbovlje še niso videle in je tudi Orjuna ni do danes imela. Za godbo dravske divizije je nosilo S praporščakov prekrasne zastave organizacij Oblastnega odbora. Mestne Ljubljana, Šiška, Vič, Bled, Šoštanj, Poljanska dolina in Rake-k. Kakor običajno, je korakalo za prapori starejšinstvo, in sicer od desne na levo brat Žnideršič, Kranjec, Andelinovič, Kukenberg, v drugem redu pa Brilej, Galzinja,. Zajc in Šlajpah. V predpisani razdalji so sledili četaši v kroju z zagrebškimi gosti, za temi globoke čete četašev v civilu s sestrami. Trboveljska organizacija je zaključila tisočglava povorka.
Godba je zasvirala veselo koračnico, srce je igralo vsakomur ponosa nad vzvišeno idejo našo, ki je bila v stanu tako brzo ustvariti tolike uspehe. Mnoge hiše so bile okrašene z zastavami in iz mnogih
okrašenih oken so nas Vrle Trbo-veljčanke obsipale s cvetjem. Sama narava je stresala cvetje z dreves na lahnem vetričku plapolajoče zastave. Tako smo prišli na Vode, kjer nas je zbrana množica deloma radostno pozdravljala. Kratko nato zavije pot v ozko sotesko. Tu pa je bila med cvetjem skrita strupena kača, ki je zahrbtno, lopovsko in poštenega človeka nevredno, ugriznila tri naše najboljše junake na smrt.
Soteska s hišami se imenuje Loke in tu so se zbrali v rudarskem domu naši sovražniki, deloma pa so bili poskriti v zelenju in med hišami na desni strani. Ko je vojaška godba prešla past in so bili v njej naši prapori in starejšinstvo, je za-hrbtnodruhal navalila na nič zlega sluteče praporščake, hoteč se polastiti nam svetih zastav, obenem pa je odprla ogenj na starejšinstvo. V trenutku so pohiteli četaši na pomoč svojini svetinjam, slišal se je mogočen pok, med prapore je bila vržena iz okna bomba in med drugim zdrobila nogo praporščaka blejske Orjune bratu Lebarju. Ranjenca so y trenutku bratje odnesli, prapor pa je spasif brat Kranjec. Pričelo se je divje streljanje, priletela je iz okna druga bomba, toda naših četašev boj ni ustrašil, kakor jih je momentano presenetil. Brat šlajpah se je pognal kot lev naprej in v jurišu prejel smrtno kroglo, brata Žnideršiča pa je že poprej, ko je kril svojega pobratima Kranjca, ki je bil neoborožen, zadela smrtonosna krogla, četaši so neustrašeno zajurišali izdajalski »Rudarski dom«, boj je bil končan. Tedaj šele se je pojavilo orožništvo, da brani tolovajske zahrbtne morilce pred
sodbo razsrjenih Orjunašev. Juriš je šel naprej in takoj nato bojni pohod proti Trbovljam. Tudi tu je slavna žandarmerija ostala lepo doma. Tako čuva nas orožništvo.
Na bojišču sta ostala dva nenadomestljiva, tretjega pa so umirajočega peljali v bolnico. Brata Žnidaršiča je • brat Kranjec spomočjo zvestih četašev spravil umirajočega v bližnjo hišo, kjer je v naročju nesrečne neveste izdihnil svojo plemenito, neustrašno dušo. V jurišu je poginil hrabri brat Boltavzer, ki je zadet v vrat takoj izkrvavel. Brat Šlajpah pa je umrl med potjo na kolodvor.	•
Četaši so zavzeli nato še ostale postojanke komunistov in prispeli .v Trbovlje, kjer je izvršil brat Kranjec razvitje prapora. Tako .se je končalo to krvavo slavijo, kjer smo pokazali, da znamo umirati brez strahu, nikdar pa kloniti.
Razvitje prapora je poteklo pod veličastnim vtisom padlih bratov. Podrobno poročilo o razvitju bomo priobčili v prihodnji številki.
Medtem so brata Šlajpaha na njegovo prošnjo odnesli na kolodvor. Med potjo se je začel boriti s smrtjo. Na kolodvoru je še izrazil skrb za ženo in otroka. Njegove zadnje besede so bile: Lahi me niso, Nemci me niso, —■ domačin ina ie...«
Po obedu so sc vrnili naši člani na kolodvor, kamor so že prenesli vse žrtve in ranjence. Ko je prišel vlak, so takoj odnesli ranjence v vozove. Pri tem je treba omeniti nepijetetno obnašanje službujočega podporučnika žandarmerije. Ker ni pustil mrtve brate prenesti v vozove, je kontroliral tudi nosilnice, na katerih so ležali ranjenci, ki so
Stran 2.
»O R J CJ N A«
Stev. 24.
imeli obraze pokrite z robci. Vsakemu posamezniku je odkril obraz z vprašanjem: »Ali je že mrtev? Ne! Še diha. Na vlak znjim.« Na skrivnem so pa medtem že vkrcali trupla bratov Žnideršiča in Boltav-zerja. Ko so člani vdrli v čakalnico, hoteč odnesti tudi mrtvega brata Žlajpaha na vlak, je podporučnik žandarmerije navalil nanje z golo sabljo, češ, da tega ne dovoli. Nastala je pravcata borba med orožniki in našimi akcijonaši. Orožniki so bili s kopiti pušk in ogrožali akcf jonaše z bajoneti. Ker je bilo medtem že dano znamenje za odhod vlaka, so se vrgli člani na tračnice in s tem preprečili odhod. Ta mučen prizor je trajal preko pol ure. Medtem so komunisti, skriti v grmovju na bregovih nad postajo streljali na peron. Končno se je oblast uklonila upravičeni zahtevi naših članov in ti so odnesli tudi br. Žlajpaha v voz. Med vožnjo vlaka so komunisti s streljanjem na vozove, kjer so se nahajali naši mrtvi in ranjeni bratje, pošiljali svojim žrtvam zadnje pozdrave.
Prihod vlaka v Ljubljano fe pričakovalo na kolodvoru naše članstvo in velika množica občinstva, ki je o trboveljskem napadu bilo obveščeno tekom popoldneva. Ob prihodu vlaka so naiprej poslali ranjence v bolnico, nato pa se je for-
mirala povorka našega članstva. Na čelu povorke, ki je krenila proti pokopališču sv. Krištofa, so korakali praporščaki s prapori. Za njimi so nosili akcijonaši nosilnice, na katerih so ležala trupla padlih bratov, zavita v prapore in posuta s cvetjem.
Občinstvo je molče sledilo sprevodu na pokopališče, kjer so mrtve brate odnesli v mrtvašnico. Povorka je nato krenila v mesto. Povsod je občinstvo aklamiralo naše članstvo ia dalo duška svojemu ogorčenju nad zločinom z vzkliki proti komunistom. Demonstracije proti boljševiškim hujskačem so bile posebno burne pred stanovanjem glavnega inicijatorja zločina, dr. Le-meža in pred mestnim magistratom, kjer so zahtevali, da se razobesi žalna zastava. Na balkonu mestne hiše je govoril brat Beri-slav Andjelinovič, zagrebški oblastni čelnik ter pozival zbrano članstvo in občinstvo na obračun s sovražniki državnega in narodnega edinstva.
Tako je končal dan, ki je v naših srcih zapisan z ognjenimi črkami. Težke žrtve, ki iih je Orjuna položila na oltar narodnega edinstva. bodo obrodile stoteren sad. Kri bratov je padla na plodovito polje.
ki? Kakor redna vojska na bojnem pohodu, so naši četniki zasigurali ranjence, odnesli mrtve s pozori-šča in nadaljevali sprevod v trg med streljanjem na levi in desni, kamor so se bile spustile manjše izvidnice naših borcev v pogon za napadalci.
Drugi važni moment je dejstvo, da so naši praporščaki v navalu kljub težkim praporom sami odbili naskok onih. ki so si hoteli zaslužiti na prapore razpisane nagrade. Pravi vojak prapora ne da iz rok, dokler ga sovražnik ne pobije do smrti. Naši praporščaki so oteli — sicer krvave in prestreljene — vse prapore. Kako silen je bil naval na nje, priča okolnost, da so trije praporščaki ranjeni.
Ob globoki naši žalosti za pokojnimi idejnimi in dejanskimi tremi prvoboritelji, ugotavljamo z grenkim čustvom, da so se na tako eklatanten način izpolnile uvodoma
citirane besede našega brata Franceta.
Kvantitativno so izgube sovražnika večje od naših, dvojne od naših, kvalitativno pa so naše izgube neprecenljive in bi jih niti smrt he-katombe naših sovražnikov ne mogla odtehtati. Idejni krivci naših žrtev sede na varnem, po izvršenem zločinu so se poskrili, kakor vedno ob takih prilikah, prepustiv-ši zavedene svoje ljudi, da odgovarjajo za svoje zločine sami.
Naša pot pa se vije kvišku do idealov, ki nam jih je začrtaj naš program:
Do popolnega narodnega in državnega ujedinjenja, pa makar preko trupel in preko morja krvi. Naš cilj je svet, vreden je vsake cene. Ne gledamo ne števila sovražnikov, ne bojimo se nikakih žrtev pod našimi prapori, ki se na njih blesti napis in geslo: Za Nacijo!
Neizgovorjeni govor padlega brata oblastnega čelnika Stanka Žnideršiča.
Pomen trboveljskih dogodkov za naš pokret
»Mi smo vojska, naši člani so vojaki...«
Iz referata t br. Žlajpaha na oblastni skupščini v Celju.
Z najvišjo žrtvijo srčne krvi in življenja so blagopokojni in njegova tovariša potrdili v dejanju izvajanja br. Žlajpaha kot ideologa Orjune.
Z vojniško priprostostjo, po koji z elementarno logiko besedam vedno slede dejanja, so naši pokojni bratje izveli najskrajnejšo posledico iz svojih besednih izjav in iz svojega pojmovanja.
Brezdvomno ugotovljeni dejanski stan o poteku trboveljskega krvavega spopada govori tako jasno o vojaških vrlinah naših čet, da jim tega nihče in nikoli ne bo mogel odreči. Junaška neustraše-nost naših borcev, njih bojna in borbena sposobnost, so doživele dan ognjena krsta 'med streli in granatami in prestale sijajno to veliko preizkušnjo.
Ako ponovimo potek spopada v kratkem, vidimo, da sta brata Stanko in Žarko pala že po prvih strelih, ki so bili oddani na strnjene vrste naših praporščakov in reprezentantov Orjune.
Kijub temu. da je v hipu dvoje najodličnejših članov palo in umrlo v svoji krvi, še preostali niso prišli iz reda, dasi napravi v vsaki vojski nenaden napad gotovo zmedo. Bratje Žlajpah, Kranjec in Bere Andelinovič so takoj velevali protinapad, vrste so se strnile, udarile po napadalcih, v hipu premagale odpor zavedenih fanatikov, jih po-mandrale in ostal^ zmagoslavno na bojišču.
Videč svojega najboljšega prijatelja in krvnega pobratima Stanka, ležečega v svgji krvi. je naš predsednik pobesnel in se zagnal v sredo med sovražnike. Njegova orjaška in težka pest — bil je na srečo napadalcev neoborožen — je padala po zahrbtnih napadalcih ter kazala in odpirala pot onim, ki se jim je posrečilo izviti se iz gneče in planiti na juriš. Dasi je bilo naših udeležencev do 1000. je napad veljal sa mo majhnemu številu naših borcev, kajti vslcd tesnega prostora se je moglo ganiti komaj prvih pet četverostopov: reprezentanca in praporščaki.
Zahrbtni napad nam je v prvem trenutku povzročil občutno izgubo dveh dragocenih življenj, v nadaljnjem boju pa stoji števlo naših in sovražnikovih zgub v razmerju 1 :7. Ta enojka, ki drži ravnotežje sedmerim mrtvim sovražnikom, je naš nepozabni France, ki je bil ranjen že po prvih strelih, a se je kljub temu vrgel v borbo in umrl kot junak z orožjem v roki, braneč sebe in svoje pred nadštevilno močnimi napadalci.
Vojaške vrline naših čet in njih vzorna disciplina so izven vsakega dvoma, kajti neposredno po spopa3 du se je sprevod nadaljeval v popolnem redu in se je razvitje izvršilo v napovedanem času s polurno zamudo.
To je psihologični moment, ki daje posebno vrednost našemu nastopu. Kje je organizacija, ki bi po takem napadu še mislila na nadaljevanje začrtanega dnevnega reda? Kje so predstavniki društev, ki bi ne izgubili živcev ob taki prili-
Pri padlemu bratu Žnidaršiču smo našli spisan govor, ki ga je nameraval govoriti kot oblastni čelnik Slovenije ob razvitju prapora v Trbovljah. Ker pa mu je morilčeva krogla že preje uničila mlado, mnogo obetajoče življenje, ga objavljamo v nastopnem v celoti:
»Akcijona!
Z današnjim slavljem se je pomnožilo število naših praporov. Povdarjam: naših!, kajti to niso paradni, nego bojni prapori; zato so v prvi vrsti: naši! Oni bodo vodili akcijono na branik edinstvene Jugoslavije proti notranjem in zunanjemu sovragu. Zato, bratje, ko bodemo pozvani, da zgrabimo za orožje ter pohitimo v boj, kjer bodo pokale bombe in govoril nož, naj trepetajo različni Radiči in Mussoliniji že ob samem pogledu na te prapore, kajti oni bodo oznanjali, da jim sledi nepremagljiva vojska Ju-goslovenskih Nacijonalistov, katera se dobro zaveda svoje težke, toda nad vse častne naloge. Ti prapori so simboj naših idealov in naša naloga, akcijonaši, je: braniti te prapore do zadnjega diha in da jih v boju ne zapustimo živi.
Ponosni moramo biti, da smo med onimi, katerim se je poverila ta častna naloga, ponosni, da smo
odbrani slediti tem praporom na neodrešeni Jadran in na neodreše-no Gosposvetsko polje. Zato naj ti prapori zavihrajo visoko, v znak, da je naša akcijona spremna vsaki čas zgrabiti za orožje, spremna, da preje pogine kakor jih zapusti.
H koncu izrekam v imenu ak-cijon željo, da naj bi ravno ta novi prapor Delavske Orjune zbiral okrog sebe akcijone iz delavske srede, izmed naših vrlih narodno zavednih delavcev ter s temi pomnožil našo prepotrebno vojsko, ki bo vedno pripravljena, ne samo z besedami in praznimi frazami, marveč tudi z orožjem zastopati in ščititi delavske koristi.
Živela delavska Orjuna! Živela delavska akcijona!
Zdravo!«
Brat oblastni čelnik!
Tvoj neizgovorjeni govor nam je oporoka! Ti sam si zapečatil svoje vneto delo s svojim življenjem in tako dokazal, da orjunaške besede niso fraze!
Prisegamo ob Tvojem odprtem grobu, da bomo Tvojo oporoko vestno izvrševali.
Prisegamo, da bomo stotero maščevali Tvojo in Tvojih drugov prelito kri!
pravičen, resen in vseskozi marljiv tako v svoji službi, kakor tudi v društvih, v katerih je bil član. Njegove ideale spoznamo najlažje v tem, da je bil član okoli 20 društev kulturnih, narodnih, nacionalističnih, strokovnih in športnih.	.
V večih društvih je bil odbornik, kjer je nadvse marljivo izvrševal svoje poverjene naloge in dolžnosti. Društva, predvsem pa njegovi sorodniki, oče. mati, bratje in sestre in drugi, ki jih zapušča, izgubljajo z njim mlado, nad vse ljubljeno in upoštevano dušo in blago srce. V naši Orjuni je bil glavar, ki je uvedel v akcijski četi strogo disciplin0 in tudi član odbora, ki ga je s svojo agilnostjo krepko podpiral.
Brat Žarko! Ti si naša prva žr- ■ tev, prva in nočemo, da bi bil tudi zadnja. Naša stvar, naša ideja, ki stremi za splošnim osvobojenjem vseh naših bratov mora zmagovati in zmagati, ne boječ se niti največjih zaprek. Naša pot, ki nas vodi do cilja, je kakor nam priča Tvoje odrevenelo truplo, težka in trnjeva in zato nam daje ravno Tvoje srce novih sil, novih vzpodbud, da gremo in se pripravimo še — bolj kakor smo bili do sedaj, da se nasrkamo ob pogledu na Te novih sil in pridemo tako končno do zmage, ki si jo Ti tako želel.
Tvoja želja ni umrla v Tebi in s Teboj, dragi Žarko. Ne, Tvoja želja, Tvoja srčna želja, Tvoj tako jak, svetal in kakor rosa čist ideal živi še naprej v nas v Tvojih bratih, ki Te zapuščamo, ko se poslavljamo od Tebe in ko prepuščamo Ivoje telo zemlji jugoslovenski, ki le je rodila. In ne samo želja. Tudi dun Tvoj ostane med nami, dokler bo živ in dihal eden nas naš zrak in dokler bo utripalo srce le enemu, ki si nas ostavil.
Zaklinjamo se pred Teboj, da bomo izvršili delo, ki si ga načel 11' in da izpolnimo vse dolžnosti, ki si jih imel in hotel izvršiti do domovine in naroda.
Duša Tvoja naj bo pomirjena m uživa najblažji pokoj. Tvoje telo pa naj sladko počiva v domači zemlji^.
ki si jo tako ljubil.
Nepozabni naš brat, Ti nepozabni naš Žarko, sprejmi zadnji po*
zdrav!	.
V Žiški, dne 1. junija 1924.
Brzo]avi.
Padlemu bratu!
Po brezvestnih in nahujskanih ljudeh zahrbtno ubit je bil danes naš vrli član brat Žarko B o 1 -t a v z e r. Zločin, ki kliče po neizprosnem maščevanju, je sad skrajno nedostojnega, neprimernega in nekulturnega hujskarenja naših prostaških klerikalnih in komunističnih časopisov in tudi klerikalnih in komunističnih vojskovodij, katerim se je zahotelo po splošni svetovni moriji zopet krvi in krvi. Sovraštvo in strast kričačev vseh vrst in strank, nepoznavajočih nikake morale in srčne naobrazbe, presega vse meje
omike in človečnosti, tako, da se danes žalibog zopet izpolnjuje klic našega pesnika Prešerna: »Slove-
nec že mori Slovenca brata«. Po ti sočletnem razvoju kulture prihaja-j ‘ čeinik vseh ' br^ju-na vojvo
Zagreb, 2. junija 1924. Spomin na žrtve, katerih kri naj bo seme za novo setev naše vzvišene ideje, hočemo nositi v svojih srcih do uresničenja naših idealov.
Poslednjo čast palim bratom izkaže številna Orjuna zagrebške oblasti. Oblastni odbor Zagreba.
Ljubljana, 2. junija 1924. V to-rek, 3. t. m. pride počastit pale brate Žarka, Stanka in Franceta brat
mo in se povračaino nazaj v one divje čase, o katerih govori zgodovina z največjim obžalovanjem in studom.
Pokojni brat Žarko Boltavzer se je rodil 22. aprila 1900. leta v Vipavi na Notranjskem. Ob njegovi prerani smrti je bil uradnik Kmetske posojilnice v Ljubljani. Bil je dobrega, v družbi veselega značaja,
da llija Trifunovič-Birčanin. — Vse akcijske čete in članstvo, ki so navzoče ob tej uri v Ljubljani, se zberejo ob 10. uri v areni »Narodnega doma« nakar ga dočakajo na glavnem kolodvoru pri brzovlaku ob 10. uri 43 min. dopoldne.
Za t Stanka Žnideršiča oblastnega čelnika- Oblastni odbor.
Odbor službujočih farmacevtov javlja vsem članom in znancem pretužno vest, da je njega vele-zaslužni član
Ph. Mr. Šlajpah Francč
umrl dne l./VI. 1924, v Trbovljah, zadet po zločinski krogli.
Vzor-tovarišu in idealnemu nacijonalistu ohranimo trajen spomin.
Za odbor: Ph. Mr. Kristan Ivan
1.1. naželnik.
Lastnik inž. Ferdo KranjeCu
diska UčlteUska tiskarna X Uuklm
Odgovorni urednik .VI* 1» Qalzinja.
Podpisani javljamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem tužno vesi, da je včeraj zavratno umorjen, preminul naš nad vse ljubljeni, nenadomestljivi soprog, oče, brat, zet itd.
FRANCE ŠLAJPAH
mag. pharm. in I, tajnik Oblastnega Odbora Orjune v Ljubljani
v 31. letu svoje starosti.
Pogreb nepozabnega se vrši v torek 3./VI, ob 6, uri popoldne iz Narodnega dom .
Priporočamo ga v blag spbmin,
LJUBLJANA, dne 2. junija 1924.
Meta Šlajpah, soproga. Nežka, hčerka. Franc in Marija Šlajpah, starši. Rodbina Vidmar in ostali sorodniki.