V anketi vaše revije lahko odgovarjam le glede sodobne zgodovine in iz lastnih izkušenj, zato bom odgovore na nekatera vprašanja prepustila drugim. Čeprav naslov ankete: Kdo koga popravlja... ni vprašanje, mi dovolite pripombo: kako more zgodovina popravljati nas, če pa zgodovino pišemo mi? Samo tisto, kar bomo napisali in povedali, bo zgodovina. Če bo napačna, jo bomo ali bodo spet popravljali ljudje. Ad 1. »Zgodovinska distanca« je relativna. Vsak rod zgodovinarjev na novo in po svoje interpretira že pred njim obravnavano tematiko z distanco Dr. Milica Kacin-Wohinz Slovenci zgodovinsko osveščeni 744 745 Slovenci zgodovinsko osveščeni - razdaljo, kakršna je pač njemu dana. Vprašanje je, ali je tisto, kar se je zgodilo včeraj, že mogoče znanstveno raziskati, ali je že zgodovina? Menim, da je. Tudi raziskovalec sodobnega včerajšnjega dogajanja ima že distanco do tega dogajanja. Mislim, da je podoba časa, ki ga obravnava, celo prist-nejša, ker ga je sam doživljal, to dejstvo pa ne zmanjšuje »znanstvenosti« raziskave. Avtorjeva življenjska izkušnja je lahko zgodovinski vir, kakor je zgodovinski vir izjava udeleženca kakšnega dogodka. Seveda je problem emocije in presojanja zgolj skozi lastno izkušnjo, toda tudi z večjo distanco presojamo zgodovinsko dogajanje zgolj skozi lastno videnje. Pravimo, da je mogoče znanstveno obravnavati kakšen zgodovinski proces šele, ko je končan, sicer ga ne vidimo v celoti vključno s posledicami. Toda veliko vprašanje je, kdaj je kakšen zgodovinski proces končan? Narodnoosvobodilni boj se je npr. končal 1945, v desetletjih, ki so sledila, ga je zgodovinska raziskava dodobra osvetlila, toda po padcu realsocializma se že pojavljajo poizkusi, da bi ga razvrednotila. Najbrž bo šele čez desetletja z novo distanco prevrednoten. Z drugimi besedami, menim, da ni mogoče vnaprej določiti »potrebne distance. Ad 2. Mislim, da je zgodovinsko dogajanje nujno odvisno od politike, tudi kulturno od kulturne, gospodarsko od gospodarske politike itd. Politika je že sama na sebi »zgodovinsko dogajanje«. Druga stvar je soodvisnost raziskovanja zgodovinskega dogajanja in politike. Stopnja odvisnosti prvega od druge je pogojena s stopnjo politične moči. Ne gre toliko za prisile in pritiske, pač pa za formo mentis raziskovalca, ki se je formiral lahko le v tisti klimi, ki mu je bila dana. Ne gre za oportunizem ali koristoljubje, temveč za vzgojo. To je odlično razložil Czeslaw Milosz v delu Zasužnjeni um. Pri naših raziskavah sodobne zgodovine ne gre toliko za soodvisnost opisov zgodovinskega dogajanja in politike, kolikor za izbor take tematike, kakršno politika pričakuje in je zato tudi relevantna. Vsaka stranka piše svojo zgodovino, ker je bila pri nas do včeraj le ena stranka, imamo za čas od njenega nastanka dalje (1920) predvsem ali samo njeno zgodovino. Vse, kar ni njeno, pa naj bi bilo intepretirano po njenih kriterijih. Zato za Slovenijo med dvema vojnama nimamo obdelanih ne klerikalcev ne liberalcev ne socialistov v Sloveniji, izjema so krščanski socialisti, toda »na poti v OF«. Ko sem pred dvajsetimi leti opisovala primorski meščanski stranki, me je pok. D. Kermavner napadel s celo knjigo, češ da nimam razrednega pristopa že zato, ker se sploh lotevam tematike, ki utegne zasenčiti delavsko. Po uvedbi pluralizma bodo seveda prišle na vrsto tudi meščanske stranke, in to tudi z njihovega, ne samo komunističnega zornega kota. Spominske vire »še pomnite tovariši« že nadomeščajo - ali dopolnjujejo - »še pomnite gospodje«, ki so sicer enako čustveno obarvani, vendar obojni enakovredno pričajo o zgodovinskem dogajanju. Ne gre torej toliko za popravljanje zgodovinske resnice, pač pa za izpopolnitev podobe; s tem včerajšnja »zgodovinska resnica« ne bo več edina. Resnic je seveda več. Ne samo zato, ker vsak zgodovinar ponuja svojo, marveč se raziskovalec sam srečuje z mnogimi resnicami, ne da bi se mogel odločiti za eno. Globlje poznam vire in dogajanja, več imam vprašanj in dlje sem od končnih odgovorov. To pomeni, da jih sploh ni. Zato moram nenehoma revidirati svoje »resnice« ne glede na spremembe političnih režimov. Ad 3. Ni mogoče govoriti o večji ali manjši težavnosti in nehvaležnosti 746 Anketa Sodobnosti: dr. Milica Kacin-VVohinz slovenske zgodovine v primerjavi z zgodovinami drugih narodov. Po mojih izkušnjah, ko imam ob primorski zgodovini opraviti tudi z italijansko, ki je bolj »materialna« od naše, ni prav nobene razlike v težavnosti. Obojna je enako težka, če hočem resno delati. Težavnost naših raziskav ni v (ne)kon-zistentnosti zgodovinskega dogajanja, pač pa v pristopu, ki ga je cesto pogojevala avtocenzura. Ad 4. Po mojem so Slovenci precej zgodovinsko osveščeni. Vprašanje je kvečjemu, ali niso emocije in iracionalizmi posameznikov celo posledica določenega zgodovinskega vedenja oziroma: ali določena zgodovinska preteklost ne goji teh emocij in iracionalizmov, kakor npr. pri Srbih knezi Lazarji in Kosovo polje? Res je morda med Slovenci navzoče enostransko zgodovinsko vedenje, tudi zato, ker so bili poudarki zgodovinarjev in politike enostranski. Ad 5. 7,2l sintetični pregled so potrebne že opravljene temeljne rekonstrukcije zgodovinskega dogajanja in avtorjeva sposobnost. Da smo še vedno pretežno na stopnji rekonstrukcij, je morda res kriva ljubljanska historična šola, ker nas je naučila iti do skrajnosti, do upoštevanja zadnjega vira. S tem pa zlasti v sodobni zgodovini raste Število dreves in ta zamegljujejo pogled na gozd. Ali z drugimi besedami: nikoli ni dovolj dreves, da bi ustvarili gozd. Avtorjeva sposobnost je morda res odvisna od »narodnega značaja« - premalo samozavesti, še bolj verjetno pa od tega, kako se je raziskovalec formiral. Konjunkturno je bilo popisovati, pa tudi lažje, ne pa ocenjevati. Sicer pa so bile ocene vnaprej določene. Sintetizirati tudi ni mogoče, če niso enakovredno osvetljeni vsi problemi določene tematike. Ne moremo imeti politične zgodovine - sinteze med dvema vojnama, če nimamo obdelanih vseh političnih silnic: stranka, cerkev, uprava (glej Ad 2). Tu so tudi največje pomanjkljivosti; analogno manjka za čas med drugo vojno cela druga plat medalje: kontrarevolucija ali pa je bila zunaj meja Jugoslavije še bolj tendenciozno popisana kot - večinoma - NOB. En sam profesionalni raziskovalec se pri nas ukvarja z domobranstvom nasproti več poklicnih in nekaj desetin laičnih raziskovalcev NOB. Že v tem dejstvu je izpričana tendenca. V Italiji je npr. fašizem prav tako vreden raziskovalne pozorosti kot antifašizem, ali pa še bolj. Mi pa se hočemo samo postavljati. Ad 6. Glede središča naše zgodovinske obravnave mislim, da nimamo izbire. Če pišemo slovensko zgodovino, pišemo zgodovino majhnega naroda. Pa ne zato, ker se mora majhen narod nenehoma potrjevati, temveč preprosto zato, ker nismo velik narod z razvejano zgodovinsko problematiko. Pač nimamo kraljevih dinastij. Tudi kadar gre za gospodarske, socialne, antropološke in zgodovinske raziskave, trčimo na problem malega naroda, medtem ko najbrž francoski zgodovinar nikoli ne trči na problem velikega naroda. Torej je že majhnost sama na sebi problem. Ad 10. Pomembni slovenski politiki 20. stoletja so bili v glavnem iz »meščanskega« razreda. Še ulice smo jim vzeli, pa naj bi jim dali biografije! Toda tudi vsi pomembni ljudje zmagovite strani nimajo obsežnejših biografij, izjema je Tone Tomšič. Zideologizirano marksistično zgodovinopisje ni naklonjeno individualnemu, pomembna je družba in samo družba - množice. Odtod, po mojem, tudi odsotnost antropološkega pristopa. Tudi če bi o kaki zgodovinski osebnosti zagotovo kaj vedeli o njenih značajskih pote- 747 Slovenci zgodovinsko osveščeni zah, nimamo poguma, da bi to tudi zapisali v bojazni, da ni mogoče dovolj dokumentirati. Bistveno pa je, da v virih teh Dodatkov sploh ne iščemo, ker se nam zdijo irelevantni spričo »družbe«. Če pa že koga opisujemo, gre zgolj za poveličevanje njegovih dobrih lastnosti, saj gre za ljudi, ki so na oblasti: požrtvovalen, tovariški, iskren, predan itd., kljub veliki količini kritike in samokritike, značilne za prvo obdobje realsocializma in za NOB. Ad 11. Najbrž je napačno videti samo dva ekstrema - veliko dejanje: tragedija. Narodno-osvobodilni boj je bil nedvomno veliko dejanje, če je bil »narodnoosvobodilni«. Obenem je bil tragedija že zato, ker je bil »boj«, ki seje smrt na vseh koncih in krajih. Državljanska vojna ni bila le v »mnogo-čem«, temveč zgolj ideološko pogojena, tudi glede na to, s kom je kdo sodeloval. Narodnoosvobodilnemu boju lahko odvzame državljanska vojna veličino le, če bo znanstveno dokazano, da mu ni šlo za narodno osvoboditev. Tudi dejstvo, da je šlo tudi za spremembo družbenega reda, za revolucijo, ne zmanjšuje veličine narodnoosvobodilnih prizadevanj. Že res, da je NOB vodila komunistična stranka, ki je peljala Slovenijo in Jugoslavijo naravnost v totalitarni režim. Posledica NOB je bil torej totalitarizem. Toda pripadniki NOB, in teh ni jih bilo malo, tudi skojevci in komunisti, zanj nismo vedeli. Vedeli smo le za »zarjo, ki prihaja z vzhoda«. Revolucija in kontrarevolucija ali državljanska vojna po mojem ne jemljejo veličine narodnoosvobodilnemu poletu, zlasti če so z njim prepleteni. Še najbolj smo NOB razvrednotili sami z njenim pretiranim poveličevanjem in zlasti z zamolčevanjem slabosti - zločinov. Tudi francoska revolucija je pobijala, tudi nedolžne, pa bo vseeno ostala v zgodovini »veliko dejanje«. To pa ne izključuje potrebe po reviziji zgodovine NOB ali predvsem po njeni dopolnitvi še z drugih zornih kotov in zlasti z enakovredno proučitvijo zgodovinskega dogajanja v drugem delu slovenskega naroda.