Vstajenje. Bregar: „ . . . Kaj srao Ijudje drugega nego eno samo veliko hrepenenje po srečiV Vsa srca koprne po nji, vse roke »e iztezajo za njo . . ." E. Gangl: ,,Sad greha", II. dejanje, str. 65. Od juga nam zopet prihajajo prvi pomladni pozdravi. Topli in mehki dihi vejfejo zunaj pod milim nebom. človeka, zakletega v uboStvo in nklenjenega v jarem trdega boja za trdi vsakdanji krub, navdajajo sladkejša čuvstva: skoraj bodo razpadli ledeni okovi, in prirodna moč — ta odsev vsemogočnosti božje — bo vstala v vsem svojem nepremagljivem blesku iz dolgotrajnega mrtvila. Rosa, ki se zaleskeče na pomladnem cvetu, je kot hladilo, ki se razlije po duSi, hrepeneči po sladkem balzamn, ki jo okrepi, pomladi in napoji z upanjem. Človeku dostikrat omagajo moči, da je kot obstreljena ptica, ki ne more razviti peruti v sinjo višavo. To je dognana stvar — recimo — bridka resnica. Ali to velja samo za posameznika. Človek kot član kateregakoli stanu pa ne sme nikdar omagati, temveč mora brez prestanka in odmora delovati za skupue interese, zapostavljati svojo lastno korist občim koristim in stati kot nepremagljiv vojščak v bojnih vrstah z zavestjo v srcu, da je za napredek skupne stvari absolutno potreben in nenadomesten. Tako je vsak sam zase čvrst in neomajen, in tako je skupnost čvrsta in neomajna, zavedajoča se svoje veljave in moči, boreča se po jasnem in premišljenem načrtu za svoje ideale, močna in zdrava sama v sebi, zato sposobna za boj in zato vredna bodo.nosti in gotove zmage. Kristus, ta idealni učitelj, ki je trosil svoje nauke med preprostim ljudstvom, da ga dvigne iz trpljenja in teme k svobodi, luči in resnici, je žrtvoval samega sebe, da niso zapadli smrti ideali, za katere je nastopil s prvim svojim korakom mučeniško pot. Pridruževali so se mu ljudje, navdani z zdravim fanatizmom, so nastavljali svoje žile sovražnikovim brušenim me.em in svoja telesa bičem in sulicam, in stotisoč Aglajam je oskrunil deviško telo zob krvoločne zveri. A niti križ, niti ogenj, niti meč, niti verige niso mogli zadušiti kalečih semen, ki so tem bolj gnala ponosno rast, čim bolj jih je teptal nasprotnikov srd. ln kaj se je zgodilo? Legenda nas uči, da nasprotje tega, kar so nameravali sovražniki SiniA božjega. Veliki učenik je vstal od smrti in njegovo vstajenje je bilo kot ironiški posmeh brezplodnim naporom lažnjivib pismarjev in farizejev. In nad grobovi tistih, ki so žrtvovali za svoje prepričanje, za svojega učenika in za svojo lastno vero celo srčno kri, je zatrepetalo novo življenje, pretkano z nevgasno močjo, ovenčano z neizgorljivim plamenom, ki je osolnčil malone vesoljni svet in vesoljno .loveštvo. Zakaj? Zato, ker je stal vsak kot nepremagljiv vojščak v bojnih vrstab, vsak sam žase čvrst in neomajcn. Tako je bila tudi skupnost čvrsta in neomajna, močna in zdrava sama v sebi, zato sposobna za boj, zato vredna bodočnosti in gotova zmage. In križ je nastopil pot zmagoslavja. Z njega so odsevali žarki, pred katerimi je bežala tema. Pred njim so se grudili ljudje na kolena in molili Njega, ki je izdibnil na njem. Imponiralo jim je junaštvo, s katerim ga je nosil, bičan do krvi, s trnjevo krono na sveti glavi. Vabile so jih Njegove obljube, prorokujo.e služabnikom božjim večnost brezkončnega veselja. A kjer so se naši pradedje trdovratno oklepali stare svoje vere, tam jim je meč upognil uporni vrat, tam je vrgla sila iz src stare bogove ter posajala vanja siinpatično liae Boga-51oveka. Tako so prvič onečastili namestniki Njegovi vero ljubezni, zakaj koder vlada strah in teče kri, od tamkaj beži ljubezen z objokanimi očmi. In pozneje so jo onečastili večkrat. Zgodovina srednjega veka jim kliče na mnogih mestib strašne, neodpustne grebe v spomin. Zgodovina današnjib dni je polna obsodeb, sramotnih in sramotilnih. A kaj se zgodi, če vržeš pest prabu tja proti višavam, koder plava v mogočnem, veličastnem loku solnce? Prah zapleše in zaroji med solnčnimi žarki, a do njih izvora ne pride, temveč pade nazaj na tistega, ki ga je vrgel kvišku. In tako je ostalo večno Solnce, obdano s čarom najplemenitejše ljubezni, čisto in neoskrunjeno, a oni, ki bi morali s čistimi in neoskrunjenimi rokami kazati Nanj, nosijo madeže na sebi in v sebi. Ne vsi, ali mnogi izmed njih; vsak tisti izmed njih, ki je obrnil obličje od Boga, nameril korak iz cerkve, da v posvetnosti, ki je naša, last posvetnih ljudi, išče oblasti in vladarstva. In zdravi fanatizem, ki je v začetku krščanstva razvnemal srca v plamene vdane Ijubezni in goreče vdanosti do Sinu, se je danes pretopil v nečastno fanatičnost, ki izteza nenasitne svoje roke po posvetnem imetju, v fanatičnost, ki je trda in brezsrčna, samoljubna in gabna. Učitelji vemo najbolj, česa si želi mrzlo objetje gotovih ljudi. Izpodkopati je treba temelj, da se sesede zgradba. Ljudem je treba vzeti šole, jih preustrojiti tako, da bodo sredstva v dosego namena — in vse je dobljeno! Moj Bog, kako je tisti slep, ki ne vidi meča nad svojo glavo! A mi, ki ga vidimo, se zgrinjamo v čvrstvo in zdravo skupnost, v bratovsko edinstvo, da očuvamo to, kar je našega, pred zlim sovražnikom. In sedaj, ko se zopet bliža dan vstajenja, spomin onega velikega dogodka, ko je cel6 smrt padla pod močjo Resnice, nam vzigravajo srca v upanju, da pride tudi nam nekoč dan vstajenja, ko bomo gledali sovražnika pod seboj zmaganega, ko bomo gledali iz tempeljnov izbičano kramarstvo bežati v pogubo. Naj pride kmalu, kmalu ta dan! Naj se razlije blaginja po slovenski domovini, da bode velika in slavna vsepovsod, koder 8toje visoke gore in zelene doline, šumeči gozdi in ravno polje, koder žubore studenci in bobne slapovi! Napredni slovenski učitelji, boreči se po jasnem in premišljenem načrtu za svoje ideale, gorimo za vsestranski napredek svoje slovenske domovine. Posvetili smo njeni blaginji v prid vse svoje telesne in duševne moči. Naj pride dan njenega vstajenja k svobodi, časti in slavi! Naj se razlije blaginja po naših domovih, da bomo mirni in zadovoljni v svojih srcih, da bomo mogli nedeljene svoje moči tembolj posvečati temn, kar je nase zvanje! Naj se kot velik dan razlije nad nami blagoslovljena sreča, da bddo sočni sadovi zoreli naprej in naprej iz naših naporov. Naj pride ta naš veliki dan! Vsa srca koprne po njem, vse roke se iztezajo za njim . . .