rdečo, ki se mu je pri preizkusu najbolj ob­ nesla. Kažipotne deske je vse sam poslikal. Vodil je seznam, k i se ob njegovi smrti konča s številko 466. Za markaciste je izdelal posebna navodila, kako je treba markirati, kakšni naj bodo znaki, kakšne smerne table. Njegova navodila še danes veljajo. Leta 1960 je Planinska zveza Slovenije po njem imenovala diplomo, ki jo daje zaslužnim markacistom za njihovo delo na tem polj u. Kdor pa bo hodil po Dolini triglavskih jezer, bo lahko na skali nekaj deset korakov pred kočo opazil njemu na čast vzidano spominsko ploščo. Tako doba po prvi kot po drugi svetovni vojni je zahtevala od markacijskih odsekov mnogo sil, da so obnovili in uredili zapuščena in zanemarjena pota, a hkrati skrbeli še za nova, ki jih je terjal čas. Mnogi planinci niso bili več zadovoljni z običajnimi zavarovanimi potmi, želeli so si zahtevnejših, izpostavljenih, vendar zavarovanih potov. Tako so nastale poti na Rjavino, Vrbanovo špico, iz Vršiča po Prisojnikovi steni skozi Okno, iz Prisoj­ nika na drugo Okno, pot Debelakove okoli Kanjavca in še druge. Mogoče ni odveč, če se dotaknem še načina označevanja potov ali markiranja. Rudolf Badjura imenuje to delo lisanje. Cloveku, ki to delo opravlja, pa pravimo markacist, po Badjuri bi bil lisar. Da ne pozabimo še pokoj­ nega profesorja Mlakarja, ki je poimenoval razne vrste planincev. Ce se ne motim, je pozabil poimenovati markacista, ne bi mogel reči zakaj, morda zato, ker jih je malo. Ce pa bi mu že dali mlakarjevsko ime, bi mu dejala bomo alpinus colorans. Po slovensko pa ga je sam šaljivo imenoval markač. Omenil sem markacijska znamenja, znana belo-rdeča očesa, Knafeljčevo zamisel, ki planinca zanesljivo vodijo do cilja. Ta zna­ menja pa niso bila vedno takšna. Ko so pri­ čeli zaznamovati pota in vse do spremembe, ki jo je vpeljal Knafeljc, so uporabljali po­ največ vodoravne črte v različnih barvah, pike in tudi številke. Uporabljali so modro, zeleno, rdečo, rumeno barvo ali tudi dve barvi hkrati. Pot skozi Vratca preko Velikih podov na Skuto so na važnih mestih prvič označili s pol metra velikimi črnimi števil­ kami. Poleg običajnih markacij opazimo v naših Julijcih 3-4 metre visoke železne drogove. Ti drogovi so zimski kažipoti za smučarje. Med obema vojnama so vsako pomlad v ta namen postavljali lesene palice, ki so jih po koncu smučarske sezone pobrali in spravili za naslednjo zimo. Pred nekaj leti smo čitali, da bodo v gora h uvedli slišne markacije, piskajoče ali žvižga­ joče. Kako bi se ta stvar obnesla, je težko reči. Zaznamovanju potov so se nekateri v začetku upirali. Kot vsaka nova stvar je tudi marki­ ranje imelo svoje nasprotnike. Tako je dr. K ugy obsojal tistega, ki mu je prišlo na misel, da je pomazal skale v gorah z m1mJem in ustvaril takoimenovane markacije. Danes menda ni več človeka, ki bi markacije imel za nepotrebno zlo. Skale same ne dajo odgo­ vora, kje gre prava pot, da nam ga lahko samo človek, ki pozna teren, ali markacija družno s kažipotom. Prav in primerno je, da se ob tej priložnosti spomnimo vseh maloštevilnih planincev, ki so se v dolgih letih slovenskega planinstva tru­ dili in se še trudijo, da bi bila vsa pota v čim boljšem stanju in čim bolje zavarovana. Omenil sem precej imen, katerim velja naša misel in zahvala, poleg njih pa zaslužijo po­ hvalo še vsi neznani in neimenovani idealisti, delavci v planinskih organizacijah, ki nese­ bično služijo skupnosti in porabljajo v ta namen svoje dopuste in proste dneve. Končujem z besedami iz poročila predsednika PZS tovariša Fedorja Koširja na 3. redni skupščini PZS: Naš slovenski teritorij je po obsegu majhen, zato ne bi bilo prav, če bi ga čez in čez prekrižali z nadelanimi in mar­ kira nimi potmi, kajti potem kmalu ne bo več kotička v naših planinah, kjer bi planinec mogel v božanskem miru občudovati lepote prvobitne narave. Gradimo pota, kjer so nujno potrebna, oskrbujmo jih skrbno, mar­ k irajmo pa tako, da bo vsakdo, ki hodi z odprtimi očmi, z lahkoto našel pravo pot. Prvi klin v slovenskem stebru Pavel Kunave r Izreden je razmah našega gorohodstva. Moj spomin obsega od sedemdesetih let obstoja naše organizacije skoraj 63 let, kajti brat Jože je začel zahajati v gore, ko je na poti od Kamniškega sedla do Okrešlja imela še »smrt mlade« - vsaj tako so rekli nekateri domačini. Imel sem neko fotografijo s tistega mesta, kjer eden od mojih bratrancev stopa čez tisto mesto in prepla§eno »gleda smrti v oči«. Vse fotografije tistih časov so prika­ zovale naše gorohodce z velikanskimi pali­ cami, pa tudi s kratkimi hlačami, izpod ka­ terih so gledala na dan na kolenih snežno bele spodnje hlače. Petelinje pero ali »gams­ port« je moral biti tudi na klobuku. Hodilo se je le ali vsaj v glavnem po na delanih stezah, četudi je marsikdo nehote poizkusil 503 Počitek v Radovni Foto: Pavel Kunaver Megleno morje nad Trento Foto: P. Kunaver • svoje plezalske sposobnosti pri iskanju in trganju planik. Dolgo je bilo lepo in častno, če si imel čim več planik zataknjenih kakor venec za klobukovim trakom, cel šopek pri­ vezan na vrhu dolge palice, in najlepšo pla­ niko v gumbnici. Narcis ni nikdo prepove­ doval trgati in mnogi so jih nabrali na kilo­ grame, narcisna polja pa so bila po takem obisku podobna bojnemu polju. Spisi »hudomušnega Janka« (Janka Mlakarja) v skromnem dotedanjem Planinskem Vest­ niku, niti malo ne podobnemu glasilu, so vzbujala nedeljeno občudovanje. Jesen in zima in zgodnja pomlad so bili časi, ko je bilo malone prepovedano oditi v visoke gore. Opis zamrzlega Peričnika je bilo eno od r edkih poročil iz zimskega planinskega sveta. Vsi smo se čudili drznosti ranjkega Kna­ feljca. ki se je upal na zimsko Golico. Naj­ bolj mi je ostal v spominu njegov nasvet, naj si preko čevljev potegnemo vrečo iz go­ stega blaga, da sneg ne bo mogel do nog. Ko so Jesih, Ciuha in še nekdo prišli prvič pozimi na božič na Kredarico, so postali »ve­ leturisti«, kar bi danes zamenjali z nazivom »alpinist«. Tiho in nepoznan pa je že moral tedaj hoditi v divjino nepozabni Brinšek, kajti ob času, Okrešelj s Klemenškove planine ko je bilo planinsko društvo 17 let staro, je poznal posebno v Kamniških planinah že vse »smeri po katerih so hodili le divji lovci ali pa on sam. Drvarji, ki so tedaj še ostajali po mesece dolgo v dolinah, ki niso imele druge zveze z zunanjim svetom kakor sila slabe kolovoze, so ga poznali kot »gospoda v žametni obleki«, ki je mnogokrat gostoval ob njihovih ognjiščih v zakajenih drvarskih kočah. Brinšek je postal tudi naš prvi učitelj v plezanju, če tudi so nekateri mladi Nemci v Ljubljani, Klauer, Tschada i. dr. že plezali po »Turncu« pod šmarno goro. Trinajstletni pa smo se že prej poizkušali na skalah na polhograjski Grmadi in smo šele pozneje prešli na šmarnogorskc skale. Vendar nam je postal Brinšek vzor. V prstih je bil izredno močan. Kot samohodec je do naše pridru­ žitve, ko smo kar m imogrede po njegovem imenovanju postali »drenovci«, imel samo cepin kot planinsko orodje. Lodnasto pelerino je vtikal med hrbet in nahrbtnik. Tako mu tudi v glavo ni padlo, da bi uporabljal vrv, ko nas je prvič vodil izven steza po skalovju. Vrvi so bile tedaj še redko varovalno sred­ stvo med tedanjimi slovenskimi gorohodci. Od treh strani pa je vsaj v našo malo druž- Foto: P. Kunaver