280                                                  Zamejski: Peter Podreka.
je stiskal  vsem   roke  in   milo   se  mu je  storilo, ko   se  je   ukrcal   v Evropo.
S svojim drugim potovanjem po osrednji Afriki je rešil Stanlev jako važno vprašanje glede Kongiškega porečja. Livingstone in Ca-meron sta našla izvir veletoka Kongo v jezeru Bangweolo; Nachtigal, Schweinfurth in Junker so po nekoliko določili severno njegovo porečje. Kar sta Speke in Grant poskušala, dokazal pa je Stanlev, ki je odkril ves veletok Kongo do izliva v morje. Poleg odkritja Amerike in Avstralije je to najvažnejša pridobitev na zemljepisnem polji in po pravici imenujemo slavnega potovalca  »afriškega Kolumba.«
(Dalje prihodnjič.)
Peter Podreka.
Beneško-slovenski rodoljub In pesnik. Spisal Zamejski.
obena slovenska pokrajina ni tako malo znana in tako zanemarjena, kakor je Beneška Slovenija. Slovenci jo komaj poznajo po imeni, dasi je za mejo čez 30.000 bratov, katerim je treba prižgati luč narodnosti, da se ne pogube in da ne tavajo dalje v temi nevednosti in, skoraj bi rekel, barbarstva; saj jim Italijani s svojo slavno kulturo nič ne pomagajo, ker ogromna večina italijanščine ne razume.
Toda tem črticam ni govoriti o žalostnem razmerji beneških Slovencev, pač pa postaviti majhen spomenik odličnemu možu, jednemu onih preredkih domoljubov, ki se brigajo, več ali menj po zmožnosti in po oduševljenosti, za izboljšanje tega razmerja in za preporod pozabljenega beneško-slovenskega ljudstva: možje toliko vrednejši priznanja in slave, ker takim biti pri nas ni lehko iz več razlogov, med katerimi mnogokrat prvi je popolna nevednost o slovenskih rečeh in težnjah in o Slovencih samih in sploh o slovanstvu, o katerem se pri nas ima večinoma le ono malo negotovih in krivih pojmov, katere nam podajejo knjige in listi italijanski. Pri nas so zavedni Slovenci kaj redka prikazen in se porajajo le po naključji, bodisi po kaki pri-jnerni knjigi ali po časniku slovenskem, dobljenem v roke, bodisi tudi
Zamejski: Peter Podreka.                                                  281
po slučajnem seznanji s kakšnim pravim avstrijskim Slovencem. Kako se je zarodila ljubezen do slovenstva v moži, o katerem mislim govoriti, to je meni povse neznano; vem pa, da je bila v njegovem srci že zgodaj krepke kali pognala in tudi obrodila svoj primeroma dober sad.
Ta odličnjak je pokojni Peter Podreka.   Porodil se  je bil v
v
Sv. Petru Slovenov (dijal. v Spjetru, ital. San Pietro al Natisone) od poštenih in premožnih roditeljev dne 16. svečana 1. 1822. Sv. Peter je naš glavni tržič na Beneško-Slovenskem. Prijazno sedi na bregu bistre Nediže in se v nji zrcali, a žal, gleda tudi, kako se vedno bolj izpreminja in dobiva furlansko lice. Prekrasna in široka nediška dolina s prijaznimi, rodovitimi goricami, posejanimi z vasicami, razdeljena po sredi od čudovite in slavne Nediže, ob kateri drži lepa cesta iz Italije v avstrijsko Soško dolino, morala je mogočno vplivati na mladega in rahločutnega Petra in prižgati v njem za rana iskro poezije, katera mu je v srci tlela do konca dnij.
»Zares si čestita, Nedižka dolina, In vredna spomina Si slavnega ti.«
Tako in jednako se večkrat izraža o nji v svojih verzih.
Kakor vsi oni beneški Slovenci, kateri žele dospeti do boljšega stanu, šel je tudi Podreka kar naravnost med Lahe, da bi ondu izvršil začetne (elementarne) šole in da bi se takoj spočetka naučil laškega jezika. Tega seveda ni mogoče doseči doma v 6nih tako čudno in absurdno osnovanih šolah, s katerimi nas je slavna laška vlada osrečila. Poslali so torej mladega Petra v Staro Mesto ali Cudad (Civi-dale), kjer se je začel precej odlikovati z bistroumnostjo in pridnostjo, kakor sploh skoraj vsi naši Slovenci. Ko je tu dovršil elementarne šole, želeč že takrat v duhovni stan stopiti, odšel je v Viden na gimnazijo nadškofovsko. Tudi to je izvrstno dovršil in se potem zapisal v bogoslovno semenišče za štiriletne duhovniške študije. Že v onih letih se mu je vzbudila v srci ljubezen do slovenščine, ker je takoj spoznal, kako jako potrebno je nje znanje duhovnikom, ki so namenjeni med Slovence, in je že takrat vzpodbujal k zavedanju svoje slovenske sošolce ter tudi poskušal skladati slovenske pesmi. Bogoslovne študije je završil v burnem 1848. letu in je slovesno v Sv. Petru izpel prvo svojo sv. mašo meseca velikega srpana istega leta. Ostal je nekaj časa doma in maševal ob godu v bližnji vasi Sarženti; a krepkemu in delaželjnemu mlademu duhovniku so takoj   izročili v oskrbo-
282                                                  Zamejski: Peter Podreka
vanje največjo in v župniji najtežavnejšo kapelanijo Tarčmun, dve debeli uri od Sv. Petra v gorah na meji, kjer se je začelo zanj pravo vsestransko delo. Ker je Tarčmun le poludrugo uro oddaljen od bližnje avstrijske kapelanije Livek (v Koboriški dekaniji), jel se je po-gostoma shajati s takratnim livškim vikarijem, poznejšim kanonikom in ravnateljem goriškemu centralnemu semenišču preč. g. Hrastom, s katerim je do njega smrti gojil iskreno prijateljstvo. A ni mu bilo dovolj do Livka, ampak večkrat se je iz Tarčmuna napotil v Koborid, kjer je imel ugodnejšo priliko, opazovati Slovence in njih društveno življenje in se praktično vaditi v mili mu slovenščini. Na Tarčmunu je ostal osem let vzgleden duhovnik, prav oče svojim duhovnim sinom, katerim se je bil tako priljubil, da ga še zdaj po toliko letih ne imenujejo drugače nego »gospod kaplan«, kakor da je bilo to njega osebno ime, ali pa kakor da bi bil nekakšen kapelanski vzor, kapelan-par excellence. Spomina vredno je to, da, ko se je bila v onih letih razširila po Tarčmunski kapelaniji tifoidea (dijalekt »čuk«) in je precej hudo razsajala, izkazal se je on z občudovanja vredno požrtvovalnostjo ne samo skrbnega duhovnega, ampak tudi veščega telesnega zdravnika, in je mnogim bolnikom rešil življenje, ne glede na to, da je v nevarnost postavljal svoje. Pozneje se je tudi jednakega izkazal, ko je razsajala kolera.
Leta 1857. bil je, na veliko žalost Tarčmunjanov, jednoglasno izvoljen kapelanom pri župnijski cerkvi v Sv. Petru, kjer je ostal šestnajst let neutrudljivo delaven, obče spoštovan in vsakemu priljubljen. Leta 1873. preselil se je iz Sv. Petra zopet v gore v kapelanijo Ronec, in ondu je ostal, kakor povsod, marljiv in priljubljen pastir svoji cedi do smrti, katera ga je nenadoma zadela dne 4 listopada 1. 1889. v 67. letu ter globoko užalostila ne samo njemu v duhovno oskrbovanje izročene cede in bližnjih prijateljev in tovarišev, ampak vse njegove znance in čestitelje, katerih je tu in tam imel v velikem izobilji.
Bil je pokojnik veselega značaja in je znal v družbi vedno kaj zanimivega in veselega povedati, da ga je vsakdo rad poslušal. Nikomur ni zalega provzročil, ampak kjer je le mogel, vsakemu človeku je iz srca rad pomagal z dejanjem in z besedo. Odlikoval se je z iz-borno uljudnostjo in gostoljubnostjo, in po pravici si je zaslužil ime »il gentiluomo dei nostri monti«. Bil je v prijateljski zvezi z marsikaterimi odličnjaki, bodisi s Slovenci ali z Italijani. Imel je cel6 več prijateljev, katerih ni nikoli drugače poznal nego po dopisovanji. Vrla znanca sta si bila z »Zgodnje Danice« urednikom monsig. J eranom. Ta ga je večkrat vabil v Ljubljano, katere ni videl ni prej ni pozneje,
Zamejski: Peter Podreka.
283
dasi je srčno želel, spoznati slovensko stolno mesto. Jedenkrat se je bil že napotil tjakaj in je prišel do Postojine, kjer ga je mons. Jeran s fotografijo čakal; a prijatelja se v gneči nista mogla videti, in Podreka, nagloma dom6v pozvan, moral se je vrniti in čakati druge prilike, katera se mu potem ni več ponudila. Znan je bil tudi z ruskim učenjakom Baudouinom de Courtenavem, katerega je gostoljubno v svojo hišo v Ronci vzprejel ter mu marsikaj povedal o Beneški Sloveniji.
Njega delavnost je bila stanovitna in vsestranska. Duhovnik odlikoval se je mimo navadnih dolžnostij, katere je vzgledno in natančno izpolnjeval, zlasti v vzdrževanji in lepšanji božjega hrama. Veselje je bilo stopiti ob slovesnostih v njegovo cerkev: vse snažno, vse lepo, vse je pričalo o njegovem spoštovanji do hiše božje, o njegovi pridnosti in njegovem dobrem ukusu. Zupna cerkev v Sv. Petru ni baš lepa, pa tudi ne dovolj prostorna za tako veliko župnijo, kakor je šen-peterska. Ko je ondu Podreka kapelanoval, izprožil je misel, naj bi se napravila nova dostojnejša cerkev, in se je bil tako krepko te svoje ideje poprijel ter jo župljanom vdihnil, da je bilo v kratkem vse določeno in že mnogo gradiva pripravljenega za zgradbo precej lepega novega svetišča. A prišlo je tako, da je vse zaostalo, in župna cerkev še zdaj ponižno in v prvotni preprostosti in nerodnosti čepi med pripravljenim kamenjem in dovoženo opeko. Podreka gotovo ni imel pri tem nobene krivde, vender ga je bilo vse to tako užalostilo, da se je le precej  potem preselil iz Sv. Petra v Ronec.
Da je veliko skrbel za dušno blaginjo svojih podanikov, ni treba ponavljati; ali omeniti moram, da se je trudil tudi za njih materijalno blagostanje. Učil je narod, kjer je znal in mogel; vzpodbujal je posebno sadarstvo in vinstvo s prigovarjanjem in vzgledom, in si pri tem pridobil mnogo zaslug, za katere je bil odlikovan s častno diplomo in s svetinjo na sadarskih razstavah v Trebiži 1. 1872. in v Vidnu 1.  1886.
Posebne zasluge pa si je pridobil na narodnem polji. Oduševljen Slovenec, izkušal je oduševljenost svojo vdihniti tudi drugim, in ne brez vsega uspeha. Sicer pa se pri nas more le kaj malega storiti za slovenščino, ker vlada je ne spoznava, kakor bi je ne bilo; torej šola, uradi in vse, kar je vladnega, vse je le italijansko in uboga slovenščina ima svoje zavetje le doma in v cerkvi. Podreka je vedno to razmerje obžaloval; evo, kako izraža svoje obžalovanje v naslednji svoji najboljši pesmi;
284
Zamejski: Peter Podreka.
»Slovenija in njena hčerka na Beneškem.
»Kaj jočeš se ti,  krasotica?                           Ne poznam veselja,  radosti,
Kaj  v klavernih mislih živiš?      "                 Le solza mi solzo podi
Saj  tudi ti,  moja hčerka !                              Po bledem obličji;  do  kosti
Mi vedno pri srci stojiš.                                Me laška pijavka mori.
Glej!  Tvoje sestrice na Dravi,                      Ko dajo lovorske vezila
Na Soči,  na Savi si že                                  Ti hčerke v preslavni spomin,
Pripravljajo lovor,  da v slavi                        Jaz bom žalostinke glasila
Veselo ovenčajo me   —«                               Pod vrbo,  potem pa   —  pogin!
»»Ah,  mamica  draga  in mila!                      In,  mamka!  na mojo gomilo, Okove in žulje poglej,                                    Te prosim, položi na njo
Ki nosim in bom jih nosila                          Cipresovo  tužno vezilo,
Jaz v svojem domovji vselej!                        In kani 'z očesa solzd! —««
Jaz nisem ni v vradu ni v šoli,                    »— Ne misli tak', hčerka slovenska! Da ravno tu od vekov živim;                       Ne obupaj na lastni prihod:
Ko tujka beračim okoli,                                 Naj  pride še sila peklenska,
Le v cerkvi zavetja  dobim.                           Ne v niči slovenski zar6d!«
On je vedno vzpodbujal tovariše svoje, naj bi nekoliko bolj gledali na jezik, v katerem se beseda božja oznanjuje; naj bi se vadili prave slovenščine in si priskrbovali slovenskih knjig; in res so se začeli zanimati za »Družbo sv. Mohorja«, in sprva so si tudi naročevali »Novice«, »Zgodnjo Danico« in druge liste. Njega največja zasluga pa je »Katekizem« za Slovence videnske nadškofije, katerega je, s sodelovanjem pokojnega šenpeterskega župnika Mučiča, tudi vrlega Slovenca, pri-redil in dal leta 1869. v Gorici tiskati. Z njim je gotovo dobro u-stregel svojim tovarišem, ki so si morali glave beliti s krščanskim naukom brez učnega teksta; pa tudi slovenščini mnogo koristil, ker je s to knjižico odstranil vse one barbarske prevode in spise, katere so si naši duhovniki sami prirejevali brez nobenega pravega znanja slovenščine ; saj še zdaj pri nas, dasiravno smo na boljem, ne znajo ne samo slovnice, ampak še slovenskega pravopisa rabiti I
Podreka je torej vzpodbujal duhovnike, pa tudi ljudstva ni pozabljal; širil je med njim slovenske, večinoma molitvene knjige, in skrbel mu gladko pridigovati in kolikor možno se ogibati tujih besed in izrazov, da bi mu ne bil pokvaril narečja; vedel je namreč, da so duhovniki s svojim pridigovanjem bržkone najbolj krivi, da se slovenščina pokvarja in poizgublja.
Mimo tega je poskusil tudi slovstveno delati. Zlagal je slovenske pesmi, in pesniške nadarjenosti ni pogrešal. Gotovo bi si bil pridobil častno mesto med slovenskimi pesniki, ako bi bil imel priliko
Zamejski:  Peter Podreka
285
izučiti se koreniteje in bolj slovnično slovenskega jezika.    Sam pripo-znava v neki pesmi svojo jezikovno nespretnost in  pravi:
»Mili glasi tam na Savi, Soči, Dravi se glase; Na Nediži so hripavi, Težko z njimi se v'vrste\
Zato pesem sladko-milo Ni mogoče mi zapeV; Slabo bi se pa studilo To Slovencem razodet'!«
Spisal je več pesmij, največ prigodnih, n. pr. o novih mašah, o prihodu nadškofovem v župnijo, o nastopu novega župnika. Druzih ni mnogo. Nekatere so bile tiskane v »Zgodnji Danici«, n. pr. »Brez-božnik« in »Božja previdnost« V »Zori« 1. 1874. je bila tiskana njegova najznanejša pesem »Slavjanka«, in v »Soči« 1. 1871. njegova zgoraj navedena »Slovenija in njena hčerka na Beneškem«. »Slavjanka«, katero je zapel v Ronci, je na Primorskem skoraj že narodna, ko ji je zložil primeren in krasen napev pokojni koboridski učitelj Carli. Evo je:
»Slavjanka v Slovenski Benečiji.
Jaz nisem Taljanka Pa tudi ne bom, Sem zvesta Slavjanka In ljubim svoj dom.
Hči matere Slave,
Kreposti nje znam, Slavjanske zastave Nikol' ne izdam.
Le tebi bom zvesta,
Predragi moj dom! A tujcu nevesta Nikoli ne bom.
Sad moj'ga poroda
Pa moral bo bit' . Svobodi  naroda Slavjanskega ščit
Od zibelke male Učila ga bom Do možnosti zale Skrbet' za svoj  dom.
Ko trublja zapoje In top zagrmi: Hajd',   sinko, na boje Na vojsko i ti
Pogum bom dajala Mu v boji vselej, Zastavo kazala, Da vdari naprej.
Po boji vriskala,
Če zmaga moj sin, In bodem venčala Ga vrh' razvalin.
Slavjanska mladica Na pragu doma Poljubi mu lica, Rok6 mu poda.
In v kroge vesele
S častjo bo sprejet, Slavjanske dežele Junakom prištet.
Na slavno gomilo,
Če pade moj sin, Lovorsko vezilo Položim v spomin.
Slavjanom kazala
Gomilo pa bom!
Na znanje dajala:
Ta palje za dom!«
280
Zamejski: Peter Podreka.
Žal, da vse, kar je v tej pesmi rečeno, je le »pium desiderium«, ker Slavjanke v Beneški Sloveniji niti ne vedo, da je njim namenjena pesem na svetu! »Slavjanka« je svojo srečo našla le v Soški dolini. Leta 1878. bil je Podreka v Koboridu. Tamošnji Slovenci so ga radostno in častno vzprejeli ter mu zapeli po Carlijevem napevu njegovo »Slavjanko«; to pa ga je bilo genilo do solza in ga tako navdušilo, da je prišedši domov zložil in takoj poslal »Koboridskim pevkam« nastopno pesemco:
»Slavjanske mladice, Le pojte veselo, Slavjausko deželo Budite naprej!
Kjerkoli glasijo
Se vaši glasovi Se slavski sinovi Dramijo vselej.
Slavjanska danica Je že zasvetila, Ki bode zdrobila Protivnike v prah.
I bodo združili
Se sini slavjanski
V en rod velikanski,
Nasprotnikom strah.
I tačas veselo
Se bodo pa vila Vam krasne vezila V prešlavni spomin.«
Ko so leta 1881. v Vidnu obhajali jubilej nadbiskupa Casasole, napravili so mu med drugim tudi slovesno besedo, pri kateri so se dekla-movale pesmi v raznih jezicih. Ob tej priliki je Podreka zložil in de-klamoval ter potem na posebnem listu tiskati dal naslednjo pesem:
»Veseli se nadškofija,
Oče mili. Te slaveč, In Beneška Slovenija Daje Ti pozdrav goreč.
Petdeset si let mašništva
Že dosegel — lepa čast! Petindvajset že škofijstva Ti od Pija je oblast.
Ti slovanskega naroda
Na Beneškem si pastir, In Cirila in Metoda Slednik, kažeš blag'ra vir.
Hvalo, slavo vsak Ti poje,
Za Te prosi vsak Boga — Kaj pa sred Te slave Tvoje, Kaj Slovenec Ti podd?
Pomlad spet se je vrnila
Z glasnim petjem drobnih ptic, Vso naravo prerodila, Natrosila nam cvetlic.
Lehko bi cvetlic obilo Naših vtrgali gora, K godu Tvojemu v vezilo Venec Ti podali ta.
Ali rožice minijo
Ki narava jih deli,
Zima dahne — pobledijo,
Kmalu cvet jim odleti.
Drugo cvetko mi imamo Koja ne zamre nikdar, To ponižno v dar Ti damo, Prečastiti naš Vladar!
Ranko:  Madrigal.
287
V srci našem ta prenežna Rožica vzcvetela je: To  »ljubezen« je hvaležna Ki gojimo jo za Te.
Da, ljubezen čisto, sveto,
Ki spremembe ne pozna, Ljudstvo Tvoje  za Te vneto V dar Sloven Ti danes da.
V dar Ti da, proseč Te milo, Višji dušni naš pastir, Da Ti sprejmeš to vezilo, Ki imd le v srci vir.
Srečo naj Ti Bog dodeli
Ljubo zdravje, mir sred, In pri vsakem naj Te deli Blagoslov njegov spremlja.
Naj njegova roka sveta
Čuva Tebe vseh nadlog: Dolgo,  dolgo   še Očeta Dobri naj nam hrani Bog!«
Lehko in rad bi bil spisal Podreka kaj več, ali jezik mu je vedno delal zapreko. Naposled je vse popustil in le o kaki redki priliki še kaj malega zapel. Tožil je pa, da sedanja slovenščina ni več prava, da »hrvatuje« i. t. d. in ni se mu več ljubilo baviti se ž njo. Pač pa je vzpodbujal posebno mlade bogoslovce, naj bi se izkazovali prave Slovence, naj bi se svojemu jeziku učili, ne pa ga zamenjali s tujim in se tujcem prištevali.   In njega besede niso ostale povse nerodovite.
Zadnja leta se je v prostih urah, posebno v zimskem času, bavil z umetnim žaganjem (ital. »traforo«) lesa, in z veliko potrpežljivostjo izgotovil marsikaj lepega in čudovitega. V dveh letih je napravil »Milanski dom«, ki je sestavljen oJ več tisoč koscev in je res občudovanja vredno   delo.
K zadnjemu se je bil nekako nanagloma postaral; bolehal je nekoliko na nogah, ali vender nikdo ni pričakoval še njegovega konca. No, Bog ga je k sebi pozval, in nam zdaj ne ostaje druzega, nego ohraniti ga v hvaležnem spominu in posnemati njega vzgled.
Madrigal.
Z^akaj  sloniš samotno tu o hiši, Ko sčver brije, burja pleše v snegi? . Ne toži, deklica, solze- obriši!
Bog bode ga kaznil,  ki se v palači Tu gori smeje zabljeni prisegi, Nedolžnosti,   razkošnika igrači.
Pa z mdno idi, ker je mrtva mati, Ki jo pogrebla je sramota tvoja: Kar imam, z radostjo ti hočem dati, In žalost tvoja bodi žalost moja !
Ranko.