Mira Kosem, Pozdravljena, zemlja: Spomini, Založba Mladika, Trst 2023, 195 strani. Avtorica knjige Pozdravljena, zemlja Mira Kosem se je rodila leta 1939 v Sodražici, spomine, ki jih je pisala v letih 2022 in 2023 v Clevelandu, so izšli pri založbi Mladika v Trstu. Knjiga je bila krstno predstavljena v Ljubljani, na Študijskem centru za narodno spravo, 12. septembra 2023, in čez nekaj dni še v avtoričinem rodnem kraju v Sodražici. Kaj je Miro Kosem, gospo v zrelih letih, navdihnilo, da je prijela za pero in se ob izidu knjižnega prvenca odpravila na dolgo pot v rodno domovino, kjer je sodelovala na njenih predstavitvah? Mira se je rodila na pragu druge svetovne vojne kot tretja hčerka v šestčlanski družini Adamičevih iz Sodražice. Podoba rojstnega doma ji ni ostala v spominu, saj so ga leta 1942 uni- čile italijanske bombe v enem od številnih bombardiranj, ki so prizadela Sodražico. Družina se je umaknila v zaselek Jelovec, na dom maminih staršev, a so bili tudi tukaj umiki v zaklo- nišče na dnevnem redu. Mirin oče je mladostna leta preživel na Primorskem in je dobro obvladal italijanski jezik, kar mu je koristilo ob posredovanju pri Italijanih, ko se je zavzel za domačine, ki jih je nameraval okupator poslati v internacijo. Vendar njegovo posredovanje ni bilo po volji partizanom, ki so ga označili za narodnega sovražnika. Zaradi revolucionarnega nasilja se je oče pridružil ribniškim domobrancem in se ob 260 dileme – recenzije koncu vojne z njimi umaknil na avstrijsko Koroško.1 Posledice vojne in očetovega begunstva so se Miri vtisnile v globok in najbolj žalosten spomin, ki se mu je pridružil še spomin na njeno otroško »begunstvo«. Kot štiriletno deklico so jo namreč k sebi vzeli mamini stari starši, da bi jim bila v tolažbo.2 Z leti bivanja pri njih ji matična družina ni nič več pomenila, tudi v času šolanja je hodila v šolo iz Jelovca mimo maminega doma, ne da bi se tega zavedala. Šele ko je Mira tudi sama postala mama, si je zmogla predstavljati, kako hudo je bilo njeni mami, ko je videla, da jo ima hčerka za popolno tujko. Desetletja ka- sneje, ko je že živela v Severni Ameriki, je na nekih duhovnih vajah v Clevelandu, kjer so udeleženci govorili o spominih na mlada leta, spregovorila o svojih travmatičnih izkušnjah: »Današnje dni mi vse, kar me spominja na otroška leta, zbuja solze.« Čeprav je zmogla po dolgih letih na takratno dogajanje pogledati z razumom in določeno razdaljo, je iz nje še vedno vrelo močno čustvo otroka, ki joče ob veselem spoznanju, da se sme vrniti v mamino toplo naročje ter znova vzljubiti mamo in dom, ki mu pripada. Leta 1947 se je iz begunstva na Koroškem vrnil Mirin stric Ivan, gospodar hiše na Jelovcu, v kateri so živeli mama in njeni trije otroci. Naključje je hotelo, da se je po petih letih k mami vrnila tudi Mira. Mamin brat Ivan je bil še vedno samski in se je zavzel za to, da Mira, na njeno veliko veselje, ostane pri njih. Takoj je vzljubila mamo, se vživela v otroški živžav sestric in 1 Mirin oče Anton Adamič je bil med zgodnejšimi begunskimi tabo- riščniki, ki jim je uspelo priti v Cleveland. Njegov sponzor, ki mu je z garantnim pismom zagotovil sredstva za bivanje in hrano, je bil starejši brat. Anton je prispel v Cleveland maja 1949. 2 Mirina mama je po očetovem odhodu k domobrancem sama skrbela za kmetijo in štiri otroke. Partizani so jim izpraznili kaščo in hlev ter odpeljali njeno sestro Ivano v gozd, da je morala kuhati zanje. Proti koncu vojne se je Ivana srečno vrnila domov. 261marta keršič brata ter tudi Ivana sprejela za nadomestnega očeta. V spomi- nih je zapisala, da ji je imenitno »nadomeščal ata«.3 Zaznamovanost zaradi očeta, ki je bil med vojno »na nepravi strani« in vojni poraženec, je Miro spremljala vsa mladostna leta. Živeli so v velikem pomanjkanju, njihova družina ni bila deležna pomoči, v primerjavi s tistimi, ki so bili na strani zmagovalcev. Starejši Mirini sestri sta morali na zadružnih poljih »odslužiti« za bivanje v stričevem stanovanju, ki je bilo podržavljeno.4 Vsi, ki so hoteli ohraniti in še naprej živeti po svojem verskem prepričanju, so bili šikanirani tako v šoli kot na delovnih mestih. Posmehovali so se jim, če so obiskovali cerkev in hodili k verskemu pouku. Ob sprejetju na učiteljišče v Novem mestu je morala Mira ponovno opravljati sprejemni izpit, ki ji je uspel šele v drugo. Kasneje je izvedela, da je morala izpit ponavljati zato, ker je bila »sovražnikov« otrok. Ob popravnem izpitu je v prostem spisu v drugem poskusu pisala o izmišljeni zgodbi strica partizana in izpit opravila. Zaradi izbire te taktike se ji je zdelo, da je izgubila samospoštovanje in se je počutila kot izdajalka, a hkrati je sedemdeset let kasneje zapisala: »Moje orožje je od tedaj bilo pero.« V vlogi za prido- bitev sredstev za plačilo bivanja v internatu so iz previdnosti izpustili očetovo ime, ker je bil kot begunec pred komunizmom za povojne oblastnike sovražnik slovenskega naroda in bi jim njegova omemba škodila. Gojenke internata niso smele javno praznovati cerkvenih praznikov, ker bi sicer tvegale izključitev iz internata in učiteljišča. Trpljenje pod komunistično diktatu- ro je bilo čutiti na vsakem koraku. Leto 1955 je pomenilo novo prelomnico v Mirinem življenju. 42-letna mama Pavla se je z otroki Pavlo (20), Rado (18), Miro 3 Stric Ivan je bil takrat še samski in se je z nečaki veliko igral, kar je otrokom predstavljalo veselje in varno zavetje. 4 Imetje je bilo Ivanu Miheliču vrnjeno šele po osamosvojitvi Slovenije. 262 dileme – recenzije (16) in Tončkom (13) odpravila na pot proti Severni Ameriki. Slovo od rodne Sodražice in vseh domačih je bilo težko in je Miri ostalo v posebnem spominu: »Dvomim, da se je še kaka družina tako težkih src poslavljala od rodnega kraja, dragih domačih. Čeprav smo bili drugorazredni državljani, se je bilo izredno težko ločiti tudi od Slovenije, saj to smo poznali, nismo pa vedeli, kaj nas čaka preko oceana.« Vso pot od doma so jokali. Iz Ljubljane so šli z vlakom do Trsta in naprej proti Genovi, kjer jih je čakala ladja Andrea Doria, s katero so preko Atlantika pripluli do New Yorka. Tam jih je sprejel gospod Ivan Avsenak in jih nato pospremil na vlak, ki jih je peljal do Clevelanda, kjer so se po desetih letih srečali z očetom. Mama je v domovini otrokom stalno pripovedovala o njem in jih vzgajala z besedami: »Le pridni bodite, da ne bo ata kaj rekel!« A ob srečanju po desetletnem ločenem življenju so se vseeno počutili kot tujci, posebno najmlajša Mira in Tonček, ki očeta sploh nista imela v spominu. Mira je bila ena od prvih, ki je spregovorila o problematiki in boleči situaciji ob združevanju družin. Številni očetje, ki so iz begunskih taborišč v letih od 1947 dalje našli zatočišče v čezmorskih deželah, so dolga leta živeli ločeni od svojih žena in otrok. Ko je jugoslovanska oblast leta 19525 dovolila, 5 Leta 1950 so se pojavile želje po združevanju družin, katerih člani so bili iz različnih razlogov ločeni in so živeli v različnih državah. Jugo- slovanske oblasti so v imenu združevanja družin dopuščale izselitev na podlagi vloženih prošenj. Prošnje so najprej obravnavali po posamičnih primerih. Ko je leta 1952 Zvezni sekretariat za notranje zadeve izdal dekret o urejanju izselitve družinskih članov, otrok in staršev vseh vojnih ujetnikov in oseb, ki so med drugo vojno ali po njej zapustili državo, je sledila sistemska ureditev postopkov. Prošnje za pridobitev potnih listov za sorodnike političnih emigrantov so še vedno obravnavali posamično. Tako je sredi petdesetih let sledil val izseljevanja, ki je zajel družinske člane v tujini živečih emigrantov. Glejte: Marina Lukšič Hacin, »Političnost migracij po drugi svetovni vojni: Od politike revanšizma do 263marta keršič da se družinski člani spet lahko srečajo, je to za številne družine pomenilo dolgo pot prilagajanja, ki je bila v precej primerih neuspešna in je rodila nove travme. Očetje so odšli v begunstvo z namenom, da ubežijo partizanskemu maščevanju in skoraj gotovi smrti. V begunskih taboriščih so poprijeli za različna dela, ki so jim omogočila kolikor toliko zgledno bivanje, v sicer izrednih razmerah. Posvetili so se tudi družbenim, kulturnim, telovadnim in verskim dejavnostim, ki so taboriščni skupnosti zagotavljale ohranitev slovenskega utripa in jo v stiskah povezovale. Ob prihodu v tuje države, ki so jih bile pripravljene sprejeti, so skušali čim prej najti zaposlitev in skromno stanovanje, z leti so izboljšali tudi pogoje bivanja. Redki stiki s člani družine, ki so ostali v domovini, so bili omejeni na pisanje pisem in pošiljanje pa- ketov, ki so bili pod strogo cenzuro jugoslovanskih povojnih oblasti. Žene, ki so ostale doma, so prevzele skrb za preživetje otrok in ostalih članov družine, a so hkrati bile pod velikim pritiskom zaradi šikaniranja komunističnih oblasti. Drugora- zrednost, ponižanja od strani javnosti, zaplembe in sojenja so bili njihovi vsakodnevni spremljevalci. Otroci očetov v večini niso poznali, ker so bili ob njihovem odhodu v begunstvo še premladi, zato je bilo srečanje po desetih letih za številne velika prelomnica. Očetje niso mogli spremljati svojih otrok na poti odraščanja in jim je bilo njihovo obnašanje ob ponov- nem srečanju tuje. Nekateri so bili celo prepričani, da jih je »pokvaril komunizem«. Tudi sicer je bil za Miro prihod v veliko mesto, med tuje govoreče ljudi, psihološko zahteven. Počutila se je popolnoma izgubljeno v novem svetu in si je le počasi gradila okolje, v katerem se je počutila bolj domače. Starejši sestri in Mira so amnestije«, Dve domovini / Two Homelands 50 (2019), 193, pridobljeno 14. 10. 2023, doi: https://doi.org/10.3986/dd.v2019i50.7465. 264 dileme – recenzije se na očeta kar nekako navadili, a težja je bila navezava med njim in najmlajšim Tončkom. Oče ga je precej kritiziral in ga sin nikakor ni mogel razveseliti. Oče je bil navdušen nad Mirinim izbrancem Marjanom Kosmom, s katerim se je poročila leta 1962. Oba sta postala de- javna člana slovenske skupnosti, Miri je najbolj priraslo k srcu sodelovanje v pevskem zboru Korotan,6 v katerem je pela do visoke starosti. Posebej ji je bil blizu izbor pesmi, pri čemer so se poleg izvajanja ljudskih in umetnih pesmi redno zavzemali za to, da so pri izbiri pevskega programa vanj vključili pesmi s spominom na tragično zgodovino med drugo svetovno vojno in po njej. Ob desetletnici zbora so izvedli koncert s kantato Pozdravljena, zemlja,7 ki je Miri obudila sveže spomine na trpljenje v vojni in zatiranje po njej. Naslov kantate je več kot šestdeset let od prve izvedbe Mira izbrala za naslov svojega knjižnega prvenca. Kantata je postala izhodišče za njeno pisno ustvarjanje ter jo je vedno znova navdihnila in navduševala k pisanju. Na Miro je vplival še en pomemben mejnik, da se je odlo- čila za prelivanje svojih misli v besede in zapise. Ko so otroci že odrasli in je postala stara mama, je začela razmišljati o nadaljevanju šolanja. Preden se je lahko vpisala na želeno smer zdravstva, je morala opraviti tri stopnje izpitov v znanju 6 Pevski zbor Korotan je bil ustanovljen leta 1951 z namenom, da bi bogastvo slovenskih pesmi ohranili tudi v tujini. Ustanovitelj in prvi vodja zbora je bil dr. Metod Milač (1924–2016). Zbor ima redne koncerte in nastope v Clevelandu in drugod ter še vedno združuje lepo število pevk in pevcev. Glejte »Združene države Amerike«, slovenci.si, pridobljeno 18. 10. 2023, https://slovenci.si/zdruzene-drzave-amerike/. 7 Kantato za mešani pevski zbor in simfonični orkester je uglasbil skla- datelj Metod Milač, besedilo zanjo je napisal Pavle Borštnik. Gl. »Na današnji dan«, RTV-SLO Prvi, pridobljeno 24. 10. 2023, https://prvi. rtvslo.si/podkast/na-danasnji-dan/63/174990429. 265marta keršič angleščine. Na zadnji stopnji so v glavnem pisali proste spise in Miri se je ponudila priložnost izbrati snov za pisanje iz bogate zakladnice osebnih preteklih travmatičnih doživetij. Pisanje je navdušilo njenega profesorja, ki jo je povabil, da enega od spisov pošlje na tekmovanje v Boston. Čeprav skromna, je Mira privolila, a predvsem profesorjeva spodbuda jo je opogumila, da je začela večkrat pisati članke za clevelandski časopis Ame- riška domovina in pozneje za mesečnik Slovensko ameriški časi. Zgodbo rešenca iz Kočevskega roga Franca Dejaka je poslala na časopis The Cleveland Press, ki je potem objavil intervju o Dejakovi zgodbi. Da je bila Mira izredno srčna žena, s širokim posluhom za stiske in veselje drugih, izkazuje tudi njena velika gostoljub- nost, po kateri je bila znana že od poroke z Marjanom dalje. V svoj dom sta sprejela številne sorodnike, prijatelje, znance, po- slovne partnerje, študente, pevske skupine, a tudi ljudi, ki jih od prej nista poznala. Sad Mirine gostoljubnosti je bil tudi sprejem treh sodelavk Študijskega centra za narodno spravo (SCNR) na njenem domu v Clevelandu leta 2011. Mira je raziskovalkam omogočila, da so se v dobrem tednu dni srečale s številnimi predstavniki slovenske skupnosti in med njimi posnele blizu dvajset pričevanj.8 Od takrat so se nadaljevali redni stiki, obiski in dopisovanja. Eden od vidnih rezultatov sodelovanja je bila knjiga z naslovom »Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim svojo domovino!« sodelavk SCNR Jelke Piškurić in Marte Keršič. Dvojezična slovensko angleška knjiga opisuje begunsko pot 8 Zbrana pričevanja so objavljena na spletni strani Zakladnica spo- minov. Glejte »Pričevanja Severna Amerika«, Zakladnica spominov, pridobljeno 24. 10. 2023, https://zakladnicaspominov-scnr.si/priceva- nja-severna-amerika/. Prav tako je pričevanjem možno prisluhniti v oddaji Moja zgodba na Radiu Ognjišče. Gl. »Moja zgodba«, Avdio arhiv Radia Ognjišče, pridobljeno 24. 10. 2023, https://avdio.ognjisce.si/cikel/ moja_zgodba. 266 dileme – recenzije družine Adamič, katere rdeča nit je prav življenjska pot Mire in njene matične družine.9 Sprejemanje gostov in izredna odprtost sta Miri pomagala, da je bila sposobna sočutja in empatije do številnih, ki jih je srečevala na svoji življenjski poti. Njen značaj se globoko odsti- ra v knjigi, ki jo predstavljamo, saj so zapisi vedno prepleteni z zgodbami ljudi, ki so bili tako ali drugače del njenega življenja. Odprtost do sočloveka, brez negativne kritike in obtoževanja, je prisotna skozi celotno pripoved, ki ni samo zgodba njenega osebnega doživljanja, ampak verodostojno vključuje usode širše skupnosti. Knjiga prinaša zanimive podrobnosti iz časa njenega otroštva in mladih dni, ki jih je preživela kot otrok vojne, revolucije in povojnega komunističnega režima. Objek- tivno predstavi stiske, s katerimi se je srečala ob prihodu v Ameriko, in tudi stiske številnih, ki se jim ni uspelo ponovno povezati v družinske skupnosti. Z navdušenjem spregovori o dejavnostih slovenskih beguncev, ki so na novi celini ustvarili izjemen človeški potencial, usmerjen v ohranitev in napredek slovenske skupnosti, a hkrati pomembno prispevali k druž- benemu utripu ameriške in v domovini nastajajoče slovenske države. Kot je zapisala Mira v uvodnem delu, ji je bilo pisanje v tolažbo ob spominu na težke življenjske preizkušnje: »Sem pa takega značaja, da mi odleže, če svoja čustva zapišem.« Preden je Mira zaradi bolezni izgubila moža Marjana, sta izpeljala še zadnji skupni projekt, in sicer izdajo zgoščenke Pozdravljena, zemlja: Po poteh mučencev, ki je dokumentirala gostovanje in romanje zbora Korotan v Sloveniji leta 2005, ob 60-letnici povojnih pobojev in begunstva. Pri projektu je kot prevajalec v 9 Marta Milena Keršič in Jelka Piškurić, 'Jaz vem, da sem Slovenka, jaz ljubim domovino!' Begunska pot družine Adamič iz Sodražice (Ljubljana: SCNR, 2016). 267marta keršič angleščino sodeloval Pavle Borštnik, ki je kasneje postal Mirin življenjski sopotnik.10 Po žalovanju za prvim možem se je Miri v pomoč ponudila spremljevalka za žalovanje, ki jo je eno leto obiskovala enkrat na mesec na njenem domu. Ob zadnjem obisku jo je vpraša- la, kaj naredi, kadar so njena čustva zelo močna, najsi bo v veselju ali žalosti? Mira ji je odgovorila, da v takih primerih dobi navdih in piše. Svetovalka ji je nato dala eno samo jasno navodilo: »Piši, piši!« Prva stvar, o kateri je želela Mira pisati, je bil spomin na njenega moža Marjana. Ko ji je uspelo napisati nekaj besedila, je za nasvet in oceno prosila Pavleta Borštnika,11 s katerim sta sodelovala že pri izdaji prej omenjene zgoščenke. Med njima so potekali pogovori po elektronski pošti, Pavle jo je zelo pohvalil in jo spodbujal, naj nadaljuje v začrtani smeri. Po objavi članka sta nadaljevala s stiki v živo. Njuna srečanja so prerasla v prijateljstvo in nazadnje v skupno zakonsko življe- nje. Leto po smrti prvega moža je Mira v Ameriški domovini 10 Prvi mož Marjan Kosem je umrl 11. januarja 2007, drugič se je Mira poročila s Pavletom Borštnikom 26. decembra 2008. Njuna zakonska pot je trajala skoraj dvanajst let, do Pavletove smrti leta 2020. Gl. Kosem, Pozdravljena, zemlja, 143–145. 11 Leta 2016 je pri založbi Mladika iz Trsta izšla monografija Pavleta Bor- štnika z naslovom Moj čas. V knjigi je Pavle Borštnik združil avtobiogra- fijo in obsežna razmišljanja o dogodkih, ki so usodno vplivali na njegovo »žrtvovano generacijo«. V tem dragocenem pričevanju odkritosrčno in kritično obravnava predvojne delitve na liberalce, ki jim je pripadala njegova družina, in klerikalce, življenje v Ljubljani, odnos do okupatorja, revolucionarni teror, razloge za izbiro protikomunističnega tabora in četniškega gibanja v njem, umik preko Soče ter razmere v vojaških begunskih taboriščih Italije in Nemčije, publicistično in društveno delo v Clevelandu, razhajanja v emigraciji, usihanje zdomstva, poklicno delo na Glasu Amerike, pričakovanja glede razvoja v domovini po letu 1990 in neomajno zavezanost slovenstvu. Gl. »Moj čas«, Mladika, pridobljeno 26. 10. 2023, https://www.mladika.com/izdelek/moj-cas/. 268 dileme – recenzije objavila v treh delih spis Pozdravljena, zemlja. Nadaljevala je z objavami spisov v reviji Mladika, k čemur jo je posebej nagovarjal urednik Ivo Jevnikar. Bil ji je v prijateljsko pomoč in spodbudo. V zadnjem poglavju tukaj predstavljene knjige je avtorica zapisala: »Pisanje je bilo dobra terapija, čeprav človeku spomini velikokrat čustveno prikličejo solze.« Založba Mladika, ki je knjigo izdala, opravlja v zamejstvu izredno dragoceno vlogo, saj prispeva k ohranjanju slovenstva, povezovanju slovenskega narodnega telesa in vrednotenju njenih ustvarjalcev. Kot že marsikateremu avtorju je tudi Miri Kosem omogočila, da je prišla do knjižnega prvenca. Ome- njena knjiga je dragocen prispevek ženske avtorice k razume- vanju polpretekle slovenske zgodovine in njenih državljanov, zaznamovanih z vojno, okupacijo, revolucionarnim nasiljem, begunstvom, s prihodom v neznani svet in z iskanjem nove identitete v tujem, a svobodnem okolju. Z Miri lastno toplino in širokosrčnostjo je besedilo kljub opisovanju travm in bolečih trenutkov lepo berljivo, brez obtoževanja in prežeto z iskreno željo prikazati resničnost časa, ki ga je avtorica zajemala iz prve roke. Marta Keršič