V SREDIŠČU POZORNOSTI
ŠE ENKRAT:
Komu 
gorijo 
sveče?
V prejšnji številki smo v članku »Komu go-rijo sveče?« pisali o razmerah na gimnaziji Sentvid. Navedli smo nekatera dejstva, izja-ve in dogodke, ki so se odvijali v času pouče-vanja Ota Vilčnika na tej gimnaziji, kot tudi o dogodkih ob njegovi odstranitvi. Pisali smo o poteku razprave in o reakcijah ostalih, tako dijakov, kot tudi nekaterih profesorjev. Re-akcionarnost je šla včasih tako daleč, da so prižigali profesorjem komunistom svcče itn. Pritiski pa so bili tudi na dijake. O teh pri-tiskih na priče, ki so bili prav grozni, bomo nekaj zapisali danes.
PRITISKI NA PRIČE
Pri prdtdskih na priče se je očitno že kar organizirana reakcija nam nasprotaih in tu-jih siil lotila kriminalndh metod, ki jdh zasle-dimo v pogrošmih kirdminalkah o dogajanju v zahodnjaškem podzemilju.
Nekatere profesorje komuniste so klicali ne-znanci po telefonu ves čas »afere-« Vilčnik in jim grozili s smrtjo, jih obkladali z žaljivka-mi kot npr. komunds-tične svinje itn. in jim spiloh grozlli z visem najslabšim dn najhujšim. To se je kar ponavljalo, namen je tail več kot očiten: psihološki pritisk. Za tako obliko pa so se odločili neznanci očitno tudi pri dijakih.
Nekateri ddjaki so dobiivali grazdlna pisma, pa tudi anonimne telefonske pozive. Zrtve teh dejanj so biili zavedni ddjakd, ki se niso mogli sprdjazniti z nesprejemliivdmd izvajanji Ota Vilčnika in ki iso podpirali njegovo odstrani-tev z odgovomega pokilica pedagoškega delav-ca. Kdo je stal za vsem tem? Jasno je, da ni šlo za sponitanosit, itemveč za organizdran izpad sdi, ki nas skušajo že ves čas po vojni ovdrati pri razvijanju našega sooiaJističnega sistema. V nekaterih akcdjah so sodelovali tudi dijaki, sai so se te saie očitno poslužile nekaterih la-bilnih dijatoov in jih zapeljale tako daleč, da so se spuščald v kriminalne vode. Zapeljevanje mladih k nečemu takemu pa je še hujši zlo-čin kot saana dejanja, ki so jih počeli, saj je to ne le izkoriščanje, temiveč tudi onemogoča-nje rniladega človeka. Tudi to je gotovo po vo-lji tistim silam, ki so jih za to organizirale.
PETICUA
Tako je skupina dijaikov, ki z zadevo ni bi-la povsern seznanjena ozirorna je bila popol-noma napaono spoznana z dejstvi, šla tako da-leč, da so napisali petiicijo ozirama odprto pismo' s podporo Otu Vilčniku, vendar so jo seveda takoj umaknili, ko so izvedeli za pra-vo> stanje. To kaže na raamere, ki so vladale, saj so nekateri želeli pidkazatl vse to> tako, kot da se dijaki potagujejo za svojega reakci-onarnega pirofesorja Ota Vilčnika. Prav tako je bdlo govora o štrajku, s čimer sdcer ni bilo ndč, so pa napisali dijaiki po zddovih različne parole v korist Vilčnika in proti nekaterdm njegovim nasprotnikom v profesorskem zboru.
POJASNILO
V 102. številki Javne tribune sem na 8. strani v članku »Komu gorijo sveče?« zaradi točnejšega poročanja povzel nekaj izjav iz zapisnikov raz-ličnih sej in sestankov. Med drugim sem omenil tudi Suzano Curin, pri čemer pa se mi je zgodila neljuba po-mota, kajti izjavo, ki je bila zapisana kot njena, je v resnid dala na zapis-nik druga priča (Helena Poženel) na sodni obravnavi proti Otu Vilčniku. Izjava, ki jo je dala Suzana Čurin na sodišču kot priča, je bila popolnoma drugačna.
Za neljubo pomoto se prizadeti vljud-no opravičujem.
Milovan Dimitrič
Pri vsem tem pa je bilo udeleženih le malo ddjakov, skupinica kakšnih šestih, sedmih, medtem ko se je večina gimnazijcev spoznala s praivo stranjo zadeve.
Ko so dijake seznanild z vsemi dejstvi, so ugotovili, da nimajo prav in je njihovo delo-vanje prenehalo. Kdo je vplival na ddjake, je težko dokazati. Dijake so nekateri skušali čim-bolj enostrainsko informirati, z njdmi pa se je npr. sestal celo bivši ravnatelj, jim tolmačil do-godke ter bral ugotovitve posebne komisije, ki je raziskovala razmere na gimnaziji Sentvid — vse to brez vednosti kolektiva.
Kdo je ipoškodoval kip tovariša Tita v gim-nazijski avli, zaenkrat vsaj uradno še ni zna-no. Poškodba je sovpadala z dogodki v zvezi z Vdlčndkom, jasno pa je, kdo je v to vmešan .,.
ESESOVSKE METODE •
Vrhunec vsega pa je predstavljalo mučenje dijakinie, kd so ga po esesovskih metodah uiprizorili neznanci. Mučdli so ddjakinjo, ki je nastopila proti Vilčnifcu, ko je spoznala nje-govo delovanje z vseh strani, čeprav ga je prej zagovarjala. Maščevanje je bilo resndčno zve-
rinsko in je lahko v čast vsakemu klavcu iz vrst te ali one teroristične organizacije. Kaj se je zgodilo dijakiinjd — recimo ii N. N.
V času razpletanja »afere Vilčnik-« je N. N. dobila v poštnem nahiralniku pismo z nasled-njo vsebino: »Nagovarjaj svoje sošolce proti Kordiču, Malnarju in njima podobnim (nave-deni komunisti, ki so nastopali proti Vilčniku — op. pisca). Če tega ne boš naredila, se ti lah-ko zgode hude stvari. Bodi pametna, dokler je še čas. Pisma ne pokaži nikomur. Navadno ubogajo pametni ljudje.« Pismo je bila sestav-ljeno iz ork, izrezanih iz časopisa. N. N. si pisma ni upala nikomur pokazati in ga je var-no skrila. Kmalu je dobila še drugo grozdlno pismo, ki pa je bilo tiskano z letrasetom. Dek-le se je sedaj že krepko ustrašdlo, posebej še, ker so sošolko klicali ponoči po telefonu in jo strašili. Kakšein »greh« je stordla N. N? Pravzaprav je prej celo zagovarjala Vilčnika, dokler ni spoznala njegovega pravega obraza. Nato pa je povedala, kako sd je skušal prido-biti dijake v zadnjem času, ko je postopek že tekel. Dajal je le odilične ocene, dijafci pa so se morali naučdti le dve strani in še sami so si lahko izbrald, kaj bodo odgovarjali. Namen tega je jasen. Ker pa je N. N. to povedala, so nekateni menili, da je to odpadništvo in so jo sklenili kaznovati na zverinski način.
TO JE ZATO, KER NE UBOGAŠ!
Nekega dne je našla N. N. med tretjo uro v knjigi listek z naslednjo vsebino: »Pridi da-nes zvečer po pouku v bližino osnoivne šole Rdharda Jakopiča v Sdški po poti mimo občine Siška, hodi po Derčevi udici mimo šole. Niče-sar se ne boj.« Pasmo je bilo načečkano, ven-dar grozljivo. N. N. je o tem obvestila profe-sorico, ki jo je opozorila, naj se paai, vendar je ta njen pocnenek, ki je bii na hodniku, očitao nekdo opazil. To pa je bil znak za do-končno obsodbo.
N. N. se je bala iin je zato le sklenila, da skri^nostnega pdsca uboga. Nareddla je usod-no napako. Ko je, kot običajno, hodila gleda-joč v tla mimo grrrlovja ob šoli, jo je nenado-ma iz grma zagrabila neznančeva roka preko ust, druge roke pa preko ramen in oči. Oči so ji zavezali z ostrim blagam v obldki pasu. Po-tegnili so jo v gnm, kjer ji je eden od napa-dalcev držal roko na ustdh, drugi ji je zvijal roke na hrbtu in nato1 so jo vlekli po travi, kamenju, trdih tleh, pločniku, preko rahle vzpetine, kjer se je nedaleč sJišalo awtomobile in nato konono obstali. Medtem je bila že vsa (Nadaljevanje na 15. strani)
(Nadaljevanje s 14. strani)
opraskana, nogavice strgane in seveda na moč prestrašena. Opazdla pa je le nekatere značil-nosti napadalcev, ki jih UJV podrobno razisku-je. Na oilju je dekletu neobičajmo globok glas rekel: »To je zato ker ne ubogaš«. V tistem trenutku je N. N. začutila neznosne balečine na dlaneh. Na dlaneh so ji ugašali ti krimi-nalci cigaretne ogorke. Petkrat so to storili, nakar so jo izpustili. Traku dekle ni moglo ta-koj strgati, ker se je spleteil z lasmi. Medtem so neznanci zbežaLi.