Razni otroci. (Spisal Jos. Ciperle.) 2. Nezakonski otrok. Veselja utriplje vsaka žila očetu, radosti poskakuje materi serce, kadar jima Bog da dete. Ali da se ga vesele stariši, v to ni jim treba Bog zna kolicega bogastva; treba jira je samo pridnih rok ter dobre in resne volje, da skrbe za prospeh svojega zaroda. In vesele se novorojenca tudi sosedje in sosede, znanci in prijatelji. Njega rojstni dan je prazničen dan za vso sorodovino. Podčerta se debelo v pratiki, ali vpiše se slovesno na platnice molitvene knjige. To velja seveda le o zakonskem otroku; ali gorje nezakonskemu! Veliko skerbi, koliko muk, koliko žalosti provzroči ta svoji materi že pred rojstvom! Kolikokrat vprašuje se: Kaj poreko ljudje? Kaj vsega ne bodo iznašli o meni? Ali ne bodo kazali s prstom za menoj? Ali me ne bodo iuienovali vlačugo, nesramnico in Bog zna, kaj še vse? — In oni, kogar imelo bi imenovati dete očeta, sramuje se navadno otroka in matere. Kaj je pa tudi treba bilo otroka! Kje se rodi navadno nezakonsko dete? Redko kedaj v gorki sobi na mehki postelji. Največ na polji, v hlevu, v hraniu, kaki veži, ali cel6 na ulicah. Mnogo tacih preživi komaj par uric na tej krasni zemlji. Tuga ia skrb materina pred porodom, poraanjkanje vsake prve pomoči, slučajnost, a tudi nemarnost umore premnogo tacih otrok. Teuau vsemu pridruži se dostikrat še obup, brezvestnost in krutost materina, in kaj strašnega pride večkrat potem, kažejo nam prežalostni dogodki v življenji. — Nezakonska mati živf največkrat v naj večih nadlogah. Boj za bitje, skrb za vsakdanji kruh žene jo po svetu na delo. Kajti kruha ne potrebuje odslej le za se, ainpak tudi za svoje dete. Treba ji je zelo in težavniše delati, nego popred. Kaki so pa tudi prvi dnevi življenja novorojenčevega? Nikdo ni ga vesel, nikdo ga ne občuduje, nikdo ni ponosen na-nj. Odveč, nadležen in zopern je vsakemu. Od vseh strani kliče se mu: BKaj pa je tebe treba bilo!" — Namestu da mu poje mati pesni pri zibelki, toči z njim vred bridke in grenke solze. Ali nikdo je ne tolaži, nikdo ne pomiluje, nikdo ne briše solzii. — Kratko in malo: nezakonsko dete nima nikakor enakih pravic, kot zakonsko; kaj se vse ne prizanese temu! Kako svobodno sme kričati! Nikdo ga ne kara, ako je celo neposajeno, neukretno ali odurno. ,,Saj je še otrok", izgovarja ga vse; Bin otrok, ki ne kriči, uič vreden ni". —Ali jok nezakonskega otroka dostikrat bolj potreben in opravičen dela le preglavico sosedom, vikša njih sovraštvo in črt. In menite, da to sovraštvo nima nikacega vpliva na ubogega otroka? Oj gotovo! Tudi tuga in borno življenje materino ni niti v prospeh njega telesnih, niti dušnih moči. Ako sploh ostane živo tako dete, vender ui niti zdravo, niti veselo. Sploh veselih trenotkov zanj je le malo, malo. Da si mati njegova lože služi dalje svoj kruh, in da tudi živf svobodnejše, izročf navadno takega otroka kaki drugi osebi v vzgojo. Ali to otroku vselej koristi, o tem se ne vprašuje dosti. Navadno ženske ne jemljo tacih otrok iz ljubezni do otrok ali do človeštva. Takove osebe nimajo nikdar tolicega imetja, da bi zamogle preskerbljati mu dobrega in prijetnega živetja. Takov otrok jim je samo vir novih dohodkov, a on sam ne ceni se preveč. Prvi so materi vedno še nje lastni otroci, takov rejenec je vedno zadnji. Da se zanemarja, suje in celu pretepa dostikrat brez vzroka, o tern ni treba. dalje opisovati. Kaj bode iz otroka? — 0 tera vprašuje se k večemu še njegova mati, ako ima kaj vesti. Krušna mati ga le redf, o vzgoji se seveda govoriti ne inore. Redi ga z najcenejšimi in najslabšiini jedili. Bolezni njegove ozdravlja največ narava saraa. Ali njih kal obtiči predostikrat do poznih dni v njegovem telesu. Redi ga ženska sploh tako dolgo, dokler plačuje za-nj srenja ali rnati. Šole največkrat otrok ne pozna, neznana ostane mu vsa dušna omika, neznano vse, kar bistri um, blaži serce ter nagiba voljo k dobrerau. Trdo in osorno ravnanje njegovih rednikov zdivja ga od dne do dne bolj in bolj. Kako bilo naj bi tudi drugače? Saj iz duše njegove ni lehko odstraniti utisov, posebno utisov prve vzgoje. Preradi ostano ti v nji do konca življenja. Ali vpliva na njo vse: jed, pijača, nebo, zrak, stanovanje, okolica in ljudje. Kaj bode tedaj iz njega? Ko ne bode več plačevala za-nj srenja ali mati, izgnala ga bode krušna mati iz biše. Kdo jo bode karal za to? Saj ima ubožica sama svojih otrok dovolj; kako naj se ji neki priraste to dete na serce? Šlo bode, kamor bode hotelo, s trebuhom za kruhom, saj je svet velik.  Izgnano iz hiše tava po svetu. Ubožec! — nKdo je tvoj oče?" vprašujo ga ljudje, kojim se ponuja v službo. — nNe vein," odgovarja izgnanec. — Nikomur ni po volji takov odgovor. — BKam s teboj, ker nimaš očeta!" očita se mu. -Ne potrebujemo te, pojdi h komu drugemu!" — In gre k drugemu, tretjemu, četrtemu, i. t. d. Vsak vprašuje ga enako, vsak odganja ga enako. Nezakonski otrok in vlačugar, — ta dva pojraa zedinjata se le prerada. Rad bi delal, rad si služil pošteno svoj kruh; ali ni mu dano prijeti se dela. Ali treba mu je hrane, treba obleke, treba stanovanja. S kako malim bil bi zadovoljen, s kako malim srečen in zadovoljen. Še tega niina, še to se mu oporeka in odreka. Utrujen in lačen zaspi ob poti. Hvala Bogu! zdaj ima kruha, lepega belega kruha, zdaj gre celo v gostilno, ter pije tam sladko viuce. Kaj bi ga tudi ne pil! Saj ima tudi groš, in še drugim daje za viuo. Pridejo godci v gostilno, zaigrajo okroglo, in on zavrti se tudi z družbo. A nastane prepir, pretep, prime ga močnejša roka, ter ga vrže iz gostilne. Čuti svoj pad — in glejl vse je minulo. Bila je le sanja, prazna sanja. Zbudil se je zopet ob poti, kjer se je vlegel sinoči. Lepo jutro je. Ljubo sveti božje solnce, ter ogreva s svojimi žarki zemljo. Veseli zapuščajo ljudje svoja ležišča, ter gredo po opravkih. Ali naš ubožec je otožen in čmeren. Lakota je huda. Kmalu potem vidimo ga stati ob poti s klobukom v roci, ter nagovarjati mimo gredoče ljudi za kak majhen dar. Toda kaj čuje! — _Ali te ni sram prositi! Delat pojdi, delat! Fej te bodi mladi potepiih! Prelen si za delo, kaj ne! Odlazi vlačugar!" Odlazi v istini. Ide dalje in dalje. Gre mimo prodajalnice, v koji prodajajo razna jedila. Kako okusno so izložena, kako vabljiva so! — Znabiti dobodem tukaj česa, misli si, ter vstopi v prodajalnico. — -Dober danl" pozdravi ga prijazno kupec. ,,česa želite?" — Kupci so navadno prijazni z vsakim prišleceru. — nProsim vas, dajte mi kaj jesti. Ves dan nisem jedel ničesa!" — Kupcu ni imenit takov otožen glas. Imenit mu je bolj odločno zahtevanje tega ali onega blaga. Kajti kdor ima denar v žepu, ni preponižen in preotožen. Zato vpraša kupec potem že raanj prijazno: ,,Ali imaš tudi plačati s čim?" — sNimam! Dajte mi kaj v bogajmel" — Kupec se zagrozi nad prišlecetn: -Poberi se capin, od koder si prišel! Brez novcev ne dajem nič blaga!" Čudno, kako se je izpremenil na mah kupec! Ali njega blago ni izgubilo nič svojega mika za ubožca. Še bolj vabljivo in poželjivo se mu dozdeva. — nče mi ne daste