CVETKO SLAVIN
ZVEZDE SO SE KRIŽALE
Jaz ne vem, zakaj mi noče iti pesem iz srca — v tihi noči v mirni koči
slišal sem jo vrh gora:
— Očku sin je velik vzrasel, v sinu skrita, mehka moč, pa na pot ga je zvabila,
ah, na pot od ljubih koč.
V dalji rožni bi pogledal ptički-sreči rad v oči — pa so križale se zvezde,
in nič več jih videl ni . . .
Očka stal je tam na pragu in oziral se v nebo, daleč, daleč je v nižine
rosno plavalo oko.
Prišle ptičke-lastavičke, prišle so mu v gorski kraj: „ Ptičke ljube, lastavičke,
kdaj se vrne on nazaj?"
Ptičke drobne, lastavičke so odplavale domov pa so gnezdeče si mehko
spletale pod ljubi krov . . .
Ptičke-lastavičke tretjo k nam prinesle so pomlad, pa črez grob so mirni očku
tiho plavale takrat — —
Jaz ne vem, zakaj mi noče iti pesem iz srca  — kaj se zdi mi, kot bi hodil
črez pokojna, grobna tla . .
MIRA WAGNERJEVA:
NA VASI FANTJE POJEJO ...
Na vasi fantje pojejo, in jaz ne vem, zakaj v srce se vrača davni čas, ah, sladki čas nazaj.
In sanje prošle vstajajo, budijo se, žive, in v hrepenenju davnih dni drhti, gori srce.
Ah, kaj se ni približala mladost mi sladka res? Kaj ni spet trdna kot nekdaj dveh src skrivnostna vez? . . .
Na vasi fantje pojejo, in jaz ne vem, zakaj v srce se vrača davni mi, ah, davni raj nazaj . . .