•»»¦¦••••¦¦¦¦¦••¦••»¦¦••••¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦••¦••¦•""••••••»"I
Draginja in pomanjkanje.
Marsikdo, bodi v mestu ali na kmetih, je že lani s skrbjo gledal v bližajočo se zimo. Suša je bila lani velika ne le pri nas, nego po vsej naši državi. Bazen žita je vse slabo obrodilo. Glavnih naših pridelkov, krompirja, koruze in ajde, od tčesar živi zlasti siromak, je bilo jako malo.
Skromno smo se hranili in varčevali, da nam živeža prehitro ne zmanjka. Pritrgavali smo si ga sebi, pritrgavali tudi živini. Mnogemu se je milo zdelo, ko ni mogel svinje tako podrediti, kakor jo je podredil v prejšnjih letih.
Tako je minil božič, prišlo je novo leto. Kdor je imel male zaloge živeža, jih je skoro že vse porabil. Kdor jo imel nekoliko večje zaloge, so se mu že tudi precej stanjšale. Celo oni, ki jp v dobrih !etih kaj odprodal, ne misli letos na to.
Glad se je priplazil v marsikatero gospodinjstvo. Idimo nekoliko med siromašne kočarje, zlasti po Halozah, pa bomo videli vse polno obrazov, ki so bledi in shujšani. Na prvi mah se jim pozna, da ne jedo dovolj. Odtod njihova mršavost. Poglejmo samo otroke po šolah! Deca bi morala imeti polna, rdeča lica z brezskrbnim nasmehom okoli ust. A kaj vidimo sedaj ? Suhi, bledi obrazi z napol ugaslimi očmi ti gledajo naproti.
Stariši gledajo, da bi kaj zaslužili. A kaj jim pomaga zaslužek ? Navadno itak ni velik in če si tudi s trudom in stradanjem kaj prihranijo, je vse tako drago, da je treba zopet dalje gladovati in trpeti, Srečni so še oni, kteri imajo usmiljene gospodarje, ki jim mesto denarja pomorejo z živili.
Poleg vsega tega je pritisnila letos še huda zima. Da vzdržimo mraz, bi se morali boljše hraniti pa tudi toplejše oblačiti. Ali letos je to za mnoge nemogoče. Dohodki so tako mali, draginja pa tolika, da si ni mogoče nabaviti niti potrebne hrane niti primerne obleke.
Žalostna je sedanjost, a laže bi jo trpeli, ko bi vedeli, da kmalu neha in da pride boljša bodočnost. Toda ne obeta se nam boljša bodočnost, bati se je narobe, da bo bližnja prihodnjost še hujša.
Živeža ni nikjer v izobilju. Kolikor ga pa pride na prodaj, je drag, da si ga moremo omisliti komaj za najnujnejše vsakdanje potrebe. Razen tega postaja pa še od dne do dne dražji. Ako se bodo življenske potrebščine vedno dalje dražile, bode v reanici za mnoge nedosežne.
Preti pa Se druga nevarnost za bodočnost.
V stiski človek porabi, kar ima. Saj mora gledati, da si ohrani vsaj golo življenje. V stiski bo porabil tudi blago, namenjeno za setev. In ko pride spomladi čas za setev, ne bo krompirja, ne fižola, da bi ga posadil. Ako ga pa ne posadi, o čem naj živi prihodnjo zimo?
V tem oziru bi bilo treba kaj storiti. Mnogo lahko store in že tudi delajo večji posestniki, ki so več pridelali in imajo večje zaloge. Ti naj pomagajo onim siromakom, kteri hodijo k njim delat. Pomagajo naj jim sedaj s hrano, kasneje pa jim omogočijo, da si nasade potrebne množine hranil. Pred očmi morajo imeti ti srečnejši posestniki, da so jim pripomogli do njihovih zalog prav siromašni prebivalci s svojim delom. Brez njih bi večja posestva ostala neobdelana, pridelek lastnih rok bi bil j ako mali.
Česar bi pa posestniki sami ne mogli storiti, za to bi morala poskrbeti javna oblast. Njihova dolžnost je, da podpirajo prebivalstvo svojega okraja. Ako pomagajo potrebnim slojem, skrbe ne le za nje, nego za vse, zakaj v gospodarskem življenju smo navezani vsi drug na drugega.