320
Književnost.
je vesel, da more poslati kako dobro knjigo med narod; da bi Matica nadomestovala znanstveno akademijo, tega si nihče ne domišljuje. Le pokojni predsednik Marn je jedenkrat izrekel to lepo frazo, kije pa tako neškodljiva, da jo sme še kdo drug rabiti, ako hoče o Matici prijazneje  pisati kakor „Zvon".
Matične knjige niso vse pisane po jednem pravopisu, — tega seveda ni smel prezreti dobrohotni ocenjevavec. Kar se nas tiče, puščali bi prostost onim pisateljem, ki se drže kake pisave iz prepričanja. Saj odgovoren za knjigo je pisatelj, kakor za vsebino, tako tudi za obliko.
Tudi papir jedne knjige je vzel »Zvonov" pisatelj na piko. Nič hudega! Ako bomo zaradi slabega po-pirja in mnogega branja Glaserjevo knjigo kmalu obrabili, dobodemo kmalu drugo izdajo, karjejako želeti. Ako otrok hitro raste, ne kupi mu oče rad dragih hlač.
Sicer pa želimo, da bi ocenjevavec prav Glaserjevo knjigo preštudiral nekoliko globlje kakor do kakovosti papirja. Potem utegne spoznati, da to delo letos  še ni dovršeno, (kar pravi na str. 313, v. 1.)
Ako iz tega zgleda sklepamo na premišljenost cele kritike o Slov. Matici, ne moremo kdo ve kako visoko ceniti njenega očitanja.
»Zvonov" urednik ni skromen, kadar hoče komu kaj očitati. Pisali smo o tem že na drugem mestu. Zato mu svetujemo, da naj dobro pometa pred svojim pragom, sicer mu ne izostane zasluženi znak vihra-v o s t i.
Da, prav je, da kritikujemo, prav je, da govorimo odkrito: a predno grajamo, premislimo stvar dobro, da bo naša graja pravična in utemeljena, nikar pa da bi se rodila samo iz začasne in slučajne nezadovoljnosti.                            Dr. Fr. L.
Slovenske narodne pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in uredil dr. Karol Štrekelj. Četrti snopič. Str. 593 — 820. — S tem snopičem je končan I. zvezek. Zato je gosp. Štrekelj dodal snopiču tudi predgovor in je ta del posvetil „Vatroslavu Jagicu, v slovanski filologiji prvaku, za 6. dan julija 1898 1." Naš snopič podaje najpoprej nekaj legend (nadalje-
vanje 3. snopiča), nato pripovedne pesmi različne vsebine in naposled nekaj »živalskih pesmij", t. j. takih, v katerih delujejo živali. Oblika, kritični aparat in pojasnila so v tem snopiču kakor v prejšnjih snopičih. Da ima veliko, neminljivo ceno prav ta način, katerega seje dosledno držal g. urednik, tega nam ni treba dokazovati.
Nikakor pa se ne strinjamo z vsem, kar je napisal g. urednik v predgovoru. Besedo o estetiki v III. odstavku naj bi bil izpustil: ugajala ne bo ne prijatelju ne neprijatelju. Še manj je na svojem mestu pojasnjevanje v IV. odstavku. Ker govori g. urednik dovolj umevno, moramo svojo misel povedati tudi mi. Odbor ni sprejel prav vseh pesmij, katere mu je predložil g. urednik. Kolikor vemo, izločil jih je prav malo in le take, ki niso p rime r n e za obširno občinstvo. S tem ni stopil odbor na omejeno stališče, tudi ni izrekel, da so tiste pesmi »kvante", »klafarske" ali »kosmate", kakor misli g. urednik: temveč oziral se je na to, da mora Slov. Matica delovati (čim največ more) med vsem Slovenstvom, da mora p oštevati tudi mladostne čita-telje, da je večina bravcev takih, ki ne rabijo knjige »v znanstvene namene", ki ne umevajo, kaj je »psihologija slovenskega naroda", vendar pa jako radi čitajo narodne pesmi. Onim, ki si žele popolne izdaje, ustregel bo urednik lahko — ako bo hotel — brez Slov. Matice. Ali gu. uredniku ni prav, da število Matičarjev dosledno raste od leta do leta, da delajo za Matico soglasno domoljubi brez razločka, da se je oklepa ves omikan narod, da imajo in cenijo njene knjige tudi dijaki po šolah? Ali naj se to stališče omeji in naj se knjige izdajajo samo s strogo znanstvenega stališča ? Da, tudi mi smo popolnoma za to, da je bolje izpustiti kako malo stvarco, katero kdo ponudi odboru, ki pa ni za splošno občinstvo, kakor zapirati Matici pot med širni narod. Zato naj nam g. urednik oprosti, da ga vljudno prosimo v imenu našega napredka, naj opušča take zagovore, ki so popolnoma nepotrebni, in so celo v nasprotju z   društvom,  ki »Narodne pesmi" izdaje.
Dr. Fr. L.