M. SKRINJARJEVA; NARODNA NOŠA. Vesela sem bila, da se je v „Jadranki" spro- žilo vprašanje o naši narodni noši. In prav ima do- pisovateljica z izjavo „Narodna noša je naša sve- tinja [" Kaj more biti bolj svetega za nas, nego ono kar so izumili naši pradedje in prababice s svojim razumom in izdelovanjem in kako so se s tem svojim izdelkom oblačili ter se znjim ponašali? Na- še stare matere prababice so se ponašale stoletja in stoletja z narodno nošo. Zapuščale jo svojim si- novom in hčeram kot narodno svetinjo od roda do roda, do naših dni. V narodni noši je utisnjen pečat našega žitja in žitja naših pradedov in prababic. Nekateri niso imeli druzega za izraz in dokaz slovenske pristno- sti in slovenskega izvora nego edino svojo naro- dno nošo in svojo govorico. Marsikdo je sicer nehote svojo govorico po- pačil, kajti naše praočete in pramatere so samo- voljni nasilneži darovali temu ali onemu tujemu roparskemu vitezu kakor kako neumno živinče. Ta samovoljnež je mučil in trpinčil naše dede in pra- dede, kakor se mu jo zljubilo. Vzeli in oropali so nas vsega. Potujčevali in raznarodovali so nas vsi, kateri so se nas polastili s silo. Vsi so pritiskali na naše dede in pradede, naše stariše in nas same- Edini spas, edina rešitev, ki jim je bila dovoljena v nesrečnem položaju, je bila le njihova, lepa narodna noša. In to v kar so se oni tako prisrčno odevali, to smo mi zavrgli. Ali se nismo s tem pregrešili napram narodnosti? Gotovo f Kos za kosom smo metali posmehljivo od sebe ter se ošemili s pavjim perjem, s tujim, ber- linskim in pariškim krojem. In namesto da bi se posmihali modi, ki jo posnemamo, se posmihamo narodni noši. Revčki smo in ostanemo, dokler se vsaj deloma ne oprimemo vnovič tega — kar smo zavrgli. Pravim deloma. To, ker mislim tako: Vsaj po deželi bi morali vplivati, de se povne narodna no- ša. Začudeno vas bodo'gledali oj, dekleta naša in na- ši lantjel Preden mine leto pa ne bode vasice, kjer bi ne bila upeljana narodna noša. Pestra, krasna, bi bila ta slika, ne samo za oči, pač pa za ves naš kulturni razvoj. Videli bi se in pozdravljali; dasi, do zdaj nepoznani. Postali bi mahoma znanci pri- jatelji in bratje med seboj. In koliko bi nas bilo? Neštevilof Srečavali bi s:e na ulicah, na potovanju, na uradih, pri zabavah, v trgovinah, v cerkvi. Bili bi svoji s svojimi. Čudili bi se sami med seboj, ter bi uzklikali: Koliko nas je i Res nas je veliko i Nehalo bi potujčevanje, kar na debelo. Po- sebno, pa med našo mladino. Onega, katerega bo- mo videliv tujem kroju bodemo zaničevali in se ga ogibali, da se je prodal tujcu. To ga bode bolj bolelo, kot nobena psovka. Ako nam je naša narodna noša res svetinja, se te svetinje ne smemo sramovati; ako se je pa sramujemo ne smemo se hudovati nad našimi mla- denkami in ženicami ako ista gine. Ako pojde tako naprej, tekom deset let, bo le spomin na naše na- rodne noše. Tolstoj,ko je postal narodni pisatelj-prorok, ni se sramoval kožuha in priproste ruske narodne noše. Imela sem služkinjo iz tržaške okolice, oble- čeno seveda meščansko. Nekega dne sem hvalila lepo okoličansko nošo, a sluškinja mi odgovori: „Veste gospa, pri nas rabimo narodno noso za smrt. Kadar kedo umerje ga oblečejo v narodno nošo in ga z narodno nošo pokopljejo. Tudi moja mama je naročila, naj jo pokopljemo v narodni noši.'" Ostrmela sem! Je li mogoče, da lepe in kra- sne okoličanske noše služijo edino le smrti. Ta narodna svetinja se zakoplje v zemljo, da strohni ? Zdelo se mi je to nekaj groznega, nekak narodni zločin! „Roža, kaj vse okoličanke tako delajo? jo vprašam. „Pri nas vse ! mi odvrne"dekle. „ Vse one, kate- re imajo še narodno nošo zahtevajo, da se jim jo obleče, kadar umrjejo!" Polotila se me je huda žalost, ter sem mislila kako bi se dalo to proprečiti: V. zemljo zakopavati narodne svetinje, narodne podedovane zaklade se mi zdi nekaj nezasli- šanega nekaj groznega. To grozoto mora čutiti le oni, ki res kristalno ljubi svetinje svojih pradedov in prababic in mu je narodna noša, najlepši in najdragocenejši zaklad in okras vsakega zavednega Slovenca in Slovenke. Ob tej priliki se spominjam nekega prizora na dan moje poroke. Malo, preden sem šla v cerkev, prišla je stara sključena ženica mi voščit srečo k zakonskemu stanu. „Veš, Marija, mi reče, celi tede n sem tuhtala kaj naj Ti dam za spomin k Tvojej poroki? Prine- sla sem Ti nekaj in ne smeš mi odkloniti-" S tre- sočo roko je segla v žep in mi pomolila zavitek: Odvijem zavitek in zagledam krasno vezeno „pečo" kakoršno so nosile v Kobaridu le še stare že- nice. Osuplo pogledam, dobro ženico, ker sem ve- dela, da je to njen najdražji spomin. Branila sem se: Ne mati, tega ne vzamem, ker vem, da vam je to najdražji spomin. „Le vzemi, dete, le vzemi I Res, to mi je naj- dražji spomin iz mladih let. Sama sem vezla to ruto kot mlado dekle f Glas se jej je tresel in v očeh so jej zalesketale solze. „Nosila sem to „pečo" le ob največjih svečanostih. Ponašala sem se ž njo, ker nobena ni imela teko lepo vezene kot je bila moja. In sedaj jo dam Tebi kot poročni dat l" Ko sem se presenečena in ginjena branila, je ženica uzkliknila: „Dete, ne smeš se braniti. Jaz sem stara, ako jo ne dam Tebi, bi po moji smrti prišla v roke ljudem, kateri jo ne bodo znali ceniti. Ti bodeš čuvala to mojo svetinjo in se me spominjala." Ginljivo sem se zahvalila dobrej ženici. Ta dar mi je bil dragocenejši nego najlepše lepotičje. Zenica je uzradoščena odšla. Jaz sem pa hitela ženinu pokazat lepi dar, delec krasne kobaridske narodne noše. Konec prihodnjič.