Knjižna poročila in 111 ,Li:,L
posebej zanima: mehanizem njihovega življenja. Pri tem je pomemben vsak detajl, vsaka nova misel ali pripomba sodelujočih, marsikaj sprva zapisanega samo pod opombo, kar se kasneje lahko izkaže kot pomemben kažipot pri interpretaciji nekega pojava. Pri tem tudi letnica zapisa »novega^ dokumenta, ki je sicer identičen s starim, ni nepomembna. Dokazuje po eni strani stalnost šege, po drogi pa lahko časovno opredeli smer nakazane spremembe. Tudi zato je včasih v etnologiji še tako droben Članek, zapis »dogodku na rob« ali samo omemba nečesa lahko pomembnejši vir od navidez nebulozne in gromovniŠko podane teorije. Ce je le podprt s predpisanim »znanstvenim aparatom«, umeščen z urejeno in ustrezno dokumentacijo in Če je, seveda, tudi korektno interpretiran. Prav v tem segmentu se mi zdi knjiga 0pustu, maskah in maskirunju dragocen prispevek naši etnologiji. ^
Skrbno urejena, bogato ilustrirana in fotodokumentirana monografija je pomemben -
zbornik podatkov, tako o pustovalski kulturi pri nas, kolo lokalnih informatorjih. Pregledno navajanje virov in literature ter ljudi in institucij, ki se pri nas tako ali drugače ukvarjajo s področjem mask in maskiranja, pa bo zagotovo olajšalo delo tudi novim rodovom raziskovalcev.
Igor Cvetko
Šivic, Urša, Komavec, Maša, Pušenjak, Marjetka (zbrale in uredile}:
Družinska pesmarica: 100 slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi.
Ljubljana: Mladinska knjiga, cop. 200,'?, 223 str.
Družinskupesmarica, ki je malo pred novim letom izšla pri Mladinski knjigi, bi lahko bila knjiga za na tisto knjižno polico v dnevni sobi, mimo katere gre večkrat na dan vsak stanovalec hiše. Na najbolj vidnem mestu med knjigami, na izvlek. Da bi te kar mimogrede zbodla v oči. Se preden bi se namenil vključiti televizijski sprejemnik in potem za ves večer obsedeti ob njem.
Na 221-ih straneh Družinska pesmarica prinaša 100 slovenskih ljudskih pesmi (le nekaj med njimi je ponarodelih), tako besedil, kot tudi njihovih notnih slik. Objavljeni primeri so tako rekoč vsi iz arhiva Glasbeno narodopisnega inštituta ZRC SAZU, institucije, ki se že skoraj 70 let ukvarja z zbiranjem, raziskovanjem in popularizacijo naše ljudske glasbe. Družinsko pesmarico je prijetno že prijeti v roke. Odločitev za poudarjeni pokončni format očitno ni bila le ustrezna oblikovalska rešitev (Suzana Duhovnik), temveč predvsem možnost, da se tudi daljša besedila pesmi izpišejo na eni sami strani. Ko ima bralec pred sabo odprt primer pesmi, st tako lahko njeno besedilo prebira na levi strani, na desni pa je vsakemu besedilu dodana še notna slika, saj naša ljudska pesem primerov brez melodije ne pozna. Ljudska pesem brez melodije ne živi. Ljudske pesmi se nikoli ne recitirajo, ljudje jih vedno pojejo! i le poje en sam - enoglasno, več pevcev pa pri nas po pravilu - vcčglasno. Bralec lahko tako s pomočjo dodanega notnega zapisa pesem tudi poskusi zapet i. Saj ni pretežko. Viže pesmi imamo bolj ali manj v ušesih itak vsi.Vsak osnovnošolec
Knjižna namili., : n ini'i'ii'
danes tudi ve, kako se zapoje četrtinka. osminka ali polovinka zapisana v notnem črtovju. I n če stoji za noto pav/.a. vemo, da se takrat pač ne poje. Besedilo izpisane prve kitice pod notami pa nase poskuse v tej smeri le še olajša. In če bi celo to za koga kljub vsemu ostal pretrd oreh, je Pesmarici dodana še zgoščenka z zvočnimi primeri, terenskimi posnetki iz arhiva GNI. Tudi s to odločitvijo je Pesmarica ob svoji praktični in bibliofilski vrednosti pridobila Še na dokumentarni vrednosti.
Avtorice Družinske pesmarice (Urša Sivk:, Maša Komavee in Marjetka PuŠenjak) v uvodu ne pozabijo poudariti, da so »...zaradi boljše razumljivosti... besedila in notni zapisi poenostavljeni ...«. Razumljivo. Slo jim je v prvi vrsti za to, da bi segalo po Pesmarici čim večje število ljudi, bralcev, ne le strokovnjaki. Z vidika 555 strokovne neoporečnosti s to odločitvijo Pesmarica ni izgubila veliko. Pesmi ostajajo ~~ (kolikor se le da verno) zapisane v narečjih, tako kot so bile zapete, pa tudi njihovi notni zapisi se, kolikor Je mogoče, približujejo svojemu viru - transkripcijam (prepisom zvočnega gradiva v notno sliko in besedilo). To strokovno zahtevno delo pa so poleg nekdanjih sodelavcev G las beri ona «»dopisnega inštituta (Valensa VoduŠka, Uroša Kreka, Julijana Strajnarja in drugih) pomagale opraviti tudi same.
Vsebinsko je pesmarica razdeljena takole: uvodni del niza pesmi, ki našega človeka spremljajo skozi življenje; med njimi tiste o domu, materi in očetu, pa otroške, fantovske, snubaške in tiste o ljubezni, ohceti in smrti; tem sledijo pesmi, ki mu »merijo« njegovo koledarsko leto; te ga vodijo skozi božično-novoletni čas in njegova značilna koledovanja; sledi pomlad in z njo povezana praznovanja, pesmi, s katerimi opeva naravo in povezanost skozi delo in veselje z njo, od pozne pomladi do zgodnje jeseni, ko vse »dozori«; potem se leto začne umirjati, z njim pa tudi«... življenjski utrip ljudi in narave. Je pa to tudi čas trgatve, ki strne radostno razpoloženje s pesmimi o vinu in veselju«; zima in njen čas poveže konec leta z njegovim začetkom, časovni krog se »zašpili«, vse začenja znova, v večnem nastajanju, spreminjanju, prepletanju in dopolnjevanju.
K preglednosti vsebine Pesmarice v veliki meri prispeva likovna oprema. Prijetne, domiselne, nevsiljive ter duhovite ilustracije je prepoznavno prispevala Suzana Bricelj. Z njimi il ust ra torka ni le popestrila knjige, temveč je z istovrstnimi vinjetami, ki se pojavljajo oh različnih tipih pesmi, bralcu omogočila, da se lažje »znajde« po raznolikem in obsežnem gradivu. Njim je sem in tja dodala še nekaj razpoloženjskih ilustracij, s petimi tematskimi dvostranskimi kreacijami pa je Pesmarico pomagala tudi vsebinsko urediti.
In Če za konec poskušamo novo Družinsko pesmarico Založbe Mladinska knjiga (2002) uvrstiti med primerljive izdelke na našem knjižnem trgu, bi lahko rekli, da smo po skoraj tridesetih letih spet dobili knjigo, ki najširšemu krogu ljudi ponuja pregleden in strokoven sprehod skozi našo peto ljudsko pesem. Ob dejstvu, daje Pesmarica tudi priročnik, da se jo da brez težav prijeti v roke in se po njej »pasti«, ugotovimo, daje sploh edina tovrstna knjiga pri nas. Skoraj legendarna Pesem Slovenske dežele (Založba Obzorja, Maribor 1975) Zmage Kumerje bila s svojimi 680-imi stranmi resda obsežnejša, z daljšim strokovnim uvodom (dolgim več kot 100 strani), z znanstvenim aparatom in angleškim prevodom ter izjemno
Knjižna fioručiLi hi ocone
lepo oblikovana in opremljena (mojstrske fotografije Joca Žnidaršiča), ni pa bila knjiga, ki bi jo človek lahko »vzel s seboj«, kamorkoli hi šel. Družinska pesmarica taka knjiga je. In če k temu prištejemo še dodano zgoščenko z izbranimi dokumentarnimi posnetki iz zvočnega arhiva ON I (pripravil jo je mag. Drago Kunej, oh izbranih petih pesmih pa prinaša še nekaj instrumentalnih melodij, peto pesem ob inštrumenta!ni spremljavi, primer otroškega besedila ¡11 primer pritrkavanja), nam poslane tokratna ponudba Mladinske knjige razumljiva: namen in domet Pesmarice naj iti bila izdaja nove, priročne in vabljive ter strokovno neoporečne pesmarice, kije na našem trgu ni. Z njo pa seje zapolnila tudi zevajoča tržna niša, saj je, taka kot je, namenjena najširšemu krogu uporabnikov. Če k temu dodamo Še dejstvi, da Družinska pesmarica ni le poskus nekakšnega skra jšanega ponatisa Pesmi slovenske dežele (saj prinaša večinoma druge in celo nekatere doslej še neobjavljene ljudske pesmi iz arhiva CN1) in da ji je uspelo zaokrožiti peto (še živo!) podobo slovenske ljudske pesmi, je založniški dosežek z izdajo Družinske pesmarice velik.
Z Družinsko pesmarico smo dobili priročno, zanimivo in prijazno branje za vsakogar, ki mu peti del naše ljudske kulture ni deveta vas. »Povsod pojejo malo drugače in imajo svoje lastne narečne in glasbene posebnosti, ki bogatijo naše izročilo. Tega pa premalo poznamo in prav pesmarica nam ho pomagala, da bo naše znanje o glasbeni dediščini večje,« je na ovitek tega »ljubeznivega pripomočka pevski volji in navdušenju« zapisal dr. Marko Terseglav. Tudi zato bi si knjiga zaslužila, da najde mesto v vsakem domu. Da bi jo ¡ahko vsakdo z veseljem vzel v roke in si iz nje zapel. Zase in/ali za druge. Vsakdo in/ali vsi. Kadarkoli in/ali kjerkoli. Komurkoli.
Igor Cvetko
Sedmak, Mateja: Kri in kultura: etnično mešane zakonske zveze v Slovenski Istri. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko: Znanstvenoraziskovalno središče Republike Slovenije, 2002,403 str., iluslr. (Knjižnica Annales Majora).
Knjiga s pomenl jivim naslovom - Kri in kultura: etnično mešane zakonske zveze v Slovenski Istri, sociologinje Mateje Sedmak je široko zastavljeno znanstveno delo. Avtorica je v knjigi objavila dopolnjeno doktorsko disertacijo, v kateri obravnava etnično mešane zakonske in izvenzakonske zveze v slovenski Istri. Za ta prikaz je uporabila biografsko metodo, ki je v socialnih vedah eden od načinov prikazovanja in reševanja določenih pojavov: položaj posameznika v okolju, odziv okolja na posameznika, politični dogodki in soeialno-gospodarsko stanje, vedenje posameznika, moralne norme in vrednote,...
Rdeča nit knjige je mešana zakonska zveza, in kaj to je? V sociologiji kategorija, ki obravnava specifično obliko zakonskega povezovanja, med akteriji tega povezovanja pa Še nekaj drugega, kot beremo v knjigi: