-----   356   ----
O Vodnikovem spomeniku.
v
Govorilo se je že mnogo o tej stvari. Častiti gospod Matija Maj ar želi, naj bi se novci porabili za darila takim učencom naših gimnazij, kteri se slovenskih narečij najmarljiviše uče. Ali vprašati bi kdo utegnil: kteri gimnazij pa je naš? Ali je ljubljanski, ali mariborski ali celjski, ali celjovski, ali novomeški, goriški ali teržaški, kajti množina učencov na vseh gimnazijah je Slovencov? Gimnazij pa je tisti najbolj naš, kteri se z našo slovensko rečjo najbolj peča. Kdo bi se tedaj derznil soditi, kterega gimnazija učenci so vredniši daril? Vsi imajo enako pravico, ker vsi so Slovenci, pa tudi iz štajarskih, teržaških in mnogih drugih dvajsetic in zlatov se je narastel tisti lepi kupček, kterega zovemo: tisoč! Ako bi se delalo po željah gosp. Majarjevih, Ljubljančani gotovo pravdo zgubimo, ker, akoravno je naš gimnazij nemoč obdarovan s slovenskimi učniki, vendar ni čuti, da bi se staroslovenščina tukaj razlagala, — a kamo li ina narečja slavenska! — Pa naj misli gospod Majar, kteri gimnazij že hoče, da je naš, je vendar še druzih težav dovolj. Opomnim le tega, da je mnogo učencov, ki ne slove ravno po šolah , pa vendar, kar slovenščino zadeva, zbašejo marsikterega v koš, ki je vsako leto z velicimi pismenki v periohah tiskan. Dvomim, da bi se vedno pri tej sodbi pravica godila.
Kar pa zadeva kamenite in železne „možiceljne", tudi ne morem biti enacih misel z gosp. Majarjem. Saj so tudi drugi narodi stavili in še stavijo svojim slavnim možem enake spomenike, pa ni jim še noben očital te potrate. Nekak čaroben duh veje okol tacega spomenika, zbujajo se visoke in nježne misli v obraženem človeku, ki stoji pred podobo slavnega moža, in „ohu yfcyMe, Ka>ien»e fee noBUKaMU."
Castitemu gosp. Pregel-nu bi djal, da se nam ne spodobi visokemu škofijstvu nalagati poslov, ker ono ima mnogo in važniših reči preskerbovati, kakor po šolah po-praševati, kteri zmed učencov je najterdniši v slovenščini. Tak štipendij bi bil tudi kaj reven, in ni prav lahko previditi koristi.
Še mnogo bi se dalo o vsem tem pisati, pa naj povem svoje misli.
Ako hočejo gospodje po vsi sili duševne obresti imeti od teh novcov, naj se razpiše vsako leto ali vsako drugo leto premija za naj bolj o izvirno igro, povest, novelo itd. Le po tem načinu je gotovo, da slovensko slovstvo obogati, pa tudi gotovo bo vsak pot le tisti dobil darilo, kteri ga je vreden, in noben nima prednosti, ne Kranjec, ne Stajarc, ne Korošec, ne Primorec. Da bi se mogla odbrati komisija estetično omikanih mož, ki bi dela pisavcov presojevali, je gotovo, kakor tudi, da se jih bo vsak pot več poskusilo, zlate in čast dobiti. Vendar mislim, da perve misli, Vodniku soho (štatuo} postaviti, ne smemo prehitro goniti od praga.
Ker „Novicama ne ostaja nikdar praznega prostora, sem naznanil le kratko svoje misli. Ljubo mi je vedno, ako me kdo moje zmote prepriča. *)                    Josip Novak.
*) Ce smo gospod dr. To man-o v pervi poziv prav razumeli, je zahteval le spominek tiste verste, kteremu pri nas pravimo „znamenjeu in v ta namen so se darovali darovi. Tega namena (tako saj mi mislimo) ne smemo prezreti. Od druge strani pa je tudi prevdariti: ali z enim tisočem tudi moremo visocega namena vreden spominek iz kamna ali brona napraviti? Iz gotovih skušinj vemo, da ne. In zatega voljo nismo mogli „ad actau djati onih dveh nasvetov, ki zahtevajo duševni
spominek, in smo vzeli radi tudi pričujoči soetavek in vzamemo vsakega radi, ki pretresa to roff.ne Frage", ker vredništvo „Novicu ni o tej zadevi nic drnzcga kakor eden izmed da-rovavcov in pa nabiravec darov.                           Vred.