VESTNIK slovenskih domobrancev in drugih protikomunistov je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. — Izdaja ga konzorcij. Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. — Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, sucursal 7, Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas esh venos. Edicion y redaccidn: Ramon Falcon 4158. Editor resp.: Rudi Bras. Sucursal 7, 1407 — Buenos Aires.
VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar.
Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina Registro de la Prcpiedad Intelectual No. 121.138 (21-9-81)
CDdospooC* nonaeRO
SLOVenSKIH DonOBRANCSV
IM DRUGIM PROTIKOMUNISTOV
XXXII — OIvTOBER-NOVEMBER-DECEMBER 1981	— Štev. 4
Soborcem
Prav svetlo Sveto noč, kjerkoli smo!
In da bili bi iste blage volje, ki z njo smo čuvali božično polje, in gozd in vas in mesta snežne fronte, na straži s polnočjo.
Na vse daljave stisnimo roke!
Še tja, do večnega neba ograje, kjer bivajo mučenci Naše Vstaje.
— In stavim! — prav nocoj za praznovanje pripravljeni stoje...
Le tistim blage volje dan je mir!
Saj veste: to ni sneg, ki pada, pada; ne dež z uspavanko, mehko kot nada — ta mir je Božje Detece in Mama in Jožef, njun pastir.
Ta mir je zdrava moč na dnu srca!
Ko bomo slišali ukaz odhoda in bo le noč s patruljo onstran svoda — bo moč miru držala zvezd kompas in bomo res doma.
Vladimir Kos
BLAGOSLOVLJEN BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO VSEM DOMOBRANCEM IN BORCEM ZA SLOVENSKO SVOBODO
želi VESTNIK
EL ENEMIGO es el COMUNISMO
J
Las definiciones completas y exactas sobre la Guerra Psicopolitica, llamada ordinariamente Subversiva o Revolucionaria, aclaran que ella es nrovocada y promovida por el comunilsmo. Por el comunismo SIN NINGU-NA LIMITACION NI CALIFICACION!
La guerra que nos ocupa es guerra comunista, es la desatada por el comunismo desde la Segunda Guerra Mundial y que sin duda los historia-dores consideraran como el fenomenio caracteristico de la segunda mitad del siglo veinte.
Por consiguiente, para todo aquellos que en cualquier terreno, enfren-tan y luchan contra la subversion psicopolitica, EL ENEMIGO ES EL rOMUNISMO.
Esto que es tan facil de enunciar y que parece facil de comprender, sin embargo en la practica, no se asimila suficientemente y no se realiza en sus logicals y necesarias consecuencias, no llega a encamarse en la con-ducta y en la accion.
Cualquiera sea el continente, la zona, el pais donde se manifieste la guerra psicopolitica y cualesquiera sean las circunstancias sociales o po-liticas que se	den, y cualesquiera sean	las apariencias,	el	enemigo es el
comunismo. Y	al hablar del comunismo	sin otra limitacion	ni calificacion,
se alude al comunismo sin distincidn de tendenciae, de ‘‘lineas” de “obe-diencias”, de matices, de grados. Lo mismo da que sea comunismo linea Moscu, Pekin	o La Habana. Lo mismo	da que proceda	de	Argelia, Che-
coslovaquia o	Yugoeslavia. La mismo da que en lugar	de	comunismo se
llame trotskismo, socialismo, anarquismo o que niegue ser cualquiera de esas cosas e invocando finalidades patrioticas y hasta nacionalistas, se deno-mine “movimiento de litieracion nacional” (!!!). Lo mismo da que se llame “progresismo cristiano” o “catolicismo postconeiliar”...
Solo los tontos se guian por las palabras mentirosas sin atender a la realidad que encubren. Solo los tontos se tragan el veneno simplemente por-que la etiqueta del frasco dice que es un remedio para el dolor del estomago. Solo los tontos. [Pero cuan innumerables son los tontos! “El numero de los necios eis infinito”, dice la Biblia en el Libro de la Sabiduria. Efectiva-mente es infinito. Y la necedad y tonteria que nos ocupa obedece a distin-tas causas, generalmente culpables. Ignorancia supina, haraganeria men-tal, miedo, falta de caracter, egoismo repugnante, estupido y suicida... Y tamblen a la accion psicopolitica del comunilsmo y a su lavado colectivo de cerebros.
(Del libro “Psicopolitica”, por B. Caviglia Campora)
RAZMIŠLJANJA O SLOVENSKI POLITIKI
Brali smo, da bi se morali Slovenci pri določanju svojih političnih ciljev in načina političnega dela ozirati na mnenja in stališča velesil, zlasti ZDA in Sovjetske zveze, ki krojita in usmerjata svetovno mednarodno politiko. Tudi smo brali, da bi morali Slovenci vskladiti svojo politiko s hrvaško politiko tako glede ciljev kakor tudi glede taktike.
Taka mnenja so prav gotovo zgrešena iz manjvrednostnega občutka. Vsak narod — zlasti pa še politično zrel narod — ima in vodi svojo politiko, ima svoje politične cilje, ki jih skuša doseči s svojo politično taktiko. Ame-rikanei imajo npr. svoj pogled na mednarodno politično stanje, svoje politične cilje' in svojo politično taktiko. Enako je s Sovjetsko zvezo. Tudi slovenski sosed (npr. Hrvati) imajo svoje politične cilje in svojo politično taktike, ki se skladajo ali pa tudi ne z našimi političnimi cilji in našo potjo do teh ciljev.
Mi razumemo velike sil, in tudi naše sosede, da bi radi videli, da bi naša politika popolnoma soglašala z njihovo, ker bi jih s tem podprli. Zato iščejo med nami zaveznike za svojo politiko in jih za to delo celo plačujejo. Toda mi ne moremo voditi politike zato, da bi bila komu všeč in koristna, mi moramo in hočemo voditi tako politiko, ki je nam v korist in ki teži za cilji, ki si jih mi postavljamo, To se pravi: Mi Slovenci vodimo slovensko politiko.
Političhi realizem.
Če kje, potem je zlasti pri poltičnem delu potrebno biti stvaren. Nestvarna ali celo demagoška politika se silno maščuje ne samo nad slabim in demagoškim politikom, ampak nad vsem narodom.
V čem obstoja politični realizem? Obstoja v tem, da računamo z resničnim — ne samo urnišljenim-stvarnim položajem, da znamo preceniti svoje sile in ovire pri zasledovanju svojih političnih ciljev, da ne računamo na pomoč drugih, ampak da se zanašamo samo na svoje lastne sile in da ne pričakujemo od lastnega naroda nadčloveških žrtev. Politični realizem se kaže zlasti pri iskanju poti do cilja. Samo poudarjanje cilja, ne da bi pokazali možno pot do cilja, je brez koristi, prazno govorjenje. Prav v tem je politična umetnost, da zna politik (politična stranka ali skupina) poiskati do cilja tako pot, ki ne vodi do neporušne stene, čez katero ni mogoče priti, ampak da zna to steno obiti in po ovinku — čeprav po daljši poti — priti do cilja. V tem oziru je bil izreden mojster dr. Anton Korošec. Ni silil z glavo skoz zid, ni neprestano govoril o slovenskem političnem programu, pač pa ga je z vsem svojim delom uresničeval. Če je bilo notrebno, je napravil korak nazaj zato, da je potem laže napravil dva koraka naprej. Njegova „Sloven-ska deklaracija" iz 1. 1933 je prava politična mojstrovina. Sestavljena je bila tako, da smo vsi Slovenci razumeli, da je v njej izražena zahteva po federaciji in da je — še več — v njej izražena tudi misel o konfederaciji, ki predpostavlja neodvisno slovensko državo, čeprav teh izrazov ni uporabljal.
Biti stvaren ali realen se tudi pravi biti pravičen in zahtevati samo svoje in ne segati po tujem. Med drugo svetovno vojno se je zgodilo, da so zavezniki nekega uglednega Slovenca (ki pa se ni udejstvoval v političnem življenju) vprašali, kakšne bi bile slovenske ozemeljske zahteve po končani vojni. Mož je — ne da bi se preje posvetoval s slovenskimi političnimi ljudmi — odgovoril, da zahtevamo Slovenci od Italije vse ozemlje do Tilmenta, od Avstrije pa do Visokih Tur. Ta odgovor je bil sprejet s pomilovalnim nasmeškom. Take zahteve niso resne. Zahtevajmo vedno samo to, kar je res naše.
Namen političnega delovanja.
Namen političnega delovanja je ustvariti svoji državi, svojemu narodu, svojemu ljudstvu čim večjo duhovno in materialno blaginjo ter srečno, zadovoljno in varno življenje. Niso si pa seveda vsi ljudje edini v tem, v čem obstoja ta blaginja. Nekateri jo vidijo zgolj v materialnih dobrinah, drugi pa zahtevajo še mnogo več, zahtevajo tudi družbene in duhovne dobrine.
Ena najvažnejših družbeno-duhovnih dobrin je gotovo svoboda. In sicer svoboda prepričanja, vere, mišljenja, združevanja, izražanja svojih misli, gibanja, izbire dela in poklica, študija — seveda vse to v okviru moralnih zakonov. Kjer niso najvišje merilo moralni zakoni, tam se svoboda sprevrže v anarhijo (tiskovna svoboda npr. v laž in pornografijo).
Ker pa je človek socialno bitje in živi v družbi, je z družbo tesno povezan in v medsebojni odvisnosti z drugimi ljudmi, zato mora v dražbi, med ljudmi vladati nek red, da bodo svobodo vsi uživali in ne samo močnejši. Vladati morajo enake dolžnosti in enake pravice za vse. Za vse to pa jamči demokracija •— volja ljudstva, volja večine.
Na svobodi in demokraciji sloni pravilno urejena in zadovoljna družba. Zato mora biti osnovna zahteva slovenske politike: svoboda in demokracija, dve vrednoti, ki jih slovensko ljudstvo doma sploh ne pozna, v zamejstvu jih uživa v zelo omejeni obliki, edino v zdomstvu pa jih uživa v veliki meri. Šele, ko bo slovenski narod zaživel v polni svobodi, bo mogel na demokratičen način urediti in rešiti vsa vprašanja svojega skupnega življenja.
Svoboda je torej prva zahteva slovenskega naroda, in vsi napori, ves trud in vse delo vseh Slovencev mora iti za tem, da postane Slovenija svobodna. Svobodna pa bo, ko bo rešena komunistične tiranije.
Zato je prva in glavna naloga tako slovenskega naroda kakor vseh drugih podjarmljenih narodov in držav in sploh vsega človeštva, da se rešijo tega strašnega sovražnika, če se ga ne rešijo, so zaman vsi drugi načrti in cilji. Kdor tega ne uvidi in ne postavlja uničenje komunizma na prvo mesto slovenskega političnega programa, ta maha v prazno.
Slovenska ddžava.
Vsak ^politično zrel narod ih oče živeti v svbji lastni državi. So le majhne izjeme od tega stališča (v £vici so npr. trije frarodi, ki pa nimajo namena priključiti se vsakdo svoji narodni državi). Kdor pozna razpoloženje,
čustvovanje in politično zrelost slovenskega naroda, ta ve, da večina želi živeti v svoji lastni, svobodni in neodvisni državi. Kdor o tem dvomi, ne pozna slovenskega ljudstva ne v 'domovini, ne v zamejstvu, ne v zdomstvu, če pa Slovenci vedno ne vpijemo in ob vsaki priložnosti ne ponavljamo zah-teve po slovenski državi, pa je .vzrok v spošnem prepričanju, da je mogoče govoriti in razpravljati o slovenski državi šele potem, ko bomo rešeni komunističnega režima. Naj v tej zvezi omenim tole zgodovnsko zgodbo. Znane-ga. slovenskega državosovca prof. dr. Leonida Pitamica je med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo neka skupina prosila, da naj sestavi ustavo za svobodno in neodvisno Slovenijo po vojni. Tej skupini je imenovani odgovoril, da je ustavo napisati kaj lahko delo in jo je mogoče sestaviti v najkrajšem času, toda bolj važno je pognati iz dežele kopico okupatorjev. „Storite najprej to, nato pa bomo ustavo kaj hitro sestavili,“ je dejal.
Komunistične države svobodni Slovenci ne maramo. Doslej se je v vsej slovenski emigraciji pojavil samo en človek, ki se v ..Slovenskem glasu“ podpisuje kot dr. Marijan Drevenšek, ki je zapisal, da je pripravljen sprejeti slovensko državo pod vodstvom komunistov' Ni pa za to nesmiselno tezo našel med demokratičnimi Slovenci nobenega pristaša.
Slovenske politične stranke in politične skupine v Izdomstvu, ki žive v polni svobodi, so si danes edine v zahtevi po slovenski državi. Razlikujejo se tu in tam le v vprašanjih taktike, kako inj kdaj doseči državno samostojnost slovenskega naroda, da ne bi prišle v nevarnost sedanje slovenske meje. Tudi so neke razlike o vprašanjih potrebe in načina povezave slovenske države z drugimi — zlasti državami na slovanskem jugu. Eni so proti vsaki povezavi, drugi pa so za povezavo v zvezi držav ali konfederaciji. V obeh primerih gre za zahtevo po slovenski državi, kajti tudi konfederacija predpostavlja neodvisne države, ki se pogodbeno povežejo med seboj. Zato so vsi morebitni prepiri med Slovenci v tem pogledu brez osnove. V načelu smo si vsi edini.
Rudolf Smersu
ZA NAŠO ČAST IN SVOBODO
Mnogi od nas še vzdržujemo zavest, da nam je treba ohranjati čut osebne časti in svobode' ter da imamo poslanstvo utemeljevati in uresničevati svobodo in čast rodne domovine.
Vendar se zdi, da ni brez potrebe postavljati si vprašanje, kakšno vsebino ima čast in kakšno obliko svoboda slovenske domovine.
To oboje ima danes ime pravično urejena slovenska država. Država torej, pravna organizacija slovenskega ljudstva na lastnem ozemlju, taka ki bo v sebi najvišja, z oblastjo, na katero naj bo njen podanik vezan v zadnji instanci, ker v zemeljskem redu ne bo višje oblasti nad njo. če bo ta suverena organizacija kakor koli povezana z drugimi, bo le po dogovoru in preklicno in bo tedaj neodvisna.
Ko nam narod predstavlja jezikovno, razpoloženjsko, duhovno in usodno, torej naravno življenjsko skupnost, vendar ni družba, ker nima nosivca socialne oblasti, ki bi narod kot skupnost predstavljal, formalno izražal njegovo voljo in ji postavljal obvezne norme sožitja. Res družba je šele država, v kateri se v polnosti uresničuje človeška družbena narava. Samo po taki organizaciji more določena skupina človeštva stopiti iz, zaprtosti na oder zgodovine in zaigrati pred vsemi vlogo, ki ji je namenjena po stvaritvenem načrtu, in ji daje lastno, to je najbolj pristno interpretacijo. Brez tega ostaja v zakulisju, le kot skrit pomočnik, če ne sploh samo gle-davec, ki gre tok dogajanj mimo njega, ne da bi mu bila pri njih dana sploh kaka aktivna udeležba.
Vsako ljudstvo, ki je organizirano v državi, je tudi nosivec formalne časti, javne dignitete, ker ima glas na mednarodnih forumih po edino mednarodnopravno priznanem telesu, ki predstavlja ljudstvo.
Končno bomo sprejeli, da samo država lahko v svojem imenu in za svoj račun po lastnih organih za zunanje zveze in organizirani javni sili pogodi in zagotavlja svobodo, ki bi jo ogrožale zunanje pretnje in napadi.
A vendar sam obstoj lastne države še ni v vsem poroštvo časti in svobode. Ta mora biti namreč tudi pravično urejena. Država je lahko na zunaj močna, njeno gospodarstvo trdno in meje krepko zavarovane, a so vendar njeni prebivavci nesrečni, če niso varni pred notranjim nasiljem, jim niso zagotovljene možnosti osebnega duhovnega in kulturnega razvoja v svobodi, javni dohodek ni pravično razdeljen in se jim branijo stiki z zunanjim svetom. Splošna blaginja je cilj, država sredstvo do njega. Zato teženje po lastni državi nima smisla, če ga nagiba le misel na čast rase ali veljavo proletarskega gibanja, ne pa na duhovno in tvarno blaginjo vseh njenih prebivalcev.
Če se torej Slovenci čutimo zrel in zdrav narod, nam je po naravi nujno, da težimo po lastni državi. Saj velja to za vsak narod, pa naj ta pojem opredeljuje na še tako različne načine. Brez dvoma ima močan pomen pri oblikovanju in obstoju vsakega naroda tradicija, spomini na preizkušnje, vse, kar imajo ljudje skupaj radi, in tudi oblike, v katerih se skupna čustva in doživetja izražajo. Vendar se ljudje ne navezujejo na skupno duhovno premoženje. toliko zaradi njegove vloge v preteklosti, kot zaradi tega, kar jim obeta za prihodnost, čustvena moč narodne zavzetosti torej raste iz skupnih idealov, ti pa kličejo po politični organizaciji, ker samo v njej narod doseže polno uresničitev. Vsaka vrsta naroda terja državo po naravni nujnosti in to resnico potrjuje zgodovina: saj ni niti najprimitiv, nejšega rodu, ki bi ne poznal poglavarja ali zbora starešin, v katerem je utelešena oblast kot formalni, bitni element družbe.
Če sprejmemo, da je postulat vsakega naroda lastna država, je pa vendar neustrezno govoriti o narodni državi. Med nami se ta pridevek rad uporablja, a je nepotreben in včasih nalašč odvrača od pristnega pojma o državi. Ko govorimo v svojem primeru o državi, ki je nujen postulat slo-
venskega naroda, mislimo na neodvisno, suvereno državo, ne pa na kako državo v državi, kot se imenujejo v Argentini province ali v Jugoslaviji republike, ki se v glavnem označujejo po narodnostih. Lastna pravna organizacija, po kateri težimo, je preprosto država, kateri je vsak pridevek, kot narodna ali neodvisna, odveč, ker pojmu nič ne doda ali ga celo omejuje.
Po drugi strani naj se slovenska država ne imenuje narodna tudi zato ne, ker po svojem konceptu ne more biti v funkciji slovenskega naroda, ki je le fizična in duhovna podlaga države. Država naj bo marveč v funkciji človeka, vseh sinov in hčera slovenske domovine. V njej bodo uresničene skupne težnje slovenskega ljudstva in bo zavarovan razvoj njegovih duhovnih vrednot, a tako, da bo v ospredju skrbi človek, njegova osebna rast in mesto v družbi, ne pa ideje, razmerja ali vrednote v abstraktni formulaciji, jo kot tako čutili in bodo vredni njene skrbi. Tako bo slovenskim ljudem po rodu in jeziku najbolje zagotovljen miren in varen razvoj posebnih narodnih vrednot, ki bodo pobujale in hranile tudi po svetu razseljene brate in sestre.
Kdaj se bo to usovršenje izpolnilo? Gotovo nam država ne bo podarjena. Pravijo, da človek narodu pripada avtomatično, za domovino si mora prizadevati, da je je vreden, a za državo, če je nima, se mora potegovati. Državo si bomo prigarali ali priborili, če bomo slovenski ljudje vedeli, kaj hočemo, in se kot eden za to odločili in postavili, ne kot za skrajno alternativo ali daljno sanjo, marveč kot za nekaj življenjsko nujnega, brez česar nam za trajno ni obstanka.
Nagiba pa naj nas bolj postavitev svojega kot razbijanje obstoječega. Kar mora zaradi dosege pravičnega cilja preminuti, naj premine. Kolikor je to našemu vzponu v oviro, je prav, da propade. Če bo potem nam v prid in v dobro svetovnim interesom pravičnega miru in napredka, bomo kot samosvoji enakovredno z drugimi sklepali obrambne pakte, stopali v politične bloke in gospodarske skupnosti ter dogovorjeno sodelovali pri razvijanju kulture in tehnike.
Naj bo teh nekaj misli na vod k snovanju osnovne zamisli in nadrobnejših počel, po katerih naj se uredi bodoča Slovenija in življenje v njej. Le če se bomo pripravljali, bomo vredni, da smo poklicani k soodločanju. Domovina od nas tega pričakuje.
B.F.
»Zlasti mu je bilo všeč, da so fantje kar neoboroženi začeli loviti partizane. Ujeli so jih več..(Priznanje o samoniklosti vaških straž v Sajetovem Belogardizmu, stran 441)
INC. FRANCE „FANOCŠ“ E MM ER
2 6.	7 .	1918.	—	4.	12.	1 9 4 1.
France Emmer — Fanouš — kakor so ga navadno klicali — je izšel iz strogo narodno zavedne družine, katere poglavar je sicer po rodu Čeh izbral našo Slovenijo za svojo drugo domovino. Očetov duh čistega narodnjaka in zavednega Sokola je v okolju znane kranjske staromestne družine Savnikov bil svetla zibelka mlademu Fanoušu, ko je po končani realni gimnaziji leta 1936. v Kranju odhajal na češko študirat funžinarstvo. S svojim obiskom zemlji, ki mu je dala očeta, je Fanouš najlepše povezal v sebi vse vrline neupogljive narodne volje do življenja v svobodi in vse, v teku rodov nabrane plemenitosti kranjskega meščana, vedno v prvih vrstah korakajočega v borbi za osnovne svoboščine slovenskega naroda.
Pregelj je v svojemu »Simonu iz Praš“ zapisal, da je Kranj »lastovičje gnezdo, enemu ali dvema rodovoma, trem v stoletjih komaj enkrat. Gnezdo! Nepesemsko," je pribil Pregelj. Lahko pa bi rekli, da je starodavni Kranj prav za stoletnico smrti svojega pesnika rodil iz vrst “romarjev, katerih bolno hrepenenje je pesem, ki je to mesto zapeti ne zna“, fanta, ki je s svojo voljo do borbe za resnično narodno svobodo prvi, ne samo kot študent in inteligent, pač pa tudi kot Kranjčan zapel vsemu narodu s svojo smrtjo, pesem o smislu žrtve in neizmerni ljubezni do trde skale, na kateri se je rodil...
April 1941
Kje je resnično mesto narodno zavednega akademika, je Fanouš pokazal v onih dneh po puču v Beogradu, predvsem pa po nacističnem napadu na Jugoslavijo. Njegovo znanje z oficirji bivše jug. kr. vojske ga je privedlo v vrste jug. četništva in kot tak je Fanouš po prejetih navodilih iz divizijskega poveljstva v Ljubljani pričel organizirati v prvih dneh Velikega tedna 1941 (7. — 9. aprila) samostojno četo kranjskih prostovoljcev, ki naj bi se skupno z jug. vojsko umaknila v notranjost države in od tam v inozemstvo, ako bo treba.
Tiste dni je Fanouš zbral okrog sebe mladeniče vseh slojev, vseh prepričanj in vseh političnih pripadnosti. — Vseh? — Ne, kajti komunistov — katerih v industrijskem Kranju ni manjkalo — ni bilo. Ti so tedaj poniglavo čakali, kaj jim bo njih centrala preko svojega glavnega kranjskega partijca dr. Jožeta Vilfana in njegovega oprode »proletarca Jaka“ naročila.
Čudno zgodovinsko naključje je hotelo, da sta si v onih dneh stala nasproti prav v mestu Kranju Fanouš in dr. Vilfan — bratranca med seboj — a vsak na drugi strani s svojo politično pripadnostjo. Ni pa čudno, da je v tem nasprotju kot prvi stopil na pot borbe za svobodo naroda Fanouš, kateremu sta to narekovala srce in ljubezen do domovine, še manj čudno, pa je, da je v tem zavzemanju borbenih položajev ostal zadaj dr. Vilfan,
Ing. Fanouš Emimer
ki je moral prav tako kot vsi drugi ..proletarci" čakati na „klic Sovjetov", da se je šele lahko lotil boja.
V prvi rundi borbe- med narodno zavedno mladino, katere poosebljenje je tedaj bil Fanouš, in komunistično partijo, katere duhovni oče je bil v Kranju dr. Vilfan, je zmagal Fanouš. S to zmago pa se pričenja njegova obsodba in nasilna smrt po bratomorilčevi roki.. .
Prvi tedni okupacije
Nagli konec vojne z nacisti je preprečil vse namene narodno zavedne mladine, da bi se mogla priključiti zaveznikom. Večina se je zato umaknila na svoje domove, upajoč na navodila iz tujine, kamor je odšla vlada in Slovenski zastopniki v njej. Prihajati so pričela prva navodila: ..Počakajte, dokler skupno z zavezniki ne pričnemo ponovne borbe z nacisti". Kakor za večino trezno mislečega naroda in zlasti njega predstavništva je bila tudi za Fanouša ta londonska poslanica edino odločilna, saj je prihajala od edine uradno priznane jug. vlade. Poslanici je bilo dodanih še nekaj navodil, med njimi: ..Organizirajte se tajno, pripravite edinice, da boste ob prihodu zaveznikov mogli uspešno sodelovati pri očiščevalnih akcijah". Za ta del navodila je prijel Fanouš, ko se je po zlomu nastanil v Ljubljani. Tam so se zbrali tudi številni bivši oficirji, stari in, novi Fanouševi znanci, in iz tega kroga se je pričelo počasi, pa zanesljivo širiti tajno omrežje narodno zavedne mladine.
Kot je znano, je Fanouš spočetka nameraval navezati ilegalno omrežje na ogrodje pripadnosti političnim strankam — SLS in slov. sekciji JNS. Kmalu se je pokazalo, da to ne bo mogoče, ker bi s tem izpostavili okupatorju na milost in nemilost celoten aparat obeh strank. Zato so se on in oficirji
oprijeli druge misli: povezati v borbeno edinico posameznike, zlasti študente in ostalo mladino, jo vzgojiti za borbo in nato držati v stalni pripravljenosti. Iz vrst te mladine, ne ozirajoč se na njeno politično pripadnost, naj bi izšle elitne borbene edinice, ki bi mogle — po navodilih zav. poveljstva — pomagati zaveznikom v sovražnikovem zaledju, še preden bi se zavezniki izkrcali na jug. ozemlju.
V	ta čas — od konca aprila dalje spada Fanouševo snovanje samostojnega slov. četništva. Že tedaj je mislil na kasnejšo povezavo z ostalimi odporniškimi gibanji po vsej Jugoslaviji. A prva naloga je bila: začnimo organizirati najprej doma in to sami brez drugih! V ta čas spada tudi Fanouševo snidenje z izrazito katoliškimi fanti, ki jih je srečal pri pok. Marjanu Kremžarju. V ta čas spada tudi postavitev bistvenega poudarka vsemu gibanju: slovenski narod in njegove koristi!, kar je bilo osrednja točka programa Slovenskega narodnega gibanja (SNG), prav tedaj ustanovljenega na Fanouševo pobudo ob sodelovanju številne katoliške mladine in mnogih oficirjev. S svetlimi narodnimi cilji, zajetimi v izklesano besedilo programa SNG, se je Fanouš podal na delo zlasti med študenti, medtem ko so oficirji pričeli samostojno povezovati nove člane.
V	istem času nekako je v vrstah SLS prišlo do ustanovitve Slovenske Legije, katere načelo borbe (1) se je prav tako skladno ujemalo s pogledi borbene skupine okrog Emmra kakor s cilji borbe Sokolske Legije, nastale iz vrst liberalno-napredno usmerjene slov. javnosti. Zato je umljivo, da ves čas Emmrovega dela ni prišlo do nikakega trenja s katero koli od obeh Legij, pač pa da je celo prenekat^ri član Legije z veseljem podpiral Emmro-vo akcijo, ki je bila »čeprav omejena na manjše število ljudi, -zelo učinkovita"^). Fanouševo delo se je osredotočilo zlasti na tiste manjše skupinice, ki zaradi prešibkosti stikov z večino naroda same niso mogle postaviti lastnih edinic. Poleg „Petrovega gardista", ,;Pobratima“ in drugih manjših je Fanouš naše] ugoden odmev posebno pri skupini ,,Stare pravde" (pok. ing. Črtomir Nagode, Ljubo Sire), katere uton v komunistični OF je hotel na vsak način preprečiti. Prva obdobja skupnega snovanja so Fanoušu na široko odprla poglede v zaledje ustanavljajoče se OF in mu tako dopolnjevala okvir podobe, ki si jo je mogel že sam ustvariti o tej komunistični iznajdbi s pomočjo informacij, dobljenih od najožjih sorodnikov (n.pr. Jela Vilfan, sestra dr. Jožeta Vilfana). Ob utapljanju »Stare pravde" v komunistično OF je Fanouš uvidel, da v tej komunistični organizaciji raste nova skupnost, katere zagona v borbi ne bodo narekovale koristi slovenskega naroda, pač pa slepa predanost komunističnim načelom in pasja ubogljivost komunističnim mogotcem slovenskega pokolenja.
(1)	,.Prvotni cilj te organizacije je bil: pripraviti se, organizirati se in ohraniti do odločilnega trenu.ka, ves čas pa preko tajnega vodstva zastopnikov večinskih strank biti v zvezah z našimi narodnimi predstavniki v inozemstvu." (iSvob. Slovenija — 26. aprila 1951., štev. 17.)
(2)	' »Slovenec", 3. dec. 1942., citira F. Saje.
Fanouš je hotel priti komunistični OF do dna. Nikakor si ni mogel misliti, da ne bi komunistično usmerjenih Slovencev bilo mogoče dobiti za složno narodno delo v ilegali, upoštevajoč pri tem navodila londonske jug. vlade, čeprav je že tedaj vedel po pripovedovanju policijskega uslužbenca J. Vrečarja* * kaj je Onis dejal komunistom (3), je vendarle upal, da bo med vodilnimi komunisti našel toliko slovenskega in narodnega čuta, da se bo mogel z njimi sporazumeti. Kje je tedaj ugotovil točno zasedbo vrhunske mreže okreg Izvršnega odbora OF (IOOF), ni znano; dejstvo je, da je že tedaj v razgovorih stalno navajal imena ljudi, ki so kasneje prišla v zgodovino slovenskega naroda kot krvavi izvrševavci Kominterninih ukazov.
OF, ki je tedaj pravzaprav živela samo še v glavah slovenskih komunistov in njih bodečih sopotnikov, je prve tedne po okupaciji samo čakala nadaljnjega razvoja svetovnih dogodkov, podpirajoč pri tem na eni strani nacistično zasedbo Slovenije (4), na drugi strani pa preko svojih članov in somišljenikov mimo sedela v pisarniških prostorih nemškega izseljeval-nega načrta na Gorenjskem (5). V prvih tednih je KP Slovenije našla odmev samo med partijci in kulturnimi boljševiki, katerih prva misel je bila, vzpostaviti čim več stikov z mladino ter jo prikleniti nase. Zato so v tem obdobju, zlasti pa po pričetku sovražnosti med ZSSR in Hitlerjevo Nemčijo, bili slov. kulturni boljševiki dovzetni za razgovore z mladino vseh vrst prepričanja. Zato so se tudi z Emmrom sestajali in spuščali v debate, vedoč pri tem, da je okrog Emmra že povezana izbrana skupina mladine. Fanouš je o teh razgovorih zadosti izčrpno poročal svojim fantom, resne narodno zavedne osebnosti pa pogosto spraševal za nasvete in njih poglede. In čim pogostejši so bili stiki s kulturnimi boljševiki, tem jasneje so on in njegov krog videli, da gre slovenski narod v nov duhoven razkol, čigar popolno izvedbo so si mogli želeti edinole komunisti, dobro se zavedajoč, da bodo na ramah idejno razkosanega naroda z lahkoto izvedli revolucijo po Lehen-„Langerjevih“ načelih (6).
S prvimi ilegalci KP v Iškem Vintgarju in s povezavo vodilnih partijcev je med OF zaplul nov val aktivnosti. Postali so odkritejši v svojih izjavah, v razgovorih z Emmrom pa že očitno poudarjali nujnost podreditve vse akcije za osvoboditev slovenskega naroda Komunistični partiji. Zato Juš Kozak v svoji obglodani „Leseni žlici" (str. 60) tako strupeno popisuje svoj razgovor z Emmrom, podajajoč mu s tem najlepše spričevalo o njegovi
(3)	Onis, šef O VRE: „svoj cilj — razbitje Jugoslavije, za kar smo se borili mi in vi, smo dosegli, zdaj pa mirujte!" (Koledar Svob. Slovenije 1951, str. 120.)'
* (alias Kanguro kot pripadnik Komunistične partije, kateri je zvesto služil ves čas revolucjje),
(4)	prim. Koledar Svobodne Slovenije 1951 — str. 120.
(5)	»Vilfan, jaz in še dva advokata smo prišli na oddelek, kjer so izdelovali načrte za izselitev. Pisali smo od jutra do večera." — Iz pripovedovanja dr. Aleša Stanovnika Jušu Kozaku — pri. Lesena žlica, str. 244.
(6)	prim. Koledar Svobodne Slovenije 1951 — str. 101.
narodni zavesti in zvestobi slovenski krvi, ko pravi: “Emmer se je odločno uprl vsakemu sodelovanju z marksisti... Nazadnje je žolčno in fanatično da so se mu iskrile oči, izjavil, da z marksisti ne bo pod nobenim pogojem sodeloval."
Borba med SNG in OF
Brezobzirna komunistična miselnost, da smejo samo oni in nihče drugi voditi narodni odpor proti okupatorju, je v Emmru popolnoma ubila sleherno vero, ki jo je dotlej še imel, da bi mogel s komunisti skupaj stati na obrambnih okopih. Bil je tedaj resnično zagrenjen in razočaran nad tolikšnim pomanjkanjem slovenskega čuta med vodilnimi komunisti. Bil pa je tudi tako idealen, da se ni mogel otresti upanja, da bodo komunisti resnično samo tajno organizirali svoje oddelke, nato pa ob ev. prihodu Bdeče armade postavili svoje zahteve v skupnem zboru celotnega narodnega predstavništva, sklicujoč se na jakost organiziranih množic. Bil je tako idealen... Zato se je še bolj zagrizeno vrgel na organizacijo mladine, da bi v teh jedrih nastal protiutež komunističnim udarnim aktivom: njegovo delo se je zaradi komunističnega rovarjenja moralo usmeriti tudi v vzgojo protikomunističnega kadra, katerega „cilj (je bil), da zbira protikomunistične vrste, jih s propagando utrjuje v protikomunistični miselnosti." (7)
V številnih razgovorih s svojim krogom je tedaj Emmer prikazal položaj slovenstva v vsej svoji goli krutosti: na eni strani KPS, ki je pripravljena podvzeti vse, samo da prepreči, da bi resnično narodni odpor zrastel iz vrst slovenske mladine; KPS, ki se verjetno ne bo ustrašila iti z orožjem v roki nad lastne brate; KPS, ki se ne bo pomišljala, ovaditi okupatorju njej nasprotne elemente kot škodljive okupatorju, na drugi'strani pa Emmrova skupina, ki hoče in mora biti trdno odločena v „danem trenutku zgrabiti za orožje proti komunistom" (8), ako bi bilo to potrebno; Emmrova skupina, ki se ne sme ustrašiti zavzeti najodločnejšega stališča v vrstah protikomunistično usmerjenih ilegalnih organizacij — Slovenske in Sokolske Legije ter drugih manjših skupin. Takšen prikaz položaja in mesta svoje skupine v njem Emmer ni obdržal samo v besedah, ampak ga je pričenjal uresničevati s trdnim in vztrajnim delom na terenu, čigar tezo dela so tedaj prevzeli zlasti pok. Danilo Koprivica, Milan Kranjc, Marjan Sterniša, Vasiljevič „Istok“, Jule Vičič, Lesjak „Lampe“ med oficirji in Kralj Janez, Danilo Capuder, Šule Tomažič, France Kremžar ml. pa Jalovec, Jarc, Jelen med mladino poleg drugih.
Njegovi fantje so se zagrizli v delo. Prva želja vseh je bila, čim prej priti do samostojne tiskarnice. Res je Emmer kmalu bil v posesti več ciklostilov, še posebno pa je bil vesel, ko so fantje iz KA* preskrbeli lepo ročno
(7)	„Slovenec“, 3. decembra 1942., citira Franček Saje v svojem tekstu
„Belogardistična skupina kaplana Glavača".
(8)	„’Slovenec“, 3. dec. 1942.— citira Franček Saje.
* (Iz katere so po zahtevi prof. E. Tomca bili odslovljeni).
tiskarnico in z njo pričeli delati. Pojav protikomunističnega tiska v ilegali je živo zadel komuniste, saj se je nekdo, po njihovem „nepoklican“, lotil področja, na katerem so oni še posebej hoteli biti neomejeni gospodarji. Svojo tiskano literaturo je Fanouš tedaj uspešno pošiljal med vodilne plasti okrog OFr pri čemer sta mu še posebej pomagala že pokojna Brecelj Tone, najmlajši sin pok. dr. Antona Breclja, ter Kosmač Franci, ki sta kasneje skupno z drugimi trnovskimi fanti prešla v OF, Z razpečavanjem literature je Fanouš posebno uspešno vršil svojo drugo nalogo: razdiranje OF skupnosti. ,,Imel je dobre zveze z vodilnejšimi plastmi OF ter je kmalu posegel s svojim delovanjem prav v vodstvo te organizacije in na ta način razdiral zločesto skupnost, k: se je ustvarjala pod vodstvom komunistov." (9)
Za tiskom se je Emmer posvetil radijski postaji. Vedel je, da OF pripravlja eno v Ljubljani in da iščejo namestitev še za drugo. Vedel je, da mora biti nekje še postaja bivšega angleškega konzulata v Ljubljani. Tudi to akcijo je izvedel (10).
Komunistična zagrizenost, spraviti vsa odporniška gibanja pod en plašč in tem dati znalce sovjetskih vojakov slovenskega pokolenja, je Emmra vedno bolj gnala v odločno borbo s komunisti. To še bolj tedaj, ko so komunisti pričeli z nekaterimi manjšimi izzivalnimi akcijami, s katerimi so hoteli priklicati okupatorjevo maščevanje nad nedolžno prebivalstvo, s prebegi v gost pa pomnožiti svoje pripadništvo. Tako Fanouš kakor njegov krog- so tedaj uvideli, da bodo šli naši komunisti slepo po navodilih Kominterne, ne ozirajoč se na narodove žrtve. Tako Fanoušu kakor vsej trezno misleči slovenski javnosti, ki je komunistična propaganda še ni zbegala, pa ni bilo umljivo, da bi ,,nekaj turistov", kakor je gospodar čebinove kmetije označil CK KPS ob njegovem sprejetju Kardeljevega proglasa (11), narekovalo pot bodočnosti slovenskega naroda. Neznatna manjšina partijcev naroda ni mogla predstavljati, še manj pa mu vsiliti svojo voljo. Zato se je v onih dneh porodila v vrstah oficirjev misel, kako onemogočiti delovanje članom CK KPS ali kako ..pobijati aktiviste OF“ (12), kar pa ni našlo odmeva, kajti nihče se ni drznil prevzeti nase odgovornosti. Lotil pa se je Fanouš, zlasti na prigovarjanje ljubljanske trnovske skupine pri njem, načrta, kako odvrniti sopotniš-ko družbo Brecelj - Stanovnik od OF in KPS. Za akcijo se je tedaj prostovoljno javil Trnovčan, sin avtotaksista, Janez Kuhar, o čigar pripadnosti k OF pa Fanouš tedaj še ni vedel ničesar. Janez Kuhar in ne Janez Lombar, kakor to piše Saje Franček, je hkrati z drugimi Trnovčani (Brecelj Tone, Kosmač Franci, Goršiči itd.) prdstopil nekaj prej v OF, Emmru pa še nadalje hlinil pripadnost zlasti po navodilih dr. Aleša Stanovnika samega. Kuhar je zato celo akcijo,, katere obseg je še sam z bujno domišljijo pove-
(9)	Prav tam.
(10)	Prim. Kol,dar Svob. Slov. 1951 — str. 151/2.
(11)	Pri. Koledar 1951 — str. 106.
(12)	F. Saje, Belogardistična skupina kaplana Glavača, citat iz „Slov. Poročevalca" 9. dec. 1941.
čal, da bi si s tem pridobil naklonjenost v višjih krogih trnovske OF, izdal Alešu Stanovniku.
S tem pa sta Fanouš in njegov krog dobila v očeh KPS mesto resnega nasprotnika, katerega delovanje je treba nemudoma zatreti.
Septembrski odlok I O O F o prepovedi
drugih osvobodilnih gibanj razen O F
Z ustanovitvijo Centralne celice Varnostne službe KPS (CK VOS) pod vodstvom dr. Vita Kraigherja „Marjana“ in Zdenke Kidričeve „Mar-jete" je OF — KPS krenila na pot brezobzirnega obračunavanja s svojimi nasprotniki; pričela je zbirati „dokazilni material" in delo iskanja belogardistov" zlasti osredotočila na tiste posameznike, katerim revolucionarna aktivnost v organiziranju tajnega omrežja se ni hotela podrediti KPS; bistveni namen CK VOS-a je bil, tudi z umori preprečiti sleherni narodni odpor izven OF. Kakor so na eni strani v tistem času informirale laške oblasti o delovanju nacionalnega odporniškega gibanja komunistične aktivistke a la dr. Emilija Krebsova, Pirnat Nada ,,Dama“, sestre Magdičeve, Vrhunec-Tepinova in drugi, tako sta dr. Vito Kraigher in Rudolf Janhuba pričela vzgajati v Stepičevi kleti v šiški prve atentatorje. „Ev. akciji aten-taterskega značaja, ki bi se končala s smrtjo obtoženca, je bilo treba dati pravno osnovo," je kasneje dejal dr. Kraigher pri zaslišanju, kjer tudi ni zanikal prej navedenih imen aktivistov in njih delavnosti, zato je 10 -OF na ..genialni" predlog ..Krištofa" Edija Kardelja v septembru 19411 sprejel zakon „o kaznovanju vseh narodnih zločincev in odpadnikov",
Emmra objava tega ,.zakona" resnično ni presenetila. Kakor je „vedel z gotovostjo, da bo prej ali slej postal žrtev kakšnega atentata" (13), tako si vendar ni mogel misliti, da bi komunisti pričeli streljati sredi Ljubljane. KPS pa je samo čakala ugodnega trenutka, kajti „samo sodbo je bilo izredno težko izvršiti". (14)
Da se je na protikomunistični strani, zlasti pa v Emmrovem krogu, po -objavi tega „zakona“ pričelo pospešeno povezovanje narodne zavedne in s krščanskim duhom prepojene mladine, da je bila ta mladina iz dneva v dan bolj odločna v svojem neodjenljivem stališču do KPS, da je v tem času droben začetek kasnejšega vsenarodnega odpora in spoprijema s KPS, pade vsa krivda nad prelito krvjo v revoluciji izključno samo na KPS in njen septembrski „zakon“, s katerim ni dovolila nobenega drugega odporniškega gibanja razen svojega. Če je kot prva žrtev padel Fanouš, je njegova smrt samo potrdilo resnično odločne volje in borbenosti njegove skupine, da se ne misli nikoli ukloniti komunistični diktaturi, pa naj bi njeno nastopanje bilo postavljeno na še bolj prožno osnovo.
(13)	JSlovenec", 3. dec. 1942., citira Saje.
(14)	Franček Saje, Belogardistična skupina kaplana Glavača.
Razširitev omrežja SNG na Dolenjsko in Gorenjsko
Z nekaterimi obiski na Dolenjskem in Notranjskem je Fanouš v družbi z drugimi fanti iz svojega kroga povezal najbolj odločne in zavedne fante, od katerih so mnogi že bili vključeni v Slovensko legijo. Fanouš njenega delovanja ni kontroliral, kakor bi to rad prikazal Juš Kozak (15), pač pa je preko teh fantov hotel vsem skupaj povedati, da nam v komunistični OF raste nov okupator, silne j ši od Nemca in Italijana, bolj grozovit v svojih dejanjih in stalnejši v svojem obstoju, ker bo na naši zemlji ostal dlje kakor okupatorji. Emmrovo razgaljevanje komunističnih namer je mnogo pripomoglo, da je v vrstah Slovenske in Sokolske legije zrastel tako močan protikomunističen duh; Emmrovo z dokazi podprto navajanje dejstev je tudi mnoge druge dijaške skupinice in klube nagnilo k bolj odločnemu stališču. Daši Emmru nikdar ni uspelo, da bi na isti liniji povezal svojo skupino s Stražarji, kakor to napačno tolmači Juš Kozak (16), dasi ni bilo nikakega dogovora z drugimi skupinami o skupnem nastopu, je vendarle Fanouš s svojim trdim delom postavil temelje krogu ljudi, ki „so vztrajali še naprej v borbi proti komunizmu ter čakali na trenutek, kdaj bodo to borbo v dejanjih mogli začeti" (17).
Z uspelo povezavo trikota Rakek-L j ubij ana-Novo mesto, vključujoč še posebej uspešne postavke v Kočevju, Ribnici, Zalogu in drugod, je Fanouš prešel na povezavo Gorenjske. Uvodne kanale je dobil preko svojih znancev; ti so mu služili zgolj za predajanje informacij, razpečevanje literature in zbiranje podatkov. Hotel pa je takoj več: poslati na Gorenjsko vsaj dva člana — oficirja, ki naj bi obiskala vse važnejše kraje ter preko že postavljenih zvez pričela z organizacijo tajnega omrežja SNG. Fanouš je hotel, da bi bila povezava Gorenjske, Dolenjske in Notranjske čim bolj popolna, da bi v dneh pričetka tajnega oddajanja radijske postaje, nameščene v Zaplani nad Vrhniko, ta postaja resnično zajela čim večji krog slovenskega naroda; hotel je tudi, da bi se z izvedeno povezavo vključilo SNG kot idejna formacija in Slovensko Četništvo kot nje bojna organizacija v sklop „jugoslovanske vojske v domovini" pod poveljstvom Draže Mihajloviča.
Za povezavo Gorenjske se je prostovoljno javil pok. poročnik Jule Vičič. Zaprosil je le, naj bi Fanouš preskrbel zanj in za spremljevalca vse potrebne dokumente, seveda potvorjene.
Atentat
S tem se je KPS ponudila dolgo iskana prilika za izvedbo atentata.
KPS OF je namreč ugotovila, da Fanouša ne bo mogoče kar tako odstraniti. Zato je poskušala z miniranjem njegovega kroga. Dasi je bil Fanouš po Kuhar-Stanovnikovi aferi silno previden, je vendarle v zadevi iskanja lažnih dokumentov za Vičiča nasedel od KPS pripravljeni pasti...
(15)	Lesena žlica, stran 61, opomba.
(.16) id.
(17)	„Slovenec“, 3. dec. 1942., citira Saje.
Kakor je znano, je Fanouš preko svojih znancev na ljub. trgovski akademiji spoznal med drugimi tudi dva študenta, Kosa Bojana in Majcena Miloša, s katerima se je včasih srečaval v „Ljubljanskem dvoru" ob prehodu železniške proge na Tyrševi cesti. Oba posebne zaposlitve tedaj nista imela, bila sta študenta ad hoc, ukvarjala pa sta se med drugim tudi v prekupčevanju z nemškimi markami in laškimi lirami. Po pripovedovanju obeh je Fanouš sklepal, da imata poznanstvo z nekaterimi Gestapovci, tudi podvrženimi črnoborzijanskim poslom. Da bi ga še bolj uverila o svojih povezavah z Nemci, sta mu sredi novembra 1941 natvezla zgodbo, češ da ju OF preganja kot narodna izdajalca, ker sodelujeta z Nemci. Fanouš, ki je ilegalna bivališča dobro poznal, saj se je moral zaradi OF groženj in denunciacij pri Lahih pogosto seliti iz sobe v sobo, menjavajoč skrivališče, jima je preskrbel tajno stanovanje. In to v času, ko je najbolj rabil dokumente za Vičiča. Niso ga mogli odvrniti pomisleki nekaterih njegovih prijateljev, češ da fanta nista zanesljiva in da nista kaj prida, kajti vedel je samo, da je obljubil Vičiču: ..Preskrbel ti bom dokumente". Zaprosil je torej Majcena in Kosa, naj pri svojih gestapovskih znancih poizvesta za možnost dosege potvorjenih dokumentov za kretanje po Gorenjskem. Oba sta precej časa motovilila z odgovorom, slednjič pa sporočila, da je nekaj upanja, a da bi se moral iti Fanouš sam pogovoriti z dotičnim Gestapovcem.
Razgovor se je za nekaj dni zavlekel, ker je prav tedaj bilo treba dokončati zadnja dela pri nameščanju radijske postaje na Zaplani; prav tedaj natisniti preko 20.000 letakov s pozivom „Zbirajte se okrog Londona", s katerimi je bila Ljubljana dobesedno zasuta koncem novembra; prav tedaj razmnožiti proglas Slovenskega četništva; prav tedaj dokončati šifre za London in Dražin glavni stan na osnovi razdelitev črk po posameznih členih Cerkvenega kodeksa; prav tedaj dogovoriti se s Sokoli na Sušaku o skupni akciji; prav tedaj je Fanouš končno moral polagati zadnje izpite in oddati diplomsko delo na tehtnični fakulteti (fužinarski oddelek).
Slednjič je do razgovora le prišlo. Takole pripoveduje atentator morilec Edi Štefan Brajnik, kakor je o njem že izpovedal pok. dr. Vito Kraigher (18), Frančku Sajetu: „Emmer je hotel na vsak način priti do orožja in do večjega števila legitimacij Gestapa. člana VOS so z Emmrom povezali kot z višjo zvezo, češ da ima dobre stike z Gestapom in bi lahko nabavil legitimacije in orožje.. . sestanek bi morala imeti v hotelu Miklič. Član VOS ga je čakal dolgih 15 minut, dolgih zato, ker je pri sosedni mizi sedel Hacin, ki bi. ga lahko spoznal. Zato je hitro odšel, ne da bi dočakal Emmra. Drugi dan sta se z Emmrom našla pred kavarno Evropo in se dogovorila za naslednji dan 4. decembra, da se najdeta pred staro cerkvijo v šiški. Emmer je po dogovoru prišel ob dveh popoldne. Za akcijo je ves trg obkolilo šest članov VOS. Emmer je bil ustreljen pred karabinjersko patruljo, ki se je tam nahajala in ob prvih strelih pobegnila."
(18)	prim. Koledar Svob. Slovenije 1951 — str. 152.
Tako hladnokrvno pripoveduje o svojem dejanju mlad fant, eden tistih, o katerih je dr. Kraigher dejal, ko je navajal njih imena, da so bili pripravljeni še tako divje zamišljeno akcijo izvesti do kraja.
CK VČS je tiste dni triumfiral, Uspešno izvedeni atentat nad Emmrom je odprl novo pot odstranjevanja političnih nasprotnikov; podrl je v zavesti prenekaterih SKJevcev pomislek, da je moriti greh; podrl v očeh zaslepljene slovenske javnosti zdrav čut presojanja o groznih dejanjih, ki se jih je KPS s svojo OF pričela lotevati: za vsako ceno ubiti že v kali vsak narodni odporniški pokret, odstraniti vse nasprotnike in utreti pot samo eni ideji komunistične strahovlade na Slovenskem.
Emmrov grob v Kranju danes morda ne obstoja več. Ne samo, da mu je poslednji kamen vrgel na krsto pohuljeni Juš Kozak v svoji Leseni žlici
(19), ko je zapisal, da mu je ob odprtem grobu govoril Gestapovec, za kar ne bo nikoli in nikjer dobil nobene priče, ker to ni bilo res, ne samo, da se je,,Slovenski poročevalec" v svoji številki 9. decembra 1941. razbesnel z vsemi svojimi propagandnimi registri laži in klevet na Emmrov račun, današnji oblastniki so tudi izravnali grob fanta, ki je padel kot idealist v borbi za večne narodne cilje.
Mesto Kranj, čigar narodna zavednost nikdar še ni zatemnela, bila v času strahovlade OF med vojno in je pod sedanjo diktaturo KPS samo globoko skrita v notranjosti src resničnih meščanov, se bo v dneh, ko bo zasijala svoboda nad njegovo skalo in obema rekama, ki jo oklepata, spomnilo, da se je v njeni sredi rodil fant, ki je prvi dal svoje mlado življenje, dobro se zavedajoč, da je komunizem hujše zlo kakor okupatorjevo nasilje.
Pavle Rant
(19) str. 61
Edi Štefan Brajnik, gl. sliko v Slovenskem zborniku 1945, priloga slik na str. 169/1, sedma slika.
Odprtost, strpnost
pa komunistična okupacija Slovenije!
Didnak je nedavno prejel lepo razmnoženi zbornik Draga 80 (15. študijski dnevi, Opčine, 30.-31. avgusta 1980); izdalo Društvo slovenskih izobražencev, Trst 1981, 88 strani. Vsebuje 3 predavanja (škof Lorenzo Bc-llomi, Vera in kultura za svobodnega človeka; Marij Maver, Slovenstvo v svoji kulturno politični informaciji danes; prof. Franc Perko, Slovenska Cerkev iz preteklosti v prihodnost) in debato.
Že naslednjega dne je Didnak potrkal pri Blaže tu in mu pripovedoval svoje vtise. „To, kar odlikuje lansko Drago, je odprtost, volja za dialog, strpnost."
Blaže: „Samo da ni tste pluralistične vrste, kot je pokoncilski eku-
menizem: malo naj popuste protestanti, malo (ali veliko) Cerkev, pa bomo skupaj."
Didnak: „Razumem, da se z verskimi nauki, z dogmami, ne sme mešetariti. V Dragi je šlo za politične in kulturne zadeve, kjer je pluralizem na mestu. Poslušaj, kaj je nekdo dejal v debati: »Obstaja upanje, da bodo slovenski marksisti sprejeli miselnost evrokomunizma, da nobena ideja ne bi smela biti privilegirana."
B.: To kliče po več pripombah. 1.) Predpostavlja se, da je evrokomu-r.izem boljša, bolj človeška oblika komunizma. V resnici je samo ena izmed osvojevalnih taktik komunizma, nevarnejša od običajnega togega in surovega marksističnega žargona. 2.) Ako komunisti pristanejo na to, naj njih ideja ne bo privilegirana, se mnogim zahodnim ljubiteljem udobja zdi nekaj velikega. V resnici je velika sramota imeti marksistično mešanico zmot, slepil in neumnosti za enakovredno verskim in filozofskim idejam zahodne omike. 3.) Upanje, da bodo slovenski marksisti priznali, da partija nima »sempre ragione" kot Duce, in se s tem odpovedali oblasti, je smešno in nevarno.
D.; Prisluhni drugemu debaterju: »Sposobni smo zdaj pogovora, ki smo se ga naučili ob medsebojnem spoštovanju (...) Spoznali smo, da imajo ti kristjani in ti marksisti v vzhodnih državah danes nalogo, da nam predstavijo to novo prečiščeno krščanstvo, kot pravi prečiščen marksizem, brez iluzij (...)“.
B.: V tej izjavi sozveni kantilena o triumfalizmu in konstantinizmu Cerkve. Potrebno naj bi ji bilo trpeti suženjstvo, da se očisti. Trinogi marksisti se pa menda očiščujejo, ko suženjstvo izvajajo nad Cerkvijo in milijoni brezpravnih. Ne razumem, kako se kdo v takem položaju nauči medsebojnega spoštovanja. Sadistični trinog — vzemimo za primer Srba Branka Sudar-ja, načelnika varnosti v ječah Stare Gradiške — sikne v političnega kaznjenca — bil je to dr. Marko Veselica — :„Ti si zame hujši hudodelec in lopov kot tisti, ki so lastni materi odsekali glavo, posiljevati svoje otroke ali ropati zasebno ali državno lastnino." (Gl. Studio Croatica, št. 80-81, junija 1981, str. 33).
D.: Kaj praviš pa k temu: Med vojsko so bili »zares žalostni dogodki, ki so prinesli človeško veliko slabega (...), so pa eni in drugi strani prinesli veliko pravih, resničnih mučencev (...).“
B.: Vidiš, do takih enačb vodi pluralistična matematika. Pa ni mož malo razložil, kaj misli z mučenci ?
D.: Tole: »Prepričan sem za par mojih sošolcev, ki so padli v vojni ali takoj po vojni, da so padli res za vero in za mučeništvo (!). Tako so tudi nekateri res padli za svojo idejo komunizma. Naj bo vsem slava!"
B.: Slovensko zemljo je obilno napojila kri pravih mučencev; v njihovem zasluženju je naše upanje. Kri onih drugih pa ni sveta. Lahko občudujemo njih trdnost in požrtvovalnost, na žalost pa so jo darovali zmoti in rabljem našega naroda. Ne morem jim klicati slavo.
D.: Za medvojni čas, tako drug debater, „ne moremo še podati neke objektivne sodbe, kako in koliko je bil soudeležen škof Rožman, koliko so bili drugi duhovniki itd.“
1$.: čisti pluralizem s pogledom na „matico“, da bo mir na vse strani. Nekaj podobnega je utegnilo vplivati na prikaz medvojnega stanja, kot ga je podal profesor iz Ljubljane. (Glej, Didnak, to je velika težava za dialog, če se moraš vrniti v socialistično kletko!). Takole je povedal in se bere: „V tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa se je tudi ob sodelovanju Cerkve, oziroma nekaterih duhovnikov razvilo domobranstvo, oborožena formacija, ki je sodelovala z okupacijskimi silami. Objektivno gledano je bilo to nedvomno zgrešeno.*1
Na to je treba reči: Tisti, ki so od vsega početka sodelovali z okupatorjem, so bili komunisti. Le tako so lahko raznetili revolucijski požar. Na zunaj so oznanjali (brezupni) boj z okupatorjem in za osvobojenje, po tisoč diplomatskih, vojaških in osebnih zvezah (npr. komunistične priležnice tujih častnikov), ovadbah, izdajah pa so skupaj z okupatorjem uničevali desetti-soče slovenskih življenj, druge pa porivali okupatorju za odvažanje v taborišča lakote, bolezni in smrti, zakaj slovensko ljudstvo je sovražilo komunizem. č'e je samoobrambna nujnost rodila vaške straže, po italijanski predaji pa domobranstvo, to niso bile oborožene formacije za sodelovanje z okupacijskimi silami. Odkod si ljubljanski profesor jemlje pravico, da boj za obrambo življenj in imetja, za vero in svobodo proti najhujšemu sovražniku in končnemu, najbolj pogubnemu okupatorju slovenskega naroda obsodi in si pri tem pripisuje objektivno gledanje?
Značilno pa je, da v duhu pluralističnega poravnavanja dodaja, da „sub-jektivno gledano, upoštevajoč njihove namene, pa ne moremo govoriti o narodnem izdajstvu, saj ni bil njihov1 namen uničevanje slovenstva.** Kakšna prizanesljivost: „ne moremo govoriti"! Toda prav isto: narodno izdajstvo in uničevanje slovenstva moramo (!) naprtiti komunistom, vendar tega nihče v debati ni zinil.
D.: O škofu Rožmanu pa kar lepo govori!
B.: Lepo? Previdno: „Položaj ljubljanskega škofa Rožmana je bil izredno delikaten. Tisit, ki so z njim takrat skupaj delali in ga dobro poznajo, vedo povedati, da je pomagal in reševal, kjer koli je mogel. (Blažetova pripomba: Ali so to objektivne sodbe ali ne? Vprašam prej omenjenega debaterja). Imel pa jc stike z okupacijskimi oblastmi, čemur se kot škof skoraj ni mogel izogniti. Moja pripomba: Seveda ne; ni smel, ne ni mogel — v dobro ljudstvu in Cerkvi. Vendar je bilo njegovih stikov z okupatorskimi oblastmi mnogo manj kot tistih, ki jih je z njimi imelo vodstvo KP in OF).
Nato pa beremo ..opravičilo** škofa Rožmana, kakršnega si profesor teologije ne bi smel privoščiti, pa naj še tako gleda na okupatorje svoje domovine, čuj: ..Nastopal je proti OF v prepričanju, ki je takrat (I!) prevladovalo (!) v katoliški Cerkvi, da je namreč komunizem — OF je namreč vodila komunistična partija — nezdružljiv s krščanstvom.** Spoštovani dr.
teol., to prepričanje, ta nauk velja v Cerkvi od prve obsodbe tega skoz in skoz perverznega nauka in gibanja preko vseh ostalih obsodb; velja danes in bo veljalo vedno.
D.: Teh stvari se v debati ni nihče pritaknil. Tako se je ohranilo ozračje medsebojnega razumevanja, popuščanja, sloge.
B.: To boli, boli. Številke, ki jih je prof. Perko navajal o razkristjanje-vanju Slovencev, so strahotne, čeprav je nekdo zatrjeval, da niso važne. »Cerkveno vernih ali praktičnih vernikov** je do 20%! Mlade duše, pa maj so s krstom stopile v skrivnostno Kristusovo telo ali ne, so od prvih let plen duhovnih rabljev: otroških vrtnaric, učiteljev, profesorjev. Naloga teh moriv-cc-v duš je iztrebiti iz njih milosti in ji zaloputniti vrata, brizgati pa vame materialistični, protibožji, nečloveški marksistični strup. Medsebojno spoštovanje, strpnost, pluralizem — ne, stokrat ne! Vselej in povsod je treba ovajati ta duhovni rodoljnor, ki je v par desetletjih povzročil v našem narodu razdejanje, kakor ga prej v vseh stoletjih niso mogli nobeni sovražniki in nobene krive ideje. Zastrupljeno je vise kulturno in družbeno življenje. Prof. Perko je omenil vsaj primere »potvarjanja narodnih pesmi ali kulturnih tvaritev, kjer se omenja Bog ali imajo pa versko vsebino. To je pravi kulturni škandal, ki je pri nas nekaj vsakdanjega.“
Takrat je vstopil urednik Sija. „Te grozote je Sij razkrival in ovajal. Zato med sredinci ni bil priljubljen," je dejal.
D.: Tudi v Dragi 80 ga Marij Maver v svojem predavanju ni lepo predstavil.
Urednik Sija: Prikazal ga je naravnost sovražno. Pa ga je vsaj omenil. Ni pa porabil niti besedice za Vestnik, Tabor, Smer v slovensko državo. Pa bi jih moral imenovati in priporočiti. To so listi, ki so »pomenljivejši in zna-čilnejši" — Mavrovo sodilo! — kot vsa marksistična plaža in večina ostalih, zlasti sredinskih. Nekateri jih odpravljajo, češ da so obtičali v letu 1945. Ravno nasprotno! Ti listi kažejo pravo podobno našega v prepad drvečega časa, odkrivajo vzroke propada, usmerjajo v rešitev ter pozivajo,1 dokler je še čas, na boj z »največjo nevarnostjo naše dobe" — komunizmom.
G. Maver se je dotaknil Sija, pa se mu je označitev popolnoma ponesrečila. Namen Sija je vendar bil delo za samostojno slovensko državo in boj s komunističnim okupatorjem naše domovine. Po tem, koliko je svoj namen dosegal, bi ga lahko pravično sodil. Pa ne. Začenja, da naj bi bil Sij pendant Glasu Slov. kulturne akcije. Nikdar! Po razkolu v tej organizaciji smo ustanovili Sij s pravkar opisanim namenom, medtem ko naj bi Glas po izjavi novih voditeljev SKA ostal le notranje glasilo; pa se je takoj spolitiziral. Sij se ni spolitiziral v glasilo skrajnega protikomunizma; tako glasilo je od kraja hotel biti; v odnosu do smrtonosnega zla je sredinska dobrohotnost neumnost in najhujša nevarnost. Maver mu prideva »deklarirano superka-toliškost". Sij ni nikoli izjavljal, da je superkatoliški, zmerom pa se je ravnal po katoliških načelih. (Maver uporablja dve oznaki skrajnostnega opredeljevanja; hoče s tem smešiti Sij, pa osmeši sam sebe: posredno razglaša
za modro, da bodi proti komunizmu cincavski in v katoliški veri polovičarsko zmeren.) Naslednja trditev, da je Sij kritiziral slovensko Cerkev, ne odgovarja resnici. Nasprotno — Sij je zmeraj s spoštovanjem govoril o neprecenljivem delu Cerkve in duhovnikov; prvi jih je branil pred napadi švicar-sko-nemškega Slovenskega Glasa; branil preteklo delo Cerkve proti obtožbam dr. Franca Rodeta itd. Če pa je odklanjal neupravičene trditve kakega Truhlarja, Grmiča — za Sijem, so se počasi opogumili drugi —, nadškofa Pogačnika, to niso napadi na slovensko Cerkev. Nazadnje si Maver drzne Siju podtakniti, da je „segal po neetični polemiki". Kdaj? Kdo? Odločno zavračam to grdo obrekovanje.
Naj se po zavrnitvi dezinformacije o Siju povrnem na izpustitev Vestnika, Tabora in Smeri v slovensko državo. Ravno predavanja, kot je bilo to v Dragi, bi moralo ljudi opozoriti na publikacije, ki bravce dramijo iz potrošniškega in sožitvenega ugodja, jim bude vest in jih kličejo na trdo delo za duhovni prerod slovenskega naroda, za njegovo osamosvojitev iz jugoslovanske ječe, za osvobojen je izpod komunistične okupacije in h grajenju lastne neodvisne države.
—r—n.—c
Dodatek. iPotem ko je urednik Sija prebral, kar sta Didnak in Blaže razpravljala o Dragi 80, je dal na razpolago dokument z datumom 1. marca 1947. Je to obširno pismo (7 tipkanih strani), ki ga je veliki 'primorski verski in narodnostni delavec m s g r. Mirko Brumat namenil italijanskim sobratom, ko so se upirali slovenski duhovni pripravi na Veliko noč. Ne bo napak, da ge v teh pogovorih oglasi tudi on. Takole je napisal na 4. strani — prevod iz italijanščine je oskrbel urednik Sija —: „Med Slovenci je1 zlasti iz versko-nravnih razlogov in poslušnosti papeški okrožnici Divini Redemptoris komunizem našel junaški odpor in je dal našemu malemu narodu desettisoče žrtev in stotine pravih mučencev. Zgodovina bo morala priznati, da bi bil komunizem med Slovenci moralno in fizično iztrebljen, če ne bi imel tolike opore v sebičnih ali rdečih pripadnikih italijanske vojske in pri zahodnih silah, ki komaj zdaj začenjajo odpirati oči in razumevati to, kar je v teoriji in po prebridki skušnji že pred petimi leti razumelo slovensko ljudstvo s svojo duhovščino in svojim škofom Rožmanom, katerega velika osebnost je še vedno zatemnjena in zelo slabo razumljena celo v cerkvenih krogih (...) Naš narod krvavi zaradi svoje zvestobe načelom Cerkve in je z zvezanimi rokami in nogami v naj hujši sužnosti svetovnega satanizma."
»Edini tiran, ki ga jaz priznam, je moj notranji glas — moja vest!" (M. Gandhi)
NAŠE OBČESTVO - OBČESTVO PBIČ
Kot mlad fant sem šel na pogreb Jaroslava Kiklja. Tam je govoril pomožni ljubljanski škof Dr. Nadrah nekako takole: „Bog, hvala ti, da si dal slovenski idijaški ikatoliški akciji (mučenca. Prosimo te, maščuj se za nedolžno (prelito 'kri, maščuj se tako, da ubijalci spoznajo svojo zaslepljenost :n /zmoto Iter ise (spreobrnejo.
Omenil sem samo 'eno (žrtev kot zastopnico tolikih fantov, deklet, mož, žena, mater, ‘bogoslovcev, duhovnikov, narodnih voditeljev, otrok, znanih in neznanih (ljudi, ki so jih rdeči krvniki pobili Isamo zato, ker niso bili komunisti, iker (so ise uprli brezboštvu, iker jim je bila Vera vse. Bili so zvesti sinovi isvojega naroda in Cerkve. Posušali so šk<>fa (Rožmana, ki je za ceno svojega dobrega imena in ‘nezaslišanega blatenja obsodil brezbožni komunizem kot (največjo (nevarnost sedanjega časa.
Mnogokrat sem premišljeval, zakaj sem se rešil. Rešil sem se večkrat le ,'za las; iz Turjaka, (iz (zadnjega transporta, na mnogih pohodih. Vero, da ste si to vprašanje tudi vi, ki ste se rešili, večkrat zastavljali.
Božja previdnost nas je določila, da povemo pvetu, da smo komuniteta prič. Da pričamo, da je .človek, družba, .ki zavrže svojo vero, zmožen vsakršne hudobije, vsakršnega zločina.
Priče smo z besedo, še bolj pa z življenjem, s tem, kakor smo. Tu smo, ker se nismo hoteli vdinjati brezboštvu, izdati svojega narodnega prepričanja in isv-je /vere.
Kaj pa /naj mi danes mladim, .svojim otrokom povemo? Vrnimo se k svojemu skupnemu (očetu, k papežu; poglejmo, kaj on danes uči. Na dve stvari bi opozoril: Papež govori o KULTURI in o IDEJNI FORMACIJI.
O kuturi naj navedem le nekaj citatov, ki so vzeti predvsem iz govorov in pisem mladini.
»Materializem na (noben način ni v globokih 'koreninah evropske niti svetovne kulture.*1 (Govor (rimskim študentom)
„Če je pravično razumeti zgodovino naroda po človeku, po vsakem čioveKu iz tega naroda, tedaj človeka izven te družbe, ki je njegov narod, ne moremo razumeti... To je družba, j:i je najbrž najgloblje povezana z družino, najvažnejša za duhovno zgodovino človeka.** (Govor pri maši v Varšavi, 2. 6 1979)
»Civilizacija res vredna človeka (m0'-'1 biti krščanska.** (tu papež citira velikega poljskega pesnika Mickiewicza)
Prav to spoznamo iz drugega brižinskega spomenika, iz katerega zablesti kateheza svetih bratov Cirila in Metoda.
Naša prva zapisana beseda je krščansko oznanilo, je krščanski narodni program. Sveta brata sta oznanjala duha, duhovno plemstvo. Nič se ne moi-e primerjati s tem duhovnim plemstvom, ki ga je naš praoče izgubil in katero vsak človek spet pridobi po milosti.
Naša literatura je torej v globini, v svojih koreninah krščanska.
To Je naša dediščina, ki jo moramo sprejemati, spoznavati, ohranjati
'n bogatiti. Ohranjati im bogatiti moramo svoj jezik, ki nam je dan od Boga. Zgled nam je v tem spet papež, ki ga ni sram pred svetom priznati, da je Poljak, ni ga sram govoriti svoj materin jezik.
Poglabljati se moramo v svoje kulturne vrednote — s pomočjo knjige, kulturnih prireditev, dramatike, glasbe, umetnosti, akademij, razgovorov, s spoznavanjem in gojenjem naših navad in običajev, naše pesmi.
Podprimo svoje kulturne ustanove. To so ustanove, ki jih drugih narodov ne bi bilo sram, če bi jih imeli.
O idejni formaciji pa tele citate:
„Skrbi vas potreba po spremembi, potreba po zgraditvi boljšega sveta, bolj pravičnega in obenem bolj vrednega človeka... Da se to uresniči, moramo človeka gledati v vseh njegovih razsežnostih, človek ne sme biti zmanjšan na krog svojih SAMO MATERIALNIH POTREB."
»Napredka ne moremo meriti samo z ekonomskimi merili/*
„I)uhovna razsežnost človeka mora dobiti svojo pravo mero.“
„Ne bo boljšega sveta niti boljšega socialnega reda, če človek ne bo DAL PREDNOSTI DUHU.“
»Zapomnite si, da je red, ki ga želite MORALNI RED, ki ga ne boste nikdar dosegli, če ne daste prednosti vsemu, kar je moč človeškega duha: pravici, ljubezni, prijateljstvu.**
Vsi citati so iz pisma univerzitetnim študentom Mehike in Latinske Amerike z dne 15. 2. 1979, kar je znova ponovil v Krakowu.
»Človeško življenje ima smisel v kolikor je pričevanje resnice in ljubezni.** (Pridiga rimskim študentom)
»Krščanska formacija je potrebna zato, da lahko živimo po veri. Ni dovolj biti kristjan po krstu ali po tradiciji... Treba je torej z odgovornostjo iskati razloge za lastno vero, drugače se lahko vse usodno zruši.
Zato vam rečem: Dobro uporabljajte svoj razum. Trudite se, da dosežete jasno in osebno prepričanje." (Govor mladini v Napoliju, 24. 3. 1979)
»Znajte biti prave Kristusove priče, znajte živeti in oznanjati Z DEJANJI IN Z BESEDAMI." (študentom v Institutu Miguel Angel, v Mehiki)
»Znanstveni vzgoji je treba dodati torej globoko moralno in krščansko vzgojo, ki naj sc živi globoko, ki naj uresničuje vedno globljo vez med vero in razumom, med vero in kulturo, med vero in življenjem." (Govor rimskim študentom 5. 4. 1979)
K temu samo nekaj pripomb:
Doma so mnogi brezboštvu nasedli — fantje, dekleta, politiki, tudi duhovniki. Zakaj? Predvsem zato, ker si je komunizem nadel za vsakega primerno masko, da jih je tako prevaral. Po drugi strani pa predvsem zaradi NEPOZNANJA KOMUNIZMA.
Kako je prevaral krščanske socialiste? Govoril jim je o socialni pravici, o zatiranju, o krivicah. Prelistajte vse komunistične spise in poišči-
te, če kje kaj govorijo o pravici in morali. Spoznali boste, da niti Mara niti drugi ideologi komunizma ne premorejo niti ene besede o pravici, še manj pa o morali.
„Satan ima svojo fronto, pa tudi Kristus ima svojo fronto," je nekoč rekel nadškof Jeglič. Kje pa je meja med eno in drugo stranjo? — Meja je... po besedah velikega pisatelja in disidenta Aleksandra Soženicina, baše človeške srce.
Važno pa je tudi poznanje. Proti nepoznanju komunizma moramo poudariti važnost poznanja, česa? Komunizma, njegovega nauka o človeku in družbi, ..njegove morale in pravice".
Živimo v tako imenovani potrošniški družbi, ki niža človeško življenje na rastlinsko raven, ubija samostojno mišljenje, kar je prava de-cerebracija, menticid, uničenje razuma. To je enakovredno operaciji, kjer bi človeku izrezali možgane. To družbo moramo poznati, če se hočemo njenim nevarnostim ubraniti.
Poznati moramo liberalizem in kapitalizem in njun nauk, ki s krščanstvom nimata nič skupnega.
Predvsem pa naj mladina spozna krščanstvo. Kaj je duh, pravica, ljubezen, morala, kaj je duhovna razsežnost čoveka, kdo je Jezus Kristus? Kaj je moralni red.
Torej je treba poz.nati nauk Cerkve o: družini in državi, o nasilju, vzrokih nasilja, o dostojanstvu človeka, o vzgoji, o pravičnem socialnem redu.
Nikogar se ne da prisiliti, da vero sprejme, ker je to stvar osebne svobode. Res pa je, da kdor vero zavestno zapusti, je zmožen tudi zločina. Vero lahko izgubimo, če naše znanje ostaja na osnovnošolski ravni.
Vera od nas zahteva, da krščansko mislimo in da krščansko živimo. Zato je čas, da mladina to sprejme v svoje letne programe in načrte, da na to začne resno misliti in se o tem resno razgovarjati. Krščanstva ni brez poglobitve življenja, ni ga brez žrtve in odpovedi.
TOREJ NADENIMO SI NOVEGA ČLOVEKA, ki je prerojen po milosti. Globoko medsebojno zaupanje, proti najnevarnejši razdiralni sili, ki je nezaupanje; veselje, če je kdo več kot mi, ima več, zna več in je boljši od nas. O bližnjem govorimo le dobro in tako mislimo. Proti laži in hinavščini si nadenimo resnicoljubnost in čistost namenov. Proti krivici in sovraštvu pravico in ljubezen. Ljubezen in pravica naj urejata vse naše odnose. Ljubezen naj bo pripravljena na vsako žrtev, naj ne bo v besedah. Kljub različnosti bodimo med seboj trdno in enotno povezani. Nezlomljivo bodimo združeni p Cerkvijo in cerkveno hierarhijo; pridobimo si globoko čutenje s Cerkvijo. Bodimo pripravljeni na razgovor; spoštujmo človeka in njegovo dostojanstvo. Da zlomimo sile brezboštva in terorizma, darujmo vsakdanje trpljenje in si naložimo žrtve in odpovedi.
Tako bomo ustvarili primerno ozračje za zares skupno pričevanje, kajti priče smo kot skupnost mladih in starih, celotna skupnost staršev in otrok in otrok naših otrok.
,Naj končam z molitvijo Janeza Pavla II., ki jo je izrekel v Hiro-šimi 25. februarja tega leta:
„Stvarnik narave in človeka, poslušaj moj glas ter nam daj sposobnost in moč, da bomo vedno znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivico s predanostjo pravici, na potrebe s svojim sodelovanjem, na vojno z mirom...“
(Govoril Dušan Šušteršič na letošnji domobranski proslavi v Sloven-ski vasi v Lanusu, Argentina.)
Za arhiv slovensko-jugoslovanskega podpornega društva Triglav M. Porcel de Peralta 1458, 1408 Capital
Oktet s tremi partijci in varuhom It. P.
Namesto uvoda
Verjetno se razburjenje zaradi prejšnjega članka v Vestniku med Triglavani še ne bo poleglo, ko bo tale številka Vestnika dotiskana in razdeljena. Da bo pa razburjenje med resnimi Triglavani slovenskega rodu prešlo v borben odnos do drugih, ki vidijo bodočnost v jugoslovanstvu ali pa slovenstvu brez krščanstva, poudarjamo: kadarkoli je Vestnik pisal o Triglavu, ni imel pred seboj tistih Slovencev odn. njih potomcev, ki se zavedajo, da slovenstvo lahko živi samo in to vedno na krščanskih temeljih, ki so bili stoletja in stoletja najbolj doživeta sila ohranjevanja slovenske krvi. Kljub temu, da smo v prvi jugoslovanski kombinaciji ogromno napredovali, sedaj v drugi izgubljamo na vseh področjih. To je danes slehernemu, ki se poda na obisk očetnjave, jasno: nasičenost z naseljenci z juga, okvara jezika, malodušnost in pomanjkanje smisla za žrtve, zamoritev slehernega političnega dela, Cerkev praktično uklenjena, zasliševanja obiskovalcev in pajdašenje partijskih mogotcev po najboljših čaršijskih vzgledih. Temu nasproti stoji Slovenija v svetu, katere bistveni del predstavlja tudi slovenska skupnost v Argentini. Na njeni poti se bomo srečali, ko se bo Triglav osvobodil pokroviteljstva jugoslovanske ambasade.
Da bomo pomagali tajniku Triglava pri zbiranju podatkov za arhiv, obenem pa tudi registrirali trenutke, ki v arhiv ne gredo, začnimo kar po vrsti.
Folklorne skupine žal ni bilo. Oktet, o čigar glasbeni usposobljenosti in doživetosti podajanja ni nobenega dvoma, je pač pomlajen in namesto nekaterih nekdanjih preizkušenih partijcev so zdaj v njem samo trije. A
vsi so bili presenečeni, ko so jim ambasadni nameščenci povedali približno takole: veste, ko boste prišli v Triglav, ne boste slišali dovolj slovenske govorice, ker je pač tako naneslo, da starejši emigranti niso imeli dovolj možnosti, da bi slovenščino obdržali kot družinski jezik. Zato boste slišali mnogo španščine, tudi italijanščine, a peti znajo in mnogi se trudijo, da bi slovenščino obnovili. So pa tudi drugi emigranti — novi, ki jih drži pokonci inteligenca, ki jo imajo s seboj, in tako znajo najmanjši otroci govoriti slovensko. Da je temu tako, so oktetovci ugotovili na koncertu v Colonu, kjer je osrednji prostor poslušalstva zasedlo vsaj toliko novih emigrantov, kolikor jih gre v malo dvorano v Slovenski hiši...
Temu komunističnemu, če smemo tako reči, prvemu tihemu priznanju se ni čuditi. In dvomimo, da bi g. Bogdan Pogačnik kot urednik za posebne zadeve pri Delu smel in hotel to javno zapisati. Tudi verjetno ne bo poročal, da je hrvatska Izseljenska matica poslala pred časom iz domovine učiteljico, specialistko za prizadete otroke, ki naj bi učila Triglavane srbohrvaščino. Ali res g. Kolman misli, da je v emigraciji toliko prizadetih oseb? Obenem pa je hrvatska Izseljenska matica poslala čudovit avdiovi-z,ual, ki je menda tako prepričljiv, da se bodo Slovenci v Triglavu sedaj učili hrvaščine. Seveda vse v duhu: saj je Jugoslavija naša domovina in je vseeno, kakšen jezik govoriš! Ali se g. Kolman zaveda, kako je nesposoben za zaupano mu mesto? Ali se podkonzul g. Majcen ni upal pritožiti zaradi tolikšnega žaljenja slovenskega jezika? Vsega tega v poročilu, ki ga je objavila La Prensa 17. oktobra na 7. strani (56 vrstic) ni, pač pa nekaj besed g. Kolmana, in sicer, da „so lahko ponosni na ta kulturni dom, ki je naj večji med vsemi slovenskimi klubi na vsem svetu, kakor smo informirani. Skupno z vami smo veseli tudi mi, ki živimo v naši stari domovini, in smo ponosni, da imamo („ciertamente“ — kaj je dopisnik hotel s tem povedati?) ličen dom slovenske kulture. V tem domu, kjer se srečavajo različne generacije slovenskih emigrantov, kjer so pritegnili, kakor je znano, veliko število mladih ljudi in njih potomcev, bodo vsi našli vse možnosti kulturnega razvoja in drugih panog".
Naj si g. Kolman ne dela nobenih utvar, da mu je La Prensa odmerila toliko vrstic, po njegovem namreč, ve pa naj hkrati, da je ista La Prensa, ko je bil na obisku dr. Miha Krek, 26. 9. 1957 le-temu posvetila dve celostranski koloni in priložila sliko, ki „presega običajne mere", kakor je bilo zapisano v Zborniku Svobodne Slovenije 1958, stran 235. In še manj si bo domišljal g. Kolman, ko bo zvedel, kaj je La Prensa napisala štirinajst dni po otvoritvi (24. 10., stran 7, šesta kolona spodaj v I. delu lista) : „Iz Ministrstva za zunanje zadeve in vero smo zvedeli, da je argentinski poslanik pri jugoslovanski vladi Juan Carlos Gimenez Melo po izrecnih navodilih zun. ministra dr. Oscarja H. Camiliona podal ustni protest zaradi ,,netočnih informacij, razširjenih po uradni jugoslovanski obveščevalni agenciji TANJUG, v zvezi s priprtimi po odredbi argentinskih oblasti". Kakor smo bili informirani v palači San Martin (sedež arg. zun. ministrstva), novice, ki jih je razširila omenjena agencija, ,,zavijajo izjave in
zabredajo v potvare, ki škodujejo ugledu argentinskega naroda in ne koristijo normalnemu razvoju odnosov med obema deželama". Tudi smo zvedeli v zun. ministrstvu, da je jug. vlada zagotovila argentinskemu poslaniku, da bo napravila potrebne korake, s katerimi bo preprečila ponovitev podobnih dogodkov."
Resni slovenski Triglavani, predvsem pa tukaj rojeni, bodo razumeli da za g. Kolmanom stoji TANJUG! Ob tem bi bilo vredno vzeti v premislek besede, ki jih je 2. novembra izrekel general in član Junte Leopoldo Fortu-nato Galtieri v Washingtonu (La Prensa, 3, novembra, stran 2): „Prva svetovna vojna je bila spopad vojsk, druga narodov, tretja pa bo soočenje ideologij... in Argentina ter Združene države Amerike morajo korakati složno, upoštevajoč skupna pričakovanja in želje".
Da je usoda slovenskega društva Triglav slovenski svobodni emigraciji v Argentini zelo pri srcu, ni zanikati in kaže na zavzetost le-te do vsega, kar je slovenskega. Prav zaradi tega med „novimi“ emigranti velikokrat prid'e do pogovorov o uspehih in neuspehih Triglavanov pri njihovem prizadevanju, pa tudi o stvareh, ki nas družijo in o pogledih, ki nas ločijo. Da imamo precej skupnega, kaže celo golo naključje hišnih številk, ki jih imata oba naša osrednja domova: Slovenska hiša ima številko 4158, Triglav pa številko 1458. Kakšna podobnost in vendar različnost! Pa če pustimo morda prijetno razlago teh simbolov ob strani, v resnem premisleku ugotavljamo, da imamo tisti iz Slovenske hiše proste roke pri svojem delu, medtem ko se Triglavani s tem, da se podajajo pod ambasado, sami odrekajo svobodi. Temu je najboljši dokaz ves prepir, ki je nastal zaradi blagoslovitve doma: da ali ne? Ambasada z g. Kolmanom pa nekateri člani Kluba Triglav je bila proti blagoslovitvi, resni člani za; protiverski režim sedanje Slovenije, kjer se je v prefinjenem boju proti slovenski Cerkvi g. Kolman zelo dobro izkazal, razumljivo blagoslovitve in še manj sv. maše v novoodprtem domu ne bi prenesli. Nič pa ni motilo nameščencev ambasade, da ne bi ob koncertu 15. oktobra delili letak, kjer stoji zapisano: „Krožek članov, simpatizerjev in prijateljev Slovensko-jugoslovanskega podpornega društva TRIGLAV ob priliki uradnega odprtja svojega družbenega sedeža vabi skupnost k „un“ cerkvenemu obredu v spomin ,,de los Eslovenos Yugo-slavos (slovenskih Jugoslovanov ali jugoslovanskih Slovencev?), ki so umrli, tako članov, prijateljev in sorodnikov ustanov, ki so dosegle tako srečno enotnost." (Kraj:) Cerkev San Rafael Arcangel, Jose P. Varela 5272 (Vi-lla Devoto). (Zdaj bo g. Čuček verjel, da je v Buenos Airesu okraj Villa Devoto, tako upam). Sodeluje: Slovenski zbor Sveta gora. V nedeljo 18. oktobra 1981 ob 17. uri. Mašo bo opravil duhovnik Enrique Evangelista." — Ni čudno, da so nekateri mislili, da bo sv. mašo opravil evangeličan......
Nikdar nismo nikomur iz starejše generacije emigrantov slovenskega rodu prepovedovali dostop k našim prireditvam tako civilnim kot cerkvenim. Tako so mnogi lahko videli, kaj lahko ustvari svobodno slovenstvo brez kakršnekoli podpore s strani sedanjih domovinskih oblasti: te nismo iskali in je tudi ne bomo! še manj pa, ko imamo pred seboj program za
koncert v Colonu: tako skrpucalo je ponoven dokaz., da odločilni na ambasadi na vsak možen način hočejo žaliti slovensko ustvarjalnost, smisel za lepoto, čut vzvišenega, kar slovenska pesem je in bo; tako skrpucalo, kot rečemo, je žalosten primer nižje kulture od prave slovenske, je nič v primeri s programi, ki so jih kdaj koli med nami publicirali tako osrednja organizacija kakor Gallus pa Slovenska kulturna akcija, da samo nekatere naštejem. Temu se pridružuje še grob način sprejemanja gostov pred koncertom : ste vabljenec ambasade? — Torej, po stopnicah na levo; niste povabljenec, po stopnicah na desno! čudno naključje! Ko ne bi bilo okteta, bi se povsod razlegali med prireditelji vsi jeziki jugoslovanskih narodov razen slovenskega!
Sicer pa: upam, da obraz ambasadnega nameščenca, ki se je z besom okrenil proti občinstvu, ko ni prenehalo z. bučnim ploskanjem ob Čajkovskega Očenašu, ni več zaripel, kakor je bil, in da se mu je tudi vrat že omehčal. In škoda, da Simonitti ni mogel biti deležen izrazov priznanja ob svoji Pesmi galebu! Kulturni ataše na ambasadi pa bi moral biti pri tiskanju vabila dosleden, kajti piše: Sosvjatimi u Pokoj, pa Vetri V Polju, Eno Peseln Peti, Pesem Galebu, Mladost Ti Moja — vse z velikimi črkami, medtem ko v španskem prevaja ,,A la Paz con los Santos" — „Vientos en el Čampo" — ,,Cantemos una Cancion" — „Canto a la Gaviota" — ,,Juven-tud Mia", čudim se da g. Bogdan Pogačnik (varuh B. P. — je to ,,Bezbed-nostna Policija"?) pri vsem znanju španščine in solzah, ki so ga menda zalivale, ko je navajal dodatni pesmi, ni posegel vmes in dal tiskati nova, elegantna in slovenski kulturi odgovarjajoča vabila, posebno še, ker dirigenta Antona Nanuta ni bilo — in je po obleki sodeč on prevzel njegovo mesto.
Zelo mi je žal, da v prejšnjem članku nisem omenil, da bi bilo zelo koristno, ako bi g. Bogdan Pogačnik tudi semkaj prišel skupaj z dr. Jožetom Vilfanom, kakor je to naredil ob Adamičevem simpoziju v USA. Tako bi starejši emigranti s Primorskega in Goriškega lahko dr. Vilfana vprašali, kaj sta delala z dr. Alešem Beblerjem, da sta izgubila slovensko ozemlje v Italiji D.r. Vilfan bi s tem napravil zgodovinsko uslugo slovenstvu, našim rojakom s Primorske in Goriške pa tako potrdil, da smo ozemlje izgubili zato, ker je v Jugoslaviji bila na vladi — kakor je še — komunistična stranka, Tej sta gg. Pogačnik in dr. Vilfan zvesti slugi in tako ne bosta nikjer ničesar rekla, česar Dolanc, Šetinc, Ribičič et cons. ne bi podpisali.
Kar človeka kot Slovenca boli, je da komunistični režim danes izrablja čudovito slovensko pesem, rojeno takrat, ko rdeče zvezde na slovenski zastavi ni bilo, v zadnjo možno bilko lova kalinov: takšni kandidati prav gotovo niso bili tisti, ki so se od novih koncerta udeležili — če jih ne bi bilo, bi bila dvorana skoraj prazna; a pri tem morata gg. Kolman in Pogačnik vedeti, da oktet predstavlja tisto večno slovenstvo, ki ga v njegovi pesmi noben režim ne more ukleniti, zasužnjiti; zvok teh pesmi gre preko vseh meja sedanje Slovenije in temu zvoku so novi prisluhnili, saj je bila v
pesmih očetnjava. Tista, ki jo pozabljajo stalni gostje na ambasadi, pa jih na koncertu ni bilo: ti so že zdavnaj ujeti kalini!
Ne vem, kaj bo g. Pogačnik napisal v Delu ali drugod. Želel bi samo, da ne bi potvarjal, napihoval, podcenjeval, zamolčaval — naj bi pisal sproščeno, če je res svoboden časnikar! Upam, da bo v Vestniku toliko prostora, da bo lahko ponatisnil njegova poročila, ker tako bo tudi arhiv Triglava prišel do zapiskov, ki bodo za njegov nadaljnji obstoj pomembni. Je že tako, da se dvema ne da služiti. Tega naj se resni slovenski Trigla-vani zavedo in temu primemo nastopijo. Največji dom kot zgradba, kakor je dejal g. Kolman, bo šele takrat največji, kadar bo v njem res žvrgolelo življenje naroda pod Triglavom — brez peterokrake — in ne kakega Kajmakčalana ali Durmitorja.
Do maja 1982., ko mu bo potekla njegova oblast prvega med enakimi, ima g. Sergej Kraigher še dosti časa, da kot Slovenec dokaže svojo kri; če že Slovenija živi v današnji Jugoslaviji, naj ve, da jugoslovanstvo ni Jugoslavije nikdar reševalo, kvečjemu ji škodovalo. Reševalo jo je toliko in toliko najprej Slovencev, Hrvatov, Črnogorcev, Macedoncev, ki so po sili razmer morali ugotoviti, da bo država obstala, ako bodo posamezni narodi živeli polno narodno življenje. Kdor torej — da govorim po jugoslovansko —• mori slovenstvo, mori tudi zaželeno jugoslovanstvo. Naša vera pa je v svobodno in samostojno Slovenijo, katere uresničenje čakamo, ko bodo zgodovinski dogodki pripeljali do potrebne zrelosti razvoja: v tej veri se bomo srečali tudi z resnimi slovenskimi Triglavani — brez slehernega okteta, kajti takrat bo pel vseslovenski zbor.
3. novembra 1981.	Pavle Rant
130 let Družbe sv. Mohorja
Iz torontskega mesečnika „BOŽJA BESEI)A“ (oktober 1981) ponatiskujemo tole poročilo (izpuščena samo zadnja dva odstavka) izpod peresa dr. Janeza Hornboecka, ki nam odkrije še en ..osvobodilni" podvig rdeče OF kmalu po koncu zadnje vojne, ki mnogim bravcem še ni poznan. Priobčujemo ga premnogim v potrdilo in priznanje, mnogim drugim pa v resen premislek:
,.Zgodovinsko je ugotovljeno, da je Družba sv. Mohorja v Celovcu najstarejša književna ustanova v Avstriji. Dne 25. 2: 1851 so koroški rodoljubi v Celovcu sestavili oklic za knjižno ustanovo in ga razposlali na vse vetrove. 28. avgusta 1852 je deželna vlada v Celovcu odobrila pravila Društva sv. Mohorja. 5. junija 1860 je celovški škof dr. Valentin Wiery sporočil Slovencem v posebnem pastirskem pismu, da je papež Pij IX. potrdil pravila bratovščine Družbe sv, Mohorja v Celovcu. Celovška vlada je z odlokom dne 19. maja 1871, štev. 2370, podelila Družbi tiskarniško koncesijo, 1. maja
1894 se je Družba in tiskarna preselila v novi Mohorjev doto, ki je bil dograjen 27. aprila 1894.
Konec junija 1919 je jugoslovansko vojaško poveljstvo Mohorjevo opozorilo, naj se preseli iz, Celovca. Preselila se je 31. julija 1919 na Prevlje. Tu je ostala do 7. decembra 1927 in se nato preselila v Celje, kjer so tudi cerkvenopravno ustanovili posebno Celjsko Mohorjevo družbo, v Gorici pa že leta 1924 Goriško.
Za leto 1919 je štela Družba 90,512 udov. Mohorjev dom v Celovcu so zasedle že septembra in oktobra, še pred plebiscitom, privatne nemške stranke (6. 9. 1919 in 1. 10. 1919) Z odlokom celovške državne policije dne 25. julija 1940 je bila Mohorjeva družba razpuščena in prepovedana in njeno premoženje je bilo podržavljeno dne 22. 3. 1943. Tako je ostalo do razpada Hitlerjeve Nemčije.
Že 13. maja 1946 je rajni prelat Valentin Podgorc vložil prošnjo pri državnih oblasteh za ponovno ustanovitev Dražbe. Dražba je spet bila državno priznana in dne 8. 12. 1947 je bila ponovno vknjižena kot lastnica mohorjevih hiš v Celovcu. V odloku pa je izrecno poudarjeno, da se premoženje vrne v stanju, v kakršnem je. Hiše so bile bombardirane in zasedene po strankah in partizanih in angleških vojakih. Poleg tega je bilo premoženje še zadolženo. Mohorjeva ni imela ne pisarne, ne mize, ne stola.
Z odlokom dne 28. januarja 1946 prizna državna policija v Celovcu dražbin odbor kot je obstojal pred ukinitvijo. Takratni stolni župnik prelat Rudolf Bitimi da Družbi na razpolago pisarnico v stolnem župnišču. Odbor kooptira g. župnika dr. Janeza Hombocka 30. 8. 1947 in mu poveri tajništvo Dražbe in nalogo, naj sestavi po letu 1919 spet prvi knjižni dar, ki naj izide v Celovcu. Iz Celja ni bilo mogoče prejemati knjig. Decembra 1947 je izšel v Celovcu skromen knjižni dar Koledar za leto 1948 in Večernice „Vsem, ki so trpeli“.(
Kako je bilo v letih 1945—1950 na Koroškem, so premnogi zdomski Slovenci doživljali na lastni koži. Ni bilo lahko tudi za nas koroške slovenske duhovnike, ki smo se vračali iz zaporov in pregnanstva in za nad 500 izseljenih družin, ki so se vrnile na svoje opustošene domove.
Komaj se je raznesla po Koroškem novica, da je Dražba sv. Mohorja pričela delovati, že se javi s posebnim pismom »Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško" (16. 9. 1947). „Ožji Pokrajinski odbor OF je razpravljal o Vaših načrtih glede Mohorjevega koledarja za leto 1948 in je zavzel soglasno stališče:
Koledar Mohorjeve dražbe mora biti v svojem jedra odraz, borbe in trpljenja slovenskega naroda v času narodno-osvobodilne borbe. Kot glede Koledarja je ožji POOF na svoji seji razpravljal in zavzel stališče glede Mohorjeve družbe, ki ga Vam v informacijo sporočamo:
V prilogi Vato posojamo tudi prepis dopisa Mohorjevi družbi, ki ga je pisala Slovenska prosvetna zveza zaradi odstopa hiše Mohorjeve družbe v Celovcu za potrebe prve slovenske gimnazije. — Smrt fašizmu —
svoboda narodu! Primožič Franc". Pečat: Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško, Pokrajinski odbor.
Ker na to pismo ne prelat Podgorc, ne jaz nisva odgovorila, je sledil obisk dne 3. decembra 1947. Od Celjske družbe so bili navzoči: dr. Franc Kotnik, univ. prof. dr. Anton Trstenjak, ljudski poslanec Beno Kotnik in Ribnikar Kristl. Za celovško Mohorjevo so bili prisotni; dr, Ivan Mikula in dr. Janez Hornbock ter dekan Kristo Koschier in dr. Mirt Zvvitter. Od strani jugoslovanskih mandatarjev je bilo zahtevano najožje sodelovanje s Celjsko družbo, skupen nadzorni odbor in pozneje še po odvetniku dr. Mateju Scharwitzlu, Dunaj XVI, Ottakringstrasse 83, odstop dela nepremičnin. Sledil je decembra 1947 še ponoven obisk komisarjev, ki so označili vse sodelavce celovške Mohorjeve kot narodne izdajalce in ponovno zahtevali, da Celovška vsako delo ukine.
Obrnil sem se tudi na prevzvišenega g. škofa dr. Rožmana, ki mi je odgovoril: ..Poznamo argumente: Mohorjeva je ljudska in narodova last. Mi pa smo edini zastopniki naroda. Torej je Mohorjeva naša last. — Delajte naprej!“
V Celovcu je provizorični odbor delal naprej. Sledili so pokrajinski sestanki mohorjanov, zborovanja slov. duhovnikov in tudi poverjenikov-laikov. Treba je bilo jasnih odločitev. Na sestanku poverjenikov dne 19. februarja 1948 smo razpisali volitve prvega odbora Družbe po 2. svetovni vojni. Volitve so se vršile pismeno, ker v Celovcu nismo imeli sobe za zborovanje. Bile so tajne. Volilno pravico v smislu pravil je imelo 74 poverjenikov, duhovnikov in laikov. Volitev se je udeležilo in pravočasno poslalo na naslov pisarne stolnega župnišča v Celovcu do 31. 3. 1948 v zaprtih kuvertah 45 poverjenikov svoje izpolnjene glasovnice. 29 poverjenikov se volitev ni udeležilo. Nekateri pač niso imeli zanimanja za Mohorjevo, večji del nevolilcev pa je bil mnenja, da je v danih razmerah bolj pametno, da Mohorjeva ne začne s svojim delovanjem in da prejema knjige iz Celja. Propaganda' je rada poudarjala, da je Celjska družba matična družba.
Izvoljeni so bili sledeči odborniki dr. Janez Hornbock (411 glasov) stolni župnik dr. Bitimi (24), dekan Aleš Zechner (22), prošt Anton Benetek (18) laiki: dr. Vinko Zwitter (43), učitelj Zdravko Vauti (22), kmet Hanzi Janežič (21). — nadzorni odbornik prelat Valentin Podgorc. Odborniki so izvolili dekana Aleša Zechnerja za predsednika, dr. Janeza Hornbiicka za tajnika in podpredsednika in dr. Vinka Zvvitter za gospodarja. Dne 17. julija 1948 je celovški škof kot pokrovitelj Družbe odbor za dobo 10 let potrdil. Tudi državna policija je vzela odbor na znanje.
Odbor je bil demokratično izvoljen. Volitev nihče ni osporaval. Mohorjeva je začela delovati. Dne 6. 9. 1948 so nam angleške zasedbene čete v stari dvoriščni hiši ob Mohorjevem domu izpraznile nekaj sob, kjer smo si uredili prve pisarne za Mohorjevo in za Slovenski dušnopastirski urad in smo se shajali duhovniki na svojih konferencah. Tako skromno in težavno se je torej delo začelo."
dr. Janez Hornbock
Hirschegger Rudolf:
RESNICA O SV. URHU
Predgovor
Čeprav bi. se zdelo, da pod komunističnim režimom ne bi bilo mesta za romarske poti in za marksistično miselnost govoriti o posvečenih krajih nima smisla, je ljubljanska komunistična partija ,.posvetila" vsaj dve središči, kamor naj bi pravoverni rdeči verniki romali vsaj enkrat v življenju: na grob Edvarda Kardelja in na bivšo postojanko slovenske vaške straže SVETEGA URHA pred Ljubljano.
Na ta zadnji kraj so namreč rdeči lažniki nakopičili tolikšen kup laži, obrekovanj in zgodovinskih „dokumentov“ in protislovnih ,,pričevanj", s katerimi slepe ne „samo domače, ampak tudi tuje kaline, da bo ta spomenik takrat, ko bo zgrmel na tla, za vselej pokopal p d sabo vse tiste, ki so ga zasnovali in pomagali graditi. Med temi zavzema „odlično“ mesto Štefanije Podbevškove »zgodovinski dokument" SVETI URH, knjiga, ki je izšla leta 1966 in je med nami že dobro poznana.
Uredništvu Vestnika je znano, da je v zdomstvu še nekaj soborcev, ki razmere, na katerih Podbevškova gradi svoja »pričevanja", od blizu poznajo. Ve tudi, da so ljudje, ki zbirajo gradivo že delj časa in pripravljajo odgovor, ki bo povedal resnico o svetem Urhu. Meni pa tudi, da ni primerno zavlačevati z objavo, kljub temu, da je zaradi pomanjkanja virov iz domovine včasih težko preveriti datum ali uro kakšnega dogodka, ki pa niso bistvene važnosti. Zato z veseljem začenja z objavo spominov in razglabljanj o Svetem Urhu, ki nam jih je odstopil naš soborec Rudolf Hirschegger prav z namenom, da njegov prispevek pobudi pripombe in pospeši objavo verodostojnih poročil vseh tistih oseb, ki so dogodke okoli svetega Urha sami doživljali ali pa so v posesti resničnih dokumentov. Pisec RESNICE O SVETEM URHU v pismu uredništvu, katerega izvleček priobčujemo pod zaglavjem »Pisma uredništvu", prinaša nekaj misli, ki tale naš predgovor še bolj pojasnjujejo. — Ured.
Politične razmere v fari Dev. Mar. v Polju in delovanje komunistov pred drugo svetovno vojno
Kadar nas pot pripelje v nov kraj, se razgledamo po okolici, želimo spoznati ljudi in navade, da tako spoznavamo življenje v kraju.
Tudi bravec želi spoznati okolje v katerem se dejanja odigravajo, zato naj se poslužim besedila, ki ga je uporabila »pisateljica knjige" Sv. Urh. Tudi »avtorica" ni spisala tega besedila, pač pa ga je prepisala iz »Slovenca" (V Sloveniji je med obema vojnama in tudi med vojno dnevno izhajal Časopis »Slovenec", ki je bil v katoliških rokah in v Sloveniji najbolj razširjen dnevnik.)
To besedilo prvotno ni bilo namenjeno za tisk ali objavo v kakem časopisu, pač pa je bilo napisano kot spomenica in bilo izročeno generalu Leonu Rupniku po njegovem nastopu kot p rezidentu Ljubljanske pokrajine. Spome-nicaje imela informativni značaj in izročilo mu jo je predstavništvo občine Polje osebno ob avdijenci v pokrajinski upravi. Spomenico smo sestavili trije,
ki smo najbolje poznali razmere v območju poljske fare. General Rupnik je pozneje to izročil urednikom, ki so jo natisnili v „Slovencu“ dne 30. januarja 1944. Povdariti moram, da pri sestavljanju besedila g. župnik Kette ni sodeloval in jo je prebral šele v časopisu.
Besedilo, ki sem ga tipkal leta 1944., mi je torej po tolikih letih prišlo v roke ob branju knjige„Sv. Urh“. Podbevškova ga je raztresla po trinajstih straneh knjige, ker ji to besedilo služi v posmeh in obenem obsojanje župnika Ketteja, ter njemu naprti popisovanje tedanjih razmer v naši fari. Ponovno povdarjam, da župnik Kette pri tem ni sodeloval in preteklih razmer v občini tudi poznal ni.
Naj mi torej to besedilo služi kot uvod bravca v naše tedanje razmere. Izpuščal bom vmesne strupene in cinične pripombe, ki jih Podbevškova vsaja med besedilo na račun župnika Ketteja in tudi drugih duhovnikov.
(S. U. 32) Občina Dev, Mr. v 'Polju je ena največjih občin po številu prebivalstva v ljubljanski pokrajini. Pred pričetkom vojne je štela 7.600 prebivalcev, ki pripadajo kmečkemu, delavskemu in meščanskemu sloju. Večji del pripada delavskemu stanu, ki je v pretežni večini zaposlen v papirnici v Vevčah in pri raznih tvrdkah v Ljubljani. Drugi del delavstva je zaposlen pri železnici, tako na premikalnem kolodvoru v Zalogu kot v Ljubljani. Zaradi bližine mesta dobiva občina značaj predmestja in iz tega sledi zelo živahno socijalno gibanje prebivalstva. Poleg tega se je v svetovni vojni preselilo sem veliko število beguncev iz Trsta in Primorske in po razsulu bivše Jugoslavije tudi znatno število drugih ljudi. Kmečko ljudstvo prehaja v vidno manjšino, torej prav ta del prebivalstva, ki nosi ljubezen do rodne grude in kaže neko zdravo stanovitnost v svojem pojmovanju življenja, živeč po načelih svojih očetov. Drugi del, ki ga tvorijo priseljenci in proletarizira-ni kmečki sinovi, pa je žal še nestanoviten in nima globlje zamisli življenja, rad zapada demagogiji in je dovzeten za tujo lažno propagando.
(S. U. 43) S svojim podtalnim razkrojevalnim delom si je pripravil komunizem toliko trdna tla, da je nato izrabil lahkomiselnost tedanjih oblasti in pod videzom legalnosti ustanovil svojo organizacijo „Svoboda“ in kasneje „Vzajemnost“, ki sta bili že čisto javni legli komunizma ter so tamkaj načrtno vzgajali mladino v revolucionarnem duhu.
(S. U. 44) Leta 1929 (pravilno 1928. opomba Podbevškove) so komunistični hujskači uprizorili v papirnici na Vevčah prvo stavko. Niso se sicer tedaj pokazali na vodilnih mestih komunistično usmerjeni delavci, pač pa so v borbo poslali predstavnika delavstva iz tedanje delavske organizacije JSZ. (Jugoslovanske strokovne zveze.) Komunisti sami so se dobro zavedali, da je njihova številčna moč prešibka in poprijeli so za orodje, ki je bilo dovolj trdno. Ne moremo sicer trditi, da v tedanji krizi borba' za povišanje plač delavstvu ni bila upravičena, vendar stavka sama, ki je slonela na zlobnem manevru komunističnih hujskačev, je imela predvsem namen vcepljanja nezadovoljstva med delavstvom, kar se je skritim elementom v polni meri posrečilo. Po končani stavki smo lahko kmalu opazili, da se ustanavlja med
delavstvom nova grupa, ki naj bi „vodila“ delavstvo — delavsko organizacijo, katere predstavniki so bili povsem vidni komunisti: Mazovec Jože (sedaj član plenuma OF), Kocjančič Franc (sedaj politkomisar nekega partizanskega bataljona), Perčič Jožef (sedaj kot komunist konfiniran v Italiji).
Po prvem uspehu med delavstvom, so se podtalni komunistični rovarji vrinili v vsa društva, ki so tedaj v kraju obstojala.
(S. U. 45) — Proti gorečemu valu komunizma se je že tedaj ob prvem vidnem nastopu komunističnih organizacij neustrašeno, z vso energijo in vztrajnostjo zoperstavilo le malo število zavednih, v pravem duhu vzgojenih mož in fantov. Tako se je z vsemi napori posrečilo vsaj malenkostno zadrževati popolno poplavo rdeče miselnosti preko našega kraja. Ta idejna borba proti komunizmu pri nas je trajala neprestano od leta 1933 in često je že v tej dobi prišlo do dejanskih napadov s strani komunističnih delomrznežev proti njihovim neustrašenim nasprotnikom. S strahom smo že tedaj opazovali, kako krvavo klanje je pred nami. Nismo živeli v prevarah.
(S. U. 52) — Penetracija med Sokoli. — Enako razdiralno delo so komunistični pristaši vršili v sokolskem društvu tako, da moramo danes z žalostjo ugotoviti, da je tedanje društvo s starešinami vred z malo izjemo opreznežev prestopilo v merilno fronto komunizma. Vsem je dobro znano, da je učitelj Lubej iz Ljubljane, ki je bil zaradi komunizma izključen iz Sokola, imel pri tamkajšnjem Sokolu vso zaslombo in s pomočjo nekaterih članov v tamkajšnjem društvu, ki so bili že tedaj popolnoma komunistično usmerjeni, slepo vodil vse članstvo v komunistični kolovoz in ga končno privedel med morilce slovenskega naroda. Znašli smo se pred žalostnim dejstvom, da od članov poljskega Sokola ni niti eden simpatizer, še manj pa aktivni delavec proti komunizmu.
Prosveta. — Razkrajanje društev s komunističnim strupom se ni omejilo niti pri katoliškem društvu „Prosveta“, kjer je moralo priti do razčišče-nja in je moralo preboleti razkol leta 1933. s tem, da je bilo iz društva brezkompromisno izključenih nad tri četrtine tedanjega članstva, nakar je prevzela vodstvo naj mlajša generacija. Ta generacija stoji danes v najod-ločnejši borbi zoper komunizem.
(Sv. Urh: Po teh ugotovitvah je Kette prešel na konkretno naštevanje komunističnih organizatorjev v poljski občini in takole končal svoja opažanja:)
Vsi ti so tvorili veliko oporo komunizmu v Ljubljani in očividno je bil pred vojno prav v naši občini sedež tedaj tako dobro zakrinkane KPS.
(S. U. 53) — V čas.u španske revolucije je odšlo iz društva »Vzajemnost" v pomoč rdečim sedem borcev.
(S. U. 60) — Kopičenje orožja; Razsulo Jugoslavije je naperilo prvo puščico. Veliko municijsko skladišče v Dev. Mar. v Polju je na veliki petek gorelo. Ni še bila nevarnost pred eksplozijami granat pri kraju, ko so komunisti že plenili, kar se je rešiti iz tega skladišča dalo: Veliko zalogo streliva, ogromne količine ročnih bomb in sličnega. Polni vozovi, organizirano pod skrbnim nadzorstvom komunistov-domačinov, so se prevažali v bližnje gozdo-
ve in se je tako kopičila zaloga. Nismo se vdali prevari: „da ne bo prišlo v roke Italijanom". Čutili smo predobro bližajočo se nevarnost,
Verni nasprotniki komunizma niso držali rok križem. Malodušje in strah jih ni preplašilo. Bili so priča vseh dejanj, kar jih je prisililo, da so se skrivaj sami oborožili, kajpak vse to v trdni zavesti, da je za obstoj naroda to potrebno.
(S. U. 96) — Nastala je potreba meseca maja 1942., ko so nastopili prvi, protikomunistični borci. Neoboroženi so tu dobili potrebno opremo in orožje, da so lahko nastopili pravo osvobodilno pot. V teh fantih ni bilo egoizma in niso čutili potrebe zgolj po samoobrambi, marveč so imeli pred očmi ves narod. Vse orožje, do zadnje puške so vrnili narodu in vesela zavest, dasi sami brez obrambe, jih je prevzela: ,,Naše puške služijo namenu: zaščititi narod!" Komunistična obveščevalna služba je zasledila njihovo — za OF usodepolno delo. Vsi, ki so bili pri tej nujni pomoči udeleženi, so bili s strani komunistov obsojeni na smrt.
(S. U. 115) — Občina je štela pred nastopom komunizma (Podbevško-va pripomni: „beri NOV" Narodno osvobodilna vojska) 7.600 prebivalcev, od katerih smemo šteti moške, razen otrok in starčkov — torej za obrambo sposobnih — ca. 700. Od početka komunizma, do razsula Italije je odšlo med komuniste (Podbevškova: „beri partizane") 348 moških in 14 žensk. Lahko' trdimo, da je bilo od teh že preje 75 organiziranih komunistov.
(S. U. 141) — Pritisk komunistov (Podb.: beri partizanov) v naš kraj je hitro naraščal. Stanje je bilo nevzdržno. Hujše in hujše grožnje so prihajale s strani komunistov, ki so se zadrževali v neposredni bližini. V noči od 29 na 30 avgust 1942. so požgali papirno skladišče v Vevčah. Takoj naslednjo noč je bil podneten požar v papirnici na lesnem skladišču. Dne 31. avgusta so v svoji besnosti navalili badogljevci in napravili racijo po vsej občini Polje, na Ježici in Dobrunjah in odpeljali v internacijo 800 moških in to povečini onih, ki niso bili s komunizmom nikdar v zvezi. Ugotovljeno je bilo kasneje, da so bili vsi komunistični terenski delavci vnaprej obveščeni o teh represalijah in so se pravočasno umaknili.
(S. U. 153) — Z največjo težavo se je za tem posrečilo zbrati štirinajst borcev in s temi se je vzpostavila meseca septembra 1942. vaška straža, ki beleži v vsakem oziru veliko delavnost in velike uspehe’.
Ni plašila teh borcev primerjava števila do tedaj odišlih izprijencev naše občine, ki so dali svojo besnost v roke komunizmu. V ponosni zavesti, da darujejo, če treba, tudi svoje življenje za narod, so it borci ustanovili nove postojanke v sosednji občini.
(S. U. 184) — Posrečilo se je vaškim stražarjem odkriti komunistično pisarno pripravljeno pod kozjim hlevom v neki hiši v Šmartnem ob Savi, ki je bila, kar se more sklepati iz poročil, centralna pisarna za ljubljansko okolico, Tu je bilo zaplenjenega obilo komunističnega gradiva, zlasti se je moglo ugotoviti veliko terenskih delavcev. Ob najdbi te podzemske pisarne sta bili zaloteni žena in hčerka tedanjega komunističnega vojnega referenta OF Leskoška, kovinarja iz Ljubljane ter neznan moški. Po teh uspehih je
terenska služba v ljubljanski okolici močno ohromela. Ni naš namen podrobneje obravnavati krepkih udarcev tolovajem s strani vaških straž, kajti dolžnost borbe proti komunizmu je sveta in prezir velja onemu, ki bi v tej borbi iskal sebe!
(S. U. 280) ■— Ob izdajstvu in razsulu badoljevstva so stopili na branik ne le naše občine, katere so po prestanih borbah in po odbijanju besnih napadov zvesto varovali in obvarovali, stopili so na branik v skupni borbi proti rdeči zvezdi štirinajst prvih borcev s tovariši, ki so jih kasneje pridobili za sveto dolžnost, so odkorakali iz naše občine in doživeli trde preizkušnje na Velikem Osolniku.
(S. U. 305) — Izmed prvih štirinajstih, jekleno okaljenih, vernih, najboljših, se ni vrnilo devet fantov. Tistih, katerim je Bog poklonil venec zmage, tistih, ki so nam bili najljubši in, ki so bili med 'nami nepogrešljivi prav v teh urah: pustili so nam le svetel vzor.
Vsi oni, ki so se vrnili, so vnovič potrjeni kot najzvestejši svojemu narodu. Ostali so neločljivi od svojega doma, ostali neločljivi kot vaški stražarji in iz krvavega žrela — Velikega Osolnika — ko jih je pot pripeljala nazaj, da znova nastopijo novo, vseh preizkušenj polno borbo proti rdečemu sovražniku pod slovensko zastavo v močnih vrstah domobranstva.
S tem prepisovanjem našega članka iz dnevnika „Slovenec“ je Podbev-škova napolnila z dodatnim ciničnim obsojanjem župnika Ketteja celo vrsto strani svoje knjige „Sv. Urh“.
Demonstracije brezposelnih
Sv. Urh — str. 46: ,,Poleti 1934 je pokrajinsko vodstvo partije postavilo v Polju odbor za organizacijo zborovanj in demonstracij brezposelnih. V nekaj dneh je odbor pripravil troje večjih zborovanj. Poleg zborovanj so člani odbora sklicevali manjše sestanke po vaseh poljske in dobrunjske občine in ljudem pojasnjevali vzroke gospodarske krize. Geslo brezposelnih je bilo: „ali delo, ali podporo, da bo človek mogel živeti!"
„Z zborovanj so sprevodi demonstrantov odhajali po vaseh. Ustavljali so se pred občinskimi poslopji in pošiljali županom deputacije. Ti so jih tolažili s praznimi obeti in se izgovarjali, da so podpore samo za študente. Obljubljali so jim skorajšnje delo na cestah in v gramoznih jamah, a s tako slabimi plačilnimi pogoji, da so jih brezposelni zavračali. Pred vevško papirnico so demonstranti vzklikali: „Dol z režimom!"
Naj razložim resnico: Bil sem tedaj občinski uradnik v Dev. Mar. v Polju. Občinski urad je bil odprt tudi ob nedeljah dopoldne, da so mogli oni, ki so bili ob delavnikih odsotni, opraviti zadeve na občini. Bil sem tudi tisto nedeljo v pisarni. Občinski dom je stal dobrih sto metrov od cerkve. Nedeljska maša je bila tudi ob desetih dopoldne, h kateri je običajno hodilo največ vernikov. Po končani maši so se zbrali pred domom vsem dobro poznani levičarji, Mazovec Jože, tedaj papirniški delavec, Boben Jože, trgovski vajenec, njegov brat Franc, električar v papirnici, trije Sigulinovi ,,falirani" študen-
tj s, Bobnar Stane, klepar — delomržnež in poznejši španski prostovoljec, Kukoviča (Papež) Ludvik, brez poklica in Chiodi Fric, brez poklica in oba slednja znana delomržneža. Seveda ti niso prišli od 'maše. Postajali so pred občinskim domom že pol ure pred končano sv. mašo in ko so ljudje prihajali iz cerkve so omenjeni pričeli z vzklikanjem: „Kruha nam dajte!". Ljudje, ki so prihajali od maše, so se seveda ustavljali in radovedni čakali, kaj bo iz te ..demonstracije". Če bi nevednež prišel mimo, bi mislil, da je demonstrantov na stotine, ker so se pač ustavljali za kričači. Ko so omenjeni videli, da se je zbralo že veliko ljudi, so ti s ceste prišli v občinsko pisarno in tudi tu kričali. Župan jih je mirno sprejel in tudi odpravil, kot je Podbevškova pravilno opisala, dasi ni bila poleg.
Tisto nedeljo je bilo v Zadobrovi žegnanje in je bila, kot običajno v gostilni pri Gartroži popoldanska veselica. Vsi našteti »demonstranti" so bili na oni veselici in se ob zgražanju ostalih na veseličnem prostoru pijani obmetavali z bobi. Bil sem tudi sam priča.
Demonstracije, ki so se vršile na ukaz komunistične partije, so bile le rekrutiranje nezadovoljnežev in za vzpodbujanje drznosti, kar je pozneje privedlo do take krutosti »Osvobodilne fronte".
Pisateljica knjige »SVETI URH" štcfanija-Ravnikar-Podbevškova
»Pisateljica" knjige »SV. URH", Štefanija Ravnikar-Podbevšek se nam takoj na prvi strani »Uvodne besede" predstavi v vsej goloti: Poglavitni namen njenega pisanja je blatenje slovenske duhovščine in se že po nekaj stavkih obregne ob »verskega fanatika, kakršnega bi bilo težko najti celo v mračnem srednjem veku", sosterškega kaplana Filipa Žaklja, ga smeši in natolcuje z izrazi, ki so vse preje kot vredni slovenske učiteljice. Bravec takoj dobi o pisateljici vtis, da je zelo omejena v svoji razgledanosti, da je sadistično razpoložena do duhovščine in v vsem pisanju se vsiljuje sum, da se hoče le prikupiti komunistični partiji, kajti stavek za stavkom ji služi le v poveličevanje OF (Osvobodilne Fronte) in ne prikriva, da je bila voditeljica revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno edino le KP (Komunistična Partija), če bi Podbevškova napisala te besede že med revolucijo, bi jo partija tedaj brezobzirno likvidirala, kot je toliko drugih lastnih pristašev, ki so se spozabili in obelodanili kakršnokoli njihovo skrivnost. Za nas ni bila nikako skrivnost, da je bila revolucija spočeta in jo je v vsem dirigirala KP. Bilo pa je veliko zapeljancev, ki so verjeli partijski paroli, da je bila to »spontana borba proti okupatorju". To je bil predvsem izgovor s katerim so zagovarjali in opravičevali svojo zablodo »Krščanski socijalisti" z Edvardom Kocbekom na čelu.
V četrtem odstavku na strani 7 Podbevškova pokaže vso »nedolžnost" učiteljev: »Med nami (učitelji) ni bilo nikogar, ki bi bil kdove kako politično razgledan in bi mu to področje udejstvovanja kaj dosti pomenilo." Vsiljuje se vprašanje, ali Podbevškova spada med te »nerazgledane", ali pa laže partiji.
Zelo se osmeši s karakteriziranjem tedanjega kaplana v sosterški fari
g. Filipa Žaklja: „Na prižnici je rjovel kot bi ga živega iz kože devali". In dalje: „...se je zgodilo celo, da je med njegovo pridigo pri šolski maši zdrsnila slabo pritrjena deščica iznad bližnjega oltarja, na katero so preveč goreče tercijalke naložile cvetlične lončke, tako močno je zaradi kaplanovega rjovenja in otepanja z rokami, oblečene v široke rokave duhovniške obleke valoval zrak po cerkvi. Eden teh lončkov je padel šolarčku iz prvega razreda, ki je stal pod oltarjem, na glavo in mu zasekal globoko rano.. In še: „...je neposlušnim delil „hruške“, se pravi, da je otroka s tako silo treščil po glavi, da se tnu je pri priči pocedila kri.“ — „Kaplan Žakelj je imel navado, da je pri branju brevirja tekal okoli cerkve, ogrnjen v dolgo črno pelerino, ki je plapolala okoli njega kot krila velikanskega ptiča." In še in še... Kako globoko se Podbevškova spozablja v svoji domišljiji v tem uvodu in dalje v vsem njenem pisanju! Vendar prav ta prostaška domišljija iz radovednosti povleče človeka v branje, kakšen leksikon izrazov bo odkril in s tem refleks defektne ženske, ki se nam predstavlja kot ,.avtorica" kronike o dogodkih na Sv. Urhu med NOV (beri: narodno osvobodilne vojne). Že ta prvi stavek uvoda vsebuje dve laži: Prva je, da ..avtorica" kronike ni pisala sama, pač pa je znašala gnezdo iz vseh čenč, laži in obrekovanj in drugič je NOV v popolnem nasprotju resničnega pomena besede.
Podbevškova se trudi, kako bi se čim lepše predstavila kot agilna dekla KP že v uvodu na strani 10, kjer našteva: ,,Z učiteljem Leopoldom Bohincem sva zbirala opremo za ljudi, ki so med prvimi odhajali v partizanske enote... Poglavitna naloga te trojke je bila približati OF in njene cilje učiteljstvu, staršem otrok in prebivalstvu." In da ne pozabi na sos-terškega kaplana spet nadaljuje: ,,Kaplan Žakelj je vzgojil sicer majhen, toda strahotno zagrizen kader ..apostolov" KA (katoliške akcije) in dosegel, da je bila ta organizacija v šentlenarski fari, v katero je spadal tudi Sv. Urh, med najaktivnejšimi v Sloveniji. Takoj za njo je bila KA v poljski fari. Načelo, da pomeni KA vsako organizirano dejavnost katoličanov, so voditelji in pripadniki K A prenesli predvsem na politično področje." V pojasnilo naj povem, da ni obstojala v Sostrem niti v Polju mladinska KA. pač pa le Marijina kongregacija. Velikokrat je že bilo povedano in tega tudi Podbevškova ne zanika, da: „KP ni dopustila poleg svoje OF nikomur drugemu nikakega delovanja med slovenskim narodom za obrambo." Res je: Že sama misel do česa takega je bil zločin, ki je bil kaznovan s smrtjo, po proglasih Kardelja, Kidriča, Kocbeka in ostalih zvodnikov.
Na deseti strani beremo: „Niti verno učiteljstvo se ni dosti vključevalo v klerikalne organizacije, zaradi posledic, ki bi ga doletele v primeru javnega delovanja v društvih, v katerih je prevladoval vpliv članov KP.“ To nikakor ni res. Učiteljstvo je bilo po političnem mišljenju skoro do posameznika opredeljeno bodisi katoliško ali liberalno in po veliki večini aktivno delovalo v društvih, tako katoliških prosvetnih kot v liberalnih sokolskih. Splošno pa je bilo znano vsem, da se je KP skrivoma infiltrirala v vse tedaj obstoječe organizacije in vnašala svoj prevratniški revolucionarni strup. Tako Podbevškova sama potrdi tudi v naslednjih stavkih, ko
govori o JUU (beri; Jugoslovanskem Učiteljskem Udruženju): „In tudi v to organizacijo so posamezniki že začeli vnašati navodila KP. ,,Pohvali se tudi, da je bila že julija 1941. imenovana za poverjenico OF na sosterški šoli. Dalje govori o razgovorih med učiteljstvom in trdi: „0 tem, da je treba prisluhniti KP, ki je edina opozarjala na nevarnost pred fašizmom, so govorili posamezniki le med štirimi očmi, nikoli pred celotnim učiteljskim zborom ali celo pred duhovščino." Ali ni prav slovenska Cerkev in duhovščina največ pretrpela pred italijanskim fašizmom na Primorskem? Prav slovenski katoliški duhovniki so bili povsod in tako tudi na Primorskem vodniki v borbi proti fašizmu in za slovenstvo. Zakaj Podbevškova to prikriva? Pač zato, da vzbudi nevednemu bravcu sum, da je duhovščina zagovarjala fašizem.
Zanimiva je meditacija Podbevškove na strani 12.: „Gorje in ogorčenje, ki je 'kipelo v ljudeh, je prepojlo vsebino zapiskov, a vse prešibek je bil vpogled v ozadje dogodkov, ki so ga čas in ljudje pripravljali dolga desetletja." Kdo bi ob teh besedah ne obstal in si v spomin priklical predvojnih komunističnih groženj, ustrahovalnih požigov in dejanjskih napadov na ljudi, ki se s komunističnimi nauki niso strinjali. Te besede, ki jih je zapisala Podbevškova, so vzete iz ust žrtvam komunističnega zločinstva ne le v Sloveniji pač pa po vsem svetu. Te besede imajo za vse, ki se s komunizmom ne strinjajo, še danes enak pomen in prepričan sem, da bo prav tak stavek zapisan v zgodovini, ko komunizma na svetu več ne bo. Te besede bodo tragična obsodba svetovnega komunizma.
Vagonske pošiljke partizanom
Sv. Urh — str. 138-139-140 — Podbevškova kot običajno, kadar opisuje junaštva OF ali njihovih terencev, te silno napihuje in posploši. Tako n. pr.: „S pomočjo agilne NZ (Narodne zaščite) ljubljanskih in zaloških železničarjev, je NZ iz vevške papirnice prepeljala vagonske pošiljke orožja, hrane, tiskarskega materijala, obleke, zdravil itd. Eno izmed teh važnih in težavnih akcij je Štefan Pavčič (pravilno Pavšič) podrobno opisal."
Podbevškova nato prepisuje iz Pavšičevega dnevnika junaško avanturistično zgodbo, kako so terenci (nekatere poimensko navede) iz Vevč in Dobrunj, s partizani in pod njihovo „kontrolo“ izpraznjevali železniški vagon, ki je bil „kot okužen in zaplombiran pomotoma poslan" preko pre-mikalnega kolodvora v Zalogu v papirnico na Vevčah, ter postavljen na tir lesnega skladišča — „V največji nevarnosti, da jih Italijani pri izpraznje-vanju izsledijo in napadejo."
Da je vsebina bolj napeta, je Pavšič v svojo zgodbo vključil še italijansko patrolo, ki se je bližala prenašalcem tovora prav tedaj, ko se je dvema terencema razbil na cesti zaboj z jajci. Da se dejanje ..junaško" konča, opisuje Pavšič njihovo strašno živčno napetost: ..Italijanska patrulja je bila oddaljena od naših manj kot 100 metrov. Nekdo od naših je moral na kraj nesreče in pospraviti lupine. Hudomušni so tedaj pripovedovali, da je bil rumen kot kanarček... Vse to je postalo Italijanom sicer
sumljivo, toda to ne bi bili več Italijani, če- bi se opogumili in izvršili natančen pregled. Tedaj bi vse odkrili... šli so počasi naprej in se še dolgo ozirali v našo smer..(tropičja je vstavljala Podbevškova).
Tem lažem lahko pač nasede kdo, ki tedanjih razmer in okolice ni poznal, in je zato potrebno, da to opišem:
Papirniško lesno skladišče na Vevčah leži na desni strani Ljubljanice ob skrajnem vzhodnem delu tovarne. Spada pod vas Zadvor v dobrunjski občini. Skladišče je delno obzidano z nekaj nad dva metra visokim zidom, zahodna stran pa je bila tedaj ograjena z lesenim plotom. Prav na vogalu, kjer se konča obzidje in prične lesena ograda, so terenci izkopali pod plotom jamo, da so lahko skozi to odnašali tovor, ki je bil v poslanem „okuženem“ vagonu. Na južni strani vodi za obzidjem cesta proti Dobrunjam, nad cesto pa je približno 15 metrov visoka, skoro navpična vzpetina. Železniški industrijski tir se konča tik za zidom na lesnem skladišču, kjer je stal tudi „okuženi“ vagon. V ravni smeri od železniškega tira je bila onstran ceste na vzpetini žična ograja gostilniškega vrta na „Friškovcu“. Tik za to ograjo je stal italijanski bunker in v njem stalna straža dveh mož, ki je imela z vrha razgled po vsem lesnem skladišču in tedaj vagon skoro pod seboj. Razdalja, od tam, kjer je stal vagon, do bunkerja je bila komaj 60 m. zračne linije. (Pavšič pravi 200 m.). Gostilno na „Friškovcu“ je imela ves jas okupacije zasedeno italijanska posadka. Kot okrog vseh svojih postojank, so imeli Italijani tudi tu močno električno razsvetljavo, Začuda pa tisto noč ni gorel noben reflektor.
Vsi smo vedeli, da se je ta akcija izvršila pod zaščito Italijanov, kot se je nekaj tednov pozneje tudi na premikalnem kolodvoru v Zalogu, kjer je bil na slepi tir postavljen vagon sladkorja in. je bil pravtako izpraznjen ob zaščiti italijanskih patrulj.
Podbevškova ob vsaki količkaj možni priložnosti očita „beli gardi" sodelovanje z okupatorji, nikdar pa ne omeni komunističnih in OF zvez z Italijani in pravtako ne z Nemci.
V tistem času vaških straž še ni bilo.
Terenci — ali Narodna Zaščita, kot so te imenovali partizani, so v papirnici na Vevčah nekajkrat ponoči ropali v skladiščih klobučevino, ki so jo pošiljali partizanom v gozdove, in so jo uporabljali za odeje — seveda 'le višji, — transmisijske jermenice, ki so jim služile za podplate obutvi itd. To ropanje seveda ni ostalo prikrito Italijanom, ki so potem iskali krivce in odpeljali v zapore le nedolžne, pravi organizatorji in tatovi pa so se poskrili. Tudi to ropanje Podbevškova popisuje:
..Nasprotniki OF so vedeli, da odhaja iz papirnice veliko raznega materijala v partizane in četudi niso imeli vidnih ddlcazov, so znane revolucionarne družbenopolitične delavce osumili, da so med organizatorji OF in pomočniki partizanom v tovarni. O tem so obveščevali okupatorja in sodelovali pri večjih in manjših preiskavah v papirnici — (Kdo?) — Marsikdo se je pravočasno umaknil, več pa jih je moralo v zapore in taborišča."
Kdo naj bi ovajal okupatorju, ko pa je bilo vsakomur očito, da jih
Italijani pri njihovih akcijah varujejo, javno ali prikrito. Podbevškova nadaljuje:
„Pri blokadi vevške papirnice 6. junija 1942. je okupator odgnal v zapore in taborišča okoli 40 delavcev." (Tedaj je bilo odpeljanih le šest delavcev in ne 40) — „Aretirali in zasliševali so jih ob prisotnosti domačih izdajalcev, preoblečenih v uniforme italijanskih vojakov."
S kakšno lahkoto je zapisana laž. Podbevškova ne podkrepi svojih trditev z nobenimi dokazi, čudno, da ti ,.domači izdajalci" niso Italijanom pokazali pravih organizatorjev, saj so bili domala vsem znani, a so Italijani gnali v zapore in koncentracijska taborišča le nedolžne ljudi, ki z OF in komunisti nikoli niso sodelovali. Zato Podbevškova od aretiranih imenoma nikogar ne navede. Aretirani pač niso bili zaslužni pristaši OF in pri ropanju tudi niso sodelovali.
Na strani 147 v knjigi Sv. Urh Podbevškova brez dokaza pavšalno piše: — „Glavni vir okupatorjevih obveščevalnih in ovaduških centrov so bili podatki, ki jih je o sotnišljenikih OF in o partizanih zbirala belogardistična obveščevalna služba. Poleg tega je okupator uporabil za ovaduške posle vsemogočne izvržke človeške družbe, ki so za denar ovajali rojake. Bili pa so tudi taki, ki so izkoristili prevratni čas in si dali duška z obračunavanjem za kdove kakšna sovraštva, ki so segala še v predvojni čas. Dosti škode so prizadejali tudi nekdanji somišljeniki OF, ki so iz najrazličnejših vzrokov klonili in prestopili v belo gardo."
Ob analizi tega natolcevanja se človek sprašuje ali se vse to ne nanaša na razmere po komunistični ..osvoboditvi" n. pr. v letu 1945, ko so partizanske tolpe vdrle v vasi. Gotovo je tudi Podbevškovi znano, da se je tedaj komaj vsak tretji Slovenec rešil pred komunističnim zaporom in gotovo pri ovaduštvu teh žrtev Podbevškova ni zaostajala.
Vsekakor smo zasledovali v onem času revolucije razmere in tudi delovanje nasprotnika, tako okupatorja kot tudi komuniste, ki sc organizirali OF. Saj so nam ti stregli po življenju. Toda to zasledovanje nam je služilo le v lastno obrambo, nikakor pa ne za ovajanje sovražnemu okupatorju.
Žrtev neosnovanih sumničenj, kot jih v knjigi navaja Podbevškova, je bil orožniški stražmojster na Vevčah, Jožef Sušnik, ki ga je OF likvidirala. Na strani 65 v knjigi Sv. Urh je krivo obsojen kot ovaduh, ko piše :
„Kakor povsod je okupator tudi na obravnavanem območju navezal stike z reakcionarnimi elementi. V Polju so italijanski karabinjerji takoj po svojem prihodu odšli na orožniško postajo — (ta je bila na Vevčah, ne v Polju) —, kjer jim je biv.ši orožniški narednik Jože Sušnik izročil spiske prebivalstva s pripombami o politični opredelitvi posameznikov." — Orožniške postaje spiskov prebivalstva niso vodile. Ti so se vodili v občinskih uradih. Znano pa mi je bilo, da so orožniške postaje vodile spiske skrivnih komunističnih voditeljev, ker je bila komunistična partija v Jugoslaviji prepovedana, Jožef Sušnik, ki je bil več kot deset let komandir orožniške postaje na Vevčah, je bil ubit prav vsled teh neosnovanih sumničenj in
lahko izpričam, da je bila obdolžitev izmišljena: Sušnik mi je ob razpadu jugoslovanske vojske zaupno povedal, da je prejel odredbo bana dr. Natlačena z nalogom, da se vsi spiski, najsibodo kakršnikoli, uničijo. Odredbo so prejele vse orožniške postaje v Sloveniji.. Vprašal me je za mnenje ali naj uniči tudi spiske pod oznako ,.strogo poverljivo". Povedal mi je, da so med temi predvsem spiski osumljenih komunistov. Odgovoril sem Sušniku: „Brez nadaljnega. Okupator bo zadeve po svoje urejal in ne bi bilo prav, da bi mu naše predvojne razmere prinašali na krožniku." Odgovoril mi je: »Popolnoma se strinjam z vami." Naslednji dan sva se srečala in povedal mi je, da je že vse uničeno.
Podbevškova nadaljuje s trošenjem svojih sumničenj vsevprek: »Podrobnejše podatke so jim preskrbeli najbolj zagrizeni privrženci klerikalizma s člani Katoliške akcije in klerom na čelu. Tako je okupator kmalu spoznal položaj in začel z aretacijami. V zapore je vlačil revoucijonarne delavce bivših delavskih društev in člane partije, ki se niso utegnili pravočasno umakniti iz svojih domov."
Vse to natolcevanje je prazno, brez osnove in brez imen. Okupator v poljski niti v dobrunjski občini ni nikogar odgnal ali aretiral vse dotlej dokler se niso pojavili partizani s svojimi sabotažnimi izzivanji. Ko je bil umorjen Jožef Sušnik 23. sepetmbra 1941» se niti karabinjerji, niti vojaštvo ni ganilo. Grozili so le z represalijami in tedaj tudi izdali grožnjo o streljanju talcev, če bi Sušnik Italijanom izročil spiske komunistov, ali ne bi po njegovem umoru aretirali vsaj enega navedenih v spisku, a niso nikogar.
Požig papirnice na Vevčah
Sv. Urh str. 141-147 — »Sredi divjanja v ofenzivi imenovani »roška", ko so okupatorjeve sile obkoljevale Kočevski rog in so gorele številne vasi po Dolenjski in Notranjski, iz katerih so vlačili prebivalstvo v taborišča, člane OF in NZ (Narodne zaščite) pa streljali, je v noči 29. na 30. avgusta 1942. zagorelo skladišče v vevški papirnici s 62 vagoni papirja."
Podbevškova vse opisovanje zelo pretirava in tudi tu poveča zalogo na 62 vagonov. V resnici je bilo v skladišču komaj deset vagonov izdelanega papirja in približno za šest vagonov starega odpadnega papirja, kar je čakalo na predelavo. Podbevškova pojasnjuje:
»Sabotažno dejanje je izvedel I. bataljon Tomšičeve brigade pod vodstvom komandanta Koste Dobravca, Staneta Bizjaka in komisarke Mice šlandrove-Marinko s sodelovanjem čet NZ na terenu poljske občine in v sami papirnici. Naslednjo noč od 30. na 31. so akcijo uspešno ponovili. Zagorel je dobro založen lesni prostor, obsegajoč okoli 200 kvadratnih metrov."
Škoda, ki so jo požigalci napravili, ni bila znatna, ker so mogli zažgati le pokriti prostor, kjer je bila žaga in stružni stroji. Debelih hlodov, naloženih v sklade na „2.000 kvadratnih metrov" obsežnem skladišču, se ni dalo zažgati, ker se jih plamen ni prijel. Tako komunisti niso napravili
okupatorju (Italijanom) nikake škode, pač pa veliko gorja neprizadetim prebivalcem ob brezobzirnih italijanskih racijah, ko je bilo nad 800 mož-dnižinskih očetov in sinov odpeljanih v internacijo. Kjerkoli naj že bo, najde Podbevškova priložnost za izlivanje gnojnice in tudi tu znova poišče svojo žrtev, župnika poljske fare Janeza Ketteja in doda:
„župnik Kete (prav: Kette) je vedel, da bodo sledile požigu papirnice represalije badoljevcev, ki so 31. avgusta v svoji besnosti navalili in napravili racijo, toda v pridigi, ki jo je imel v nedeljo 30. avgusta v poljski cerkvi, ni svojih faranov opozoril, naj se umaknejo, temveč jih je rotil, naj ne beže od doma. Mislil je, da je bolje, da jih odžene okupator kamorkoli ali pa tudi pobije, samo, da ne bi odšli v gozdove k partizanom."
Velika večina prebivalstva v naši fari ni hotela podpirati komunistov, kar nam priča prav ta primer 800 interniranih moških, pa naj se Podbevškova še toliko trudi, ko trdi obratno, dokazati tega ne more. Vsakdo je lahko pričakoval, da bodo tem požigom sledile represalije, toda nihče ni slutil, da bodo Italijani zvrgli krivdo na vse prebivalce občin Ježice, Polja in Dobrunj. — Podrobno sem že opisal te žalostne dogodke v članku ..Resnica o naši borbi" v Zborniku Svobodne Slovenije 1966. in je za pravilno razsojanje prav in potrebno, da odstavek ponovim:
V noči 29-30 avgusta so partizani zanetili požar v papirnem skladišču, v katerem je bilo nad deset vagonov papirja, pri čemer sta zgorela tudi dva prazna vagona ob skladišču.
Naslednjo noč 30-31 avgusta 1942 je zagorel požar na lesnem skladišču v papirnici na Vevčah in skupina požigalcev, ki jo je vodil Trošt Tone, je hotela minirati tudi 40 m visok tovarniški dimnik, kar pa se jim ni posrečilo. Obenem so obstreljevali tudi karabinjersko postajo na severnem in finančno stražo na južnem delu papirnice. Žrtev ni bilo, ker so bili Italijani dobro zazidani v svojih bunkerjih. Požigalsko skupino je vodil partizanski komandant Hruška. (Iz knjige Sv. Urh izvemo, da je akcijo izvršil I. bataljon Tomšičeve brigade.) Sodelovalo je nad 800 partizanov.
Ljudje so z grozo čakali naslednjega dne, kajti znane so bile italijanske represalije. Dne 31. avgusta v zgodnjih jutranjih urah je cela divizija vojaštva prišla iz Borovnice in začela z represalijami. Zavzeli so linijo od Ježice, obkolili vse vasi med Savo in Ljubljanico in pobrali vse moške od 18. leta dalje ter jih gnali proti Polju. Ob pol 9. dopoldne so nas nagnali vse iz občinskega doma in pisarn na zbiralno mesto, le župana so pustili. Pred trgovino konzumnega društva so nas prignali kakih 100 in vse potisnili ob zid. Ob tem se je pripeljal zavaljeni pritlikavi general Robotti, rjul nad nami nerazumljive psovke in zahteval, naj se javi eden, ki razume italijanski. Javil se je Rea iz Polja. General nas je dalje zmerjal z banditi in zahteval, da v roku 15. minut izročimo orožje, sicer nas bo dal vse postreliti. „Danes sto, jutri dvesto," je kričal in Rea je tolmačil. Med nami ob zidu sta stala oba naša gg. kaplana Lamovšek in Vukšinič, g. župnik Šavli, begunec iz Gorenjske in naš župnik Kette. Kaplan Vukšinič je generalu zakričal: „Med nami ni nikogar, ki bi imel orožje!" To je generala
še bolj stogotilo. ,,Duhovniki ste največji podleži!" je zarjul, planil k dimnikarju, ki je stal med nami, mu izpulil železno grebljo ter z vso močjo udaril z njo po licu poleg stoječega Franca Zmeca, kateremu se je ulila kri. Ves divji se je nato odpeljal rekoč: „Kar sem rekel, to bom storil!" čakali smo smrti. Pred nami so stale strojnice, ki so jih na nas perili ležeči vojaki. Vsi štirje duhovniki so začeli zbrane pripravljati na zadnjo uro. Možem so se orosile oči ob misli na svoje. Žene, ki so gledale prizor, so obupno jokale in rotile Boga na pomoč. Karabinerski „marescal“, ki je že kolikor toliko poznal ves okoliš in ni bil krutega srca, je to videl in takoj obdrzel s kolesom v Zalog, kjer je bila posadka ardidskega bataljona in javil komandantu centurionu, kaj se v Polju dogaja. Ta se je takoj pripeljal z avtom v Polje, istočasno pa se je vrnil tudi general Robotti. Centurion mu je zagotovil, da nihče od zbranih ni kriv požiga. Po kratkem precej ostrem razgovoru med njima, je general ukazal, da nas odvedejo na telovadšiče Prosvetnega doma. Sem so vojaki v velikih skupinah nagnali vse, kjerkoli so jih dobili. Kmet, ki je oral na polju, je moral tam pustiti plug in konje. Iz delavnic in hiš, hlevov in dvorišč, vse so nagnali na telovadišče in tam zbrali precej nad tisoč moških. Dekleta in žene z otroci so drle za vojaki in prosile za svoje očete in sinove. Občutil sem, kaj bi bil svet brez srca. Na pripekajočem soncu smo čakali svojo usodo. Pripeljal se je kmalu še nek drug general iz Ljubljane v spremstvu oficirjev. Oba gg. kaplana in župnika so medtem izpustili. Gospod župnik je takoj interveniral pri kara-binerskem marescialu za ostale in akademik Kranner Martin je v naglici začel pisati imena. Ko je napisal prvi seznam okrog sto imen, je šel k marescialu in ga prosil, naj posreduje. Vsi smo vedeli, da velikega števila ne bodo osvobodili, četudi bi koga. Marescial je stopil h generalu in ponovno zagotavljal, da od vseh navzočih ne nosi nihče krivde za požig. Povedal je, da so to izvršili partizani iz gozdov. Nato je izročil Krannerjev seznam. General nas je klical po imenih le enajst in dovolil, da odidemo. Vse ostale so uredili v štiristope ter jih pod močno stražo odvedli peš v dva kilometra oddaljeni Zalog, kjer so jih natrpali v živinske vagone in odpeljali v Ljubljano v bivšo vojašnico Kralja Petra I. Strašen ženski in otroški jok je spremljal sprevod in vojaki so jih surovo s puškinimi kopiti odganjali. Ostali so v fari le redki moški-; oni, ki so se mogli skriti ali bili na delu izven blokiranega ozemlja ter železniški in papirniški delavci in uslužbenci. Rotili smo maresciala, naj skuša še posredovati, da bi rešili še koga, če je le mogoče. Dejal je, da ne more več in očividno ga je vse to pretreslo. Domenili smo set, da bomo sami prosili za odgnane, šel sem naslednji dan v vojašnico, Skušal priti ž marescialovim priporočilom ilo merodajnega, a dosegel nisem nič. Vsi so bili že pripravljeni za odgon v koncentracijsko taborišče na otok Rab, kjer je pomrlo toliko nedolžnih žrtev po brezvestnosti italijanskih oblasti in po uspelem komunističnem načrtu. Komunisti so dosegli ustrahovanje »ljudskih mas", dosegli, da so se iznebili onih, ki niso hoteli v gozdove v OF in dosegli italijanske represalije, za katere so že vnaprej dobro vedeli.
O teh dogodkih piše ..Franček Saje" v svoji knjigi ..Belogardizem" na strani 479 dobesedno takole:
..Severovzhodno stran je hotel prečistiti in zapreti župnik v Polju, Janez Kete. V nedeljo 30. avgusta je na prižnici govoril, da se bližajo težki časi. Ljudem je naročil, naj nikar ne hodijo od doma. Naslednji dan so Italijani blokirali občino Polje, aretirali 700 ljudi in jih odpeljali v internacijo. Za tem je župnik Kete obiskal nekatere družine interniranih in jih nagovarjal k izdajstvu še neodkritih pristašev Osvobodilne fronte. Obljubljal jim je denarne nagrade in takojšnjo vrnitev interniranih svojcev."
Brezobzirna natolcevanja, ki ga obrekovalka Podbevškova meče na župnika Ketteja, ne ona niti Saje v svojem Belogardizmu niti kdorkoli ne more dokazati, ker je v njunih trditvah podla izmišljotina, ki se je rodila iz razjarjenosti komunistov ob neuspehu njihovih nakan. Pričakovali so, da bodo vcepili nevzdržen strah vsemu prebivalstvu (to so sicer dosegli) in bodo moški bežali v gozdove, kjer so nanje čakali komunistični požigalci in jih tako nasilno mobilizirali za „udar v hrbet sovražniku" v Kočevskem rogu. Ker se jim je načrt izjalovil, je tega kriv — župnik.
Podbevškova hoče opravičiti požig papirnice: „Vsi smo vedeli, da dela tovarna za okupatorja, malo pa jih je vedelo za navodila glavnega štaba POS (?), da je treba s takimi in podobnimi akcijami zrahljati okupatorjev pritisk na Kočevski rog, kjer ie partizanskim enotam in njihovemu vodstvu in 10 OF grozilo uničenje."
To opravičilo je zločinsko! Zahtevalo je 800 interniranih in od teh tretjino mrtvih. Papirnica vsled požiga ni prenehala niti eno uro z obratom „za okupatorja", dasi Podbevškova trdi obratno.
Zelo pogostokrat se Podbevškova v svojem pisanju oprime nizkotnih popisovanj. Tako ji ni ušlo izpred oči, da so ..Italijani zavili vsi zbiti v mlado koruzo, ki jim je segala do kolen, položili svoje orožje in opravili najprej svojo naravno potrebo. Pogled na bližnje hribe in kadeče se pogorišče vevške papirnice jih je prestrašilo."
Nad mirnim prebivalstvom se je po krivdi komunistov in brezvestnosti okupatorja sprožil bič in Podbevškova pravi: „Okupator je bil gluh za vsa pojasnila. Imel je drugačna navodila: „Naj vam ni mar trpljenje ljudstva! Ne omejujte se pri pošiljanju v internacijo! Ni važno, če imate vtis, da so to neškodljive csebe!" — Te stavke je dala v narekovaj Podbevškova, a ni navedla vira teh navodil Vsiljuje so sum, da so bila to navodila, ki jih je komunistična partija tudi dajala svejim miličnikom in partizanom leta 1945, ko je z gozdov vdrla v naselja.
Interniranci se vračajo
Tisti del slovenskega naroda, ki je tedaj padel pod italijansko okupacijo in kjer se je nad njim zgrnila zločinska okrutnost ..osvobodilne fronte", je dodobra spoznal brezvestnost komunističnih partizanov. Kjerkoli so Italijani odkrili kako sabotažno partizansko početje ali samo navzočnost
partizanov v bližini kake vasi, niso zasledovali partizanov, pač pa so se znašali nad nedolžnimi vaščani tistega okoliša. Stotine in stotine mož in fantov in od teh velika večina ne simpatizerjev OF so Italijani odganjali v koncentracijska taborišča, kjer so dnevno v desetinah umirali.
Slovenska duhovščina je apelirala pri italijanskih vojaških in posredno tudi pri civilnih oblasteh ter prosila za njih osvoboditev iz koncentracijskih taborišč. Tega tudi Podbevškova ne more zatajiti in s hlinjenim sočutjem opisuje na straneh 259, 260 in 261 vračanje teh nesrečnikov, kar naj le v izvlečkih povzamem:
„že februarja 193. so se vračali interniranci iz raznih taborišč. Njihovi svojci so gledali po cestah, že od daleč hiteli opotekajočim se internirancem naproti in jih spraševali, kdaj se bo vrnil ta in oni in kako se mu godi. Malokdo je vedel kaj točnega in ohrabrujočega povedati. Tudi sama sem jih srečavala in govorila z njimi o življenju v taboriščih, o dogodkih doma in po svetu in o tem, kam pojdejo zdaj, ko so okusili izdajstvo belogardistov in strahote v njihovih postojankah in fašistična taborišča."
To je satansko podtikanje krivde za njih trpljenje in ščuvanje prav proti tistim, ki so jih reševali iz internacije in seveda agitacija za OF. Nekateri so na žalost tudi tej propagandi nasedali. Vendar pa je Podbevškova slišala tudi odgovore treznih povratnikov in zapiše:
,.Večina izmed njih je odgovarjala, da se morajo najprej okrepiti, šele nato bodo lahko razmislili o tem, kam pojdejo."
„Nekega večera, ko se je že temnilo, sem srečala na meji med Bizovikom in Dobrunjami voz z interniranci. Na razpotju, kjer vodi stranska pot proti Dobrunjam, glavna pa proti Zadvoru, je nekaj internirancev poskakalo z voza, da bi peš nadaljevali pot v drugo smer. Pri skoku z voza je eden izmed internirancev padel in se s težavo pobral. ‘V zadregi je stopil k meni in se opravičeval: „Ne zamerite, slab sem še. Nikar ne mislite, da sem pijan!" Mladi fantje, do nespoznanja izpremenjeni, s sledovi pomanjkanja in trpljenja na obrazu, shujšanih teles, s katerih ie ohlapno visela slaba, ponošena obleka, so me pripravili skoraj do solz. Toda premagala sem se in z izrazi veselja, da so se vrnili, vsem po vrsti stisnila roko...".
,,Vračajoči se interniranci so bili po večini sami mladi fantje, za katere je bela garda upala, da bodo pomnožili njene vrste. Iz taborišč so prihajali na priporočilo duhovščine in bele garde, vendar vsi niso šli v postojanke MVAC. („Milicia voluntaria antikomunista", tako so Italijani nazivali naše vaške straže) — Marsikdo je našel pot v partizane, nekaj pa jih je ostalo — resnično ali navidezno bolnih — do konca vojne."
Ali ni to jasen dokaz, da nismo nikogar silili ali mobilizirali v vaške straže, kar Podbevškova v knjigi Sv. Urh in Saje v knjigi ..Belogardizem" pogosto zatrjujeta. Vendar pa je Podbevškovi tudi o tem ušla resnica izpod peresa.
„Med interniranci ki so se vrnili tiste dni, je bila tudi že na smrt obsojena Marija Marolt iz Dobrunj..." (Kdo jo je obsodil, Podbevškova
ne pove) —	. .Ob slovesu mi je Maroltova podarila oljčno vejico z gro-
bov pomrlih rojakov v rabskem taborišču (na otoku Rabu). „Na tisoče jih je pomrlo in še veliko jih bo,“ je dejala, „vere v našo pravično zmago pa niso izgubili." Z oljčno vejico, starodavnim simbolom miru, sem nadaljevala pot. Toda nič takega, kar bi govorilo o miru, nisem srečavala tiste dni. Vejico sem shranila kot spomin na rojake, ki ;-o daleč od svojega doma umirali za narodovo svobodo — (po čigavi krivdi?) Razmišljala sem o trdoživosti naroda, ki mu pripadam, spominjajoč se besed pisatelja Ivana Cankarja. V čudoviti prispodobi je govoril o tem, da bi kri, prelita na tej večno izpostavljeni zemlji, že lahko napolnila vse njene doline, narod na njej pa še živi. Trdoživ, kot je, vztraja in premaguje vse težave v nepretrganem boju za svoj obstoj. Večji in mogočnejši narodi so že izginili s površja zemlje v pozabo, maloštevilni slovenski narod pa raste v boju in trpljenju, govoreč svojim zatiralcem: „Nikarte, ta burka je stara že tisoč let!"
.........Te Cankarjeve besede ni doslej še nobena doba v zgodovini slovenskega naroda v tolikšni meri potrdila kot doba narodnoosvobodilnih bojev v letih 1941—1945.“ — Pritrjujemo tem besedam in povdarjamo, da ta narodnoosvobodilni boj še ni končan, kajti narod ječi zasužnjen pod knuto komunizma.
Cankarjeve pesniške besede resnično v živo zadenejo v to dobo strašnega uničevanja človeških življenj in okrutnosti komunistične OF. Toda človeka pretrese tolika podlost, ki jo izraža Podbevškova v svojem hlinjenju sočustvovanja. Prav v tem se nam pokaže satanizem v vsej goloti, kajti po krivdi in izključno po krivdi komunistične OF je moral narod prestati toliko trpljenje. In ko se nesrečni interniranci onemogli in do smrti izčrpani vračajo iz koncentracijskih taborišč, zločinec, ki nosi vso krivdo nesreče, pokaže na ..belogardiste", češ, „oni so krivi!" Kaj, ko bi ti interniranci vedeli kakšen posel je opravljala Podbevškova in videli v dušo podli ženski, ko jim je segala v roke. Trpljenje teh nesrečnikov je vpilo do neba in zdaj, ob rešitvi naj jih tolaži zločinska roka ? — Tudi ,,ta burka je stara že tisoč let!"
Krščanska skupina OF poziva škofa
30. oktobra 1942.
,,Belogardizem" str. 503 — ,,Prevzvišeni! Krščanska skupina v Osvobodilni fronti Vam piše ponovno. Zaradi svoje velike odgovornosti, ki jo čuti do slovenskega naroda in ki se je zaveda pri svojem delu v narodnoosvobodilnem boju, se ne more ozirati na dejstvo, da so vsa dosedanja prizadevanja Osvobodilne fronte same in nas kristjanov še posebej naletela pri Vas ne samo na gluha ušesa, ampak celo na izrazito odklonilno stališče. . .
Kar smo Vam pisali v prejšnjih treh pismih, tega ni treba ponavljati...
V vseh svojih pismih na Vas smo svoja opozorila izrazili pravočasno
in dovolj jasno. V tem današnjem pismu moramo ugotoviti, da so ta opozorila ostala pred Vami glas vpijočega v puščavi.
Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se je zaradi Vašega ravnanja začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem zoperstavlja brata bratu. Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se to ne bi nikoli zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegali v razvoj stvari...
Ker bela garda ni imela zaslombe v ljudstvu, ni mogla zrasti iz lastnih sil. Naslonila se je na okupatorja in javno, roko v roki z njim z vso krutostjo udarila po lastnem narodu, po tisti večini Slovencev, ki ob polnem priznanju in občudovanju vsega zavezniškega sveta že več kot leto dni v najtežjih okoliščinah vodijo neizprosen boj proti fašizmu. Kje je opravičilo za ta zločin? Ali je še 'kdo na Slovenskem kdaj tako gnusno izrabljal vero in Cerkev, kakor to dela danes Bela garda?...
Vnovič opozarjamo na dejstvo, da sodelujejo kot organizatorji in voditelji Bele garde v znatnem številu duhovniki, ki izrabljajo svoj položaj in zavajajo ljudstvo v bratomorno klanje. Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, Bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodnoosvobodilnem boju popolnoma enotno...
Storite vse ob dvanajsti uri, kar Vam veleva Vaša narodna in verska dolžnost. Obsodite netilce državljanske vojne! Prepovejte duhovščini, katoliškim organizacijam, ustanovam ter posameznikom, ki so pod Vašim cerkvenim nadzorstvom in avtoriteto, udeležbo in podporo belogardističnim organizacijam in njihovim oboroženim tolpam! Preprečite, da bodo lažni katoličani v imenu Cerkve, Boga in ,.papeževega blagoslova" z italijanskim orožjem ter v okupatorski službi organizirano pobijali branilce naše svobode in zveste pristaše Kristusovega nauka. Kljub zaostritvi, ki je nastala in je zahtevala že prenekatero nedolžno in dragoceno žrtev, lahko še vedno v znatni meri zadržite...
Kakor nam je jasno, da državljanska vojna lahko zaseka usodne rane v naše narodno telo in da dosedanja negativna opredelitev duhovščine lahko napravi katoliški Cerkvi na Slovenskem nepogrešljivo škodo, tako pa smo na drugi strani po storjenih apelih k enotnosti naroda brezpogojno pripravljeni sprejeti državljansko vojno na celi črti , in iziti iz nje kot popolni zmagovalci. V tej zvezi smo neomajno prepričani v zmago skupnega zavezniškega orožja in v uveljavljanje tistega mednarodnega koncepta, ki bo varoval pravice vseh narodov in delovnega ljudstva. Neomajno smo prepričani, da si bo s to vero in pod vodstvom Osvobodilne fronte slovensko ljudstvo priborilo svobodo z zmago nad zunanjim in notranjim sovražnikom..."
,,Belogardizem" — Str. 504, nadaljuje:
„Temu pismu je krščanska skupina v poverjeništvu Izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Ljubljani pripisala dostavek glede na smrtno obsodbo dr. Natlačena in za najnovejše škofove govore. Naštela je vrsto otipljivih primerov, ki so pobijali njegove trditve. Med drugim je omenila kaplana
Antona Vukšiniča iz D. M. v Polju, ki je ponoči patruljiral s puško na rami, da so ljudje govorili: „Ponoči hodi s puško naokoli, zjutraj pa s sveto hostijo!" Nato je dr. Rožmana vprašala: „Kje je tukaj laž? Ali lažejo desettisočem Slovencem oči, ušesa, misli?" — (Ne! Le eni ženski so lagale oči, ušesa, misli):
Kako tragična zmota je v teh ostrih stavkih, naslovljenih na škofa Rožmana. Kot vse pismo, ki ga je škofu pisal Edvard Kocbek, ki je bil predstavnik ..krščanske skupine" v 10 OF sloni na izmišljotinah in lažnih informacijah, tako je tudi pripis poverjeništva v Ljubljani izvor zmote ali namembne klevete.
Naj izpričam resnico, ker sem bil sam priča zlobnim govoricam o nočnem patruljiranju:
Takrat se je v poljski fari vsevprek širila kleveta, da so videli župnika Ketteja v patrulji z belogardisti. Pametni so se temu smejali, ofarji pa so laž pospeševali, a vendar je njihova licemerska propaganda proti župniku kmalu zamrla, ker so se osmešili. V „Belogardizmu“ pa .je kleveta znova zrastla kot zgodovinska resnica z edino razliko, da je ..Krščanska skupina v 10 0F“ obesila puško na ramo kaplanu Vukšiniču.
Resnica je naslednja: Laž o patruljah z. duhovnikom je razširila Jurca Jožefa iz Novega Polja. Bilo je nekega jesenskega večera že v pozni uri, ko sem šel tudi jaz v patrulji mimo njene hiše. V njenem stanovanju je bilo v prvem nadstropju okno na stežaj odprto in soba je bila močno razsvetljena. Bil je čas zatemnitve vsled nevarnosti pred bombnimi napadi Klicali smo Jurčevo, da bi ugasnila luč, Ker se nihče ni oglasil, je eden od naših ustrelil v zrak. Nato šele je Jurčeva pogledala skozi okno in vprašala, kaj hočemo. Prav tedaj sem stal jaz na cesti v soju luči in me je mogla videti, dasi vsled razdalje« ni mogla spoznati obraza. Dosti je še živih prič tudi doma, ki bi lahko povedali, da sem nosil ob hladnih in deževnih dneh dolgo črno pelerino. Tudi duhovniki na slovenskem in prav tako tudi naš župnik Kette so v tistih časih v veliki večini nosili črne pelerine. Kako prav je prišlo to zagrizeni sovražnici duhovščine. Jurčeva je raznesla po fari novico, da je videla župnika oboroženega pod njenim oknom, kar sta seveda tudi Saje in Podbevškova v svojih knjigah slastno napisala. Ta ..oboroženi župnik" pa sem bil le jaz. Toda, kaj je mar komunistom in njihovim ljudskim sodiščem in sodnikom še tako iskreno izpričana resnica in dokaz?
Ko smo se v maju leta 1945 umaknili pred partizani v Avstrijo, je poljska skupina beguncev živela nekaj časa v taborišču v št. Vidu ob Glini. S farani je bil tudi župnik Kette. Na zahtevo jugoslovanskih komunističnih oblasti so Angleži g. župnika Ketteja zaprli in ga po zaslišanjih o krivdi, ki so jo nanj valili slovenski komunisti, izpustili na svobodo, toda bil je še dolgo pod angleško kontrolo. Bali smo se, da ga bodo izročili komunistom. Kdo bi zanj pričal in kakšna bi bila obsodba, je vsakomur jasno — nam, kot komunistom. Na podlagi še sedaj obstoječih komunističnih izmišljenih
obtožb bi bil obsojen na smrt, ker bi ga s komunističnimi zločinskimi metodami pripravili do ..priznanja zločinov", kakršnih on ni bil zmožen.
V	vsej knjigi „Sv. Urh" Podbevškova ne ve povedati niti ene dobre besede o pokojnem župniku Janezu Ketteju. Brezobzirno, brez vsakih dokazov natolcuje laži iz sadističnega pohlepa, da bi slovensko duhovščino predstavila kot krivce revolucije v Sloveniji. Podtika mu, kot dr. Filipu Žaklju vzgajanje fantov v Katoliški akciji v največje krvoloke. Mladinska Katoliška akcija v poljski fari ni obstojala. Imeli smo le Marijino kongregacijo fantov in tudi deklet. Župnik Kette ni nikdar imel opravka z mladinskimi organizacijami. Podtika mu mučenje v župnijski kleti, kjer so po ..osvoboditvi našli še svežo kri mučencev", čeprav niti tu, ne kjerkoli v poljski fari ni bil nihče mučen ne od vaških stražarjev, ne od domobrancev. Podtika mu krivdo 800 interniranih med italijansko okupacijo 31. avgusta 1942. dasi je vsakdo vedel, da so tega bili krivi komunistični požigalci papirnice. Podbevškova dokazuje, da so po ..osvoboditvi" našli v župnijski pisarni spiske oseb. Zakaj jih v svoji knjigi ni objavila in razložila njih pomen? Zato, ker bi morala priznati, da je bil župnik dober dušni pastir, ki je s sočutjem mislil na farane-intemirance, ki so bili odpeljani na Rab. Delal je sezname, delal je prošnje za njih rešitev in tudi velikokrat uspel. Čestokrat je odločno nastopil, če je kdo pripomnil, da ta ali oni vsled sodelovanja z OF ni vreden njegovega posredovanja. S svojim podpisom in svojo osebo je prevzemal odgovornost nase in za plačilo čestokrat žel le grobo nehvaležnost in prezir. Nihče od duhovnikov v poljski fari nikdar ni bil oborožen, še manj, da bi hodil v patrulje. Upoštevali smo njihovo poslanstvo in vzdrževali z njimi ves čas revolucije v vojaških zadevah absolutno dištanco. Niso imeli vpogleda ne v delovanje vaških straž, ne domobrancev.
Dosti je še živih prič, ki to lahko izpričajo.
Potrebno je, da se povrnemo h Kocbekovem pozivu, ki ga je pisal škofu Rožmanu kot predstavnik ..krščanskih ljudi pri OF" in k navedbam povem samo to, kar sem sam doživljal.
Za Zbornik Svobodne Slovenije 1966 sem napisal članek „Resnica o naši borbi" in v tem v podnaslovu ,,Komunistične likvidacije". Le v izvlečku naj izpišem iz Zbornika nekaj odstavkov:
V	začetku meseca septembra 1941 smo nenadno zvedeli, da je neznan maskiran moški ponoči v papirnici na Vevčah vpričo delavcev ustrelil tehničnega vodjo Jerneja Chiodija. Splošno je bilo znano, da je bil ta germanofil, petokolonaš. Dasi smo umor obsojali, smo si vendar mislili, da ga je ustrelil pač kak prenapet nacijonalist.
Dne 23. septembra 1941. se je bliskovito razširila po fari novica, o umoru, katerega žrtev je bil dolgoletni komandir orožniške postaje na Vevčah Jožef Sušnik (oče znane etnologinje dr. Branke Sušnikove). Ustrelil ga je Grajzeb Albin, doma iz Tržiča, ki se je učil krojaštva (ne mizarstva kot trdi Podbevškova) — pri Grozniku Ludviku v Slapah. Grajzer je bil tedaj komaj 17 let star.
Tretja žrtev je bil Urankar Vinko. Po prepričanju je bil socijalist. Bil je umirjen človek in ni še dolgo stanoval v Polju. Bil je eden tistih socijalistov, ki niso hoteli sodelovati s komunisti. Z večernim vlakom se je vračal z dela iz Ljubljane in morilec, ki se je pripeljal z istim vlakom, ga je na poti s postaje ustrelil za hrbtom. Urankar je bil na mestu mrtev.
Teden dni po tem je Ivan Černič ustrelil v Zalogu dekle Fifer Lidijo. Raznesla se je vest, da se je družila z Italijani.
Dalje so vedno pogosteje sledili poboji oz. skrivnostna izginotja v naši fari. Koncem aprila 1942. je brez sledu izginila Krneč Ivana, vdova pekovega mojstra iz, Polja, širile so se govorice, da so jo odpeljali partizani, ker je dobavljala kruh Italijanom. Maja meseca 1942. je izginila Podbevšek Ivana, žena brivskega mojstra v Polju. Podbevškov vajenec Štibrič Anton jo je spremljal proti Fužinam in o njej ni bilo več sledu. Štibrič je tedaj odšel k partizanom. Izginil je pravtako brez sledu Jeriha Johan iz Polja. Bobnar Filip, kleparski mojster iz Vevč, brat španskega prostovoljca Staneta je bil ugrabljen v Sadinji vasi in za njim ni bilo več sledu. Z mišljenjem svojega brata se ni strinjal. V juniju nas je pretresla vest, da je izginil 18 letni, zelo delaven in agilen fant iz naših organizacij Dimnik Anton iz Sneberja, V nedeljo 8. junija 1942. je odšel iz domače vasi proti Jaršam, a tja ni prišel. Ko smo oktobra meseca 1942. odkrili v Šmartnem ob Savi v Petačevi hiši podzemsko skrivališče, smo v njem dobili Leskovškovo ženo in hčerko ter Stuparja iz Črnuč. Pobrali smo veliko zalogo propagandnega materijala ter okrog 20 neizpolnjenih legitimacij, na katerih je bil moj ponarejeni podpis in županov faksimile in med vsem drugim fotografijo Dimnika Antona. Na zadnji strani fotografije je bilo zabeleženo: ..Likvidiran". To je bila prva žrtev iz kroga naših organizacij.
Krvavih žrtev partizanom še ni bilo dovolj. Dne 2G. julija 1942. so v Podlipoglavu ugrabili Pogačnikovo ženo Marijo, ki je bila tedaj v blagoslovljenem stanju. Soseda jo je z zvijačo nagovorila, da bi šli k „Reš-kemu kovaču" (pod Pogledom v Podlipoglavu) v mlin po moko. Tam so čakali partizani, jo imeli zaprto v mlinu ter možu sporočili, da bodo ženo izpustili, če se jim on javi. Okleval' je, kajti ljubezen do žene ga je silila, da bi se partizanom predal. Rotili smo ga, naj otrok ne zapusti, kajti prepričani smo bili, da ne bodo besede držali. V noči 30-31. julija so partizani vdrli v njegovo hišo. Mičilnikar. Franc iz Zg. Kašlja jim je kazal pot. Zvezali so ga in odvedli skupaj z 12 letnim sinom Brankom. Po groznem mučenju so ga 6. avgusta 1942. ubili. Sina Branka so vlačili s seboj po gozdovih, vedno privezanega partizanu, dokler ga niso v neki borbi Italijani ranili, ga rešili in nato vrnili v Polje. Tiste dni so pravtako zverinsko pokončali Feliksovo ženo z nerojenim otrokom. Morilci so bili njegovi bivši stanovski tovariši papirniški delavci iz kroga ..krščanske skupine OF“.
V nevarnosti pred zalezovanjem partizanskih zločincev je bilo več naših fantov, zato smo jim po ugrabitvi Pogačnika in njegovega sina
svetovali, naj se v nočeh umaknejo od doma. Razmere so nas prisilile, da smo se zbrali v skrivališču pred ubijalci. Ni bilo fare, kjer se ogroženi ne bi skrivali pred partizani in bili v silobranu pripravljeni uporabiti tudi orožje, v kolikor so ga imeli, saj so jih z nasiljem dvignili komunisti sami. Sajetove in Podbevškove kompozicije o takoimenovani „bcli gardi" so izrodek preračunanih načrtov partije v zlagano opravičilo lastnih zločinov, ki so jih izvršili nad poštenim prebivalstvom že tedaj, ko še ni bilo nikogar, ki bi se jim zoperstavil,"
Za nastanek ,,belogardizma" zvrača Kocbek krivdo na škofa... „storite vse ob dvanajsti uri . . .Obsodite netilce državljanske vojne! Prepovejte duhovščini, organizacijam, ustanovam ter posameznikom. . . udeležbo in podporo belogardističnim organizacijam in njihovim oboroženim tolpam..."
Iz mrzličnega strahu se torej Kocbek po naročilu Izvršnega Odbora OF ob dvanajsti uri obrača na škofa, naj prepove... Kaj?? Da v silobranu ne bi smeli braniti lastnih življenj pred morilci!!! Prijeli smo za puške, ko je padlo po dolenjskih in notranjskih vaseh že nad dva tisoč nedolžnih žrtev, neoboroženih, od otrok do starčkov, ponekod celih družin, pod pretvezo, da so bili ,,belogardisti". In končno v svoji knjigi tovarišija" Kocbek jadikuje, da škof Rožman na pismo ni odgovoril.
Zanesljivi
Sv. Urh — str. 154. — ..Priprave za ustanovitev vaške straže, so bile prav tako kot po dolenjskih in notranjskih vaseh, kjer je okupator s pomočjo belogardistov upepelil že nešteto domov in gospodarskih poslopij, večji del prebivalstva kolikor ga ni pobil — pa odgnal v internacijo. In prav tako kot povsod drugod, so bili tudi v Bizoviku duhovni gospodje in klerikalni veljaki tisti, ki so dali okupatorju vse potrebne podatke. O tem priča dokument o ,,zanesljivih" Bizovičanih. —■ Ohranjen seznam vsebuje imena štiridesetih ,,zanesljivih" vaščanov iz Bizovika, napisanih v abecednem redu. Označeni sta tudi letnica rojstva in hišna številka. Spisek je najprej podpisal Franc Ložar s pristavkom: „Pred stoječi imeni so mi poznani in zanesljivi 20-9-1942 Fr. Ložar." Pod Ložarjevim podpisom je pristavek šentpeterskega župnika Alojzija Košmerlja: „Zanes-ljivost v spisu navedenih oseb potrjujem 22. 9. 1942 Alojzij Košmerlj župnik."
Podbevškova se v imenu komunistične partije zgraža nad seznamom zanesljivih vsekakor zato, ker jo silno jezi potrditev, da ni ..ogromna večina naroda sodelovala z. OF“, pač pa le neznatna manjšina. V vsej vasi Bizovik so bili komunisti le trije in poleg teh je z OF simpatiziralo še osem vaščanov, štirideset mož in fantov pa je pristopilo k vaškim stražam (pozneje še več.). Če je zanesljivost v seznamu navedenih potrdil podžupan Ložar, ki je po smrti župana Trkova vodil županske posle dobrunjske občine, in župnik Košmerlj, ker je Bizovik pripadal šentpeterski fari, je
povsem pravilno. Podpisnika sta s tem potrdila, da so navedeni zanesljivi protikomunisti, kar so v resnici bili. Živeli smo tedaj v času ločitve duhov in ni bila nobena tajnost opredelitve, bodisi za OF, ki jo je kot svojo masko organizirala komunistična partija in takoj spočetka začela z umori katoliško mislečih ljudi — ali za protikomuniste, ki so se v silobranu začeli oboroževati šele septembra meseca 1942., ko je OF pobila že nad dva tisoč nedolžnih v tedanji ljubljanski pokrajini. V knjigi Sv. Urh je priobčena tudi fotografija omenjenega „dokumenta“ in obsega dve strani. „Dokument je shranjen v muzeju za ugotavljanje vojnih zločinov."
Kaj je komunistična partija storila s temi, ki so v seznamu navedeni? S preglasom Edvarda Kardelja in IOOF so bili obsojeni na smrt. Kolikor jih niso pobili na Turjaku 1943., so jih kot domobrance v masovnih pobojih leta 1945 zagrebli po neznanih grobovih, ker so ostali zanesljivo zvesti slovenstvu in krščanstvu.
Podbevškova ne taji, da so tudi komunisti pisali sezname svojih zanesljivih, kar je povsem razumljivo. Tudi iz knjige Sv. Urh bi zbral lepo število njihovih zanesljivih pristašev:	terenk in terencev, borcev,
herojev itd. Dolžnost terencev in terenk, ki so se po partizansko imenovali ,.-NZ“ 'kar pomeni blagozveneči naslov »narodna zaščita", je bila, da so stalno poročali partizanom v gozdove o gibanju vaščanov o njihovem govorjenju, o pripadnosti za ali proti OF, o zanesljivih podpornikih OF, o protikomunistih itd. Vse to je bilo v času revolucije razumljivo.
Kmalu po partizanskem napadu na našo postojanko 22. oktobra 1942. je naša patrulja v nekem bunkerju v Podlipoglavu, iz katerega so partizanski skrivači pobegnili, našli precej spisov štaba nekega partizanskega bataljona, med njimi zapisnike zaslišanj žrtev in smrtne obsodbe »belogardistov", razna povelja komande, generalnega štaba partizanskih enot, izvršnega odbora OF itd. Tudi seznamov oseb ni manjkalo. V teh seznamih so bili vpisani tudi zanesljivi, toda zanesljivi nasprotniki komunizma. Med vsem tem materijalom je bil tudi dokaj točno narisan zemljevid Dev. Mar. v Polju in okoliških vasi v večji izmeri in v krajih označeni kvadrati (kar je pomenilo hiše). Nekateri kvadrati so bili pobarvani z rdečilom v celoti, drugi na pol, tretji z zeleno barvo, na nekaterih krajih so bili zaznamovani križci itd. Pripisana legenda je razjasnjevala pomen znakov: Na pol pobarvan kvadrat: aretirati; celotno pobarvan: likvidirati in hišo uničiti; zeleno barvan: simpatizerji belih; križec: nevarnost itd. Mar ni bil tudi to seznam »zanesljivih" ? In kdo so bili tisti, ki so sezname pripravljali, če ne prav zanesljivi.
Preberimo znova očitek Podbevškove: »Priprave za ustanovitev vaške straže so bile prav tako kot po dolenjskih in notranjskih vaseh, kjer je okupator s pomočjo belogardistov upepelil že nešteto domov in gospodarskih poslopij, večji del prebivalstva kolikor ga ni pobil, pa odgnal v internacijo."
Na vseh straneh knjige bravec naleti na brezvestne obdolžitve »bele garde". Do avgusta meseca 1942. še nikjer na dolenjskem ne na notranj-
skem niti v ljubljanski okolici ni bila ustanovljena vaška straža v nobeni vasi. Okupator-Italijan je izvršil krute in brezobzirne1 represalije povsod tam, kjer so partizani po nalogu KP izvršili še tako brezpomembno sabotažo. Prebivalce iz, vasi in okolice kjer je bila sabotaža storjena, so v masah odganjali v internacijo, požigali domove in gospodarska poslopja in tudi streljali ljudi (beri o požigu papirnice na Vevčah.) — Vse to gorje je narod doživel po krivdi komunističnih partizanov!
Komunistična partija je1 za svojo revolucijo potrebovala nasprotnika, zato se je takoj ob nastopu partizanstva zaslišala tudi beseda „bela garda", dasi te organizacije nikjer ni bilo. Bila je to le sleparija za zavajanje nepoučenih. Ta naslov je partija povzela iz bolj še viške ruske revolucije v letu 1917. in ga prilepila vsem tistim, ki se s komunizmom niso strinjali.
(Dalje prihodnjič.)
Spomin na Jaltske žrtve
V	Londonu so začeli z izdelavo spomenika milijonskim žrtvam sporazuma v Jalti: Rusom in Jugoslovanom, ki so jih po končani drugi svetovni vojni izročili zahodni zavezniki. Žrtve izročene Jugoslaviji so bile večinoma masakrirane. Tito je1 že za njih imel pripravljeno ,,skrajno rešenje": kroglo v glavo, tako kot so njegovi sovjetski tovariši počenjali z. žrtvami, ki so jim bile izročene. Resnici na ljubo povedano pa je bilo število pobitih od tistih, ki so bili izročeni sovjetskim oblastem manjše od števila pobitih po jugoslovanskih komunistih. Ruske1 žrtve so umirale dolgo vrsto let, največ od njih po koncentracijskih taboriščih v Sibiriji.
Idejo za spomenik je pred enim letom v glavnem dala Margaret Tacher, predsednica britanske vlade. Potem je bil sestavljen Odbor za izdelavo spomenika, v katerem so zastopane številne britanske osebnosti iz javnega življenja, med njimi grof Nikolaj Tolstoj, potomec Leva Tolstoja, ki je pred dvema letoma napisal znamenito delo ,,Žrtve Jalte".
V	razglasu Odbora in v pozivu za pomoč je rečeno, da se spomenik gradi žrtvam — moškim, ženskam jn otrokom — ki so jih Velika Britanija in njeni zavezniki nasilno vrnili v Jugoslavijo in v Sovjetsko zvezo. Na drugem mestu, v jugoslovanskem primeru, se v pozivu poudarja tisto, kar je v tej zvezi rekel Milovan Djilas v časopisu „Encounter“ v začetku leta 1980, da je namreč »velika večina ljudi, ki so jih Britanci nasilno pahnili iz Avstrije v Jugoslavijo, bili preprosti kmetje, ki niso zagrešili nobenih umorov.. . Njihov edini zločin je bil strah pred komunizmom in pred slovesom komunistov... Britanci so storili nekaj popolnoma napačnega, ko so te ljudi pognali čez, mejo, kot smo tudi mi (komunisti) napravili napačno stvar, ko smo vse te ljudi pobili."
V spomeniku, ki bo zgrajen v obliki vodometa (fontane) in skupine različnih geometrijskih skulptur, bodo prišle še prav posebno do izraza
najnaprednejše estetske težnje v današnji plastiki, in bo predstavljal — se zdi — izreden estetski in simboličen dosežek. —
Kipar firme ,,Coutts & Co.“ iz Londona pravi ..Tragedija jaltskih žrtev je navdihnila ta spomenik. Bolj kot kesanje za zgrešene odločitve v preteklosti, naj bo spomenik pozitiven opomin za prihodnost. Ker živimo v svobodni deželi, kjer je že s tem omogočena pojava moderne umetnosti, sem želel izogniti se propagandni umetnosti, na kakršno zadenemo v komunističnih deželah. Tam bi (v tem primeru) napravili nekaj podobnega skupini človeških figur s povešenimi glavami v žalovanju. Jaz pa sem vzel bitnost tega predmeta, ki je: brezupnost poedincev ujetih v precep velikih držav.
Izdelava spomenika se je že začela. Spomenik sestoji iz dveh ogromnih prstanov iz kamna, ki molita iz zemlje, podobno kot prehistorični veliki bloki v (britanski) prehistorični naselbini Stonexenge. Obkoljena od treh prstanov, tako kot so jaltske žrtve bile obkroqene od politične sile držav, plava kamenita krogla v vodnem bazenu. Kroglo šiba curek vode iz kame-nitega prstana in jo tako potiska čez rob bazena, odkoder jo spet drug curek požene nazaj in tako v neskončnost.
Kamenita krogla je takorekoč nenehno izpostavljena na milost in nemilost močnih curkov, prav tako kot so (jaltske) žrtve bile podvržene brezsrčnemu diplomatskemu manevriranju.
(Iz S. R. Vlahovičevega komentarja na „Yalta Victims Memorial" — poslovenil R. R.)
DRUŠTVENE VESTI
Romanje v Frank, Ohio.
Zadnjo septembrovo nedeljo (27. sept. 1981) je društvo S. P. B. Cleveland organiziralo romanje k Žalostni Materi božji v Frank, Ohio, ki vsako leto pritegne nove romarje in tako je bilo tudi letos.
Ob času odhoda iz Clevelanda je močno deževalo, a slabo vreme ni nikogar oplašilo, da bi ostal doma, če je bil namenjen na božjo pot. Štirje avtobusi in številni osebni avtomobili so po osmi uri zjutraj odpeljali romarje, ki so bili prepričani, da bo vreme v 130 km oddaljenem Franku drugačno, kot je bilo zjutraj v Clevelandu. In tako je tudi bilo, iz deževnega jutra se je naredil krasen sončen dan.
Ob 11 dop. sta č. g. Dr. Krajnik in p. Fortunat darovala sv. mašo za naše pokojne borce za svobodo in za vse že tu umrle, ter še posebej za pokojna duhovnika msgr. Franca Gabrovška, ki ga je Bog poklical pred 30 leti in letos umrlega msgr. Ignacija Kunstlja.
Pridigb, ki je marsikomu privabila solze v oči, je imel p. Fortunat. Govoril nam je tako prepričevalno o duhovni povezanosti z našimi rajnimi,
da smo res čutili njihovo skrivnostno navzočnost med zidovi stare, prijazne romarske cerkvice.
Popoldne ob dveh sta zvon in zvočnik povabila romarje k procesiji križevega pota ob postajah, razmeščenih po gozdu za cerkvijo. Molitvam •ki jih je prenašal ojačevalec, so lahko sledili vsi v dolgi procesiji, ki je nato krenila spet v cerkev k petim litanijam in blagoslovu.
Petje je bilo ljudsko, pri sv. maši pa so moški zapeli nekaj pesmi. Vodil je petje g. Rudi Knez. Posebno občutje, ki ga je vzbudila pridiga p. Fortunata, je še poglobila občuteno zapeta žalostinka Vigred se povrne. Predstojnik romarske cerkve je dejal, da od številnih skupin in narodnosti, ki prihajajo, Slovenci najlepše pojemo.
Po končanem bogoslužju se je pa pred cerkvijo oglasila tudi slovenska narodna pesem. Posebno romarji, ki se nam pridružijo iz okoliških krajev, kjer nimajo slovenskih fara, so navdušeni nad slovenskim bogoslužjem in slovenskim petjem in so hvaležni še prav posebno društvu, da prireja ta romanja.
Kmalu po četrti uri so se romarji pričeli poslavljati zagotavljajoč, da se drugo leto spet snidejo na tej prijazni božji poti.
Odbor društva vsako leto ponovno spoznava, kako dobra je bila zamisel tega vsakoletnega romanja in ga bo obdržalo v svojem letnem programu, dokler bo le mogoče.
M. M.
GLAS IZ GILBERTA Bratskemu društvu v Argentini
Prejmite tople pozdrave od naše male skupine v Gilbertu. Eno leto je okoli, kot bi mignil. Pošiljko Vestnika smo prejeli; to pot nepoškodovane, izredno skrbno in trdno povezane. Seveda pa takoj po prejemu nekatere številke romajo zopet nazaj na pošto, ker jih pošiljamo našim zvestim in zavednim naročnikom, ki so sc odselili proti jugu, kot na primer v Florido, v Ohio, v Illinois, Minneapolis itd.
Dne 3. maja smo imeli tukaj svoj redni občni zbor, ki je potekal v zelo prijateljskem ozračju. Začel in vodil ga je naš predsednik France Krulc, na mestu našega duhovnega vodja, župnika Janeza Šuštaršiča, ki je bil nujno zadržan, pa nam je to pot podal svojo duhovno misel dekan Janez Dolšina. Molitev pa ni pričel z očenašem, kot smo že od svoje mladosti navajeni in ki ga običajno zdrdramo kot Kitajci s svojimi molitvenimi mlinčki. Ne, tako ne; g. Janez je pričel kot bi se pogovarjal z Bogom. Besedo je jemal iz globine srca, počasi in s poudarkom: zahvalo za vse prejeto v pretekli dobi; za zdravje, ki ga še imamo na duši in na telesu; za bolnike, da bi svoje trpljenje znali obrniti Bogu v čast; za pokojno Pavlo Perčič, ki je preminula 30. marca letos; za tisoče izdanih in poklanih protikomunistov; za mir med narodi, ki si ga svet tako želi. Tako in podobno je opravljal zahvalo in prošnje g. Janez in, lahko rečem, da smo ga vsi
s pridom poslušali. Za tem je predsednik poročal o vabilu na zvezni občni zbor in na romanje v Midland, pa še o osebnem pismu zveznega tajnika Jakoba Kvasa s podobnim vabilom. Sklenili smo, da vso našo skupino Jakob Kvas polnomočno zastopa na zveznem občnem zboru. Svoje poročilo je podal tudi naš blagajnik, ki je svoje delo opravljal natančno in vetsno, za kar je dobil priznanje in zaupnico. Potem smo se zmenili za nadaljnje delo in si razdelili funkcije, ki so v glavnem ostale na istih odbornikih, le začasno funkcijo tajnika in blagajnika sem prevzel podpisani. Priznati moramo, da se je nekaj amerikanske komodnosti prijelo tudi nas, drugi razlog za težave, na katere naletimo, pa so precej pogostne selitve in poslavljanja. Tako smo pravkar	zvedeli tudi, da kmalu odide	od nas	duhovni ved ja	Janez
Šuštaršič, ki se bo	odselil v faro Ely, 70 milj od tukaj na sever. 8.	julija
pa nas je prizadela še novica, da je našega Pavla Bajda zadel enostranski mrtvoud.
Kadarkoli pa	nas zajame pesimizem ali	rahlo	malodušje, pa	pride
spet nova številka	Vestnika, ki nas vse zopet	poveže	z upanjem v	boljšo
bodočnost. Prejmite od nas vseh lepe pozdrave in Bog vas živi!
Andrej Pučko
Družabni večer
Ko se družabno življenje na jesen vrne v dvorane in se vrste prireditve soboto za soboto, se tudi D.S.P.B. v Clevelandu uvrsti med nje, navadno v oktobra; letos je bilo to 10. oktobra.
Vse delo in skrbi, ki so združene s tako prireditvijo, so bile bogato nagrajene z izredno veliko udeležbo. Iz. Kanade je prispel tudi zvezin tajnik z gospo, navzočih je bilo več duhovnikov iz domače in drugih fara ter redovnice, ki uče na farni šoli. Hitra postrežba z okusno večerjo je goste zelo zadovoljila.
Na tem večera se je društvo spomnilo velikega borca proti komunizmu duh. Franca Gabrovška, ki je deloval na več krajih v ZDA in je bil prvi, ki je tukajšnjim ljudem posredoval resnico o grozotah in trpljenju, ki ga je med vojno prizadejal našemu narodu komunizem. Vse prehitro je šlo njegovo delo za nas v pozabo, pa je bil prav on tisti, ki je prvi pripravljal in iskal beguncem pomoč tu med ameriškimi rojaki. Pred njegovo sliko mu je v spomin moški zbor zapel nekaj pesmi pod vodstvom g. Rudija Kneza. G. Melaher se je pa spomnil njegovega dela s člankom v Ameriški domovini, ko je vabil na družabni večer.
Pa tudi plesalci so prišli na svoj račun. Glasbeni ansambel Jasmin je s svejimi melodijami dvignil staro in mlado.
Dosežen je bil zelo lep moralni in gmotni uspeh in tako bo društvo laže podprlo pomoči potrebne, ki jih še imamo preko morja pa tudi tukaj in pa svoje glasilo, ki ne sme utihniti, saj je naše uspešno orožje v idejni borbi proti rdečemu terorju, ki je vedno na delu.
M. M.
Razgledi
Z NAŠIII POSTOJANK:
MARIJA SE JE PRIKAZALA NA MNOŽIČNEM GROBU? — 24. junija se je 'V Medju gorju (občina čitluk v Hercegovini) Marija prikazala šestim otrokom. Na kraj romajo stotisoči. Partija je najprej razširjala, da niti Cerkev tega praznoverja ne priznava. Mostarski škof Pavao Zenic je temu javno ugovarjal: Cerkev o tem primeru še ni sodila; a čudeži so mogoči v Hercegovini prav tako kot v Lurdu in Fatimi.
Oblasti preganjajo romarje Ha ivse >nogoče načine, tudi £ orožjem. Kraj prikazanja iso dale zapreti in preiskati blizu stoječo cerkev. Župnika v Medjugorju Joža Zovka |bo zaradi „sovražne propagande" obsodili na tri leta in pol ječe. Zaprta sta duhovnika Eerdo Vlašič jn Jožo Križič, urednika lista „Naša lognjišta"1. Zaradi „sovražne propagande" so več mladeničev .bsodili na 14 mesecev, dva mladoletnika pa na eno leto, ker da sta na povratku iz Medjugorja „prepevala pesmi ustaške vsebine". 11 članov tamkajšnje partije so izključili, 48 drugih kaznovali s prevzgojnimi postopki, ker so rajši šli na romanje kot ,na partijske sestanke, ali kot se je izrazil komunistični veljak, ker so se povezali ,s kleronacionalističnimi dogodki v Medjugorju.
Čuje se, da so verne množice zdaj kraj prikazanja spet osvojile. Partija besni. Iz belgrajskih Večernjih jnovosti je razvidno, zakaj so rdečim verske manifestacije na kraju prikazanja še posebej zoprne: „Marija se je prikazala pred votlino, ,v (kateri je med vojno našlo smrt ok. 2500 mož. žena in otrok." Domačini vedo, da so bili to Hrvatje, ki so jih partizani pobili in deloma še žive ,pometali v tisto votlino.
O zadevi piše svetovni tisk. Tako urednik lista Frankfurter Allge-meine Zeitung Johann G. Reismiiller ,24. oktobra v članku Kam gre Jugoslavija. Začenja z ugotovitvijo, da v teh mesecih vzhodna Evropa posebno težko čuti pritisk Moskve. .V Jugoslaviji je komunistična diktatura poostrena. Neprestano prihajajo od tam novice o prepovedih, aretacijah, procesih, strogih kazni.* Navede primer Medjugorja in obsodbe tamkajšnjega župnika. „V Jugoslaviji danes lahko pride v večletno ječo vsak, ker je sodelo-va pri pripravljanju prošnje državnim oblastem pil ker se je pritoževal nad položajem v lastni deželi." Voditelji se boje parodnostnih razpok, pa sami pripomorejo, da |pride Jo nemirov: pri Hrvatih jih je izzvala zgrešena politika, pri Albancih jih je pomnožila kratkovidna jreakcija državnih organov.
* V petih tednih je bilo 300 Albancev s Kosova obsojenih skupno na čez 2C00 let ječe, tisoče drugih so kaznovali zaradi ,,'prestopkov". Na tisoče dijakov je bilo za vedno izključenih z univerze in srednjih šol, tisočem učiteljev in delavcev so prepovedali poklicno delo in jih tako uničili. Na Hrvaškem divja kar naprej preganjanje izobražencev (F. Tudjman, V. Gotovac, 'D. Paraga, dr. M. Veselica: zaradi izjav tujim časnikarjem! Na to surove kršenje helsinške listine Zahod sramotno molči, edino nemški pisa-telj-nobelovec Heinrich Boli se je zavzel za pisatelja Gotovca). (Dodatek uredništva)
BELGRAD PREDLAGA PAPEŽU NOVEGA KARDINALA. — S tem naslovom prinaša hamburški „Ost-Dienst" 21. septembra daljše poročilo, iz katerega posnemamo tole:
Kot je kardinal Franjo šeper povedal hrvaiškim romarjem v Wurtem-bergu, je prosil papeža, da ga zaradi starosti in bolezni razreši službe. Takoj so nastale govorice, da bo Janez Pavel II. kmalu imenoval nove kardinale, med njimi po enega za Poljsko in Jugoslavijo. Prvi kandidat za Jugoslavijo je seveda zagrebški nadškof in predsednik jugoslovanske škofovske konference dr. Franjo Kuharič.
.Jugoslovanski partijski tisk je takoj poskočil in dal Vatikanu vedeti, da bi imenovanje dr. Kuhariča— ali katerega koli hrvaškega škofa — oblasti razumele kot ,,sovražno dejanje", po katerem bi na drugo leto prestavljeni papežev obisk Jugoslavije moral pasti v vodo. Občila groze, da bi nezaželeno imenovanje ogrozilo ne le razmerje med Cerkvijo in državo, temveč tudi med sv. stolico in Belgradom. To nevarnost hinavsko jemljejo za povod, da si drznejo papežu predlagati svoje kandidate: kardinal naj bi postal eden škofov v Sloveniji ali pa škof belgrajske diaspore msgr. Turk. Tudi slovensko partijsko vodstvo je poseglo v zadevo. Pohvalilo je papeža ter ga postavilo v nasprotje z »napadalnim" (to je hrvaškim) delom Cerkve v Jugoslaviji.
Vse kaže, da bi imenovanje novega kardinala v Jugoslaviji ali prizadelo zaupanje hrvaških vernikov — če bi bil izbran slovenski škof —, ali pa bi se položaj 'Cerkve v Jugoslaviji poslabšal, če bi sv. oče imenoval dr. Kuhariča.
ODPRTO PISMO O MORIVSKEM DELOVANJU JUGOSLOVANSKE TAJNE SLUŽBE. — Zastopnika Hrvatskega narodnega viječa v Nemčiji ((predsednik Petar Hinič in tajnica prof. Malkica Dugeč) sta vsem poslancem nemške zbornice v Bonnu 16. oktobra poslala odprto pismo o strahotni in sramotni seriji umorov (že 30 hrvaških emigrantov v zahodni Nemčiji, katerih storilce pošilja jugoslovanska tajna služba. 23. avgusta so ti rdeči morilci pobili prvo /žrtev celo v Švici (Stanka Niziča), mesec in pol kasneje (9. oktobra) je jugoslovanski morilec ,ob '7. ‘uri s ,tremi streli v glavo ubil Nizičevega prijatelja (Ante Kostiča. (Naslednji dan so prav tako trije streli v plavo spravili js poti delavnega albanskega emigranta Ibrahima Vehbija v Bruslju).
Odprto pismo HNV navaja, /da je na razpolago natančna dokumentacija, da je organizatorica omenjene vrste umorov jugoslovanska -tajna služba, katero ic nemško podišče iv Saarbriickenu jmenovalo »zločinsko združenje". Na procesu proti trem krvnikom je bila sprožena -tudi kritika bernske vlade, iki moče zavarovati političnih beguncev zaradi Šobrih odnosov e komunistično Jugoslavijo! Je sicer večkrat protestirala, a smrtna serija je šla naprej. ‘Pismo pravi: »Jugoslavija prezira jn -tepta ne le pravico svojih političnih nasprotnikov v tujini do življenja, marveč tudi avtoriteto zvezne vlade in nemškega pravosodja pa nedotakljivost nemškega državnega ozemlja. Ko /to dopušča, odpira zvezna vlada sama vsa vrata mednarodnemu
terorizmu." Stvar te vlade je, kako brani svoje pravice. »Toda med tisoči begunskih Hrvatov v Zvezni republiki Nemčiji vladajo žalost, strah in občutek, da (Brno popolnoma nezaščiteni. Ti občutki se 'stopnjujejo v protest, o katerem Vas hočemo obvestiti, ter Vas prosimo z dna srca, da vplivate, naj vlada končno porabi (sredstva, ki naj končajo naše iztrebljanje."
MAŠA ZA ZASUŽNJENE NARODE. Pred nekaj meseci je avstralski televizijski kanal 9 prenašal mašo, ki jo je naročila Organizacija zasužnjenih narodov. Osem predstavnikov teh narodov je med mašo prečitalo enominutno prošnjo za svoj narod. Med to molitvijo je zaslon prikazal na zemljevidu Evrope črno obrobljeno domovino in njeno neoskrunjeno zastavo. Slovence sta v narodnih nošah predstavljala g. Jože Košorok in njegov sin Viktor. G. Košorok je v angleščini prebral prošnjo — priobčeno v Mislih — za samostojno slovensko državo. Naslovljena ni na Združene narode ne na velesile, saj pri teh ne velja pravo in ni čuta za pravice narodov; naslovljena je na Boga. Tako so Slovenci v Avstraliji prvič po televiziji javnosti predstavili usodo in težnje svojega naroda.
JEZUITI V SREDNJI AMERIKI. — Guatemalski tajnik za odnose z javnostjo in predsedstvom vlade Carlos Toledo Vileman je v spremstvu notranjega ministra Donalda Alvareza predstavil pred časom duhovnika-jezuita Eduarda Pellecer-ja, ki je prostovoljno zapustil Gverilsko vojsko ubogih — Ejercito Guerrillero de los Pobres — in se predal oblastem. Pe-llecer je časnikarjem povedal tole: študiral je na univerzah v Guatemali, Mehiki in Salvadarju in leta 1967 stopil v jezuitski red, kjer so ga postopoma uvajali v doktrino »teologije osvoboditve", po kateri naj bi bil Jezus revolucionar in upornik, Bog ubogih in potrebnih, ne pa bogatinov in vsemogočnih. Ta duh vzgoje je bil tako v El Salvadorju kakor v Mehiki in iz teorije so prešli v prakso, ko so s svojo učeniško oblastjo razlagali to miselnost poljedelcem in delavcem. Iz te stopnje se je razvila druga, že bolj konkretna vzgoja jezuitskega 'zbora, kjer so učili taktiko obrambe pred zlorabljanjem in priključevanje k marksistom.
Leta 1976 so ga poslali iz salvadorskega kraja Aguilares v Nika-raguo, kjer je na področju pokrajine Las Segovias vzgajal kmete v tem duhu. Leta 1978 je vstopil v »vojsko ubogih", o kateri je menil, da šteje danes okrog 8000 pripadnikov med kmeti in študenti, delavci in srednjim slojem. Po načrti^ te vojske naj bi v Guatemali prevzeli oblast leta 1981 ali pa v začetku 1982. Podal je podrobnosti o številčnem stanju pripadnikov te vojske med jezuiti in drugimi duhovniki, svetoval, naj se proti jezuitom ne podvzame ničesar, ker bi to vladi samo škodovalo, pripomnil, da bi nekateri jezuiti in drugi duhovniki radi zapustili vojsko ubogih, pa jim to žal ne bo mogoče, in poudaril, da jezuitski red vzdržuje dobre stike z Amnesty International.
OBRAMBNI MINISTER ZDA CASPAR WEIN BERGER je na 99 straneh dolgem poročilu o vojaški moči ZSSR in njenih satelitov navedel tudi
tele podatke: ZSSR razpolaga trenutno s 180 divizijami in ima 4.800.000 vojakov pod orožjem, 50.000 tankov, 20.000 topov, 3.500 (bojnh letal, 5.200 helikopterjev, od raket tipa SS 20, katerim ameriška vojska nima primernega partnerja, jih je 175 usmerjenih na Zahod, vse druge pa na Daljni Vzhod, 1398 izstrelnih oporišč na suhem in 950 na podmornicah.
NICARAGUA. — Vse kaže, da so marksistični sandinisti izbrali isto not revolucije kakor pred leti slovenski komunisti, škofovska konferenca ie pozvala duhovnike, ki sodelujejo v vladi, da morajo odstopiti. A se tako minister za kuturo Ernesto Cardenal kakor zunanji minister Miguel d’Esco-to za te pozive ne zmenita. Nadškofu Obando y Bravo so od julija naprej prepovedali pridige po televiziji, ki jih je imel sedem let zdržema. — Kakor pri nas Metod Mikuž in drugi nekoč, ali pa kot sedanje oblasti, ki ne dovolijo dostopa do radija in televizije nikomur, ki ni komunist.
TURČIJA. — Pred vojaškim sodiščem v Carigradu je bilo doslej obsojenih na smrt 141 levičarskih revolucionarjev; proti 550 desničarskim ,,sivim volkovom" pa teče postopek, o katerem računajo, da se bo končal s smrtno obsodbo okrog 220. Levičarjem so dokazali udeležbo pri 87 političnih umorih in ozko sodelovanje s Palestinsko osvobodilno fronto. Desničarjem se je postopek zakasnil zaradi bolezni njih vodje polkovnika Alpa-slana Turkescha, ki s svojimi pripadniki sanja o veliki Turčiji od Jugoslavije do Himalaje.
JERUZALEM. — Končalo se je četrto leto izkopavanj pod vodstvom Jigala Shiloha, ki je za naslednje leto napovedal, da bo prišel do „arheolo-čke podobe življenja in kulture Jeruzalema od časa zavzetja pa do uničenja po Babiloncih leta 586 pred Kr.“ Jeruzalem je bilo mesto 3000 prebivalcev, ki f=e je zgrinjalo na gričku s površino osmih ihc-ktarjev, ko ga je leta 996 pred Kr. zasedel David in tam postavil svoje (glavno mesto. Pri sedanjem raziskovanju so odkrili erotične figure, ki kažejo, da so Izraelci častili različne bogove, in to še takrat, ko je ,David že vpeljal monoteizem. Menijo, da je Jeruzalem obstajal že 5000 let pred Kr. Odkrili so steno ki prikazuje obrise mesta v času, iko je v 18. stoletju pred Kr. Abraham bil poklican iz Ura, v sedanjem Iraku, obljubljeno deželo. Izkopavanja so bila južno od kraja, kjer je Salomon postavil svoj tempelj, in ne daleč od tam, kjer so ,se odvijali najvažnejši dogodki v času Kristusovega delovanja na zemlji. Keramika, ki so jo našli, dokazuje že zgodnje stike med Izraelci in podaniki kraljice Sabe.
ANGLEŠKI LABORISTI so s svojimi sindikati 27. septembra v Brigh-tonu izvedli svoj volilni zbor in določili program bodočega dela. S komaj 1% glasov (točno 0,852%) je zmagal dosedanji podpredsednik, zmerno na-dahnjeni Denis Healey proti levičarskemu komunističnemu kandidatu Anthony Wedgwood Benn-u. Tako so zmerni elementi v sindikatih in s tem v stranki po 30 letih spet dobili skromno večino v vodstvu — 15:14. Predsednik stranke Michael Foot je bil deležen krepkega odobravanja, ko je v svojem
govoru dejal, da ne bo nikogar izključil iz stranke in tudi ne dovolil, da bi tako kot nekoč, ne smeli biti v stranki trockistični in komunistični somišljeniki. Sicer je pa isti Foot obljubil, da bo na sestanku tudi povedal, kar je pri obisku v Moskvi dejal Brežnjevu glede poljske Solidarnosti, pa svoje besede ni držal, ker Solidarnosti v govoru ni omenil. (Tipičen primer angleškega varanja!) So pa zborovalci odklonili izstop iz NATO (jasno, ker se bodo spet drugi zanje borili!), sprejeli pa izstop iz Evropske skupnosti (jasno, ker morajo delati tako kot drugi na evropski celini!).
Benn je dejal, da še sedaj hrani bajonet, ki so mu ga kot 17-letnemu dali v času, ko je Nemčija pripravljala invazijo Anglije, in da ga bo rabil proti Sovjetom, kakor bi ga proti Nemcem, če bi bilo to potrebno, češ da je to zadostno obrambno orožje, in tako ni treba raket, atomskih bomb in drugega. — Prezrl pa je, da bi Nemčija Anglijo tedaj zasedla, ako bi se odločila za invazijo... Pa Sovjeti ?
SVETOZAR VUKMANOVIČ-TEMPO, eden najožjih sodelavcev umrlega Josipa Broza alias Tita in vodilni »sindikalist", če ga smemo tako imenovati, v sedanji ,ysamoupravni“ Jugoslaviji, se je pred kratkim pritoževal, češ da ga neki neimenovani voditelji hočejo prisiliti k molku. Sicer je Vuk-manovič, Črnogorec kot Djilas, znan po svojem ostrem jeziku že dalj časa. V letih 1958-67 je bil predsednik delavskih organizacij vse Jugoslavije, potem pa je na Brozov namig zapustil vse vodilne položaje, ostal pa samo član CK in odbora za polnoč invalidom in nekdanjim borcem, katerim je preskrbel dobre plače brez slehernega dela. Leta 1955 je ob obisku Hru-ščova v Beogradu povzročil pravo nevihto, ko je Hruščovu omenil, da „so vsi sovjetski notranji ministri trpeli zaradi politike, ki jo je vodilo celotno vodstvo, tako, kakor veste, Jagoda, Ježo v, Beria.. . in kdo more jamčiti da se ne bo pojavil, v bližnji bodočnosti spet neki Beria?“... Nato je Ilruiščov zardel in pobesnel, kakor piše Vukmanovič v svojih spominih (Revolucija, ki teče), in ga označil za ..majhnega buržuja". Vukmanovič mu je hotel odgovoriti, pa je Tito posegel vmes.
V začetku avgusta je v razgovoru z zagrebškim Vjesnikom povedal, da ga silijo k molku. Imenoval ni nobenega niti med politiki niti med časopisi, a je v potrdilo navedb poudaril: »Dejstvo je, da sem v pripravah za X. kongres (maja 1974) pripravil 700 strani različnih pripomb k osnutku politične platforme. Dejstvo je tudi, da sem na kongresu govoril, pred začetkom pa predložil listo vprašanj na 30-tih straneh, ki bi jih morali na kongresu navzoči odgovoriti; vsa vprašanja so bila v zvezi z zelo perečimi problemi v našem socialnem razvoju. Noben časnikar se zanje ni zanimal in vsa so končala v uredniških koših." Ob priliki XI. kongresa junija 1978 je »naslovil 16 pisem na vodilna strankina mesta, vsako po 50 strani ,in v teh razpravljal o vprašanjih, ki so še do danes ostala nerešena in še vedno pritiskajo k tlom z vso svojo težo", a so tudi ta končala v koših. Prav tako vsa njegova svarjenja pred kosovsko zadevo, o kateri je pisal že leta 1969. Ko je videl, da mu noben list tega ne objavlja, se je zatekel v tedenske revije, skorajda pornografske. Tako je nekega časnikarja revije
Reporter vprašal, ali ne bi mogla revija izhajati brez slik golih žensk, pa mu je ta odgovoril, da „so pač bralci, ki so jim take stvari všeč, oni morajo pa zadovoljiti ves krog." Tako sem prišel do zaključka, pravi Vukma-novič, da takih revij ne gre podcenjevati, in sem tudi sam začel vanje pisati, kajti „ni res, da bi ljudje, ki jih zanimajo slike .golih žensk, ne mogli tudi razpravljati o resnih socialnih problemih. Imamo namreč časopise in časnike, ki jih poštnine prosto razpošiljajo, pa jih nihče ne bere. Poštni predali so jih polni. Mene ne zanimajo, ker vsebujejo samo goloto besed."
V	zvezi s tiskom je Vukmanovič izrazil svoje dvome o tem, ali imajo jugoslovanski časopisi sploh kakšen vpliv na ljudstvo, če hoče namreč kak list pisati o kakšni bolj kočljivi zadevi, se takoj pojavijo strankini organi in začenjajo govoriti o tem, češ da je „pisanje proti naši družbi", on pa bi rad imel „odkrite razgovore in debate o naših slabostih".
V	celotnem razgovoru pa Vukmanovič ni rekel niti besede proti Brozu — nasprotno ga je navedel kot pričo za marsikatere izjave, predvsem glede spominov; srbski viri ne vedo, kdo stoji za Vukmanovičeln in tudi ne, kdo so tisti, ki naj bi mu žagali tla. (RFE-RL: RAD Br. 247 - 1. 9. 81.)
SRAMOTO ODKRIVAJO POČASI
Komunistični režim je po več kot 35 letih preko Mitje Ribičisa, predsednika 2SD0L v poročilu Teleksa od 12. marca 1981 na strani 14 dal vedeti;
,,Tedaj smo brez velikih sodnih procesov obsodili na smrt nekaj tisoč naj večjih zločincev. Morda je revolucionarni val včalsih odhesel tudi nedolžno žrtev, koga, ki so ga prisilno mobilizirali. Toda mislim, da tu ni odgovorna revolucija, temveč zločinci, ki so to napravili."
Izjava in priznanje, ki jih je treba znova počasi prebrati in dobro razmisliti: brez velikih (to se pravi: na skrivaj, kot to delajo zločinci!) sodnih procesov smo (kdo pa so tisti ,,smo“? Ali „sodniki‘‘ nimajo imena, ali pa odgovornost prevzema kolektiv partije?) obsodili na smrt (na kakšno smrt?) nekaj (ali res ni važno koliko?) tisoč največjih zločincev. (Kakšen narod je to, ki ima čez tisoče največjih zločincev, saj se iz tega lahko sklepa, da so pustili pri življenju še veliko več tisočev zločincev manjšega kalibra!) Poleg teh »zločincev" so pa še tisti zločinci, ki so »morda" pobili nedolžne mobilizirance. Pa tudi za imena teh zločincev se ne ve. Pa zakaj tudi, saj jim je »zakonita" cblast partije verjetno tudi ta prestopek velikodušno odpustila.
Iz takih izjav ljubljanskih oblastnikov, ki jih po kapljicah prinašajo (ponavadi pornografske) revije, bi pozorni bravci lahko prišli do spoznanja, kako da je pohlevni slovenski narod podvržen čez mero zdegenerirani skupini starih partijskih mogotcev, pa tudi do spoznanja, da je partija s pokolom domobrancev slovenskemu narodu spodžagala hrbtenico in ga obsodila na počasno hiranje smrti zapisanega invalida.
Kljub temu pa upamo, da bo nedolžno prelita kri nekoč le čudežno pripomogla, da se naš narod dvigne iz tega moralnega mrtvila.
V SPOMIN
t KSENIJA RUPNIK DR. KOCIPROVA
Draga Kisa!
Vsi smo vedeli, da bo nekega dne zabrnel telefon in bomo tako po mrzli mrtvi žici zvedeli, da je Tvoj boj za življenje bil končan.
Takrat, ko sem hotel stopiti pred Tvojo krsto, so ravno molili z zlomljenim glasom žalostni del rožnega venca. Kljub temu da molimo, imamo vendarle možnost premišljevanja trpljenja, tudi Tvojega. In tega ni bilo malo! Tako veliko, da se človek nehote vpraša, v kolikšnem razmerju sta v Tvojem življenju obstala hudo in lepo. In zdi se mi, da Ti je lepo v življenju dalo moč, da si lahko s takšnim čudovitim vzorom prenašala hudo.
Ko sem stal pred krsto, sem na Tvojem obrazu našel isto podobo kot takrat, kadar si hotela po svoji pristni ženski intuiciji povedati svoje mnenje: „Veš, Pavle, to je pa tako... “ škoda, da temu daru Tvoje intuicije nismo vedno sledili. Marsikaj bi morda bilo drugače, menim, a dmo že taki, da včasih neradi poslušamo kakor nam je intuicija drugih svetovala. Zato me je tisti trenutek ob Tvoji krsti prijelo, da bi se s Teboj zgovarjal — a sem bil prisiljen k samogovoru. Zvrstela so se pred nama leta od 1943 naprej pa do tistega trenutka, ko si Ti že končala svoj boj, mi pa še nanj čakamo.
Ne vem, če se tudi drugim dogaja isto kakor meni: smrt mora priti, da ;do dna spoznaš v mrliču dobrega človeka in zvestega bližnjega, smrt, da po svoje- skleneš biti boljši do vsega okolja. Ni me sram tega zapisati, ker vem, da marsikdo mora tako čutiti, četudi tega priznal ne bo. Smo pač taki. Ti nas danes brez dvoma razumeš. Zato verujemo v Onostranstvo, kjer se bodo slej ali prej srečali vsi, ki so pred nami odšli, in nas spremljali.
Tudi Ti. In daj moči svojemu možu in mojemu prijatelju Stanku, da bo udarec usode prenesel. Misel nate ga bo vodila v bodočnosti po potih, ki mu jih bo Stvarnik s Tvojo pomočjo nakazal.
Kisa! Počivaj v miru in hvala Ti za vse dobro za slovensko stvar!
Pavle Itant
t GOSPA ZINKA RUPNIKOVA
Dne 17. oktobra 1981 je v Zavetišču škofa dr. Gregorija Rožmana v Argentini umrla — zadeta od srčne kapi — gospa Zina, vdova po poveljniku domobranskega udarnega bataljona Vuku Rupniku. Rojena je bila 17. oktobra 1911 v Ljubljani, kjer ie dokončala učiteljišče. Bila je globoko narodno zavedna in odločna protikomunistka ter zvesta spremljevalka in sodelavka svojega moža ter je z. njim delila vesele in žalostne dneve med komunistično revolucijo in tudi po njej v begunstvu. Smrt moža jo je močno prizadela. Zadnje čase svojega življenja je preživela v Zavetišču škofa dr. G. Rožmana.
Dobri Bog naj ji nakloni večni mir in pokoj!
t ANGELA HABJAN BAJDOVA
Po kratki in mučni bolezni nas je 10. junija letos zapustila dobra gospa, Bajdova mama. Kdor jo je poznal, je gledal v njej pravo slovensko mater. Imela je številno družino z dvema dekletoma in petimi fanti. Z možem Petrom, ki je bil eden prvih domobrancev na Gorenjskem, jih je vzgojila v dobre katoličane, zavedne Slovence in delavne ljudi. Danes šteje njena družina 35 vnukov in 8 pravnukov.
Kot globoko verna žena je posebno rada obiskovala bolnike in skoraj ni umrlega mendoškega Slovenca, ki ga ona ne bi spremila na zadnji poti.
V življenju je bila Bajdova mama osebno skromna in se je odlikovala po mehkem značaju, ki ji je pomagal, da je tako lepo družila tako veliko družino. Za našo, slovensko stvar se je živo zanimala in je bila vneta bravka vseh naših časopisov.
Vsem Bajdovim, ki so izgubili plemenito ženo, dobro mater in dobrohotno staro mamo, izrekamo sožalje in obljubljamo, da jo bomo ohranili v najlepšem spominu. — M. E.
t ŽUPNIK JANEZ URBANČ
Rojen 1. 1. 1914 v Leskovcu pri Krškem. Gimnazijo končal v Ško. fovih zavodih v Št. Vidu nad Lj. 21. dec. 1940 posvečen v duhovnika, bil kaplan v Stopicah pri Novem mestu, preživel revolucijo v Sloveniji, 1945 begunec, 1948 prišel v Argentino in v škofiji Tu-cuman bil župnik v Ingenio San Juan, končno pa v Trancas, kjer je poleg svoje župnije upravljal še dve drugi. Tam je umrl 14. septembra 1981 in bil z največjimi slovesnostmi pokopan.
Pokojni župnik Janez Urbanč je imel mnogo prijateljev, ki so raztreseni po vseh celinah, zlasti pa v Velikem Buenos Airesu. Vse te prijatelje, predvsem iz Velikega Buenos Airesa, je zastopal na pogrebu samem v Trancas naš soborec Miha Benedičič z gospo. Do tega je prišlo na čisto na videz neverjeten način. Miha Benedičič se je podal na potovanje preko Cordobe ter Termas Rio Hondo v Tucuman in Trancas, s trdnim namenom, da po dolgih letih obišče svojega zvestega prijatelja Janeza Urbanča. Z gospo sta naredila načrt, da se iz Termas Rio Hondo popeljeta skozi Tucu-man v Trancas na torek 15. septembra. Benedičičeva nimata nikdar navade jemati s seboj na potovanje žepni radio. To pot ga je gospa vzela. V ponedeljek 14. septembra zjutraj je Miha Benedičič slučajno zapazil ta radio na nočni omarici in ga začel vrteti, seveda zelo oprezno, ker so vse sosedne sobe v hotelu bile zasedene in so stanovalci še spali. Dobil je neko postajo, za katero sam ni vedel, katera naj bi bila. Po nekaj kratkih novicah je sporočila, da je v Trancas umrl župnik Janez Urbanč. Tej vesti ni mogel
verjeti, pa je zato začuden takoj povedal gospej, kar je slišal. Gospa se je tudi začudila in je dejala, naj pusti radio odprt, če bo morda še kakšna novica v zvezi z Urbančem. Kmalu je prišlo drugo poročilo o smrti in z navedbo ure pogreba še isti dan popoldne po predhodni maši v župni cerkvi v Trancas. Bila sta oddaljena približno 180 'km in sta se takoj odpravila na pot. Ko sta prišla v Trancas, sta dobila v cerkvi na mrtvaškem odru pokojnega Janeza Urbanča in mu stisnila roko v pozdrav in slovo, ne samo v njunem imenu, ampak tudi v imenu vseh drugih prijateljev.
Kaj je bil temu narodu župnik Janez Urbanč, je pokazal popoldanski pogreb. Cerkev je bila nabito polna vseh slojev in premnogi so se s solznimi očmi poslavljali od svojega župnika. Narod ni mogel verjeti za tako nagli odhod človeka, ki jim je takorekoč pomenil vse skozi dolgo dobo tridesetih let svojega službovanja v Trancas. Pokojni župnik ni bil samo dušni pastir, ampak svetovalec in mnogokrat osebni pomagač pri vseh mogočih problemih, ki so jih imeli njegovi farani. Značilno je, da so ljudje prihajali k njemu v vseh vsakdanjih stvareh po nasvet in pomoč. Ko se je mudila gospa Benedičičeva pred enajstimi leti v Trancas, pripoveduje, kako je prišel nek fantič s kosom železa v roki in prosil župnika, naj vendar nekaj naredi. Gospa tega ni razumela. Gospod Janez se je opravičil, da ima važen obisk iz Buenos Airesa in da bo pozneje to gotovo naredil. Fantiček je odšel in se čez Makih petnajst minut že vrnil in ponovno pograbil gospoda župnika, naj vendar naredi tisto stvar, ker oče to nujno potrebuje. Gospod župnik se je obisku opravičil, odšel v sosedne prostore, kjer se je začelo razbijanje in kmalu je fantiček z velikim veseljem odletel in nesel stvar očetu, že samo ta mali primer pove, kaj je bil gospod župnik svojim faranom.
Gospod Janez Urbanč je postavil calega moža ne samo že doma, ko se je začela revolucija, ampak tudi v tujini. Vsem je bil vse in smo Slovenci, kjer koli se nahajamo, lahko ponosni, da je naš rojak hodil tako pot. Tudi pridiga tucumanskega škofa ob pogrebu je to potrdila.
Pogreb je bil prvotno napovedan šele za torek, ker so domačini v Trancas rekli, da bo širša okolica, predvsem verniki iz. naselij v okoliškem hribovju zamerila, če se od njega ne bodo mogli osebno posloviti. Ker pa je bilo vreme precej toplo, so odločilne osebe sklenile, da je nujno izpeljati pogreb že v ponedeljek.
Dragi župnik Janez, ki si tako nenadoma odšel: tvoji prijatelji in preživeli iz Vaških straž in Legije smrti se ti zahvaljujemo za tvoje junaško in požrtvovalno zadržanje tako doma kakor v zdomstvu.
Bog naj ti bo večen plačnik! K molitvam tvojih naj bližjih sorodnikov, katerim izrekamo naše iskreno sožalje, bomo pridružili tudi mi naše prošnje in molitve dobrega in zvestega prijatelja, ki nas je zapustil takorekoč brez slovesa. — Počivaj v miru!
VESTNIK
t Učiteljica FRANČIŠKA MIKLAVČIČ
Dne 6. t. 1. je v Argentini umrla v 85. letu starosti gospa Frančiška Miklavčič vdova Gruzdien. čeprav ni nosila puške, vendar zasluži, da se je spomnimo v svojem glasilu kot aktivno sodelavko protikomunističnih borcev. — Pokojnica je bila po svojem poklicu učiteljica, najprej v Veliki Dolini, nato 18 let — do začetka druge svetovne vojne — v Žireh. Ko so Nemci zasedli Žiri, se je morala hitro umakniti v Sovro in nato v Rovte. V Rovtah je bila kot odločna protikomunistka v stalnem stiku s tamošnji-mi protikomunističnimi borci. Postala je njihova tajna kurirka in je pogumno prenašala važna sporočila od cdinice do edinice v veliko korist borcev in domačega prebivalstva. — Kmalu po koncu vojne se je umaknila v Italijo in se od tam preselila v Argentino. V Argentini je postala prva slovenska učiteljica na prvi slovenski osnovni šoli v San Martinu, ki jo je ustanovil svetnik Karel Škulj.
Zaslužne slovenske učiteljice in domobranske kurirke se bomo vedno s hvaležnostjo spominjali. Bog naj ji nakloni večno plačilo!
NOVE KNJIGE
The SOUTH SLAV JOURNAL, pomlad 1981, letnik 4, štev. 1 •— Izhaja v Angliji, 7 Chesterford Gardens, London NW 7DD. 'V uredništvu je tudi dr. Ljubo iSirc.
Pričujoča številka prinaša poleg drugih zanimivosti članke o Nemški zunanji politiki v južni in jugovzhodni Evropi v letih 1942 — 45 (Kenneth Duke), Pot v Fočo (Adil Zulfikarpašid) in Veliko potovanje po Evropi (Ljubo Sire), ki predstavlja nadaljevanje Sirčevih spominov. Med Dokumenti je naveden telegram E. M. Rose-a (Angl. zun. ministrstvo) z dne 2. novembra 1943, v katerem predlaga, naj bi angleška obveščevalna služba spravila iz Hrvatske v Kairo dr. Mačka, ker da bi bila tako utrjena begunska vlada kralja Petra II. Na ta telegram odgovarja Elisabeth Barker (Politično obveščevalni oddelek Zunanjega ministrstva), da bi poizkus verjetno zanesel še več razdorov v begunsko vlado, hkrati pa oslabil angleško stališče do partizanov. Prinaša tudi memorandum kiparja Ivana Meštrovi-da R. W. Seton-Watsonu z dne 29. novembra 1943, v katerem Meštrovid podaja svoje misli: hrvatski narod ne bo sprejel nobenega sporazuma med srbskimi begunskimi ministri in angleško vlado, ako tega sporazuma ZaveZr-niki ne bodo garantirali; tako Maček kakor hrvaški Domobran trdno verujejo v zmago demokracij. Med partizani je 80% vojakov — ne oficirjev — pripadnikov Hrvatske kmečke stranke ali pa Srbske agrarne stranke. Srbi hočejo sami izločiti politike zadnjih dvajset let in podpiranje le-teh je mnoge nagnilo na levičarsko stran, kakor tudi podpiranje Mihajloviča ali Nediča, ki da sta v Srbiji isto kot Pavelič in ustaši na Hrvatskem.
Revija ima tudi zaglavje Pregled revij, katerih navedba bo jasno
pokazala pestro sliko sedanje takoimenovane ,,jugoslovanske" emigracije. In sicer: hrvatski teksti — Hrvatski glas, glasilo Hrvatske kmečke stranke, polmesečnik, Kanada; Hrvatska revija, izdaja Vinko Nikolič, Barcelona; Croatia Press, izdaja Karlo Mirth, štirikrat na leto, New York, Nova Hrvatska, izdaja Jakša Kušan, polmesečnik, Anglija; Hrvatska zora, izdaja Roko Kaleh, Munch en; Journal of Croatian Studies, letno, izdajata Jero-me Jareb in Karlo Mirth, New York; srbski teksti — Savremenih, izdaja Boiško Vračarevič, dvakrat na leto, Francija; Sokolski Vijesuik, štirikrat letno, izdaja Dušan Svetlič (ne Svetlič, kot je zapisano v Journalu!); Iskra, štirinajstdnevnik, izdaja Vlajko Vlahovič, Munchen; Kanadski Srbobran, tednik, Kanada; Glas kanadskih Srba, tednik, Kanada; Glas srpeke opšti-ne, izdaja dr. M. -Sekulič, mesečnik, Anglija; Bratstvo, mesečnik izdaja Alija S. Konjhodžič, Kanada; Beli Orao, dvomesečnik, izdaja M. Vukovič-Birčanin, Munchen; Jugosloven, izdaja Marko Milunovič švedska; Srnska zora, mesečnik, izdaja Branislav M. Stanišič, -USA; Serljija, izdaja Alek-sandar Mladenovič, Avstralija; četničke novine, izdaja Djoko P. Marič, USA, izhaja periodično; Srbija, izdaja vojvoda Momčilo -Djujič, mesečnik, Kanada; Bilten „Glas Ravne gore", Anglija; Književni Vesnik, izdaja Bor. M. Karapandžič, USA; Naša. reč, Anglija; Vazduhoplovni glasnik, mesečnik, Anglija; Naša zastava, izdaja Miroslav Panič, Anglija; pa SKUP, Avstralija.
To so publikacije, registrirane v tej številki. Verjetno so še druge in dodati je treba seveda tudi vse slovenske. Po eni strani je to pričevanje življenja v demokraciji, po drugi pa trošenje sil, osebno iskanje, pretiran smisel za nepopustljivost v -nebistvenih vprašanjih, skratka — dolga je še pot, da bo „jugoslovanska“ emigracija res našla iskuprro točko, na kateri bo mogoče podirati sedanji režim v celoti. To pa bo potrebno, ker kakor vse kaže, nobena od velesil nima v svojih načrtih razbijanja sedanje jugoslovanske tvorbe.
Šele ko bo komunistični aparat razbit, bodo jugoslovanski narodi lahko svobodno odločali o svoji bodočnosti.	Penta
THE BLOODIEST VUGOSLAV SPRING 1945
Borivoje M. IKarapandžij, The bloodiest Vugoslav Spring 1945 — Tito’s Katyns and Gulags, Carlton Press, Inc. — New York, N. Y. — Naroča se lahko tudi pri avtorju: 7104 Lawn Avenue, Cleveland, Ohio 44102. — Tiskano 1980.
Avtor, ki je med nami znan po svoji dokumentarni knjigi Kočevje, Titov najbolj krvavi zločin (tiskano enkrat v srbščini, dvakrat v angleščini) je v pričujoči knjigi zbral dolgo vrsto dokumentov in pričevanj o množičnem pobijanju v pomladi 1945. Med temi je brez dvoma nekaj tekstov, ki bi bili potrebni prevoda v slovenščino in zatem objave. (Vestnik je že naprosil avtorja, da nam dovoli objavo.)
Knjiga je prepričljivo podana angleško beročim bravcem in pomeni enega najhujših udarcev po takratnem (in sedanjem) jugoslovanskem
režimu. Za nas Slovence je še posebej važna, ker omenja na mnogih mestih udeležbo takratnih predstavnikov slovenskih narodnih oblasti kakor tudi žalostno usodo vrnjenih domobrancev.
Škoda je, da avtor pri korekturi teksta ni pazil na pravilno pisane slovenske priimke, kakor tudi na posamezne kraje, katerim je nekajkrat dal srbsko obliko.
Knjiga bi vsekakor morala biti v vseh naših knjižnicah v zdomstvu in zamejstvu, rojakom na severu pa bi prišla prav ob različnih obiskih iz domovine ali pa v domovini.
Penta
ČRNE BUKVE
V založbi Tabora so izšle fotokopije knjige „Črne bukve o deu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu." Knjiga je izšla leta 1944. v Ljubljani v založbi dnevnika Slovenski dom (glavni urednik Mirko Javornik) ter vsebuje mnogo važnih dokumentov ter veliko število fotografij žrtev komunistične revolucije. Knjiga je izredno važen zgodovinski dokument in jo priporočamo. Naročiti jo je mogoče na naslovu: Dr. Peter Urbanc, 1 I)aleberry Pl, DON MILLS, Ont. M.3B 2A5, Kanada.
SVIT UPANJA. Tik pred natisom te številke nam je prijatelj izročil lepo izdano knjižico The Glimmer of Ilope. A documented account of the revolution in Slovenia 1941—45. (92 str., 14 fotografij.) Izšla je v Avstraliji oktobra 1981, napisal pa jo je nekdanji vaški stražar in domobranec iz Nadleska v Loški dolini Jože Komidar ter jo posvetil „12000 možem slovenske obrambe".
Novo pričevanje o resnici v svetovnem jeziku. Bogu in sobojevniku Komidar ju hvala!
PISMA UREDNIŠTVU:
Izvleček iz pisma našega naročnika na švedskem:
. . . hvala za objavljeni članek. V zadnjem Vestniku sem v zapisku Milana Zajca zopet našel ime mojega poveljnika Cofa; rad bi vedel, kako se mu godi.
Sedaj je bil tukaj pri nas Mogabe iz Rodezije; dobil je 100 milijonsko pomoč, ki mu jo je podpisal sedanji predsednik Faldin. Preje seveda, ko je tamkaj vladal beli Šmid, tega ni bilo mogoče, ker so ga vse socijali-stične države blokirale, kakor tudi švedska.
Zdaj imamo tukaj na švedskem v Vaxju libijske vojake, ki se uče bojevanja z modernim orožjem. Proti temu sc bili že močni protesti, vendar vse to nič ne pomaga, švedska za denar prodaja karkoli in ni važno komu. . .
Skoraj bi pozabil: silno me je presenetil zapisnik Milana Zajca, ko opisuje morijo v Rogu in pove, da je bil v jami tudi Mravljetov Vinko. Ta je bil moj prijatelj: bila sva skupaj na postojanki Kržljanov grad na Plešivici pri Logu. No ja, končno sem jaz sam prestal nekaj podobnega, samo da nisem bil ubit. V prisilni delavnici, Poljanski nasip 40, Ljubljana, nas je bilo okoli štiri tisoč za en teden, potem pa samo še nekaj sto. Rad bi vedel, kje so grobovi le-tistih, katere sem sam videl, kako so jih nalagali na kamijone, odhajali za kake tri ure, potem pa spet prihajali iskat druge.
Prilagam 10 dolarjev za Vestnik. — Prav lepe pozdrave vsem rojakom iz Švedske.
Uredništvu Vestnika:
Pošiljam Vam moje pripombe k Podbevškovi knjigi „Sv. Urh“. Odgovarjam le na nekatera poglavja. Seveda bi bilo pisanja v nedogled, če bi se spuščal v vse podrobnosti, dasi ne trdim, da bi bilo to odveč. Poleg tega bi bilo nujno pritegniti več sodelavcev... Želel bi. da bi se temu pisanju pridružili z vmesnimi pripombami še drugi, ki jim je kaj znanega iz vsebine „Sv. Urha“... Morda bi izzvali pismen pogovor okrog knjige ,,Sv. Urh", ki bi ga objavljali v Vestniku; seveda ne v žargonu polemike, pač pa z iskreno željo izvleči resnico proti lažem...
Kar sem povzel iz Zbornika, mislim ni odveč, saj ta Zbornik verjetno ni prišel vsem v branje. Prav tako povzetek iz Škerbčeve „Krivda rdeče fronte". Zdi se mi celo potrebno, da bravec vsaj nekoliko pozna mednarodno pravo o vojnih zadevah in, da se mu ob tem tudi to ponovno prikliče v spomin.
„Zločine“ bele garde in črne roke je že dovolj podrobno obdelal M. Brumec v odgovorih na Vidičevo knjigo „Po sledovih črne roke", zato se mi zdi odveč, da bi to ponavljal. Vendar pa bom naknadno poslal kratko pripombo k temu. Da bi pa bil na „zločine“ pri Sv. Urhu odgovor popolnejši, bi moral o tem pisati Ivan Korošec...
Iskreno Vas pozdravljam in Bog Vas živi!
Rudolf Hirschegger
NAŠI JUBILANTI
MAKS OVČJAK — 50-LETNIK
Rojen je bil 24. septembra 1931. v Zavodnjah pri Velenju kot sin zavednih in vernih staršev. Že njegov oče Franc se je udejstvoval v javnem življenju, doma kot večletni občinski odbornik in v Mendozi kot društveni odbornik in po njegovem zgledu mu sledi tudi Maks, že kot član in odbornik F. O. v Mendozi in dalje kot odbornik Društva Slovencev. V srečnem zakonu so se mu rodile tri hčere.
Slovenska skupnost mu je prirasla k srcu in zanjo žrtvuje ves prosti čas. Kot nadvse požrtvovalnemu članu mu je Društvo Slovencev priredilo ob številni navzočnosti rojakov skupno kosilo v dvorani novega Slovenskega doma, ki je še v gradnji. Lahko trdimo, da bi se ne lotili te gradnje, če bi v svoji sredi ne imeli tako požrtvovalnih in sposobnih mož, kot je naš Maks. Pri vodstvu gradnje in poleg osebnega neplačanega dela, Bog ve, koliko tudi denarno prispeva, da gradbena dela napredujejo. Zbor tnu je zapel in društveni predsednik mu je voščil, med kosilom pa smo mu vsi iz srca želeli — KoVkor kapljic, toVko let!
Tudi Vestnik se z veseljem pridružuje voščilom in čestitkam našemu zvestemu naročniku, z željo, da bi ga Bog ohranil še mnogo let!
Za zavetišče škofa Rožmana .so darovali
v pesih
Marinšek Saša ............... 10.000
Potočar Milena ............... 6.000
Bečaj Vili .................. 10.000
Žujan Franc ................. 50.000
Kosančič Bogdan ............. 50.000
Matevžič Janez ............. 300.000
Kušar Ivanka ............... 200.000
Tekavec Ivan ................ 12.000
Erhovec Ela ................. 10.000
N. N., Hurlingham .......... 100.000
Rupnik Milka ............... 200.000
Repar Jože ................... 6.000
N. N., Moron ................ 36.000
Bodnar Anton................  26.000
Truden Slavko ............... 76.000
N. N., San Justo ........... 500.000
Kožar Janez .................. 6.000
N". N., 'San Justo .......... 14.000
N. N., San Justo ............ 14.000
N. N., San Justo ............ 14.000
N. N., San Juisto ............ 1.000
Žerovnik Jože ................ 6.000
Hribar Viktor ............... 14.000
Tomaževič Lovrenc in Franc 200.000
Slavič Franc ................ 50.000
Rus Srečko ................. 100.000
Sedej Alojzij V. A......	6.000
Dekan Milavc Ciril cerkvena nabirka pri sv. maši 19.
7. 1981.................. 284.000
Msgr. Orehar Anton, cerkvena nabirka pri sv. maši 30. 8. 1981............. 151.500
Lichtenberg Herbst ......... 50.000
V	spomin	na	pok.	brata
Jožeta Seršen:
Rupnik Milka ............. 50.000
V	spomin na pok. starše in ob prvi obletnici smrti Fr.
Dermastja:
Šurman Vera .............. 50.000
V	spomin	na	pok. Antona
Oblaka, umrlega v domovini:
Avguštin Franc ........... 20.000
V	spomin	na	pok.	Albina
Kočarja:
Štefe Jernej ............ 150.000
V	spomin	na	pok.	mamo
šušteršičevo:
Knap Majda ............... 100.000
Tomaževič Lovro .......... 50.000
V	spomin	na	pok.	Jožeta
Rakovec:
Prof. Rakovec — družina 60.000 Brumen Vinko — družina 30.000
V spomin na pok. Vilija Potočnika:
Ing. Ecker Milan ......... 500.000
V spomin na pok. očeta u-mrlega v domovini:
Oblak Franc .............. 200.000
Za gradnjo:
Lichtenberg Herbst .......... 100.000
Dobiček pri kosilu 19. 7. 81. v Zavetišču z raz. darovi: 3.682.000
v dolarjih:
Zobec Stane — Kanada ...	100
V spomin na pok. Jožeta Miklavčiča:
Žnidaršič Jože ............ 20
Pojasnilo k uvodniku v štev. 2/1981
V nov razmah!, kakor se je naš uvodnik imenoval v zgoraj omenjeni številki, pomeni:
1)	VESTNIK bo kakor doslej tudi v bodoče stal na doslednem domobranskem stališču: slovenski vojski so mar slovenske koristi in nje naj višji cilj — biti vojska samostojne države Slovenije.
2)	VESTNIK se zaveda, da je od časa revolucije preteklo toliko rodov, da mora svojo vsebino prirediti tako, da bo dosegljiva in razumljiva vsem rodovom: tistemu, ki je v revoluciji sodeloval, tistemu, ki se je iz domobranskih družin rodil, tistemu, ki danes v zdomstvu koraka po stopinjah svojih prednikov, pa tudi vsem tistim, ki bodo slej ali prej spoznali, da je bila pot domobranstva edino pravilna v obrambi slovenskega naroda.
Zato VESTNIK ne bo odklanjal nobenih člankov, ki bi pisali o naši revolucionarni preteklosti dokumentarno ali kot pričevanje, in tudi ne nobenih načelnih člankov. Razume se pa, da vse vabimo k pisanju, kajti uredništvo se zgodovinskih člankov ne more izmišljevati.
Kakor je navedeno v uvodniku, bo VESTNIK svoje strani posvetil tudi drugim snovem, ki danes zanimajo vse zdomstvo. Tako upamo, da bomo izpolnili to in ono vrzel, ki je nastala bodisi zaradi prenehanja izhajanja nekaterih glasil ali pa zaradi tega, ker v obstoječih ne morejo biti objavljene, pa naj si bo zaradi pomanjkanja prostora ali iz drugih razlogov. Vedno pa bo VESTNIK skušal povezovati vse nekdanje borce po svetu in hkrati nuditi koristno branje zamejstvu in tudi domačiji.
Želji, da bi več pisali o domobranstvu, odgovarjamo: z veseljem, a pošljite nam nove tekste ali pa povabite nas, da se bomo z vami pogovorili in podali zapis. To velja tako za oficirje kakor za najbolj preproste domobranske vojake: vsakdo ima svojo zgodbo, vsaka je vredna zapisa. S tem ne boste ustregli samo skupnosti, ampak najprej svojim otrokom in marsikje tudi že vnukom.
VESTNIK
„Ne more dobiti odpuščanja, kdor se ni skesal." (Dante Alighieri)
Tiskovni sklad Karla Mauserja
	pesov		dolarjev
Petelin Andrej 		100.000	Puš, dr. Ludovik, ZDA .	5
		Kveder, dr. Jože 		30
Hafner, prof. Stanko . .	50.000	D. S. P. B„ Cleveland .	500
Zajec, dr. Marjan ....	20.000	Ložar, dr. Rajko 		30
Skubic Tone 		100.000	Ložar, ing. J., Brazil	100
Družina Vivod 		100.000	Markež P., Toronto . . . .	50
N. N„ Hurlingham . . .	50.000	N. N., Kanada 		50
Kremžar, dr. Marko . . .	50.000		
Bajda Miha 		50.000	Bajda Pavel 		50.000
N. N., Mendoza 		50.000	N. N., Mendoza 		3.000
VSEM DAROVALCEM NAJ LEPŠA HVALA!
Obvestilo naročnikom in bralcem!
Ker se plačilna vrednost argentinskega pesa stalno in hitro menjava, se bo prodajna cena vsake četrtletne številke VESTNIKA za Argentino sproti določala.
Naročniki, ki ne plačujejo vsake številke sproti, posebno še tisti, ki dobivajo in plačujejo list po pošti, lahko zračunajo neplačano naročnino tako, da pomnože prodajno ceno ZADNJE IZIŠLE ŠTEVILKE s številom dotlej prejetih in še ne plačanih izvodov.
Na enak način lahko izračunajo dolg za neplačano naročnino iz prejšnjih let. Na primer: za celo leto 1980 bi v tem trenutku znašala zaostala naročnina štirikratno ceno pričujoče številke 4. letošnjega letnika
Prodajna cena te številke je 13.000 argentinskih pesov.
VSEBINA
Soborcem (Vladimir Kos) ................................................ 213
El enemigo es el comunismo!	.................................... 214
Razmišljanja o slovenski politiki (R. Smersu) ........................ 215
Za našo čast in svobodo (B. F.) ...................................... 217
Ing. France „Fanouš“ Emrner (Pavle Rant) ............................. 220
Odprtost, strpnost pa komunistična okupacija Slovenije (—r—n—c) .	229
Naše občestvo — občestvo prič ('Dušan Šušteršič) ..................... 234
Oktet s tremi partijci in varuhom B. P. (P. Rant) .................... 237
130 let Družbe Sv. Mohorja (dr. J. Hornboeck) ........................ 241
Resnica o svetem Urhu (Rudolf	Hirschegger) ............................. 244
Spomin na jaltske žrtve (prevel	R.	R.) .............................. 266
Društvene vesti ........................................................ 267
Razgledi z naših postojank ............................................. 270
V spomin ............................................................... 276
Nove knjige ............................................................ 279
Pisma uredništvu ....................................................... 281
Naši jubilanti ......................................................... 282
Darovi 'za Zavetišče ................................................... 283
Pojasnilo k uvodniku ................................................... 284
Tiskovni sklad Karla Mauserja	.................................... III
O A g	TARIFA UEDUCIDA	Pr'-ledad Intelectual
	Concesion N9 6830	
a s §		N9 121.138 — 21-9-1981
S S? “	FRANQUEO PAGADO	R. Falcčn 4138, 1407 Bs. As.
	Concesičn N9 £.811	
Ramon Falcon 4158	(1407) Capital Federal - Argentina