št. 10. in II.	V Ljubljani, 10. junija 1883.	Tečaj I.
Zabavno-zbadliv in šaliv list.
V prevdarek.
Dokler so bili nemčurji v večini in vlada nam neprijazna, bili smo veseli, ako smo tu in tam dobili kacega kandidata za mestni in deželni zbor. Javno se je priznavalo, da je dotičnik s svojo kandidaturo napravil veliko uslugo, da celo nepričakovano žrtev narodnej stvari. To stanje bilo je tudi naravno, kajti biti vedno v manjini, in pri tem v posmeh oholej in brez-ozirnej večini, tudi neso mačkine solze. To stanje je deloma povod, da se na Štajerskem vsakdo energično brani poslaniškega sedeža in da ima še tisti, ki prevzame poslaniški mandat, izredno neugoden, siten položaj, ker je pot v deželno zbornico v Gradci vsaj za slovenske poslance ozek in z ostrim trnjem obsajen, v zbornici samej pa v najsrečnejem slučaji naši zastopniki na milost in nemilost zavisni od tolikrat večje nemške večine, ker se marsikateremu sicer koristnemu in za občni blagor prepotrebnemu predlogu zanikava vsako opravičenje, ker prihaja od naše strani.
Vse drugače pa je bil položaj za zadnjih deželnozborskih volitev v Kranjskej. Nasprotnika ni bilo, bila je tedaj prosta konkurenca in odprta so bila duri in vrata vsakeršnim kandidatom na stežaj. Za tega delj bil je „natečaj" silen, do sedaj še nečuven, kandidatov je kar mrgolelo na vseh krajih. Tu opazoval si melanholičnega sr am ož 1 j i v ega kandidata, ki je kakor kmetska nevesta, tiho pod svojega jopiča ti j no shrambo prikrival svojo čudovito sposobnost in še čudovitejše hrepenenje, tam zopet popenjal se je kvišku kolerični slavohlepni kandidat, vsiljevaje se kot osrečitelj bednega naroda, mej tem ko so pravi oficijelni kandidatje s primerno fiegmo, sem ter tja pa tudi z neprimernim sangvinizmom motrili volilno gibanje, a mefistofelični duhovi maneč si roke za kulisami natezali žice in premikali po svojem nagonu zdaj pa zdaj pojavljajoče se figure. Bilo je burno delo, število kandidatov pa nebrojno, kajti vsak nov dan pomnožil je njih število za par možakarjev. Podobni bili so dežju. Kadfir ga ni, želi in prosi ga vsakdo, a kmalu tudi preseda. Tako bilo je tudi s kandidati. Bilo jih je toliko, mej njimi pa takih in nekaj tudi tako neopravičenih imen, da bi bilo skoro-treba procesije, da gre ta dobrota mimo nas, vsaj v nekaterih izvodih.
A ker taka želja ni tako lahko izvedljiva, ker se nekateri kandidatje odlikujejo s posebno trdovratnostjo in ker praktičen človek iz vsake še tako neugodne prilike ume izvajati dobiček in praktične posledice, zaradi tega si usojam opozarjati bodoči deželni zbor kranjski, naj z ozirom na slabo gmotno stanje naše dežele in uvažuje, koliko nas stanejo naši bolniki po bolnišnicah tujih dežel, da se v tej zadevi doseže nekako ravnotežje — predlaga kandidatovski davek, naj napravi v tem smislu načrt zakona in vse stori, da se ta zakon vzprejme.
0 izvoljencih veleposestnikov.
Gospod grof Blagay Prišel je zopet nazaj. Gospod Gutmannsthal, Je pet forintov za Ljudsko kuhinjo dal. Izvoljen zato je v veliki posesti, Da ne izgubi dobrih obrestij. Herr Doctor' Mauer Hii.lt sich sehr sauer. Herr Dežmann und Luckman Carl Sind zusammen ein rares Paar'1. Gospod Apfaltrern je baron, Kaj on hoče, das wiss' mer schon. Izvoljen je tudi Alfonz baron Zois, Zanj glasoval je tudi Prašnikar Alojz. Mi ne poznamo njegovih zaslug. Heutzutage gibt's viel Humbug. Taufferer in Schwegel oba sta barona Vsako delo plačilo krona. * Dežman in Schrey nesta hotela kompromisa Nazadnje pa ne dobota niti komisa Kajti koncem avgusta Ne bosta v zboroici več odpirala usta.
»Ljubljanski butelj"
skuša v jednej svojih številk svoj skrhani dovtip nad soho, postavljeno na kongresnem trgu in ugibajoč, kaj bode na vrhuT meni porogljivo, da bi bil to jako prikladen prostor za taborskega govornika.
A mi mislimo, da bi bilo še lepše in še bolj ganljivo, ko bi tja gori postavili Dežmana, ki bi v raztegneni desnici držal znani ižanski podplat. Seveda bi moralo biti čelo primerno učenjaški namrgodeno in brez običajnih homeopatičnih pilul bi se tudi ne vzdržal v višini.
Sicer pa bi na obli stoječ imel dovolj časa premišljati resnico besed, katere je izustil kolega dr. Suppan, da je namreč svet okrogel.
Drago tin Ob&d.
„Kak razloček je med drom. Pfefferer-om in drom Schaffer-
jem?"
„„Dr. Pfefferer je že star Poprovič, dr. Schaffer je pa še le sedaj prišel v „poper".""
Resna premišljevanja penzij oniran.ega filozofa Izidorja Muzloviča:
Star sem že in dokaj križev imam že na. hrbtišči, a vender vsak dan opazim kaj novega. Človek se pač nikdar ne izuči. Svet je okrogel, kakor je duhovito opomnil že dr. Suppan in zaradi te okroglosti mora se vrteti in sukati. Ko bi tega ne bilo, ne znali bi si razlagati marsikaterih prikaznij v javnem življenji. Postavim, kdo bi si bil pred 40 leti mislil, da bode kdaj čital črno na belem:
»Katoliško časnikarstvo v današnj ih hudih časih podpirati, gotovo ni manjše dobro delo, kakor pa zidati cerkve, ubožnice, ali vstanovljati druge take zavode, in dober članek v poštenem časniku ima dostikrat več koristi in vspeha, kakor pa izvrstna pridiga, govorjena pred najodlič-nej šim ljudstvo m."
Ko sem te stavke prečital, povem vam, da neseni takoj vedel, od kod piše ta sapa. Jaz sicer dostojno čislam časnikarstvo, a vender zdi se mi močno, da je to nekaj preveč. Prosim vas, izvajajmo iz navedenih stavkov konsekvence, kam pridemo ? Kdor koli je naročen na kak list, vsak tak poreče, jaz ne bom podpiral zidanja cerkva, ubožnic in drugih tacih zavodov, saj imam že kot naročnik časnika na rovaši dobro delo. In tako bode trpela javna milosrčnost in zidanje božjih hramov bode prenehalo popolnem. Že iz tega ozira ni bil srečen omenjeni stavek, poleg tega pa tudi izraz „v današnjih hudih časih" ni bil dobro izbran. Vsaj jaz nikakor ne vidim, da bi bili pri nas na Slovenskem v verskem oziru hudi časi. Ljudstvo je verno in ni razpoloženo za nikakoršne skoke in kozolce.
Skoro še hujši pa je zadnji stavek, kjer se zatrjuje, da ima dober članek v poštenem časniku več koristi in vspeha kakor izvrstna pridiga itd. Pisec članka je gotovo prepričan, da je (članek namreč) dober, list pa v katerem je to bilo tiskano, pošten, če se tudi ne ravna prestrogo po sedmej zapovedi. A zaradi tega še ne treba pridig in to izvrstnih tako v spored staviti s časnikarskimi članki. Ta teorija bi utegnila slabo uplivati na občinstvo. Mislimo si, da bi verniki, ne izimši niti tercijalk, adoptirali to mnenje in šli namestu k pridigi, pod Tivoli čitat dobre članke v poštenem listu — ali bi ne ostajali božji hrami prazni ? In nihče bi niti črhniti ne smel, kajti odgovarjalo bi se: »Dober članek v poštenem listu ima več koristi in vspeha, nego izvrstna pridiga itd." in da je vsaj vspeli istinit, vidite pri nas, ki vsi čitamo ča snike.
Zato vedno pravim : Poper je dober, koristen, tudi vspešen a preveč ga ne sme biti. Tudi je nepotrebna omejitev: ,,Dober članek v poštenem časniku". Dober članek je povsod dober, zlato povsod zlato, in izvrstna pridiga bode vsekdar imela korist in vspeh, bodi pred naj odličnejšim ali pa pred pri-prostim ljudstvom, ker je beseda božja namenjena vsem brez razlike stanu in odlike.
Da, svet se res vrti in suče. Naši predniki so stavili bele cerkve na strme višine, nam in našim potomcem pa se bode v jednako dobro delo štelo, ako se naroče na časopis. Dobrotnik, ki je nekdaj veliko tisoči posvetil za napravo ubožnice ali jednacega zavoda, da bi imel zasluge na tem in onem svetu, zamore si v naših dnevih pomagati ceneje. Letna naročnina pičlih 15 gold. ima ravno toliko moči.
Stari „Ben Akiba" rekel je pri vsakem še tako čudnem dogodku stereotipno: »Alles schon da gevvesen!", a ko bode čital omenjene stavke gotovo poreče: »Noch nicht da gewesen!"
Kakor stari Kranjec bom na stare dni moral peti: „Kaj doživel sem na svetu, Moj Bog, kaj se godi?" da se moram jaz potezati za take stvari. To je že narobe svet. To je kakor bi „pagatel" vzel »škisa", državni pravdnik »Laibacherico", ali pa gg. D o b e r let, Ebrl in Harisch oblekli belo-modro-rudeče frake.
Res je, kar sem že davno slišal starih ljudij: Živemu človeku se vse primeri, mrtvemu pa jama". Da, jama! Prav nič se je ne plašim. Čul sem zadnje dni toliko nemčur-skih neslanostij o narodnih tribojnicah, da sem že življenja sit in bi prav nič ne rekel, ko bi se skoro vlegel pod rušev prt.
Dokler se pa to ne zgodi, še vedno lahko rečem : Na svidenje!
Tako je možato!
Narodnjak stanuje slučajno v hiši, katerej gospodinji nemškuta, ki bi pa, ako bi pomislila nekoliko nazaj, ne smela biti nemškuta.
Dolgo časa ni bilo nobene zapreke, nobenega nespora-zumljenja.
Pred nekoliko dnevi pa potrka strežaj na duri narodnja-kovega stanovanja.
Na glasni »Naprej" odpro se duri in v sobo se potisne čokasta postava hišne gospodinje prepokornega sluge.
Na vprašanje narodnjaka, kaj bi rad, znebi se sluga dobljenega ukaza rekoč:
»Eine Empfehlung von der Frau .... und sit- diirfen keine slavisclien Fahnen aushangen".
Na ta precej kategorično izrečeni ukaz pa odvrne narodnjak jako hladnokrvno :
»Meinen Handkuss der Gnadigen, zugleich aber die Er-klarung, dass diesem Befehle keine Folge gegeben \vird."
Sluga odšel je s tem sporočilom, hišna gospodinja pa je mirno utaknila ta ukor v svoj fakcijozni, modrokrvni žep.
Nekaj vprašanj.
Kako je to, da „Ljudski glas" o deželnozborskih volitvah kar molči, ko je vendar pred volitvami odpiral svoja modra
usta na stežaj?
Kako je to, da si prisvaja dr. Keesbacher pri vsakej priliki odločilno besedo ter se sili naprej, ko bi vender moral znati, da ga ne maramo?
Kdo pove, zakaj g. Doberlet tako črti in spodbija naše
narodne barve?
Pri katerem sodišči je uložil g. Suhadolnik svojo tožbo proti „Slovenskemu Narodu", o katerej je bilo toliko vika?
Zakej je nad poslopjem c. kr. finančnega ravnateljstva samo nemški napis? Ima-li finančno ravnateljstvo opraviti samo z nemškimi davkoplačevalci?
H)o"ber d.o^7-tIp-
Neki uradnik imel je mnogo dolgov. Nasledek bil je ta. da je svojo plačilno polo vsaki mesec drugemu zastavil. Ko se je to že precej časa ponavljalo, de jedenkrat davkar, ki je izplačeval mesečno plačo:
»To je vender čudno, da ima gospod M. vsaki prvi dan v meseci drugačen obraz!"
Vinček, tele pije Martinček, ali pametno!
(Dve resnični dogodbi.)
Pokojni biskup križevački Gjuro Smičiklas imel je dosti vina v svojej kleti, a naročito je imel tam v kotu lagev dobre starine, katere je dal na stol samo tedaj, če je imel posebno ljube goste pri obedu. — Sluga Martin, ki je dvoril pri stolu, je pazil na neki znak, katerega je dobil od biskupa, in precej je prinesel tistega dobrega starega.
Za svojega Martina je biskup dokaj poverenja imel in zato mu je brez skrbij izročil ključ svoje kleti, ali Martin je bil prebrisana glava, pa si je mislil: zakaj bi jaz pil navadno vino, če je tistega dobrega tolik sod tam v tistem kotu.
Martin je izvrtal na zadnjem konci soda malo luknjico in skoz tisto luknjico si je točil vinsko kapljico in je vselej, kedar si je napolnil čašo, na glas rekel te le besede: „Vinček, tebe pije Martinček, ali pametno!"
Nekega dne, ko je Martin ravno sedel v kotu pri svoji luknjici, pride natihoma biskup v klet in čuje, kako Martin za sodom govori in pravi: „Vinček, tebe pije Martinček, ali pametno!" Biskup je to čul pa je precej vedel, kaj Martin dela, ter je odišel čisto polahko iz kleti.
Čez nekoliko dnij je biskup zopet imel goste, in ko da znamenje Martinu, je Martin prinesel starine. Biskup mu poda svojo čašo, Martin jo natoči, a biskup gleda vino v čaši in govori: „Vinček, tebe pije Martinček, ali bedasto!" — Martina je pri teh besedah rudečica oblila, a po dokončanem obedu si je zvezal culico in ušel je iz službe, tako ga je bilo sram nepoštenega dejanja.
V Gradci je nek gimn. profesor in Slovenec po rojstvu izdajal za denar spričevala o znanji slovenskega jezika Nemcem in ponemčenim Slovencem, „ali pametno!" Če je kateri tak Nemec hotel službo dobiti mej Slovenci, je šel k tistemu profesorju na izpraševanje, profesorje dejal na tihem: „Nemčurček, dal ti bo spričevalo Macunček, ali pametno!"
Prišlo je na svetlo to dejanje profesorjevo ali profesorja ni oblila rudečica kakor svoje dni Martina v Križevcih, celo razkoračil se je bil in rekel, da je samo dvanajst takih spričeval o znanji slov. jezika Nemcem izdal, a ne deset tisoč, ali te da je izdal „pametno". — Finschger je mej tem vender za-dobil službo c. kr. jav. beležnika mej koroškimi Slovenci a tisti pametni profesor, ki je ravnokar spisal književno zgodovino Slov. Štajerja, še vedno misli, da je slovenski patrijot, ki ume soditi poštene in zaslužne Slovence.
Martin, Martin, samo pametno!
„Correspondent"
v Lipsiji izhajajoč list za tiskarje in črkostavce ima v svojej 71. številki dopis iz Ljubljane o Lindtner-jevi petdesetletnici. Ker si v tem dopisu usoja imenovati večino društva ljubljanskih tiskarjev in črkostavcev„Nationalitats-atom", vprašamo modrega dopisnika: Kaj pa je po tem manj in a? U. A. W. G.
Nekoliko narodnih tiskarjev.
-«>!«;o.--
Pobotnica.
Mi podpisani potrjujemo, da smo v lista „Vorwarts" 25. štev. izraženo nam „Missbilligung und Entriistung" resnično prejeli, oziroma prav hladnokrvno čitali. Još jedan put!	Več narodnih črkostavce v.
Črevlje na „biks" Nos na „X'~
To je Suhobl odnik, hud na „jou r fixe".
O Lindtnerjevi 50 letnici
pisalo se je iz Ljubljane na vse pretege v tiskarska lista „Cor-respondent" in „Vorwarts". Dolgo se je ugibalo, kdo je tista prebrisana glavica, ki rabi tako slabo nemščino in se je s pravopisom tako sprla, da piše „Wienkel". Naposled se je vender dognalo, da ni bil samo jeden temu delu kos, ampak da je
trojica B......-ovili črkostavcev združila svoje duševne
sile v ta namen. Zaradi tega predlagam, da se znani nemški „couplet" predrugači, da v bodoče slove:
„Denn einer kann's ničli t rich ten, „Miissen drei dabei sein!"
Miha, dobrovoljček.
Na mitnicah
prigodi se često kaj smešnega. Nedavno pristopica kmetski deček z malo culico v roki do mitnice in hoče meni nič tebi nič dalje. A oko paznika je ostro, takoj ustavi dečka: „Stoj, kaj pa nosiš?"— „Nič tacega," odvrne deček.
A pazniku odgovor ni dovolj, marveč segne po culici, iz katere se ta hip začuje glasni „kvak!"
„Oho, to je raca, race neso „fraj", od rac se plača „dac" I pravi paznik.
„No od rac seveda," pripomni dečko, pa to ni raca, ampak racman".
Nad tem otročjim dovtipom se je sicer vse smijalo a naposled je moral deček vender „racmana" zadacati, ker pazniku ta spolovna razlika ni bila dovolj merodajna.
»Pustite male k meni!"
Tako „ k 1 i c e in mi če in vabi" filharmonično društvo ljubljansko v zavesti, da nema na razpolaganje čilih, sonornih glasov, ampak samo take, ki že davno sodijo k „tandlerji" na Stari trg.
V velikej zadregi si ni znalo pomagati drugače, kakor da je zbobnalo dijake prvih gimnazijalnih razredov na pomoč. Te mlade moči morajo rešiti čast več, nego 100 let starega filhar-moničnega društva, da se obistinijo besede pesnika, ki pravi:
„Und neues Leben bliiht aus den Ruinen."
Dober recept.
Kdor se preveč debeli, zanj nema druzega leka, nego je znano domače zdravilo, ki veli, da se mora tak človek vsak večer namazati s tešč-slino. Probatum est!
O deželnozborskih volitvah
došli so nam naslednji dovtipi:
Ko so se volitve pričele in je postajalo volilno gibanje vedno živahneje, reklo se je :
„Deus bene vertat!" Na to so vrtali in vrtali tako dolgo in na vse strani, da se je naposled moglo reči:
„Deus bene vertit!" Ali bi se zadnji stavek ne moral, vsaj za naš kraj, citati tako: „Dev-us bene vertit?"
Radoveden Crnomaljec.
Gospod Navratil je preveč kolo vrati 1, vsled tega : .se je tako zmedel, da niti .... klicati ni mogel.
Postojinski Deu — je sedaj — brez grive lev.
V T r žici se je Turn podrl, a trgovinska zbornica ljub-iljanska ga je zopet spravila kvišku.
Da dr. Samec ni več samec, pričalo je v Tržiči 111 glasov.	_
Padli neso »mladi bogovi", pač pa se odbili nekateri rogovi.	__
Gosp. Špendal v Tržiči bi rad kaj š p e n d a I, da bi bila volitev drugače izpala.
Kljun seje obesil--Tržičanom po zadnjej voli t v i. O v b e n o! Saj ni tako hudo! Saj stare piskre, škafe in zvonce, s katerimi ste hoteli napraviti godbo Kamničanom, zdaj lahko sami za se porabite!
Kamničani prekopali so sicer stari »klanec", a ko bi : se v novo pasažo vlegel Kecel s svojim trebuhom, morali bi kopati vnovič.	_
Kamniška „Lira" ima prelep glas.
Krčani so se vsi vkrcali, Metličani so vse pometli, Črno-maljcev bilo je vse belo, Kostanjevci neso šli vsi po kostanj v ogenj, Višnjani pa so bili kar višnjevi — od vina.
Komedija.
Komandant Karol Klun kandidoval klerikalnim kolegom kateheta Križnarja kontreband kontra Kresniku. Korespondoval. Kolegi korajžno konferirali.
Kamnik ®/6.
Korektni konec komedije:*
Kersnik,
Klun klavern. Kurtina! Konec.
Da je dr. Deu v Postojini podlegel, je za njega samega najbolj koristno, ker se do novih volitev lahko vadi v zgovornosti, da postane res »Cicero".
Nekaterim kandidatom: Ni dovolj, da človek kandiduje, treba tudi, da je izvoljen.
Pri volitvah je že tako: vsekdar zmaga tisti, ki ima dosti glasov.
Gospod Legat, nekje tam gori na Gorenjskem, namerava baje presnovati svoje ime v Lagat. Čestitamo!
»Višnjani, kam ste svoj'ga polža djali?" „„V Novomesto smo se ž njim peljali."" Kaj še ? Ko bi bilo to res, ne stali bi vozovi toliko d e n a rja.
Mej dvema nemškutarjema-
A.	Tschau. Griiss dich!
B.	Servus. No, kako so ti deželno-zborske volitve po volji?
A.	Nesem drugače pričakoval. Dežman se je pač postaral, dr,
Schaffer pa je prišel popolnem v »škart", ni več „di-scutabel".
B.	No mož pa ima še vender veliko sreče.
A.	Kako to?
B.	Ali nesi čital, saj je tajnik pri »društvu za bolne in
onemogle"?
A.	Kakor nalašč! Ne vem, kako je z njegovim zdravjem, a da
je onemogel, to je gotovo.
B.	Nach meiner unvorgreitiichen Ansicht, kakor se pravi: »Si-
miliš simili gaudet".
A.	Ne vem, če je to zanj kak poseben gaude. Sicer pa je sedaj
vdovec!
B.	Pst! Tiho! Servus!
A. Nicht »discutabel"! Adieu!
Z Dunaja,
12. junija. (Izv. dop.)
(Heiter auch in ernster Zeit!) Jurist tretjega leta sklical je na danes večer skrivnosten shod tukajšnjih slov. dijakov, da bi izrekli narodnemu centr. volilnemu odboru nezaupnico, ker ni liberalnih kandidatov postavil za deželni zbor. Iz plenuma bo ta predlog neki najbolj podpiral g. T. jurist, kar hoče reči, da bo gotovo sprejet. Kjer se namreč druži prostovoljnost v vojaštvu z neprostovoljnostjo v humoristiki — zadnji gospod je namreč oficijalni humorist tega semestra in znabiti še prihodnjih v „Sloveniji" — tam je uspeh zajamčen.
Kakor je bila po mnenji francoskega rodoljuba pred skoraj sto leti francoska »domovina v nevarnosti," tako je po mojem danes ves »hansel" v gostilni pri „sv. Trojici" v tretjem okraji.
Sicer pa Vas prosim g. urednik, da ne daste natisniti teh vrstic, če bi mislili, da se zna kaki ud centr. volilnega odbora preveč prestrašiti te nenavadne konkurence — ali pa celo iz dolzega časa smijati se.
Na istem prostoru — to bodi povedano v orijentiranje — je nekaj dnij pred binkošti izdihnilo literarno društvo svojo bele-tristično dušo po petletni nevarni bolezni — torej se vrši de-našnjev dejanje na zgodovinskih tleh. —
Škoda, da je pri skupščinah v gostilni pri »sv. Trojici" tretja oseba zmiraj na odpustu, da »nomen" ni tudi „omen".
Pogovori
soseda Brezovičarja in Bizovičarja.
Brezovičar: No, sosed, kako so ti volitve po volji? Bizovičar: Prav dobro, saj smo zmagali povsod in kako sijajno!
Brezovičar: Res je. A vedi, meni se vender čudno zdi, da bi bil gosp. Mulley dobil v Postojini 52 glasov, ko sta vender dr. Vošnjak in Zarnik imela po 74 in 60 glasov.
Bizovičar: To ni nič čudnega. Mulley bi bil pač 52 glasov rad imel. Pomota nastala je, kakor pri takih prilikah navadno, nehote.
* *
Brezovičar: Si li že čul, daje Suhoblodnik pisal dru. Vošnjaku pisano pismo in mu v tem pismu izrazil svojo pripravljenost, podpirati njegovo kandidaturo?
Bizovičar: Da, čul sem o tem. A mislil sem si takoj, to je nekako sramožljivo prosjačenje. Saj se poznamo.
Brezovičar: Tako slabo jaz o Suhoblodniku ne mislim, le poglej ga: „Jeder Zoll ein Held!" Pač pa sem tega prepo-kornega mnenja, da kadar se pišejo taka pisma, pasji dnevi niso več daleč.
* * *
Brezovičar: Povej mi prijatelj, kdo za Boga svetega še
čita „Ljudski glas" ? Bizovičar: Kdo neki? Samo tisti, ki je že nemškutar, ali pa
čaka prave prilike, da postane nemškutar. Brezovičar: Dobro. A ker si že to tako dobro pogodil, povej mi še, zakaj je gosp. Schollmayer neko poslano priobčil tudi v »Ljudskem glasu"? Bizovičar: Zakaj? Zato, ker gospod Schollmayer ni poznal pravega ljudskega glasu niti takrat, ko je živel mej nami, kamo-li sedaj, ko živi tam doli v Rumunskej. Brezovičar: Schollmayerje pač še vedno stari Schlau-mei er".
Zabukovčev Matevž.
(Spisal Dofrib.)
Sam ne vem, čemu ga je Bog ustvaril.
Saj še križa ni znal delati; ne da bi bil zadnje tri prste skrivil, potem pa s palcem in kazalcam naredil lahno kolobarček na čelo, usta in prsi, kakor je delala farovška kuharica, potegnil je s pestjo dvakrat, trikrat čez obraz in suknjo in to je bil njegov križ.
Vi res ne veste, kako trd in neroden je bil ta Zabukovčev Matevž. Sit ni bil nikdar; če se mu je še toliko kruha odrezalo, vselej je še po južini ostanke pobral in jih jedel, ko je po hlevu živini pokladal. Zvečer je nazadnje vzel skledo k sebi, vlil kislo mleko, kar ga je ostalo, med močnik, nadrobil kruha vmes in pomešal med vse to, kar je omajenega krompirja po mizi ležalo.
»Zdaj pa molimo" je potem dejal.
In ko so po večerji dekle zunaj v veži posodo pomivale, sedel je pri peči in pravil, če ni dremal, stari materi, kakošne „umare" so se mu sinoči sanjale in koliko bo na;nje stavil.
Ko je bilo pa vse opravljeno, ni mu bilo gospodinji treba druzega reči, ko: »Matevž, pa poklekni" — koj je šel po pa-ternošter k vratam, klobuk obesil na drog in pokleknil na klop k oknu. Vetrnice je odprl, da je ložje slonel in se ni z nosom ob les zadeval, če je jel dremati. Ko mu je pa neki večer, ravno ko je „za vse potrebe" začel jednajsti očenaš, »da bi vse tri prišle", paternošter z rok padel, in najvažnejšega oče-naša ni mogel do konca zmoliti, ker je molek pod kapom ležal, poklekoval je od tistihmal k peči za duri na tla in na klop naslanjal roke, ki so mu podpirale debelo glavo.
In menite, da še je znal sam napraviti? — Nobeno nedeljo ni šel tak k maši, kakor je za v cerkev. Na klobuku je bila kaka resa, suknja se od zadnjega dežja oblatena in jir-hastih hlač še nikoli ni dal počrniti. Drugi fantje so kadili viržinke, ki so jih jim bile dale dekleta po noči, ta je pa za njimi počasno stopal in če so ga dekleta srečale in ga je katera
vprašala »Matevž, kaj pa ti tako počasi?" dejal je ,,k maši grem, k maši, pa v loterijo pojdem stavit." Če je pa s cerkve prišel, ni nikdar vedel, kaj je bilo oznanjenega, ali kaj je berič klical.
V službi ga nikjer niso dolgo imeli za hlapca; močan je bil, pa sam ni nobene reči prav prijel in morali so ga vedno priganjati, ker je bil tako počasen. Pravili so, da če ga hvali, da potem malo hitreje dela.
Pa še norčevali so se z revežem. Ko nekega poletja ni imel službe in ga je brat moral doma rediti ter ni vedel, čemu bi ga porabil, svetoval mu je, naj gre na Koroško, zdaj gori žanjejo in možki tudi lahko kaj zasluži. Seveda je bil koj pripravljen in vsakemu je pravil, da mu Jože pravi, naj bi šel na Koroško žet, pa ne ve, kje se gori gre. Sosedov pastir, tisti zreli Jurčev, ki je v jeseni vsaki teden dobil dosti grošev-za klunjače v Ljubljani, ki jih je v meji na zanjke vjel, rekel mu je, da gre on ž njim, če hoče, kar v nedeljo.
„No le pojdiva, koliko naj pa kruha saboj vzamem?
»»Kolikor ti ga brat da; pa brez denarja tudi ne smeš na pot. Najmanj tri goldinarje.""
»Saj jih imam še pet v skrinji; ti bom lahko še kaj dal, ki pojdeš z manoj."
»»Le v nedeljo po maši pojdi na postajo v B.; tam te jaz počakam, pa se peljeva do Trbiža.""
„Ali celo do Trbiža!"
In Matevž je res šel v nedeljo na kolodvor, plačal, ko se je že vlak bližal, do Trbiža in komaj je še vlak vjel. Ljudje so bili že večidel v vozeh, ko prištork'a čez vrata. »Kje je pa Jurčev, slišijo?" vpraša kondukterja. »Dritte Klasse, schnell — dort", mu pokaže odprta vrata. »Ali je že notri" — »»Einsteigen — Lop — cveuk — riick\varts fertig"" in predno je Matevž dobro videl, da Jurčevega ni v vozu, drčal je že na Koroško.
Kaj si je potoma mislil, videlo se je v Trbiži, ko je ves čas okolu vlaka hodil in vsacega povpraševal, kje daje Jurčev sedel in kam da bi bil šel. Ko se je v'ak imel že odpeljati, začeli so železničarji nad njim upiti in čez dolgo časa zvedela je množica, ki se je okolu njega nabrala, od jokajočega Matevža, kako da je prišel z doma — Djali so ga v čakalnico in zvečer spal je Matevž zopet v hlevu doma. Ko je drugi dan videl Jurčevega, dejal mu je: »Zakaj te pa ni bilo?" — „„Vlak sem zamudil!"" Matevž ga neverno pogleda in ide naprej.
0(1 teh dob ga poredneži radi dražijo: »Matevž, povej, povej, kako si pa hodil na Koroško!
Srečni Kranjci.
Ni še dolgo, kar so dobili prvega Žida v deželno službo, sedaj pa imajo že Žida kot deželnega poslanca. Ni zaman klical »Ljudski glas", da nam neobhodno treba Židov v deželo, spolnih se mu je vroča želja in kranjskim veleposestnikom bilo je sojeno, da so svojim zastopnikom izbrali Abrahamovega potomca. Vsak stan je vreden svojega zastopnika in spodobi se, da naši fakcijozni veleposestniki, ki tako radi koketujejo z nemško-židovskimi nazori, vzprejmo mej se poslanca it la dr. Mauer.
»Ljudski glas" ima sedaj preugodno priliko, poskušati, čegav nos je bolj zakrivljen, Suhoblodnikov, ali pa dra. Mauer-a
Skoro bi obžalovali, da na našej strani ni nobenega Žida, ker bi sicer vsaj lehko rekali:
»Hau du meinen Juden Hau ich deinen Juden."
Priporočilo fn svarilo.
Jože Bolog, vulgo „Flegelbirt" priporoča svojo gostilno »pri jastrebu" vsem častitim gospodom hauzirarjem in žlaj-farjem in svari vse druge potovalce, posebno pa one, ki se k tako zvani honoraciji štejejo, da se ne predrznejo pri njem podstrešja iskati, če nečejo z njegovimi hlapci in z velikim pesom priti v dotiko.
Iz praktične fizike.
r	*-
V str a j nos t in vpogljivost.
K ~_J
Mehanična deljivost.
Stisljivost.
Ričet.
Ko bi Bauer (vulgo Činčera) bil Auer, bi se ne držal tako
„sauer" in bi nam bil tako ljub kakor dr. Mauer. Tudi bi s palico ne tolkel po slovenskih zastavah, meneč, da
bije po kravah Gg. dr. Schaffer in Gariboldi sta pri volitvah p ropala, Zato bosta v nepobeljenej hiši prežalostno spala.
V	Postojini slavni dr. Deu
Ne bode letos rekel: „Ni bev, ne mev!'-Dežman in Schrey gojita nado
V	zbora deželnega dvojbeno „gnado". Dr. Keesbacher, der lange Fritze
Bi povsod rad bil „an der Spitze".
Napravil celo od neke pesni je prestavo,
Kar prej bilo pravilno, postavil je na glavo.
Eberl, Harisch, Doberlet, imajo s trobojnicami velik „Gfrett".
— Nekdaj se je reklo: Komur Bog službo da, mu da tudi pamet. Sedaj je pri nekaternikih drugače. Z novo službo pride domišljavost, kajti pameti v več slučajih treba ni. — Nemškutar ni samo tisti, ki se tacega kaže. — Ne vemo, v čegavi glavi je kali pognala misel, da se je v „Zvezdi" nasadilo toliko grmičevja in cvetlic. Posebne lepote ni na tem. Ob sebi lepej „Zvezdi" pa pristujo vse te naprave ravno tako, kakor bi se kdo vrgel v galo, frak in cilinder, belo zavratnico i. t. d. a bi naposled na cilinder nasadil še veliko pavovo pero Razloček je le ta, da navadno pavovo pero ni drago, „pavovo pero" v „Zvezdi" pa stane okolu 2000 gld. — Gosp. Lassnig svoje hiše ni obnovil. Zato bi predlagali, da se v bodoče piše „Lasst-nicht". — Ali je gospod Jonko v Bolci zaradi tega p o s 1 a n e c, da je v „T r i e s t e r T a g b 1 a 11" poslal neko jako neslano poslano? —
4 |Plod nemščine.j
Na Gorenjskem v selu S. živel je učitelj stare šole, ka-koršni so že davno Izumrli, tak namreč, ki je ubijal po zloglasnem „Namenbuchleinu in jednakili učnih pripomočkih mladini nemški jezik v uporne glavice. Po večletnem poučevanji je mož naposled sam mislil, da zna izvrstno nemški in pri vsakej priliki razkladal je uprav zapravljivo to svoje bogastvo, akoravno se je na prvi hip videlo, da mu manjka še velemnogo.
Nekega dne obišče ga odlična družba iz bližnjega mesteca, ki je bila namenjena na visoko goro nad selom S. — Učitelj postregel je z vsem, kar je premogla njegova skromna kuhinja in klet, tako da mu je donela naposled od vseh stranij glasna in srčna zahvala. Razvnet vsled tolikega priznanja, v gladkej nemščini izrečenega, želel je, da bi mu družba nazajgrede zopet napravila čast in se pri njem oglasila, a tej svojej želji ni znal dati prave oblike, kajti rekel je: „Bitte, Herrschaiten, besuchen sie mich von riickvvarts!"
Tržno poročilo.
Prazne slame veliko na prodaj, kupcev malo, mnogo pa mlatičev.
„Bob v steno" kupuje se posebno v nemčurskih krogih. Veliko povpraševanj.
Dlaka bode poskočila, ker je mnogo tacih, ki jo radi cepijo in v vsakem jajci (1 jajce = 2 kraje.) dlako najdejo.
Mast, leskova pogreša se v kaznilnicah, deloma tudi v nekaterih učilnicah.
S a lat a s pečenko od 30 — 50 kraje.
Slama, dolga, z viržinko od 5 do 6 kraje.
Neki dami v Postoiini.
(V „Stammbuch.)
Daleko Lindau slovi, Evin goječ narasta'j, Kazalo včasih pa bi, terjati novce nazaj.
bode vrba žalostnica (Salix babilonica), katerej odmenjena je večina vrta.
Društveni zdravnik bode dr. lv e e s b a c h e r. Natanjčneje poročilo in pravila tega prekoristnega društva priobčimo pri priliki.
ZEPrl -cira-rji.
Kmet: Koliko stane ta ura ?
Ur ar: Ta, o to je prav po ceni, 4 gold.
Kmet: To je preveč!
Ur ar: Pomislite še pred letom dnij bi je ne bili dobili izpod 8 gold. Glejte in ta tukaj veljala je še pred letom 7 gold., zdaj pa jo dobite tudi za 4 gold. K m e t: Če je tako, pa še jedno leto počakam, potem pa dobim uro zastonj.
„Kaj bodo v Gledališki stolbi rekli?"
H kamnoseku
pripelje kmetska ženica svojega mladega a precej čokastega sinka in vname se mej njo in dotičnim mojstrom naslednji dvogovor:
Kmetica: „Prosim, gospod, da bi vzeli mojega fanta, da se
pri njih izuči" Mojster. „Zakaj pa ravno k meni?"
Kmetica: „Ved6, za tesarja je preneumen, za „štamcarja" pa bo kakor nalašč!"
* *
*
Mojster—kamnosek je vsled tega nevoljno zavihtil oči, kaj bi tudi ne? Saj smo celo mi tega priprostega mnenja, da je kmetica govorila nepremišljeno, da celo robato. Za tega delj smo, ker nam je v čislih kamnoseški posel, nategnili svoje čutnice in poslušali, kako bode kmetica podprla n "'edem razlog. In res, na začudeno vprašanje, kamnoseka, je li misli, da za kamnoseka sodi vsak tepec, odgovorila je nekako bojazljivo: „Bog varuj! A moj fant je okoren, tesarji stavijo odre na visoko, kako lahko bi se pripetilo, da se mu v glavi zvrti in po njem bi bilo. Pri vas pa je vse drugače, vi delate le bolj pri tleh, če tudi pade, ne pade visoko." Tako ima vsaka obrt svoj „fortel".
Predlog.
Ko je Balohov Jože še dijakoval, koval je pod lepim pesniškim imenom „Radonjevič" nežne slovenske pesni ter je pošiljal v Janežičev „Glasnik". Odkar se je pa pobaronil, nahajamo mej našimi političnimi nasprotniki dosledno ime: »Baron Schwegel".
Tedaj 1. B aloh o v Jože, 2. Švegelj, 3. Badonjevič in 4. baron Schwegel!
Ker je teli imen preveč, usojamo se nasvetovati, da se v bodoče rabi samo jedno ime in to bi bilo: „Šviga-švaga".
Korporal: Če bi ti tu pred nami zagledal vihraj očo zastavo, kaj bi si ti mislil? Prostak: Kaj, — da veter vleče.
Tako vpraša ljubljanskega buteljna" mlečni brat, sicer tudi ..Ljudski glas" imenovan, premljevajoč vest, da postane „Slovenec" dnevnik. Ker vemo, da težko čaka odgovora, hočemo mu takoj postreči:
„V Gledališkej stolbi" so namreč vsi brez izjeme tacega mnenja, dn vsled tega, ker postane „Slovenec" dnevnik, „Ljudski glas" ni prav nič manj neumen.
Zagotavlja se nam, da se snuje v Ljubljani novo društvo društvo, ki bode imelo naslov: „Verein der durchgefal-lenen"-
Mej prvimi, ki so se baje vpisali, čitajo se imena: dr. Schaffer, Anton vitez Gariboldi, Mrhal, Eberl, Biir-g e r, Linhart, S i m a.
Društvo bode imelo tudi častne člane. Kot taka sta se neki prijavila tudi gg. Dragotin D e ž m a n in dr. Robert pl. Schrey, a samo do konca avgusta, ker nameravata potem prestopiti mej prave ude.
Društvo bode priredilo tudi svoj lastni vrt, katerega gredice bode obsajene s pelinom. Simbolično društveno drevo pa
Gg. Pauschin in Till
v Ljubljani imata v svojih izložbah sicer na prodaj mej drugim tudi sliko „Slavije", katero dobi vsak, kdor plača 5 gold. 50 kr. novega denarja. Kdor pa misli, da sta vsled. tega omenjena gospoda narodnjaka, vara se zelo, kajti g. Pauschin kakor g. Till je in ostane nemčur kljubu razstavljene j vabi, kljubu „Slavije" sliki.
Toliko v poj a s ne n j e stališča.
Narodni detektiv.
BoMzUt &
mej Co. razumeva se gospod Harisch, navdušujeta se tako ognjevito za stari stanovski barvi „modro-rumeno", o katerih je prastari Valvazor rekel, da je to „dieFarbe der Lakaien", da že ni konca ne kraja.
Nam ne gre v glavo, kako more kdo siliti proti volji večine prebivalstva imenovani barvi naprej in res ne vemo kaj je temu uzrok, ali zloba, ali skrajna trdoglavost.
Gg. Doberlet & Comp., ki bosta pri dekoracijah zaslužila lepe novce, naj bi vender pomislila, da si s takim ravnanjem ne bosta pomnožila itak že omajanih simpatij.
Ali jima je pa die „Farbe der Lakaien" res že prešla v meso in kri? Ali upliva tako silovito spomin na nekdanje dni?
Stara narodna.
(Po novem napevu.)
(Otročji humor.)
,,Oča kaj pa delate, ali ni škoda za drevo?"
„„ Kaj bo škoda, saj je suho.""
„Morebiti pa rodi suho sadje, dobro za zimo.""
En'ga konjča bom kupil Ves „furmanski cajg" Pa bom fural na Dunaj, Na gornji Estrajh.
Pa z Estrajha v Celov'c, Pa z Celovca v Blekov'c Pa z Blekovca na Kranj, Kjer je „Flegelbirt" fajn!
,,Le čaj paglavec, te že še naučim smodke pušiti!
t»	A—a—a—a —a—tako!
Javna izjava.
Veliko se je že pisarilo in govorilo proti Slovencem in strašili so, kako grozni odnošaji bodejo nastali, ko pride mestno krmilo narodnjakom v roke. Resnici na čast čutimo se prijetno vezane, javno izjaviti, da nam nasproti Slovenci neso prav nič odurni, temuč celo nepričakovano prijazni in uljudni.
Stavbena družba kranjska.
Kontrasigniral: Alojzij Korsika.
Zaradi raznih zadržkov zakasnil se je ta pot „Skrat". Primorani smo, da popravimo nedostatek, izdati dve številki ob jednem. Isto tako prideta se jedenkrat dve številki vkupe. Potem pa bode „ Škrat" redno izhajal.
Uredništvo in upravništvo „8 krat a".