390
Iz gozdarske šole v Sneperku.
II.
V zadnjem dopisu sem sploh spodbujal svoje rojake, naj z gozdom pozorno ravnajo; danes pa bi želel gospodarje prepričati, v koliko škodo zabredejo zarad lakomišljenosti  in  neprevdarjenosti o gozdnih zadevah.
Poglejmo gospodarja, kteri s sekiro na rami koraka v gozd, da poseka lepo hojo ali kako drugo drevo. Ogleduje, kar naenkrat zapazi hojo šibko v premirju. Stiska, ki ga je v gozd gnala, ga prisili, da poseka to drevo. Se ve da se on ne zaveda, kaj je s tem storil; zadovoljen je, da le sebi zadosti v hudi stiski; — gozd naj je kakor je! Ko bi pa prevdaril, da vsako posamesno drev6, torej tudi ves gozd potrebuje mnogo časa, da izraste, in da le izrastlo drev6 mu d& kaj dobička, gotovo bi ravnal bolj prevdarno.
Na vsakem štoru, ako deblo prežagaš, opaziš okrogle proge; letnice jim pravimo. Tisti prostor, ki je med vsako tako letnico, je prirastek vsakega leta. Dalje pa zapazi, da te letnice niso enako široke; naj ože so skoro povsod pri srcu drevesa. Potem prihajajo veče. Od 60 do 100 let se letnice navadno širijo, od 100 let naprej se pa krčijo. Ker vsako tako letnico kaže prirastek vsakega leta, tedaj lahko rečemo: od 60—100 let največi prirastki nastanejo.
Iz tega se toraj učimo :
Ako smo 50—60 let drevesu časa pustili, da se je debelilo, namreč v tistem času ko je še prirastek majhen bil, vendar mu bomo zdaj še nekoliko časa prizanesli, ko ima veče in zdatnejse prirastke.
Znano je, da debelo drevo ima veliko večo ceno kakor šibko, ki se ravno debeliti jame.
Od dneva do dneva se po trgih po debelem in sploh po takem lesu poprašuje, ki ima kupčijsko mero, al takega le redko nahajamo, šibkega pa je toliko, da ga tako dober kup dobe. Gospodarji ne prevdarijo, da so gozdu svojemu veliko škodo naredili, sebe pa v zasmeh pripravili.
Vzemimo na priliko drevo, ki je v 50. letu svoje starosti posekano in v premiru 12" ima. Ako s takega debla žaganice izdelamo, jih bomo le malo dobili in šibkih, pa še te bodo slabo ceno imele. Zaganica iz tacega debla stane po 20 kraje; ko bi pa bilo drevo rastlo le še 16 let, bilo bi premirje v teh letih 6—8 palcev debeljše v prirastku, in ne dobili bi toliko ža-ganic ko pred 15 letmi, ampak še več, in vsaka bi bila za polovico več vredna, to je 40 kr. Ako smo za tako žaganico, ki ima ceno 20 kraje, čakati morali 20 let, zakaj ne bi čakali še samo 15 let, in imeli bi skoro še enkrat več biaga.
Naš kranjski les gre večidel v primorska mesta: v Trst, Reko itd., mora tedaj tako imenovano kupčijsko mero spolniti, — da pa to le z zrelim in zdravim lesom, vsaki lahko razvidi.
Res je, da marsikterega gospodarja hudo za denar pritiskajo; al s tem, da mlad gozd poseka, si ne po-lajša težav, ampak se še v večo škodo pogrezne.
Zdaj pa še nekaj.
Po mnogih skušnjah je do dobrega dognano, da s zatiranjem gozda rodovitnost zemlje peša, da se podnebje spremeni, da je suše več, toče več itd., kajti gozdi so, ki solncu ne pripuščajo, da bi tako hudo pripekalo in rastline kvarilo, — gozdi so, ki vzdržujejo, da se zemlja ne ruši in ne lomi, da svizec naših lepih travnikov in rodovitnega polja ne zasuje, — gozdi so, ki varujejo, da se studenci in potoki ne posuše, da imamo prepotrebno vodo zase in za živino, — gozdi so, ki varujejo, da sneženi plazi ne zaspejo ljudi, njih stanovanja, — gozdi, zlasti na viso-činah, so, ki vzdržujejo silne viharje in megle, na-se vlečejo, da potem prijetno dežuje itd.
To, mislim, da so tehtni vzroki, da se z gozdi prevdarno ravna.
Ko bi nam gozdi samo les dajali, vredni so že naj veče skrbi; ker so pa tudi nositelji lepega vremena, in ker je od njih odvisna rodovitnost zemlje cele dežele, zato je njihova vrednost tem veča.
Vse to spoznavši ravnajmo tako, da nismo sami sebi na škodo, a tudi tako, da nas naši zanamci ne bodo kleli, ampak slavili našo pamet. Kaj ne, da dobro de to sinu, ako mu oče zapusti kaj denarja*, živi-nice in druzega blaga — tako dobro delo bo pa tudi sinu, ako po očetu podedva lep gozd — velik kapital, ki je še več vreden kakor papirnati bankovci!
Franjo Padar.