BUENOS AIRES. 6. avgusta (agosto) 1959
Moj za mladino
Komunizem\ nikdar ne nastopa pod svojim imenom, kadar skuša prodirati v nekomunistične dežele. Vedno najde v ta namen kako prijetno blagodoneče ime. Tudi ne pove pravih ciljev, ki jih zasleduje. Nasprotno! Skriva jih. Kot navidezne cilje pa postavi tisto, kar si ljudje želijo, pa naj je izvedljivo ali ne, ali, kar je v danih okolnostih najbolj vabljivo. Posebno važnost polagajo voditelji mednarodnega komunizma, da pri takih akcijah ne stopajo v ospredje znani komunisti, ampak razdelijo vodilne vloge med razne nepoznane osebe, ali pa na osebe, ki so znane na kakem nepolitičnem področju udejstvovanja. Tu z veseljem sprejemajo zlasti kulturne delavce. Zelo dobrodošli so jim pa disidenti, ali nezadovoljneži protikomunističnih strank.
Akcij s temi oznakami so mednarodni komunisti v svetu organizirali že precej. Razne “ljudske fronte”, in organizacije “za človečanske pravice”, za “kulturno zbliževanje”, za “osvoboditev političnih jetnikov” so temu dokaz. Tudi v Južni Ameriki ne manjka takih tvorb. Mi Slovenci pa smo med II. svetovno vojno doživeli kako je komunistična internacionala po navedenih načelih za časa okupacije pod imenom Osvobodilna fronta sprožila komunistično revolucijo. Dobro nam je še v spominu njihova taktika, njihova propaganda in sredstva, ki so se jih posluževali pri zavajanju množic in uničevanju nasprotnika.
Po tem znanem receptu je sovjetska komunistična centrala organizirala mednarodno mladinsko prireditev, katere skriti namen je bil nedvomno zanesti klice komunističnega razkrajanja v mladinske in študentovske organizacije na zapadu. Ta prireditev je sedmi mladinski in dijaški festival, ki se je začel 26. julija na Dunaju. Celotna prireditev tega festivala ima nekaj prav zanimivih značilnosti: Daši so bili vsi dosedanji podobni festivali za železno zaveso, so komunistični voditelji za letošnji festival izbrali Dunaj, glavno mesto nevtralne Avstrije. Vsej prireditvi so dali nad vse blagodoneče in vabljivo ime: “Sed mi svetovni festival mladine in študentov za mir in prijateljstvo.” Na program niso postavili prav nič političnega, pač pa razne športne tekme, kulturne prireditve, koncerte, filmske predstave, razstave itd.
Več mesecev pred začetkom festivala je “Stalna komisija mednarodnega pripravljalnega komiteja za sedmi svetovni festival mladine in študentov za mir in prijateljstvo” delovala na Dunaju ter pognala v tek ogromen propagandni stroj: Poseben časopis, na sto in sto tisoče letakov, informacijske biljtene. Naštevali so vse mogoče narode, ki bodo sodelovali in od folklornih skupin iz Mongolije preko čudežnega otroka iz Albanije do požrtvovalnih sodelavcev iz Venezuele —- vse je bilo vključeno v ta veliki propagandni stroj. Milijone in milijone dolarjev so žrtvovali prireditelji za pripravo tega mednarodnega festivala. Samo osrednja pisarna je mesece in mesece zaposljevala nad 100 nameščencev. Na vodilna mesta raznih sekcij niso postavili kakih znanih komunistov, ampak razna neznana imena, ali imena, primerna za zavajanje javnega mnenja. Na kongres so bili povabljeni zastopniki mladine in študentov iz najrazličnejših krajev sveta. Niso pozabili niti mladinskih organizacij krščansko-demokrat-skih strank v Južni Ameriki.
Na prvi pogled je izgledalo, da so komunisti vso prireditev tako spretno pripravili, da jim je stoodstotni uspeh zagotovljen.
Pa ni šlo tako gladko. Že pri kraju samem so se uračunali. Avstrija je res nevtralna država in zato kaj primerna za “nepolitične” prireditve. Toda prireditelji so pozabili, da je bila Avstrija dolgo vrsto let okupirana po sovjetih in da so zato Avstrijci temeljito spoznali komunistični slovar. Dobro SO' razumeli, kaj pomeni pri komunistih mir, prijateljstvo in demokracija. Zato je bilo javno mnenje ogorčeno, da je vlada sploh dovolila, da je prireditev na Dunaju. Mladinske nekom, organizacije so stopile v protiofenzivo. Razkrinkale so laž, da je to nevtralni festival, ne pa komunistični. Ugotovile so namreč in objavile, da
Jesen konferenc
V	zgodovini odnosov med Zahodom in Vzhodom po drugi svetovni vpjni se je v torek, 3. avgusta t. 1. pripetil dogodek, ki bo verjetno imel odločilne posledice za nadaljni politični, gospodarski in socialni razvoj človeštva.
V	Washingtonu in v Moskvi, v dveh najsprotujočih si polih svetovnega dogajanja, so istočasno objavili, da sta sedanji vodji dveh diametralno si nasprotnih političnih sistemov sklenila izmenjati si letošnjo jesen obiske. Hru-ščev bo sredi septembra prišel na obisk v USA, Eisenhower pa mu bo vrnil o-bisk v Moskvi v oktobru ali novembru.
Eisenhower jeva “skrivnost”
V	Washingtonu je Eisenhower za objavo te presenetljive novice na hitro sklical tiskovno konferenco, medtem ko je iz Moskve zadonel glas moskovskega radia o isti zadevi. Eisenhower j$ izjavil, da se je že ves mesec julij v tem smislu dopisoval s Hruščevom in da je bila to “ena njegovih največjih skrivnosti”, za katero ni vedel tik do svojega odhoda v Moskvo niti podpredsednik Nixon. Dva odločujoča moža dveh danes najmočnejših držav sta se med seboj sporazumela, da si izmenjata obisk. Eisenhower in Hruščev trdita, da bo ta izmenjava pripomogla k boljšemu razumevanju obeh vladarjev, da bosta mogla laže spoznati narode eden drugega, da bosta lažje ugotovila, kaj njuni državi imata, kam stremita in kako. V obeh objavah,. iz Moskve in iz Washingtona, je zadonela po presenečenem svetu kopica obrabljenih fraz o boljšem medsebojnem spoznavanju obeh sistemov, kakor da Kremelj ne bi do dna poznal severnoameriškega gospodarstva, politike in vojske in kakor da Washington ne bi že zdavnaj vedel, da je ZSSR prav tako dobro pripravljena na vojno, da ostajajo milijoni ljudi sužnji komunističnega sistema in da je nespremenjeni in nespremenljivi cilj Kremlja končna osvojitev vsega sveta.
Za temi krilaticami se skriva na Zahodu pobožna želja, odmakniti odločilni korak v Berlinu čim dlje v bodočnost, na Vzhodu pa preračunan načrt o čim bolj temeljitem izkoriščanju zahodnega strahu pred odločitvijo.
Ženeva na mrtvi točki
Konferenca v Ženevi je namreč — kakor doslej sleherna konferenca s sovjeti — zašla na mrtvo točko. Po tolikem neutemeljenem upanju zahodnjakov, da bo Gromiko prišel na drugi del zasedanja v Ženevo z novimi, za Zahod sprejemljivimi predlogi za rešitev berlinskega in nemškega problema, je že po nekaj sejah postalo očividno, da v Moskvi niso ne samo spremenili svojega stališča, pač pa ga celo poostrili, ko so najodločneje postaviti zahtevo, da za-
hodnjaki skrčijo svoje zasedbene sile v Berlinu na neznatno število in da pristanejo na ustanovitev mešane zahodno-vzhodnonemške komisije za pripravo združenja obeh Nemčij. V tem slučaju je Kremelj milostno podaljšal rok nespremenjenega statusa Berlina za nekaj mesecev.
Herterjeve težave
Novi severnoameriški zunanji minister Herter, ki je s toliko propagando začel svojo službeno pot in se s toliko odločnostjo vrgel'med kamne sovjetskega propagandno-političnega mlina, je v Ženevi iz dneva v dan moral ugotavljati, da je s sovjeti znal njegov prednik Dul-les v mnogih stvareh uspešnejše postopati, ko je enostavno z brutalnim nastopom raje zaprl usta komunističnemu nasprotniku in vsemu svetu, ne meneč se za viharj oporekanja mnogih zahodnih naivnežev, kakor pa da bi z njim še brezplodno izgubljal dragoceni čas. Dul-les se je raje pognal v graditev brezštevilnih vojaških in pomorskih oporišč okoli sovjetskega imperija in v vojaške intervencije proti komunizmu. Ta oporišča in te vojaške intervencije so se izkazale kot edino uspešno orožje proti nadaljni sovjetski ekspanziji.
Herterju pa tudi ta oporišča niso dosti služila za oporo v Ženevi, — Gromi-kovih očitkov o teh oporiščih ni znal odločno zavrniti —, ker se je moral na drugi strani boriti še s sovražnikom razdvojenosti med zavezniki, ko mu je Anglija, večno v strahu pred prvim sovjetskim atomskim udarcem, dobesedno skakala v hrbet v osebi svojega zunanjega ministra Lloyda, ki je na vse načine delal prav za prav samo za sklicanje vrhovne konference, ne pa za rešitev berlinskega in nemškega problema, kar je bil namen ženevske konference.
Zapuščeni Dč Gaulle Francija z De Gaulllom je, ker še nima svoje atomske bombe in ker se Anglija in USA še vedno ne moreta otresti Rooseveltovega medvojnega zaničevanja De Gaullea, ostajala škupnjo s svojim bivšim sovražnikom Nemcem v ozadju, kot drugovrstna sila, ki je nekako samo po sili razmer, zaradi številke, sedela za zeleno mizo V Ženevi. In De Gaullea je v zadnjih dneh konference zapustil celo kancler Adenauer, ko je ta iznenada ugotovil, da bi bila vrhovna konferenca edina uspešna pot do — česa?
V takem vzdušju so se zahodnjaki ponižali pred sovjeti še v toliko, da so sklenili, da konferenca v Ženevi, ki naj se konča v sredo* 5. t. m., ne bo proglašena za “neuspešno in nasilno končano”, da ne bi “užalili” Moskve, pač pa da jo bodo smatrali za “prekinjeno, z namenom, da bo mogoče čim prej pripraviti vrhovno konferenco.”
je glavna pisarna v hiši, ki je last znane komunistke in glavni najemnik je znan avstrijski komunist. V glavnem stanu komisije za festival so bili vodilni komunisti iz Francije, Italije in Rusije. Vsi prostovoljni sodelavci, za pripravo tega “nepolitičnega festivala” so bili komunisti. Stroške za festival so prevzele Rusija, Kitajska in ruski sateliti.
Ko so avstrijske protikomunistične mladinske organizacije vse to razkrile, so organizirale same razne športne prireditve, razstave, kulturne prireditve, na katere so povabile udeležence festivala iz držav za železno zaveso; pokazale so jim življenje mladine in študentov v svobodi in svobodni svet.
Mnoge inozemske delegacije, ki so bile povabljene na festival, so svojo u-deležbo odklonile z utemeljitvijo, da je to komunistična propagandna prireditev. Med drugimi sta to storili dve največji krščansko-demokratski mladinski organizaciji Južne Amerike in sicer venezo-lanska in čilenska. Številna severnoameriška delegacija pa, ki se je festivala udeležila, je ob par prilikah uprizorila dejanjski spopad z delegati iz dežel za železno zaveso.
Posebno hud udarec pa je prirediteljem tega komunističnega propagandnega festivala zadal avstrijski svobodni tisk. Prireditelji bi bili zadovoljni, ko bi tisk vsaj napadal ta festival, ga kritiziral ali karkoli pisal o njem. Avstrijski časopisi pa so se poslužili močnejše-
ga orožja, kakor direktnega napadanja, in ta je, da o festivalu sploh nič ne pišejo. Niso naznanili njegovega začetka, niti ne poročajo o prireditvah. Vodilni dunajski listi pravijo, da je to v skladu z miselnostjo njihovih bralcev in da komunističnim propagandnim vojskovodjem nočejo iti na roko v tem smislu, da bi jim delali kakršnokoli propagando.
Iz vsega tega izhaja, da komunistom na Dunaju v teh dheh njihov načrt ne ne uspeva tako, kot so mislili. To dokazuje tudi dejstvo, da so morali prireditelji znatno pomnožiti število tajne policije med udeleženci iz držav za železno zaveso in tako se čudno spogledujejo med seboj, ko so se naenkrat pojavili med njimi še številnejši “mladeniči”, in “študentje”, stari okrog 50 let ali več. Vse to pa ni moglo preprečiti, da ne bi bili mnogi člani delegacij iz dežel za železno zaveso prosili avstrijske vlado za politični azil, ker se nočejo več vrniti domov.
Dunajski sedmi festival dokazuje, da se na najrazličnejših bojiščih bojuje boj med vzhodom in zah<|dom, med svobodo in tiranijo, med krščanstvom in njegovimi nasprotniki. Dunajski festival pa tudi dokazuje, da komunistična strategija ni vsemogočna, kadar se ji odločno postavjš nasproti. In to daje utemeljeno upanje, da bo končno zmagal v borbi za duše svobodoljubhi zapad, da bo zmagalo krščanstvo, ¿kakor je zmagalo leta 1683 tudi na lo vojsko Sulejmana Silnega.
Odmevi ameriško-sovjetske objave
Odmevi moskovske in washingtonske istočasne objave o izmenjavi obiskov Hruščeva in Eisenhowerja, na katerih da oba vladarja “ne bosta sklepala o svetovnih problemih, ampak si hočeta samo ogledati dežele in prebivalstvo drugega”, so bili po vseh zahodnih prestolnicah pozitivni.
V USA so mnogi kongresniki zadovoljivo komentirali novice, zlasti devet guvernerjev, ki so pred nedavnim obiskali ZSSR. Ti so že po svoji vrnitvi v USA predlagali Eisenhower ju sestanek s Hruščevom. Med senatorji je bil doslej samo Capehart, član senatnega zunanjepolitičnega odbora, ki je proti o-bisku Hruščeva protestiral z besedami: “V preteklosti smo odklanjali vabila diktatorjem, ki so bili do nas prijateljsko razpoloženi — Peron, Tito, Franco.
Sedaj pa smo povabili k nam največjega diktatorja sploh.”
V Evropi je bila najbolj zadovoljna britanska vlada, najmanj pa francoska, kjer so iz okolice De Gaullea izjavili, da “De Gaulle ni bil vprašan za svet, pač pa enostavno samo obveščen o Eisen-howerjevi odločitvi”.
Damoklejev meč
Tako danes svetovna javnost čaka na vrsto konferenc: Hruščeva z Eisenho-werjem v Washingtonu, Eisenhowerja s Hruščevom v Moskvi. Pred odhodom v Moskvo se namerava Eisenhower sestati še z Macmillanom in De Gaulleom in morda z Adenauerjem. Berlin in razdeljena Nemčija pa bosta ves ta čas visela kot Damoklejev meč na svetbm, katerega nit more Moskva vsak trenutek prestriči.
Nixon iz Moskve v Varšavo
Nixon, ki je še v ZSSR previdno dal slutiti, da se pripravlja vabilo Hrušče-vu v USA — vsled česar je Eisenhower ameriški časnikarjem razburjeno na neki tiskovni konferenci pretekli teden izjavil, da “Nixon o tem more nič odločati” —, je po kratkem obisku v Sverdlov-sku v uralskem rudniškem področju, kjer je doživel za sovjetske razmere izredno navdušen sprejem, odšel nazaj v Moskvo, od koder je po radiu in televiziji v kratkem govoru ruskemu narodu izjavil, da “se bo doba strahu, sumničenj in napetosti nadaljevala”, če bo ZSSR še nadalje poskušala komunizira-ti druge narode. “USA in ZSSR želita mir, imata vsaka svoja sredstva za dosego svojih ciljev, toda nobena si ne dovoli, da bi jima kdo ukazoval...” Nixon je napadel komunistično frazo o “sožitju, ki je popolnoma neuporabna in negativna”, kajti “pomeni, da mora ostati svet razdeljen v dva tabora z zidom strahu in sovraštva med njima. Kar danes potrebujemo, nista dva svetova, pač pa en sam svet, kjer morejo narodi po svoji volji izbirati med sistemi, toda kjer je med njimi možna popolnoma svobodna izmenjava stikov vseh vrst”. Nixon je dodal: “Strinjam se z delavcem v Novosibirskem, ko mi je dejal:
‘Pojdimo na Luno skupaj.’” Končal je govor z izjavo: “Svet danes potrebuje odprta mesta, odkrite misli in odprta srca. Svobodno tekmujmo ne samo v gradnji najboljših tovaren, pač pa v graditvi boljšega življenja za vse ljudi.”
Kljub temu, da so sovjeti obljubili, da bodo Nixonov govor prenašali tako, da ga bodo v USA mogli poslušati brez motenj, je bil v USA sprejem tako slah, da so ga morali prekiniti ter so radijske postaje dajale Nixonov govor v izvlečkih.
Iz ZSSR je Nixon odletel v Varšavo, kjer ga je na letališču pričakala velikanska množica Poljakov. Na poti z letališča v mesto so ga množice dobesedno zasule s cvetjem, tako da je moral večkrat metati cvetje iz avtomobila nâ cesto. Poljaki so mu klicali “Živijo, Nixon!” in “Živela Amerika!” ter se v več vrstah v globino razpostavili vzdolž celotne poti od letališča do mesta.
Nixon je v Varšavi imel dolge razgovore z, Gomulko, Cirankiewiczem in Ra-packim, ter z drugimi poljskimi komunističnimi vodji. Razpravljali so o Hrušče-vem obisku v USA in Eisenhowerjem v Moskvi ter o problemih poljskih odnosov z ZSSR na eni strani in Nemčijo hâ drugi.
IZ TEDNA V TEDEN
ikju, ko je porazi-
V	čilskem Santiagu zaključujejo zadnje priprave za konferenco diplomatskih predstavnikov 21 ameriških držav. Proti tej konferenci so na delu tudi levičarji, kot smo omenili že zadnjič. Predstavniki čilske Fronte ljudske akcije, ki jo vodijo komunisti in socialisti, so skupno z Dijaško zvezo ter Delavsko centralo napovedali veliko javno zborovanje v Santiagu na trgu, ki je samo nekaj sto metrov oddaljeno od hotela, v katerem bo konferenca predstavnikov a-meriških držav. Tako v Santiagu, kakor drugod v Južni Ameriki, se čudijo, kako je v to rdečo družbo zaplavala tudi kr-Ščansko-demokratska stranka, ki je tudi med organizatorji tega javnega zborovanja, na katerem naj bi bil glavni govornik kubanski Fidel Castro, čilske oblasti so to zborovanje sicer prepovedala, vendar pa ni izključeno, da bodo levičarji skušali na druge načine motiti mirem potek zasedanja. Za Kubo doslej še ni gotovo, če bo na zasedanje sploh prišla. To je povedal zunanji minister, Raul Roa, ki je nezadovoljen s konferenco zaradi tega, ,ker je na dnevnem redu samo razprava o položaju v Karibskem področju, ne pa tudi točka, ki 'b; obravnavala gospodarski položaj južnoameriških držuv.
Čilska vojna mornarica je povečala varnostno službo ob obali. V bližini pristanišča Caldera so namreč ugotovili tujo podmornico.
V	Braziliji imajo novega zunanjega ministra. Na ta položaj je imenovan social-demokratski poslanec in industrialec iz Sao Paula Horacio Lafer.
Predsednik republike Peru dr. Prado je zaprosil kongres za širša pooblastila za možnost uspešnejšega nastopanja proti komunistični delavnosti. Svojo prošnjo utemeljuje z dejstvom, da si je vodstvo svetovnega komunizma izbralo za pozorišče svojega sedanjega razdiralnega delovanja prvenstveno prav Južno Ameriko.
V	mestu San Juan v Puerto Rico je večja skupina pristašev neodvisne stran-
ke demonstrirala proti Severni Ameriki ter zahtevala neodvisnost za Puerto Rico.
Države v Karibskem področju se še naprej med seboj obtožujejo, da se nanje pripravljajo napadi na raznih mestih. Tako je sedaj kubanski zunanji minister vedel povedati, da je za napad na Kubo v Dominikanski republiki pripravljenih že kar 26.000 mož. Severnoameriška policija je pa v Miami res zaplenila večjo količino orožja, ki so ga zbrali nasprotniki Fidel Castra ter so ga hoteli z letalom spraviti na varno mesto.
Angleška kraljica Elizabeta je zaključila 45 dnevni obisk Kanadi. Potovanje in razni sprejemi so bili zanjo tako naporni, da je nazadnje skoro zbolela.
Glavni tajnik Organizacije združenih narodov Hammarskjold je imel v Parizu daljši razgovor s predsednikom republike generalom De Gaulle-om. Razgovor se je po mnenju časnikarjev nanašal na prihodnje zasedanje OZN ter z namero nekaterih držav, da bi maroško in alžirsko vprašanje znova spravile pred to svetovno ustanovo. Lani so se v razpravi o teh vprašanjih Severni Ame-rikanci držali ob strani, kar so Francozi zelo zamerili, ker žele, da se ZAD postavijo čisto jasno na francosko stran. Skoro istočasno so bile v mestu Casablanca velike protifrancoške demonstracije. Skrajni maroški desničarji se zahtevali takošnjo prekinitev vseh stikov s Francijo.
V	Španiji bodo delavstvo po tovarnah tudi lahko mobilizirali, če bi bilo to potrebno za koristi države. Tako pooblastilo je dobil Franco v parlamentu z,a ureditev narodnega gospodarstva.
Na Siciliji je pokrajinsko vlado sestavil demokristjanski disident Silvio Mi-lazzo. Na ta položaj je bil izvoljen s pomočjo komunistov.
V	Stokholmu na Švedskem zaseda IV. svetovni judovski kongres. Navzočih je 300 delegatov iz 45 držav.
(Nadaljevanje na 2. strani)
SVOBODNA SLOVENIJA
f	"	_________
Buenos Aires, 6. VID. 1959
\
Dr. MIHA KREK
Ob SO letnici dr. Mačka
KOROŠKA
PRVI JAVNI NASTOP SLOVENSKE GIMNAZIJE
2.) Da bi bilo treba vsaj jutri, ko bo srbski narod prišel v položaj, da bo lahko svobodno povedal svojo besedo, naknadno popraviti storjeno napako in opustiti misel na skupno državo, čuvajoč vse napore z,a ustvaritev izključno srbske države.
Prepričan sem, da na tem sestanku lahko svoje misli odkrito povem: Ne dvomim, da jih ne bi mimo poslušali tudi tisti, ki se z njimi ne strinjajo, kakor poslušam tudi jaz mirno stališča tistih, ki se ne strinjajo z mojimi.
Da bi stvari postavil na svoja mesta, bom takoj povedal, da stojim na stališču srbskega nacionalizma; po narodnosti sem Srb in ne Jugoslovan. Zato pri vseh svojih političnih sklepih izhajam s stališča srbskih narodnih koristi. Po teh uvodnih besedah bom povedal svoje mnenje o tisti sporni točki:
1.	) Ko se je leta 1918 bližal konec vojne, so se dogodki razvijali s svojo notranjo logiko. Avstro-Ogrska se ni mogla obdržati, in kakor hitro je bil tu razpad habsburške monarhije kot zgodovinsko dejstvo, je zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev sledilo ravno vsled sile samega dogajanja stvari: tu nihče ni več mogel spraviti našega vojnega cilja na ustvaritev čim večje samo srbske države.
2.	) Skupna država Srbov, Hrvatov in Slovencev predstavlja življenski interes srbskega naroda, kakor tudi prav tak interes Hrvatov, kakor tudi Slovencev. Samo v tej veliki skupni državi, ki spaja Moravsko-Var darsko dolino s Srednjo Evropo in Jadranom, lahko mi Srbi igramo tisto široko evropsko vlogo, ki odgovarja naši zgodovinski nalogi. Samo z našim zavzemanjem za to veliko državo, ki predstavlja evropski interes zahodnih demokracij, bomo lahko v ugodnem času dobili njeno podporo za vzpostavitev demokratske vladavine v naši državi. Samo v tej veliki skupni državi mi Srbi lahko obdržimo neokrnjeno zedinjenje vseh srbskih naselij navzlic vsem sovražnikom, ki od vseh strani preže na nas. Prav isto velja za naselja Hrvatov in Slovencev. Na nas leži torej dolžnost, da bomo tedaj, ko bodo postavljeni temelji nove, svobodne “tretje” skupne države, poučeni vsled preživelih gornjih izkušenj, zaščitili v njej pravice in položaj srbskega naroda”.
ravnatelju za trud. Dejal je, da gimnazija lepo uspeva, čeprav bi nekateri radi videli njeno smrt še pred rojstvom. Dijaki se uče razen obeh deželnih jezikov še latinščine, grščine, angleščine in ruščine.
Spored je obsegal pesmi deškega, dekliškega, mešanega in celo moškega zbora. Vodil jih je z veščo roko dr. F. Cigan. Vmes so bile na sporedu recitacije v slovenskem pa tudi nemškem jeziku in pa razne telovadne točke. V posebni dvorani pa je bila razstava ročnih in risarskih del.
Gostje in časnikarji, ki so bili povabljeni na akademijo, so izrazili pohvalo in priznanje nad visoko ravnijo prireditve.
Na ponovitvi akademije se je dijakom in profesorjem zahvalil predsednik Društva staršev Janko Urank. Obakrat je občinstvo do zadnjega kotička napolnilo dvorano.
Dr. Vladko Maček, predsednik Hrvat-ske kmetske stranke in Hrvatskega narodnega zastopstva, praznuje te dni o-semdesetletnico svojega življenja. To redko slovesnost mora obhajati kot politični emigrant daleč od doma v Wash-ingtonu, D. C. v Združenih državah. Vendar bo ta obletnica imela svoje prisrčne t in pomembne odmeve povsod po svetu kjer žive Hrvati in njihovi prijatelji.
Dr. Vladko Maček je odgovorni nosilec in krmar politike hrvatskega naroda v zadnjih desetletjih. Pod njegovim predsedstvom se je Hrvatska kmetska stranka razrastla v hrvatski narodni po-kret s tako silo, da je vse druge politične skupine na Hrvatskem ali prisilila k prestanku ali pa jih potisnila v politično brezpomembnost. Ni čuda, da Hrvati smatrajo vsak dr. Mačkov jubilej za svoj, narodni, praznik.
V domovini se je ob vsakem rojstnem dnevu dr. Mačka Hrvatska okitila z narodnimi zastavami in Zagreb je bil po-zorišče proslav , sprevodov, koncertov in manifestacij, ki se jih je udeleževal ves narod in so izžarevale, in odmevale -oiar eno samo, splošno, globoko-pristno in iskreno ljubezen do človeka, ki je poosebljeni program javnega življenja in hotenja Hrvatov.
Odkod je zrastel politični lik dr. Vladka Mačka in kaj mu je dalo nedeljeno I ljubezen vsega hrvatskega naroda? Vsa njegova miselnost se vrti okoli kmetske družine, vsa ljubezen je posvečena kmetskemu človeku in njegovemu napredku, vsak skrb delu za dobrobit kmetskega ljudstva. Tako zelo je vse javno življe-■ nje-’in delo prevevala ta misel, da je zahteval, naj vsi stanovi in vse narodove politične moči najprej in pred vsem skrbe, da bo kmetska družina močna in zdrava, kajti, če je kmetski stan zdrav in krepak — tako je učil — bo ves narod močan in zmožen največjih in najlepših del. Da bi bil svojim kmetom dejansko enak, da bi z njimi prenašal dnevne skrbi in težave, da bi jim bil vzor v dnevnem življenju in trpljenju, je — dasi odvetnik po poklicu — šel na kmetijo in se ves posvetil obdelovanju zemlje in pridobivanju na njej.
Kmetov uspeh je odvisen od božje dobrote, trdega dela in dobrega soseda. To osnovno pravilo, ta resnica je dr. Mačka vodila v preprosto pa pobržno pojmovanje odnosov človeka do Stvarnika. Zato je v svojem političnem nastopanju odločno branil složno delovanje verskih in civilnih oblasti, ki naj vsaka v svojem delokrogu, kjerkoli je treba pa skupno, pomoreta ljudstvu, da bo živelo v mirni družbi, kjer naj krepost, socialna pravičnost, poštenje in ljubezen imajo svojo polno veljavo.
On je apostol ljubezni do dela, časti in pomena trdega dela. Seveda ni nikoli o-:i£uštil, da posebej izrazi svojo ljubezen do poljedelčevih žuljev in znoja, ki pada s čela na grudo, pa je vendar njegova pisana in govorjena beseda vedno slavospev delu, vsakemu poštenemu in koristnemu delu kot viru zdravega napredka in prvemu pogoju blagostanja. Da bi se izboljšali pogoji in učinki dela, je pod njegovim vodstvom vzcvetela splošna prosvetna organizacija, zadružna gospodarska skupnost in domača obrt, ki je posebej imela namen ohra-’" hjevati narodno izročilo v gospodarstvu, gospodinjstvu in noši in ohranjevati kmetsko ljudstvo neodvisno v bistvenih življenjskih potrebah.
Lepo življenje na vasi je v največji meri odvisno od dobrega sosedstva. Na pravičnosti in vzajemnem spoštovanju temelječi mir med sosedi je bil 'in je za dr. Mačka tolika vrednota, je postal karakteristika njegovega narodnega dela tako zelo, da so ga nazivali hrvatskim Gandijem. Naj je govoril na vaškem zboru, z mestne tribune, s parlamentarne ali vladne klopi ali pa kot politični obtoženec pred sodiščem, so njegova usta govorila o miru in vzajemnosti, branila sicer pravico z največjo odločnostjo, a besede sovraštva ni bilo iz njih, tudi v najhujših spopadih ne.
Če pomislimo, da je vodil hrvatsko narodno politiko v dobi po nasilni smrti Radičevi, preko diktatur, političnih bojev in izjalovljenih sporazumov in vemo, da je mož v vseh teh viharjih vztrajal zvest svojemu “mirotvorstvu”, se nam zasveti ta njegova'značilnost v bisernih odsevih, ki so metali svojo blagodejnost na vse njegovo delovanje kot politika in državnika,
Da bi pospeševal politični notranji mir, je sprejel nosilstvo opozicijske kandidatne liste vseh strank in skupin, da bi nastal mir med Hrvati in Srbi,, je sklenil sporazum s princem regentom in vlado Dragiše Cvetkoviča in da bi ohra-
nil mir vsem, se je boril zanj do zadnjega dne predvojne Jugoslavije.
Ljubezen, ki v tako čudoviti meri veže vse demokratične Hrvate na osebnost dr. Mačka, menda nikdar ne bi dosegla toliko trajne topline in splošno vsenarodnega značaja, če bi ne bila prekaljena v trpljenju, izrecnem trpljenju ene osebe za koristi vsega naroda. Nekaj desetletij svojega življenja je dr. Maček presedel po ječah, konfinacijah, priporih in izgnanstvu, edinole, ker je branil, neustrašeno, odločno branil koristi hrvatskega naroda, kakor jih je po svoji vesti najbolje razumel in dojel.
Njegovi govori pred državnimi sodišči v obrambo hrvatske politike so mu prinesli več in trajnejših privržencev kot vsa politična organizacija. Tedaj govori čustvo, čustvo usmiljenja, do človeka — junaka, ki očitno trpi zaradi drugih, radi vseh, radi naroda. Tedaj je zagorela ljubezen v plamenu, ki je šel preko cele Hrvatske in še ogreva vse Hrvate. Tedaj je dr. Maček postal tudi v širšem demokratičnem svetu znan kot mučenik-junak svojega političnega prepričanja.
Jasno, da za takega človeka kristalno čistih in poštenih namenov v političnem življenju ni bilo mesta niti v faši-stično-naeistični Paveličevi vazalni državi, niti pod komunistično diktaturo. Zato je dobo vojne preživel po zaporih in v konfinaciji, v dobi komunistične diktature pa živi v izgnanstvu. Po mojem prepričanju ni na svetu človeka, ki bi ga bolj bolelo vse hudo in zlo, ki se je zgo-
V	North Harrow v Angliji izhaja e-migrantska politična revija “Naša Reč”, ki politične dogodke tako v domovini, kakor v jugoslovanski emigraciji presoja s stališča srbske demokratske stranke. Revija je bila pred 11 leti in pol u-stanovljena v Franciji, kjer je 1. januarja 1948 izšla prva številka kot razmno-ženina. Pozneje so revijo prenesli v Anglijo, kjer še vedno izhaja kot glasilo Zveze Osvobojenje. številka za meseca junij in julij je stota številka. Torej jubilejna. Zato je v reviji več člankov, ki pojasnjujejo nastanek in težave lista odnosno revije. Zanimivo je poročilo o fi-načnim stanju lista. Iz njega je namreč razvidno, da so bili naročniki zelo neredni v plačevanju naročnine. Blagajnik navaja, da bi se list mogel vzdrževati približno pol leta s samo naročnino, če bi jo vsi naročniki pravočasno in v redu plačali, deficit bi pa morali kri-
J ti z drugimi prispevki. Zaradi nerednosti v plačevanju naročnine so pa večino vseh izdatkov za list morali nositi tisti, ki so darovali v tiskovni sklad revije, to so bile članice Zveze Osvobojenje 'in posamezniki.
V	uvodnem članku “Jubilarni broj” uredništvo revije napoveduje, da bo s svojim delom nadaljevalo, čeprav trenutno ni izgledov, da bi se stvarni politični položaj lahko kmalu uspešno razvil do take stopnje, da bi narod doma resnično dosegel pravo osvoboditev. Toda kljub temu uredništvo revije “Naše Reč” svoja izvajanja zaključuje s pozivom: “Mi gremo naprej, v borbi in delu za osvobojevanje, nasproti osvobojenju, pa ne samo osvoboditvi materialne in fizične oblasti komunizma, ki je trenutno na oblasti v Jugoslaviji, temveč želimo iti nasproti tudi osvoboditvi zablod in strasti preteklosti”.
V	jubilejni številki politične revije “Naša Reč” je pa poleg ostalega zanimivega gradiva objavljeno pod za-glavjem “Iz Zveze Osvobojenje” tudi poročilo o ustnem časopisu v Halifaxu. Na sestanku v tem mestu je 18. maja t. 1. govoril biv. minister Božidar Vlajič.
G. Božidar Vlajič je v srbski politični zgodovini znana osebnost. V demokratski stranki je z pok. Milanom Gro-lom ter Savkom Dukancem sestavljal trojko, ki je predstavljala najintimnejše sodelavce pokojnega dolgoletnega šefa srbske demokratske stranke prof. Ljube Davidoviča: Po Davidovičevih navodilih je za stranko opravljal najbolj zaupne misije. Zlasti je g. Božidar Vlajič igral vedno vidno vlogo v naporih srbskih demokratskih strank za dosego sporazuma s Hrvati. Visoko je cenil delo pok. dr. Korošca za državo in slovenski narod, kajti g. Božidar Vlajič je bil in je ostal tudi v emigraciji velik in iskren prijatelj Slovencev ter je vedno zagovarjal tako ureditev države, da bi bili v njej zadovoljni tako Srbi, kakor Hrvati in Slovenci.
Na sestanku v Halifaxu je pa govoril
dilo v Hrvatski v dobi ustaškega režima. Nič se ne motimo če trdim, da smatra tiste zločine za najhujšo nesrečo, ki je mogla doleteti Hrvate. Danes smatra komunistično diktaturo za tisto osnovno zlo, proti kateremu bi morali vsi svobodoljubni ljudje združiti vse svoje moči, da jo končajo.
Kot bratski in sosedni narod, ki iskreno želimo vše dobro Hrvatom, jim iz srca čestitamo, da jim je dal Bog vodilnega zastopnika takega vzora poštenosti in požrtvovalnosti v javnem delu. Pa-tudi svoje razloge imamo, da voščimo dr. Mačku' še dolgo in srečno življenje, ki naj bo ovenčano z novimi uspehi za srečo Hrvatske, Hrvatov in vseh slovanskih narodov na jugovhodu Evrope. Že to je veliko, da je vsaka naša narodna zahteva našla v dr. Mačku v preteklosti odločnega podpornika in zagovornika, pa vendar to ni glavno. Glavna in neprecenljiva vrednost dr. Mačka za sedanjost in bodočnost je v tem, da se nanj in njegovo besedo lahko zaneseš kot skalo, da vemo, da je mimo in prijateljsko sožitje naših narodov cilj njegovih političnih prizadevanj.
Sožitje, ki naj sloni na odločitvah ljudstva in njegovih demokratičnih u-stanov, ki naj v najvišji možni meri čuva individualnost1 in suverenost vsakega naroda, a skupne interesne točke rešuje v največji blagor vseh v poštenem sporazumu. Može, dr. Mačkove prekalje-nosti v političnem delu, njegove ljubezni do svobode in miru bodo potrebovali narodi zlasti, ko se bodo kopali iz sedanje zmede v novo dobo. Bog ga ohrani! še mnogo srečnih let mu daj!
moči in vlogi predvojne Srbije v ustanavljanju skupne, države Srbov, Hrvatov in Slovencev. V svojem referatu je med drugim izjavil:
“Mislim, da je moja dolžnost, da se na koncu dotaknem še ene točke, ki je v emigrantskih vrstah sporna. Med nami se namreč čujeja takšna mnenja:
1.) Da so srbski državniki napravili napako, ko so leta 1918 ob koncu vojne začeli ustanavljati skupno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, namesto, da bi se zavzeli za ustvaritev čim večje srbske države;
Po dveletnem delovanju v učilnicah je Državna realna gimnazija za Slovence v Celovcu priredila javni nastop ob zaključku šolskega leta. Mladina je pokazala predstavnikom oblasti, staršem in povabljenim gostom, kaj se je naučila in kako so jo vzgojili profesorji. Naslednji dan, 7. junija pa so prireditev ponovili za vse Slovence, ki so prihiteli iz vseh strani Koroške. Tako se je ta prireditev razvila v pravo narodno slavje.
Premiero so obiskali zastopniki cerkvenih in državnih oblasti. Prireditev jo otvoril ravnatelj gimnazije dr. J. Tischler, ki je v kratkih besedah orisal nastanek šole in se zahvalil vsem, ki kakorkoli sodelujejo in pomagajo pri reševanju vprašanj, ki vedno znova nasta-jajo.
Sam spored akademije je tolmačil v o-beh jezikih prof. F. Inzko. V uvodu se je v imenu profesorskega zhora zahvalil
IZ TEDNA V TEDEN
(Nadaljevanje s 1. strani)
Predsednik Združene arabske republike Naser je postal znova zgovoren in bojevit. V zadnje'm govoru je jude kar pozival na “odločilni” boj.
Kerala je edina indijska država, v kateri so komunist} znali preslepiti ljudstvo, izkoristiti njegovo revščino ter ga pridobiti, da je glasovalo zanje in jih tako spravilo na oblast. Ko so pa komunisti dosegli svoj cilj, se za potrebe ljudstva niso vecj dosti brigali, pač pa mnogo bolj za širjenje komunizma. V tem pogledu so šli tako daleč, da so hoteli kar s silo “prevzgojiti” vse ljudi v državi Kerala v prave komuniste. V ta namen so začeli spreminjati šolske knjige ter potvarjati, tudi zgodovino. Začeli so poveličevati svoje “heroje”, zmanjševati pa pomen dela Maha trne Gandhija za indijsko osvoboditev. Med ljudstvom je zaradi takega komunističnega postopanja začelo vre^i. Izbruhnili so javni nemiri, a komunisti so jih doslej vedno zadušili v krvi in z množičnimi aretacijami. Položaj p^t se ni pomiril, ampak je postajal vedimo bolj kritičen. Tudi predsednik vlade Nehru ni mogel pri
komunistih ničesar doseči, da bi popustili v svojih namerah. Nazadnje je nastopil predsednik republike Rajendro Prasad ter je razpustil komunistično vlado v Kerali in imenoval začasno svojega guvernerja, katerega naloga bo razpisati volitve, ko se bo dežela povsem umirila. Komunisti so na ukrep predsednika republike odgovorili z grož-njemi, da bodo začeli po vsej Indiji prirejati protestna zborovanja, češ, da predsednik vlade in republike kršita u-stavna določila.
V Laosu blizu Vietnamske meje so izbruhnili veliki nemiri. V Severni Ameriki in Angliji sodijo, da so za njimi komunisti.
Imre Miklos, madžarski komunist, ki kontrolira delovanje kat. Cerkve, je v mesečni reviji “Belpolitikai Sz,emble” silovito napadel Vatikan, češ, da se vmešava v madžarske notranje zadeve, da hujska madžarske katoličane na neposlušnost komunističnim oblastem ter da kaže večje zanimanje za kardinala Mindszentija, ki se je po zadnji zadušeni revoluciji leta 1956 zatekel na ameriško veleposlaništvo, kakor pa tistim madžarskim duhovnikom, ki sodelujejo s komunisti.
ARGENTINA
V	Argentini je bil prejšnji teden na obisku predsednik japonske vlade No-busuke Kiši. Visokega gosta so na letališču sprejeli uradni predstavniki ter številni japonski naseljenci. Predsednik japonske vlade je imel več razgovorov s predsednikom dr. Frondizijem in njegovimi ministri, katerih namen je bil še bolj poglobiti kulturne in gospodarske zveze med obema državama, kajti gospodarstvi obeh držav se po izjavi predsednika japonske vlade dopolnjujeta. Dr. Frondizi je visokemu gostu pripel najvišje argentinsko odlikovanje veliki križ z lento Reda Osvoboditelja San Martin, Nobusuke Kiši pa dr. Frondiziju najvišje japonsko odlikovanje Krizanteme z lento. Izročil mu je tudi osebno pismo japonskega cesarja Hirohita.
V	provinci Santa Fe so bile 26. julija volitve v 12 mestih. Kandidate so postavile naslednje politične skupine: Napredna akcija, komunisti, demokrati, krščanski demokrati, progresivni demokrati, argent. socialisti, socialdemokrati, vladni intransigentni radikali, ljudski radikali. Peronisti pri volitvah kandidatne liste niso imeli, čeprav bi se bili volitev lahko udeležili, ker imajo v tej provinci stranko odobreno. Oddajali so delne prazne glasovnice, delno pa glasovali za komuniste. Vladni radikali so zmagali v štirih mestih, progresivni demokrati tudi v štirih mestih, ljudski radikali v treh, demokrati pa v enem. Značilno teh volitev je hila ta, da so pri njih tako vladni, kakor opozicional-ni radikali občutno nazadovali pomnožili pa so svoje glasove komunisti in peronisti. Prvi skoro za 20.000, drugi pa za okoli 22.000. Krščanski demokrati so napredovali za kakih 41% ter so dobili 15.815 glasov.
Argentinska vlada je s posebno odredbo omejila svobodno potovanje po drža. vi diplomatskim predstavnikom Romunije in Sovjetske zveze, če bodo diplomati teh dveh navedenih držav hoteli potovati globlje v notranjost države, bodo morali svoje potovanje vnaprej prijaviti ter tudi navesti vozilo, s katerim žele izvršiti potovanje, spremstvo in smer poti. V nekatere predele jim je pa sploh prepovedano prihajati. Argentinska je s te odredbo samo odgovorila Romuniji in Sovjetski zvezi, ki sta po izgonu nekaterih njenih diplomatskih predstavnikov iz Argentine, omejili potovanja diplomatskim predstavnikom Argentine v Romuniji in ZSSR.
V	Argentini je v zadnjem času vedno več terorističnih aktov, pri katerih je izgubilo življenje tudi že več povsem nedolžnih ljudi. Ogorčenje proti terorističnim zločincem v javnosti je veliko. Javnost je zahtevala, da mora vlada z vsemi sredstvi zatreti to zločinsko početje ter krivce najstrožje kaznovati. Vlada bo to storila in je zveznemu parlamentu že predložila v odobritev zakonski osnutek, s katerim je zelo poostrila predpise za zatiranje terorizma.
V	Argentino je prišla na študijsko potovanje skupina severnoameriških vseučiliščnikov-štipendistov, ki na ta način vračajo obisk argentinskim štipendistom v Severni Ameriki.
V	Argentino je v prvih šestih mesecev prišlo 5607 imigrantov. Med njimi imajo večino Italijani. V teh mesecih je Argentina od južnoameriških držav sprejela največ novih naseiljencev, kajti v Brazil jih je prišlo 4215, v Venezuelo pa 3185.
Glavni tajnik Organizacije združenih narodov Dag Hammarskjold bo še to leto obiskal Argentino ter se tako odzval vabilu predsednika dr. Frondizija ob njegovem zadnjem obisku v Severni Ameriki.
Minister za gospodarstvo ing. Alvaro Alsogaray je mel prejšnje dni razgovor s sekretarji vojnih resorov o položaju v raznih gremijih ter z ozirom na grožnje nekaterih sindikalistov z novimi stavkami. Po konferenci je časnikarjem izjavil, da je imela konferenca čisto informativni značaj. Glede položaja v gremijih je pa dejal, da bo treba prenehati s prakso, da sta se dva ali trije sindikalisti po telefonu zmenili, da bodo napravili stavko in so pozneje vanjo delavstvo v resnici tudi poslali. Do tega sestanka je verjetno prišlo tudi zaradi tega, ker je na zadnjem zborovanju kovinarjev, na katerem so sklenili poooblastilo vodstvu kovinarskega sindikata, da lahko proglasi stavko, kadar smatra čas za umestem, več peronistič-nih sindikalistov grozilo, da bodo v slučaju, če bi prišlo do novih oboroženih nastopov z vojsko, napravili iz središča mesta velik kres. To so grožnje, ki so jih peronisti ponavljali večkrat leta 1955. predno je izbruhnila osvobodilna revolucija.
BRALI SMO...
BOŽIDAR VLAJIČ: SKUPNA DRŽAVA — ŽIVLJENSKA POTREBA SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV

/JloMce vz
Glasbena šola v Kranju je junija mesečo slavila 50 letnico obstoja. Kranjski meščansi so je ustanovili leta 1908 sredi najhujših narodnostnih bojev. Narodno delo se je tedaj razvijalo v Čitalnici, ki je bila ustanovljena dobrih 50 let poprej. Glasbena šola je kmalu po ustanovitvi že imelo 100 učencev in nekaj let zatem tudi že lastni godalni orkester. Na proslavi 50 letnice so nastopili pevski zbori iz vse Slovenije.
V Kopru so odprli največjo jugoslovansko tovarno za izdelovanje motornih koles TOMOS (Tovarna motorjev, Sežana). Sedež obrata je bil poprej v Sežani, sedaj so ga pa prenesli v razširje-
ne prostore v Koper. V njem izdelujejo majhna motorna kolesa tipa Colibri. Pri slavnosti je bil navzoč tudi Tito.
Umrli se. V Ljubljani: Albin Pavšič upokojenec, Frančiška Judež roj. Hribar, Elizabeta Cotič, roj. Cotič, Marija Pustelnik, roj. Izlakar in Martin Tomlje v Zagradu pri Grosupljem, Marija Klančar, roj. Rigler v Cerknici, Karolina Zupančič, učiteljica v p. v Kranju, Anton Boben v Mali vasi pri Stožicah, Peter Držaj, finančni inšpektor v p. v Opatiji, Roman Cvetko, laboratorijski tehnik v Valdotri in Anton Ružman, u-službenec tovarne kovanega orodja v Kamniku.
V AR GENTINÎ
SLOVENCI
BUENOS AIRES
Osebne novice
t Jože Košane. Dne 28. julija 1959 je umrl v Lurdesu zadet od srčne kapi Jože Košane, bivši poštni uslužbenec v Devici Mariji v Polju, pokopali so ga dne 29. julija t. 1. na pokopališču pri San Martinu. Rajnika sta spremljala na njegovi zadnji poti dr. Alojzij Starc in župnik Matija Lamovšek, ki sta opravila pogrebne obrede in molitve. V Argentini žaluje za njim njegova vdova Antonija, hčerke Justi, por. Fale, Tončka, por. Kahne in Anica, sin Jože, nečakinja Minka z družino, v Ljubljani pa brat Alojzij z družino ter ostalo sorodstvo.
f Dr. Joško Arko. Iz Št. Vida nad Ljubljano je prišlo žalostno sporočilo, da je dne 16. julija umrl tamošnji zdravnik dr. Joško Arko. K zadnjemu počitku so ga položili dne 18. julija 1959 na pokopališču Žale v Ljubljani. Za rajnim žaluje v Argentini njegov sin dr. Vojko Arko, kateremu izrekamo najiskreneje sožalje in sočutje, rajni pa naj v miru počiva v domači zemlji.
f Jakob Berčič. Ob zaključku lista smo dobili iz Lanusa ©poročilo, da je v torek 4. avgusta t. 1. umrl v 75 letu starosti Jakob Berčič iz Stražišča pri Kranju. Naj počiva v miru, preostalim naše iskreno sožalje.
Družinska sreča. V družini Janka Štr-benca in njegove žene ge Angele, roj. Šilc v Berazategui je bil rojen 20. julija sin Janko. Ga. Angela je po porodu zbolela za hudo pljučnico, a je že izven nevarnosti. V župni cerkvi sv. Roze v Munro je pa bil 25. julija t. 1.
Težak je zaslužek: pazi na svoj denar.
Kar kupiš, kupi tam, kjer je ceneje, tako priporoča minister za ekonomijo.
Zato kupi svoj hladilnik 3.000.— pesov ceneje, šivalni stroj 1.000.— pesov, pralni stroj 1.500.— in vse druge električne predmete veliko ceneje kot v katerikoli drugi trgovini.
Prepričaj se sam ali vprašaj one, ki so že kupili pri
P. NOVAK
Cerrito 2245, poleg Av. Villegas Lomas del Mirador
krščen Pavle Sušnik, sin Ivana Sušnik in njegove žene ge Lojzke, roj. Koprivec. Botrovala sta ga Angelca in Miha Klemen, krstitel je pa bil g. Albin Avguštin. Srečnim družinam naše čestitke.
SAN JUSTO
Slovenski tečaj Franceta Balantiča v San Justu v letu 1959
Tečaj ima pouk vsak ponedeljek od
15.30	do 18.30 v prostorih Našega doma, kjer so dve sobi lepo preuredili v udobni učilnici. Tu se počutijo otroci res kakor doma. Poleg dveh že omenjenih sob je na razpolago otrokom še veliko dvorišče, na katerem se lahko v prostem času po mili volji igrajo. Ob četrtkih je pouk neobvezen za otroke, ki imajo veselje do petja in iger.
Tečaj vodi gdč. Angelca Klanšek, verouk pa poučuje č. g. župnik France Novak. Tečaj je razdeljen v štiri skupine.
Obiskujejo ga začetniki: Belič Janez, Cukjati Janez,, Dolenc Jože, Draksler Tone, Gregorčič Jože, Gorjup Peter, Jelen Andrej, Jenko Peter, Krajnik Janko, Levstik Stanko, Marinčič Marijan, Oven Janko, Radoš Jože, Šimenc Marko, Tomaževič Lovro, Kenda Silvija, Klemen Ivanka, Komidar Marija, Munda Rozalija, Rode Helena, Seršen Milica, Sovič Ana Marija, Strupeh Martina, Tekavec Silvija, Teraž Mojca, Zakrajšek Citi, Žgajnar Marjetica; nižja skupina: Kokalj Tone, Urbanija Vinko, Žgajnar Branko, Bras Mojca, Kosančič Tončka, Kožar Alenka, Levstik Rozalija, Mastnak Jožica, Ozimek Cvetka, Rode Anica, Strupeh Cvetka, Tomaževič Marija, Zajc Olga; srednja skupina: Bras Marko, Er-javc Tonček, Mastnak Magda, Poberž-nik Milka, Strupeh Marija, Šimenc Maruška, Trpin Zalka, Uštar Verica, Zakrajšek Sonja, Zvašnik Alenka; višja skupina: Cukjati Janez, Draksler Franci, Gregorčič Ivan, Juhant Janko, Klemen Janez, Kokalj Janko, Komidar Lojze, Maček Jožko. Mastnak Tone, Oven Tomaž, Poberžnik Ivan, Seršen Jure, Teraž Janko, Urbanija Janez, Zvašnik Matjaž, Bras Alenka in Lidija, Cukjati Kati, Furlan Marjana in Nežka, Jenko Marjana, Klemen Anica, Levstik Danica, Lipušček Katica, Maček Anica, Mastnak Dragica, Osojnik Marija in Terezija, Oven Jožica, Seršen Fanika, Tomažin Majda, Urbančič Anica in Marija ter Tinka, Uštar Marija in Žgajnar Marija. Vseh otrok je 86, in sicer 35 dečkov in 51 deklic. Vpisanih je še 11 otrok, ki pa zaradi argentinskega pouka ob istem času ne morejo prihajati v slovenski tečaj.
RAMOS MEJIA
l) 'V .:
Šolski tečaj Antonii ¡Martina Slomška
Pouk tečaja se je pričel dne 16. februarja. Je vsak ponedeljek od 17. do 19. ure v ulici Necochea 440 in sicer v dveh lepo opremljenih prostorih.
Tečaj vodi učiteljica gdč. Anica Šemrov, verouk pa poučuje č. g. Matija Lamovšek. V tečaj je vpisanih 90 otrok: 35 dečkov in 55 deklic. Razdeljeni so v nižjo in višjo skupino. Nižja skupina ima 3 oddelke, ki obsegajo prvo drugo in tretje šolsko leto. 7i5% otrok zelo redno obiskuje tečaj.
Tečaj poje vsak prvi petek pri večerni sv. maši. Vaje za to ima v “sanatoriju” vsak petek ob 17. uri.
Ta največji slovenski tečaj ima mnogo pretesne učne prostore. Zato se krajevni šolski svet, ki ga sestavljajo poleg gdč. učiteljice in č. g. kateheta gg. Gabrijel Prešern (predsednik), Matevž Potočnik (podpredsednik), Franc Pergar (tajnik), Janez, Brula (blagajnik) in Valentin Pintar (gospodar), zelo trudi, da bi se tečaj mogel enkrat preseliti v “Slomškov dom”, katerega naj bi čim-prej zgradila slovenska skupnost v okolici Ramos Mejije.
Nižjo skupino (1. oddelek) obiskujejo: Babnik Janci, Brula Janez, Hrovat Marijan, Kocmur Darček, Potočnik Marko, Prešern Tonček, Puntar Janez, Andrejak Bernardka,. Bavec Marija, Medved Marta, Perharič Rezika, Puc Valerija, Rus Metka, Telič Andrijana, Učakar Lidija, Vojnovič Marija Snežna in Metka; 2. odd.: Komac Robert, Lavrenčič Toni, Nagode Edi, Opeka Lojzek, Pintar Jurček, Pipp Ivanček, Puntar Tonči, Telič Ladko, Tomačič Hektor, Brula Andreja, Homovc Helena, Jeločnik Irenka, Kin-kelj Alenka, Kržišnik Jožica, Maček Alenka, Marin Marjanca, Podgorelec Kristina, Potočnik Anica, Prešern Francka, Petelin Marija, Vesel Nediča;
3.	odd.: Bavec Janež, Fink Marko, Andrejak Šonca Pavla,: Babnik Majda, Jeločnik Marta, Marin Polonca, Opeka Helena in Marija, Pergar Marjetka, Perharič Alenka, Pipp Marjanca, Učakar Marija, Zupan Magdalena; višjo skupino pa: Babnik Franci, Bezlaj Mirko, Cestnik Jožko, Hrovat Jožko, Kessler Janez, Krivec Andrej, Maček Jožko, Mlakar Bojan, Papež Ivanček, Pergar Janez, Per-klič Aleksander in Milan, Petelin Franci in Janez, Pintar Janez, Potočnik Niko, Skubic Lojze, Bajec Anča in Mojca, Brula Vlada, Cestnik Cilka, Durič Kristina in Silva, Fink Marija, Gorazd Saška, Grad Bariča, Homovc Marjanca, Jeločnik Helena, Kinkelj Marjetka, Maček Metka, Mankoč Elvira, Opeka Bernardka, Pergar Mafija, Petelin Pavla, Pintar Slavka, Potočnik Lučka, Pintar Majdka, Rus Marijica in Učakar Nelka.
SAN MARTIN
Na prvo obletnico smrti g. svetnika Karla Škulja so se rojaki v San Martinu v lepem številu udeležili sv. maše za-dušnice, pri kateri je pel pevski zbor iz San Martina. Po evangeliju se je g. dr. Starc v toplih besedah spominjal pokojnega dušnega pastirja in je prosil vse Slovence, da naj sledijo njegovemu vzgledu in ostanejo vsi zvesti Bogu in domovini. Po sv. maši so se navzoči rojaki podali na pokopališče v San Martinu, kjer je pokopano telo svetnika Karla Škulja. Na grobu stoji nov, ličen nagrobni spomenik v obliki slovenskega poljskega znamenja. Spomenik sicer zaradi pokopališčnih predpisov nima tiste višine kot so jo imčla poljska znamenja doma, vendar je lep spomin na domovi-
DANILO HAVELKA —
PETDESETLETNIK
G. Danilo Havelka bo v nedeljo 9. avgusta srečal Abrahama. Če kdo med našimi javnimi delavci zasluži naslov “garača”, ga zasluži naš jubilant, saj spada med tiste javne delavce, ki nam jih je vzgojila polpretekla doba in ki so se od fantovske dobe dalje z veliko požrtvovalnostjo in še večjim idealizmom udejstvovali na vseh področjih slovenskega javnega življenja.
G. Havelka je bil rojen 9. avgusta 1909 v Krškem, kjer je dokončal ljudsko šolo; v Ljubljani pa je dovršil Trgovsko šolo. Že kot šestnajstletni fant je začel delati v domačih društvih. Velika organizatorja gg. Tomazin in štrukelj sta hitro spoznala njegove organizatorne talente in sta ga pritegnila tudi na politično področje, kjer se še danes krepko udejstvuje. V Ljubljani je bil član Šent-peterskega Orla in je obiskoval razne tečaje, med drugimi tudi politični tečaj, ki ga je organizirala SLS. Ko se je iz Ljubljane vrnil v Krško, je tam 1. 1929 ustanovil Orla in začel z dramatiko.
Borba z,a vsakdanji kruh ga je zanesla v Rudnik pri Ljubljani, kjer je bil poslovodja prvega delavskega konzumnega društva. L. 1936 je nastopil službo uradnika pri Okrajnem cestnem odboru
no. Zgrajen je iz rezanega kamenja in v gornjih štirih vdolbinah se nahajajo odlični reliefi brezjanske in lujanske Marije, sv. Jožefa in begunske družine — vsi so delo g. Jožeta Žerovnika. Steber je pokrit z rdečo streho, na vrhu pa stoji kamenit križ. Pred stebrom se na grobu nahaja bronasta plošča — tudi delo g. Žerovnika — z reliefom pok. svetnika Škulja in primernim napisom. Spomenik potrebuje še nekaj malenkostnih izpopolnitev, ki se bodo izvršile v prihodnjih tednih.
Pri tem spomeniku so se torej zbrali v nedeljo sanmartinski rojaki s svojim dušnim pastirjev dr. Starcem na čelu. G. dr. Starc je imel na zbrane kratek nagovor, nato pa je izmolil molitve za rajne. Po končanih molitvah je v imenu odbora za postavitev spomenika spregovoril g. Smersu, ki je povedal, kako je prišlo do zamisli sedanjega spomenika in kako je delo za spomenik pod vodstvom gg. Žerovnika in Lobnika napredovalo. S tem spomenikom so častilci pok. svetnika pokazali hvaležnost do svojega delovnega in gorečega dušnega pastirja in javnega delavca.
Z dr. 15. VdKBijakuna sta i®alr®vnS koalierend
Za časa visokošolskih študij v Parizu in Pragi sva se s pokojnim dr. Bogu-milom Vošnjakom shajala in sva postala dobra prijatelja, ker sva bila precej enakega svetovnega nazora.
Prva svetovna vojna naju je začasno ločila. Sam sem se iz Trsta umaknil v Prago in nato na Rijeko, kjer sem kot upravnik pomorskega “poola” s hrvat-skimi patrioti, kasnejšimi sočlani Narodnega Viječa Rijeka-Sušak sodeloval v podtalnem delu. Bogumilu pa je uspelo oditi v tujino, kjer je kot ugleden član Jugoslovanskega odbora v Londonu zastopal naše narodne cilje.
Leta 1918 pa sva se spet sešla, in sicer v Parizu na Mirovni konferenci. Ur. B. Vošnjak je bil tedaj glavni tajnik in delaven član delegacije Srbov, Hrvatov in Slovencev, jaz pa sem kot član slovenske delegacije sodeloval v gospodarskem odseku, kateremu je načeloval dr. Velizar Jankovič.
Slovenska delegacija je bila zelo skromna in je številčno daleč zaostajala za Hrvati in Srbi. Toda njeni člani so bili zelo delavni in so se trudili kar najbolj ščititi interese Slovenije in bodoče Jugoslavije.
Od vseh prečanov je bil poleg dra. Trumbiča, predsednika delegacije SHS, prav gotovo dr. B. Vošnjak v mednarodni politiki najbolj podkovana osebnost. Razen tega je zaradi svojega čas-
nikarskega dela, svojih razprav v angleškem in francoskem jeziku bil znan v mednarodnem svetu in je užival pri Zaveznikih velik ugled in priznanje.
Njegove vrline so bile: temeljito znanje mednarodnega prava, perfektno obvladanje obeh razpravnih jezikov — angleščine in francoščine ■— na mirovni konferenci ter končno njegova nesebična in požrtvovalna delavnost za dosego narodnega ideala za svobodo Slovenije. Velike vrednosti so bile tudi njegove o-sebne zveze s politiki zaveznikov.
Kljub vsej požrtvovalnosti in dobri volji se je slovenska delegacija na žalost morala boriti z velikimi težavami. Člani so bili sicer dobri zidarji, toda manjkal je potreben materijal in dobro pripravljen teren za stavbo. Glavne pomanjkljivosti, katerih niso bili krivi člani, ampak ves slovenski narod, so bile predvsem tele:
Naša delegacija je bila maloštevilna. Njeni člani, razen redkih izjem, niso perfektno obvladati razpravnih jezikov, zato niso mogli gladko debatirati pri razpravah na sejah raznih odsekov Mirovne konference.
Velika škoda je bilo pomanjkanje o-sebnih zvez — predvojnih — ali vsaj osebnega poznanstva z odločujočimi politiki zaveznikov. Razen dr. Vošnjaka ■ menda nihče od Slovencev ni imel po- |
membnejših stikov Z uglednimi zavezniškimi činitelji.
Najhujše pa je bjlo dejstvo, da zavezniki niso prav nič poznali slovenskega naroda in njegovih teženj. Ti niso niti hoteli vzeti si časa, da bi preučevali naše narodne probleme, niti niso pokazali dobre volje, da bi jih upoštevali. Zanje so bili to neznatni in brezpomembni problemi. Sicer pa: kakšno praktično korist bi prineslo, preučevanje slovenskih problemov njihovim državam, katere so zanimali samo veliki gospodarski kompleksi in interesi (nafta, rude, siro-vine itd.), prav nič; pa ne vprašanja neznatnih etniških skupin.
Zapadni svet, ražen Nemcev in Italijanov, ki samo čakajo, kdaj bi mogli zasesti naše ozemlje, nas Slovencev tako-rekoč sploh ni poznal. Nikar ne mislimo, da nas ves kulturni svet pozna. Poznajo nas, in še to zelo površno, le nekateri diplomatski uradniki, ki so službovali v naših krajih, kakšni trgovski potniki in turisti,1 pa še nekaj osebnih znancev in prijateljev.
Moramo si biti na jasnem, da je za-pad mnogo manj Vedel in še ve o naših razmerah in težnjah, kot vemo mi Slovenci n. pr. o notranjih zadevah v Braziliji, ki je skoraj tako velika kot cela Evropa, ali pa o ameriški zvezni državi Ohio, kjer živi naša največja kolonija, ali pa o sosednji Gradiščanski, ki je etnična vez med severnimi in južnimi Slo-| vani in kjer živi ¿recej Hrvatov, Slova-
kov in tudi nekaj porabskih Slovencev.
Višek naivnosti našega naroda pa je bila slepa vera v neko večno pravico. Vse se je zanašalo na Wilsonove točke in na pravico samoodločbe. Ta naivna slepa vera in zaupanje v mednarodno pravico sta seveda odvzela vsako borbenost. Kakšna pa je bila ta pravica za naš narod, smo videli tedaj v Parizu, in vidimo še danes celo v katoliških Italiji in Avstriji, kjer se morajo Slovenci kljub svečanim pismenim mednarodnim obvezam boriti za svoje najosnovnejše jezikove pravice.
Razen junaškega podviga . generala Maistra, ki nam je ohranil Štajersko, je narod gledal več ali manj pasivno na dogajanje in se je zadovoljil le s spomenicami in protesti, ki so seveda končali v košu, namesto da bi odločno segel po orožju.
Če bi imeli vsaj eno oboroženo divizijo, kar tedaj ni bilo nemogoče, katera bi se hotela žrtvovati za naše obmejne kraje, prav gotovo ne bi prišlo do sramotnega in žalostnega plebiscita na Koroškem, prav tako nam bi Londonski pakt ne odtrgal našega Primorja. Žal se nismo dovolj zavedali, da samo vojaška sila in moč krojita pravico, ki je stala in tudi še vedno na žalost stoji na strani močnejšega.
Ne vem, kaj bi bilo s Slovenci, če bi se tedaj ne mogli nasloniti na Srbijo, ki je uživala med zavezniki največje priznanje in občudovanje zaradi junaštva
Vsak teden ena
OH, ŽENA ME KREGA ...
Oh, žena me krega, ker sem se napil, prav špičast me gleda, kot bi njen mož ne bil.
Pa ji putrh pokažem, to strina le za špas, pa jo kmal potolažim, se smeje na glas.
Na zdravje ti bom pila, da bi skoraj zdrav bil, pa bi še jutri eno tako bolezen dobil.
v Brežicah, kjer so ga naravnost zasuli z javnim delom. Bil je predsednik Fantovske zveze in posavskega fantovskega okrožja, tajnik SLS in predsednik mladinske organizacije SLS i t. d. Aktivno se je udeleževal vseh političnih borb v tisti viharni dobi in je imel velike-^zasluge, da je pri tedanjih volitvah SLS sijajno zmagala.
V	decembru 1938 je g. Havelka odšel na novo službeno mesto — na podružnico Okrožnega urada za zavarovanje de-
. lavcev v Kočevju. Tudi tam se je takoj podal v javno delo med kočevskimi Slovenci. Zaradi tega dela je bil trn v peti kočevskim Nemcem, ki so mu po razpadu Jugoslavije grozili s smrtjo. Ko so kmalu nato nastopili komunisti, izrabljajoč v svoje politične namene okupacijo, je jubilant zbral slovenske fante v Kočevju in okolici v tajno vojaško organizacijo, ki jo je nato v celoti priključil Slovenski legiji. Odslej je vse svoje delo posvetil protikomunistični borbi. V I. 1943 je ustanovil Vaško stražo v Stari Cerkvi pri Kočevju, vodil protikomunistično propagando in sodeloval pri obveščevalni službi za zapadne zaveznike. Ob italijanski kapitulaciji so ga skupaj z drugimi kočevskimi fanti zajeli partizani in ko so ga vodili na strelišče, se je na čudežen način rešil in se nato skrival v župnišču pok. svetnikd Karla Škulja. Pozneje se je vrnil v Kočevje, kjer je znova organiziral protikomunistične borce. Ker mu pa Nemci niso zaupali, se je moral preseliti v Ljubljano. V Ljubljani je pomagal pri ustanovitvi Kmečke pisarne, in sodeloval pri Akcijskem odboru, ki je imel nalogo zbirati domobrance. Potem je šel v Logatec za narodnostnega referenta pri okrajnem načelstvu. Tu ga je zatekel konec vojne. Skupaj z ostalimi begunci je odšel na pot čez Ljubelj in potem dalje v Italijo. Leta 1948 je odšel v Argentino.
V	Argentini se jubilant ves čas aktivno udejstvuje v SLS. Poleg tega dela tu-’ di v številnih drugih organizacijah. Lahko pa rečemo, da je duša Društva slovenskih protikomunističnih borcev in Konzorcija Vestnika slov. protikom. borcev. Živi v San Martinu s svojo soprogo go Marijo, roj. Bah in svojimi, otroci. Vsakdanji kruh si služi s pleskarskim delom.
Gospodu Havelki k lepemu jubileju iskreno čestita vsa slovenska javnost. Tem čestitkam se pridružuje tudi Svobodna Slovenija, katere zvesti poverjenik \ v San Martinu je naš jubilant. Še na mnoga leta!
njenih vojakov in zaradi velikih žrtev in če se ne bi prištevali k etnični skupnosti Srbov, Hrvatov in Slovencev,,, ¡Rjav mogoče je, da bi nas kot bivše lojalne in z nemško kulturo prepojene mirne avstrijske podanike pustili v sklopu male Avstrije ,da ji ne bi zaprli poti do morja, do katerega jo veže preko našega ozemlja južna železnica. Zavezniki namreč niso bili toliko proti,, ^gjtriji, bolj so seveda sovražili Nemčijo, svojega nevarnega tekmeca na gospodarskem in vojaškem polju. Njihov glavni cilj je bil predvsem uničiti nemški imperializem.
Dr. Vošnjak se je dobro zavedal našega težkega položaja in je. pravilpo o-cenil, da je naša rešitev edino v slovenski vzajemnosti. Bil je zato v stalnih stikih ne samo s Srbi in Čehi, s katerimi se je z dr. Benešem zavzemal za skupno mejo po Gradiščanskem koridorju, ampak je tudi ostale slovanske delegate vzpodbujal na složno skupno delo proti nemški nevarnosti.
Pokojni dr. Bogumil Vošnjak namreč ni bil samo dober in zaveden Slovenec ampak tudi velik Slovan, ki se ni kot marsikateri ozkosrčen Slovenec ustavil že na Sotli in Kolpi. Kot mož širokega ozorja in zdravih pogledov, je ,videl rešitev obstoja svojega naroda samo v za-jednici slovanskih svobodnih narodov.
Idealnemu Slovencu in velikemu Slovanu,	Večnaja Pamjat!
I Dr. Vekoslav Kisovec.
Kako se reče
Ta lopata je od soseda — ... sosedova. Poročilo tajnika — Tajnikovo... Opomba pisatelja — Pisateljeva.. . Zvezek je od Metke, knjiga pa od strica —• Zvezek je Metkin, knjiga pa stričeva.
Takih napak smo že v domovini delali precej, v Argentini pa še več, ker vpliva španski jezik, ki nima svojilnega pridevnika (na —ov, —ev, —in, —ji). Le poskusite prevesti gornje primere pa boste videli, da povsod pride samostalnik z predlogom de!
Kadar smo v dvomu, se Ičhko vprašamo: čigav? Čigavo poročilo, čigava knjiga ?
SLOVENCI PO SVETU
KANADA
V slovenski župniji Marije Pomagaj v Torontu so imeli 7. junija slovensko novo mašo. Imel je je rojak Franc Skumavc, ki je doslej drugi slovenski no-vomašnik v Kanadi. Prvi je bil pred leti Lojze Ambrožič, nečak p. Bernarda Ambrožiča. Na novomašne slavnost je iz Clevelanda prišel tudi škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil pri novi maši tudi slavnostni govornik. Na novomašnem slavju je škof dr. Rožman znova govoril,
za njim pa župnik dr. Kolarič; bližnji novomašnikov rojak p. Fortunat je prinesel pozdrave od slovenskih frančiškanov iz Lemonta ter iz Dovjega na Gorenjskem, odkoder je novomašnik doma in kjer ima še mater. V imenu sošolcev iz škofovih zavodov v št. Vidu je novo-mašniku sporočil tople pozdrave g. Kozina iz Montraela. Za njim sta še govorila Janez Cvetko v imenu Društva N.I.J. in Tončka Kastelic v imenu K. Z. Lige.
Pripono —ov (—ev) rabimo pri moških osebah in živalih moškega spola. Nekaj zgledov: Tonetov, sinov, delničev, petelinov, bikov. Tudi moška imena na —a niso izjema: Miha — Mihov (ne: Mihatov), Detela — Detelov.
Pri ženskih osebah irtiamo pripono —in: materin, Ivankin, ženin. Pri živalih ženskega spola pa rabimo —ji: kravji, žabji, mušji.
Ob drugi priliki se bomo pomudili pri nekaterih posebnostih rabe teh pripon pri stvareh, kjer pravzaprav ne moremo govoriti o svojini (n. pr.: puškino kopito, juhin dodatek, noževa konica, kruhova sredica, križev pot, železov sulfat, ogljikova kislina, žametov klobuk).
Včasih moramo tudi v slovenščini rabiti rodilnik (genitiv) — svojilni rodilnik — namesto svojilnega pridevnika, a brez predloga od.
Bratova hiša — hiša mojega brata. Cankarjev spis — spis Ivana Cankarja. Predsednikov govpr — govor predsednika društva. Profesorjeve besede — besede profesorja, ki sem ga omenil. Učenčeva knjiga — knjige učencev. Pesmi Koseskega.
Iz teh primerov moremo sami priti do slovničnega pravila. Svojilni radilnik (namesto svojilnega pridevnika) rabimo, kadar ima samostalnik pri sebi prilastek (preprosto povedano: kadar ne stoji sam), če je v množini (ali dvojini) in ako je ime samo po sebi pridevnik.
NEKAJ IZ GOSPODARSKEGA ŽIVJENJA
V Buenos Airesu je bila prejšnji teden 73. razstava argentinske plemenske živine. Ta razstava je vsako leto najsijajnejša gospodarska prireditev, na kateri živinorejci razstavijo najlepše primerke živine čistih pasem. Posebne komisije določijo vsako leto za vsako pasmo “kampiona”, ki jih potem prodajajo na licitaciji. Letošnje cene, ki so jih plačevali za čistokrvno plemensko živino, so prekosile vse dosedanje rekorde. Tako se prodali bika pasme Aberdeen Angus za 7 milijonov pesov. Veliki “kampion” te pasme je bil prodan za
2.500.000	pesov, bik pasme Hereford za
2.100.000	pesov in pasme Shorthorn za
1.450.000	pesov. Ovna pasme Corriedale so prodali za 550.000 pesov, merjesca kriolske pasme za 130.000 pesov, konja
Orkester
MOULIN ROUGE
nastopa (igra, sodeluje) v mesecu avgustu na sledečih krajih:
Sobota, 8.
Soc. de Gimnasia de V. Ballester Sobota, 15.
Restavracija “Nino”, V. López Nedelja, 16.
Klub “Suabia del Este”, La Paz 650, Villa Ballester Sobota, 22.
Klub “Alsina” v Villa Alsina Sobota, 29.
Confitería “Velero”, V. López
čistokrvne kriolske pasme za 130.000 pesov in petelina Plymouth za 3.000 pesov.
Predsednik Eisenhower je podpisal zakon, ki odobrava v novem proračunskem letu ameriško pomoč gospodarsko nerazvitim državama v svetu v višini 3.556.200.000 dolarjev.
Argent, vlada bo prodala privatnim avtobusnim družbam okoli 682 velikih o-sebnih avtobusov, s katerimi je vršila avtobusno prevozniško službo iz Bs. Airesa na dolge proge v notranjost države. Privatnim družbam bo tudi stavila na razpolago vse osebje dosedanjih drž. avtobusnih podjetij.
POZOR
Zelo zanimiva nogometna tekma bo v nedeljo 9. avgusta ob 10. uri v prostorih Mladinskega doma kot povratna igra med SFZ Moron-Lanus proti Mladinskemu domu.
Zmagovalec bo dobil pokal Slovenija.
Nedelja 16. avgusta
začetek ob 12. uri
Pridite na KOLINE
Pečenka, razvedrilo, pomenek, dobra volja.
Vljudno vabi
Društvo SLOVENSKA VAS, Laniis
1. seznam prispevkov za “Slomškov dom” v Ramos Mejia
S 10.000: Matevž Potočnik; S 5.000: Ivan Makovec, Janez, Kalan; S 1.500: Ignacij Lavrič; S 1.000: Anica Šemrov, Anica Pučko, Jože Javoršek, Franc Du-rič, Ivanka Krušič, Karel Svetlin, Lojze Mali, Jože Cestnik, Dušan Pip, Ludvik Pikec, Anton Stanonik, Pavle Novak, Jože šeme, Janez Jakoš, Anton Perov-šek, N. N.; S 500: Marija Papež, Tine Javoršek, Tone Vesel, Francka Jerin, Marija in Francka Gabrenja, Antonija Ustar; S 100: Martin Fajfar, Jože Puc in N. Zupančič.
V tem seznamu niso še zapisani dobrotniki, ki so prispevke že obljubili.
Bodimo vsi prepričani, da velika dela zahtevajo velike žrtve, ne samo darov od tega, kar kdo zlahka premore. Navdušenje in dobra volja premagata vse zapreke. Pogum, delo, žrtve — s tem geslom začenjamo to pomembno delo.
PO ŠPORTNEM SVETU
Znani francoski avtomobilski prvak Jean Behra se je smrtno ponesrečil na dirkališču Avus v Berlinu. Na avtomobilskih dirkah je pričel nastopati 1. 1952. Bil je 4-krat francoski prvak, prej pa je bil 10 let zaporedoma motociklistični
učenke (vajenke)
v starosti od 18 do 25 let
išče
Est. Textiles Pablo Buder SAIC
FLORIDA
SAN MARTIN 4751
F. C. N. General Belgrano
Pred nakupom se posvetujte pri
Lojzetu Novaku
Izključno zastopstvo
B U M A R S.R.L
Avda de MAYO 302. T. E. 658-7083 Velika izbira hladilnikov, pralnih strojev, šivalnih strojev, plinskih štedilnikov, TV aparatov ter drugih potrebščin za dom, vse najboljših znamk. Cene ugodne, tudi možnost dolgoročnega odplačevanja do dveh let. Nudim tudi dobra motorna kolesa. Svetujem nakup električnih hladilnikov že sedaj, kajti po leti bodo dražji. Kličite po telefonu, zglasite se osebno v trgovini. Pridem tudi na dom.
JAVNI NOTAR
Francisco Rani Cascante
Escribano Público
Uruguay 387
T. E. 40 -1605
Buenos Aires
prvak Francije. Večkrat se je že hudo . 'ponesrečil na avtomobilskih dirkah. Zaradi nesreč je izgubil en uhelj in nos, oboje je imel iz plastičnega materiala, kolikokrat si je polomil rebra, pa menda niti sam ni vedel.
Na dirkah za prvenstvo Berlina je naslednjega dne, 2. avgusta, zmagal Tony Brooks (Angl.), drugi je bil Dan Gurney (ZDA).
Novi južnoameriški prvak srednje kategorije v boksu. V Luna Parku je argentinski prvak Ciril Gil premagal v borbi za južnoameriški naslov dosedanjega prvaka Argentinca Martiniana Pe-reyro s tehničnim K. O. v 9. krogu.
V Liegeu je Belgijka Yvonne Reyn-ders osvojila naslov svetovne kolesarske prvakinje v cestnih dirkah.
Na Dunaju je Argentinec O. Suarez
ESLOVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión N? 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 613.742	
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1959 za Argentino $ 240.—.
izboljšal svoj južnoaemiški višek na 500 m s časom 14:14,10. V tekmi je bil tretji, zmagal je Nemec Hanke, drugi' pa je bil Artynuk (SSSR).	i
OBVESTILA
Pozor. Zelo zanimiva nogometna tekma bo v nedeljo 9. avgusta ob 10. uri na igrišču Mladinskega doma kot povratna igra med SFZ Moron-Lanus proti Mladinskemu domu.
Zmagovalec bo dobil pokal Slovenija.
VI. kulturni večer Slovenske kulturne akcije, ki bi moral biti v petek 31. julija, je preložen na petek dne 14. avgusta ob 19,30 v dvorani Slovenske hiše. Predaval bo prof. Alojzij Geržinič: Razvoj in sedanji položaj našega pravorečja in pravopisa.
Romanje Družabne pravde bo v nedeljo 6. septembra (in ne 13. septembra, kakor je bilo po pomoti objavljeno v zadnji Svobodni Sloveniji). Cilj romanja je Marijino svetišče v Pontevedra, kjer je za župnika č. g. Markič, ki bo tudi letos daroval romarsko sv. mašo ob 11. uri. Vabimo članstvo in prijatelje Družabne pravde, da se udeleže romanja z vsemi svojimi družinskimi člani.
Družabna pravda
Ponovno prosimo vse rojake, da odstopijo Mladinskemu odseku Društva Slovencev fotografije slovenskih krajev
(mest, vasi, gora, rek in pod.). Te fotografije naše učiteljstvo nujno potrebuje pri pouku zemljepisja. Prav tako ponovno prosimo za knjigo “Naša beseda” za naše učence. Društvo Slovencev nima nobenega izvoda več v zalogi, povpraševanje s strani staršev pa je veliko. Kdor bi jo mogel odstopiti, bo storil veliko dobro delo v korist naših otrok.
Obisk argentinskega reaktorja. Slov. kat. akademsko društvo se je obrnilo na argentinsko komisijo za atomsko energijo s prošnjo, da bi dovolila članom SKADa obisk atomskega reaktorja. O-bisk je bil dovoljen in bo v petek 7. avgusta. Zbirališče bo pred glavnim vhodom poslopja “Comisión nacional de energía atómica”, Avda Libertador General San Martín 8250 ob 15, uri, od tam nas bodo z omnibusom odpeljali na kraj reaktorja. Odbor SKADa vabi vse člane in prijatelje, da izkoristijo to e-dinstveno priliko in se obiska udeleže.
Poizvedba. Rojake v Mar del Plata prav lepo prosimo za naklonjenost, da bi nam sporočili nov naslov naročnika Štefana Bizjana, ki je v Mar del Plata stanoval v ul. Colon 3336, a se je v zadnjem času preselil drugam. To nam je sporočila poštna uprava, ki mu 28. in 29. številke, kakor tudi naslednjih ni mogla vročiti. Za naklonjenost že vnaprej iskrena hvala.	1
Uprava Svobodne Slovenije
Dne 16. julijh 1959 je preminul moj dobri oče
dr. JOŠKO ARKO
zdravnik v ¡Št. Vidu nad Ljubljano.
K zadnjemu počitku so ga položili na Žalah dne 18. julija 1959.
Vojko Arko z ženo
S. C. de Bariloche, 27. julija 1959.
Vsem prijateljem in znancem sporočamo, da nas je 28. julija 1959 za-
pustil poklican od Vsemogočnega naš mož, oče, tast, stari oče, brat in stric
«» \
JOŽE KOŠANI
biv. poštni uslužbenec pri Dev. Mariji v 'Polju.
Obenem se v imenu preostalega sorodstva zahvaljujemo prečastitima gospodoma dr. Alojziju Starcu in Matiji Lamovšku za duhovno tolažbo in spremstvo ob pogrebu, kakor tudi vsem, ki so nam v teh dneh nudili dobrohotno pomoč in tistim, ki so ga prišli kropit ali ga spremljali na zadnji poti.
žalujoči
Vdova Antonija, roj. Demšar; hčerke: Justi, por. Fale z družino, Tončka, por. Kahne, Anica; sin Jože; nečakinja Minka z družino v Buenos Airesu; brat Alojzij z družino v Ljubljani in ostalo sorodstvo.
STANKO MAJCEN
VER
Po opravilu je bil v kotu med zakristijo in župniščem na očitnem mestu kratek posvet med gospo županjo in gospemi občinskimi svetovalkami, ali naj se to in tako pohujšanje javi župniku ali škofu v mesto. Zakaj pohujšanje je pohujšanja vredno in že se utegne zgoditi, da si ga kdaj drugič izmisli ženska ne iz siromaštva kakor Jerebička, temveč zato in zato...
Jerebič je prišel iz cerkve za Marijo tih in z globoko povešenimi uhlji; že po naravi so mu silili stran od glave, to pot so mu kar klapali v vetru.
Marija je jokala, rekla pa ni ničesar. Sredi cerkvenega trga, da jo je mogel videti ves svet, se je zavrtela na peti in odhitela domov, kar so jo krila nesla.
Štefan jo je našel doma sklenjeno nad posteljo in jokajočo v blazine bridko in brez milosti.
“Ali naj kravi oderem kožo...?” jo je tolažil mož; “Saj bo lan kmalu storil in tudi predivo bom zamenil za platno kupiti pa ne morem, saj vidiš.”
Marija se je z objokanimi očmi ozrla vanj, pa je takoj zopet skrila obraz v roke.
(3)
ENA
“Otroci, ubogi otroci, kaj trpe... Zdaj šele razumem Vincenca.”
“Vincenc je Vincenc,” je razsodil Štefan po pameti, moški in očetovski, “vam ženskam je teže... Pa vse bo še dobro. Lan že cvete; še trlice bom pripravil, da bodo nared, kadar bodo potrebne.”
3
Verena, Verena, Verena...
Vsi so bili v skrbeh za njo in res se je vrnila pozno. V lice je bila rdeča, v roke bela in zopet v lice bleda in v roke rdeča. Kar nič ni mogla do besede.
Ko pa jo je mati pogledala z dolgim, ocenjujočim pogledom, se Verena ni mogla več premagovati.
“Tukajšnji fantje so kakor psi... celo tolpo sem jih imela za seboj. Spremljali so me, kakor da sem zadela premijo. In vse to zaradi tega, ker nam oče ne privošči—”
Zviška je blisknil ponos iz nje... in ko se je ta hip prikazal Štefan med podboji, ga je ošvrknila s pogledom kakor z bičem:
“Kako dolgo, oče, bomo me ženske še čakale na lan?”
Kaj, ta tudi? se je z milim glasom
obtožil Štefan svojega siromaštva; kaj, ta tudi — kaj je le ta doživela?
Premeril jo je strahoma od vrha do tal in hudo mu je bilo, da se je moral kot previden oče ustaviti tudi na najkočljivejših točkah njenega kipečega telesa.
Zavedel se je, da takega telesa ne kaže obešati ljudem na oči, bolje bi bila, zakopati ga živega deset sežnjev globoko pod zemljo kakor dovoliti, da posije sonce nanj o nepravem času, o nepravi priliki.
“Tudi tebi rečem, kakor sem rekel materi: Bo, kar bo, ko bo... Potrpita, saj vem, da je hudo. Da smo to vedeli prej, bi bili ostali, kjer smo bili. Naj si brat zorje zemljo sam, ko se vrne iz Amerike. Je gnezdo ta Snežna, kakor mu nismo bili vajeni...
Mati Marija se je potolažila, Verena pa ne. Najprej je hotea zvedeti natančno in po vrsti, kako se je zgodilo' Vincencu na paši, kdo ga je udaril prvi, kod in kolikokrat, in še, kakšni so sledovi udarcev. Pasla se je na marogah Vincencijega hrbta in brez potrebe ga jr. spraševala o tej in oni podrobnosti. Samo za podrobnosti se je zanimala, za te pa s tako naslado, da so se očetu Štefanu ježili lasje.
Komaj se je tisto nedeljo znočilo in so bili povečerjali, so se na rosni trati zunaj pred okni zaslišali drsajoči koraki. Moralo jih je biti več, zakaj šum je bil kdaj tu, kdaj tam.
Pospravili so mizo, oče je odmolil, malo Ilonko so položili spat in Verena je odprla okno svoje kamre.
Klobuki na tilnikih, krivci za klobuki, viržinke v ustih, pesti v hlačnih žepih ...
“Prehladila se boš, Verena, če se že nisi... Samo ne zameri, ne mislimo slabo...”
Verena je treščila okna v okvir, da so zažvenketale šipe, pa ni nič zaleglo.
Kakor bi stali fantje pred njo v izbi tako jasno, tako razločno se je slišala vsaka beseda.
“Prišli smo, ker si nas pač povabila •— ali nisi? In če smo prišli nepovabljeni — kaj imaš zoper nas? Nas je preveč? Ali naj vadljamo, kdo sme in kdo ne? O Verona, sladka Verona... Če še nismo začeli, je to zAto, ker manjka prvi tenor. Zgrešil je čas, bo pa prišel. ..”
Na pomoč je pritekel oče Štefan s koso, edino koso, ki so jo imeli pri hiši. Začel je kositi travo prav pod nogami vasovalcev.
Razumeli so in se ukaje porazgubili
po vrheh. Obljubili pa so, da še pridejo v vas.
Verena se ni mogla držati doma, štirih sten doma kakor naslikan Turek. Preveč je bilo dela ta prvi čas, preveč skrbi. Oče počasen, Vicenc lahkokril (po materi), Ilonka pa ne godna. Prijeti je morala za to delo in za ono, da pomore materi tudi izven doma.
Najlepša ura je bila tista ura, ko je lahko po večerji sedla na trato za hišo in zrla na njivo z lanom. Lari se je že sušil, in kdor je 'imel bistre oči, je mogel videti tudi že platno, kako se beli na soncu. Dotlej bo pretekel še mnogo-kateri dan, tudi mnogokatera noč bo pretekla, platno pa bo vendarle zasijalo pod soncem, obeljeno za srajce. In takrat bo dobila perilo tudi Verena, ponosna Verena.
Takrat pa bo tudi zapeljevala, najpe-tičnejše sinove najpetičnejših kmetij bo izpeljala iz varnega varstva ljubosumnih mater, vodila jih mimo hiš, kakor cigan vodi medveda na verigi, vsem v posmeh, sebi v zadoščenje... Samo počakajte, ve trde matere velikih kmetij, ve najjezičnejše... še zaplesalo vam bo po možganih, tolikanj vam bom zmešala sinove!
(Nadaljevanje v prihodnji številki)