Akcija skojevcev z Viča
Kmalu po prihodu okupatorja v Ljubljano so italijanski vojaki poslikali fasade hiš s portreti Mus-solinija in italijanskega kralja Viktorja Emanuela, s fašističnimi znaki in njihovimi parolami. Naloga nas skojevcev je bila, da vse to z rdečo barvo prebarva-mo z našimi parolami kot npr. Smrt fašizmu -svoboda narodu, Živela OF, srp in kladivo...« Redke so bile hiše na tem območju, predvsem tam, kjer smo bili mladi, da.se niso doma tiskale parole, katere črke smo naredili s pomočjo krompirja ali gume in čez noč raztrosili po cesti, največkrat od Zabarja do železniške proge. Med akcije je sodil tudi zažig kresa za obletnico oktobrske revolucije in 1. maja. Sledile so aretacija in tako smo bili dvakrat ob splošni raciji odpeljani v takratno Bel-gijsko kasarno. Verjetno smo bili zato takoj izpu-ščeni domov, ker še nismo bili kompromitirani in v glavnem še vsi mladoletni (od 14. do 18. leta staro-sti). Bili so primeri, da smo ponoči trosili parolc in imeli napisano akcijo, drugo jutro pa so nas Italija-ni slučajno nagnali nabirat letake in brisat zidove.
Mislim, da ne bi bilo prav, če ne bi omenil imen teh pravih skojevcev - Vičanov, izmed katerih so nekateri prej, drugi kasneje odšli v partizanske enote. To so bili: brata Andrej in Milan Peterca (Andrej padel kot udeleženec pohoda XIV. divizije na Štajersko februarja 1944 v nemški ofenzivi na Paškem Kozjaku), brata Slavko in Vinko Vovk, po domače Plitvova (oba padla, Slavko v Polhograj-skih dolomitih, Vinko pa v Suhi krajini), Jože Košir po domače Joškov (padel 1942. leta v Polhograj-skih dolomitih), Zvone Novak, Milan Mrčun, Mež-narjev Slavc, Zdravko - Tarzan iz Vinčarjevega mlina (umrl v Celju), Petričev Jože, Micka Vrhovc - Janša, Zorka Regancin - Ruška (ubita od belo-gardistov iz postojanke Urh - narodni heroj). Na tem terenu sta imela specialno, nevarno in zelo odgovorno nalogo Ante Jukič - Mato in Bojan Primožič, tako da sta morala večkrat spreminjati barvo las, ker sta bila kmalu pod opazko fašističnih agentov. Bojan Primožič je že 1942. leta padel pri Stranski vasi po zaslugi domačih izdajalcev.
Vse te akcije, ki so bile zmeraj dobro pripravlje-ne in tudi uspešno opravljene, so v glavnem vodili: Jože Kopitar, Marjan Novak, Vlado in Ivo Dolni-čar, Milan Česnik in še nekaj tovarišev je prihajalo na teren, za katere pa nisem nikdar izvedel imena. Pod vodstvom omenjenih tovarišev smo v decem-bru 1941. leta izvršili prenos večjega števila orožja (pušk in streliva). V to akcijo, ki ni bila lahka, smo bili vključeni vsi skojevci - Vičani, kakor tudi ostali mladinci - skojevci iz Rožne doline, Brda in Vr-hovcev. Prenos orožja je bil organiziran iz obrobja Viča v smer Vrhovci, Brdo, Bokalci in dalje na Utik nad Stransko vasjo, kjer smo ga predali drugim tovarišem.
Za to odgovorno akcijo je bil zadolžen moj brat Vlado. Noč, določena za akcijo, je bila zame, pa tudi za ostale tovariše, nekaj posebnega. Prvič smo bili zbrani v takem številu, da bi izvedli organizira-no nalogo. Noč je bila zelo temna in mrzla. Vsak izmed nas je nosil tri do štiri puške in nekaj streliva. Nekaj že izkušenih tovarišev, veščih v orožju, je bilo v predhodnici jn zaščitnici zaradi varnosti, kajti lahko bi naleteli tudi na italijansko patruljo, saj je v tem času bilo v fajonu Viča in okoliša veliko itali-janskih enot. Zelo dobro povezavo smo imeli s sosednimi skojevskimi organizacijami - Brdo, Vr-hovci, Kozarje, Rožna dolina, Glince ter dalje v smer Polhograjskih dolomitov. Težave so predvsem nastale, ko so nas Italijani v februarju 1942. leta odrezali z bodečo žico od Glinc in Rožne doline. Glavni prenos razne opreme, pištol, streliva in bomb pa je potekal iz centra Ljubljane. No, tudi pozneje se delo ni ustavilo, vendar je bila potrebna večja previdnost pri prenašanju skozi blok.
Meni je bila dodeljena težka naloga (v tem času setn se nahajal pri pekovskem mojstru Brunu Legi-ša), da pri sosedu (če se ne motim pri Sluhcu po domače) dobim konja in voz ter grem preko bloka v Ljubljano. Tam so mi v Gradišču v nekem skladi-šču naložili deset do dvanajst vreč moke. Odpeljal sem jih v Rožno dolino, v delavsko pekarno, kjer smo jih zložili v skladišče. Iz nekaj vreč je bila moka stresena do polovice in v njih vložene ambu-lante v obsegu nahrbtnika ter ponovno z moko dopolnjeno, da ne govorim o orožju, ki je bilo ob vsaki priliki prisotno. S takšnim tovorom sem prišel na Tržaško cesto do bloka, kjer sem po navadi moral čakati kot na carini, da sem prišel na vrsto. K meni, kakor tudi k ostalim, je ponavadi pristopil en italijanski vojak - karabinjer ali tudi več, prisotni pa so bili tudi agenti v civilu. Na vprašanje, kaj peljem, sem odgovoril: »Moko«. Eden izmed njih je vzel okrog dva metra dolgo kovinsko šipko, prebodel nekaj vreč moke in zamahnil z roko, da lahko grem. Slične naloge sem ponovil še nekajkrat oziroma vse dokler ni bila ta oprema prepeljana na odrejeno mesto. Kasneje so blok še nekajkrat pre-mestili, vsakič bolj proti periferiji. Nazadnje so se ustavili na liniji, kjer se danes dela Pot spominov in tovarištva ob žici okupirane Ljubljane. Tako smo se znašli vsi viški skojevci in ostaJi organizatorji in aktivisti Osvobodilne fronte v žici, razen nekaj tovarišev, ki so že prej odšli v partizane. V prvi polovici leta 1942 je začelo postajati vse bolj vroče za našo organizacijo, zato smo v glavnem odšli v partizane, z izjemo nekaj tovarišev, ki so žačasno še ostali doma ter opravljali naloge. Pogum skojevcev je vseboval voljo do življenja in zmage. Pomenil je željo za zmago novega življenja nad smrtjo in umi-rajočo družbo.
ALOJZ DOLNIČAR