TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora SPB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos • Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213. Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.404.235 Naročnina: Argentina 2.000.— pesov; Južna Amerika 4.— dolarje; Evropa — Avstralija 6.— dolarjev; ZDA in Kanada 7.— dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države: 10.— dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, 1655, J. L. Suarez — Bs. As., Argentina, Telefon: 766-7513. Naslovna slika: Pok. Jože Jakoš Vsako leto je nosil društveni prapor pri spominski proslavi na Orlovem vrhu za slovenske domobrance. Cenil in spoštoval je Orlov vrh, ki je na slov. Pristavi — Cleveland. Saj so bili njegovi padli domobranci v Kočevju 1943 prvi pokopani v gaj Orlov vrh na gradu v Ljubljani, ki so ga komunisti oskrunili. Sedaj se je tudi Jože pridružil svojem borcem za Boga — Narod — Domovino. PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Junio 1978 BUENOS AIRES Junij 1978 Junio — el mes de regocijo y orgullo eslovenos Desde que somos refugiados, el mes de junio de todos los anos, i;s el mes dedicado a la memoria de aquellos heroes eslovenos, que dieron sus vidas en la lucha contra el comunismo. En los momentos mas dificiles, cuando el pueblo esloveno soportaba la triple ocupacion enemiga, los comunistas desataron su revolucion y la proseguieron bajo el falso y mentiroso disfraz de la lucha contra los ocupadores. Con tristeza y orgullo rendimos en este mes el honor a estos heroes, que ensenaron a todo el mundo el recto camino, el camino de la verdad y de la justicia, el camino del amor, el camino de la honestidad. Asi es el camino, que lo debe desandar en su vida čada pueblo, si quiere sobrevi-vir como tal. Los eslovenos siempre anduvimos por este camino y siempre le quedaremos fieles. Los comunistas eligieron el camino de la mentira y del engaho, el camino del odio, el camino de la deshonestidadt Decian ellos, que su lucha es por la liberacion del pueblo esloveno y en verdad, lo esclavizaron. En esta lucha no tenian consideraciones y de acuerdo al plan preparado, cngahaban a todos aquellos, que, a pesar de pertenecer a diferentes grupos politicos, se les unieron inocentemente en la mišma. El asi llama-do Frente de Liberacion servia de disfraz y los enganados politicos caye-rcn en la trampa comunista, dandoles asi el aspecto de la lucha popular contra la ocupacion. Con este falso motivo, los comunistas mataban a sus adversarios eslovenos, quienes nada tenian que ver con las fuerzas de ocupacion. Eran Eslovenos honestos y por este solo motivo peligrosos para los comunistas. Pero toda violencia genera la resistencia. Al deseubrir los buenos Eslovenos la verdadera čara y meta del Frente de Liberacion, se armaron, orno pudieron y se empezaron a defender ante la violencia comunista. Asi s vformaron las Guardias primero, y dcspues el »Slovensko Domobran- stvo“. Estas eran las formaciones legales. Aparte aparecieron varias for-maciones ilegales, las cuales por su parte y modo, luchaban contra los comunistas, y cuyos llderes tambien teman sus distintos planeš para despues de la guerra. Es un hecho, que las fuerzas anticomunistas eran divididas, desunidas y sin un liderazgo comun unico. La revolucion comu-nista, en tanto, envolvia igualmente a todo el territorio esloveno. La ur-gente necesidad de unificacion bajo un mando unico de todas las fuerzas anticomunistas se hacia sentir čada vez mas. Esto no ocurrio. i'Porque no? La respuesta la encontraran tal vez los futuros histo-riadores. Al mismo momente de terminarse la guerra — y con esto la ocupa-cion — los anticomunistas eslovenos tuvieron que retroceder ante la embestida comunista. Temporariamente encontraron refugio con los alia-dos anglo-americanos. Pero estos, en vista de mayores intereses politicos, los entregaron desarmados, en contra de su voluntad y engano mediante, a los titoistas. Hebrios de vietoria, que nunca obtuvieron en el campo de batalla, los comunistas de Tito, los masacraron a todos. El pueblo Esloveno pago con sangre la desunion y los errores de los responsables. Los comunistas eargaron a su consciencia el crlmen, que cometieron con el pueblo esloveno. Estos hechos —ejemplos tipicos, de como es necesario conocer con toda claridad la meta en la lucha contra el comunismo— no se divulgaron todo lo necesario por el mundo. i Como se debe explicar la complicacion del problema de los derechos humanos ? Pareceria, que los hay „occidenta-les“ y „rojos“. £Y la violencia desatada en časi todo el mundo y a la cual časi nadie la nombra por su apellido? Los padres de la mišma son los jerarcas comunistas y „la violencia" solo una cierta fase de la revolucion comunista. A pesar de todo podemos constatar, que todos los dias aumenta el numero de aquellos, quienes no solo reconocen los errores de sus antece- sores, sino que proceden distintamente y son mas eficaces en su gestion. Al rendir orgullosamente el homenaje a nuestros heroes, reafirma-a>os nuestra promesa de que no cederemos en la lucha por DIOS, PUEBLO y PATJRIA Junij — mesec slovenske žalosti in ponosa Odkar smo v begunstvu, je vsakoletni mesec junij posvečen spominu onih Slovencev, ki so darovali svoja življenja v borbi proti komunistom, kateri so v najtežjih trenutkih, ko je slovenski narod trpel pod trojno okupacijo, zanetili svojo revolucijo in jo dosledno izvajali pod lažno krinko borbe proti okupatorju. V tem mesecu častimo z žalostjo in ponosom te junake, ki so vsemu svetu pokazali pravo pot, pot resnice in pravice, pot ljubezni, pot poštenosti. To je pot, ki jo mora narod v svojem življenju hoditi, če hoče ubstati. Slovenci smo vedno po tej poti hodili in bomo temu tudi zvesti ostali. Komunisti so si izbrali pot laži in prevare, pot sovraštva, pot nepoštenja. Pravili so, da se borijo za osvoboditev slovenskega naroda. V resnici so ga pa zasužnili. V tej borbi niso imeli nobenih pomislekov in so načrtno varali vse one, ki so se jim, čeprav drugega svetovnega nazora, naivno pridružili. Osvobodilna fronta je bila le krinka, kateri so nasedli Politični naivneži in dali komunistom ono, česar poprej niso imeli: izgled Vsenarodne borbe proti okupatorju. Pod to pretvezo so morili svoje slovenske nasprotnike, ki z okupatorjem niso imeli nič opraviti. Bili so pošteni Slovenci in zato komunistom na poti. Toda vsako nasilje rodi odpor. Ko so zavedni Slovenci spoznali pravo vbličje in cilje Osvobodilne fronte, so zgrabili za orožje, kjer so ga pač dobili in se pričeli braniti pred komunističnim nasiljem. Nastale so Vaške straže in pozneje Slovensko domobranstvo. To so bile legalne formacije. Poleg teh so pa še nastale razne ilegalne skupine, ki so se, vsaka po svoje, borile proti komunistom in katerih voditelji so hoteli tako kovati račune na oblast po vojni. Dejstvo je, da je bil protikomunistični tabor razklan, neenoten in brez enotnega vodstva. Komunistična revolucija pa je enako divjala po vsem slovenskem ozemlju. Potreba po enotnem vodstvu in zedinjenju vseh protikomunističnih sil se je vedno bolj občutila. Do tega ni prišlo. Zakaj ne? Na to vprašanje bodo morda odgovorili bodoči zgodovinarji. Ko je bil konec vojne — in s tem tudi okupacije — pred durmi, so se slovenski protikomunisti morali umakniti pred navalom komunističnih sil. Začasno zavetje so dobili pri anglo-ameriških zaveznikih. Toda ti so jih radi svojih višjih političnih interesov razorožene, proti njihovi volji in s prevaro izročili Titovim partizanom. Ti pa, že pijani zmage, katere s: na terenu nikdar niso mogli priboriti, so vse te vrnjene mučeniško pobili. Slovenski narod je krvavo plačal neenotnost in napake odgovornih. Komunisti pa imajo na vesti zločin, ki so ga storili nad slovenskim narodom. Ti dogodki, ki so tipičen primer, kako potrebna je jasnost cilja v borbi proti komunizmu, niso svetu že dovolj poznani. Kako naj si sicer razlagamo sedaj zaplet o človeških pravicah. Izgleda, dj. se te pravice delijo na „zapadni“ in „rdeči‘‘ del. Pa nasilje, katerega skoro nihče ne imenuje s pravim imenom in ga imamo priliko opazovati skoro povsod po svetu ? Očetje tega nasilja so komunistični prvaki — „nasilje‘' samo pa ena izmed faz komunistične revolucije. Vkljub vsemu pa moremo ugotoviti, da vsak dan bolj narašča število onih, ki — poleg tega, da spoznavajo napake svojih prednikov — tudi ravnajo drugače in so v svojem delovanju uspešnejši. Ob ponosnem spominu na naše junake potrdimo tudi našo zaobljubo, da ne bomo klonili v borbi za Boga — Narod — Domovino. ZA ZGODOVINO USODNI DNEVI - USODNI KORAKI (Nekaj gradiva iz arhiva izvirnih dokumentov.) Dnevnik dr. Stanka Kocipra, adjutanta in osebnega tajnika prezidenta generala Leona Rupnika. (Nadaljevanje.) Dr. Pestotnik: — Gospod general,posebej se vam zahvaljujem za izjavo, da ste pripravljeni nam predati oblast. Ta izjava nam dokazuje, da ste bili v resnici vedno pripravljeni na žrtve in da ste pripravljeni tudi v današnjih dneh doprinesti isto žrtev in izročiti oblast drugim, bolj pozvanim ljudem — nam. Toda za nas je vprašanje, kdaj nastane ta moment. Ta moment je namreč zelo važen, da preprečimo krvoprelitje. Ako se Nemci umaknejo in Angloamerikancev še ni tu, ali so naše edinice sposobne vzdržati? Gen. Rupnik: — (Vpade.) če se postavijo vse jugoslovanske in druge nacionalne edinice pod enotno komando in vršijo prejete naloge vestno, potem da. Dr. Pestotnik: — Po duhu stojijo visoko. V splošno pa je slabost vseh teh edinic lahko orožje. Težkega orožja nam manjka! Gen. Rupnik: — (Vpade.) To vem. Prav zato sem se vedno trudil, dobiti zaupanje Nemcev, kar pa se mi zaradi igre našega zakulisnega političnega delovanja še do danes ni posrečilo. Težko orožje je izključno stvar zaupanja. Prav zato opozarjam tudi sedaj na skrajno previdnost ravnanja. Drugače smo vsi izgubljeni. Narod je izgubljen! Dr. Pestotnik: — Mislim, da je naš trenutek prišel. Nemška armada v Italiji je kapitulirala in je v razsulu. Nemci se bodo umaknili. Ko bo umik končan, za njih naša pokrajina ne bo več interesantna in domobranstva ne bodo več podpirali. Naš interes mora biti, dobiti pravočasno dovolj težkega orožja. Vsaj nekaj avionov (!!) in težke artilerije. Gen. Rupnik: — (Vpade.) Eroplanov Nemci sami nimajo. Njihova avi-atika je zlomljena... Dr. Pestotnik: — (Presliši.) Če nam Nemci to vse dajo, je še vedno vl>rašanje, ali smo dovolj močni. Zato je treba Nemcem Sim prej obrazložiti %n jih prositi, da nas ne pustijo nepripravljenih! Gen. Rupnik: — Saj to sem hotel! Vedno sem se trudil, da ne glede na mojo čast — samo v korist naroda — vzdržim zaupanje Nemcev. Dr. Pestotnik: — Vzporedno s tem mora iti politična akcija! Pravočasno je treba opozoriti Angloameričane, da nismo več kolaboracionisti. Se-'iaj je gas, da nastopijo druga imena! Angloameričanom je treba dopovedati, da nismo reakcija (??), da smo prava demokracija. Treba je preprečiti, da bi Tito postal dejstvo! Gen. Rupnik: — To bomo najlažje dosegli z združenimi nacionalnimi odredi in političnim forumom za njimi. Dr. Pestotnik: — Vse kaže, da Tito dejstvo je! (!!) Gen. Rupnik: — Torej tem bolj drži, kar sem pravkar rekel! Dr. Pestotnik: — Angloamerikancev k nam ne bo! (Spričo tega, kar je pravkar pribil Msgr. škerbec, so se moje oči zopet za trenutek srečale z generalovim prepleskanim pogledom.) Le1 v slučaju, da pride v narodu, ki odklanja Tita, do reakcije, bi mogoče intervenirali. Gen. Rupnik: — Tako je! Pa ta reakcija obstaja že od 1942. leta... Dr. Pestotnik: — Zato se pridružujem gospodom predgovornikom, da so vaše zasluge, gospod general, neprecenljive. Delali ste v tem smislu po Svoji najboljši vesti. Hvaležnost naroda in nas vseh, ki narod predstavljamo, v&m ne uide! — Velika prošnja Narodnega odbora gre za tem, da bi posredovali pri Nemcih, da dajo svoj pristanek na osnovanje Narodnega odbora m oklic samostojne Slovenije, da nam izročijo oblast in oborožijo naše vajaške odrede z odgovarjajočim orožjem. To nam je potrebno v času, ko so Angloamerikanci blizu! — če je to v vaši moči, gospod general, ste svojo vlogo odlično odigrali. — Nemcem je seveda treba dopovedati, da se jih he bo zasledovalo in pobijalo in da ostanemo njihovi večni dolžniki. Samo r,aj nam dajo čim prej težko orožje! (Sledi.) Ob zaključku številke smo prejeli žalostno vest, da je 31. maja 1978. vmrla v Castelarju — Buenos Aires gospa Cirila Križ, žena pokojnega domobranskega majorja Ladislava Križ. Sinovoma: Milanu in Bojanu z družinama naše najglobje sožalje. Pregled pokola ki ga je zagrešil komunistični režim Datum Popis in podrobnosti Kraj predaje komunistom Število predanih 9. 5. 45 Bolniški vlak z ranjenci in vojni kurat Jenko Pri Radovljici 150 moških 10 žensk 10. 5.45 20.7.45 Razkropljena skupina domobrancev, ki se niso uspeli evakuirati (brez poveljstva) Dolina Krke 1800 moških 20 žensk 10. 5. 45 Na Dravskem mostu ujeti begunci Kirchen Theuer pri Borovljah 600 moških in žensk 11.5.45 Skupina beguncev s 600 vozili (brez poveljstva) pred prehodom v Avstrijo Tržič 500 moških in žensk 24. 5. 45 Spremljevalci vozil in konjev, vrnjeni iz Vetrinja Podroščica 40 moških 27. 5. 45 Tehn. bat. povelj, ing. major R. škof in policija s povelj, ppolk. F. Šturmom Podroščica 800 mož 28. 5. 45 4. polk s pov. maj. Antonom Mehletom in pom. bat. s pov. stot. Pavlovčičem Podroščica Pliberk 3000 mož 29. 5.45 3 polk (Maj. Maks Kunstelj in ppolkovnik Stamenkovič in topništvo (St. G. Hočevar) Pliberk Podroščica 3000 mož . ■ f M 30. 5. 45 2. polk (ppolk. Vuk Rupnik) 1. in 2. bat. (Maj. Rihar in St. Šuštaršič) 3. bat. (Stot. Miloš Šabič) Pliberk Podroščica 2800 moških 20 žensk 31.5.45 Ostanek 1. polka brez poveljstva Pliberk 500 mož 11.751 Slovencev, v Jugoslaviji junija in julija 1945. leta Število pobitih Kraji ujetništva in mučenj Kraji pokolov in skupnih grobov 160 100% Ljubljana Brezarjevo brezno 1547 85% Novo mesto in okolica Gorjanci, Ljuben in Kočevski Rog 60 10% Kranj, Ljubljana Neznano 300 60% Kranj in Škofja Loka Crngrob in Lubnik 40 100% Škofovi zavodi št. Vid Kočevski Rog 760 95% Jesenice, Kranj, Škofja Loka Št. Vid, Kočevje Kočevski Rog 2880 95% Jesenice, Kranj, Škofja Loka, Št. Vid, Kočevje, Sl. Gradec, Celje, Teharje Poljanska dolina, Lubnik, Crngrob, Kočevski Rog, Huda jama, Hrastnik 2850 96% Slov. Gradec, Celje, Teharje, Kranj, Škofja Loka, št. Vid Huda jama, Hrastnik, Kočevski Rog 2679 95% Slov. Gradec, Celje, Teharje, Kranj, Škofja Loka, Št. Vid Huda jama, Hrast nik, Kočevski Rog 475 95% Sl. Gradec itd. Huda jama, Hrastnik BRITANSKA VEST SE OGLAŠA V prevodu objavljamo uvodnik, ki ga je 20. februarja t. 1. objavil londonski Times. Čeprav se uvodnik nanaša na prisilno vračanje sovjetskih državljanov, vendar v prav toliki meri velja tudi za nas, odnosno za naše žrtve „britanske sile in prevare". — Glavni odbor TABORA ZDSPB je že napravil potrebne korake, da bodo britanska javnost in oblasti primerno informirane o vseh aspektih tragičnih dogodkov po zaključeni vojni, ter je pozval pristojne oblasti, naj poskrbe, da bo v vsako parlamentarno preiskavo nasilnega vračanja ljudi vključeno tudi vprašanje vračanja slovenskih domobrancev in njihovega pokola poleti 1945. — Op. ured. Kako neki narod presoja svojo zgodovino, vpliva tudi na njegova prizadevanja v sedanjosti, če pomete svoje zločine pod preprogo, bo s tem povečal nevarnost, da jih bo ponovil; obenem pa bo vzdrževal neko lažno samo-podobo, ki bo verjetno zmaličila tudi druga njegova zaznavanja. Eden najtemnejših madežev na britanski preteklosti je nasilna repatriacija zelo velikega števila sovjetskih državljanov ob koncu druge svetovne vojne. Nekateri so se sami ubili, da ne bi bili vrnjeni. Drugi so bili umorjeni v trenutku, ko so stopili na sovjetska tla. Še več pa jih je v strašnih okoliščinah umrlo v taboriščih. Nekaj jih je preživelo. Solženicin jih je srečal v Arhipelagu Gulag. Toda te zgodbe ni bilo mogoče povedati v podrobnosti, dokler niso bili — v skladu z zakonom, ki določa 30-letno čakanje — objavljeni dokumenti Zunanjega ministrstva. Potem je Lord Bethell napisal knjigo „Poslednja skrivnost", objavljeno leta 1974. In zdaj je dostopen še bolj podroben opis v knjigi „žrtve Jalte", ki jo je napisal grof Nikolaj Tolstoj. Obe knjigi predstavljata pretresljivo branje ne le zaradi strašnega trpljenja žrtev, temveč tudi zato, ker so bile žrtvovane zaradi mrzle slepote britanskih politikov in funkcionarjev. Samo peščici mož gre nekaj zaslug. Med njimi so Lord Selborne, Field Marshall Alexander in nekateri vojaki, ki so prekršili povelja ali se jim celo uprli in niso hoteli teh ljudi pognati v smrt. V ostalem pa je to zgodba napačnih ocen, ki so pripeljale do zgrešenih odločitev, izvršenih z brezsrčno in nepotrebno trdoto. Bili so pa tudi poskusi, da javnost, ministri in parlament ne bi zvedeli, kaj se je dogajalo. Prav zaradi te točke pa je potrebna ne le moralna in zgodovinska ocena, temveč je nujna tudi neka bolj formalna preiskava. Sila in prevara Osnovno dejstvo je, da je bilo ob koncu vojne po zahodni Evropi raztresenih več milijonov ljudi, ki bi jih lahko označili za sovjetske državljane. Nekateri so bili vojni ujetniki. Druge so nacisti privlekli na prisilno delo. Nekateri so zapustili Rusijo še pred vojno. Tretji so bili iz baltskih držav, ki si jih je Stalin s silo prisvojil. Okrog en milijon jih je bilo v nemških uniformah. Stalin je zahteval vse nazaj. Bal se je, da bi lahko tvorili jedro neke emigrantske vojske. Poleg tega pa je z besedo in z dejanji nedvoumno pokazal, da je treba vsakega ruskega vojaka, ki so ga ujeli Nemci, smatrati za izdajalca. Anthony Eden, takratni britanski zunanji minister, ki je imel neko pretirano spoštovanje do Stalina, se je s tem strinjal. Dogovor je bil vključen v jaltski sporazum in je bil v naslednjih dveh letih izvajan s silo in prevaro. Obramba britanske politike, kot jo je očrtal Eden sam, pa poteka v glavnem takole. — Rusi so bili zavezniki, ki so se skupno z Britanijo in Ameriko borili proti nacistični Nemčiji. Njihovo sodelovanje je bilo potrebno v vojni in bo potrebno v miru, ki ji bo sledil. Britanski narodni interesi pri vzdrževanju tega sodelovanja so zato važnejši od usode prizadetih posameznikov. Poleg tega so takrat Rusi napredovali skozi Nemčijo in prevzemali taborišča, v katerih so bili tudi britanski vojni ujetniki. Ti ujetniki bi mogli postati talci, če Rusi ne bi bili takoj vrnjeni. In slednjič: Rusi, ki so služili v nemških uniformah, so bili sovražniki Britanije in tudi izdajalci svoje lastne domovine. Zato se niso mogli sklicevati na zaščito ženevske konvencije in sploh niso zaslužili kakršnegakoli sočustvovanja. Obtožnica ima seveda argument, da prav malo zgornjih navedb drži. Ruski nameni so bili zelo napačno tolmačeni. Sodelovanje z Rusi, kakršno je pač bilo, ni zaviselo od prisilne repatriacije. Poleg tega se je začelo rušiti takoj po vojni; in Stalin je prelomil jaltski sporazum zlasti v vprašanju Poljske. Kljub temu se je repatriacija nadaljevala z vso trmoglavostjo in b3.utalnostjo. Tudi ni nobenih dokazov, da so Rusi nameravali pridržati britanske vojake kot talce, dokler ne bi bili vrnjeni sovjetski državljani. Gotovo je tudi, da ni nihče skušal ugotoviti, če se bo to res zgodilo. Američani so bili veliko manj voljni kot Britanci, vrniti tiste, ki se niso hoteli, pa so kljub temu dobili vse svoje ujetnike. In slednjič, repatriacija se je nadaljevala celo potem, ko so se že vrnili vsi britanski vojaki. Pravtako je bilo napačno deliti ljudi po kategorijah lojalnosti in izdaje do takratne Rusije. Nekateri Rusi v nemških uniformah so smatrali, da se bore proti komunizmu in ne proti Rusiji. Druge so Nemci ujeli ter jih nato s stradanjem in pretepanjem prisilili, da so oblekli nemško uniformo. Spet drugim je bila poznana Stalinova politika pobijanja vseh vrnjenih vojnih ujetnikov, zato so pač raje tvegali življenje v drugi uniformi. Temu dejstvu daje legalistično oporo tudi argument, da so ti ljudje bili odvezani dolžnosti lojalnosti, ker jim je lastna država odtegnila svojo zaščito, se pravi, država je izdala te ljudi — in ne oni njo. Med njimi pa so bili tudi civilisti, ženske in otroci, od katerih so bili nekateri protizakonito pridržani v Britaniji. Brez ozira na tradicionalno britansko pripravljenost, nuditi zatočišče preganjanim, pa so bili tudi oni poslani v smrt. Zunanje ministrstvo je ta problem odpravilo s sledečo izjavo: „Vsak poskus ločiti izdajalce od beguncev bi pripeljal do brezkončnega prepiranja s sovjetskimi oblastmi. Zato zavračamo diskriminacijo." Obtožnica je posebno ostra do tistih funkcionarjev, ki so izjavili in po večini tudi podpirali to politiko. Pri izvajanju političnih odločitev so namreč opravili manj kot minimalno dolžnost in njihovi zapisniki so vznemirjajoči. Patrick Dean, nekdanji pravni svetovalec zunanjega ministrstva, na primer, je junija 1944 zapisal: „Prej ali slej bodo morali biti vrnjeni vsi tisti, ki jih zahtevajo sovjetske oblasti, in ne moremo se ustavljati ob dejstvu, da bodo morda ustreljeni, ali da bodo sicer deležni ravnanja, ki bo ostrejše od onega, kot ga predvidevajo britanski zakoni." — Thomas Brige-low, nekdanji nižji uradnik zunanjega ministrstva, pa je o Božiču leta 1945 zapisal: „Smatramo, da morajo biti vrnjeni vsi sovjetski državljani; tudi s silo, če bo to potrebno." 21. maja 1947 je podal nižji zbornici posebno zmotno poročilo Christopher Mayhew, takrat pomočnik ministrstva, in smatrati moramo, da je bilo njegovo poročilo zasnovano na aktih zunanjega ministrstva. Na vprašanje poslanca Stokesa je odgovoril, da med takoimenovano „Operacijo vzhodni veter" ni bilo poskusov samomora. To pa ni edini dokaz poskusov, da bi se pred javnostjo, parlamentom in celo pred tedanjim zunanjim ministrom Bevinom, ki se je dal pregovoriti za nadaljevanje politike svojih prednikov, — prikrila polna resnica o strahotah, ki so se dogajale. Celotna epizoda pa ni samo poglavje tragične zgodovine, ki bi ga bilo najbolje pozabiti. Dejstva so namreč šele pred kratkim postala splošno znana. Vzbudila pa so javno zaskrbljenost, ker gre za državno politiko, odnosno na način, kako je bila ta politika formulirana in izvajana. Ta dejstva tudi kažejo na resne in škodljive napake preteklosti in postavljajo važna vprašanja za sedanjost. Služijo pa tudi kot dragocen opomin, kako nevarno je izključevanje osnovnih ozirov na pravičnost in humanitarnost iz diplomacije in politike v zmotnem prepričanju, da bodo s tem okrepljeni narodni interesi. Iščimo napotke Dve specifični akciji sta zdaj potrebni. Prvič: britanski funkcionarji in politiki so obtoženi, da so z napačnimi nasveti in zgrešeno politiko povzročili smrt mnogih nedolžnih ljudi. Civilni uradniki smejo v smislu obstoječih zakonov po preteku 15 let objaviti svoje spomine. Za dokumente, ki pričajo o političnih odločitvah, pa velja doba 30 let. Ker gre za obdobje 1944-1947, je torej tem določilom v vsem zadoščeno. Kjer pa še obstajajo dvomi, se je treba obrniti na njihova nekdanja ministrstva. O tej zadevi morajo razpravljati tudi z zunanjim ministrom 0'Venom. Ta jim mora dati splošno dovoljenje, da parlamentu in javnosti Predložijo svojo verzijo nasilnega vračanja. To akcijo bi moral podpreti 8 svojo avtoriteto tudi Harold McMillan, nekdanji državni minister za Sredozemlje v letih 1944-45. Lord Bethel in Grof Tolstoj sta obtožnico zgovor-110 formulirala. Zdaj mora odgovoriti obramba, če je sploh možna. Drugič: z gotovostjo lahko rečemo, da je bil Parlament 21. maja 1947 Napačno informiran. Toda dokumenti so zdaj na voljo in nekateri ljudje, ki 80 jih pisali, še žive. Zato je popolnoma primerno, da poseben parlamentarni °dbor preišče, če je bil parlament leta 1947 NAMERNO napačno informiran, vri tem se bo seveda težko izognil analizi takratne politike. Toda načelo, da m°rajo biti pričevanja v parlamentu resnična, je treba čuvati z vso Ijubo-sumnostjo. če pa parlament ne bo obravnaval preteklih kršitev tega načela, Potem bo postala vprašljiva tudi njegova sedanja odločenost v tem oziru. ^ tem vprašanju bo namreč lahko deloval tudi kot vest britanskega naroda. T. S. POZNO SPOZNANJE Ugledni londonski list ,,Times" je letos 20. februarja objavil javno 2ahtevo, naj se razčisti eno najbolj sramotnih dejanj v angleški zgodovini, ^ je nasilno vrnitev več milijonov sovjetskih državljanov ob koncu druge 8vetovne vojne. Svojo zahtevo je „Times“ naslovil na britansko spodnjo Zbornico in na vse politike in visoke funkcionarje v britanski vladi po letu 1944, med katerimi je tudi bivši minister Macmillan. Omenjeni časopis je odkril, da so zapadni zavezniki ob koncu vojne Vl’nili Sovjetom v celoti okrog 5 milijonov moških, žensk in otrok. Ta sra-Uotna nasilna repatriacija je bila izvršena v smislu jaltskih dogovorov in Zapad docela ugodil Stalinovi zahtevi po izročitvi. ,,Times" piše med drugim: „če kakšen narod skriva in zamolči storjene ločine, se lahko zgodi, da bo v bodoče take zločine ob drugi priliki ponovno storil. Poleg tega ima tak narod docela napačno sliko o sebi, kar ne ostane 01'ez slabih posledic." Londonski časopis nadalje omenja strahotno zaslepljenost angleških Politikov in funkcionarjev, ki so sovjetske državljane nasilno vrnili. Od Umjenih so mnogi naredili samomor, velik del pa je bil umorjen, čim so jih pripeljali na sovjetsko področje. Mnogi so umrli pozneje v sovjetskih koncentracijskih taboriščih v strašnih razmerah in trpljenju. Za nasilno repatriacijo navajajo angleški viri v glavnem dva razloga: Prvič naj bi Angleži mislili, da bodo s tem dosegli dobre odnose in sožitje s Sovjeti. Drugič pa so se Angleži bali, da Sovjeti s svoje strani ne bi pustili domov angleških vojnih ujetnikov, katere je pri svojem prodiranju osvobodila iz ujetništva Rdeča armada. Oba navedena razloga sta se v kratkem času izkazala kot nepravilna. Kljub temu pa so Angleži na brutalen način nadaljevali z repatriacijo. Kot eden glavnih krivcev te tragedije nasilnega vračanja je označen tedanji angleški zunanji minister Anthony Eden. Značilni za tisti čas sta naslednji dve izjavi visokih angleških funkcionarjev, kakor jih navaja „Times“. Prvo izjavo je podal junija 1944 pravni svetovalec angleškega zunanjega ministra Patrick Dean, ko je dejal: „Ne zanima nas, če bodo sovjetski državljani po repatriaciji ustreljeni ali 2e bodo z njimi bolj trdo ravnali, kakor bi se to zgodilo po britanskih zakonih. Iz te izjave se jasno vidi, da so angleški odgovorni funkcijonarji prav dobro vedeli, kaj čaka vrnjene ljudi. Iz teh besed odseva vsa moralna pokvarjenost in zločinska brezbrižnost ljudi okrog Churchilla. Drugo izjavo je za Božič 1. 1945 podal tedanji referent angleškega zunanjega ministrstva, sedanji lord Brimelow, ko je dejal: „Mnenja smo, da morajo biti vsi sovjetski državljani vrnjeni, če treba tudi z uporabo sile.“ Značilno je tudi, da je angleški minister Christopher Mayhevv dne 21-maja 1947 podal pred angleško spodnjo zbornico lažno izjavo. Mayhew je tedaj namreč izjavil, da pri repatriaciji sovjetskih državljanov ni bilo poskusov samomora. Minister je zavestno lagal, ker so številni ljudje pr' repatriaciji pred očmi britanskih vojakov izvršili samomor. „Times“ stavi sedaj dva predloga: Prvič: naj bi pozvali vse nekdanje funkcijonarje angleške vlade, ki so s svojim ravnanjem zakrivili smrt nedolžnih ljudi, da podajo parlamentu in javnosti svojo verzijo in svoje stališče glede tega, kar sc jc zgodilo. Mac-Millan, ki je bil 1. 1944/45 pristojni minister za bojišče v Sredozemlju, naj bi povedal vse, kar ve. Drugič: naj bi britanska spodnja zbornica uvedla preiskavo, če je minister Christopher Mayhew svojčas zavestno in namenoma lagal, ko jc pred zbornico podal svojo izjavo o repatrijaciji in o tem, da ni bilo samomorov. Izgleda torej, da se v angleški javnosti prebuja vest, ker so Angleži sami začeli odkrivati zločine svojih ministrov in funkcionarjev, ki so masovno izročali ljudi v roke komunističnim morilcem in propalicam. Vsekakor pa je to prebujanje vesti dokaj pozno, šele po treh desetletjih so se začeli nekateri Angleži spraševati, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Nihče pa ne more vrniti življenja žrtvam, ki so jih komunisti pomorili, ne izbrisati prestanega trpljenja onim maloštevilnim, ki so sploh preživeli. Poleg tega pa se nanaša razčiščenje, katero zahteva „Times“, samo na en del angleških zločinov, se pravi, tisti del, ki zadeva sovjetske državljane. Londonski list ne omenja premnogih drugih poglavij ob koncu druge svetovne vojne; med njimi našo vetrinjsko tragedijo in zločin britanske kolaboracije s Titovci pri množičnem pokolu slovenskih ljudi. Pribiti je treba enkrat za vselej sledeče dejstvo: Odgovorni angleški funkcionarji so vedeli in morali vedeti, da pošiljajo naše fante s prisilno ‘vrnitvijo v smrt. Njihovo ravnanje je bilo zločin in je zato treba to s pravim imenom označiti. Londonski „Times“ je brez vsakih fraz olepševanja označil ravnanje Angležev s sovjetskimi državljani kot zločin in najbolj sramotno dejanje v angleški zgodovini. — Poziv In prošnja Slovencem v svobodnem svetu Londonski „TIMES“ je 20. februarja t. 1. objavil uvodnik, v katerem govori o nasilnem vračanju sovjetskih državljanov po drugi svetovni vojni, članek se nanaša na navedbe in podatke, ki jih je navedel Lord Bethel v knjigi „Poslednja skrivnost" in zdaj tudi Grof Tolstoj, v knjigi „Žrtve Jalte". „TIMES“ v uvodniku zahteva parlamentarno preiskavo 'e afere in naša dolžnost je poskrbeti, da bo vanjo vključeno tudi vračanje slovenskih domobrancev iz Vetrinja. Zato prosimo in pozivamo rojake po vsem svetu, predvsem pa tiste, ki so jim Slovenski domobranci z bitko na Dravi odprli pot v svobodo, da pišejo na britansko zunanje ministrstvo in zahtevajo, da britanski Parlament poleg vračanja sovjetskih državljanov, preišče tudi vračanje jugoslovanskih državljanov. Prosimo in rotimo vas, dragi rojaki: potrudite se! V vsaki družini ,ie zdaj človek, ki dobro obvlada angleški jezik, zato lahko vsaka družina napiše tako pismo in ga odpošlje na naslov: Dr. David Owen, MP c/o House of Commons, LONDON, Great Britain. Pisma naj bodo kratka in ne šablonska. Zadostuje: prosim, vključite v preiskavo nasilnega vračanja po drugi svetovni vojni tudi vračSrfJc jugoslovanskih državljanov iz Avstrije. Trideset let čakamo, da se bo svet zganil in priznal krivico, ki jo je storil našim bratom. Del odgovornosti za to čakanje pa nosimo tudi mi sami. Zdaj pa se nam ponuja prilika, da v zahtevo po preiskavi vple-temu tudi svoj glas. Ne molčite, bratje in sestre! TABOR ZDSPB Glavni odbor Ivan Palčič 1. r. Tone Šušteršič Nedoslednost ali pozabljivost? Nekaj pripomb k „Pisma Uredništvu pod naslovom: Kje smo — Kam gremo?", izpod peresa g. Pavla Ranta v Vestniku štev. 1-2 1978 str. 22. Pod navedenim naslovom g. Pavle Rant med drugim omenja sledeče: 1. Odkar sem prišel v uredništvo „Vestnika“ ileta 1960, sem skušal revijo peljati po naslednji poti: „Z domobranstvom je bila rojena slovenska narodna vojska in s tem je v slovenski politiki nastal nov faktor poleg običajnih strank" itd. — Vse lepo in prav! Toda resnica je tudi ta, da je Vestnik pod Kantovim vodstvom malo ali nič pisal o domobranstvu, kakor da ne bi obstajalo. Pač pa je g. Rant skušal »poživiti" list z raznimi »eksplozivnimi" članki strankarske vsebine, ki so netili spore in dovedli končno do razkola tedaj enotne borčevske organizacije. 2. Nadalje pravi: »Stalno sem poudarjal, da je slovenstvo neizbrisno povezano s Cerkvijo." V kolikor je ta povezanost koristila ali škodovala slovenstvu, je posebno poglavje, katerega ni mogoče odpraviti z enostavnimi zaključki. 3. Sledi: »Ves čas sem skušal z vsem pisanjem biti blizu ljudstva, iz katerega sem izšel." Bralci naj sami presodijo o tem »skromnem čutenju" z ljudstvom. 4. G. Rant govori nadalje o svojem zloglasnem članku o Lazaristih. Prizna med drugim, da je storil krivico, toda samo trem najbolj znanim Lazaristom (da ne bo preveč zamere — Op. pisca) in morda še kateremu (za vsak slučaj — Op. pisca), za vse druge pa je veljalo in velja še danes." »Modra" razsodba, da omili nadaljni »potres", ki utegne ponovno prihrumeti iz Lanusa. 6. Beremo nadalje, da je g. Rant ostal na »dilci". »Osamljen sem ostal pri Boju za zdomskega škofa", pri boju za obrambo Via del Golli 8, osamljen pri organiziranju kamnitih miz." Da, osamljen. Ali se je treba temu še čuditi? — Danes očita aktivnemu soborcu, da dela »kšefte" s knjigami o vrnitvi Domobrancev, jutri juriša na Stražo, pojutrišnjem že strelja na »priganjače" K.A., in ker je to še premalo, se zaleti še v Lazariste. Niti oihizje strankine struje, kateri pripada, se ne more več strinjati z njim. G. Rant je najbrž razdvojen sam s seboj. Hoče nekaj graditi, pa sproti podira. 7. Glede »Pismu priloženi tekst, ki se nanaša na Narodni odbor-, pa tole: Skoraj vse točke držijo. Toda g. Rant se je spomniL zelo pozno. Po tridesetih letih! Vse omenjene želje o reorganiziranju, razširitvi,, večji reprezentativnosti in demokratičnosti Narodnega odbora so bile objavljene že davno preje v »Taboru", »Slovenski Državi", »Siju" in v »Smeri v Slov. držaVO". Tedaj g. Rant ni prenesel nikake kritike o NO (morda zato, ker je bil dr. Krek njegov sorodnik v NO). Vso kritiko o Narodnem odboru je smatral tedaj g. Rant za negativno in celo razdiralno, šele kritika g. Ranta je sedaj „polno veljavna". G. Rant sedaj le „krepi“ NO. Nič zato! Pozno spoznanje, četudi po tridesetih letih, tudi nekaj velja. Ostaja pa še vedno vprašanje: „Je to nedoslednost ali pozabljivost?" PODVRŽITE SE ZARADI GOSPODA! Iz Evrope smo prejeli dopis, ki ga brez vsakršnega našega komentarja prinašamo dobesedno. Sodijo naj naši bralci! — Op. ured. Predsednik slovenske republiške komisije za odnose z verskimi skup-nostimi priredi vsako leto novoletni sprejem za verske predstavnike. Kot običajno je na letošnjem sprejemu (18. januarja) govoril v imenu katoliške Cerkve v Sloveniji ljubljanski nadškof dr. Pogačnik, ki je ob tej priliki ponovil trditve iz prejšnjih let. Dejal je: „že prvi papež, apostol sv. Peter vam je v svojem pismu naročil: ,Podvrzite se zaradi Gospoda vsakemu človeškemu redu!1 Torej tudi samoupravni socialistični družbi. To nam je prijetna dolžnost, ki nam jo nalaga naš iskren in pogumen patriotizem in naše slovensko srce, ki vidi v druiihi jugoslovanskih narodov in narodnosti najbolj šo in najsrečnejšo domovino." K tej nadškofovi izjavi je slovenski izseljenski mesečnik „Naša luč" v svoji letošnji tretji številki objavil naslednje pismo uredniku: Nadškofa Pogačnika zelo cenim zaradi njegovega mesta v slovenski Cerkvi, zaradi njegovih kvalitet in ne nazadnje zaradi petih let, ki jih je že „po svobodi" prebil v ječi. Nikakor pa se ne moretn strinjati s temi njegovimi izjavami. Moji pomisleki so tile: 1. Beseda sv. Petra so tolmačene nepravilno. (Po isti logiki bi se ne smel nihče med zadnjo vojno okupatorju upreti). Besede apostola Petra so taktični napotki tedanjim kristjanom, kako bodo najlaže prestali preganjanje, istočasno so pa odsev tedanjega stanja premisleka odnosov med državo in Cerkvijo, še vsega pod vplivom starozaveznega izročila. Tudi ne gre spregledati Petrovih kritičnih pripomb prav tam: Bog je prek Kristusa podredil kristjane neposredno sebi in jim s tem dal tisto svobodo, ki vsako drugo oblast in podrejenost le-tej gleda kot omejeno in jo celo mora dajati pod vprašaj, kjer ta ljudem krati svobodo. 2. Slovenskim katoličanom naj bi bila prijetna dolžnost, podvreči se samoupravni socialistični družbi. To kratko in malo ne drži. Kako bi že teoretično moglo biti res, da bi bila prijetna dolžnost podvreči se nekemu sistemu za tiste ljudi, s katerimi isti sistem ravna dosledno kot z drugorazrednimi občani. Sicer pa naj povedo, kaj mislijo o tem, vsi tisti verni Slovenci, ki so že vse po vojni samo zato, ker so verni, povsod zapostavljeni. 3. V kratki izjavi je vrsta dvoumnosti: Patriotizem nalaga človeku ljubezen do domovine ne pa do režima. Kako more biti kristjanova ljubezen do režima iskrena, če je ta nedemokratičen? Nobenega poguma ni treba za ljubezen do obstoječega režima, prav nasprotno, poguma je treba za kritičnost do njega. Družba jugoslovanskih narodov naj bi bila najboljša in najsrečnejša domovina: celo v primeru, da jemljemo to družbo zunaj komunističnega okvira, kar pa danes dejansko ni, so mnenja, ali je ta družba res najboljša rešitev, zelo deljena; v dejanskem komunističnem okviru pa za nobenega demokrata ni in ne more biti taka. 4. Ko bi g. nadškof dal to izjavo v svojem imenu, bi nihče nič ne rekel, v imenu slovenskih katoličanov pa takšne izjave ne bi smel dati. Njegove besede so konkretna politična izjava; za takšne izjave pa ni noben škof na svetu od nikogar — ne od Vatikana ne od članov svoje Cerkve — poverjen, da bi jih smel dajati v njihovem imenu. Kako je mogel g. nadškof dati tako izjavo? čisto gotovo so igrala pri njej glavno vlogo njegova leta, ki so poleg z običajnimi starostnimi obremenitvami obtežena še z dodatnimi (zapor, šikane režima v času njegovega škofovanja). Ob vsem spoštovanju slovenskega nadpastirja se sprašujemo, ali ni prišel čas, da stvarno preceni svoje moči in naredi pogrebne sklepe. Prav lepo Vas pozdravljam N. N., ZRN K temu komentarju v „Naši luči“ bi bilo treba dodati še sledeče pripombe: Osnovna in bistvena zahteva sodobnega časa je, da sta družba in država zgrajeni na podlagi svobodnega izražanja mnenja in prepričanja, prostega političnega združenja v strankah ter splošnih in tajnih volitev, ki svobodo zajamčijo in ji dajo konkretno obliko. Gospodu nadškofu je dobro znano, da sedanji režim, ki je prišel na oblast samo z nasiljem in revolucijo — pa še to samo zaradi direktne sovjetske vojaške pomoči —, teh elementarnih sodobnih zahtev ne izpolnjuje. Zato si je verski tisk v Sloveniji upal le od časa do časa, zelo poredko, napisati v skromni obliki kaj takega, kar ni bilo v skladu z uradno linijo režima. Ko so npr. pred tremi leti ljubljanski komunisti prišli na dan z zahte-Vl-, naj oblasti uvedejo kontrolo, kdo hodi v cerkev in se udeležuje verskega življenja, jt’ ljubljanska „Družina“ objavila članek „Nočemo preštevanja", v katerem je preprosto opozorilo, da ta komunistična zahteva ni v skladu 2 ustavo. Reakcija režima na ta članek je bila zelo ostra. V uredništvo »Družine" so poslali preiskovalno komisijo raznih uradov in kontrolnih obla-sti, ki so več tednov stikale po arhivih, iskale dlako v jajcu, ter delale vse Mogoče sitnosti, neprilike ter obtožbe zaradi namišljenega nepravilnega poslovanja uredništva ter med drugim dosegle to, da so urednike kaznovali z 'usokimi globami in določili mnogo višjo davčno obremenitev. Istočasno so uili uredniki izpostavljeni silnemu pritisku, preiskavam, priporu, zasliševa-niu in grožnjam s strani Udbovcev, tako da je glavni urednik dobil živčni slom in sc je moral dolgo časa zdraviti v sanatoriju. Ti »administrativni UI'U,epi", kakor jih imenujejo v svojem žargonu komunisti, so zalegli. Od tedaj' naprej so v verskem tisku tudi taki skromni poskusi, da bi vsaj Poredkoma, od časa do časa povedali kakšen ščepec za režim neprijetne resnice, skoraj popolnoma prenehali. Gospod nadškof je o podrobnosti teh primerov poučen in dobro ve, ua o kakem svobodnem izražanju v verskih časopisih ali kjerkoli drugod n hiti govora. Gospodu nadškofu je nadalje znano zgodovinsko dejstvo, da je režim 1- 1945 — po končani državljanski vojni in revoluciji ter že po ustavitvi vseh sovražnosti — zagrešil hladnokrven rodomor nad najmanj 10.000 mla-ellmi slovenskimi fanti, ki so bili brez vsakega sodnega postopka zverinsko Pobiti v Kočevskem Rogu in drugih množičnih grobiščih. Če seštejemo vse žrtve Hitlerja in Mussolinija nad slovenskimi ljudmi ter dodamo zraven že one, ki so padli v državljanski vojni, je skupno število še vedno nepri-'herno manjše, kakor število žrtev komunističnega rodomora. Ljudje, ki so dali ukaz za ta množični zločin, pa so še danes na oblasti ■n na vodilnih mestih. Po več kakor 30 letih bi bil čas, da oblasti sedaj izpolnijo vsaj mini-hialno zahtevo splošne človeške pietete ter odredijo ali dovolijo prenos Zemeljskih ostankov množično pobitih slovenskih ljudi iz gozdnih brezen r‘a pokopališče in v blagoslovljeno zemljo. Če to oblastnikom ne bi bilo drugače mogoče, naj bi se izvršilo tiho in za širšo javnost neopazno. Gospod nadškof nedvomno ve, da bi tudi ta minimalna zahteva človeške spodobnosti in najbolj osnovnega človeškega čuta naletela na silen odpor in Prepoved komunističnih samodržcev. Saj so isti ljudje pred dvemi leti, ko sta ajihova bivša sopotnika Kocbek in Miklavčič samo omenila zgodovinsko dej-slvo pokola, histerično reagirali z napadom, prepovedjo in obsodbo obeh. Nihče od nas ne pričakuje, da bi gospod nadškof dajal izjave, ki bi Pred oblastniki kakorkoli ogrožale njega samega ali položaj slovenske Cerkve. Upravičeno pričakujemo, da gospod nadškof v svojstvu vrhovnega slovenskega nadpastirja javno ne izraža svojega brezpogojnega odobravanja režima, ki ni pokazal do sedaj najmanjšega znaka obžalovanja za naj večji zločin, kar ga pozna naša tisočletna zgodovina — rodomor nad slovenskimi ljudmi — in ki tudi po 30 letih ni v ničemer pripravljen storiti vsaj najbolj osnovne geste pietete in (obče) človeškega spoštovanja do pobitih Slovencev, kateri še vedno trohnijo kakor živali v gozdnih množičnih grobovih, in jim dovolil vsaj tih in spodoben pokop. — T. S. SOLŽENICIN I\ USODA RUSKEGA NARODA (Nadal j evan j e.) Sodstvo Človeštvo je v zadnjih stoletjih prišlo do prepričanja, da morajo sodišča. in sodniki biti nepristranski in neodvisni, če hočejo uspešno vršiti svojo funkcijo. Nobena moderna država 20. stoletja ne more odstopiti od tega načela in pa od osnovne misli humanosti pri sodstvu. Komunisti pa se na to ne ozirajo in so šli v tem oziru za stoletja nazaj. Značilno je v tem oziru Leninovo pismo z dne 17. 5. 1922., ki ga je pisal tedanjemu ljudskemu komisarju (ministru) za pravosodstvo: „Tovariš Kurski, pošiljam Vam osnutek za dodatni paragraf v sovjetskem kazenskem zakoniku. Moja osnovna ideja je, da v kazenskem zakoniku opravičimo obstoj rdečega terorja in njegovo potrebnost. Sodišče naj terorja ne odstrani, ampak naj mu da jasno in načelno zakonito osnovo ter ga brez šminke in olepševanja vključi v svoj (sodni) sistem. Pri presojanju sodišča naj izključno odločata samo revolucionarna zavest in revolucionarni čut.“ Tako je pisal in mislil Lenin. Vsak komentar je odveč. Iz njegovih besed je razvidno, da v resnici sploh ne gre za justico ali sodstvo, temveč za revolucionarno divjanje komunistov. Ostudno in nizkotno pri tem je, da se to divjanje odseva s plaščem in videzom sodnih izrekov in neke pravice. Več kakor absurdno je zato pripisovati neko veličino Leninu, ki je tako mislil. V resnici je bil to podel človek, kakršnih le malo srečamo v, zgodovini. Komunistična policija izreka kazni do 25 let: Zelo malo ljudi ve, da velike večine obsodb v Sovjetski zvezi sploh ttiso izrekla sodišča, temveč komunistična policija čeka — brez vsakega sodnega postopka. Te sodbe so na tajni seji enostavno diktirale tričlanske komisije čeke. Stvar se je odvijala na sledeč način: ko so nekoga aretirali, ga je dobil v roke eden izmed Čekistov, ki je zlepa ali zgrda, dostikrat z mučenjem izsilil iz aretiranca priznanje nekega dejanja. Zasliševalcu pri tem sploh ni šlo za resnico, temveč je enostavno prisilil jetnika, da izpove tako, kakor to čekisti želijo. Ko je bil zapisnik zlepa ali zgrda napisan in podpisan, ga je zasliševa-icc predložil tričlanski komisiji politične policije, ki je nato na tajni seji, ne da bi sploh videla ali zaslišala obtoženca, izrekla pismeno kazen. Kaznovali so lahko do 25 let prisilnega dela ali ječe. Sodnik ali sodišče pri tem sploh nista prišla v poštev. Aretiranec je videl samo čekista — to je’ policista —, ki ga je zasliševal. Nekaj tednov nato je paznik v zaporu povedal aretirancu, koliko let mu je prisodila na tujni seji policijska komisija — in hajdi v koncentracijsko taborišče, tudi zn 25 let! Rdeča pravičnost je res nekaj izrednega! Ponekod so zapornika že kar naprej poslali v taborišče in je šele naknadno v taborišču zvedel, koliko let so mu prisodili. Značilen za te razmere je opis dogodka iz taborišča Čeljabinsk. Tam se je pozimi 1. 1938 nahajalo veliko število zapornikov, ki sploh še niso vedeli, na koliko let jih je čeka obsodila. Sredi zime pa se je pripeljal iz Moskve neki poročnik, da kaznjence obvesti o obsodbah. Razvrstili so ljudi na zbornem mestu, nato pa je prišel pred nje tisti poročnik, ki ni bil slab človek, šel je ob vrstah kaznjencev, ki S) stali vsi premrti v snegu, videl je razdrapane obleke in raztrgano obutev, pa jim je dejal: „Ljudje, kaj bi dolgo stali na mrazu in vetru, iskali po spiskih imena in čitali obsodbe! Takole vam povem: Velika večina je dobila 10 let; le nekateri redki so dobili samo 8 let. Sedaj pa — voljno; in vsi nazaj v barake!" Med samim prestajanjem kazni je tudi uprava taborišča za prestopke in pregreške lahko ponovno obsodila kaznjenca na podaljšanje kazni za 10 ali 20 let. Tudi to podaljšanje kazni je bilo izrečeno brez sodišča in brez sodnika. Uprizarjanje sodnih procesov: Komunizem je poleg masovnih likvidacij in koncentracijskih taborišč prinesel človeštvu še nekaj, česar ljudje prej niso poznali; to je uprizoritev jaVPe^b procesa pred sodiščem prav tako, kakro še uprizori neka gledališka igra, komedija ali drama. V resnici vse skupaj vsebuje značilnosti prave ko- medije s to razliko, da je konec vedno tragičen, ker navadno pade glava obtoženca. Na javnem procesu je obtoženi obsojen zaradi dejanj, ki jih nikdar ni storil in s katerimi nima nobene zveze. Svoj višek in klasično obliko so dosegli uprizorjeni procesi v Stalinovih časih. Vsa stvar se odvija na sledeč način: komunistična policija skrbno izbt*-re osebo, ki naj bo na procesu obtožena. Izbira se vrši med ljudmi, ki so komunistom na poti. Obenem policija tudi izbere, česa naj bo izbrani človek pred sodiščem obtožen in obsojen. Ko je dotični aretiran, se sproži proti njemu po časopisju, radiju in vseh javnih občilih strahovita kampanja. Komunisti na ta način aretiranega oblatijo, nahujskajo javnost proti njemu in pripravijo pravo vzdušje za javni proces. Proti človeku ali skupini ljudi, ki med tem čakajo v zaporih na proces, se sedaj osredotoči vsa akcija in pažnja politične policije in zasliševalcev. Njihova naloga ni lahka. Doseči morajo, da se bodo obtoženi na procesu pravilno vedli in odigrali dobro svojo vlogo, se pravi, da bodo na razpravi javno, brez oklevanja priznali krivdo za dejanja, ki si jih je skrbno izmislila komunistična policija, in s katerimi obtoženi nimajo nobene zveze in krivde. Da to dosežejo, razpolaga komunistična policija s strokovnim in izvež-banim osobjem. Uporabljajo deloma mamila (kakor n. pr. proti kardinalu Mindszentyju), deloma pa spretno kombinacijo mučenja in psiholoških metod prepričevanja in pranja možganov. Tako n. pr. zasliševalec včasih obtožencu zaupno obljubi, da bo kazen zelo mila, če bo na razpravi izrekel priznanje krivde. Sicer pa naj ne pričakuje nobene milosti. V Sovjetski zvezi so bili tudi primeri, ko so obtožencu obljubili, da bo sodišče le na videz izreklo smrtno kazen, nato pa bo obtoženi pomiloščen. če pa ne bo priznal neke krivde, bo pa v resnici ustreljen. Seveda se take obljub", ki jih daje obtožencu zasliševalec, po opravljeni javni razpravi enostavno ne izpolnijo in je smrtna obsodba kljub vsem obljubam potem izvršena. Ko pride dan javne razprave, obtoženec pred sodiščem kakor avtomat zdrdra priznanje vseh mogočih zločinov, vse, kakor so zahtevali od njega zasliševale!. Navadno obtoženi potem še doda, da se zaveda, da ne zasluži milosti in da je pravično, če dobi najvišjo kazen.*) Sodišče v takih primerih nato izreče smrtno kazen ali dosmrtno ječo. S tem komunisti dosežejo svoj cilj, človek, ki jim je na poti, je odstranjen — povrhu še tako, da je javno sam priznal krivdo. V splošnem mislijo ljudje, da je te uprizorjene procese iznašel Stalin. *) Tipičen primer takega postopka je bil tudi proces proti našemu gen. Leonu Rupniku. Vendar temu ni tako. Taki procesi so bili tudi pred Stalinom; salna ideja in zamisel za vse to pa je izšla od Lenina. Ohranjeno je Leninovo pismo, ki ga je 15. maja 1922. pisal ministru za pravosodje Kurskemu in kjer Lenin dobesedno pravi sledeče: „Moje mnenje je, da se mora smrtna kazen z ustrelitvijo raztegniti na vsako, kakršnokoli delovanje menjševikov, socialnih revolucionarjev in slično. Najti moramo način, da njihova dejanja spravimo v zvezo z mednarodno burzuazijo." K tem Leninovim besedam je treba pojasniti sledeče: Menjševiki in socialni revolucionarji so predstavljali tedaj v Rusiji dve različni veji socialnih demokratov. Oboji so bili pod boljševiki krvavo preganjani. Ne manjševiki ,ne socialni revolucionarji niso imeli ničesar skupnega z mednarodno ali kakršnokoli buržuazijo, ker so bili tako eni kakor drugi izrazito socialistično gibanje in so imeli socialistične ideje in cilje. Leninova zamisel, da spravi menjševike in socijalne revolucionarje „v zvezo z buržuazijo", torej pomeni, da se jim ta zveza podtakne, ali preprosto povedano, da se jih lažno obtoži, da imajo zveze z mednarodno buržuazi-jc, in se jih nato obsodi na smrt. Ista je pa tudi ideja takozvanega uprizorjenega procesa, kakor je bil pozneje v navadi v Sovjetski zvezi. Ker sta vsaka Leninova beseda in misel bili v tistem času najvišji in nedotakljivi zakon v Sovjetski zvezi, je ljudski komisar za pravosodje Kur-ski začel tudi dejansko izvajati to, kar je Lenin v zgoraj omenjenem pistnu zapisal. Začeli so obtožencem podtikati vse mogoče zločine in jih obsojati, ali z dragimi besedami, že po letu 1922 se je začelo uprizarjanje sodnih procesov. V omenjenem Leninovem pismu pa imamo vnovič dokaz za vso pokvarjenost in podlost tega človeka. Laž in podtikanje ter temu sledeče smrtne obsodbe ne morejo nikdar in nikoli biti znaki velikega človeka! Dolga leta so komunisti procese uprizarjali proti ljudem izven partije, ki so bili komunistom na poti. Za časa Stalinovih čistk pa se je to strašno in zahrbtno orožje obrnilo tudi proti tistim komunistom partijcem, ki se jih jo hotel Stalin znebiti. Od teh uprizorjenih procesov so najbolj znani proti Zinovjevu in Ka-menjevu v letu 1936 in proti Buharinu v letu 1938. Vsi trije imenovani so bili stari sodelavci Lenina in med ustanovitelji boljševiškega gibanja. Na procesih so ti stari komunisti histerično obtoževali sebe, da so izdajalci delavnega ljudstva, da so bili špijoni, da so podpirali protirevolucijo in slične, popolnoma neverjetne stvari. Vsi trije so bili obsojeni na smrt in ustreljeni. Od procesov izven Sovjetske zveze je omembe vreden proces proti skupini vodilnih komunistov v Pragi v letu 1950, ki je končal z 11 smrtnimi obsodbami in 3 dosmrtnimi ječami, šlo je za obračun med češkimi partijci, ko je ena veja komunistične stranke neusmiljeno pometla s svojimi rivali za vodilna mesta v partiji in državi. Med drugimi sta bila obešena Rudolf Sianski in Oto Šling. Šling je bil obtožen in obsojen, češ, da je bil špijon. Tik pred izvršitvijo smrtne obsodbe je komunist Šling napisal svoje zadnje vrstice, naslovljene na tedanjega komunističnega predsednika Gottwalda: „Pozdravljam komunistično partijo, češko ljudstvo in predsednika ter jim želim uspeha, špijon nisem bil nikdar." To so bile njegove zadnje besede. Vedel je, da ga je partija po nedolžnem obtožila in v lažnem procesu dala obsoditi na smrt. Kljub temu je pozdravljal partijo, ko se je v laži in nasilnosti njenega sistema prepričal na lastni koži. To se pravi, da je pozdravljal in se nekako zahvaljeval — svojim lastnim krvnikom. Da bi se nedolžen človek še zahvaljeval in pozdravljal svojega krvnika, to bi bilo celo za ljudi, ki so živeli v temnem in zabitem srednjem veku, nepojmljivo in nemogoče, ker je vse skupaj vendarle preneumno. — In vendar se v 20. stoletju pod komunizmom take stvari dogajajo! (Sledi) NAŠE MLADIKE Daleč od rodne grude svojih prednikov dorašča že tretji rod novih Slovencev, ki ohranja neomadeževani spomin na junake, ki so v najtežji dobi svojega naroda o pravem času pokazali vsemu svobodoljubnemu človeštvu pravo pot. — To dokazujejo novi odlomki iz spisov naših mladoletnikov. — Op. ured. Domobranci — največji junaki Slovenski domobranci so bili največji junaki med drugo svetovno vojno. Prvi so se organizirali v čete, ki so na slovenski zemlji začele odprt, neizprosen boj proti krutemu nasilju brezbožnega komunizma, kakršen preplavlja danes že vse narode sveta. Njihov vrhovni poveljnik general Leon Rupnik je te hrabre junake vodil od zmage do zmage. Končni uspeh ne bi izostal, a so veliki zahodni zavezniki naredili usodno, veliko napako. Titu so pomagali do krmila države, 12.000 domobrancev pa mu izročili na milost in nemilost. Komunisti so jih razorožene, namučene, zasmehovane neusmiljeno pobijali. Njih kosti počivajo razmetane širom Slovenije: V Kočevskih gozdovih, v Teharjih, v kraških jamah. Tako leže zamolčanega grozodejstva neme priče vsemu svetu, v kričeč dokaz zlagane teorije komunizma o svobodi, enakosti in bratstvu. Resnico oznanil že njih pesnik, ko je zatulil: „Naš bog so rop, požig, umor!“ Proti t6mu so se borili naši slavni domobranci za vodilom: Bog — Narod — Domovina in vsemu svetu za zgled darovali svoja življenja... Tudi moj ata je bil domobranec. Po božji volji se je rešil; saj je bil na kamionu, pa ga je angleški vojak potegnil na tla, češ da je kamion žt' Preveč poln. Med pobitimi pa so štirje mamini bratje. Slovenska zemlja je polna mučeniške krvi, ki kliče k Bogu po mašče- Vanju. Obenem pa prosi usmiljenja in blagoslova, da bi kmalu ves narod n ves svet spoznal, kakšna nesreča je komunizem za ves človeški rod. Ohranimo naše domobrance v najlepšem spominu in pripovedujmo sve-u> da so se naši junaki vsemu svetu za zgled o pravem času borili za Boga Narod — Domovino! Večna slava največjim junakom — našim padlim domobrancem! Slovenski domobranci so naši narodni mučenci. Borili so se za Boga — ^arod — Domovino ter so nam zaradi tega zgled junaštva in idealizma, ^tati jim moramo zvesti, kjerkoli se nahajamo. Njihov spomin nam mora bajati moči, da gremo po poti, ki so nam jo nakazali oni. Zato je naša dolžnost, da v svetu, kjer živimo, dokažemo, da je komunizem največje zlo Pod kakršnokoli krinko nastopa. V deželah, kjer živimo, moramo kot zve-^ Potomci naših največjih junakov delati po njihovem zgledu in se junaško boriti proti komunizmu tudi tu! Slava našim narodnim mučencem — slavnim slovenskim domobrancem! Stanko Mrak V samoti Sam... sam v pustinji veliki, kjer vode več ni, da bi žejo hladila. Ne omagam, Gospod, čeprav ni oddiha; Luč — Resnica 'Pe bodrita. Sam... sam, °dkar so klasje poželi ln ugasnili so studenci voda, ki so žejo gasili. Dovolj je, Gospod, preveč je pelina, vode pa ni, da bi žejo gasila. Prihajam, Gospod, pošlji mi Mater nasprot, da pokaže mi kraj in brate moje. Ne bom več Sam, grenkobe tam ni, dovolj je tam žive vode, ki žejne napaja. 1SAŠI MOŽJE Lojze Bavdaž — 70 letnik Ne v deželi pod Triglavom, ^ katere svobodo si se boril proti rdeči tiraniji — obhajaš svoj 70-letni jubilej. Ob tej prelomnici življenja si primoran živeti na tujih tleh, tako P°' dobnih Sloveniji — v lepih Bariločah-Ko si zasajal prvo lopato za svoj dom, gotovo nisi mislil, da boš ostal za vedno ob jezerih. Veliko truda in trpljenja Ti je prineslo življenje. Gotovo je, da Te vsi občudujemo, ker si še tak korenjak kot takrat, ko si se boril za pravice pod zelenimi Gorjanci. Vsa naša srečanja v Tvojem domu so prisrčna in ko pozno v noč posedimo lepo postreženi od Tvoje Pepce, se naši pogovori vračajo nazaj v polpreteklo zgodovino najtežjih časov našega naroda. Dragi ,,Ataman“: čisto gotovo je, da si izpolnil veliko dolžnost poštenega in zavednega Slovenca, ko se nisi in se ne klanjaš komunističnim oblastnikom. Ne bomo naštevali vseh Tvojih junaških dejanj in vrlin in vsak pozna Tvoje dobro srce. V veselje Ti je gotovo Tvoja družina — posebno Tvoji trije vnuki, ki Vama z ženo razveseljujejo dneve življenja. Ker si pač tako oddaljen, Ti ne moremo čestitati osebno — naše želj® pa so, da Te Bog ohrani še mnogo let! fZ DRUŠTEV Eno od najbolj agilnih in delavnih naših društev Tabora je prav gotovo iz Clevelanda. Kot druga leta so dne 1. aprila 1978 priredili spomladanski družabni večer, ki je odlično uspel v vseh ozirih. Dvorana je bila nabito polna in jc bila težava posesti goste iz oddaljenih krajev kot iz Rochestra in Kanade-Gospe so pripravile izborno večerjo in je bilo vsega v obilju. Ljudje so bil1 resnično veseli in zadovoljni. To ni navadna zabava, pri kateri se človek 1r razveseli, temveč je nekak ponos vsakogar, ki lahko pride, da podpre Organizatorje-Taborjane, kajti glavni namen teh večerov je, zbrati sredstva,