Na kresni večer
'onček je prinesel veliko butaro praproti domov. Tam v logih, kjer raste največja in najlepša, tam jo je natrgal, povezal z jer-menom v butaro in jo prinesel na rami domov.
,,Si že priden, Tonček," so rekli mati. »Potresi praprot po hiši. Ponoči pridejo angelci v hišo, in če ni potresena s praprotjo, ne pustijo nič blagoslova." Tako so rekli mati in so odšli pred peč. Tonček pa je potresel praprot po hiši in mislil na angelce, ki pridejo ponoči in blagoslavljajo hišo. Sedel je za peč in se zatopil v sladke, nedolžne misli . . .
Pa vstopili so dedek, srebrolasi dedek, pa so pohvalili Tončka: nLepe stelje si napulil, Tonček, si že priden!"
,,Zakaj pa se potresajo hiše s praprotjo na kresni večer?" je vprašal Tonček.
nZakaj ? Zato da se spominjamo sv. Janeza, kako je živel v puščavi ob koreninah — zato se potresa stelja."
»Zakaj pa zažigajo kresove?"
„Vidiš. Ko so bili naši pradedje še pagani, so praznovali kresni dan in so zažigali kresove v znamenje, da je toplota premagala mraz. Pozneje, ko so pristopili pradedje k pravi veri in so se bojevali s Turki, so zaži-gali kresove, kadar je prišel siloviti krvolok z ognjem in mečem ropat in pustošit v naše kraje. Nekateri hribje, kjer so zažgali ognje v sili, se še dandanes imenujejo ,,Grmada". Od takrat izvira navada, da kurijo kresove."
nAli bomo   šli gledat,   ko   bodo kurili kres ?" je  zaprosil Tonček. —
BČe boš priden, pa pojdeš z mano na hrib; tarn zažgo vedno naj-večjega."
nSaj bom priden, dedek! Oh, še kaj povejte!"
BNa kresni večer vsa narava oživi. Živali govore, pravijo bajke; listje na drevju šepeta o prihodnosti;  trava govori s potokom;   hrast se pogo-
GL2    103   Y2.
varja z jelko; dolina in hrib kramljata med sabo Na kresni večer gorijo zakladi. In kdor ima praprotovo seme s sabo, ta lahko sliši živali in izve svojo prihodnost . . ."
Še bi bili pravili dedek, pa prinesli so mati večerjo, in vsa družina se je zbrala okrog mize.
,,No, če greš kres gledat, Tonček?" so rekli ded.
BOh, grem!"
,,No, le vzemi klobuk!" — In pokrili so dedek klobuk-širokokrajnik, nabasali si vivček in zažgali, pa sta šla na hrib.
V najhujšem plamenu je gorela grmada, ko sta prišla do nje. Okrog so sedeli fantje, razbijali šale in se smejali. Zapeli so pesem, zavriskali so in zaukali, da je odmevalo od develih gora. Z bližnjih hribov so odgo-varjali fantje iz sosednje vasi. Zagrmel je strel iz možnarja; oglasil se je še na sosednjem hribu, in oglasilo se jih je sedem po vrsti v čarobno kresno noč. Po vseh hribih blizu in daleč so goreli kresovi; vsa temna dolina je bila posuta z njimi kot nebo z zvezdami. Odmevale so vesele pesmi in vriskanje in pokanje iž možnarjev. Tonček je strmel v ta čar kresne noči, in zdelo se mu je, da sliši, kako šepeta drevje čarobne bajke, kako kram-ljata hrib in dolina . . . Vse to se je zdelo Tončku; okrog in okrog pa je sanjala čarobna kresna noč ...                                    Bogumil Gorenjko