dr. Tina Vršnik Perše
Aktualna zakonodaja za otroke s posebnimi potrebami z zornega kota osnovnih {ol in predlogi za spremembe
Povzetek: Prispevek temelji na raziskavi o u~inkih, ki jih je imelo uvajanje aktualne zakonodaje za podro~je vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na izvedbeno prakso v osnovnih šolah. Osredoto~ili smo se predvsem na predstavitev mnenja osnovnih šol o odlo~bah o usmeritvi, ki so jih šole v naši raziskavi izpostavile kot posebej ob~utljivo podro~je, saj menijo, da so odlo~be o usmeritvi pomanjkljiva informacija za oblikovanje individualiziranega programa.
Poleg mnenja šol v prispevku predstavljamo tudi razloge, ki jih šole navajajo za svoje mnenje o vsebini odlo~b o usmeritvi, kjer se je izkazalo, da želijo šole v odlo~bah o usmeritvi dobiti podrobnejše informacije o otrokovih posebnih potrebah in njihovem zadovoljevanju. Hkrati so v prispevku predstavljeni tudi drugi predlogi za spremembe v postopku usmerjanja.
Ključne besede: otroci s posebnimi potrebami, odlo~be o usmeritvi, individualizirani program, postopek usmerjanja, predlogi za spremembe postopka usmerjanja.
UDK: 376
Pregledni znanstveni prispevek
dr. Tina Vršnih Perše, diplomirana pedagoginja, Pedagoški inštitut v Ljubljani SODOBNA PEDAGOGIKA Posebna izdaja/2006, 338-348
Uvod
Pri razvijanju mehanizmov za zagotavljanje enakih možnosti vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami na ravni sistemskozakonodajnih rešitev ne zadostuje analiza in aplikacija teoretskih pristopov. Za uvajanje sprememb, ki bodo prinesle pozitivne u~inke vsem udeležencem vzgojno-izobraževalnega procesa, je nujno prisluhniti udeležencem samim, njihovim izkušnjam in predlogom.
V okviru priprave doktorske disertacije smo zato v osnovnih šolah izpeljali raziskavo o učinkih dosedanjih sprememb zakonodaje na izvajanje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.
Za izvedbo raziskave o uveljavljanju nove zakonodaje na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami je bil oblikovan nestandardizirani anketni vprašalnik. Ta vprašalnik je bil po pošti poslan osnovnim šolam. Prejeli smo odgovore 286 osnovnih šol, kar predstavlja vzorec približno 57,5 % slovenskih osnovnih šol. Pomemben je tudi podatek, da je na naš vprašalnik med vsemi prejetimi izpolnjenimi vprašalniki odgovarjalo 84,0 % svetovalnih delavcev, 13,2 % ravnateljev in le 2,8 % učiteljev. Zato smo rezultate interpretirali predvsem kot mnenje šol, saj smo prepričani, da bi bili nekoliko drugačni, če bi na vprašanja odgovarjali predvsem učitelji, ki se z vzgojo in izobraževanjem otrok s posebnimi potrebami vsak dan srečujejo v razredu.
Analiza ugotovitev
V uvodu naj poudarimo, da imajo šole večinoma pozitivno mnenje ali -povedano drugače - nimajo negativnega mnenja o novi zakonodaji s področja vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami kot celoti. Pokazalo se je, da so občutljivejše predvsem nekatere točke, ki jih določa zakonodaja, še posebej pa je treba izpostaviti odločbe o usmeritvi, o katerih so mnenja precej deljena.
Šola, kamor je otrok vključen, namreč dobi v zvezi z vsakim otrokom s posebnimi potrebami, ki je bil vanjo vključen, odločbo o usmeritvi, ki vsebuje določbe o: programu vzgoje in izobraževanja, v katerega se otrok usmerja; vrsti in stopnji primanjkljaja, ovire oziroma motnje; vrtcu ali šoli, v katero se otrok usmeri; datumu vključitve v vrtec ali šolo; roku za preverjanje ustreznosti usmeritve; obsegu in vrsti izvajanja dodatne strokovne pomoči; pripomočkih, ki so potrebni za vključitev otroka v program; občasnem ali stalnem spremljevalcu za fizično pomoč gibalno oviranemu otroku; morebitnem zmanjšanju števila otrok v oddelku; morebitni vključitvi v podaljšano bivanje od 7. do 9. razreda; morebitnem povračilu prevoznih stroškov; morebitnih pravicah v zvezi z vključitvijo v zavod ali oddajo v rejništvo (povzeto po: 8. člen, Pravilnik o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, 2003). Strokovno mnenje komisije za usmerjanje prejme zakoniti zastopnik in njegovi odločitvi je prepuščeno, ali bo strokovno mnenje delil tudi z ustanovo (vrtcem ali šolo), kamor je otrok vključen.
Mnenje osnovnih {ol o odlo~bah o usmeritvi
Šole so odgovarjale na vprašanje, ali so po njihovem mnenju sestavine strokovnih mnenj in odločb o usmeritvi ustrezna in zadostna podlaga za oblikovanje in izvajanje individualnega programa vzgoje in izobraževanja. Prosili smo jih, naj obkrožijo oceno na petstopenjski lestvici, ali so po njihovem mnenju odločbe: popolnoma neustrezna - pomanjkljiva - zadovoljiva - primerna -popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa vzgoje in izobraževanja.
Ustreznost odločbe
Slika 1: Mnenje {ol o ustreznosti odločb o usmeritvi
Več kot polovica šol je izrazila mnenje, da so sestavine odločb o usmeritvi pomanjkljiva informacija in da na podlagi te informacije le stežka oblikujejo individualizirane programe vzgoje in izobraževanja. Približno petina šol je menila, da so sestavine zadovoljiva podlaga za oblikovanje individualiziranih programov, in enak odstotek jih je navedlo, da so sestavine primerna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa vzgoje in izobraževanja. Le 6,3 % šol je menilo, da so sestavine odločbe popolnoma neustrezna podlaga za individualizirani program vzgoje in izobraževanja, in še manjši delež (1,8 %) šol je navedel, da je po njihovem mnenju vsebina odločbe popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa vzgoje in izobraževanja ter uspešno delo z otrokom.
Razlogi, hi jih šole navajajo za svoje mnenje o vsebini odločbe o usmeritvi
Utemeljitev mnenja šol o ustreznosti sestavin odločb o usmeritvi je bilo vprašanje odprtega tipa. Seveda se med seboj utemeljitve razlikujejo že glede na to, ali je bilo njihovo mnenje o sestavinah odločb o usmeritvi pretežno negativno (sestavine so popolnoma neustrezna oziroma pomanjkljiva podlaga za oblikovanje individualiziranega programa vzgoje in izobraževanja) ali pa je bilo njihovo mnenje pretežno pozitivno (sestavine so primerna oziroma popolnoma ustrezna podlaga).
Utemeljitve za pretežno negativne odgovore lahko razdelimo predvsem na tiste, ki menijo, da bi del odločbe o usmeritvi otroka moralo biti tudi strokovno mnenje (oz. vsaj tisti del strokovnega mnenja, ki govori o delu v šoli), in na tiste, ki menijo, da bi odločbe morale vsebovati smernice in navodila za oblikovanje ter izvajanje individualnega programa vzgoje in izobraževanja. Oba odgovora smo združili v eno kategorijo, ki smo jo poimenovali »Šole želijo podrobnejše informacije«.
Utemeljitve za pretežno pozitivne odgovore pa lahko razdelimo predvsem na tiste šole, ki pravijo, da so odločbe o usmeritvi in strokovna mnenja izdelani na podlagi dogovarjanja med šolo, starši ter komisijo za usmerjanje in so zato ustrezna podlaga za oblikovanje individualnega programa, ter na tiste šole, ki menijo, da je prav, da sta avtonomnost in strokovna presoja glede oblikovanja individualnih programov prepuščeni šoli in da lahko strokovnjaki le na podlagi lastnega poznavanja otroka oblikujejo ustrezen individualizirani program. Prvo kategorijo odgovorov smo poimenovali »Odločbe nastanejo v dogovoru staršev, šole in komisije«, drugo kategorijo pa »Avtonomnost šol pri delu z otroki s posebnimi potrebami je dobrodošla«.
100,0% 80,0 % 60,0 % 40,0 % 20,0 % 0,0 %
81,1 %
šole želijo podrobnejše Informacije
Odločbe nastajajo v Avtonomnost dogovoru šol je dobrodošla staršev, šole In komisije
Slika 2: Razlogi za mnenje o vsebini odločbe o usmeritvi
Kar 81,8 % šol, ki so na vprašanje odgovorile, je podalo utemeljitve za svojo ocenitev sestavin odločbe o usmeritvi v smislu, da bi želele imeti v odločbah o usmeritvi navedene podrobnejše informacije. Med odgovori te kategorije v anketnih vprašalnikih lahko najdemo utemeljitve, kot so: šola bi morala imeti vpogled v strokovno mnenje, da bi lahko oblikovala ustrezen individualizirani program vzgoje in izobraževanja, vpogled v odločbo pa šola dobi le, če v to privolijo starši; odločba o usmeritvi je le upravni akt, ki zgolj citira zakone ter ne podaja navodil za prilagoditve in smernic za delo; učitelji večinoma nimajo izkušenj s poučevanjem otrok s posebnimi potrebami, zato bi potrebovali konkretnejše napotke; iz odločbe niso dovolj razvidne otrokove značilnosti, da bi lahko oblikovali prvi individualizirani program, še posebej če otroka na šoli ne poznajo.
Drugo kategorijo odgovorov, da odločbe nastanejo v dogovoru staršev, šole in komisije za usmerjanje, je podalo 4,7 % šol. Te šole so menile, da je zaradi poznavanja in dogovarjanja med vsemi sodelujočimi mogoče oblikovati ustrezen individualizirani program vzgoje in izobraževanja ne glede na vsebino odločbe o usmeritvi.
Med šolami, od katerih smo prejeli izpolnjene anketne vprašalnike, pa smo odgovore 13,6 % šol uvrstili v kategorijo odgovorov, ki pravijo, da je avtonomnost šol pri delu z otroki s posebnimi potrebami dobrodošla. V to kategorijo smo združili odgovore, kot so: kljub strokovnemu mnenju in odločbi o usmeritvi morajo strokovni delavci sami spoznati otroka in na podlagi tega oblikovati indivi-du-alizirani program; prav je, da je avtonomnost in strokovna presoja prepuščena šoli; v odločbah so podane osnovne informacije, na podlagi katerih lahko šola izvede diagnostiko, na podlagi te pa se pripravi in izvaja individualizirani program _
Zanimalo nas je tudi, kako se utemeljitve razlikujejo glede na to, kakšno je bilo mnenje šol o ustreznosti sestavin odločb o usmeritvi.
Šole, ki so odgovarjale, da so sestavine odlo~be o usmeritvi popolnoma neustrezne ali pomanjkljive, so kot utemeljitev za svojo odlo~itev v 98,6 % navajale odgovore, ki smo jih združili v kategorijo »Šole želijo podrobnejše informacije«. Le 1,4 % teh šol pa je odgovorilo z odgovori, ki smo jih opredelili kot »Avtonomnost šol je dobrodošla«.
Med šolami, ki so odgovorile, da so sestavine odlo~be o usmeritvi primerna ali popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa, so utemeljitve za svojo odlo~itev podajale bolj raznoliko. Z odgovori, ki smo jih združili v kategorijo »Šole želijo podrobnejše informacije«, je kljub svoji pozitivni ocenitvi odlo~be odgovorilo 25,7 % šol, vendar ob podrobnejši analizi vidimo, da med njimi ni nobene šole, ki je odgovorila, da so sestavine odlo~be popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa, ampak le tiste šole, ki so navedle, da so sestavine odlo~be primerna podlaga. Z odgovori, ki smo jih poenotili kot »Odlo~be nastanejo v dogovoru med starši, šolo in komisijo«, je odgovorilo 14,3 % šol, ki so izrazile pretežno pozitivno mnenje o sestavinah odlo~b o usmeritvi. Ve~ina šol, ki so izrazile pretežno pozitivno mnenje o sestavinah odlo~b o usmeritvi, pa je odgovorila z odgovori, ki smo jih združili v kategorijo »Avtonomnost šol je dobrodošla«. Ob podrobnejši analizi celo vidimo, da med šolami, ki so odgovorile, da so sestavine odlo~be o usmeritvi popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualnega programa, razen utemeljitev »Avtonomnost šol je dobrodošla« ne najdemo drugih kategorij odgovorov.
Kakor koli, veljalo bi razmisliti o dejstvu, da kar 81,8 % šol meni, da bi bilo dobrodošlo, ~e bi odlo~be o usmeritvi vsebovale natan~nejše smernice za delo z vsakim posameznih otrokom. Vsekakor menimo, da bi bilo smiselno z otrokovimi posebnimi potrebami oz. z zadovoljevanjem otrokovih posebnih potreb seznaniti poleg staršev tudi šolo oz. u~itelja, ki bo z otrokom delal pri pouku. Navsezadnje je u~itelj strokovni delavec, ki bo otroku skušal zagotoviti optimalno zadovoljevanje njegove posebne potrebe, to pa je gotovo oteženo, ~ez njo ni natan~no seznanjen. Prav tako je u~itelj namre~ kot strokovni delavec dolžan varovati osebne podatke otroka ter s tega vidika posredovanje smiselnih in potrebnih podatkov o otrokovih posebnih potrebah u~iteljem oz. drugim strokovnim delavcem šole ne more ogrožati otrokove osebne integritete oz. varovanja njegovih osebnih podatkov. Prepri~ani smo, da bi se posredovanje podatkov o otrokovih posebnih potrebah, povezanih z vzgojno-izobraževalnim delom, kot izjemno koristno izkazalo predvsem v primerih, ko se neka šola ali u~itelj še ni imel priložnosti natan~neje seznaniti s posameznim otrokom s posebnimi potrebami pred njegovo vklju~itvijo v to šolo.
Predlogi šol za spremembe v postopku usmerjanja
Kakor pri drugih vprašanjih odprtega tipa smo tudi pri vprašanju o spremembah, ki jih predlagajo šole, odgovore združili v ve~ skupin, glede na njihovo smiselno povezovanje. Na vsakem izpolnjenem anketnem vprašalniku smo upoštevali vse odgovore, ki jih je šola navedla.
35,0 % 30,0 % 25,0 % 20,0 % 15,0% 10,0% 5,0 % 0,0 %
34,7 %
^2^
2,3 %, , o/
fes ^^	I -r^
I I I fTi
I liitf lil „
s f I 11 |o f 1 i
I r i H'" II ii I
■g 0)
Slika 3: Delež šol, ki so predlagale posamezno spremembo
Med vsemi šolami, ki so odgovorile na vprašanje o predlogih za spremembe, je bilo 7,4 % takih, ki so navedle, da v postopku usmerjanja ne želijo nobenih sprememb. Zanimalo nas je, ali so to iste šole, ki so na vprašanje o ustreznosti sestavin odločbe o usmeritvi odgovarjale, da so sestavine primerne oz. popolnoma ustrezne. Ugotovili smo, da je med šolami, ki so odgovorile, da v postopku usmerjanja ne želijo nobenih sprememb, 53,8 % šol odgovorilo, da so po njihovem mnenju sestavine odločbe o usmeritvi primerna podlaga za oblikovanje indivi-dualiziranega programa, 30,8 % jih je odgovorilo, da so sestavine zadovoljiva podlaga za oblikovanje individualiziranega programa, 15,4 % pa jih je navedlo, da so sestavine odločbe pomanjkljiva podlaga za oblikovanje individualizirane-ga programa. Nobena od šol, ki so odgovorile, da v postopku usmerjanja ne želijo nobenih sprememb, ni navedla, da so sestavine odločbe o usmeritvi primerna ali popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa. Lahko se torej vprašamo, zakaj nekatere šole ne predlagajo nobenih sprememb, ko pa vendarle z odločbami o usmeritvi niso zadovoljne. Ali je torej strah pred spremembami in novostmi večji kot želja po izboljšanju?
Med šolami, ki so na vprašanje o ustreznosti sestavin strokovnega mnenja in odlo~be o usmeritvi za oblikovanje individualiziranih programov odgovorile, da so sestavine primerna ali popolnoma ustrezna podlaga, je 17,9 % šol navedlo tudi, da v postopku usmerjanja ne želijo ni~esar spreminjati. Še ve~ji delež teh šol, ki so menile, da so sestavine primerna ali popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa, je kot predlog sprememb za postopek usmerjanja navedlo skrajšanje postopka usmerjanja in poenostavitev s postopkom povezane birokracije. Takšnih šol je bilo 33,3 %. Druge izmed šol, ki so odgovorile, da so sestavine odlo~be primerna ali popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa, so navedle posamezne raz-li~ne in razpršene predloge za spremembe. Vidimo torej, da ve~ina šol, ki so navedle, da so sestavine strokovnega mnenja in odlo~be o usmeritvi primerna ali popolnoma ustrezna podlaga za oblikovanje individualiziranega programa, tudi ni imela zelo številnih predlogov za spremembe v povezavi z vsebino ali potekom postopka usmerjanja. Pravzaprav je bil njihov najpogostejši odgovor, da bi želeli odlo~be o usmeritvi pridobiti hitreje po vložitvi predloga za usmeritev, naslednji najpogostejši odgovor pa je bil, da ne predlagajo nobenih sprememb, kar oboje potrjuje, da so s sestavinami odlo~b o usmeritvi na splošno zadovoljne.
Najve~ šol je med svojimi predlogi za spremembe postopka usmeritve navedlo željo po hitrejšem in preprostejšem reševanju predlogov za usmeritev (34,7 % šol, ki so odgovorile na to vprašanje). Zaradi novosti pri postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, ki so jih prinesle zadnje spremembe zakonodaje, ni presenetljivo, da postajajo komisije za usmerjanje in drugih sodelu-jo~ih v postopku usmerjanja preobremenjene, kar je najbrž tudi poglavitni razlog za nekoliko daljše ~akanje na odlo~be o usmeritvi. Prav tako lahko predpostavimo, da bodo šole s~asoma bolje spoznale celoten postopek usmerjanja in bodo zato v zvezi z njim ~utile manj obremenitev.
Naslednji najpogostejši predlog za spremembe je bilo intenzivnejše sodelovanje med šolo in komisijo za usmerjanje, kakor tudi s starši; to je predlagalo 22,7 % šol, ki so odgovorile na vprašanje. V to skupino odgovorov smo vklju~ili tudi odgovore, ki so navajali, da predlagajo, da bi bil en ~lan komisije za usmerjanje predstavnik šole, kamor je otrok vklju~en, ali ustanove, kamor je bil otrok vklju~en pred postopkom za usmerjanje, in druge podobne odgovore. Sodelovanje in izmenjava informacij bi bila gotovo pozitivna za vse vklju~ene in bi olajšala in pospešila delo vseh. Hitrejše izdajanje odlo~b, bolj poglobljena obravnava vsakega posameznega otroka in boljše sodelovanje s šolo bi bili omogo~eni predvsem s profesionalizacijo dela komisij za usmerjanje. Na tem mestu pa moramo poudariti tudi, da smo med komentarji na anketnih vprašalnikih naleteli tudi na šole, ki so imele izrazito pozitivno mnenje o sodelovanju med šolo in komisijo za usmerjanje.
Sorazmerno pogost in po našem mnenju pomemben je predlog za aktivnejše izobraževanje vseh strokovnih delavcev o vseh vidikih vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, ki ga je kot predlog sprememb navedlo 14,2 % šol. Menimo, da bi bilo to potrebno ne le v strokovnem izpopolnjevanju in nadaljnjem izobraževanju ter usposabljanju u~iteljev in drugih strokovnih delavcev,
temveč nujno tudi v sklopu dodiplomskega izobraževanja vseh strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.
Prav tako pomembna in po našem mnenju povezana sta sklopa predlogov, ki govorita o želji po natančnejših navodilih za oblikovanje in izvajanje indivi-dualiziranega programa ter o želji po predstavitvi strokovnega mnenja tudi ustanovi, kamor je otrok z odločbo usmerjen. Med šolami, ki so na vprašanje o predlogih za spremembo postopka usmerjanja odgovorile, je 13,1 % šol navedlo željo po natančnejših navodilih za oblikovanje in izvajanje individualiziranega programa vzgoje in izobraževanja, 9,6 % šol pa je navedlo željo po tem, da bi bilo strokovno mnenje predstavljeno tudi šolam. Večinoma smo lahko videli, da šole menijo, da bi obe spremembi olajšali njihovo delo in zmanjšali preobremenitve (tudi otrok), ki nastajajo zaradi podvajanja izvajanja posameznih postopkov prepoznavanja otrokovih specifičnih posebnih potreb. Hkrati pa so šole izrazile mnenje, da s predstavitvijo strokovnega mnenja tudi šolam (pri čemer so predlagale različne rešitve: od vključevanja celotnega strokovnega mnenja v odločbo do ustne predstavitve posameznih delov strokovnega mnenja komisije za usmerjanje) varovanje osebnih podatkov ne bi bilo ogroženo, saj so to podatki, ki bi omogočili le bolj kakovostno in hitrejše zagotavljanje pomoči. Prav tako menijo, da so kot strokovna in profesionalna ustanova dolžni zagotavljati varovanje osebnih podatkov tudi sami, zato menijo (v komentarjih posameznih anketnih vprašalnikov), da je popolna neseznanitev s strokovnim mnenjem (tudi s tistim delom o otrokovih vzgojno-izobraževalnih posebnih potrebah in zadovoljevanju le-teh) nesmiselno. Pridružujemo se mnenju, da bi bilo smiselno, če bi bila šola tudi po uradni dolžnosti soudeležena pri ugotavljanju otrokovih posebnih potreb ter pri določanju načinov izpolnjevanja teh posebnih potreb in z otrokovimi posebnimi potrebami, ki jih je dolžna izpolnjevati, tudi podrobno seznanjena.
Kljub številnim argumentacijam, predstavljenim širši javnosti, in vse večjem zavedanju pomena otrokovih in človekovih pravic je 11,9 % šol navedlo, da predlagajo omejitev vpliva staršev na usmeritev otroka. Kot utemeljitve tega predloga so šole navajale pritiske, ki jih starši izvajajo na komisije za usmerjanje pa tudi na šole same, ter na drugi strani tudi, da starši ovirajo postopek, kadar predloge za uvedbo postopka o usmeritvi podajo šole. Šole namreč menijo, da bi bilo smiselno hkrati z možnostjo, ki so jo šole dobile za podajanje predloga za uvedbo postopka usmerjanja, za starše obvezujoče določiti tudi njihovo sodelovanje v primeru, ko uradni organi odločijo, da je predlog upravičen, in začnejo postopek usmerjanja. Menimo, da bi se ob profesionalizaciji komisij ter uzakonjenem sodelovanju šol in komisij za usmerjanje pri oblikovanju strokovnih mnenj in odločb o usmeritvi tem težavam lahko povečini izognili.
Problem kratkotrajnosti izkušenj in zakonskih možnosti izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v rednih programih vzgoje in izobraževanja se kaže tudi v odgovorih šol, ki navajajo pomanjkanje ustreznega strokovnega osebja. Med šolami, ki so na vprašanje odgovorile, jih namreč 9,0 % šol navaja, da imajo težave pri izpolnjevanju v odločbah o usmeritvi podanih kadrovskih zahtev za izvajanje dodatne strokovne pomoči, kakor tudi na splošno težave pri iskan-
ju strokovnega osebja za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.
Drugi predlogi za spremembe so bili podani redkeje, v manj kot 5,0 % primerov šol, ki so odgovorile na vprašanje. Med temi šolami jih je npr. 2,3 % navedlo, da bi bilo po njihovem mnenju nujno, da bi komisije pred usmeritvijo posameznega otroka preverile, ali šola lahko izpolni pogoje za vključitev posameznega otroka s posebnimi potrebami, prav tako 2,3 % šol pa je navedlo, da bi bilo pozitivno, če bi se izvajala tudi supervizija ali nadzor izvajanja določil odločbe o usmeritvi in individualiziranega programa. Zelo zanimiv je bil predlog 2,3 % šol o tem, da želijo več svobode pri izbiri izvajalca dodatne strokovne pomoči, na drugi strani pa je 1,7 % šol menilo, da bi moral biti izvajalec dodatne strokovne pomoči v odločbi natančno naveden, kar so utemeljevale predvsem s tem, da se ne bi tako z dodatno strokovno pomočjo krpalo ur tistih strokovnih delavcev, ki drugače nimajo izpolnjene polne delovne obveznosti. Sprašujemo se, ali gre pri obeh skupinah šol za odločbe, ki so bile izdane v različnih obdobjih (npr. pred sprejetjem obeh pravilnikov (2003) oz. po sprejetju), ali pa se odločbe razlikujejo tudi od komisije do komisije.
Prav tako redko pa med predlogi šol za spremembe najdemo zanimiv, vendar zakonsko neizvedljiv predlog, da bi bilo zelo pomembno, da bi predvsem spremenili odnos do oseb s posebnimi potrebami in do vzgoje in izobraževanja teh otrok.
Med »druge« smo uvrstili odgovore, kot so predlogi za manjše vsebinske spremembe določb, kakor npr. povečanje števila ur dodatne strokovne pomoči ^ Zanimiv pa je po našem mnenju predlog, ki smo ga zasledili le dvakrat, in sicer predlog o možnosti izvajanja prilagojenega izobraževalnega programa z nižjim izobrazbenim standardom v rednih oddelkih v osnovni šoli oz. za možnost zniževanja izobraževalnih standardov vsaj na posameznih področjih, ki bi jih bilo še vedno mogoče izvajati v rednih oddelkih vzgoje in izobraževanja, saj bi tako otroku omogočili socialno integracijo in hkrati uspešno napredovanje. In to bi vsekakor bila usmeritev k možnostim prožnejšega izvajanja in prehajanja v kon-tinuumu programov za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.
Sklep
Že v uvodu smo poudarili, da smo na podlagi analize izpolnjenih vprašalnikov iz naše raziskave ugotovili, da šole ne izražajo zelo očitnega neodobra-vanja določil zakonodaje za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Največ komentarjev in predlogov za spremembe so bile deležne odločbe o usmeritvi. Predvsem se je izkazalo, da želijo šole hitrejše obdelovanje predlogov za usmerjanje, vključenih več informacij v podporo izvajanja vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ter tesnejše in učinkovitejše sodelovanje s komisijami za usmerjanje. Rešitev za omenjene težave vidimo predvsem v profesionalizaciji delovanja komisij za usmerjanje, kar bi komisijam omogočilo učinkovito in poglobljeno delo, hkrati pa tudi dejavnejše sodelovanje s šolami. Nadaljnje spremembe bi bilo tako treba usmeriti v prilagoditve zakonskih do-
locb, kakor so seznanjanje šole z vsebino strokovnega mnenja in možnost prožnejšega izvajanja programov in prehajanja med progami vzgoje in izobraževanja, ter tako zagotoviti zagotoviti bolj enake možnosti za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.
Literatura
Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (2003). Ur. l. RS, št. 54/2003. Pravilnik o postopku usmerjanja otrok s posebnimi potrebami (2003). Ur. l. RS, št. 54/2003. Vršnik Perše, T. (2005). Integracija otrok s posebnimi potrebami - analiza sprememb zakonodaje vzgoje in izobraževanja ter njeni učinki. Delovno gradivo za doktorsko disertacijo.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2000). Uradni list Republike Slovenije, 54, str. 7105-7110.
VRSNIK PERSE Tina, Ph.D.
CURRENT LEGISLATION CONCERNING CHILDREN WITH SPECIAL NEEDS FROM THE PRIMARY SCHOOL ASPECT AND PROPOSALS FOR CHANGE
Abstract: The article is based on research into the effects of introducing the current legislation concerning educating children with special needs on the actual practice in primary schools. We focused on presenting opinions of primary schools about the decision on placement which the schools in our research exposed as an especially sensitive area since they believe that decisions on placement do not provide enough information for the formation of an individualised programme. In addition to the opinion of the school, the article also presents the reasons schools give for their opinions about the contents of decisions on a placement where it shows that in decisions on placement the school would like to obtain more specific information about the child's special needs and their satisfaction. Simultaneously, the article presents some other proposals for changes in the placement procedure.
Keywords: children with special needs, decisions on placement, individualised programme, procedure of placement, proposals for changes in the placement procedure.