Povest o najdeni uri i. Hy/?roč, poleten dan je bil. Pekoče solnce je žgalo •-*¦ trudnemu poljedelcu v znojno obličjc in trdi grudi v ovenelo zelenje. V tistem poletnem času je bilo, ko kmečki ljudje največ pretrpijo v neznosni vročini na svojih poljih in travnikih. Jarki in mlake so se sušile, in njihovo gosto blato je zasmradilo vso okolico. Žabe so žalostno regljale na večer, ko je mrak legel na od solnca segreto zemljo. Ljudje so tožili, kaj bo, ako se jih Bog ne usmili in jim ne pošlje prepotrebnega dežja. In tistega soparnega poletnega dne sta čemela na vrtu Šinkovčeve hiše domači Mihec in njegov tovariš, sosedov, to se pravi Boštjanov Jakec. Vesela sta bila svojih mladih, brezskrbnih dni in igrala sta se različne igre. Zdaj to, zdaj ono, kakor jima je katera prišla na misel. 6' 84 Lepo je bilo namreč na Šinkovčevem vrtu. Sredi vrta je visel poševno s svcjim starim deblorn okroglec in se ponašal z zelenimi jabolki v najlepšem razvoju. Nedaleč strani pa sta ga stražili dve dvojčki ¦— setnišči. Tudi te dve sta bili polni lepega sadja. In močan, ne ravno visok plot je ločil vrt od mimo-držeče poti. Tam pod okroglecem sta imela svoje veselje Mihec in Jakec. »Ti. Mihec, veš kaj? Tukajle pod vašim okrog-lecem se najde vsakovrstna reč; poglej, kaj mi je prišlo v roke,« izpregovori Boštjanov Jakec in po-nudi Mihcu male, štirioglate, lesene ploščice, s kakršnimi sta imela navado delati hišo. Take plo-ščice so dajali vaškim fantičem in deklicam za igrače Hrastov oče, ki so bili mizar. Niso bile sicer tako umetno narejene in uglajene, kakor jih vidite na sliki, ker s takimi se morejo ponašati le gosposki otroci. Na deželi se zadovoljijo otroci s preprosto igračo. »Čudno, da si jih. našel ravno tu pod okrogle-cem,« se začudi Mihec. »Kaj čudno! Nič čudno! Glej, kopal sem s tole krevljo, pa so se mi kar naenkrat pokazale iz zemlje.« »Ampak veš, ti Jakec, meni se to zdi čudno, kako so prišle semle. Poglej jih: čisto nove so, kot bi jih bili Hrastov oče ravnokar odžagali in dali nam otrokom.« »E, beži kaj! V zemlji ostane vse Iepo in sveže. Ne veš tega, Mihec,« meni Boštjanov. »Kdove, kdaj si se že ti igral z njimi, potlej si jih pa zakopal tukajle noter, da bi jih nihče ne dobil. E, si navihan ptiček, ti Mihec! Meni si jih morda hotel skriti ?! Mihec malo pomisli, če bi utegnilo biti na tem kaj resnice. Pa čimbolj je premišljeval, tembolj jasno se je zavedal, da tega ni storil nikoli. A — morda je pozabil? — NoT to je mogoče, in zato odvrne svojemu tovarišu: »Morda že, pa se ne spominjam.« Par trenotkov vlada molk. Tišino prekinc Jakec z besedami; »Veš kaj, Šinkovčev, jaz pa tako pravim: Kjer se najdejo takele deščice, tam se najde še kaj dru-gega, kaj lepšega-------« »Beži, beži, kaj naj bi se našlo. Saj tudi tele deščice, kdcsive odkod so prišle. Same od nikoder. Morda nama jih je kdo nalašč nastavil, da bi nama s tem napravil veselje. Postaviva iz njih hišo, lepo in visoko, kot jo znava in kot sva jo že velikokrat postavila.« »Za to bova imela še čas. A sedaj kopljiva globlje! Videl boš, da bova še kaj našla na tem kraju. Stavim, da se bo tukajle n a š 1 a u r a. To je takšen kraj, kjer se rado kaj najde.« »Pojdi, pojdi, Jakec, solit se s takimi čenčami. Ura — in pod našim okroglecem. Ta je bosa.« »Bosa gori, bosa doli. Pravim in pravim, da se bo tu v zemlji našla ura. Boš pa videl potlej, če ne bo res.« — In Jakec revskne parkrat z grebljo v zemljo. Ko revskne tretjikrat, se kar zablešči ura, lepa in svetlikajoča. Mihec osupne, ko mu jo pomoli Jakec s pristavkcm: »Ti mi nisi verjel, jaz pa sem vedel, da mora biti... In bilo je, kot vidiš.« »Ta ura je našega očeta. Seveda je! Včeraj so jo pogrešili, in zvečer so mene izpraševali, če sem jo kje videl. Lej, sedaj je pa tu. In kako je sem prišla? — Jakec, povej...« »0, jaz je do danes nisem še nikoli videl, te ', ure,« se hiti opravičevati Jakec, vtikajoč se med Mihčeve besede. »I, pa vendar. Kdo pa ti je povedal, da je ura zakopana pod našim okroglecem? Kar tako nisi roogel vedeti.« »I no, zdelo se mi je; pa, pa, no seve, potle} sva jo pa našla.« Jakec je prihajal v vedno večjo zadrego. Že je j imel na jeziku, da bi povedal Mihcu resnico in ga j nagovoril, naj prosi zanj pri svojih starših. Toda tega j ni storil. Mihcu pa se je vse to zdelo tako nenavadno, nevsakdanje. Že je imel razlago na jeziku, pa jo je zamolčal, ker ni maral žaliti Jakca. »Hm, Ampak oče so meni pravili, da jim je tudi verižica izginila z uro. Oboje skupaj. Jaz pra-vim: Kjer je ura, mora biti tudi verižica. Kdor je 86 ukradel, je ukradel vse skupaj, in gotovo tudi vse skupaj skril.« »Pa jaz je nisem ukradel, veš, Mihec,« se izgovarja jecljaje Jakec. »Ampak to ti pa rečem, da zastonj iščeva tu verižice. Ne bo je. Vem, da je ne bc. Tako pravim, da bo verižica najbrže tam gori na bregu za tisto veliko Kajžarjevo skalo. Tamkaj se marsikaj najde. Ne rečem dvakrat, da ni verižica skrita pod tisto skalo. Pojdiva le pogledat, in videl boš, da imam jaz prav. Kaj bi tega ne vedel! Kaj-žarjevemu Tcnetu je izginil onidan klobuk. Zastonj ga je iskal po vseh koncih in krajih. In šele pred-včerajšnjim, ko sva se na bregu igrala, sva ga našla po naključju gcri pod Kajžarjevo skalo. Vesel je bil Tone najdenega klobuka, in vesel boš tudi ti najdene urine verižice. Le hiti za mano!« »Povem ti, Jakec, da se meni zdi nespametno, verižico iskati kje drugje, kakor tam, kjer je bila ura. Kjer je en čevelj, je navadno še tudi drugi. Čemu bi hodila gori na breg, ko je pa verižica tu v zemlji. Le koplji še malo, pa boš videl.« Nerad je sicer kopal Jakec, ker je dobro vedel, da verižice ni tam. Vendar je to storil radi lepšega. Ko pa verižice le ni bilo, se je i Mihec sprijaznil z mislijo, da bi utegnila res biti verižica pod Kaj-žarjevo skalo. Urnih korakov jo pobrišeta z Jakcem tja gor prcti Kajžarjevim. Tam skoči Boštjanov Jakec za skalo, seže z roko podnjo, in v tem hipu se zasveti v njegovi roki urina verižica. Takoj jo spozna Šinkovčev Mihec, da je njegovega očeta. Tiho, brez besede korakata z brega. Ko pa koračita že proti Šinkovčevi hiši, reče Jakec: »Le povej očetu, na kako čuden način sva našla vse to .. . In reci, da jaz nisem nič ukradel. Še s a n j a 1 o se mi ni o tem. Pa Bog ne daj, da bi kaj zinil komu drugemu, kako sva našla uro in verižico. Utegnil bi drugi pot kdo drugi izvohati in najti, midva bi se pa obrisala pod noscm. To pa še zmerom pravim, da je pod vašim okroglecem na vrtu tak kraj kot pod Kajžarjevo skalo. In v takih krajih se rado kaj najde.« 87 Pa je odšel Jakec zamišljen in s povešeno glavo