Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Fišc Gradimir.) (Dalje.) §.4. K lirični poeziji (katera ima svoje ime od lire, s katerim orodjem so v starih časih petje spremljali) spada: pesen, elegija, oda in himna. — Pesen je priprost izraz kakega občutka, to se ve v prijetni obliki in blagoglasni besedi. Pesni so svete in posvetue, pa tudi narodne in umetne, kar sem uže omenil. — Elegija, tudi žalostiuka imenovana, je ona lirična pesen, ki izrazuje milo-tožne občutke. — Oda je pesen, ki z visokim navdušenjera visoke misli v visokih besedah javi. — Himna je oda v slavo božjo. §. 5. Epične pesni razpadajo po različnosti oblik v: epos, roman, novelo, poetično povest, idilo, pravljico, legendo, basen, parabulo, romanco in balado. — Epos je množina junaških pesnij (t. j. takih pesnij, v katerih se opevajo slavna dela narodnih junakov), ki so zložene v umetno celoto. Epos more biti naroden ali umeteu. Narodni epos je zložen iz naiodnih pesnij (n. pr. Iliada in Odiseja). Umetni epos, tudi epopeja imenovan, obstaja iz umetnih pesnij. V epopeji nahajamo junaka (t. j. glavno osebo vsega čina), krog katerega se dejanje suče. — Roman je epos v prozi. — Novela je okrajšan roman. — Poetiška povest je eposu sorodna, samo nij tako obširna in globokomiselna. — Idila je pripovest, ki nam kaže srečo, katera se nahaja osobito v tihem, priprostem živenji na kmetih. — Pravljica je izmišljena povest, v kateri vidimo delajoče: ljudi, živali, duhove in druge naravske sile; v njej se — rekel bi — zrcali nekako otroško verovanje v čudeže. — Legenda je epična pesen, ki pripoveduje pobožna in čudesna dejanja iz zgodovine svetih in bogoljubnih mož. — Basen je poučna povest iz živalskega živenja; v njej nahajajoča se morala (podučilo) stavi se spred njo ali za njo; časih se celo opušča in tedaj mora čitatelj sam iztaknoti Bmoralo". — Parabula je povest, katera nam s kako primero ne kaže le kakega vodila za živenje, temveč tudi kako višo resnico iz človeškega živenja; v parabuli delujejo skoro zmerom Ie ljudje. Najlepše parabule nahajamo v novem testamentu. Romanca in balada ste poetični popis dejanj, šeg in navad. Pesni le-te nagibljejo nas k občudovanju, vžigljejo nam domišljijo in mečijo nam srce. Da-si ji v novejši poeziji nekateri ne ločijo strogo druge od druge, nabajamo vender bistvene razlike mej njima, in te so: 1. Romanca je daljša, obširuiša; balada pa krajša, jedrnatiša. —2. Romanca je bolj veselega, balada bolj skrivnostnega značaja. 3. Pri romanci nadvladuje epični element, pri baladi lirični. 4. Romanca je za petje; balada pa se ne da peti. 5. V romanci prevaguje pretekli čas, v baladi pa sedanji. 6. Romanca je španjskega izvora, balada italijanskega. K pesnim, ki nas poučujejo (tedaj k poučnim ali didaktičnim pesnim), spada tudi alegorija ali pripovedno-naučna pesen. Ta nam poočituje kak predmet po kaketn drugem predmetu, ki je prvemu podoben in nam umljivejši. Prekrasne alegorije nahajamo v hebrejščini in v sv. pismu novega zakona. — K poučnim pesnim štejemo tudi satiro in epigram. Satira graja človeške slabosti in jih poboljšati skuša ali pa neumnosti tega sveta na smeh postavlja. Epigram je prav kratek pesnišk izdelek, ki ostro piči ali ima sploh jedernat bistroumen zavinek. §. 6. Dramatika je poezija, katera ima nalogo, da nam po več osebah kako resnično ali izmišljeno dogodbo tako kaže, kakor bi se vršila ravnokar pred našimi očmi. Dramatika obsega tragedijo, šaloigro, dramo in burko. — Tragedija, tudi žaloigra imenovana, je dramatično delo, ki nam kaže živenje z resnejše strani. V njej gledamo človeka, borečega se s svetom in z usodo; usmiljenje, strah in groza nas prošinjuje, videče, kako v tem boji onemaga in poginel Šaloigra ali komedija, kažoč živenje z vesele njegove strani, je slika kacega resničnega ali izmišljenega družinskega dogodjaja, ki se živim govorora, zdravim dovtipom in humorom smeši človeške slabosti in napake, a le za to, da nas poboljša. Dejanje zaključuje se veselo in povoljno. Drama je dramatično delo, ki nam enako tragediji kaže borečega se junaka, kateri pa iz zapletek zmagonosno izhaja. Drama torej nij skozi in skozi tragičnega značaja, ampak ima tu in tam kaj smešnega; ona dela nekako sredino mej tragedijo in šaloigro. Burka je kratko dramatično delo, ki nam predočuje kako smešno dejanje v čudnem, frapantnem in jako živahnem razvoji. Ako združimo drarao z muziko in petjera tako, da delajoče osebe ne govore, ampak pojo, potem dobimo opero ali spevo- igro. če razpravlja opera resnoben predmet, imenujemo jo resnobno opero (opera seria); ako jej je predmet šaljiv, nazivljemo jo šaljivo opero (opera baffa). Manjše opere zovemo operete. * * * Po tem razlaganji različnih oblik v poeziji in prozi, koje sem napisal v korist neveščemu tovarišu, prehajam k pravi rešitvi svoje zadače. Nikakor ne trdim, da bi se moralo prav tako — in nič drugače — razlagati v ljudskih naših šolah, kakor bodem jaz tukaj kazal; saj je znano, da Bveč potij pelje v Rimu. Pričujoče moje delce naj se smatra le kot skromen poskus. Ako je bodo tudi drugi tovariši mogli s koristjo upotrebljevati, veselilo me bo jako; a še radostnejši bodem, če morda to delce spodbudi spretnišega sotrudnika, da nam napiše boljše delo na to stranl nZačetek vsak — je težak", to naj se blagovoljno pomisli! .... Omeniti moram še, da bodem razpravljal le ob onih pisateljib, ki so pred poedinimi sestavki v naših ljudsko-šolskih berilih podpisani. Na nepodpisane ali le s kako chiffro označene spise ne morem se ozirati. Obžalovati je, da se pri izdavanji teh beril nijso pod vse berilne koščeke podpisala popolna pisateljska imenal Naj bi se to pri prihodnjih izdavah ne opuščalo! . . .. A zdaj pričnimo z drugira Berilom!