SVOBODA ŽEN. IVANKA. TRST.
Sodobno žensko vprašanje je v glav-
nem vprašanje ženske svobode. O tej svo-
bodi pa vladajo še vedno strašno zmedeni
pojmi. Isti izvirajo iz popolnega nepoznanja
vzrokov in ciljev ženskega gibanja ter so
— poleg cinične sebičnosti — edini vzrok,
da ima ženska emancipacija toliko nasprot-
nikov in sovražnikov.
Te pavšalne in nestvarne nasprotnike
in sovražnike ženske emancipacije navadno
že beseda „emancipacija" tako vznemiri in
razdraži, kai<or da bi pomenjala najne-
poštenejše in najpogrešnejše načelo pod
solncem. V dno duše razžaljeni in razsajeni
začno naštevati baje gorostasne posledice,
ako bi se ženam priznala popolna svoboda.
Ženske da bi zasedle vse službe, katere
sedaj zavzemajo moški, ker bi delale za
manjšo plačo, kakor se že sedaj kaže na
pošti in drugod, moški pa bi morali pri-
jeti za šivanko in kuhalnico ... Ženstvo
da bi se razudalo in nič več da bi ne bilo
najti nežnih in krotkih deklic, ki so sedaj
tako sladka, neobhodna uteha moškemu
srcu. utrujenemu in zbeganemu po javnih
poslih, po življenju v brutalnem svetu ...
Nič več da bi tudi ne bilo pravih srečnih
zakonov ; kajti emancipirana ženska bo
smela, ako bo le hotela — in hotela da
bo baje nedvomno — iskati si zabave po
raznih javnih lokalih, v različnih družbah
in na vsakter način ... In kadar bi prišla
emancipirana soproga o polunoči ali tudi
še-le v jutro zaspana in utrujena domu, bi
jej ubogi mož ne smel nič reči radi tega
in jej nič očitati — saj se je ženskam pri-
znala popolna svoboda, in delati smejo, kar
in kakor se jim poljubi. Ne — tako vskli-
kajo ti užaljeni možje — ne in ne! Žena;
je že po naravi določena za dom in za'
pokorščino. Mož ima skrbeti za eksistenco,"!
a žena mora njemu služiti, ga spoštovati^
ter mu biti udana in pokorna kakor sužnja.*)'j
Na vsa taka  in jednaka izvajanja se :
je v „Slovenki" že opetovano odgovarjalo;^
a   menda ne bo škodilo, ako tudi sedaj
zopet zabeležimo par opazek.
Kar se tiče eksistenčne konkurence
mej možem in ženo, katera je za moške
pravcati „bav-bav", treba pred vsem
pomniti, da ženske niso iz kake ekstrava
gance ali kaprice stopile v eksistenčni boj,
marveč da so jih v ta boj — v polnem
obsegu besede — potisnile in prisilile
razmere oz. posledice socijalnega
razvitka človeške družbe. Ako pa ta
ženska eksistenčna konkurenca moškim za-
res postaja opasna vsled izkoriščanja žen-
skega dela — je to le krivda moških samih.
Zakaj pa moški vseh stanov, v katerih že
delujejo ženske, dovoljujejo, da se istim
daje manjše plače, nego se jih je dajalo
ali se jih daje moškim za isto delo, zakaj
se jih branijo v svoje organizacije ter
zavračajo vsako skupnost interesov in vsako
skupno borbo v varstvo istih. Gospodje
mislijo, da s tem uduše žensko konku-
renco, faktično pa le pospešujejo izkori-
ščanje ženskega dela, v čemer tiči edina
opasnost za moško delo in edini nezdravi
in nepravilni odnošaj v tej konkurenci.
Vedno in vedno moramo namreč imeti
pred očmi neodoljivo dejstvo, da so ženske
prisiljene v eksistenčni boj, prisi-
ljene k delu za vsako plačo, in da bodo de-
lodajalci — bodisi, da je to država ali pa
*) Cisto te besede je v debati o ženskem vprašanju
napram pisateljici teh vistic qe4avno rabil nek Lurnalist^-_
»69
zasebniki — vedno pripravljeni, izrabljati to
okolnost v svojo korist. V svojem lästern in-
teresu bi torej postopali moški, ako bi se zav-
zeli za jednakovrednost ženskega dela ter
zahtevali dosledno za svoje ženske stanovske
tovarišice jednake plače in jednakih pravic.
Potem jim bo žensko delo opasno le še v
slučaju, da bi bilo isto boljše od njiho-
vega — a to za Boga, vendar nikomur ne
pride na pamet...
O nežnosti in krotkosti ženstva, ki bi
se razbili ob emancipaciji, naj ne izgubljam
besed. Kdor ne ve, da le svoboda more
vzgojiti popolnega človeka, popolno ženo,
vredno in zmožno vel'ke ljubezni, in kdor
si mesto prave, popolne žene želi brezpo-
membne, bedaste igračice — je to njegova
stvar, in prepričan sme biti — to bodi po-
vedano v tolažbo vsem takim možem —
da bode kljub vsem zmagam emancipacije
vedno lahko našel žensk po svojem srcu .. .
Glede nesrečnega vpliva emancipacije
v zakonu je pa stvar jako jednostavna. V
zakonu, sklenjenem na podlagi obojestran-
ske osebne svobode, zgubi emancipacija
takorekoč ves svoj pomen in svojo ve-
ljavnost. V takem svobodno — s tem se-
veda nikakor nočemo reči : necerkveno skle-
njenem zakonu, stopi na mesto vsakega
drug-ega prava — ljubezen. To je edina
in vrhovna postava ki sme in mora določati
razmerje mej možem in ženo v zakonu.
Vendar pa je emancipacija žen velevažen
činitelj z ozirom na zakon. Ona namreč
obseza in provzroča možnost popolnoma
svobodnega sklepanja zakonske zveze, kar
je temeljni pogoj za nraven in srečen zakon.
Emancipacija dela pot pravi svobodni, ne-
minljivi in sveti ljubezni mej možem in
ženo, prosti vsake nizkotne sebičnosti in
umazanosti. Taka ljubezen pa mej zakonci
nedvomno izključuje vsako senco nezve-
stobe in tudi vsako naj rahlejšo žalitev na
to ali ono stran in vsako kršenje zakonskih
dolžnosti. V zakonu se emancipacija kot
taka torej popolnoma umakne  ljubezni in
so na to stran gospodje nasprotniki lahko
brez skrbi. Seveda pa emancipacija po
svojem pravilu izključuje zakone, v katerih
bi mož smel postopati z ženo kakor z brez ¦
pravno sužnjo, ki mora biti vesela, da jej
njen gospodar ne meče samo drobtinic,
marveč jej celo dopušča, sedeti za njegovo
mizo ter tudi sicer z njo postopa kakor z
ljubo mu stvarico . . ., ki seveda nima pra-
vice protestirati, ako si on, mož in gospo-
dar, išče zabav in utehe zunaj hiše in pri-
haja domu o polunoči ali pa ob jutranjem
svitu.
Že iz teh opazek je kolikor toliko raz-
vidno, kaj prav za prav pomeni emanci-
pacija in svoboda žen — namreč po pojmih
resnih zastopnic in zastopnikov sodobnega
ženskega gibanja, in ne morda gotovih
razuzdank, katerim je emanaipacija le —
pretveza.
Svoboda, katero zahteva sedanje žensko
gibanje za žene, ni ničdruzega, nego pra-
vica do osebne svobode, ki po naravnem
zakonu pripada vsakemu človeku, ali z
drugo besedo : ta svoboda v svojem bistvu
ni nič druzega, kakor eksistenčno
pravo. O tem pravu pa piše naš dr.
Janez Ev. Krek, bivši drž. poslanec pete
skupine na Kranjskem in po prepričanju
krščanski socijalec, v svojem sedaj izhaja-
jočem »Socijalizmu«*) mej drugim tako-le :
„. . . . Ker pa mora človek živeti, zato
tudi sme živeti, zato ima pravico da
živi. To življenje pa ni samo živalsko,
marveč je tudi osebno. Človek je umno
bitje, ki ima svobodno voljo, zato je oseba.
Pravico ima tedaj, da živi kakor oseba.
Eksistenčno pravo je vsled tega osebno
pravo. Zato pa ne more biti nikdar dovo-
ljeno, da bi se s človekom delalo kakor s
stvarjo, da bi se prodajal In kupoval,
kakor se blago prodaja in  kupuje.**) Su-
*) „Socijalizem". Spisal dr. Janez Ev. Krek. Izdaja
„Slovenska kršć.-socijalna zveza". Ljubljana,
**) Kako radikalno obsoja to načelo reglementirano
prostitucijo !
170
ženjstvo je torej proti natornertiii pfavU.
Sužnjev nima gospodar kot osebnih bitij,
rparveč kakor svojo stvar, svoje orodje.
Eksistenčno pravo potemtakem izključuje
vsako suženjstvo". Dalje piše dr. Krek:
»Prva teh pravic (ki izvirajo namreč
iz človeš. osebnosti) je pravica do osebne
svobode. Brez svobode ni oset^riega življe-
nja. Ko pravimo, da ima človek pravico
živeti kakor oseba, trdimo že s tem, da ima
pravico do osebne svobode. Saj je ravno zato
oseben, ker ima um in voljo in si lahko sam
določa svoje delovanje. Tega pa ne more, če
ni osebno svoboden«. Potem piše dr. Krek:
»Druga važna pravica, ki izvira iz
osebnosti, je pravica osebne enako-
sti. Kot ljudje smo si vsi enaki; nobeden
nima več, nobeden manj osebnih pravic,
ker je natora pri vseh ljudeh enaka člo-
veška natora. V sccijalnem življenju ne
more biti popolne enakosti, kakor smo že
dokazali (to se seveda nanaša na prejšnja
razpravljanja v „Socijalizmu") ; toda z ozi-
rom na eksistenčno pravo in na pravice,
ki so z njimi v zvezi, smo si vsi enaki«.
Govore o t e 1 es nem eksistenčnem pravu
piše dr. Krek mej drugim :
»Clovik pa nima samo pravice ohra-
njati si telesnega življenja, marveč sme
tudi skrbeti, da si je izpolnjuje. Pravico
ima, da si pridobi pripomočkov, s katerimi
si olajša, olepša, oslasti svoje bivanje na
na svetu. Vse to izvira samo po sebi iz
njegovega eksistenčnega prava.
»To pravo ni samo nekakšna pravica
do miloščine. Miloščina se daje le iz lju-
bezni; priznavanje eksistenčnega prava pa je
zahteva stroga pravičnost«. O duševnem
eksistenčnem pravu piše dr. Krek sledeče :
»Človeške osebnosti glavni del je duša.
Po eksistenčnem pravu ima torej vsakdo
tem večjo pravico, da si ohrani in spopol-
nuje svoje dušo, čim višja je duša nad
telesom«.
»V tem oziru ima pravico, da razvija
svoje dušne zmožnosti, svoj um in svojo
voljo. Krivično je torej, Če se komu vzarrié
priložnost  primernega  dušnega  razvoja«.
Tako piše krščanski socijalec dr. Krek
o eksistenčnem pravu. Slovenskemu žen-
stvu nujno priporočamo, da si opetovano
prečita te odstavke, da se mu njih pomen
vtisne globoko v dušo ... To je pro-
gram ženske emancipacije. Na te
odstavke pa opozarjamo tudi one mnogo-
številne Slovence, ki so nasprotni ženski
svobodi — morda se jim vendar posveti
v glavi. . .
Končno smo le še radovedni, kako bi
dr. Krek eventuelno oporekal naši trditvi,
da vse, kar je v »Socijalizmu« napisal o
eksistenčnem pravu, velja za vse človeštvo,
torej tudi za ženske ? To nas res zanima,
kajti, da bi kratko in malo izjavil, da
ženska ni »človek«, o katerem edino go-
vori o razlaganju eksistenčnega prava— tega
vse eno ne moremo verjeti. Vsekako nas
navedena Krekova izvajanja opravičujejo,
da ga smatramo svojim zvestim somišlje-
nikom.
171