184
Žalostna prigodba v Idrijskim rudniku.
(Dopis iz Idrije.)
V torik po vsih svetih (3. Listopada) nas je grozna nesreča zadela. Kmalo po polnoči osledita dva čuvaja ogenj v jami, *) kjer rudo kopljejo, kjer pa ravno nobenima delavca ni bilo. Vun si pomagata, in to na znanje dasta. —
Urno, urno gre nekaj mož in jamnih gospodov v jamo. Pa še niso do ognja, se že tak dim proti njim pervali, de jih le zadušiti hoče, zatorej se vernejo. Štirje, ki hočejo ogenj venderle viditi, pa grejo globokejši v jamo, tode tudi v smert.
Ko jih le noče vun biti, se poda več rudarjev (^knapov) za njimi, jim pomagati, če se jim je kaj per-merilo, pa tudi ti ne pridejo vsi vun. — Strupeni dim jih večidel tako omami,   de ne morejo ne naprej, ne nazaj.
Spet drugi serčni knapi se jim na pomoč v globo-
*) V rudnikih ali rudarskih jamah se dostikrat notranji sopari («;azovi) vnamejo in hud ogenj napravijo; taka je bila mende tudi v Idrii.                                       Vredništvo.
čino jame spuste, in jih začnejo spravljati na dan. Nesreča se kmalo po vsim mestu razglasi. Ljudje vsi prestrašeni od vsih strani vkupej lete. Tudi duhovni in zdravniki so bili berž perpravljeni duhovno in telesno pomoč nesrečnim skazati, in so tudi storili, kolikor jim je bilo mogoče. Nekaj so jih k življenju obudili , trije jim, ko so jih v sveto olje devali, v rokah umerjejo, sedem jih je bilo že prav mertvih iz jame izlečenih, sedem jih je pa še noter ostalo, ko že niso mogli več do njih. Sedemnajst jih je tedej smert storilo, šest ne oženj eni h in enajst oženj enih, ki so ravno toliko vdov in 24 otročičev zapustili.
Milo je bilo viditi, ko so raertve po hišah razna-šali ; britko slišati, ko je vse jokalo, ne le otroci in žene, očetje in matere, bratje in sestre rančih, ampak tudi drugi ljudje.
V četertik po vsih svetih je bil pogreb. Posamesni duhovni so šli s pogrebci po vsaciga merliča posebej ; potlej pa so vsi vkupej vse na pokopališe v svetiga Križa cerkev spremili.
Taciga pogreba še ni bilo v Idrii. Deset merličev z rudarskimi znamnji na vsaciga trugi , je po šest in šest knapov po versti neslo , šestnajst pa jih je z jain-nišarcami (jamskimi lampcami) za vsakim svetilo, vsi v praznični knapovski obleki. Pred mer lic i in duhovni so šli vsi šolarji in šolarce , zadaj pa vsa vsa gospoda in dolga, dolga versta druzih ljudi. Zvonilo je z vsimi per vsih štirih cerkvah, tudi velki zvon v sv. Barbare visokim zvoniku, ki vsak delavnik knape že ob treh zjutrej budi, je žalostno bučal in pel.
Pokopali so vsih deset v eno jamo. — Toliko merličev v eni jami v stric viditi, ki so štiri dni poprej sami zdravi na grobeh svojih rančih molili, to je vse tako giniio , de ni bilo suhiga očesa viditi in de je hotlo vsa-kimu serce v solzah vtoniti. Cestiti gospod tehant bi bili ob ti posebni perložnosti radi neke besede mile tolažbe govorili, pa niso si upali; še le v nedeljo potem so svojim še ginjenim poslušavcam živo in ljubeznivo povedali, kar so jim na grobu povedati želeli, in kar gotovo ne bo brez sadu ostalo.