Vesele praznike! ^a izpolnimo prijateljsko in tovariško svojo dolžnost, želirao vsera dobrim prijateljem in prijateljicam, somišljenikom in somišljenicam, vsern tovarišem in tovarišicam prav vesele velikonočne praznike! V najlepšem letnera času praznuje sveta cerkev Veliko noč, ta praznik vstajenja, praznik zmage resnice nad zlobo in krivico. Prirodne sile in moči, ki so spale v zeralji, so se začele zbujati, in cvetoča mladost objeraa z mehkimi rokarai stvarstvo božje. Po toplem zraku se pretaka tok cvetičnih vonjev, in kipeče pesmi prirodnih pevcev poslušajo naše duše . . . Kako nam vse to prija! Kakor se je odprl pred veo kot tisoč leti grob Zvelicarjev, da je vstal iz njega čist in slaven kot največji zmagovavec, ki je zlomil celo bledi smrti tilnik, tako se nara odpirajo ob teh veselih dneh duše, in iz njih vstajajo misli in želje, ki so nam bile zaspale, a so se prebudile v dobi, ko je zavladalo v prirodi mlado življenje. Trpeli smo ob silni pezi žalostnega raaterijalnega stanja, da smo obupavali sami nad seboj. Kar smo iraeli lepih misli, vse so narn zamrle, kar smo imeli dobrih želja, vse so nam pospale. Ker nam pa je z zadnjo regulacijo naših plač zajamčena lepša bodočnost, so vstali mrtveci v naših dušah in žive, kot so živeli pred smrtjo! In kaj mislimo, kaj želimo? Mislimo — celo prepričani smo — da je naše uciteljstvo od svojega početka pa do danes toliko napredovalo, da ne raoremo z besedo dovoljno označiti tega napredka. In da bo v bodočnosti napredovalo še bolj, to se "nam zdi uraevno samo ob sebi. Tisto slabo mnenje, ki je nekdaj vladalo v najboljših, najomikanejših krogih o našem učiteljstvu, se umika spoštovanju, ki se rau bo končno uraeknilo popolnoraa. Danes nara je prijatelj vsak, kdor iraa razum in srce, kdor pa nima tega, ni z narai, a ni nara ga žal! Ne moremo si kaj, da ne navedemo tu besed, ki jih je zapisal slovenski dnevnik kmalu po regulaciji naših plac.*) Slovejo tako: ,,Kdo je torej izboljšal plače Kranjskemu učiteljstvu? — Zavestno lahko rečerao, da vera in preprieanje, ki ga goje danes vsi naši deželni poslanci o vitalni potrebi ljudske šole, o delovanju, sposobnosti in vnemi našega učiteljstva, ki ni izgubilo tudi v hudih časih čistega kruhoborstva navdušenja do plemenitega svojega dela!" To je res in tudi prav! Učiteljstvo naše to dobro ve, zato je lahko ponosno, da mu je pridobilo prijateljev njegovo delo. Spoštujejo in cenijo pa sarao tisto delo, ki je dobro, plemenito in koristno. S popolnim prepricanjem lahko rečemo, da — najsi se ločirao med seboj v tem ali onem, najsi smo si baš v zadnjem času nekoliko navzkriž učitelji in učiteljice — edini pa smo vsi v izvrševanju svojih dolžnosti, srao zavedni v visokem svojera zvanju, imamo trdno vero v lastno raoč in verno, da smo narodu slovenskemu prepotreben stan, ki rau. odpira neusahljive vire koristnega znanja, vire raorale in značajnosti, a pred vsem vire one tople Ijubezni, ki veže naš rod na rodno zemljo, one ljubezni in vere, ki sta najdražji svetinji našega ljudstva. Zelirno pa iskreno, da bi nam pridobivalo naše delo več in več prijateljev, da bi izginilo vsako nasprotstvo, ki je v zavoro napredovanju ljudskega šolstva. Ljudsko šolstvo pa bo napredovalo tudi bolj iri bolj, če je jak faktor, ki deluje v njem. A ta je raočan, če je1 združen tesno v dobrera prijateljstvu, v pravern tovarištvu. Ceniti se raora sam in spoštovati se mora. Spoštuj se, da boš spoštovan! Ne mislimo tukaj ljubezni in spoštovanja do osebnosti, teraveč mislimo ljubezen in spoštovanje do stvarnosti. In ta poslednja prisili mislečega človeka dostikrat, da se zataji in kroti. Ne sluša pameti, ampak sluša glas srca, ali se pa upre srčni želji in se uda razumu. Vselej pa pazi, da ne trpi stvar zaradi osebe. Bodimo stvarni vsi — vselej! In ko bonio v teh dneh nekoliko počivali od napornega šolskega dela, naj nas objarae dobri duh, ki veje zdaj nad prirodo in ki pošilja sončne žarke k zemlji, da ji mlade staro lice! *) ^Slovenski Narutf" z dne 2. sušca t. 1.