»SLOVANSKA KNJIŽNICA".

Snopič 25. V Gorici, 12. sept. 1394. Cena 12 kr.

jNarodne

pripovedke v 5°ških planinah.

Jz naroda za narod" zbral in napisal A. G.

Tisk. in zal. ,,Goriška tiskarna“ A. Gabršček.

Q/k)€)oX2 feO

Pred enajstimi leti sem nastopil trnjevo
službo ljudskega učitelja nekje v naši krasni go¬
rički Švici; vsega skupaj sem učiteljeval šest let
na treh krajih , dokler nisem vsled bolezni, ka¬
tero sem si nakopal pri vojaških vajah, moral
popustiti ta težavni posel.

Kot ljudski učitelj sem imel najlepso priliko ,
spoznavati čednosti in napake našega ljudstva,
pa tudi proučevati bogati vir jezika, šeg in navad
ter občudovati živo domišljijo priprostih sloven¬
skih pravljičarjev. Da bi otel pozabljivosti, kar
se mi je zdelo dobro in koristno bodisi v jezi¬
kovnem ali kulturnem pogledu, zavel sem pridno
beležiti in potem skrbno spisovati, kakor bi to
narodno blago pripravljal že takrat za tisek.
Svoje zapiske nenavadnih in v književnem jeziku
neznanih besed ter šeg , navad, pregovorov, vraž
itd. sem izročil strokovnjaškim rokam , ki so že
marsikaj spravile na dan. Pripovedke in pesmi
sem pa hranil do današnjega časa, ne vedoč ,
kaj bi počel ž njimi. Takega narodnega blaga

je gotovo za lcakih 10 snopičev  „ Slovanske knjiž¬
nice 11  .  — Menim, da 'natvezem čitateljem te
knjižnice, alco priobčim vsaj nekoliko pripovedk ,

in pesmij z naših Soških planin.

Mnoge teh pripovedk so mi bile znane že
iz otroških let. Spominjam se svoje mladosti do
treh  let nazaj. V zimskih večerih je prihajala
k nam napeč  bodisi Jeta M o h o r i n k a“ ali
pa „stara Goterca“  —■ in’takrat smo imeli
otroci najlepše večere. Povzdignil smo ročice in
prosili : Teta... teta... prosimo, lepo prosimo...
povejte nam tisto pravljico o Sirotici.... o Miciki,
ki je šla v kamrico... o dobri pridrugi... itd.
In prav rada nam je ustregla. Mi otroci smo
se posedli okoli nje , držali jo za krila , za roki,
za glavo, ona je. pripovedovala, zanimivo in
razumljivo, a mi smo jo gledali pazljivo in po¬
božno, kakor svetnico; kar požirali smo besede in
potem izpraševali še to in ono, česar ni mogla
umeti naša otroška pamet. Spominjam se, da
smo jo štiri, pet, šestletni otroci spravljali pogosto
v zadrego, da  — ni hotela pojasniti tega ali
onega po naši želji. Naravno, otrokom ni mogla
povedati vsega!

Ko sem prišel kot učitelj zopet v gorenjo
Soško dolino in sem takrat torej dobro vedel,
koliko vrednost imajo narodne pripovedke v
življenju vsakega naroda, začel sem jih prav
pridno zbirati in napisov ati. Žal, da mi jih je

nekdo kakih 40 pogubil  (/). Dal sem mu jih v
pregled, a nazaj jih nisem dobil; ne ve, kam jih
je zalozil!!

Ali vkljub temu je moja zbirka se vedno
bogata na takem narodnem blagu. Evo danes
prvi snopič. Ako bodo ugajale, izdam v primer¬
nih presledkih še druge, da jih ofment tako
pozabljivosti. Dandanes ljudstvo čedalje bolj čila,
a vsled tega pravljice vidno izginjajo. Jaz sem
po sreči naletel mej drugimi tudi na hčer prej
omenjene  „stare Goterce 11 , ki je pa danes tudi
že zelo stara, ako ni morebiti celo umrla. Ako
živi, bodi ji na tern mestu izrečena še enkrat
prav presečna zahvala. Ako je umrla , Bog ji
bodi milostljiv !

Nekatere mojih pravljic so znane tudi v
drugih slovenskih krajih, seveda v različnih va-
rijantali. Kjer sem mogel to zaslediti, sem po¬
vedal v opombah pod črto.

V Gorici, 1. septembra 1894.

A.

— 7

1. Sveti papež Gregor.

(Vrsno).

Pred mnogo, mnogo leti je živel oče, ki je
imel tri sinove. Najmlajšemu je bilo ime Gregor;
bil je že od prve mladosti kaj razumen in nadarjen
deček. Ko so sinovi nekoliko dorasli, dal je vse
tri v mesto v šolo, da bi se izučili za imenitne
gospode ter imeli kedaj vedno zadosti „belega“
kruha. — Ko se povrnejo na koncu prvega šol¬
skega leta na počitnice, izprašuje jih radovedni, a
ponosni oče: kaj neki so se naučili v tisti ime¬
nitni mestni šoli? S starejšima sinovoma je bil oče
prav zadovoljen. Gregor pa mu je povedal: ,Na-
u čil sem se, kako in kaj tiči žvižgajo 1 '.

Ta odgovor pa očeta zelo razjezi, da mu zaroti:

„Če se v bodočem letu ne naučiš kaj pametnejšega,
ne dam te več v mesto; doma boš drvaril ter ko¬
rakal za oralom in z velikim trudom si bodeš služil
kmečkega kruha!“

Koncem drugega šolskega leta je bil oče s
starejšima sinoma še bolj zadovoljen; ni ju mogel
zadosti nahvaliti. Gregorja pa upraša malo bolj
osorno: „No, ali si se letos kaj pametnejšega na¬
učil?" — „0, to se ve!“  odgovori najmlajši sin; —
„naučil sem se, kako in kaj psi lajajo". Oče '

se je še bolj zazsrdil nego prejšnje leto, in prav
slabo bi bilo za Gregorja, da nista prosila zanj
starejša brata ter potolažila razježenega očeta,
kajti ljubila sta ga s pravo bratsko ljubeznijo. Oče
se je potolažil ter dovolil, da je tudi mlajši sin
odšel z bratoma v niesthe šole, no prav gotovo
zadnjič, če se ne poboljša.

Težko je oče pričakoval konec tretjemu šol¬
skemu letu. S starejšima sinoma je bil zopet še
bolj zadovoljen nego prejšnji leti; ponosen je bil
na taka dva učenjaka. Gregor pa se odreže na
resno očetovo uprašanje: „Učil in naučil sem se:
kako in kaj žabe kvakajo".  To je pa bilo
očetu že preveč, razjezil se je tako zelo, da je za¬
podil vse tri v gozd, kjer naj nasekajo drv za telo
leto. Domov jim opoldne ni treba priti, jim že on
prinese južino v gozd.

Ker pa sinovi niso bili več vajeni takemu
delu, prizadelo jim je mnogo truda. O poldne jim
prinese oče južino, a mlajšega sina še pogledal ni.
Med južino prileti kos prav na tisto drevo, pod
katerim so sedeli, ter začne žvižgati. Na to pa
upraša še vedno srditi oče najmlajšega sina: „Kaj
žvižga ta-le kos, povej, če si se res fo naučil!“
Kratko in mirno odgovori Gregor: „Ta-le kos na
našem drevesu žvižga, da vam bodem jaz de¬
lil nekdaj še a n g elj skega kruha".  — »Ni¬
koli, malopridnež!" zaupije srditi oče; — »nikoli
mi tak potepuh ne bo mogel deliti angeljskega

kruha! Poberi se mi izpred očij!“ In njegova jeza
je dospela do vrhunca. — Na to pokliče svoja
starejša sinova na stran ter jima ostro zapove:
naj ubijeta svojega mlajšega brata. V dokaz pa
mu morata prinesti mlajšega brata očij, jezik in
mezinec leve roke. Oče gre domov. Ta dva brata
pa sta ljubila svojega mlajšega bratca. Kako neki
naj izpolnita svojega očeta grozni ukaz? Bila sta
silno žalostna in pobita. Gregor pa se je delal ve¬
selega; dražil ju je ter uprašal: zakaj neki sta
kar nabrat tako žalostna in pobita?

„Oj bratec!“ zdihovala sta vrla brata, —
„tega ne smeva povedati nikomur, da veš: nikomur,
— tebi pa že celo ,ne“.

„No, zakaj pa uprav meni ne?“ prosi Gre¬
gor ter ju nadleguje toliko časa, da mu razkrijeta
očetovo grozno zapoved.

„E, kaj za to!“ de Gregor; »ubijmo tega-le
psa, odrežimo mu jezik in izvrtajmo oči; mezinec
pa vama dam prav rad, da mi zadovoljita okrut¬
nega očeta. Meni pa dajta oni kos kruha; po svetu
grem, da poiščem svojo srečo".

Store. — S solzami v očeh ločila sta se sta¬
rejša brata od ljubega Gregorija; vrneta se k očetu,
kateremu prineseta zahtevane dokaze, da sta res
umorila svojega brata.

Gregor se napoti daleč v tuji svet. Lačen in
žejen je postal, no jesti ni mogel; oni kos kruha
zagrebe v neko mravljišče. Prišel je do nekega

— 10  —

gradu, kjer ga vsprejmejo v službo za hlapca. Tu
je imel posebno srečo; kateregakoli dela se je po¬
prijel, vse mu je šlo izvrstno izpod rok. Grajščaku
se je imetje vidno množilo, da seje očitno videlo,
kak blagoslov je prišel z Gregorijem v grajščino.
Grajščak ga je imel zalegadel silno rad, vse mu
je zaupal: postala sta dobra prijatelja. To je pa
močno bolelo ostale služabnike; mislili in tuhtali
so, kako bi ga izgnali iz grajščine. Izmislili in raz¬
trosili so o njem toliko hudobnih govoric, da bi
ga grajščak moral izgnati iz grajščine, če mu je le
količaj mar čast stare svoje hiše. Ker ga je pa zelo
ljubil in je vedel, kaj mu je Gregor, zato ga ni
hotel kar tako zapoditi iz gradu. Dal mu je neko
poskušnjo, da se prepriča, ali ni morebiti Gregor
kaka nadčloveška posebnost. V skednju velel je
zmešati tri kupe raznega žita. Peljal ga je v ske¬
denj ter mu rekel: „Ge do jutri prebereš to žito
na tri kupe, kakor je bilo poprej, ne odpustim te
iz službe". „Dobro!“ de Gregor udan v voljo božjo.
Na večer pridejo v skedenj vse tiste mravlje, ka¬
terim je bil dal svoj jedini kos kruha, — in v par
urah so prebrale žito v tri kupe. Strme je gledal
grajščak opravljeno velikansko opravilo; ni ga od¬
pustil iz službe, še ljubši mu je bil. Postavil ga je
celo za oskrbnika.

Grajščak je imel cel trop lovskih psov. Jeden
onih psov pa je bil vedno silno medel in suh,
kakor krak, dasi so mu dajali po cel hlebec več
nego drugim psom.

— 11

„Ubij ga!" zapove grajščak.

„Aj ne!“ zavrne Gregor, — »počakajmo še
tri dni; poslušati hočem, kaj neki laja po cele nočl“.

„Dobro, tvoja naj velja!" pravi grajščak.

Po treh dneh pravi Gregor svojemu gospo¬
darju: »Pes laja cele noči, da je pod stopnicami
zazidan bogat zaklad".

»Bomo videli!" prav' gospodar. Na to zapove,
naj začno kopati pod stopnicami. Iz zemlje izgrebo
poln kotel svitlih zlato v, ki so ležali Bog ve že
koliko let v zemlji pod stopnicami.

To se ume, da je bil tega dogodka najbolj
vesel grajščak. V svoji sreči pa ni pozabil, komu
ima biti hvaležen za njo. Nekega dne reče svojemu
oskrbniku Gregorju: „Gregor, škoda za te, da bi
ti s svojo bistro glavico celo svoje življenje le dru¬
gim hlapčeval. Dam ti toliko denarja, da lahko
brez skrbi dokončaš začete šole". Gregor si ni pu¬
stil dvakrat reči; vstopil je v latinsko šolo pri
nekih „ menihih", kjer se je prav pridno učil. Čez
malo let je postal že duhovnik, no ostal je v istem
samostanu za meniha, kjer je tako sveto živel, da
so ga izvolili za predstojnika. — Nekega dne je
šel s svojim hlapcem mimo neke luže, v kateri so
žabe na vso moč kvakale.

»Čakaj malo!" de svojemu spremljevalcu, —
»poslušati hočem, kaj neki kvakajo žabe tako na
vso moč?" Poslušata.

Na to izpregovori predstojnik : »Žabe kva-

— 12  —

kajo, da je v tej luži neki zlat križec, ves posut z
dragimi kameni".

Gregor segne v vodo, in glej čudo ! iz vode
prinese dragocen križ, kakoršne nosijo sami rimski
papeži; na križcu pa je bilo zapisano: Papež
Gregor.  — In res: Ko je tedanji papež umrl,
izvolili so meniškega predstojnika Gregorja, ker se
je bila razslula po vsem svetu njegova učenost in
svetost.

Njegovega očeta je med tem časom začela
vest zmiraj bolj in bolj peči, češ, da je on zapeljal
svoja starejša sinova k bratomorstvu. Delati je za¬
čel ostro pokoro, no ne domači duhovnik in ne
škof mu nista hotela dati odveze. Svetovala sta
mu, naj gre v Rim pred samega očeta papeža.
Težko mu je bilo to, no moral je dobiti odvezo:
kajti tisti prst, katerega je Gregor odrezal in poslal
očetu, ostal je vedno tak, kakor da je živ. Gregor
je hitro spoznal svojega očeta, vendar mu je še
dal sveto odvezo, podal angeljskega kruha
in še-le potem ga je povabil na kosilo. Pri mizi
de papež očetu, naj bi mu pokazal tisti čudodejni
prst. Oče mu ga da.

„Glejte!“ de papež navidezno mirno, — „tudi
jaz nimam tistega prsta!" Pomeri ga — in me¬
zinec se sprejme roke,  kakor da ni bil ni¬
koli odrezan. Na to vsklikne: „Oj, saj je ta me¬
zinec moj, — ker sem jaz vaš sin Gregor: Danes
pa sem vam podelil angeljskega kruha!"

Oče se je zgrozil, padel na tla, a iž njega je
zletel bel golobček naravnost proti svetim nebesom..

2. Lucifer se izveliča.

(Kobarid).

Živela sta nekdaj brat in sestra, ki sta bila
zelo pobožna in neizmerna bratska ljubezen jima
je vezala srci. Sestra je vezala vsak dan po jeden
krasen šopek svetlic, s katerim je krasila sveto raz¬
pelo ob nekem potu. Vsakikrat pa, ko je šopek že
odložila na odmenjeno mesto ter kleče pred sv,
razpelom goreče molila, pogledala  jo je „bridka
martra* tako milo, da so ji solze zalile nedolžne oči.

Ko je pa nekega dne nesla „bridki martri*
običajni šopek svežih cvetlic, sreča jo neki ;gospod*,
ki je bil na jedno nogo malo šepast,  — in jo
zaprosi: da bi dala njemu tisti šopek, a ne „n e-
m emu lesu*  — dostavil je porogljivo. Deklica
sprva ni hotela, a ker jo je tuji »gospod"  toliko
motil: jo je tudi premotil, da mu je dala tisti
šopek, ki je bil namenjen samemu Bogu.

Drugega dne prinese zopet običajni šopek,
poklekne in moli, a »bridka martra" je ni več po¬
gledala, Prav tako se ji je pripetilo tudi nasled¬
njega dne. Vsa zbegana, žalostna in solzna je pri¬
hitela donni.

— 14

Brata je njena žalost hudo zabolela, zato jej
reče: „Kaj pa ti je, sestrica mila, 'da si žalostna
in se jočeš?"

„Ah! kaj bi ne bila žalostna in bi ne jokala",
— odgovorila mu je sestrica — „ko me je dohi¬
tela pregrozna nesreča. Ti pa, bratec moj, ti mi
pa tako in tako ne moreš pomagati".

„Le povej le, morda bi ti vendarle znal po¬
moči!" — silil jo je skrbni bratec. Konečno mu je
vendarle razodela svojo nesrečo. ^

Brat pa de: „Ni druge pomoči, kakor da
poiščem tisti šopek, ki je bil namenjen v božjo
čast, a je krasil kdo ve kolikega grešnika. Po svetu
grem in dokler ga ne dobim, ne vrnem se!“ In res
je šel po svetu.

Hodil je od kraja do kraja, iz mesta v mesto,
a zaželjenih cvetlic ni dobil. Slednič pride do ne¬
kake grajščine, ki je pa bila prebivališče „1 uči¬
li e r j a“.  Ondi popraša, če bi ga morda ne vsprejeli
v službo. Gospodar, lucifer sam, ga prav rad vs-
prejme ter mu odkaže delo. Zjutraj in zvečer ga je
prihajal pogledat in videlo se mu je, da je bil vrlo
zadovoljen s svojim novim hlapcem — in prav rad
ga je imel. Ko je naš znanec služil tako luciferju
samemu že več časa, tako. da sta se že do dobrega
sprijaznila, razodene nekega dne gospodarju namen
svojemu potovanju in službovanju po svetu. Luci¬
ferju se je koj zazdelo, keclo bi bil utegnil premo-
stro svojega hlapca. Ker pa lucifer sam ni

15

tako hudoben, kakor so mislili ljudje, zato je sklenil,
da mu bode pomagal, če mu bode le mogoče.

Lucifer vzame neko trobento ter zatrobenta
na jednem voglu dozdevnega gradu. Na le- ta tro¬
bente glas pridrvi hudičev, kakor listja in trave,
da so našemu znancu lasje ustajali od strahu. Lu¬
cifer pa izpraša vse, od prvega do zadnjega: da-li
morda nima kdo takega šopka, ki bi ga bil izvabil
od neke deklice tam in tam. Zaman: nihče ga ni
imel. Na to zatrobenta na drugem voglu; pripodilo
se jih je zopet kakor listja in trave, a tudi med
njimi ni imel nikdo zaželjenih cvetlic. Zatrobental
je na tretjem voglu, prihrumelo jih je kolikor poprej,
a tudi tu brez uspeha. Konečno zatrobenta na če¬
trtem voglu. Pripodilo se jih je toliko, da so solnce
zakrivali. Ponižno so stali pred gospodom|luciferjem,
a nikdo ni vedel ničesar o povpraševanih cvetlicah.
Že sta mislila, da ne dobita toii zaželjenega šopka,
kar pricoklja še jeden, najzadnji hudič; bil je še¬
pa s t, zato je zaostal daleč za dragimi.

Ko ga lucifer popraša: da - li bi morda on
vedel za tak in tak šopek cvetlic, — zakriči šepasti
hudič: „Imam ga imam, pa ga ne dam ! Imam jih
še drugih devet in devetdeset in raje dam vse tiste
nego tega samega!“

Lucifer ga ostro pogleda ter mu de: „Ako
ga ne daš, se boš drsal od nebes do zemlje po
samih ojstrih britvah!“

16  —

,,Pa se raje se bom, nego ga dam !“ — de
trdovratni hudič.

„Ako ga ne daš, boš brodil od danes naprej
samo žvepleno  in s m o 1 n e n o morje!" —
zagrozi se mu lucifer drugič.

„Tega pa že ne bom !“ — zatuli šepasti
hudič ter vrže luciferjevemu hlapcu šopek nje¬
gove sestre.

Lucifer bi bil rad še nadalje obdržal zvestega
hlapca. Pokliče in spremi ga v gorenje sobe dozdev¬
nega gradu, ki so bile vse prevlečene z dragimi
preprogami od samega „damaška“ ; postelje, vse
pohišje se je lesketalo v zlatu, srebra in dragih
kamenih. Radovedni hlapec se dotakne z mezincem
neke postelje, — in mezinec mu je hipoma o d-
gorel.

Lucifer mu reče: „Ali vidiš, kako krasen grad
imam ‘i ! “

„Ah! imate da: da se Bogu usmili!"
odvrne mu malo prestrašeni hlapec.

„ Zakaj pa govoriš tako ? “ — upraša ga

lucifer.

„Poglejte tu, kako pohištvo in kak grad imate!"
— zavrne mu hlapec ter mu pokaže o d g o-
r e 1 i prst.

Ves prestrašen govori lucifer nadalje: „Ker
imaš ti toliko milosti od Boga, da ti je dal spo¬
znati : kje si, zato pomagaj sedaj ti meni, da se
tudi jaz rešim iz tega gorečega  gradu. Daj mi

17  —

pokoro, kakor veš in znaš, da bi bila zadostna, da
operem velikanske grehe svoje!“

Ubogi hlapec je bil v velikih zadregah. „Da
bi se ga le enkrat rešil!" — mislil si je sam pri
sebi. Pelje ga v neki gozd. Tam vpiči v tla dva
meča, a malo više v' neki štor tudi. dva, tako da
so z ostmi štrleli v zrak. Reče mu, da naj po¬
klekne na spodnja dva meča, a na gornja dva naj
se nasloni s komolcema. Lucifer poklekne, a njegov
hlapec nese domu dobljeni šopek. Mislil si je: Saj
vendar ne bo tako mevšetasto neumen, da bo
ondi klečal!

Prišel je domu, dal šopek sestri, ki ga je s
solznimi očmi nesla „bridki martri“ — in glej:
zopet jo je pogledala tako milo in ljubo, kakor
poprej.

Brat se je oženil, imel je otroke ter se že
postaral. Na luciferja na mečih klečečega je že po¬
polnoma pozabil. Neko noč ga nekaj strese in
zdelo se mu je, da je slišal glas: „Reci tistemu
ustiti, komur si velel poklekniti". Drugo noč se"mu
je primerilo isto. Razmišljal je: komu neki bi bil
on velel poklekniti? Domislil se je luciferja v gozdu,
a sam ni vedel več, kje je to. Povedal je ženi, ki
mu je rekla: »Poslušaj še danes. Ge ti ukaže tudi
danes, jutri kar napravi se na pot!“ In res je
slišal zopet isti glas. — Drugo jutro pa se na¬
pravi proti tistemu kraju, kjer se mu je zdelo, da
je velel luciferju poklekniti. Šel je in šel ter sled-

/1

18  —

njič res prišel v tisti gozd. — Že od daleč je videl
nekak štor,  ves porasel z mahom, ki je imel po¬
dobo sključenega človeka. „Morda bo to?“ — misli
si ter se mu približa.

Ko pride do njega, oglasi se iz štora  neki
slabo doneč in onemogel glas: ,,Vendar si prišel!"

,.Da, prišel sem, us tani!"  — de mu. Štor
se zgrudi na tla, a iz štora izleti b e 1 golobček ter
se dvigne naravnost proti nebesom.

Tako se je izveličal po dolgoletni ostri pokori
celo 1 u c i f e r sam. Hudiči v peklu so od tistikrat
brez poglavarja: zato pa rogovilijo sedaj
po svetu brez skrbi ter zapeljujejo
nedolžne  1 j u d i.

V:

3. Micika, ali si bila v kamrici?

(Kobarid).

Neka oče in mati sta imela toliko otrok, da
nista mogla dobiti niti krstnih botrov več. In po¬
leg toga sta bila še zelo uboga. Prigodi se, da mu
da dobrotni Bog še jednega otroka; bila je deklica.
Oče pa leta od soseda do soseda, da bi izprosil
botrov svojemu otroku, .— a vsakdo mu odreče.
Kakor divji od silne žalosti zleti ven na prosto ter

— 19

sede na kamen poleg neke vodice ter joče in —
moli. Ko se pa zdrami ter pogleda okrog sebe, za¬
pazi pri studencu neko lepo gospo, ki je bila sama
Devica Marija.

Le - ta nepoznana gospa ga ogovori: „Kaj
zdihuješ, zakaj jočeš, dobri mož?"

„Ah, kaj bi ne jokal, kaj bi ne zdihoval", —-
odgovori jej žalostni mož — „ker mi daje ljubi
Bog toliko otrok, da jih niti okrstiti ne morem!
Kogarkoli sem uprašal in prosil, da bi okrstil novo¬
rojeno mojo deklico, vsakdo mi je odrekel! Bodi
potoženo Gospodu Bogu!"

„Nikar ne žaluj, dobri prijatelj!" — odvrne
mu tuja gospa — „jo okrstim pa jaz. Ali vedi:
danes sedem  let pripelji jo k temu-le studencu;
vzamem in izredim jo jaz, kakor svojo lastno hčer!"

Kedo bi bil tega bolj vesel, kakjr naš mož,
ki bi oddal lehko še marsikakega otroka in še bi
se mu kar nič ne poznalo?! Neznana gospa pa je
šla ž njim, okrstila novorojeno dete po želji sta-
rišev na ime Mari  j a, obdarila prav bogato sta-
riše ter odšla z opomnjo: naj jo čez sedem let
prav gotovo pripeljejo k oni vodici!

Micika — tako so jo zvali vedno — pa je
kaj hitro rastla; razvijal se jej je tudi um, da so
se vsi čudili njeni bistroumnosti. Oni dar pa, ka¬
terega jim je dala neznana gospa na dan krsta,
donesel jim je k hiši obilo blagoslova. Imovina
jim začne naraščati, da sami niso vedeli kako. V

2 *

20  —

sedmih letih so jih šteli že k najpremožnišim v
vasi. Bilo je uprav na sedemletno obletnico Mici-
kinega krsta. Oče je oral s težkim parom volov
veliko njivo. Ko se pa utrudi, sede na oralo ter
premišljuje svojo prečudno usodo. Domisli se svoje
botre, neznane gospe, ki ga je tako osrečila, —-
domisli se tudi njenega povelja. Pa, saj bo kmali

sedem let, če niso že pretekla ? Šteje,-in glej

čudo! — danes je določena sedemletna obletnica!

Hitro teče domu, preobleče in nališpa svojo
Miciko ter jo pelje k oni vodici, kjer jej je dobil
pred sedmimi leti tako bogato krstno botro. Botra
pa jo je že pričakovala in močno se je razveselila
prežale Micike. Obdarila je očeta, kateremu je za¬
gotovila: da ne bode slabo Miciki v njenem gradu.
Oče se je vrnil domu, a neznana gospa pelje Mi¬
ciko v prekrasen grad. Tam sta živele toliko let,
dokler ni postala Micika dozorelo dekle.

Nekega dne reče gospa Miciki: „Jaz moram
za nekaj časa oditi. Le pridno delaj, da boš imela
„balo“ bogatejšo! Vse sobe čisti skrbno, le v ono
zadnjo ne smeš pogledati!  Zunaj v omarici
pa bodeš imela jedila vedno pripravljena!“

Gospa odide. Micika je kaj marljivo izdelovala
svojo „balo“, čistila sobe, a v prepovedano se ni
upala pogledati. Nekega dne pa si misli: „Kaj
neki more biti v oni sobi, da bi jaz ne smela vi¬
deti?!" Počela jo je mučiti prava ženska rado¬
vednost, da slednjič nekega dne plaho in le malce

— 21

odpre ter pokuka v prepovedano sobo. Kako pa
se prestraši, ko zapazi znano svojo dobrotnico: da
umiva noge ^usmiljen’mu Jež’šu“. Hitro zapre ter
se vrne; mislila si je, da je gospa ni videla.

Za tri dni pa se vrne ona gospa. Upraša jo:
„M i c i k a, ali si bila v kamrici?  “ „ Oj

ne!" — zlagala je Micika, kar je silno raztužilo
veliko njeno dobrotnico. Vendar je ni še kaznovala,
kazen je odložila na poznejše čase.

Pn previdnosti božji začne zahajati v ta grad
tudi neki bogaboječ grof. Zaljubil se je v Miciko
in ona v njega tako, da so obhajali pozneje brez
vseh ovir njiju poroko. Grof je odpeljal Miciko v
svoj grad; gospa jo je bogato obdarila. Uprašala
jo je pa zopet; „Micika, ali si bila v kamrici?" —
„Gospa, nisem bila!“ — zavrne jo Micika. Micika
odide z grofom, a gospa je ostala v gradu svojem,
češ: „že pridem časih k vama vasovat".

Primeri pa se, da je moral grof na vojsko
prav v času, ko so pričakovali v gradu veselo no¬
vost: da ugleda luč sveta nov član grofovske rod¬
bine. Ko je bil grof na vojski, povila mu je žena
krepkega fantiča. Poseti jo tudi gospa — in mi
vemo, da je bila ta gospa Marija Devica sama, —
ki jo upraša: „Povej mi, ljuba Micika: ali si bila
v kamrici?" — „Oh, nisem bila ne!“ —- odgovori
ji Micika. Ko pa Micika zaspi, vzame ji navidezna
gospa porojenega fantiča, namaže Miciko okoli ust
s krvjo ter odide. Drugega dne pa so se vsi pre-

_ 22  _

strašili, ker otroka ni bilo nikjer, a Micika je bila
vsa krvava okoli ust. Mati grofica pa je pisala
svojemu sinu: »Preljubi sin! Mesto žene si nam
pripeljal na dom neko žival, ki je otroke. Povila
ti je zalega fantiča, — a pojedla  ga  je!" Se
ve, da grof ni verjel svoji materi.

Prigodi pa se, da je dobila Micika zopet jed-
nega dečka, ko moža tudi ni bilo doma. Poseti jo
gospa, ki jo upraša: »Micika, ali si bila v kamrici?"
In zopet je tajila ! Marija Devica pa ji odvzame
po noči tudi tega fantiča, a njo namaže s krvjo.
Stara grofica pa je zopet pisala svojemu sinu pre-
strašno novico: da je žena pojedla porojenega o-
troka. Grof pa tudi sedaj ni hotel in ni mogel ver¬
jeti tej novici.

Marija Devica pa je odlašala s kaznijo za laž.
Hotela je še enkrat poskusiti, morda pove resnico;
če pa ne pove, potem naj se kaznuje. Ob letu je
imela še jednega sinčka, — a prigodilo se je vse
do pičice prav tako, kakor prejšnji dve leti. Grof,
njun mož, pa se je počel togotiti, ker verjel je
svoji materi. Dejal je: »Dovoljujem, da storite ž
njo, kar in kakor vas je volja!“

Mati grofica pa si izmisli tako-le kazen: se¬
zida naj se „frnaža“ (kjer žgo apno in opeke. Pis.),
a Miciko naj vržejo v ogenj, ko bo v „frnaži“ naj¬
lepše plapolalo. Zgodi se.

Micika je prosila, tugovala, rotila se, da je
nedolžna, — a vse zaman. Že jo pograbijo ter z

visokega vržejo v ognjeno žrelo. V tem trenotku
pa ji zakliče Marija Devica: „Micika, ali si bila v
kamrici?" — „Oh, da, da bila sem !“ — vzdihne
Micika. Kar jo Marija Devica vjame ter odnese v
krasen grad v temnem gozdu, kjer je zapazila tudi
vse tri svoje otroke. Najstarši je že letal okoli ter
bil jako živ deček. Marija Devica jo je pokregala,
da je še-le tedaj povedala resnico, ko je letela že
v ognjeno žrelo. Grof in sploh vsi pa so mislili,
da je zgorela v velikanskem ognju.

Micika je živela s svojimi otroci v tistem
gradu, njen mož pa je žalosten in potrt lovil div¬
jačino po gozdu. Nekdaj pride s svojimi tovariši
blizu prebivališča svoje žene, kjer ga zapazijo —
dečki, njegovi sinovi, ki teko povedat materi, da
so videli neke čudne živali, ki so skoro kakor člo¬
vek, a vendar niso človek. Dečki namreč niso še
videli — mož. Lovci pridejo do hiše in Micika je
koj spoznala svojega \moža. Vendar molči ter jim
postreže z jedjo in pijačo. Grof pa je bil silno
utrujen; zato leže na klop, da bi malo podremal.
Ko pa na lahko začumi, omrtvi mu roka ter pade
doli na tla. Micika pa de staršemu sinčku: »Pojdi,
pojdi in popravi tatu roko!"  Grof je
razumel te besede, poskoči na noge, objame svojo
ženo, poljubuje brez konca ia kraja svoje sinčke
ter jih pelje na svoj dom, kjer čudečim se grajšča-
kom pripoveduje prečudne svoje dogodbe. Čudili
so se! In kdo bi se ne čudil ?!

— 24

Marija Devica pa se jima ni prikazala nikoli
več. Živela sta srečno in veselo.

Neki grof je imel jednega samega sina. Zato
pa ga je skrbno varoval, previdno vzrejal, a nikoli
ga ni pustil iz svojega gradu. Sinu je bilo že dvajset
let; vzrastel je lep, krepak in zdrav mladenič, a
ni še bil prestopil praga rojstnemu gradu.

Velika gospoda se kaj rada kratkočasi z
lovom. Nekoč povabi oče mladega grofa veliko ime¬
nitnih lovcev na velik lov v grofovskih šumah
(gozdih). Mladi grof hoče tudi ž njimi; a oče mu
ne dovoli, boje.se za svojega jedinca. Ko pa prosi
za grofiča tudi stara mati, dovole mu. Grofič gre
ves vesel z ostalimi lovci. Divjačine je bilo pre¬
polno, — in lovci so imeli opravila in lovske za¬
bave dovolj ter niso paz-ili na mladega grofa. Grofič
je zaostal za lovci; hotel jih je potem doteči, a
krenil je. uprav nasprotnim potem ter zalezel če¬
dalje bolj v temni gozd. Ko pa prihajajo lovci pod
večer v razsvetljeni grad, grofiča ni bilo . nikjer.
Vsakdo je mislil, da je mladi grof pri kakem drugem
*) Prim. „Kres“  V. 462: Coprnica v šumi (Varaždin).

4. Tri vrane. *)

(Kobarid).

25

lovskem oddelku, kakor sta mislila Marija in sv.
Jožef, ko sta pustila v templju dvanajstletnega Je-
zuščka. Grof pa se je vsled tega tako razžalostil
in raztogotil, da zaukaže : naj zazidajo staro mater
v omaro, le glavo naj jej puste slobodno, da bo
mogla jesti; kedor pa pojde mimo, naj jej ^pljune"
v obraz, in to dokler ne dobe izgubljenega jedinca,
kajti ona je prosila za mladega grofa; sicer ga ne
bi bili pustili tudi sedaj ne, in grofic se ne bi iz¬
gubil v temni šumi.

Grofic pa je blodil po gozdu do temne noči.
Mesto da bi se bližal svojemu domu, oddaljeval se
je čedalje bolj, ker ni poznal okolice domačega
gradu. V gozdu ga zaloti temna noč. Z velikim
trudom prileze na neko smreko, da bi videl z one
višine morebiti kako luč in bi prišel potem vsaj k
ljudem. Res, tam v daljavi zapazi neko razsvetljavo;
spleza s smreke ter se napoti proti onemu kraju.
Pride tja, — in vsprejmejo ga še dosti prijazno.
V onem gradu pa so stanovali samo: oče, mati in
tri zale hčere; a bili so coprniki,  ki so hlepeli
po človeški krvi. Stara coprnica bi rada umorila
tudi našega grofiča. Zato mu da leseno  sekiro
ter mu zaukaže, da mora poseči do večera neki
gozdič, a les zložiti v lepe „t,ase“. Grofič vzame
sekiro in gre v gozd. Tam se usede na neki štor
ter jame jokati. O poludne mu prinese starša hči
južino; a ko vidi, da ni posekal niti jednega debla,
reče mu: „Kako je to, da nisi opravil še ničesar!"
— in pogledovala ga je silno zaljubljeno.

Grofič pa de: „Jaz sem bogatega grofa jedmi
sin; delal nisem še nobenega takega dela. In, moj
Bog, kako naj dovršim tako velikansko opravilo z.
leseno sekiro?!“ Mlada coprnica pa mu reče: ,,Če
mi obljubiš, da vzameš mene, opravim jaz vse za
te, in rešim te iz naše hiše pa te popeljem na tvoj
dom!“ Z velikim zaupanjem obrne grofič v njo
svoje oči, — in ker je bila silno lepa, obljubi jej
prav od srca. Ona zasuče na roki neki prstan; in
nastal je strašan polom, a les se je razvrstil v ve¬
like „tase“. Hči otide vesela domu. Na večer pride
domov tudi mladi grof ter pove stari coprnici: da
je opravil naročeno delo. Coprnica pa se je jezila,,
da ni smela  umoriti mladega grofa. Drugega dne
mu da leseno lopato in lesen „pikon“ ter mu veli:
da izkoplje jezerce, v katerem naj mrgoli vse polno
rac. Grofič gre, sede na neki štor, kjer ga zopet
dobi starša hči. Tudi danes jej mora obljubiti, da
jo vzame za ženo; — na kar ona zasuče prstan,
in pred njima se je razprostiralo krasno jezerce, v
katerem je plavalo neštevilno rac.

Coprnica pa se je jezila ta dan še bolj in si
mislila: »Čakaj le, jutri pa gotovo ne opraviš!"
Tretjega dne mu da konje in leseno oralo ter mu
reče: »Pojdi, razorji ono njivo, obsej jo in požanji
ter pripelji domu že čisto 'žito!“ Mladi grof gre
sicer na polje', a sede na plug ter začne hudo jo¬
kati. O poludne mu prinese južino starša hči, ter
mu reče: »Če mi trdno obljubiš, da me ti vzameš

— 27  —

za svojo pravo ženo, tako storiva koj hudi moji
materi po volji!" Mladi grof pa jej je prisegel
večno zvestobo. Mlada coprnica zasuče prstan, in
koj je bilo delo opravljeno. Ona pa mu govori:
„Veš, mati ti ne sme dati nobene naloge več, ker
si vse tri rešil; dati ti mora pa jedno hčer za ženo.
Ko prideš domu, stale bomo vse tri sestre, kakor
črne vrane, na neki palici. - Le glej, da zadeneš
mene, sicer gorje tebi! Da se pa boš vedel kako
ravnati, pazi na tačice: tista, ki s tačico malo po¬
grebe, tista bom jaz, — v tisto pokaži!" Kakor je
govorila, tako se je zgodilo. Pazil jim je dobro na
noge. Coprnica mu reče: „Ker si mi tako dobro
služil, dam ti jedno hčer, a izbrati si jo moraš sam!
Izberi si!" Jedna vrana zgane z nožico, —in v to
pokaže mladi grof. Vrane še spremene zopet v
zale deklice: a najstarša zleti grofiču kar v naročje,
poljubi ga in objame ter pravi: „Oj, ljubi moj,
kako sem jaz srečna; — kako pa si srečen tudi
ti, da si me zadel, sicer bi te mati usmrtila!"

Mati pa se je srdila in sklenila je v srcu
svojem, da se maščuje. V zakonski sobi izreže v
stropu veliko luknjo in pritrdi nad. njo mlinski
kamen, da oba usmrti na jeden mah.

Hči pa je izvohala le-ta namen svoje matere.
Ko so šli že vsi k počitku, zapove štirim vo¬
glom  odmenjene spalnice: da govore  mesto
nje.  V hiši pa so imeli dva para brezpetnikov
(- pantofelj -), s katerimi se je stopilo vsak pot

— 28  —

celih sedem milj  daleč. Pograbita vsak jeden
par teh čudodejnih brezpetnikov ter se napotita z
brzimi koraki proti grada mladega grofa.

Stara coprnica pa je komaj čakala, da bi
mladi par zaspal. Čakala je dolgo. Ko pa ne čuti
v spalnici nikakega šuma, upraša, da bi se namreč
bolj prepričala: „Ali že spita?“ — „0, ne še!“
— odgovori prvi vogel. Coprnica čaka nekaj časa,
pa zopet upraša: „Ali že spita?“ — „Kmaiu,
kmalu!" — oglasi se drugi vogel. „To je pa že
presila; še sedaj ne spita!“ — misli si stara.
Upraša tretjič; a tu se oglasi tretji  vogel: „Saj
že čumiva!" Coprnica se je jezila, da bi spustila
kar sedaj mlinski kamen, ki bi ju zmel na drobne
kosce. Vendar še počaka nekaj trenotkov ter potem
upraša: „No, ali še ne spita?!“ — „Hoobj! kje st?
že!“ — oglasi se četrti vogel.

Morete si pač misliti, kako se je jezila stara
coprnica, da sta mlada ušla osveti (maščevanju)
njeni. Da bi ju pa morebiti še dobila v svoje krem¬
plje, reče svojemu možu: „Obuj pantofeljčke, obuj,
ter teci za njima, da jima izpijem kri!“ Pokorni
mož pa ni mogel dobiti nikjer zaželenih brezpet¬
nikov. Na to mu veli coprnica: ,,Spremenim te v
črnega vrana! Zleti za njima in pritiraj ju nazaj!“
Vran zleti za njunim sledom.

Mladi se je zdelo, da bi utegnila mati poslati
koga za njima. Zato reče svojemu ženinu: »Poglej,
če gre kedo za nama!' — „Da, nekega vrana

— 29  —

vidim!” — odgovori jej grof. „Oh, to je moj oče!
Spremeni se ti v grmič, a ja z bom lepa rožica v
njem!" — dejala je ona. Vran prileti do grmiča,
a tu izgubi sled ter se vrne domu. Žena ga upraša,
da-li ju je dotekel? On pa jej pove, da je izgubil
sled pri nekem grmiču, v katerem je rastla lepa
rožica. Na to zarohni coprnica: „Uuuf, mevše!
Utrgal bi bil rožico in grmič bi šel sam za teboj!
Le hitro vrni se ter stori, kakor sem rekla!”

Mlada coprnica de v drugič grofiču: „ Oglej
se, če morebiti ne gre kedo za nama!” Grof pa
jej pove, da vidi zopet tistega vrana. Ona pa
pravi: „Zopet nama sledi oče moj! Gorje nama,
če naju ulovi. Spremeni se ti v cerkvico, jaz pa
se spremenim v mašnika, ki bo v njej maševal!”
Spremenila sta se. Vran prileti do cerkvice, a tu
izgubi sled ter se vrne. Svoji ženi doma pa pove,
da je sledil do neke cerkvice, kjer je mašnik ma¬
ševal, a tam se je moral vrniti. Coprnica pa je bila
strašno razjarjena! Otepla bi ga bila, da se ni
umaknil. Dejala je: „Zadel bi bil mašnika na ramo,
— in cerkvica bi šla sama za teboj!” Nato  pa se
napravi sama ter zleti za ubežnikoma. *

Ona dva pa sta bila že blizu domačega gradu.
Mlada coprnica reče grofu: „ Poglej, če ne gre kaj
za nama, poglej!” Mladi grof se ogledne ter de:
„Vidim neko vrano,  ki naju sledi!” Ona pa mu
govori malo prestrašena: „To je moja mati! Sedaj
nama bo teže! Spremeni se ti v jezerce, a jaz v

30  —

račico, ki bo plavala po njem!” Spremenita se.
Vrana prileti do Jezerca ter upije daleč tam plava¬
joči račici: „Pridi, hčerka moja, pridi! prinesla sem
ti „gvant’c“. Oj pridi, pridi: biri, biri, bili!“ Ra¬
čiča pa je le plavala in ni se zmenila za vabljive
besede svoje matere. Vrana se vrne; — in onadva
sta bila rešena.

Prideta do grada. Mlada coprnica reče svo¬
jemu zaročniku: „Sedaj pa pojdi sam k svojim
starišem; a povem ti: ti pozabiš na me!“  —
„Oj, ne, ne, ne pozabim nikoli, ker mnogokrat si
me rešila gotove smrti! Starišem svojim povem vse
svoje dogodbe; povem jim, kako si me ti reševala,
— in gotovo mi dovolijo, da te popeljem v rojstni
grad kot prihodnjo svojo ženico!” Tako jej je od¬
govoril mladi grof ter odšel v grad.

Oj, kako veselje je zavladalo v gradu. Doha¬
jali so znanci in prijatelji, da vidijo mladega grofa.
Oče njegov pa je prirejal velike gostije, ker: sinu je
izgubil, a povrnil se je k svojemu očetu. Staro
mater pa so rešili iz omare. In kako je govorila
resnico ona mlada, a tudi zala coprnica: Mladi grof
p o z a b i 1 j e „š č i n o m a“ na njo v šum ne m
gradu!

, Coprnica pa je vedela to že prej in ni mu
zamerila, ker tako je moralo priti. Znala pa si je
pomoči. Vzame košek najlepših jabolk ter jih nese
v grad na prodaj; ustavi se. na dvorišču, kjer so
jo zapazile grajske dekle. Dekle pa povejo grajskim

— 31

gospodarjem, da prodaja doli na dvorišču neka
prekrasna ženska tako lepa jabelka, kakeršnih one
niso videle vse svoje žive dni. Vsi gostje pribite
na okna, da vidijo le-ta jabelka in pa prekrasno
njih prodajalko.

Ko pa jo zagleda mladi grof, prebledi ter se
domisli prečudnega svojega življenja, svoje reši¬
teljice, njenih besed in svoje —• obljube. Hitro ra¬
zodene starišem svoje življenje —• in obljube, na
kar mu oni dovole, da pokliče v grad zalo proda¬
jalko. Vsi gostje so se čudili redki njeni ki’asoti, a
še bolj čudni usodi, ki je oba preganjala.

Čez nekaj tednov so praznovali v gradu
imeniten dan: mladi grof se je poročil zono  „co-
prnico“, ki pa zarad tega ni bila morda kaj dru¬
gačna od drugih deklet. Bil je to srečen par, da
je dandanašnji malo takih. Imela sta mnogo otrok,
a coprnik ni bil nihče več.

5. Zlatolasi trojčki.

(Livek). *)

V starih časih je živel grof, ki se je šel že¬
nit v bližnje imenitno mesto. Ko je šel po mestu,
je zapazil na nekem oknu tri mlade in krasne
deklice, ki so se mu prijazno nasmehavale in mu
*) L i v e k, selo blizu Kobarida.

namigavale, da bi šel gori k njim, kar grof tudi
stori. Najstarša sestra mu pravi: „Ce vzameš mene,
napredem ti toliko preje, da bodo vse tvoje omare
polne 11 . Srednja mu de: „Če vzameš mene, na-
tkem ti toliko platna, da bodo vse tvoje omare
polne 11 . Najmlajša pa pravi: „Ce vzameš mene,
imela bom tri otroke, ki bodo imeli zlate  lase 11 .
Ker je bila najmlajša sestra ob enem tudi najpri-
jetniša in mu je obljubila tudi najljubši dar, zato
se odloči za najmlajšo sestro. — Gez tri tedne je
bila poroka. Mati mladega grofa pa ni bila nič kaj
vesela mlade neveste, ker se je še sama zdela, da
je mlada, in se jej ni nič kaj ljubilo, biti kmalu
že stara  m a t L Pogledovala jo je vedno le z
belim očesom**), kar je močno bolelo mlado in
ljubeznivo grofico.

PrimeHlo pa se je, da je moral mladi grof
na vojsko***) V tem času mu je povila mlada
grofica t r o j č k e, dva dečka in jedno deklico, ki
so imeli zlate  lase. Staro grofico je to strašno
jezilo. Pisala je sinu : da mu je žena povila t r i
pse ter ga hudobno uprašala: „kaj neki naj sto¬
rijo ž njimi in z materjo, ki rodi tako strašna in
nečloveška bitja ? 11  Sin je bil zelo žalosten na to
hudobno laž, vendar je pisal materi: da je treba
rediti vse, kar je Bog dal, dokler ne pride on do¬
mov ; hoče se sam prepričati in videti, kaj je in

**) Z „ belim očesom “ pogledovati pomeni: z jeznim,
srditim  očesom. Pis.

***) Na vojsko = v vojno. Pis.

— 33  —

kaj mu bo storiti. Hudobna mati pa je prenaredila
sinovo pismo, da se je bralo: »Ugonobite zarod in
mater!"

Stara grofica na to ukaže, da zazidajo ne¬
srečno mlado grofico kar živo pod lija  k. Krasne,
zlatolase trojčke pa dene v neko »škatlo" ter veli
dekli, da jih vrže na neko vodo. Škatla je pripla¬
vala do nekega mlinskega jeza, kjer jo je ugledal
in vzel z vode oni mlinar. Ko mlinar škatlo odpre
in vidi tri zlatolaske, ki so se mu tako milo smeh¬
ljali, de svoji ženi: „Nesi jih na dom; jih bomo
redili!" In res so jih redili in to celo skrbno re¬
dili ; kajti strigli so jim zlate lase, ki so zelo hitro
rastli, in prodajali so jih, da so skupili za nje že
velik zaboj denarjev.

In tako so se zlatolaski vzgojili in vzrastli
pri mlinarju. Pravi mlinarjevi otroci pa so jih
zmirjali in jim govorili: „Niste naši, niste naši!"

„No, če nismo vaši, pa gremo od tod ter si
poiščemo svoj dom!" — dejali so razžaljeni trojčki.

Mlinarju ni bilo ljubo, da bi zlatolaski za¬
pustili njegov dom; zato jim je prigovarjal na vso
moč, da bi še ostali. Ker pa zlatolaski niso hoteli
ostati, pelje jih k tistemu zaboju polnemu zlata
ter jim reče: „Glejte, ves ta denar sem skupil za
vaše lase; vzemite, kolikor hočete in kolikor mo¬
rete in pojdite v božjem imenu!"

Zlatolaski so res vzeli nekaj denarja ter se
napotili naravnost v svoje rodno mesto. Nasproti

3

— 34

očetovskemu gradu je bilo prazno lepo stanovanje,
za katero so se pogodili. Takrat so bili že jako
odrasli; dečka sta bila že krepka in zala mladeniča,
deklica pa se je razvila in razcvela v neizmerno
krasno devojko. Vsako jutro si je razčesavala zlate
kodre tam pri oknu, kjer jo je zapazil tudi stari
grof iz nasproti stoječega gradu.

Stari grof je dejal svoji ženi, znani nam hu¬
dobni stari grofici: „Glej, glej! kako krasna deva
biva tam na oni strani. Ali si videla, da ima zlate
kodre ?“

Hudobna starka pa mu de vsa razkačena:
„Viž ga, starca, viž ; če jaz urarjem, še ženil bi
se! Pojdi gori do nje ter jej reci; Lepa si, mlada
si; a da‘imaš še z 1 a t o j a b e 1 k o, bila bi go¬
tovo najkrasnejša deva na svetu".

In res jej je stari grof povedal, kakor mu
je velela njegova žena. Zlatolaska je bila radi tega
zelo žalostna. Povedala je tudi svojima bratcema,
kar jej je rekel stari grof. Brata pa jo tolažita:
„Ne žalosti se, mila sestrica; če je tako zlato ja-
belko le kje na svetu, dobiva ga gotovo!“ In šla
sta po svetu.

Nekega dne sta prišla do jedne gostilne, kjer
sta zvedela: da stanuje v bližnjem gozdu neka
strašna kača, ki ima na glavi nekako zlato jabelko
od samega suhega zlata. Zvedela sta tudi, da je
poskušal že marsikdo svojo srečo: da bi jej vzel
tisto zlato jabelko; a do tedaj je kača umorila

— 35  ■—

vsakega takega zaslepljenega predrzneža. — Ona
dva pa vzameta neko kolo ter se napotita proti
naznačenemu gozdu. Ko ju zapazi tista strašna
kača, zapodi se proti njima, da bi ju raztrgala,
kakor je že tisoče ljudij pred njima. Ko je bila že
blizu njiju, zakrožita doli po hribu tisto kolo. Kača
si je mislila, da jej je odletelo njeno zlato jabelko;
zato jo udere doli po hribu za tistim kolesom. Ko
je drvila doli po hribu na vso moč za tistim ko¬
lesom, padlo jej je tisto zlato jabelko v resnici z
glave, česar pa kača ni zapazila. Mislila si je, da
je njeno jabelko že daleč doli v dolini. — Srečna
brata pa jabelko pograbita in je neseta domu
ljubljeni sestrici, da bi jo utolažila.

Zlatolaska je nastavila zlato jabelko na okno;
in zopet je razčesavala zlate kodre svoje pri oknu
ter prepevala krasne pesmi, da je vzbudila tembolj
pozornost starega grofa. Njegov sin, oče naših
zlatolaskov, jo je tudi videl; a njemu se ni omi¬
lila na svetu nobena ženska več.

Stari grof de svoji ženi: ,,Glej, glej! krasno
in veselo devo tam nasproti. Ali si videla, da ima
tudi tisto zlato jabelko, kakoršnega si ti omenjala?“

„Hm! vem, da bi se ti oženil, kakor hitro
bi mene odnesli v krtovo kraljestvo. Pojdi tja k
njej ter jej reci: „Lepa si, mlada si; zlate lase
imaš in zlato jabelko; a da imaš še tistega ptiča,
ki sam govori, bila bi gotovo najzaljša mladenka
pod solncem!“

3 *

— 36  -

Stari grof, bedast kakor je bil, pa se ni o-
botavljai mnogo: šel je ter povedal zali devi mne¬
nje svoje hudobne in brezzobe babure *).

Zlatolaska je bila hudo žalostna. Mislila si
je: „Na, tu imam! Mislila sem, Bog ve kaj imam ;
še-le zdaj vem, da nič nimam".

Brata jo tolažita: „Ne žalosti se, mila se¬
strica; če je tak ptič le kje na svetu, dobiva ga
gotovo!" In šla sta že drugič po svetu.

Prišla sta zopet do neke gostilne, kjer so se
pomenkovali o nekem prečudnem in strašnem ptiču,
ki s a m govori, ugonobil pa je že silno mnogo
ljudij, ker so ga hoteli uloviti. Zlatolasa brata sta
se tega zelo razveselila. Kupila sta neko veliko
ptičnico, bolj kurniku podobno, in jedno zrcalo,
katero sta dela v kurnik, — in napotila sta se na
goro, kjer je bival tisti ptič. — Ptič je zagledal v
zrcalu še jednega sebi podobnega tovariša; zapodi
se proti njemu in zleze tako v tičnico, katero
brata hitro zapreta. Ko ptič vidi, da je prevarjen,
reče jima: „Vidva sta • bolj pametna, nego vsi
tisti, ki so bili do sedaj prišli mene lovit. Utrgajta
mi v repu jedno pero ter pomažita okoli ust vse
tiste nesrečne lovce, ki mrtvi leže po gori; zopet
ožive!" Brata storita tako, kakor jima je rekel ptič,
in kmalu sta se vrnila z mogočnim in veselim
spremstvom z nevarnega lova, — Ptiča sta nesla

*) Babura  je zaničljiveje nego baba in znači: grda,
stara, zlobna ženska (baba). Pis.

— 87

domu in utolažila tako žalujočo zlatolaso sestrico.
Dela ga je na jedno okno, kjer je govoril in uga¬
njal raznovrstne burke; ona pa je vsako jutro zo¬
pet stala pri oknu, razčesavala si zlate kodre, pre¬
pevala vesele pesmi, ali pa se pogovarjala s pti¬
čem, ki jo je imel zelo rad.

Stari grof je dejal svoji ženi: „Glej, glej !
kako krasno in veselo mladico imamo tam nasproti:
zlate lase ima, zlato jabelko in ptiča, ki govori,
kakor človek! “

Ona pa de : „Res je, lepa je, mlada je, ima
zlate lase, zlato jabelko in ptiča, ki sam govori; a
da bi še imela tisto vodo, ki sama pleše, potem
bi bila pa res najkrasnejše dekle pod nebom!“ Ko
je stari grof zlatolaski povedal, česa še nima, bila
je ta zopet močno žalostna. Zdajci pa se oglasi
ptič in reče bratoma: ..Pojdita gori na tisto goro,
kjer sta ulovila mene, in prideta do nekega ne¬
mirnega studenca. Ondi stopita v ladjico, pojdita
na sredo vode in „k a 1 e n c e“ *) metajta v vodo.
Kedar se voda umiri, takrat še-le zajemita, — si¬
cer vaju voda lahko požre, kakor je že požrla
mnogo njih“. Šla sta brata in prišla do tistega
studenca.

Ko sta metala v vodo kalence, ni se hotela
voda pomiriti. Kar prileti neki golobček, vzame
jima steklenico ter zajame plešoče vode: v tistem
trenotku se je studenec popolnoma pomiril in —

*) Razcepljena, že za kurjavo pripravljena polena. Pis.

— 38  —

izginil, ona pa sta šla zmagonosno in veselo proti
domu.

Sestra je bila zopet vesela. Na jednem oknu
je imela ptiča, s katerim se je pogovarjala, na
drugem zlato jabelko in na tretjem polno stekle¬
nico tiste vode, ki je sama plesala. In zopet je
razčesavala pri oknu zlate kodre, in zopet se je
razlegal glas veselih njenih pesmi na daleč okrog.
— Stari grof pa je dejal svoji ženi: „No, sedaj
pa ima vse, kaj ne? Le poglej jo, kako je zala,
kako krasno razpleta zlate svoje lasce. In pa te
njene pesmi?! Na oknu pa ima vse ono, česar si
jej ti želela! Reci, ali ni najkrasnejša stvar na
svetu?" In hudobna starka rau ni vedela kaj od¬
govoriti.

Ptič pa je dejal priljubljeni Zlatolaski: „Jutri
vas povabi stari grof na kosilo. Ko te povabi,
uprašaj ga: da-li hočeš nesti s seboj tudi te svoje
„k o m e d i j e". Pri kosilu bodo pripovedovali vsak
svojo povest o, svojem življenju. Ko pa pride vrsta
na tebe, brani se, ne zini ničesar; tedaj se po¬
nudim pa jaz, da povem povest o tvojem življenju".

In res je prišel stari grof vabit na kosilo te
tri krasne zlatolaske. Ko je povabil milo Zlato¬
lasko, dejala mu je: „Hočem li prinesti s seboj
tudi te le svoje »komedije", da se malce razve-
selimo?"

Grof pa jej odgovori: „No, kaj pak, to se
umeje! tega si najbolj želim!"

Ko so bili pri kosilu, so si pripovedovali
razne povesti in čudne dogodbe iz svojega živ¬
ljenja. Ko bi pa imela povedati kako povest naša
Zlatolaska, a se .ta le brani na vso moč, oglasi se
ptič  ter pove vso prečudno povest o nesrečnih
trojčkih, o še bolj nesrečni njihovi materi in o
neizmerni hudobiji stare grofice. Vsi so se neizre¬
čeno čudili. Stara mati je od strahu in jeze kopr¬
nela ; oče naših trojčkov pa ni vedel, kaj naj bi
počel od samega veselja in ob enem tudi od ža¬
losti zaradi velike svoje nesreče, katere je bila
kriva jedino le neizrekljiva hudobnost njegove ma¬
tere. Ptič pa nadaljuje: „Da mi pa boste verjeli
in da se popolnoma prepričate, da imate pred
seboj svojo lastno izgubljeno krc: vzdignite
lijak in rešite nesrečno mater nji¬
hovo, ki še živi.  Govoriti hoče le še s svojim
možem in z otroci, potem umre".

Ko vzdignejo lijak in odgrebejo zid, rešijo
nesrečno — še vedno zalo grofico, kateri pa so
bili življenja trenotki šteti. Predno pa je zatisnila
za vedno svoje oči, uprašali so jo: kako kazen
prisodi hudobni tašči? Ona pa je dejala: „Jaz jej
odpuščam: sodite jo vi!" — in je umrla. Tu pa
se oglasi ptič, ki pravi: „Ge hočete ubogati pa¬
meten svet, denite jo v sod, v kateri ubijte dolgih
žrebljev — ter zapodite ga doli s tiste visoke gore,
kjer sta vaša vrla sinova mene ujela; drugega ni
vredna!" Vsi so bili jedne misli: da hudobna

— 40

stara grofinja res ne zasluži boljšega; in storili so,
kakor jim je svetoval ptič. — Vsi ostali pa so še
dolgo časa živeli skupaj srečno in veselo.

6. Oče in sinova mašnika.

(Kobarid).

Nekdaj se je oženil bogat mladenič z neko
mlado, zdravo in bogato deklico. Drugega dne po
poroki pa se stehta in vidi, da je za cela dva
funta loži v jednem samem dnevu zakonskega stanu.
„Hentajte, ta je lepa!“ misli si; — „Ce pojde tako
naprej, kakor sem začel, tako pojdem kmalu v
krtovo kraljestvo. Še raje pa naj Šent pozoblje
vse babe; živel bi vendar le rad še nekaj let, zato
moram iti po svetu! 0  In res, koj drugega dne se
napoti križem v svet, da si poišče kako primerno
službo. Ženi je zapustil vse svoje imetje in zakon¬
ski blagoslov. ....

Prehodil je že mnogo sveta, no nikjer se ni
mogel več časa ustaviti na enem mestu. Na vse
zadnje je prišel celo pred peklensko kraljestvo. On
pa ni vedel, da stoji pred peklom, ker pred sabo
je videl le velikansko in lepo palačo. Iz palače mu
stopi naproti bogato oblečen gospod, ki je bil lu-

— 41

cifer sam. „Kaj bi rad, trudni prijatelj ?“ popraša
ga prijazno hudič. „Službe iščem", odgovori po¬
potnik. „Pri meni je dela in jela zadosti!" govori
hudič; »glej, kar v to peč bodeš mešal z ono-le
železno lopato; jedel in pil bodeš, kar in kolikor
se ti bode ljubilo, konečno pa dobiš še lepo pla¬
čilo v zlatu. Mešati pa moraš dobro, zapomni si! “
— „Hohooo! ne bojte se ne!“ nasmeje se naš
popotnik! — ,,mešati pa bodem že znal, saj sem
bil v pekarnici od kar sem živ“. In bilje res mož-
beseda. Gelih petindvajset let služil je hudiču —
no on tega ni vedel! — mešal in premetaval je
polena v peči tako hrabro, da ga je bil hudič
neizmerno vesel.

Po petindvajsetih letih svoje peklenske službe
pa zasliši nekega dne glas iz peči: „Oh „kompari“
(boter), imejte malo usmiljenja z nami! Vi res
strašno mešate, da trpe in pokajo žareče naše
kosti. Imejte usmiljenje!“

Kako se prestraši teh besed. Spoznal je, da
je že petindvajset let potikal in služil v samem
peklu; spoznal je pa tudi, daje njegova botra po¬
gubljena in celo on jej je pomagal trpeti. Ivo sreča
zvečer svojega gospoda-hudiča, reče mu: »Nasitil
sem se že takega službovanja, ker že petindvajset
let služim vam vestno in pošteno. Rad bi šel do¬
mov; izplačajte mi moj zaslužek, kakor ste mi ob¬
ljubili!" — »Zares žal mi je zate, zvesti hlapec!"
nagovori ga hudič; ^vendar nočem ti kratiti ve-

— 42  —

selja, dasi ne dobim nikoli več tako pridnega
hlapca. Tu imaš dve mošni zlatov, katere si za¬
služil vestno in pošteno. Ker si mi pa tako vestno
služil, dam ti še več, — poslušaj in vrši te moje
nauke: Kar i maš storiti danes, odloži
na jutri; velike ceste in velike go¬
stilnice ne ogibaj  se  n i k o 1 i!  “

Vesel je bil zasluženega zlata, še bolj pa
naukov, katere hoče vršiti, naj se zgodi volja božja..
Zato se napoti vedno po veliki cesti proti svojemu
rojstnemu kraju. Med potom ga doteče neki tujec.
Ko prideta do neke stranske poti, vabi ga tujec,
naj bi šla na bližnico po tisti stranski stezi: „Aaa!
jaz ne grem", de naš znanec, spomnivši se hudi¬
čevih naukov. Kako pa se začudi, ko izve v bliž¬
njem mestu, da so na oni bližnici tolovaji ubili in
oropali nekega popotnika, gotovo tistega tujca, ki
je vabil tudi njega na tisto pot. „Hentajte, ali sem
dobro storil, da sem ubogal! “ misli si naš po¬
potnik.

V nekem mestu so -ga vabili, da bi se usta¬
vil v neki manjši gostilnici, češ, da je tam vse-
cenejše. „Naka!“ misli si, „ne greš, ubogaj hudiča,
ki ti hoče dobro!" Na to jo krene v najimenitnišo
gostilnico tistega mesta. Drugega jutra pa mu po¬
vedo, da so v tisti manjši gostilnici ubili nekega
gosta, ki je tam prenočil. „Oj, kako mi gre vse
po sreči; ali bi ne ubili leliko tudi mene ali mo¬
rebiti samo mene, ako bi bil ubogal tiste ljudi?"

— 43  —

Tako si je mislil sam pri sebi ter se napotil vedno
po največji cesti proti svojemu rojstnemu kraju,
kamor ni imel več daleč.

Prišel je srečno v domačo vas. Ko je šel mi¬
mo svojega doma, milo se mu je storilo pri srcu,
da ni mogel koj vstopiti čez domači prag. Kar
pogleda skozi okno in vidi, da imata dva črno
oblečena gospodiča njegovo zapuščeno ženo v svoji
sredi ter jo spremljata gori in doli po sobi. Krv
je zavrela v žilah našemu popotniku in znancu,
ker začel je hudo misliti o zapuščeni ženi. Pogra¬
bil je »pištolo “ ter že je hotel usmrtiti svojo ženo
in še koga tistih zapeljivcev. Sreča njegova, da se
je domislil hudičevih besed še predno pritisne pe¬
telina: „K a r misliš storiti danes, od¬
loži na jutri ! 11  In koj shrani zopet „pištolo“
v žep ter stopi v najboljšo gostilnico svoje vasi.
Maščevati se pa hoče že jutri, ker mu je žena tako
ogrenila prihod v rojstno vas po dolgih petindvaj¬
setih letih.

Na njegovem domu je bilo vse kaj živo,
šumno in veselo, tako da je opazil to tudi naš
ljubosumni znanec. Ni mogel zamolčati, da ni po-
prašal gostilničarja: „Kaj imajo neki v oni-le hiši,
da je tam vse tako živo in veselo! “ Gostilničar
mu odgovor:: »Pred kakimi petindvajsetimi leti
vzela je gospodinja tiste hiše nekega mladiča, ki
je moral biti zelo mevšetast. Drugega dne po po¬
roki se je namreč stehtal in videl, da je za dv a

— 44

funta loži, odkar je zakonski mož, In mislite si
tepca: zapustil je svojo ženo ter šel po svetu, da
še dandanašnji ne vemo, ali je še živ ali je mo¬
rebiti že davno umrl. — Njegova zapuščena žena
imela je ob svojem času dvojčka, — in ta dvojčka
bodeta jutri pela novo mašo. Zato pa je ona hiša
danes polna srečnega veselja. Tako je ta reč!“
Znanec naš je postal rdeč, kakor kuhan rak. Vse
se mu je vrtelo po glavi. „Da, da, tepec je bil,
da je za ono norost zapustil ženo, dom in svoj
rod!“ govoril je polglasno. Sam pri sebi pa si je
mislil: „Sam Bog je moral nadahniti hudiču srečne
nauke, ki so me rešili mnogih nesreč in ki so re¬
šili življenje moji ženi in sinoma, meni in njim v
popolno srečo “.

Drugega dne je bil vaščanom prazničen dan,
kakoršnega še niso doživeli, — in mi menda tudi
še ne in ga ne doživimo. Da brata dvojčka pojeta
na isti dan novo mašo, to se ne godi vsak dan,
še vsakih sto let ne in še več. Gostilničar je pri-
vel tudi našega znanca med svate. Kako pa se
začudijo vsi svati in sploh vsi, ki so bili pri novih
mašah, ko zvedo, da je neki tujec položil vsakemu
novomašriiku na oltar po mošno cekinov za „ofer“.
Vsi so se strmeč pogledavali, misleč si: od kod neki
to? kaj to pomenja? Kdo je ta tujec?

Po dokončanih obeh novih mašah imeli so
vsi svatje in povabljenci skupen obed v hiši sreč¬
nih novomašnikov, kakor je to navada že od starih

45

časov. Tudi napitnic je bilo dosti. Naš znanec je
napil srečni materi, katere dva sinova obhajata
danes najimenitniši svoj praznik. Podal ji je polno
kupico vina, da pije iž njega. Ko pa pije, zarožlja
nekaj v kupici; zato steče s kozarcem v kuhinjo,

da vidi, kaj je to ? In v kupici dobi-zaročni

prstan, kateri je že pred davnimi, leti kupila svo¬
jemu ženinu. Morete si misliti, kako je bila žena
srečna in vesela. Pritekla je k svatom ter s sol¬
zami v očeh govorila: »Sinova ljubezniva, vajina
sreča je danes toliko popolniša, — kajti v svoji
sredi imata ljubega očeta, katerega nista še videla
nikoli 11 . Na to je začelo objemanje in vroče polju-
bovanje srečne družine, da ni ostalo suho nobeno
oko pričujočih svatov.

Srečni oče začel je pripovedovati vsem po¬
vabljencem čudno zgodbo svojega življenja. Pripo¬
vedoval jim je. kako je služil v peklu, da ni nič
vedel za to, in kako se mu je oglasila botra iz
pekla, ki je torej pogubljena. In ko je pripovedoval,
kako ga je obdaril in kako dobro ga je poučil
hudič, bili so vsi jedne misli: „Et e s, hudič ni
tako črn,  kakor ga ,m a 1 a j o‘! “

— 4G

7. Mačka.

(Vrsno).

Nekdaj je živel silno tibožen oče, ki je imel
tri sinove. Ko je bil na smrtni postelji, ni delal
testamenta, kajti imel ni ničesa; dal pa je najstar-
šemu sinu jedno koso,  srednjemu cepec,  a
najmlajšemu jedino živalsko glavo, katere so bili
gospodarji, — dal mu je mačk  o. Dejal jim je:
„Blagoslavljam vas, ljubi sinovi moji. Molite za me,
ljubite se, ne zabite na Boga in tudi On vas ne
pozabi. Malo sem vam dal, toda če boste pametni,
morete obogateti tudi s temi malenkostimi".

V tistih starih časih pa ljudje tam daleč za
deveto goro še niso bili tako prebrisani, kakor tu
pri nas ; sklenili so zatorej ti trije bratje, da daleč
tam v tistem „zatelebanem“ svetu poiščejo svojo
srečo.

Prvi poskuša srečo starejši brat. Dene koso
čez ramo ter gre daleč v tuji svet, da poišče, kje
ga sreča čaka,- Ko je prehodil že devet dolin ter
prelazil devet gora, prišel je v tujo deželo, kjer
so travo pulili.  „To bo nekaj za te“, misli
si naš kosec. Ponudi se najbogatejšemu kmetu, da
mu vso travo pokosi v nekolikih dnevih. Vsprejme
ga z velikim veseljem. Vsi so ga, opazovali z ne¬
kakim svetim strahom; čudili so se tisti prečudni
reči, katero je samo držal v roki, malce zamahal,

47

— in trava je kar obležala v lepih vrstah na tleh.
Koderkoli je lezla tista prečudna reč, ni je ostalo
več cele bilke. In poprej ? Še polovico trave niso
populili! Kar trgali so se kmetje za pridnega kosca.
Ko je dokončal svoje delo, pridero k njemu vsi
veljaki tistega kraja; ponujajo mu najbogatejša in
najlepša dekleta, ker vsakdo si je želel takega zeta.
Ker je pa imel doma že izbrano dekle — le preubog
je bil, da bi se upal uprašati jo — zato jim hoče
prodati svojo koso. Zložili so mu za njo toliko zla¬
tega denarja, da ga je komaj nesel. Stokal je pod
težkim, toda sladkim bremenom, vendar je srečno
prišel s tem zakladom v svoje domovje. Kupil je
veliko posestvo, tako da je lehko brez strahu uprašal
sosedovo hčerko, če ga hoče za moža. Ker je bil
zdaj bogat vaščan, privolila je rada, še Bog da jo
je uprašal.

Srednji brat je dejal: „Če je obogatel on s
koso, poskušati hočem jaz s cepcem v širni svet.
Ko je imel za hrbtom že devet dolin in devet gora,
prišel je v kaj čudno deželo: kjer so klasje le z
rokami meli in zrnje z iglami vrtali iz klasja. „Hej
tako, tako se to dela!“ dejal jim je ter v par
dnevih namlatil poln skedenj žita, slamo pa je po¬
metal skozi vrata na dvorišče. Vsi ti telebani so
kar z odprtimi usti gledali in zijali v tisto pre¬
čudno reč, izpod katere zrnje kar na vse strani
zleta. Tudi on bi si bil lehko izbral katerokoli dekle
v tisti deželi, ker nobena hiša bi se ne branila ta-

48  —

kega zeta. ki zna delati tako koristne čudeže. Pa
zastonj so dekleta gojila take želje, ker imel je že
doma izbrano, katero bi uprašal, če bi bil dosti
bogat. Zato je najraje zagrabil za denar, kateri so
mu zložili, če jim prepusti tisto čudodejno reč.
Tepci! ali ne ? Potil se je in zdihoval pod težkim
bremenom; vsak las je imel svojo kapljo. — Prišel
je v svojo vas, ustanovil si je lepo domovje, na¬
kupil njiv, senožeti in travnikov, goved in konj ter.
se naposled obesil — tudi on za vrv sv. zakona.

Ko je videl najmlajši brat, kako zelo sta obo¬
gatela brata z očetovo zapuščino, dejal je: „Brata
sta mi obogatela v tujem svetu z mrtvimi rečmi,
kaj, ko bi poskusil jaz svojo srečo tam v tujini z
mačico, ki je vendar živa stvar božja ? Pojdiva,
mila mačica moja, v božjem imenu križem svet“.
Ko je prekorakal devet dolin in prelazil devet gora,
prišel je v neznane tuje, pa zelo čudne kraje.
Prišel je v neko bolj gosposko hišo; pri mizi je
sedelo devet ljudij, in ravno toliko jih je stalo
poleg, da so branili mišim in podganam v sklede.
Kar izpusti izpod pazduhe svojo mačico, ki je imela
pravo alelujo. Davila je, kar je le mogla, a ko ni
mogla več grizti in žreti, znašati začne na kup.
Miši in podgane so vse prestrašene begale po
kotih in nazaj v svoje luknje. „Oj, kaj hočeš, ko¬
liko hočeš za. to žival, vse ti damo, kar reci!“
upili so možaki. Pogodili so se za lep kup denarja.
Možaki ga uprašajo: „Kako se imenuje ta čudna

— 49

šefa! No pa potolažili so se, češ, saj vendar ta
žival, ta mačka, ne bo „sodnjemu dnevu trobila",
— in dokler živi, zadosti ji bode samih mišij in
podgan. No, oni so jo tako obrnili, mačica je pa
vse drugače obračala miši in podgane, tako, da v
par letih ni bilo videti nobene več. Vse je kar
groza pretresla pri tej novici. Kaj bo zdaj, joj, kaj
bo zdaj; mačka še živi, no miši in podgan že ni
več, —• zdaj pride, gotovo vrsta na ljudi: koga pač
pograbi in pohrusta prvega? Vsakdo bi rad še živel.

Ker pa več glav več ve, a vsi ljudje vse vedo,
skličejo velik zbor, da bi se posvetovali, kako bi
pač odvrnili grozno nevarnost. Marsikaj so ugibali,
no nič kaj pametnega se niso mogli domisliti. Na¬
posled se oglasi neki mož, bistra glava, kateremu
so rekali Drnau,  ki sproži kaj srečno misel: Se¬
zidajmo „frnažo“ (opekarno), zakurimo v nji velik
ogenj ter zalovimo mačko tje notri; ni hudnika,
da bi tam notri ne zgorela, če le ni v nji hudiman
sam!“ Ves zbor se je začudil in pohvalil srečno
misel in bistroumnost Drnau -ovo.

Sezidali so „frnažo“ ter zakurili strašen ogenj
v nji. Na to se spravi vse kar leze in „kobaca“
nad ubogo mačko. Gonijo in pode jo proti „frnaži“
z velikim šumom in vriščem, ali le od daleč, to se
umeje, da bi koga ne pograbila ter kar „kosma-
tega“ ne pohrustala. V taki sili, to si moremo pač
misliti, začela je mačka divjati ter prestrašena mi-

4

50  —

javkati in drnjavkati: drnjau-u-u! drnjau-u-u-u-u.
Vsa množica se prestraši ter upije: „0j Drnau,
lej, tebe kliče, tebe hoče prvega pohrustati; teci,
teci, gotovo ve, da si ti kriv tega preganjanja!“
Tudi Drnau je čutil nekaj takega po kosteh in po¬
brisal jo je, kar so ga nesle pete. — Ko je bil že
na varnem, začela ga je mučiti radovednost: koga
neki poželi hudoba pa zdaj, in kako sploh konča
vsa ta komedija. Spomni se, da se prav nad
„frnažo“ šibi visok topol, od kjer bi mogel vse
prav lepo videti. Po ovinkih in neopažen priplazi
se do .topola, spleza nanj ter se ustavi prav nad
žrelom, od kjer je videl divji ogenj, ki naj bi ugo¬
nobil grozno žival. Ljudje so med tem mačko
prignali že prav blizu ,,frnaže“ ; ker je na z vednim:
„drnjau-u-u! drnjau-u-u!“ klicala le svojega najbi-
stroumnejšega sovražnika, niso se je več tako
strašno bali, češ, Drnau se ji je zameril, njega
hoče. Pripodili so jo do „frnaže“. Da bi skočila
notri v ogenj, ni se ji ljubilo, kajti zagledala je
pred sabo za njo naravno rešitev — topol, na ka¬
teri se zakadi z vso silo s prestrašenim: drnjau-u-u!
drnjau-u-u! Sedaj šele zapazijo ljudje na topolu
tresočega se Drnaua in vsa množica se razleti na
vse vetrove, da le od daleč gleda, kaj bode z
ubogim Drnauom. Drnaua je medtem oblil mrtvaški
pot, zapustila ga je zavest, da je zletel naravnost
v plapolajoči ogenj skozi žrelo „frnaže“, katero so
sezidali po njegovem nasvetu.

Ko se je množica tam od daleč ozrla na
topol, Drnaua že ni bilo več gori. Vsakdo je bil
za trdno prepričan, da ga je pohrustala mačka.
Skrili so se in mnogo časa se od strahu ni nihče
pokazal na dan. Mačka je medtem tudi izginila. —
Tako, vidite, tako strašno so bebasti ljudje tam za
deveto goro.

8. Pijmo ga še enkrat'na čast
sy. Jevanu!*)

(Kobarid).

V neki hiši so imeli svoje dni hlapca, ki je
bil strašen pijanec. Nijeden večer se ni vlegel k
počitku s čisto in lehko glavo. Imel je pa čudno
navado, da je konečno vselej dejal proti svojim
vinskim bratcem: „Pijmo ga še na čast svet’mu
Jevanu!" — na kar je vselej,vta-le „sveti“ namen
zvrnil polno kupico rajne kapljice v nenasitljivi in
vedno žejni želodec.

Pozno v noč nekega dne vrača se s polno
glavo, a še z bolj polnim želodcem, iz gostilne

*) J e v a n v ljudski govorici za Ivan; Janeza  niti
ne poznajo. Od tod je na Tolminskem sploh tudi priimek
Ivančič in Juvančič.  Pis.

4 *

— 52  —

proti svojemu domu. Nameri pa se, da pride .mi¬
mo vislic, kjer so prav tisti dan obesili nekega
hudodelnika; truplo nesrečnega človeka je še vi¬
selo na njih in veter je žvižgal ob njem žalostno
svojo pesem.

Pijanec pogleda na vislice ter se zakrohoče:
„Hooj! čuješ ti prijatelj: pridi jutri večer ti k meni
na večerjo!"

Na le-ta poziv šalečega se pijanca oglasi se
obešenec z vislic: „Le pripravi! pridem gotovo".

Pijancu se stisne srce presilnega strahu, pi¬
janost ga mine popolnoma in v največjem diru
steče domu ter koj poišče svoje ležišče. Domača
družina pa se ni malo začudila, ko je slišala, kako
izredno mirno in krotko odpravil se je hlapec
k ponočnemu počitku tistega dne.

Hlapec celo noč ni zatisnil očesa. „Oj, ti
nesrečno vino, ti luciferjeva pijača, ti jezik klepe¬
tavi, da ste me pripravili v toliko nesrečo! Oh,
kaj bo? kaj bo? Kaj bo z mano jutri večer?"
Take in jednake misli so mu divjale po trudni in
težki glavi. In kaj bi ne: Bodoči večer ga čaka
neprijetna družba s pogubljenim človekom, ki ga
nemara raztrga na tisoč drobnih koscev; in. . . in
to niso malenkosti.

Zjutraj ust.ane' ter se odpravi k sv. maši, a
po maši k gospodu „fajmoštru“, kateremu pove
celo dogodbo. Gospod „fajmošter" pa žalostno
zmaje z glavo ter pravi: „Pripravi se, kakor za

— 53 —

■ smrt; bodi pripravljen na vsak mogoč slučaj! Spo¬
vej se svojih grehov, zgrevaj se, . prejmi presveto
Režnje Telo — češčeno bodi! — in pripravi za
drevi dobro večerjo ! Ne pomaga nič !“ Hlapec stori
vše, kakor mu je svetoval gospod fajmošter.

Zvečer priredi dobro večerjo ter ves trepe¬
tajoč in z gorečo molitvijo pričakuje povabljenca.
Ko odbije v zvoniku 11. ura, prišumf skozi vrata
neka hudoba, sede za mizo, menjuje krožnike ter
se dela, kakor bi jedla. Naš ubogi hlapec se je
ves tresel, komaj je držal vilice v roki, molil je
goreče, a niti dihati se ni upal. Gez nekoliko časa
hudoba ustane ter reče : „Jutri pa m o r a š priti
ti k meni na večerjo!" Hlapcu se še-le sedaj prav
zjezi koža in misli: No, tala*) je še-le ta prava!
Vendar popraša: »Kam naj pridem?" Hudoba

mu odgovori: »Saj veš, kje si me klical!" In hu¬
doba odšumi z velikim hrumom in krohotom.

Da hlapec tudi to noč ni zatisnil trudnega
očesa, moremo si pač misliti. Tudi to si lahko
mislimo: kake misli so mu pač divjale v nemirni
duši. Po sv. maši drugega dne se zopet odpravi
k gospodu fajmoštru. Povedal mu je vse natanko,
kaj in kako je drugoval s hudobo in kam ga je
povabila za tisti večer. Gospod fajmošter pa mu
de: »Le pojdi, ne pomaga nič! Bodi pripravljen
na vse: moli in pokori se!“

’) Tala tale.

Ko je zvečer že odzvonilo za verne duše —
Bog se jih usmili! — odpravi se naš hlapec proti
naznačenemu kraju. Šel je mimo neke gostilnice,
kjer je premnogokrat izlil v že polni želodec po¬
slednjo kupico „na čast svet’mu Jevanu“. Tudi
danes je slišal iž nje krik in petje premnogih svo¬
jih vinskih bratcev, a njemu ni bilo niti na kraj
pameti, da bi se jim pridružil. Ko tako utopljen v
svojo žalostno usodo stopa kar mimo, priteče k
njemu lep, bel deček, ki mu govori: „Kako je to,
da stopaš danes kar mimo? In pa tako žalosten
in pobit se mi vidiš! Stopi notri, da ga izpiješ
par kozarčkov!" Hlapec pa se je branil ter ni
nikakor hotel za krasnim dečkom v gostilno. Deček
ga sili v d r u g i č, a hlapec tudi sedaj noče. Na
to pa mu de deček v tretje:  „Eee! kaj se boš.
branil?! Pridi, da ga popije va po kozarček „n a
čast svet’mu Jevan  u“. Na to povabilo pa
hlapec gre, deček mu poda kupico, trčita — in
hlapec pravi: „Pijmo ga na čast svet’mu Jevanu!"
Potem pa otide proti nesrečnemu kraju.

Ko se približuje tistemu kraju, zasliši od tam
votlodoneč glas: „Le bejž’ nazaj, le bejž’ nazaj!
*Ti si Jevanovo vino pil! Le bejž’ nazaj, le bejž’
nazaj 1 “  Hlapec se je tudi vrnil, a ne tako počasi,
kakor je bil prišel: Tekel je, kar so ga nesle noge.

In tako, vidite, se je rešil ta-le hlapec strašne
smrti. Tisti deček ni bil nihče drugi, kakor sv. Ivan
sam. In da hlapec ni pil vina iž njegove roke,

— 00  —

hudoba bi ga bila gotovo raztrgala. Vsak človek
ima še kako milost in naš hlapec jo je imel pri
sv. Ivanu. Odslej pa je postal drug človek: sveto
in pobožno je živel in umrl.

Ta pripovedka nas dobro pouči: da moramo
mrtve pustiti pri miru in ne morda, da bi se celo
norčevali ž njimi. Reči moramo : Bog se jih usmili!
Amen !

9. Sirotica Marjetica*).

(Kobarid).

Neki mož se je oženil dvakrat. Prva žena
mu je zapustila prekrasno hčerko, predobro Mar¬
jetico, ki je imela vse lepe lastnosti krepostne
svoje matere. Druga žena mu je povila tudi jedno
hčer, ki je pa daleč zaostala za Marjetico bodisi
glede na dušne ali telesne lastnosti. Zategadelj pa
tudi nista mogli ne mačeha ne njena hči videti
dobrosrčne Marjetice.

*) Trim. „ Kres“ IV. 29. ,Mačeha i pastorka" (Ludbreg.)
— Iz Kobarida imam zapisano še neko drugo, večjo in
lepšo povest o sirotici Marjetici. Pride na vrsto o drugi
priliki.

— 56

Ko pa je doživela Marjetica šestnajst po¬
mladi, ni je mogla več trpeti v hiši. Bala se je,
da bi Marjetica ne prevzemala ženinov njeni pravi
hčeri. Na daleč okrog se je bil raznesel le jeden
glas: da je Marjetica najkrasnejše in najblažjega
srca dekle, kar jih obseva ljubo solnčece z neba.

Nekega večera de mačeha svojemu možu:
„Spravi mi iz hiše svojo Marjeto, sicer že jutri ne
vidiš več ne mene ne hčerke moje! Le odpelji jo
tja v temni gozd; divje zveri naj jo raztrgajo!“

Zakonski možicelj se je zbal svoje pridruge.
Vzame veliko pogačo ter pelje Marjetico v temni
gozd. Tam zakuri ogenj ter sedeta k njemu, da
bi si ogrela omrzle ude, Ko pa Marjetica zaspi,
položi jej oče ono pogačo v krilo ter se vrne ža¬
losten in pobit proti domu.

Marjetica se vzbudi, a svojega očeta ne
ugleda več poleg sebe. Vsa prestrašena ga kliče in
kliče, a le glas njen je odmeval v tihi noči. Ko že
vsa obupana tako kliče in zdihuje, približa se ji
neka mačica, ki jo nagovori : »Preljuba Marjetica,
lej, že cel dan nisem zavžila ničesar ! Daj mi malo
pogačice, pa ti bom delala družbo, varovala te
bom in za te govorila!“

»Na, na, na, ti. mila mačica moja!“ — go¬
vori Marjetica ter jej drobi nekaj koscev pogače.
»Ti uboga revica moja, cel dan nisi jedla in sedaj
je že pozna noč!“ — govorila je nadalje ter gla-

57

dila gladno mačico, ki je kaj hlastno použivala dano
ji pogačo.

„Kikiriki-i-i-i!“ — pripoje na to.petelinček —
„Marjetica, privošči mi nekaj drobtinic. Lej, že cel
dan me stiska glad! Daj mi, daj mi, pa ostanem
pri tebi, varoval te bodem in za te govoril!“

„Na, na, na, petelinček moj ljubi!“ — pravi
mu Marjetica, drobivši mn kos pogače. „Le na¬
jej se, ti revica moja mila!“ — govorila je Mar¬
jetica nadalje.

Ko pa odbije polnočna ura, prirohni z veli¬
kim šumom in rožljanjem sam „t r , *) hud’“**),. ki
se zadere nad trepetajočo deklico: „Deklina, pridi,
da jedno zapleševa!“.

„A-a-a!“ — odgovori mu mačica mesto

Marjetice — „ona nima tako dragega oblačila, da
bi smela plesati s tako imenitnim gospodom!“
Pumf — in vrže ji prekrasno oblačilo, ki se je
kar vse lesketalo.

„No, zdaj pa kar pridi!“ — zareži tb hud’.

,Ne bo nič!“ — zapoje petelinček — „ona
je preuboga, da bi se smela pridružiti takemu bo¬
gatinu!" Pumf — in vrže ji Žakelj rmenih cekinov.

*) t pišem za polglasni e , kateri piše P.
Škrabec z obrnenim u. Pis.

**) Tu hud’ hudoba, hudič; tako ga ime¬
nujejo otrokom ali sploh tedaj, kedar se jim zde
imena: hudič, zlodi, vrag prehuda.  Pis.

— 58  —

Na to pa zarohni hudoba: „Sedaj pa se kar pri¬
pravi, dal sem ti vsega dovolj!“ Mačica in pete¬
linček pa kar oba h kratu upijeta: „Hudoba, po¬
beri se od tod ! To dušo in to telo varjeva midva!"
Hudoba pa se je pobrala od tam še z večjim
hrumom, šumom in rožljanjem ter odnesla seboj
pol gpzda,

,,No, sedaj pa pojdimo domu!" — dejala
je mačica; — „jaz grem prva, ti Marjetica v
sredi, ti petelinček pa zadaj. Le lepo varuj, da
nam kedo ne odnese obleke in cekinov!“

Tako razvrščeni korakajo proti domu. Ko
pa potrkajo na domača vrata, zareži hudobna ma¬
čeha v moža: „Kam si jo peljal, daje  že doma?!
Le vedi, kaj sem ti dejala sinoči!“

„Nu, ker je že tu, moram ji vendar vsaj od¬
preti !“ — dejal je mož, ki je ubogo Marjetico
sicer ljubil, a tudi bal se svoje druge žene, kakor
dela večina takih mož. Ko pa odpre vrata, prikaže
se Marjetica s a m a, v naročju ima prelepo obla¬
čilo, a pri nogah jej leži Žakelj cekinov. Hoj, kako
rada jo je vsprejela mačeha sedaj, ko jej je pri¬
nesla k hiši toliko bogastva !

„Veš kaj ?!“ — de mačeha prihodnji večer
svojemu možu — „danes pelji pa mojo  hčer tja
v gozd: ona gotovo še več prinese, kakor tvoja
ničvredna kavka! Pa, daj ji kak Žakelj, da lože
prinese!" Tako je govorila pohlepna mačeha. Mož
njen pa pelje svojo drugo hčer tja v gozd, prav

— 59  —

na ono mesto, kjer je bil popustil Marjetico; da
jej pogačo, zakuri ogenj ter se vrne domu.

Gez nekoliko časa primijavka mačica ter jo
zaprosi prav milo, da bi jej dala košček pogače,
češ: že cel dan ni okusila ničesar. „Ha, ha, ha!“
— zareži se hudobno dekle — „tebi bom dajala,
ko sama nimam veliko ! Hodi dalje!“ Mačica pa
otide dalje.

»Kikiriki - i - i - i!“ — pripoje petelinček, ki
jo tudi zaprosi za nekoliko mrvic pogače. No, tudi
njega je zapodila dalje, prav tako, kakor prej ma¬
čico. Petelinček se tudi izgubi.

Ko odbije polnočna ura, prihrumi ,t, hud‘.
Ker pa ni imela varstva, pograbi jo ter pleše ž
njo tako strašno po temnem gozdu, da so ostale
naposled v naročju hudobe same kosti. Hudoba
pa otide z velikim grohotom, vriščem, šumom in
rožljanjem v peklensko brezno nazaj.

Ker se le-ta hčerka ni povrnila domu celo
zjutraj ne, govori mačeha svojemu možu: »Pojdi,
pojdi naproti moji hčerki! Gotovo .ne more nesti,
ker Žakelj njen je velik; vzemi še jeden, da jej
pomoreš!" Mož se napoti v gozd. Ko pa pride tja,
kjer je bil pustil svojo hčer, ne vidi je nikjer in
zelo se prestraši. Ko pa leze dalje po temnem
gozdu, zapazi na daleč okoji razmetane kosti svoje
hčere. Z jokajočim srcem jih zbere, nasuje v Žakelj
ter otide proti domu, kjer ga je žena komaj pri¬
čakovala.

— 60  —

j,Tu imaš, ti nesreča moje hiše, plačilo za
svojo brezmejno hudčbijo!“ — upije mož svoji
hudobni ženi, stresaje iz Žaklja kosti nesrečne hčere.
Mačeha pa se od strahu zgrudi na tla ter izdihne
svojo grešno dušo.

Tako sta bile kaznovane mati in hči za brez¬
mejno hudobijo! Oče pa je živel še mnogo let
srečno in veselo poleg svoje bogate Marjetice.
Njena lepota jej je privabila premnogo bogatih
snubičev, a izbrala si je nekega imenitnega — grofa,
poleg katerega je preživela najsrečnejše dneve svo¬
jega življenja.

Ko je imela Marija Devica Jezuščka, morala
je mnogo trpeti od hudobnih ljudij. Zmirjali in
preganjali so jo, kamor koli je prišla.

Nekdaj prispe v gozd do neke hiše. Potrka
in prosi za prenočišče. Prikaže se ji na pragu
neka žena, ki ji pravi: „Oh, kaj je pa tebe za¬
neslo sem v ta nesrečni kraj! Tukaj stanujejo to¬
lovaji, ki te gotovo ubijejo, če te dobe!“ Marija
Devica pa ji pravi: „Ne bojte se za me ne, se jim

10. Desni razbojnik.

(Vrsno).

— 61

že kako prikrijem, da me ne dobe. Samo pustite-
me v hišo, da se odpočijem". Žena jo pusti v hišo
ter ji pripravlja nekaj večerje-

Le-ta žena pa je imela s tolovaji jednega
dečka, ki je bil ves ,grintav 1 , vsa koža je bila
slična jedili sami — krasti. Marija Devica je zgrela
v kotlu nekaj vode ter je skopala v nji malega Je-
zuščeka. 'Ko je ona končala, de M. D. tolovajki:
naj sedaj pa ona skoplje v isti  vodi tako grdo
bolnega otroka svojega, da potem gotovo ozdravi.
Tolovajka okoplje svojega otroka v isti vodi in
odpadle so vse tiste že trde in nagnjusne kraste.

Predno pa so prišli tolovaji domu, se je M.
D. že skrila. Drugo jutro je odšla iz tega ža¬
lostnega kraja. Tolovajski deček je odrastel in postal
kar očetje,  postal je tolovaj. Prav takrat, ko je
imel biti Kristus križan, ujeli so ga z jedniin tova¬
rišem vred ter so ju ž Njim vred križali. Desni
razbojnik pa je imel še od takrat  dovelj milosti,
da se je v zadnjih zdihljejih zaupljivo obrnil do
nedolžno križanega Kristusa, ki mu je potem ob¬
ljubil: „Še danes boš z menoj v raju!"

Obseg.

Stran

Gitatelju . . . ,.3

1. Sveti papež Gregor. (Vrsno).7

2. Lucifer se izveliča. (Kobarid).13

3. Micika, ali si bila v kamrici? (Kobarid) . 18

4. Tri vrane. (Kobarid)....  0  ...  24

5. Zlatolasi trojčki. (Livek).31

6. Oče in sinova mašnika. (Kobarid) ... 40

7. Mačka. (Vrsno).46

8. Pijmo ga šena  čast sv. Jevanu! (Kobarid) 51

9. Sirotica Marjetica. (Kobarid).55

10. Desni razbojnik. (Vrsno) ...... 60