List 44.
Gospodarske stvari.
Skrb za živinsko zdravje.
Kdor hoče od živine veliko koristi imeti, mora za Djeno zdravje vedno skrbeti; od bolne živine bo malo dobička imel.
Ker živini svetloba in gorkota teknete, in ker po koži srkajoča in po pljučah dihajoča obilo živeža in zraka dobiva, mora kmetovalec skrbeti, da jo na svetlobi, v primerni gorkoti in v čistem zraku ima. Hlev (štala) naj bo tedaj glavam, ktere redi, primeren , zadosti prostoren in visok; da je več čistega in zdravega zraka v njem, naj bo previden s potrebnimi okni, da bo šla svetloba va-nj in da se bo, z večkratnim odpirajem, posebno pozimi po dihanji ali po druzih potih v njem skaženi zrak s čistim namestoval; kar se dd, naj bode hlev poleti hladan, po zimi pa gorak. Kar to zdaj v misel vzeto skrb tiče, najdemo sem ter tje pri kmetih veliko nemarnosti in zanikernosti; marsikteri zarobljeni menijo, da vsaka tamna luknja je že zadosti, da se živina v njo vtakne; da pa v taki luknji pomanjkanje čistega zraka, poleti preveliko vročino, in pozimi mraz  trpi , kaj tacega jim še celo na misel ne pride!
Iz enacega vzroka kakor človeku, tekne telesna snaga tudi vsi živini. Mnogovrstna živalska, prosto živeča plemena se vedno sama in z vso skrbjo čistijo; za snago živine pa, ktera je nekoliko na svoje naravne lastnosti pozabila in se nekoliko drugače redi, kakor bi se bila sama v prostem stanu redila, mora človek skrbeti. Al nista jelen in srna veliko snažnejša na svojem životu od mnogoterega kravčeta, ali še celo od vola, ki ga na sejm priženo? Živina večidel privezana ali vprežena mora počasi in prisiljeno na lastno snaženje pozabiti. Ni prav ne, če so vse nje kožne puhteče in srkajoče luknjice s prahom ali drugo nesnago zalimane ali zablatane! Da se iz tega morajo mnoge bolezni vneti, je lahko iz pred rečenega razumeti. Vsaki živini dobro de, in prav rada drži, če jo češeš, drgneš ali štrigljaš; večkrat bi se rada obdrgnila, ko bi imela ob kaj, in ko bi ne bila privezana. Vsa na životu snažno držana živina se očitno bolj odebeli; ne štrigljaj tedaj, ne spiraj, ne kopaj samo konj, ampak tudi drugo živino, in bolj živa, čvrsta in zdrava bode. Prasec sicer počene in se valja v blatni luži, pa le kedar je vroč, da se ohladi; v hlev zaprt se osnažuje navadno le
v en kot--------in  prihrani   si  vso   drugo  steljo  čisto,
da se va-nj o vleže; ko ima pa hlev odprt,   se kar nikoli ne bo vanj posadil, ampak ven bo šel očistit se.
Ne le za telesno snago živine, tudi za snago njenih hlevov ti mora veliko mar biti. Hlev naj bo na suhih tleh, od znotrej in zunej dobro omet&n, da je pozimi bolj gorak, in da ne bo kaka strupenina v zidovih sta-
novala ali skozi hodila; pajčevine pogostoma pometaj, jasli večkrat izčisti, z lugom ali s čisto vodo jih spiraj, in živini dobro nasteljaj. Neumno je misliti, da hlev bi mogel mokroten biti, da bi se več gnoja v njem narediti dalo. Hlev suho in snažno drži, gnoj pa na gomili delaj; toraj skidaj živini poleti na drugi ali tretji dan, pozimi pa na osmi, in vselej hlev čisto osnaži. Žalosten prikazek za umnega kmetovalca je, kedar v kak hlev stopi in živino v luži ali v blatu najde, — kakošni bodo neki njeni parklji? — V mokrotnem hlevu je vselej pre-moker in škodljiv zrak; ko pa še kaj v njem gnjije, zlasti poleti mehko blato iz paše, ali mokra stelja, dela to veliko vročino, in pri gnjitji se narejajo in odločujejo vselej smrdljivi in zelo nezdravi gazi; v tacih gazih pa živino držati, je kar velika slepota in neumnost. Polovica bolezni, nad kterimi živina trpi ali pogine, pride menda iz nesnage, v kteri jo neskrbni človek drži. Ali kaj pomaga to tacemu reči, ki je sam na svojem životu in v svoji hiši nesnažen? Ni je menda ne med vso živalijo po nje natori tako neskrbne, kakor je marsikteri človek neskrben!
Kmetovalec, ki želi zdrave živine veseliti se, naj jo redi z dobro in tečno klajo, in ne s prazno ali pusto slamo, ki zelo malo za nje rejo izdd; naj jej daje pogostoma okoli leta soli lizati; živini ne gre preveč oprašene piče pokladati, od kake povodnji vmazane, od dežja preveč sprane, gnjile, ali take, ki bi se bila na podu preveč ugrela, in po zaduhlem dišala. Ne daj, da bi kedaj žejo trpela, napajaj jo s čisto, hladno vod6, kakor gre za ljudi, in ne s kako gnojnico ali smrdljivo vodo iz kake luže polne gnjusobe, črvov ali črvične zalege, ali še celo gnjijoče cerknine; tudi snežnice ali ledenice se ogibaj, kar se dd; vode pa, naj so stoječe ali tekoče, v kterih lan ali konoplje namakvajo ali gode, so vsi živini hud strup. Ti boš rekel, da take piče ali smrdljive vode tvoji živini nič ne škod-vajo, — počasi prijatel! kakor pri človeku so tudi pri pitani živini počutki diska in slaja močno oglušeli, da živina ne spoznd več vselej na tanko, kar jej ne tekne; privezana k jaslim, večkrat lačna in žejna, mora jesti in piti, kar jej daš, ali pa lakoto in žejo trpeti.
Na jesen preštej glave svoje živine in preceni klajo na hlevu; ko vidiš, da bo premalo, raji se dveh, tudi štirih glav iznebi, kakor da bi živina pozimi stradati imela; nič se tega ne sramuj, tebi je boljše, da deset glav prav prerediš, kakor jih šestnajst imeti, ki bi jih ne bilo druzega kot kost in koža. Prav rejena živina je zdrava, se bolj bolezni varje, sestradana pa je mnogim nadlogam podvržena. Ce imaš 20 revnih panjev Žbei, ali ni bolj prav, ves med in vso žival v pet panjev spraviti, in jih tako prerediti, ko da bi vseh 20 pomrlo?