LJUBLJANSKI ZVON
MKEtNIK Zfl KNJIŽEUN05T iN PR05VET0.
LETNIK XLI.                                1921.                              ŠTEVILKA 6.
JANKO SAMEC:
V BELI NOČI.
I.
Nocoj, ko tih večer beži čez trate in vas se vtaplja v beli mesečini; nocoj, ko sence tonejo v daljini in nad menoj gorijo zvezde zlate,
spet moja duša misli, draga, nate in vsa trepeče v nemi bolečini, ko pred oči mi vstajajo spomini mladosti moje, solnčnih sanj bogate.
Takrat vsi moji snovi so zoreli pokojno, kot na črešnjah cveti beli, vsi polni tihih želj in skritih nad.
In jaz za njimi hodil sem pokoncu naprej... naprej, naravnost proti solncu ^ vriskaje v beli dan: Pomlad, pomlad!
II. In vse nebo se je smejalo v maju, ko duša polna tihega nemira pričakovala komaj je večera, da potopi se v tvojih lic smehljaju.
21
*
322
JANKO  SAMEC:  V  BELI  NOČI.
A kadar beli dan je bil pri kraju in sva midva zajeta v dih zefira molče strmela v beli blesk vsemira, mi v srcu je bilo, kot da sem v raju.
Potem še nama so iz srca srede zacvele nikdar slutene besede; in tise kot srebro polnočnih sanj,
ki se z neba na daljno zemljo prede, v skrivnost se najinih pričakovanj še tisoč razgrnilo je spoznanj!
III.
In glej: midva sva vedela takrat, da vse v življenju se prelije v eno, ker  je  z  ljubezni  vinom  prepojeno... da vse v jeseni obrodi svoj sad!
A nama še sijala je pomlad in vse krog naju je bilo zeleno! Jaz sem te ljubil kot zorečo ženo in mislil, da ostal bom večno mlad
Pa kakor včasih, ko v jutranji  zarji razpno nad zemljo črni se viharji in strgajo ji bujno rast z obraza,
tako prešla je tistih ur ekstaza... In, sužfija tisoč novih hrepenenj, me vrglo spet na cesto je trpljenj!
IV. In šel sem... šel po daljnih cestah, belih.. Za mano rodni kraji so ostali — Tam spomnil sem se listin dni veselih, ki so mi smeh in sanje drzne dali.
Hej, z dušo prepojeno misli smelih: kako se s solncem bomo tam igrali, kako življenje vseh ljudi nezrelih mi bomo z voljo v pravo smer kovali,
JANKO  SAMEC:  V  BELI  NOČI.                             323
smo Šli naprej: jaz in-' drugovi z mano! A ko dospeli v daljo smo neznano, sta src se oprijela dvom in strah —
Tam smo v življenju bili čisto sai.ui in solnce ni sijalo več nad nami tako gorko, kot v naših  je gorah..
¦ -
V.   •
In solnce ni sijalo več nad nami tako ljubeče, tiho in prijazno...
Na nebu tam nad tujih mest meglami medlelo je vse bledo, trudno, prazno.
A naokrog: kot da mrliči sami bi se skoz okna nam režali blazno, oskrunjene z bolestjo in  sobami strmele v nas so hiše neprijazno
Tam zrli smo ljudi obraze blede, ki mrli so po cestah brez besede;
in culi krik sestradanih otrok.
v
In kakor da ne mogla več prenesti
srce in duša bi teh ur bolesti,
je zakričalo v nas: O Bog, o Bog!
VI.
In naših duš se je oklenil mraz, in v srcih se rodilo je spoznanje, da vse je laž: svoboda, solnce, sanje — Jn pali smo sred ceste na obraz:
Kaj to bil prvini staršem je.ukaz, o Bog, ko si prokletstvo vrgel nanje? Veliko, glej, je tvoje maščevanje, ki palo je iz roda v rod na nas!
Vse svoje dni v trpljenju preživeti, za solncem brez pokoja hrepeneti, to naj bo naših src vsakdanji kruh?
21*
324
JANKO SAMEC: V BELI NOCl.
Ki sam na križu skušal si trpeti, odpusti nam, ne bodi prošnjam gluh, Bog Oče in Bog Sin in sveti Duh!
VII.
A kot da prošnjam bi bilo zaprto, da ne bi videl naših Bog tesnob, nebo molčalo tiho kakor grob nad nami je, s teminami zastrto.
In vse pred nami je ležalo strto: vse cilje je in sanje mladih dob razdrl usode neizprosni zob ... A mi tam z dušo stali smo potrto
molčeči vsi in zatopljeni vase —
Pa v naših dušah na nekdanje čase
spomin je vstal in na pomlad zeleno...   -<L<;
In spet začutili smo željo eno,
ki nam je povrnila vero vase,
da šli iskat mladost smo izgubljeno!
VIII. Takrat zaslišal sem iz dalje klic in pred menoj je vstalo tvoje lice; in njiv sem spomnil polnih se pšenice in koscev mladih, brhkih se ženjic.
In spomnil belih tropov se ovčic in cerkvice Marije sem device, na beli dom, na zelene gorice in na jutranje pesmi daljnih ptic...
Pa sem si rekel: «Domovina mati, le ti boš mogla moji duši dati ljubezni, solnca, sreče in pokoja!»
In vrnil sem se spet po isti poti —
A ko si prišla meni ti nasproti,
sem znal takrat, da še vse bolj si moja..
IVAN ALBREHT: NIHČE NE VE.                          325
IX.
In zopet sem se tiho sklonil nate, da bi vtopil se v tvojih lic smehljaju; in spet sem ljubil tvoje laske zlate; kot takrat, ko je rdelo solnce v maju.
In šel s teboj sem spet v zelene trate: tam zašumeli vetri so krog naju, nad nama letale so ptiči c jate, da nama je bilo, kot da sva v raju.
Potem še nama so iz srca srede zacvele nikdar slutene besede, in  iz zastora solnčnih lesketanj
— kot da bi bile iz vesoljstva srede! -v skrivnost se najinih pričakovanj razlilo je še tisoč zlatih san
iCjtuf,   -  iy,g   .    J%^1
IVAN ALBREHT:          /^up^^'   4±€*r**-'   *>   *   f*k
NIHČE NE VE.                                     '**
Nihče ne ve, kdo mu premeri pota in kaj mu vodi hip na hip korak, kje je resnica, v čem je zmota, kje boj divja, kje čaka mir sladak.
Vendar daruje včasih sveto mašo,
ko v slutnjah duša sama nad seboj medli,
hladilni balzam kane v bedo našo,
ko v temo — smrti svit naposled zagori.
Tako je pisano v srca zakonih skritih,
ki jih zaman razbiti hotel bi razum.
Smrt, sok moči, iz veka v vek prelitih,
tako te gleda, ljuhi moj pogum.                ,.     ;