FJ 7 (Sedmi snopič) I Novo mesto, / 21. decembra 1989 Številko uredil: Milan Markelj DOLENJSKI RAZGLEII V tej številki sodelujejo: Marinka Oražumerič Uroš Dular Vida Fritz Ivan Gregorčič Tone Jakše Marjanca Kočevar Janez Kolenc Ladislav Lesar Milan Markelj Olivija Metelko Ančka Salmič Franci Šali Severin Šali Ivan Skofljanec Marija Trpinc-Pilko Ivan Zoran BOŽIDAR JAKAC: Partizanski avtoportret, visoka jedkanica « Ivan Zoran Le z močjo uma, misli in duha Njivo, traktor, delovne čevlje, meso, tovarno, denar, bolnišnico in vodovod v hiši moramo imeti, če hočemo živeti kot ljudje. Vse to nam omogoča, da smo, tu in zdaj, in zagotavlja, da bomo tudi v prihodnje. Če bomo imeli še zvrhan pehar sreče s soncem, zdravjem in mirom, potem se nam za našo človeško prihodnost ni treba bati. Knjigo, orkester, gledališče, pevski zbor, muzej, galerijo, jezik in običaje pa imamo, ker smo kot narod, udomljen v deželi na sončni strani Alp, razvili svojo kulturo, ki nas tudi pred svetom potrjuje. Samo s kulturo, in to v najširšem pomenu, se bomo kot Slovenci dokazovali tudi v prihodnje. Z močjo svojega uma, daru, znanja, s prodornostjo našega duha in misli. Kakor je to bilo že v preteklosti. Imeli smo in imamo ljudi, ki jih po njihovem delu in dejanjih poznajo milijoni Zemljanov. Z izjemno duhovno močjo in ob blagohotnosti park so se visoko dvignili iz ledine svoje dobe in kot bleščeči svetilniki obsijali celo najbolj oddaljene pristane. Danes bi rekli, da so ustvarili marsikaj takega, kar je bilo posebno in zanimivo tudi za svet, Evropo. In te ljudi ima slovenski narodni spomin najbolj v čislih. Slovenskemu rodoljubu mora zaigrati srce, če sliši, da so skladbe renesančnega skladatelja Gallusa, nekoč Petelinovega Jakoba iz Ribniške doline, na železnem repertoarju v glasbeni hiši s svetovnim imenom. Trubarjevo ime in imena drugih slovenskih protestantov v Nemčiji, kjer so ti začetniki slovenske književnosti desetletja dolgo delovali in tiskali slovenske knjige, izgovarjajo enako spoštljivo kot pri nas. Marsikoga od njih, ki so s svojim delom in dejanji širili in povzdigovali slovenstvo v svetu, je zapustila človeška sreča, tako da njihov zemeljski konec odzvanja v zavesti kot nekaj zelo tragičnega. Ali so umrli v mukah, strti od bolezni, ali skrajno obubožani. Letos smo vse leto slavili 300-letnico Slave vojvodine Kranjske, zajetnega v nemščini spisanega dela, ki je evropskemu človeku prvič celostno spregovorilo o Slovencih, njihovi zgodovini, kulturi, jeziku, gospodarstvu, šegah in običajih. Oče tega danes tako proslavljenega dela je baron Janez Vajkard Valvasor. Zaslovel je tudi s številnimi drugimi knjigami in po tem, da je svoj grad Bogenš- perk spremenil v bakrorezno in tiskarsko delavnico. Glas o njem in njegovem delu je šel hitro tudi po Evropi in takrat, ko je bil na vrhu svojih duhovnih moči, so mu v Angliji podelili čast kraljeve akademije. Za svoje delo je bil Valvasor tako vnet, da ga je to stalo premoženje in je zadnja Idta v Krškem, kjer si je kupil (še danes stoječo hišo), preživel v pravem uboštvu. Vlavasorjevo Slavo vojvodine Kranjske je kakih 200 let po izidu ponatisnil v svoji novomeški tiskarni iz Ljubljane preseljeni tiskar, založnik in knjigarnar Janez Krajec. To je bil dolgo edini ponatis Valvasorjevega celotnega dela v nemščini, medtem ko na slovenski prevod še vedno čakamo. Krajec si je pridobil zasluge s tem, daje še bolj utrdil tiskarstvo v Novem mestu, ki se je začelo okoli leta 1819 s Tandlerjevo tiskarno, še posebej pa z izdajanjem slovenskih knjig, pri čemer ga je spodbujal Fran Levstik, najbolj pa z izdajanjem štirinajstdnevnika Dolenjske novice. Prav gotovo je Krajčevo obdobje najpomembnejše za tiskarstvo in založništvo v Novem mestu, nekako tako, kot štejejo Jožefa Blaznika za najpomembnejšega tiskarja in založnika 19. stoletja v Sloveniji. Če je bil Krajčev korak za slovensko kulturo sicer zelo pomemben, za Evropo pa majhen ali skoraj neznaten, s tem še ni rečeno, da Novo mesto ni imelo in ne premore ničesar drugega, kar bi pritegnilo pozornost ljudi z onkraj meja. Tega za nič na svetu ne more nihče trditi, tudi tisti ne, ki ve samo za Tintoret-tovo sliko v kapiteljski cerkvi. A izberimo iz ponudbe, pomembne tudi za tuji svet, vsaj dvoje: arheološko zbirko Dolenjskega muzeja, ki hrani starinske dragotine izjemne kulturne vrednosti, in — Jakca. Da, Božidarja Jakca, nedavno preminulega slovenskega umetnika, ki si je za kraj zadnjega bivališča izbral rojstno Novo mesto. Jakac si je pot v svet utrdil sam, s svojo ustvarjalnostjo. Danes skoroda ni pomembnejšega likovnega središča v Evropi, ki se ne bi ponašalo s kakim delom tega ahasverskega svetovljana, kateremu je zibelka stekla na novomeškem Bregu. Zagotovo pa vedo, kdo je in kaj pomeni njegovo ime v svetu umetnosti. Če nam je v svoji oholosti ljubo priznati ali ne, si ne moremo kaj, da ne bi tudi tokrat povedali, kako bi bilo Novo mesto na kulturnem zemljevidu majhno in bledično če ne bi na njem stalo Jakčevo ime. Sicer pa smo tudi Novomeščani, kakor tudi vsi drugi Dolenjci, Slovenci, mar ne? In tudi za nas velja, da se moramo dokazovati z močjo svojega uma, daru, znania,'s prodornostjo duha in znanja, mar ne? Če je tako, so nam Krajci, Jakci, Valvasorji, Gallusi, Trubarji lahko le za vzor in ne za pozabo, mar ne? V SPOMIN Franci Šali: Božidarju Jakcu Mojster, o zdai si prispel, zdaj si tu: tako drugače kakor doslej, tako simbolično, tako nedotakljivo, tako nevidno, tako neslišno; tako si prišel kot še nikdar, kot še nikoli; tako si tu, da si ves v nas, da te samo v prsih čutimo, in da si tako v njih, da to otožno greni in boli, ker jih tišči sila, ki je dovolj ne razumemo in ne poznamo; pa nam ta izvablja željo in dolžnost, da te pospremimo, da Ti žalno rekamo kot prijatelju, kot tovarišu, kot znancu, kot sužnju lepote in resnice, dobrote in reda, dela in smisla, kot častnemu občanu mesta in občine — zaznamovanih s Kettejevo okljuko, Rozinovo Trško goro, Lamutovo Krko, Trdinovo etnološko in literarno rajžo; da, tako in tak si prišel v ta in na ta mrzli-kav, mehkobni sončni jesenji dan, v ta žalobni popoldan, sem, med te pomnike končnosti, na ta prag izginotja in preminevanja, da te občutimo ko slovo, kot večno ginevanje, pa hkrati kot podobe spomina in kot dolg do tvojega umetniškega in moralnega sporočila. O, dolgo, a ne predolgo so trajale Tvoje selitve, stremel si in hodil si k svetlobi, k njej in za njo — vedno tja, kjer se je seme bojevalo ali vzpenjalo k življenju; kjer je sad nemo, pozabljeno ali trdovratno kljuboval pred nočjo in temo; kakor uročen si beležil s sredstvi vizualne govorice vse te zaznave in doživetja Čuteče, sanjave umetniške zavesti; kakor učlovečen prerok in humanist si veroval v dobro, človeško — v svet, ki bo drugačen in bo bojda prišel, da si se zanj tudi gnal — bil partizan; kot umetnik si bil pri delu neizprosen stvarnik, strog in zahteven, kot človek pa topel, ljubeč in čuteč, obdarjen s pretanjenim čutom razumevanja duševnih vzgibov in stanj bližnjega in najdražjih. Prepotoval si ljudstva, narode, jezike, kulture, mesta in pokrajine, si videl nebo v hladnih sevih, si ga gledal v toplini, si zrl v reke, morja, gore in livade lepote, pa tudi v tragična opustošenja in onemoglosti — in tedaj si hrepenel po čistosti in mehkobi, ženskosti in moškosti vsega tega, pa se v duhu zaziral v svojo rodno Dolenjsko in Breg, da bi ugledal in čutil v njem mater, dom in svojo mladost; si videl in čutil vse to in se vračal in spet vračal — do zdaj, do poslednjega »Zdaj«, in nikdar več in za vedno. O, zdaj so se zares sklenile Tvoje selitve; zdaj zares več ne boš odhajal od svoje Dolenjske, iz svojega Novega mesta; zdaj si se izpisal v poslednjem, v nagrobnem številu; z domačo roko, z njenimi poslednjimi vbodljaji v večni kamen spomina, ki so, kakor zlite kaplje sonca; zdaj si se dokončno razselil v svoje podobe naravnega stvarstva, v vse te svoje likovno po- Božidar Jakac: Iz dnevnika Prišel sem ravnokar iz Novega mesta — prekrasen zimski sončni dan je bil, poln globoke poezije in spominov, sladko bolestnih spominov. Sam, tako strašno sam sem stopal po Lo-čenski cesti proti pokopališču. Kot lahne sanje, očarljive in vse nežne, polne topline je ždelo Novo mesto nad Krko, vso temno zeleno. Večer je žarel jasno in krvavo na obzorju. Gorjanci, polni skrivnosti in prelivanj form in barv, Trška gora, vse je iz-gledalo tako posvečeno, dvojno bogato in vredno. Samota moja me je bolela. Tam za gričem mi leže v zadnjem spanju mati, sestra, brat in še cela vrsta dragih in znanih. Tako zamira moje življenje, tako se izgublja vse, kar je dajalo nekdanje okolje in barvo, izginilo (je) v večnost, v večni nepovrat. Kako to silno boli, kako naglo se odmika življenje! Samotno je bilo na pokopališču pod snežno odejo, drevesca so bila zasnežena; prižgal sem lučke; mrak je padel, da je soj sveč obseval bele stene nove kapele, v nočni mrak se je zgubljala Trška gora in Gorjanci. Večerna luč je ugašala in zvezde so se užigale. O mati, ki samevaš tu spodaj pod mrzlo zemljo, kdaj me pripelje pot k Tebi, kdaj pojdem tod svojo poslednjo pot? Danes sem šel v Novo mesto na pogreb strica Franca Glo-belnika — kratek pogreb iz moške bolnice do šmihelskega pokopališča. Tako samotno samega sem občutil; bratje in sestre in vsi so ostali ob krsti, toda nekoga, ki bi ga toplo ljubil, ni bilo, samega, samotnega sem občutil, ko sem gledal njegov od smrti spačeni obraz, pregr-njen z mrliškim prtom. Nageljne sem dal v krsto, a še te so vzeli ven, ko so jo zabijali, tako suho tesnobno so zabijali. Njegov kužek je begal okrog in za pogrebom in ob grobu. Tri zastave rokodelskih društev se je priklonilo nad grobom, spregovoril je (nečitljivo) in že sameva. Sončen zimski dan nad vsem. Ko sem šel prek trga, je bila tako gluha tišina, da mi je bilo čudno pri srcu. Samoten glas je odmeval kot v sodu. O Novo mesto, mesto mojih mladostnih sanj, silno tesno sem povezan s Teboj — nemogoče se mi je odtrgati od Tebe! Vse v Tebi in okrog Tebe je posvečeno s podobno moje matere, mojo mladostjo. Le tu je moj svet in le tu mi res polno odpeva duša. Novo mesto! (Izbral: Milček Komelj) etizirane doživljaje in doživetja krajine in ljudi Tvoje mladosti, Tvojih iskanj in popotovanj in Tvojih srečanj z usodnimi trenutki zgodovine. O, zdaj si se vselil za zmeraj in ves v stvaritve neštetih platen, skicirk, fotografij, filmov; v arhiv izrečenih in zapisanih besed; pa v hrambe izdolbenih matrik grafične izpovedi, v vse te maternice duha, ljubezni, vere in lepote. O, zdaj si začel živeti samo v nas, nič več ob nas in z nami; nič več v svoji hudomušni šegavosti; ne več v modrosti sivobradega in sivolasega očaka, blagega v pogledu in vselej deško nasmejanega in vznemirjenega v dotiku s človeškim, iskrivega v toplini do dragih in ljubljenih, a ogorčenega in nespravljivega z nečednostmi, neumnostmi in zlom; tudi ne več v smehu, radosti, sreči, veselju, snovanju in ustvarjanju; in tudi nič več v skrbeh, kaj bo z nami jutri in pojutrišnjem, kdaj in kam gremo! O, zdaj si dokončno ujet; kakor veter v late kozolcev, kakor reka v negib in strugo, kakor žarki sonca v prostranstva teme in večnosti, kakor natura stvarnosti v Tvoje podobe, kakor čas v kazalce, kakor polja in livade v Uroš Dular: brstenje, rast in daritev, kakor hiše, ulice v kraje in mesta, kakor Kurentova tožba v lok in strune violine, kakor gib v ples, in kakor Tvoje mesto in ljudje v njem v Tebe. O, zdaj si začel živeti samo še kot duhovni kristal, kot ukročena energija ljubezni in strasti, zagnanosti in skrivnostne gnanosti; o, zdaj si že zgodba, že pripoved, že drag spomin v živih, že skrben in odmerjen zapis v zgodovini umetnostne zavesti, v zgodovini kulture in časa; zdaj, naš dragi in cenjeni častni občan, umetnik, kronist, avnojevec, akademik, zdaj smo Ti od srca hvaležni za vse Tvoje o nas in naši zemlji. Po Tebi smo več, kakor pa bi bili, po Tebi smo boljši in bogatejši! V nas je ponos, a zdaj, v teh urah in dneh, je v nas legla tudi žalost, tudi bolest, tudi prošnja in upanje; in naposled — zdaj in tu je tudi priložnost, da se Ti lahko za vse od srca poslednjič zahvalimo, Tvoji Tatjani pa obljubimo zvestobo, kakršna je veljala Te-bi in Njej doslej. :. V imenu vseh, po katerih sem tu, in v svojem imenu, ji izrekam sožalje, prav tako nienim bližnjim. Dragi Jakac, mir s Teboj, slava in čast Tvojemu delu! Božidarju Jakcu v slovo V siv jesenski dan, poln napetosti razburkanega vsakdana, poln iskanj, vizij pa tudi norosti, brezglavosti in nečlovečnosti političnega trenutka, so zajokale muze slovenske umetnosti, zajokalo je srce slovenskega naroda, zajokala je Dolenjska in njegovo rodno Novo mesto, kajti za vedno je odšel eden izmed velikanov slovenskega naroda, eden naših največjih likovnih ustvarjalcev, eden največjih poetov slovenske zemlje in njenega človeka. Odšel je častni občan občine Novo mesto, občine Krško in občine Metlika in s tem v nekem smislu častni občan Dolenjske, odšel je naš Dori —Božidar Jakac. Utrnila se je njegova poslednja zvezda tiho in mirno, v spoštljivi starosti. Dočakal je trenutek usode slehernega smrtnika, o kateri je veliko razmišljal in ki mu v njegovem ustvarjalnem nemiru ni bila tuja. Srečeval se je z njo na platnu, v življenju, ob usodi svojih najdražjih, prijateljev, sodelavcev in somišljenikov. Njegova smrt, zanj logičen zaključek ustvarjalne poti, je zato boleča, težka in nerazumljiva za njegovo družico, življenjsko sopotnico, za njegove prijatelje, znance, za Novo mesto, Dolenjsko, za slovenski narod. Življenjsko tako enkratno izklesana podoba Božidarja Jakca, umetnika, humanista in velikega Novomeščana, Slovenca, Ju-oslovana in svetovljana obenem, se o od tega trenutka dalje umikala v našo skupno zgodovino. Jakac je bil osebni prijatelj vrste velikih mož sodobne svetovne zgodovine in umetnosti, kamor je spadal tudi sam. Njegov opus je tolikšen, da ga je težko izmeriti. Z Jakcem je povezano toliko stvari, da vsega preprosto ni mogoče navesti. Marsikdo bi za to, kar je ustvaril Jakac, potreboval več življenj, njemu pa je bilo dano storiti to vse v enem, plodnem pa tudi dolgem življenju. Umetnostni zgodovinarji označujejo Jakca kot briljantnega realista, ekspresionista, impresionista, lirično mehkega Dolenjca in stvarno trdega Kraševca ter očeta slovenske grafike. Nič koliko priznanj, nagrad za umetniško delo, odlikovanj in naslovov najvišjih državnih, kulturnih in znanstvenih ustanov priča o tem, kako je bil cenjen doma in v svetu. Nekateri trdijo, da je bil zadnji humanistični navdušenec, vizionar sveta, v katerem naj v sožitju živijo človek in narava, znanost in umetnost, sedanjost in prihodnost. Upodobil je na stotine in stotine krajev in pokrajin, znancev in neznancev, lepot in grozot tega sveta in nihče od naših likovnih umetnikov ni tako vsestransko dokazal svoje prisotnosti v našem kulturnem in zgodovinskem prostoru, kot je storil prav on. V njegovem umetniškem opusu zavzemata posebno mesto Dolenjska in njegovo rodno Novo mesto. Poleg njegove vsestranosti in svetovljanstva Te redkokdaj srečamo v umetnosti tako tesno povezanost med umetnikom, njegovo domačo pokrajino ter rojstnim krajem. Dolenjska s svojo mehko valovitostjo in liričnim razpoloženjem ga je na nek način sooblikovala kot umetnika. On pa je to svojo rodno deželo in mesto povzdignil med kulturne prestolnice in vrednote sveta. Veličastna galerija z obsežno zbirko njegovih grafik v Kostanjevici, kjer je bila doma njegova mati, nosi njegov naziv. V Novem mestu, v hiši, ki je bila nekdaj last njegovega očeta, je zbirka umetniških del, ki jih je Jakac podaril rojstnemu mestu. To je znameniti Jakčev dom. Vse to, predvsem pa mnoga njegova dela pričajo o veliki Jakčevi ljubezni do pokrajine in rojstnega mesta, ki ga je tako neiz- merno ljubil, kot so ga sposobni ljubiti le veliki ljudje. Novo mesto se v zgodovini ni vedno najbolje zavedalo njegovega deleža pri uveljavljanju kraja, vendar se mu kljub nekaterim grenkobam in razočaranjem ni nikoli odrekel. Dejansko obstaja v Jakčevem življenju in delu en sam mejnik, to je mejnik, ki loči življenje od smrti. Ostaja njegovo delo, ostaja njegovo izročilo, ki je Jakčevo, ki je naše. Ko ob slovesu obujamo spomin na njegova dela in stvaritve, pa bi bili krivični do njega in do resnice, ki se je je sam zavedal in večkrat poudarjal. Ne Ladislav Lesar: Brevir IBožidarju Jakcu v spomin) Čas blaznosti se dviga kot vihar nekakšen klic davnine me kroti in svet je spet za zgled vseh davnih dni Na robu upanja sloni tema Sprehajam se po robu srečnih ptic in v meni je nemoč bolečih dni zaznan poraz in upanje noči In vem da radost jutro v dan živi Tako je ta svetloba raniena in na obrobju mojega sveta je dan in noč in siga večnosti In krsta rjava ki kot noč temni Pa se zavem in iščem novo pot To je brezbrižje radostnih pokrajin in toliko veselih srečnih ptic in toliko vsega kar je zaman in vseh molitev ki jih ni nazaj Zato se moja nora pot konča zaradi večnosti ki mi ni kos in vse kar je ljubezen nežnih rož BOŽIDAR JAKAC: Domotožje po Novem mestu, linorez V SPOMIN Ivan Škofljanec: Iskanja in upanja glede na njegovo sposobnost duha ter neizmerno notranjo energijo, ki ga je gnala v nova spoznanja in nove in nove umetniške izpovedi, Jakac ne bi bil Jakac, če ob sebi ne bi imel življenjske družice in sopotnice, spoštovane Tatjane, ki je na svojstven način ob njem izgorevala za njegovo slikarstvo in umetnost. Zato je del veličastne umetniške podobe Božidarja Jakca tudi njeno delo. Zato mi dovolite, da ob tej uri slovesa tudi njej izrečem zahvalo, obenem pa iskreno sožalje njej in njenim sorodnikom. Odšel je velikan slovenske umetnosti, veliki ljubitelj Dolenjske in Novega mesta Božidar Jakac-Dori. Milan Markelj: Umetnikovo slovo Poet podob s tega sveta odšel naslikat je boga. V tvarino večnosti vrezuje s potmi kometov svetle črte, s svetlobo nepoznanih zvezd obličje božje izrisuje. A tu, kjer bival je doslej, ostale druge so podobe; na njih z ljubeznijo izrisan lik istega boga — lepote. Ančka Salmič: Tam za poljem Tam za poljem, tam za poljem trata zopet zeleni. Tam na trati dom predragi tih in zapuščen stoji. Tam ob trati smrekov gaj čudno je molčeč postal. In utihnila na gmajni je pastirčkova piščal. Tam po naših vinogradih žlahtna trta ne zori. Vriska ni, ne pesmi, smeha, preša nič ne zahrešči. Tam na našem rodnem polju žito več ne valovi, ker marljivi rod slovenski, v suženjstvu pregnan ječi. Ulica Ančke Salmičeve v Leskovcu pri Krškem je prava prispodoba življenja pesnice. Strma in zvijugana se vije med hišami vse do trenutka, ko zdrsne v objem gozdov. Salmičeva je bila rojena leta 1902 v Gornji vasi pri Leskovcu. Njena življenjska pot je bila razpeta med dva svetova, ki jih je združevala tišina iskanja in zaupanja v skrivnost besede. Pri tem je življenje človeka, ki se bori za kos vsakdanjega kruha, preživljala z usodo ljudi okoli sebe, ko je svoj drugi svet podoživljala na svoj način in v senci bližnjih gozdov, ob žuborenju potočka, pesmi ptic ter ob prelivanju letnih časov v odtenkih cvetov in plodov Krškega polja. S takšnim odnosom do življenja ji trdo delo in še trše skorjice kruha niso mogle streti čutečega srca, ki je svoja občutja izzvenelo v verze kot v posmeh tegobam njenega življenja. V tem pa je sebi in drugim našla širši pomen bivanja in ko-prnenja po človekovi sreči. Samo sprehoditi se je treba po kraju, ki ga je ljubkoval njen po-led in se hkrati ob njem opajal, e je moč občutiti prebujanje narave, ko topel pomladni vetrič zaveje čez Krško polje. Če tedaj s polnimi pljuči zajameš še vonj tisočerih cvetov, v celoti stopiš v pesniški svet Ančke Salmičeve. Ta melodija življenja ji je razkrivala neizčrpno bogastvo, iz katerega je bilo mogoče v neskončnost jemati in dajati. Leta 1941 je bila Ančka skupaj z ostalimi krajani-izseljena v Nemčijo. Tudi v črnih dneh pregnanstva je v tujini bodrila sotrpine. Z verzi jim je vlivala upanje in obsojala vojno, ki je izrodila človeka, da je v svojem početju postal brezčuten, ko je na silo trgal ljudi iz njihovih domov. V takih V sovražni zemlji tukaj spite, nasilja žrtve pokopane. Podlegli črvu boli skrite ste in odšli v grobove rane. Tu v cvetju let dekliče zale polagali smo v tuje krilo, zaman oči so se iskale domačih krajev sliko milo. Trpin slovenski zdaj počiva, a mu težko je v tuji zemlji spati, vse sanje o svobodi grob prekriva, zaman ga kliče domovina mati. razmerah je še toliko bolj začutila svoje poslanstvo ter potrebo, da v besedi izrazi ljubezen našega človeka do domovine in zemlje. Ni pa ostalo skrito niti gorje, ki so ga med vojno pretrpeli pregnanci po taboriščih. Pesmi Ančke Salmičeve so izšle v dveh knjigah. Prva zbirka je izšla 1940. leta pod naslovom Cvetje z neobdelanih gredic. Druga, z naslovom Iz črnih dni pregnanstva, pa je bila natisnjena 1967. S to zbirko je presegla intimni krog izpovedovanja. Z njo je vtisnila pečat pregnanstva v verze, ki imajo širši pomen. Tako kot za svoje prvo tudi za zadnjo zbirko ni našla založnika, četudi je bila v tistih dneh še občutena bolečina na dni pregnanstva. Niso je razumeli pri razdajanju najdražjega, kar je imela. Pesmi je objavljala v Koledarju Mohorjeve družbe, Dolenjskem listu kakor tudi v Kmečkem glasu. Eno pesem ji je objavil ženski list Vigred že leta 1925. Dve pesmi sta uvrščeni tudi v antologijo Pesmi dolenjske dežele, ki jo je uredil Janez Menart in je izšla pri Dolenjskem listu leta 1984. Pesmi so ji dobesedno vrele iz prsi. Samouki pesnici je pri tem bila v pomoč niena prijateljica, učiteljica Ana Galetova. Ančka Salmičeva je pisala tudi pesmi za otroke. Spominjam se, da nam je ob nekem prazniku v šoli recitirala svoje pesmi. Že v tistem času smo njenim pesmim in pesnici lahko prisluhnili na radiu, tako kot kasneje v radijski oddaji še pomnite, tovariši/, ko je beseda tekla o življenju naših ljudi v pregnanstvu? Salmičeva je postala ljudska pesnica. Njeni verzi še danes utripljejo v nas in z nami, v utripu življenja naših dni. Kdaj Ve trate domače, vi griči in doli, zakaj iz spomina ne greste nikoli? Oj hišica rodna, tam daleč samuješ, kot starka samotna po deci zdihuješ. Predraga gomila, kjer mati počiva, nihče ne rahlja te in rož ne zaliva. Le kdaj bomo sneli te trde okove, le kdaj bomo smeli na rodne domove? V sovražni zemlji POEZIJA Ivan Gregorčič: Janez Kolenc: Balada za blisk Pomladni spreh in črto Da imel bi, ptica, tvoje oko, Vabljivo kako bi nagledal se dalj in nedosegljivo. v višino in globino. Iskano Grm ob potoku, in neulovljivo. posut z brstenjem pred razcveto v tebi je skrita drobna piščal, Sluteno pojem, kot da muževen in nedoumljivo. še jaz sem postal. Nedoumljivo, Videti v tebi nedoumljivo. živosti nasmeh, ki preoblekel je travnik, Blisk e, trobentica, tobentica, na nebu. vijolica, vetrnica. Morda metulj sem, Stopinje veter pomladni postal, v snegu. morda pobalin. Mrzla večnost V mojem naročju sonce, v večnem begu. prostranost in v meni zavest srkajočih korenin, ki sokovje ženo do sončnih višin. Vi BOŽIDAR JAKAC: Novo mesto in mesec, črna kreda Marjanca Kočevar: Moja predverja Olivija Metelko: Zvečer ju ljubim moja predverja so vsa enako zglajena umolknjena stisnjena vase pred prihodi zevajoča za odhajajočimi Bajalica bajalica sem na sončnem obodu in bajam bajam vse sončnične vodnjake obžgana Zvečer ju ljubim in zjutraj jočem. Ko ju božam in poljubljam, nežno popravljam odejo — bi življenje dala zanju. Sleherni trenutek je njun. Moj biti — čeprav še tako na tleh, Ustvarjanje Takrat, ko me zvablia drhtenje glasov v globine nečesa, 'c nemalokrat v nasprotje poslan, se odbije v njun nasmeh. med senco znano neznanega, ko grem med ledom in ognjem, med temo in svetlobo, takrat se ločujem sam v sebi in duh moj postaja le Jaz, dajem slutnjam in sencam imena,k in v uri ustavi se čas, a vsaka sproščena ura zvoni neumrljivemu, zvoni, kot da potrkava k vstajenju.bi J KULTURNA Marinka Dražumerič: QQga fo ZgOdOVma SV. Nikolaja v Stražnem vrhu Skromna podružnica cerkve sv. Nikolaja na Stražnem vrhu že nekaj let razkriva svojo bogato zgodovino in kvalitetne umetnostne sestavine. Prav je, da na kratko predstavimo njeno stavbno rast v različnih časovnih in stilnih presledkih, kvalitetno opremo, ne nazadnje tudi arheološko izkopavanje v ladji. V pisanih zgodovinskih virih je cerkev do sedaj omenjena le enkrat: leta 1526 je kot davek za boj proti turški nevarnosti prispevala en srebrn in pozlačen kelih (14 lotov) in 9 reparjev; posredno jo omenja tudi Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689 kot podružnico črnomaljske župnije in jo postavlja v Tušev dol. Zaradi bližine te vasi je njegova napačna lokacija povsem razumljiva. Pisani viri so resda skopi, a toliko bolj zgovorna je stavba sama, saj čuva vrsto letnic, ki označujejo večje ali manjše posege. Nad vhodom v cerkev je napis v latinščini, ki govori o tem, da je Janez Matija Fraidong s sodelovanjem svoje žene Ane Doroteje Apfaltrer zgradil to delo v čast Jezusu Kristusu. Originalni napis skriva v sebi kar dva kronograma: eden da letnico 1706, drugi 1700. Njegova samozavestna hvala pa se nanaša na temeljito obnovo starejše cerkve in ne na zidavo nove. Pri obnovi v 18. stol. je cerkev dobila tudi dva zvonova: manjši je bil vlit 1702, večji, ki ga je pobrala 1. svetovna vojna, pa leta 1745. T udi preteklo stoletje je obele- žilo na stavbi svoje letnice. Pod že omenjenim latinskim napisom nad vhodom je letnica, ki govori o obnovi leta 1808; na sklepniku kamnitega portala v lopi je vklesana letnica 1856; letnico iz sredine 19. stoletja najdemo tudi na tramu lesene strešne konstrukcije na ladji. Najmlajši pa je napis z letnico 1887 na glavnem oltarju. Arheološko izkopavanje, ki je potekalo od januarja do maja, je razkrilo, da je cerkev dosti starejša od leta 1526, s katerim stopa v pisano zgodovino. Polkrožna ap-sida, ki so jo arheologi delno izkopali v prezbiteriju, se lepo navezuje na že prej odprta pokončna okenca na južni steni ladje; pri izkopavanju je bil odkrit tudi prvotni nivo tlaka, ki je bil dober meter nižji od tlaka 19. stol. Najdba je zelo pomembna, s tem smo dobili romanske proporce stavbe, v kateri so okenske odprtine le na južni steni ladje, postavljene pa so visoko v steno zato, ker ponavadi niso bile zastekljene, zunanji strešni napušč pa jih je vsaj delno ščitil. Najstarejša oblika cerkve sv. Miklavža na Stražnjem Vrhu se nam tako razkrije kot enoapsidalna cerkev z vzdolžno usmerjeno ladjo. Takšen tip cerkva je bil pogost na Slovenskem ozemlju od 12. pa do 14. stoletja, v bolj odmaknjenih pokrajinah pa se je ohranil še celo do 15. stoletja, v Beli krajini tak tip cerkva do letošnjega leta ni bil znan, prvi primer je Straž -nji vrh; v aprilu so bili odkriti in raziskani že delno uničeni temelji POEZIJA Vida Fritz: Pesmi Eneju /. še potem, ko si odšel, lišem pesmi tebi. tovorim ti v njih,