mm
Leposloven in znanstven list.
-----
Leto II.	Y Celorci, 1. marca 1882.	Štev. 3.
Zvezdana.
Roman. Spisal Anton Koder.
(Dalje.)
Sedmo poglavje.
Vroče poletno popoldne je bilo. Solnce je peklo raz višine in po vitih se je od same soparice gibalo listje po drevji. kakor da bi dremalo. Vratislav je odšel po kosilu v svojo sobo in sedel za mizo s knjigami obloženo. Danes ga ni pričakovalo nič posebnega. Gospod Kolovski je odšel za nekaj dnij v glavno mesto, kjer je imel važnih opravkov. To oddaljenost je Vratislav čutil bolj, kakor je sodil s početka, in niti pravega uzroka ni vedel poslednjemu.
Bil je osamljen. Na Zabrdje ni mogel, kajti gospice Zvezdane, ki je sama doma, ni spodobno obiskovati, drugod pa primernih prijateljev in znancev ni imel.
Hotel se je torej s čitanjem razmisliti; a kedar človeku lastna misel za mislijo po glavi dirja, trudi se zastonj prisvojiti si tujih.
Tudi Vratislav se o tem prepriča in odloži sicer zanimivo knjigo. Staro zarujavelo puško sname raz stene, pokliče psa in hajdi črez grm in strm v hladni gozd.
Pot ga pelja morda po naključji ali tudi ne, črez liolm tik zabrdskega vrta. Oudi postoji in se skrivši skozi mejo na dvorišče ozira. A kako tiho in zapuščeno je vse tu. Duri so zaprte, okna zagrnena, niti stari hišni varuh, kosmatinski lord ne dremlje na pragu. Kakor da bi bilo vse izumrlo in izginolo iz tega prijaznega poslopja, dozdeva se Vratislavu.
„Kaj je neki to, niti Zvezdane ni videti," pravi Vratislav, ko zavije potem po stranskej stezi za belim poslopjem.
V svoje osramočenje spozna in zarudi sam pred seboj, da njegov današnji dolg čas ni tako brez uzroka, da ga tihota na Zabrdji ni osupnola le iz navade, da pogreša ondi nekaj, hudo pogreša, da se mu je uselila
kakor črez noč in nevedoma neka podoba v prsi, ktere si niti imenovati
ne upa. Otročje se mu dozdeva in nemožato, da je šel, da je moral iti danes mimo Zabrdja, da se je ozrl na dvorišče in da pogreša ondi mlade šestnajstletne Zvezdane.
„Bodimo možje, otročarije iz glave, to ni za nas," pravi naposled in urneje pot pod noge ubere.
Iz takih modroslovnih sklepov ga zdrami lajanje tik gozda. Ko se ozre, zapazi, da preti nevarnost ali kali, kajti v velikanskih skokih mu dirja nasproti kosmatinec lord, kakor da bi hotel reči, kdo vam je ukazal, kdo dovolil hoditi po posestvu mojega gospodarja, kedar ga niti domd ni. Jaz sem njegov čuvaj in varuh, dolžnosti in naročila imam, obrnite se in pridite drugi pot, danes vas ne poznam iii poznati nočem in ne smem.
A v tem trenotku se čuje ženski glas, in izza grmovja se prikaže Zvezdana, zarudi, pokima Vratislavu in pokliče lorda. A hišni čuvaj je, danes posebno trmast in svojeglav. Svoje velikanske skoke sicer ustavi, a razkorači se tako pozvalno in junaško pred prišlecem, kakor češ: „Do tukaj in ne dalje. Jaz sem starejši od gospodinje in braniti moram tudi njo, ko bi bilo potreba."
Vratislav ne ve, ali bi se jezil ali smejal pasjemu pogumu, in hoče možato nadaljevati svojo pot. A vse zastonj; lord, dasi sicer pohleven njegov znanec, poznati ga noče in mu kaže bele zobe ter se huduje, da je groza.
V takej neprijetnej situaciji mu ne ostaja drugega, kot da pokliče gospico, ki se je med tem zopet skrila za grmovje, in pravi smejčč se:
„Danes ste dobro zabranjeni, gospica Zvezdana, in če mi ne pridete pomagat, imate moje mlado življenje na vesti."
Pri tej priči se prikaže Zvezdana in se bliža zamdelega lica Vratislavu. Prišedši do svojega varuha, posvari ga z rahlo besedo, prime za ovratnik in reče Vratislavu: „Ne zamerite, gospod doktor, jaz nisem vedela, da se bojite lorda, menila sem, da sta že stara znanca, torej —."
„Ste me pustili v tako kritičnem položaji in nevarnosti," pristavi šaljivo Vratislav in pozdravi gospico. „A pomislite, kake neprijetnosti in dolžnosti bi si bili lahko napravili s tem," nadaljuje potem. „Glejte, ko bi bil postavim pes mene ranil, morali bi mi bili vi streči in ine zdraviti, ali ko bi mi bil strgal obleko, bili bi vi v sili celo moj krojač, a prav ljubeznjiv krojač, kakeršni se ne najdejo nikjer in nikdar, posebno v tem gorskem zakotji ne."
Čeravno niso bile poslednje besede razžaljive, temveč je bilo celo precejšnje število tako zvanih poklonov v njih, vendar še Zvezdana bolj zarudi in je v zadregi.
Vratislav o tem prepričan pristavi: „Šalo na stran. Kakovo naključje mi daje čast, gospica, da vas najdem danes tu na samoti. Reči
pa vam moram, da nimate slabega vkusa, ker ste si zbrali tak poetičen prostor za sprehod."
„V resnici prav lepo je tu iu meni posebno povšeči. Kedar sem sama, hodim pogosto, sem. Razgled na smrekov gozd na desno in ondi na ravno polje mi je najljubši."
„Prav imate, tudi jaz sem enakih mislij. Naravo vč ceniti le oni, ki je ločen šiloma od nje in komur je živeti kakor meni v mestu. Namenil sem se torej porabiti, dokler bivam tu na kmetih, priložnost veseliti se gorske lepote. Ravno danes sem se napotil na lov in vas motil neve-doma in brez krivde, gospica."
Zvezdana se pri poslednjih doktorjevih besedah nekoliko uhrabri, rudečiea jej izgine in pravi:
„Take sile ni, gospod doktor, kakor mislite, iu opravičevanja ni potreba. Ker ste že ravno tukaj, pokažem vam svojo ltlopico med prijetnim zelenjem, ktero mi je postavil naš stari sluga."
Izgovorivši se obrne proti grmovju, in Vratislav jej mora se ve da, hoteč ali uehoteč, slediti. Ko prideta do klopice na vzvišenem, z grmovjem kakor z zelenim zagrinjalora prepreženem mestu, zavrti se gospica kakor vrtalka in pravi:
„Kaj ni v resnici prijetno tu, gospod doktor, ali morete kritikovati moj vkus ?"
„Ni mogoče, ni mogoče! Še enkrat ponavljam, kakor sem že dejal, veseli me prav iz srca, da najdete toliko zabave in poesije v tem kraji, kjer sem se rodil. Ko bi ne imel tudi druge sjmpathije do vaš, sovražen bi vam ne mogel biti že zaradi tega ne, samo zaradi tega."
Pri zadnjih besedah še le spozna, da se je zagovoril, da je izrekel, preveč izrekel, iu v zadregi je vpričo mlade šestnajstletne deklice.
Obrne se torej, dvigne klobuk in hoče oditi svoj pot.
A Zvezdana vzklikne: „Gospod doktor, takovi vendar ne bodete, da bi se ne prepričali sami, kako prijetno se sedi na tej klopici in si ogledali raz nje to prelepo okolico."
Izgovorjeno je bilo, povabljen je bil in kaj je hotel? Takemu ljubeznivemu povabilu je vse protivje zastonj. Tudi Vratislav se je prepričal o tem iu vsedel se je poleg ljubeznjive deklice in srečen je bil, ne-popisljivo srečen, dasi je vedel, da je nespodobno občevati na samoti š tako spoštovano gospico.
Nekaj časa nastane molk. Zvezdani udarja vedno bolj rudečiea v glavo, tesno jej je iu sama ne vč zakaj, in tudi Vratislav čuti nekaj enakega.
„Lepo je domovje, mili so priljubljeni kraji, vzlasti če jih človek ogleduje črez toliko let v takej prijetnej druščini kot je moja," pravi naposled Vratislav in morda nevedoma ulovi Zvezdano za belo ročico ii
jo položi v svojo dlan. „Toliko grenkejše bode torej slovo, kedar pride določeni čas, dvakrat težje pravim bode sedaj posebno meni, kar bi nekdaj ne bil verjel ali verjeti hotel."
„Kako čudno govorite danes, gospod doktor, tako, da vas ne umem," povzame zdajci gospica in upre v svojega tovariša nekako zvedavo svoje oči ter še pristavi: „Saj ne zapustite našega in svojega rojstnega kraja več, čemu takovo govorjenje potem? Na Eadovji ostanete pri sestrici Vidi, preljuba deklica je, in k nam pridete, kedar vas je volja, oče so vas prav veseli in —."
Pri zadnjej besedi se Zvezdana zopet ozre v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: „In tudi meni ste povšeči, in kaj hočete več? Ali niste zadovoljni s tem, vi nezadovoljnež nezadovoljni?"
Potem pa kakor da bi se bila še nekaj prijetnejšega domislila, vzklikne: „Le počakajte, že jutri moram govoriti z vašo sestrico in se seznaniti z njo ter jej reči, da naj vas ne pusti proč, naj vam zabrani slovo."
Poslednje besede je govorila mlada deklica v nežnej odkritosrčnosti in naivnosti, in one niso ostale brez upliva. Vratislav se jih je skoro prestrašil, kajti spoznal je, kam pelje ta ljubeznjivost, da ga oklene ne-vedoma z jeklenimi močmi, kterih bi se moral pred seboj in drugimi sramovati, kajti dozdevale bi se mu nemožate, njegovemu sedanjemu položaju neprimerne.
„Ne vem, kako bode, ne včm, niti misliti ne smem, draga gospica," odgovori potem. „Jaz sem se vrnol v domovje, le da si opočijem in si oddahnem od dolgoletnih študij, in zdaj vidim, da se kopičijo gromade pred menoj, gromade, ktere si nakladam nevedoma sam, ktere mi stavi preprijetno in nenadno naključje."
„0e sem jaz morda, — o ne tega ne, če so moj oče krivi, da se mudite dalje na kmetih, kakor vas je volja, povem jim, da to ni prav, da naj vas ne motijo dalje, naj vas pustč svobodne vašemu častnemu poklicu." Tako odgovarja Zvezdana s polglasnim — nekako tresočim glasom, in da bi zakrila svojo zadrego, neusmiljeno trga v razmišljenosti peresca dišečemu šopku, ki jej počiva poleg knjige v naročji.
Vratislav je umel, kaj pomenijo poslednje besede. Še gorkeje je stisnol desnico svojej mladej tovaršici, a ona je zarudela in jo boječe odtegnola.
Pri tej priči se čujejo stopinje sem iz gošče. Vratislav se ozre in vidi tujega pol mestno oblečenega starca z dolgo sivo brado, bledim licem in s puško na rami stopati iz gošče. Pri tem pogledu se zgane. Takovih ljudij ni bil vajen na Radovji, gosposkih lovcev ne pozna gorsko zakotje. Tudi starec se ustavi, ko zapazi mladi par, in kakor da bi se zavedel, da je na napačnej poti, zavije jo urno v stran in se izgubi med grmovjem.
„Kdo je oni lovec, gospica?" vpraša Vratislav, ko odide starec.
„Jaz ga ne poznam. Le toliko vem, da je baje nekov pisar ali oskrbnik na gradu Pasjaku uro hoda od tod. Povem vam pa, da mi on ni povšeči, in da se mi je vedno kaj neprijetnega pripetilo, kedar sem koli njega videla."
„Ali je očetov znanec?"
„Tega ne, pri nas ga še ni bilo. Tudi očetu neki ne godi, in opazila sem, da se jih ogiblje, kakor tudi mene, če mu je le mogoče."
„To so predsodki, gospica, nič drugega kot predsodki, meni ver-jamite!"
„Mogoče, ali o čemer sem prepričana, moram trditi, da je istina, gola istina."
Iz take neprijetne govorice hoče zdaj doktor zaplesti govor na druge stvari, a ne posreči se mu prav. Nekakova tesnoba se uleže obema na prsi, če se tudi dozdeva enemu smešna, drugemu pa opravičena.
Med tem se nagne popoldan. Vratislav spozna, da je popolno pozabil na lov in da ga še lahko večer prehiti sredi gozda.
„Veliko srečo vam voščim, gospod doktor, na lovu in prijetno zabavo!"
„In jaz vam, gospica, da pozabite svojo prejšnjo sodbo in ne mislite, da vas zadene nesreča, ker ste videli tujega starca, ki neki ni slab človek."
„Tega ne mislim, in če prav, takove reči se že pozabijo."
„V znamenje pa, da verujete mojim besedam, gospica, dajte mi td-le šopek. Na klobuku ga bodem nosil, posušim ga in spravim kot dragocen zaklad v spomin prelepega današnjega popoldne."
„Kaj vam hoče šopek? Pol usahnen je in v razmišljenosti sem potrgala cel6 najlepšim cveticam peresca in jih razsula po trati."
„To nič ne dč. Meni je drag, če bi bil tudi iz trnja."
„Dam vam ga, tu ga imate. A spominjajte se, — bojim se, da verujete nekdaj mojim besedam, — povila sem prvi šopek za vas v tre-notku, ko me je gledal oni odurni tujec."
Vratislav se smeji in stisne gospici roko za slovo in odide. Izmed grmovja pa se ozre še en pot skrivši po njej in reče polglasno:
„0udno, prav čudno je to. Tako mlada je in tako resno že sodi. Temu je krivo, ker je preveč sama sebi prepuščena. Vendar blago dekletce je to, zmožno je, da zmeša moškemu glavo. Ljubezni, prave moške ljubezni je vredno, in srečen bode, kdor jo bode nekdaj smel imenovati svojo."
Osmo poglavje.
Kmetje iz Radovja so novo cesto delali na zahodnej strani, kjer svet bolj visi, da bi lažje in umejše s težkimi vozovi vozili v dolino in bližnji trg. Nova pot je bila umerjena in zaznamovana mimo starodavnega zatemnelega gradu ua Pasjaku, ki stoji v zakotji med gorami uro daleč od Radovja.
Grajščak iz Pasjaka, akoravno tujec, ki se je še le pred nekimi leti iz Nemškega tu naselil, zanimal se je jako za takovo cestno zboljšanje in se je zavezal, da prevzame sam polovico stroškov in dela pri novej cesti.
Cestno izdelovanje se je že bližalo koncu. Naravno je tedaj, da so se vaški in grajski delavci, ki so pričeli delo vsak od svoje strani, približali naposled drug drugemu in občevali sem ter tja ob počitnih urah.
Neko popoldne je bilo slabo vreme. Deževati je jelo in delavci so morali ustaviti delo in pribežali so v leseno kolibo ob cesti, kjer se je točilo žganje in kislo vino.
Tudi gospod Kolovski in Vratislav, ki sta nadzorovala svoje delavce in prevzela inženirska risanja, bila sta isto popoldne v gozdu.
Ker se vreme ni hotelo zboljšati in je bilo do doma pol ure hoda, prisedeta tudi pod streho k delavcem.
Ker je bila koliba precej prostorna, grajskih in vaških delavcev obilo in tudi dosta gostega tobačnega dima, je naravno, da ju s početka nihče ne opazi, ko sedeta k malej mizi pri durih. Občna govorica kričečih delavcev jima dovoli lastno besedovanje.
„Ali ste oseben znanec grajščaka na Pasjaku ?" vpraša Vratislav svojega tovariša.
„Morda se mi čudite, Če vam pravim, da ne. S početka, ko sem se naselil tu, niti vedel nisem, da biva omikana družina v obližji. in tako sem zamudil mu predstaviti se in tudi on mene ni obiskal."
„Tudi meni ni znan, da sem se rodil v tem zakotji. V mojih štu-dentovskih letih, ko sem še vedno zahajal ob počitnicah domu, ni vedel nihče o pasjaškem gospodu. Pač pa se še dobro spominjam stare grajšča-kinje. ki se je vozila sem ter tja skozi vas, in ljudje so trdili, da je dobra gospa. Pozabil sem prašati, ali še živi. Gotovo je prišlo posestvo v tuje roke. A počakajte, to pozveva kmalu. Grajska družina ve, kakove spremembe so se ondi vršile."
Izgovorivši migne Vratislav postaranemu grajskemu hlapcu, kije ravno v kolibo stopil, pomoli mu kupo vina in pravi, naj prisede k njima.
Starec sname urno širokokrajno pokrivalo in meni:
„Tega pa ne tega, to je preveč to, da bi jaz pri milostljivih gospodih sedel, jaz, ki sem kmetski in neveden."
„Pusti to, prijatelj, in prihrani si nepotrebnih izgovorov. Rajši nama
povej, kdo je sedanji grajščak ua Pasjaku in kje je prejšnja stara gospa?"
„Kdo da je naš gospod, menite in ugibljete, in jaz naj bi vam razdrl takovo uganjko in o milostljivej gospej naj bi kaj povedal, gospoda žlahtna! To pa to, vse povem, vse kar mi je znanega, samo nekaj potrpljenja. Žeja me, žeja, kupo vina moram izprazniti prej, in pipa mi je ugasnola in tobačni mehur sem doma pozabil."
Tako ongavi stari hlapec iskaje tobačnega mehurja po žepih, kjer ga ni, kajti on dobro ve, da je prazen in brez zaklada.
Ko si potem dišečo šmodko, ktero mu je gospod Kolovski podal, zapali, podpre neumno obrito glavo v žulavo pest in povzame: „Da, novega gospoda imamo novega, in stare gospe skoro več na spregled ni. Pa čudno se mi dozdeva, da vidva, ki sta učena in študirana, ne vesta, da je bil grad Pasjak v najem dan, baje za precej tisočakov, pa da gospodari tuj gospod, sam ne vem od kod, od tam nekje, kjer solnce v morje leže, vidva že umeta, kje je to. Stara milostljiva gospa pa si je izbrala zgornji grajski oddelek z izgledom v prepad. A samo po letu samuje ondi, na zimo pa se v mesto pelja in do žetve ondi ostaja. Tako je tako zdaj pri nas. Ne dejal bi, da je slabo. A trdil bi tudi, da je bilo boljše. Lažje se je kdaj ujela kakova kupa vina in kakov denar pri milostljivej gospej in se je. Ta tujec tuji, ki niti po naše jezika majati ne ume in po cele tedne iz doma ostaja, pa ne dd videti okroglega, o pijači pa še govorice ni."
„Ali je tudi družino s seboj pripeljal vaš gospod, ko se je naselil tu?" vpraša potem Vratislav.
„Da bi bil oženjen ali kali, in da bi kopico otrok in ženo imel, menite in pravite ? Jaz bi tudi rekel, da bi lahko redil takovo stvar, on, ki je grajščak in imeniten. Pa vam povem, da je prišel sam. tako sam, kakor jaz v t61e kolibo, niti žive duše ni bilo pri njem. Samo nekaj tednov pozneje je prihlačal in prikolovratil isti suhec, čmerikavi suhec, ki vedno za družinskim hrbtom tiči in k delu priganja, grajski pisar je ali pa hudičev, ker verjamite mi, nič prida ga ni, jaz ga poznam, dobro poznam in tudi vi ga bodete, če hočete."
Tako je pripovedoval stari hlapec in pogosto v vino pogledaval, a med tem se društvo pri sosednjih mizah še bolj oživi in žgana kapljica jame kmalu razširjati svojo starodavno toliko potov zaželeno moč.
V takej veselej situaciji se kar nenadoma kolibine duri odpr6, in • starec s sivo brado in čmerikavim licem1 vstopi. Ko se ozro pivci proti vhodu, potihne nekako govorica, marsiktero pokrivalo zleti z glave in pol prejšnjega veselja mine.
Prišlec, grajski pisar, prisede na ogel pol praznega omizja in ukaže pijače. Omikanih sosedov pri durih pa niti ne pozdravi in jih videti noče,
kar s tem naznani, da pokrivalo globje na čelo pomakne in nepremakljivo v polno kupo zre.
Ko Vratislav prej tako gostobesednega grajskega hlapca vpraša, ali ni to gospod pisar ali isti čmerikavi grajščak, migne poslednji, naj molči, ker ne sme in si ne upa dalje govoriti. Kmalu potem pa zapusti v strahu gosposko druščino in skrivši prisede k svojim tovarišem.
„Čudno je to, da ima ta grajski oskrbnik, ali kdo da je, takov upliv," opazi Vratislav, hoteč z gospodom Kolovskim razsoditi nerazumne grajske razmere.
A tudi ta se mu ogne nekako nerazumljivo in pravi: „Na svetu je vse mogoče. Kogar preganja osoda ali neprijeten spomin, isti jej ne uide, ko bi gore preskočil in morje preplaval. Že mora baje tako biti, da nekteri gospodarijo, drugi služijo, se klanjajo in so primorani zatajiti glavo in srce, da ustrežejo nekomu, kterega je naključje, samo naključje, nič drugega, za eno ped višje postavilo."
Tako je govoril stari gospod, spraznil kupo, vstal in dejal, da mu je tesno v kolibinem dimu in da se je jelo mračiti.
Trenotek pozneje zapustita gospod Kolovski in Vratislav samotno krčmo in odideta proti domu.
Vratislav poskuša več potov razvneti nov govor, a danes nima posebne sreče. Gospoda Kolovskega še ni videl nikdar tako resnega kakor danes. Zapored mu ostane kak odgovor na dolgu ali pa se izgubi v nejasne razsodbe.
Vratislav to sicer opazi, a prašati si ne upa in noče, kaj je krivo takej spremembi.
Ko dospeta do razpotja, ustavi se gospod Kolovski, poda tovarišu desnico in pravi:
,,Danes sem vam bil slab tovariš, prijatelj. Ne zamerite, jaz sem se postaral. Mnogo sem skusil, torej sodim tudi o marsičem ostro in resno. Potrpljenje morate tedaj imeti z menoj, ali mi pa odpovedati svoje,prijateljstvo. Izmed mnogih slabih lastnostij imam posebno to, da mi pridejo sem ter tja tudi brez uzroka otožne ure, da se me polasti me-lankolija, Skušam se poboljšati, a doslej se mi še ni posrečilo."
„V resnici čuden, nerazumljiv človek je gospod Kolovski," pravi Vratislav, ko se potem sam proti domu vrača. „Vendar, če se ne • motim, grajski pisar mu ne godi. Osupnol je bil, ko je stopil starec v kolibo, in barva na lici se mu je bila spremenila. Nekaj skrivnostnega ju dvoji. Kdo vč, ali sta si le po videzu tujca. Kritičen položaj je to, a brez sledu nisem, in morda se mi posreči razvezati uganjko starega znanca, saj prijateljska beseda, pravijo, premore mnogo, in gospod Kolovski mi je brez dvoma prijatelj in poštenjak v pravem pomenu."
Deveto poglavje.
Gospa iz Pasjaka je bila stara žena. V poletnih mesecih, kedar se je preselila na svoj grad na deželo, živela je za-se. Znancev in prijateljev po oddaljenih trgih in gradeh ni obiskavala niti z grajsko družino mnogo občevala. Vse to je bilo krivo, da ni bila stara gospa oseba, o kterej bi se bilo v okrožji mnogo govorilo. Marsikteri starejši človek se je jedva zavedal nekdanje grajščakinje, mlajše ljudstvo pa je niti poznalo ni. Vendar kedar se je nenadoma imenovalo njeno ime, dejal je ta in oni zvedenec o grajskih zadevah: „Gospa pa gospa, ta že, kaj pa bomo mi, ki smo berači in nimamo nič. Ona pa je sama brez otrok, premoženja ima pa toliko, kolikor je pol Eadovja vredno."
V poslednjem času se je bilo zadnje razmerje nekoliko spremenilo.
Da imajo zvedenega zdravnika na Radovji, zvedela je kmalu vsa okolica. Tudi gospa iz Pasjaka je poklicala enkrat Vratislava, ne vemo ali v sili ali le bolj iz radovednosti o mladem doktorji. Ker jej je pa bil poslednji neki povšeči in dober svetnik, povabila ga je več potov v grad in tudi sama se je pripeljala potem večkrat v njegovo domovanje. Tako se je seznanila ne le z Vratislavom, temveč tudi z mlado Vido in pri nekej priložnosti celo z gospodom Kolovskim in Zvezdano.
Odslej je bilo na Radovji živahnejše kakor po navadi. Skoro vsako popoldne se je vozila tja gospa iz Pasjaka in se pri Draganu popolno udomačila.
Po cele popoldneve je presedela v vrtuej senci poleg svojih mladih prijateljic, Vide in Zvezdane, učila ji raznih ženskih del ali njima pripovedovala dogodeb iz svojega življenja. Lepo je bilo gledati, kedar je prisedel sem ter tja tudi Vratislav v žensko druščino in poslušal starkino pripovedovanje. Videti je bilo, kakor da bi bili združeni tu otroci ene matere, srečne matere v veselem krogu. In v resnici, več potov je naslonila gospa v tej druščini sivo glavo v dlani iu skrivši se jej je utrnola svetla solza v očesu. Marsikteri pa se je' mimogrede ustavil za vrtno ograjo, zrl druščino, a umeti ni mogel, kako se ujema stara gospa z veselo mladino. Včasih pa je tudi stara gospa povabila mlade znance v svoj grad.
Nekaj tednov pozneje je bila na Pasjaku slovesnost, da nihče ni pomnil take. Dodelana je bila težavna zagorska cesta in grajščak iz Pasjaka je napravil zaradi tega gostijo in povabil vse boljše družine na daleč okrog. A tudi kmetje in delavci se niso pozabili. Odmerjeni so jim bili v spodnjem delu gradu posebni prostori.
Tudi gospod Kolovski se je pri tej priliki zastonj zahvaljeval za preveliko čast. Ker ni bilo drugače in si svojega prijaznega soseda ni
upal žaliti, prišel je in pripeljal seboj gospico Zvezdauo, mladega doktorja in Vido.
Bazven stare gospe na Pasjaku in sina od nekega višjega sodnijskega uradnika iz glavnega mesta, ki je bil grajščaku v rodu, zbralo se je še mnogo odličnejših oseb, ki pa nas posebno ne zanimajo.
Le nekoga so pogrešale nektere osebe, in to jim je bilo ravno prav. Grajskega pisarja namreč ni bilo v druščini. Tega se je urno prepričala gospica Zvezdana, pošepnola to svojej prijateljici Vidi, poslednja Vratislavu in tako je hitela prijetna novica od ust do ust.
Vratislav je bil danes posebno vesel. Našel ni samo prijetne druščine na Pasjaku, temveč celo svojega nekdanjega prijatelja iz glavnega mesta izza časov študentovskili let v srednjih šolah. Poslednji je bil sorodnik grajščaka na Pasjaku in bivši Vratislavov sošolec na lyceji. Ker je stopil potem zaradi malih talentov in pokroviteljstva svojega reditelja v manjšo državno službo, bilo je naravno, da se z Vratislavom nista videla že leta in leta.
Lepo je, če najde človek v resnej moškej dobi znanca veselih, mladostnih dnij. Z veseljem mu stisne roko in nekdanje ure oživč zopet v zmračenem spominu.
Tako je bilo pri Vratislavu. Naravno je tedaj, da se razvname na spodnjem konci omizja nekako živahnejše življenje med mlajšimi gosti. Ko bi bil kdo od daleč opazoval veselo družbo, rekel bi bil, da je gospod Skovir, tako se je imenoval mladi uradnik iz glavnega mesta, dober vasovalec, sladkojezičen, polen poklonov in sploh lep mož brez graje na telesu in obrazu.
Tudi bi bil opazil, da rajši z njim starejša deklica Vida občuje kot njena družica Zvezdana. Pravi fysiognom in izkušenec bi bil pa morda k temu tudi uzroke uganil. Dejal bi bil, da dvori sicer Skovir obema deklicama z enako izborno eleganco in prikupljivimi frazami, pa da pogleduje vendar globje v oči mladej Zvezdani. In še o nekem bi se bil lahko prepričal, in to je najpoglavitnejše in najzanimivejše za našo povest. Presodil bi bil uamreč, da je mladi doktor, akoravno videzno vesel, po-gostoma v nekakej zadregi, in da mu ne godi posebno prijateljeva lju-beznjivost in umetno dvorjenje do njegove prijateljice Zvezdane.
V takem položji pozabi skoro mlajša druščina starejših gostov. A to nič ne de. Omizje je preobširno za eno govorico. Takovo priložnost porabi grajščak in pripoveduje svojim starejšim gostom o važnejših gospodarskih zadevah, in primerja poljedelstvo in živinorejo gorskega zakotja z enakimi kraji severnih dežel.
Stara gospa iz Pasjaka, ki hoče tudi nekaj iz svojih dolgoletnih izkušenj umeti, ne ujema se v marsičem z njegovimi načeli in brani domače šege in navade.
Gospod Kolovski pa in nekaj boljših gospodarjev iz bližnjih srenj pa mu prikimuje v večini.
In gospod Kolovski prehiti celo sem ter tja s svojo sodbo grajšča-kovo razpravo tako, da se poslednji včasih začudi in pravi:
„Gospod sosed, ko bi ne bil prepričan, da niste gospodarili nikdar v mojej domovini, rekel bi, da ste ali zvedeli po študijah naše razmere, ali sami živeli mnogo časa v tujini."
Gospod Kolovski se smeji takemu poklonu iu trdi, da bi poslednje ne bilo ravno potrebno in da pozna le sploh iz mlajših let razmerje svoje širje domovine.
Tudi tu bi bil dober opazovalec rekel, da je besedovanje gospoda Kolovskega le nekakov izogibljej iz prejšnjega predmeta in da mu ni ljubo, da je izrekel prejšnjo svojo sodbo. I11 nenaravno bi se mu dozdevalo takovo izogibanje, zanimivo pa vendar zaradi tega, ker bi pravega uzroka poslednjemu najti ne mogel.
Tako se je vršila grajska gostija večinoma ne brez veselja in zanimivosti, in sicer zaradi tega, ker se je storilo tu marsiktero znanje.
(Dalje pride.)
Venec na gomilo
drja Jan. Bleiweisa viteza Trsteniškega.
Jedva zagrnol je grob nad slavnim se sinom slovenskim, Po domovini še glas tužnih odmeva zvonov.
Žalne še slekla ni obleke Slovenija mati, Solz iz lepih očij ni še nsahnol jej vir . . .
Čnj! zamolkla zvonov iz dalje prihaja spet pesen — Kdo-li k počitku denes vložil je trudno telo?
Sirje in širje zvonov razlega se glas po deželi, Došel k sosedom je že preko domačih gora. —
Pesen zvonovi pojo, a v grob zre narod slovenski, Kamor polagajo zdaj prvega njemu moža!
Kaj govorim moža? — očeta že zval Te je narod, Kojega nosil seboj v srci si vedno, povsod!
Nisi ga v srci samo, Ti ljubil si narod v dejanji, Njemu posvetil moči žitja si svojega vse:
Vitez neplašen in smel Ti stal si na čelu jej vedno Svetej nam vojski za dom, naroda pravde stare.
Strele sovražnik zaman v naš tabor je metal pogubne — Tvoje jih vzrlo oko, Tvoj nam odbil jih je ščit.
Besni pretil je vihar vtopiti nam ladijo našo — Ladjo očine naše, ladijo dednih svetinj —
Ti ob kormilu si stal kormilnik izkušen, previden, Vodil jo s krepko roko proti svobode zemlji.
V	pušči ležalo polje napredka, omike je naše,
Ti mu zasadil si plug, brazde mu plodne oral;
V	zemljo očinsko sejal pa seme prosvete si sveto, Sam brez miru delajoč druge na delo si zval.
Prorok si narodu pot edino in pravo mu kazal
V „sveto deželo", veleč: „Tvoja v edinstvu je moč!"--
Glas je utihnol zvonov, a v tihej nam zemlji počivaš
Srce, ki v naroda prid nisi poznalo miru. Prazno je mesto še tam, kjer Ti deloval si med nami, Duh Tvoj med nami živeč vzbudi naslednika Ti! — Kak naj spomenik Ti zdaj dostojen postavi se Tebe V
Sam si postavil si ga — dela so Tvoja za dom! Ta bo spomenik na glas od roda do roda oznanjal Slavni na Tebe spomin, dokler bo Slave sinov!
N. C.
Mačeha,
Novela. Spisala Pavlina Pajkova.
(Dalje.)
VI.
Bila je lepa poletna noč. Bleda luna je razsvetljevala visoke hiše in prazne ulice glavnega mesta N. Tihota je vladala okrog. Le zdaj pa zdaj so na kamnenem uličnem tlaku zaškripali brzi koraki človeka, ki se je domu podvizal. Hišna okna so že bila vsa zaprta in zagrajena, tema jih je obdajala; le redko kje je še slaba luč iz njih odsevala, Kavarne in krčme so se zaporedoma zapirale, samo nekoje gostilne so še bile odprte, ker so čakali na zadnje goste nočnega vlaka. —
V tihej noči se začuje zdaj hripavo žvižganje in ropotanje koles prihajajočega vlaka. Kmalu za tem pa privre iz kolodvorskega vhoda truma tujcev, kterim gre nasproti nekaj zaspanih postrežčekov, a vozniki ponujajo glasno svoje vozove.
Med prišleci je videti tudi mlada gospica, ki je nosila potno torbo v enej, dežnik in velik zavitek v drugej roki, ter stopa s hitrimi koraki k prvemu vozu, ki ga je bila zapazila. Urno potem stopivši v voz zakliče vozniku: Gosposka ulica, hišna številka 19. —
Ni še trajalo dobrih deset minut, in voz se že ustavi pred hišo omenjene številke. Gospica hitro izstopi, in postavivši torbico na tla pred zaprta vrata plača vozniku, potem pa z vso močjo za zvonilo potegne.
A morala je še dvakrat potegnoti, predno so se začule počasne stopinje bosonogega hišnega dvornika, ki je prišel vrata odklepat. —
Podvizajte se vendar, Marko, klicala mu je Elza skozi ključaluico, kajti došla gospica ni bil nihče drug kakor Elza, naša znanka; mene je strab samo stati na ulici. —
O, prosim odpuščenja, gospodična, da sem Vas pustil tako dolgo čakati, i zgovarja se Marko in spusti Elzo v vežo; toda kdo bi si bil mogel misliti, da ste Vi ta pozni gost? —
Elza mu stisne majhen dar v roko, pobere svoje reči ter hiti urno kot srna po stopnjicah v drugo nadstropje. —
Na vrata Eufemijine spalnice je potrkal nekdo večkrat zaporedoma. Ker pa ni nihče dal odgovora, odpr6 se vrata in v sobo pride Elza z lučjo v roki. Približa se Eufemijinej postelji, a ker Eufemija trdo spi, strese jo Elza rahlo za ramo in kliče: Eufemija, vzbudite se vendar; Elza je tu. —
Eufemija globoko vzdihne, mane si z roko oči in deje na pol še speča: Kdo je? — Kaj se je zgodilo? — Zakaj me budite? —
Elza se smeji Eufemijinej zaspanosti in hitro pristavi: Jaz sem, kaj me ne poznate ? — Ne da bi Vam pisala, da sem nevesta, hotela sem Vas iznenaditi in Vam to osebno naznaniti. — Pri teh besedah je nje lice zažarilo v brezkončnej radosti. —
Ah da, ti si torej že nevesta ? odgovori Eufemija, ki se je vedno bolj zavedala, ter drži roko pred očmi, ker jej luč preveč vd-nje blišči. Ali kako to, da si ravno po noči tako nenadoma prišla? Kako si me prestrašila! —
Objamite me vendar, Eufemija, in častitajte mi, reče Elza že nekoliko nevoljna, ker je za svoje osupnenje pričakovala boljšega sprejema in večjega veselja od Eufemije; vedite, da imate pred seboj najsrečnejšo žensko na svetu! —
In ti, Elza, odvrne Eufemija smeje se, vedi, da imaš v tem trenotku pred seboj najbolj zaspano žensko na svetu. — Potem pa jo potegne k sebi ter jo srčno objame. —
Eufemija se vsede v postelj ter si poravnava z obema rokama obile lase, ki so jej v neredu padali črez rami, a Elza jej med tem vsa navdušena pripoveduje o svojem ženinu. Ker se bo itak, tako končuje svoje pripovedovanje, gospa svetovalka v nekoliko dneh v mesto vrnola, in ker ste mi Vi, Eufemija, pisali, da že hočete skrbeti za mojo balo, menila sem takoj odpotovati, da bodem tudi jaz pričujoča, ko bodete nakupovali, kajti vedite, rekla je vzneseno in nje obraz je razsvetil presrečni nje nasmeh, moj Arnold je vreden, da mu njegova nevesta nakupi za balo, kar ima mesto najlepšega v tej stroki! —
Tvoj Arnold? vzklikne Eufemija nekako prestrašena in nje oči se ustavijo plašno nad Elzo. —
Da, Eufemija, tako je imč mojemu ženinu: Arnold Boddnski, ktero
imč sem pa vselej od prevelikega veselja pozabila v pismih dostaviti. — In primakuola je svoje od nočne sape ohlajeno lice k Eufeiniji in jo ljubkovala. —
A Eufemija je ni poljubila, kakor je to sicer navadno storila, temveč bleda kakor stena prizadevala si je s krčevito sklenenima rokama Elzi zakrivati hudi boj, ki ga je v njej vzbudilo imenovanje njenega ženina.
A Elza je vendar pri tem zapazila, da trepeče Eufemija po vsem životu. Povzdignola je glavo, z začudjenjem zrla v nje medli obraz in v skrbeh dejala: Moj Bog, Eufemija, Vam je hudo postalo, ker ste tako zabledeli in tudi trepečete, kakor da bi mrzlico imeli. —
Eufemija, ki je že premagala prvi grozoviti utis onega imena, obrisala si je s slabo roko mrzli pot, kterega je na čelu začutila ter dejala z votlim glasom: Hvala, Elza, zdaj mi je že boljše, črno mi je postalo nenadoma pred očmi, druga nič. Prestrašila sem se menda tvojega nepričakovanega prihoda. Prebudila si me najbrž prenaglo iz prvega spanja. —
Tako se je izgovarjala ter umikala svoje oči Elzinim izuenadjenim pogledom. —
Zdaj ko sem jaz nevesta, ne smete mi biti bolni, Eufemija, reče Elza skrbljivo in jo bojazljivo opazuje. Potem pa, kakor da bi jo nenadoma obhajala srečna misel, ponosno dostavi: Ako Vam ne bode do jutre boljše, hočem pisati Arnoldu, da naj me pojuteršnjem v petek že obišče namesto v soboto. Po sobotah me bode Arnold redno obiskaval, veste Eufemija, dostavila je že zopet vsa vesela. A kmalu postane resnejša in pravi: Arnold je sloveč zdravnik; on bi Vam gotovo takoj odvrnol vsako Vam pretečo bolezen. —
Ne, ne! — hvala — jaz nisem bolna — motiš se — hitela je govoriti Eufemija in prejšnja bledoba jo zopet obide. Elza, idi spat, pozno je že, dostavila je še proseče. Tudi jaz si želim prejšnji mir. — Ali, Eufemija, jaz Vas ne poznam več; tak6 močno ste se spremenili, odkar sem Vas zapustila, reče Elza pol žalostno, pol razžaljeno. Tako čudnega obnašanja proti meni še nisem pri Vas videla, odkar Vas poznam. Ali ste menda nevošljivi mojej sreči? nadaljevala je z jokajočim glasom in sumljivim obrazom. — Da bi z Vami tem prej delila svojo radost, odrekla sem veselju, bivati še osem dnij v toplicah v bližini svojega ženina, ter sem hitela Vam v naročje. A od Vas dobivam tak6 trd sprejem! Vzela je iz žepa prtič in brisajoč si solze, ktere so jej trepetale v očesu, dostavila je z vzdihom: O! ko bi moja prava mama zdaj živela, kak6 bi se ona veselila moje mlade sreče!
Vzela je luč z mize, mrzlo voščila lahko noč ter zapustila sobo. — Eufemija je stezala roki proti Elzi, kakor da jo hoče ustaviti, in skoro obupno je klicala za njo: Elza, moj biser, moje veselje, pojdi sem,
saj te ljubim, saj te —, a dalje ni mogla več besede izreči, in zgrudila se je v omotici na postelj nazaj. —
VII.
Pogledimo nekoliko v Eufemijino preteklost! Eufemija je bila hči premožnega in izobraženega trgovca. Ker je bila edini otrok, obračali so stariši vso skrb na njo in jej dajali izberno odgojo. Po nesrečnih špekulacijah pa je oče napravil krido. Bil je zavoljo tega na zapor obsojen. Eufemijin oče pa, ki je živel samo za svojo rodbino, ktera je obstajala iz soproge in edinega otroka, takrat petnajstletne hčerke Eufemije, pobeguol je iz domovine in se naselil nekje na Ogerskem. I)a bi pa ne prišli na njegov sled, živel je on sam za-se pod tujim imenom, žena iii hči pa zd-se tudi pod drugim imenom. Kedar pa je noč nastala, oudaj je še le napočil ubogim beguncem svetli dan. Oče je namreč ženo in hčer po noči redno obiskaval in predno je zarja vstajala, zapuščal ji zopet. —
Živeli so tako že tretje leto v slabih denarnih okoliščinah. Njih dohodki so bili jako zmerni. Oče je služil za kupčijskega mešetarja, mati in hči pa ste delali ročna dela. —
Okno sobe, kjer ste stanovali Eufemija in nje mati, gledalo je v ozko dvorišče. Temu nasproti pa je bilo drugo okno, ki je spadalo k sobici nekega visokošolca, kojemu je bilo ime: Arnold Bodanski. —
Ker je bila soba, kjer ste stanovali mati in hči, zelo temna in ker je Eufemija za fino vezenje potrebovala mnogo svetlobe, sedela je torej s svojim delom celi dan blizu okna.
Ni tedaj čudo, da se je nje mladi vis-a-vis kmalu zamaknol v marljivo zlatolaso devojko. Uboge j Eufemiji, ki ni na tujem nikogar poznala in ni imela nobene spremembe v svojem enakomernem življenji, bilo je nasprotno stanovanje in nje čruooki gospodar edini predmet, na kterem so se izpočivale trenotkoma njene od neprestanega dela utrujene oči. S prva je v tem spočitku našla le dobrodejno majhno spremembo ; toda kmalu ni samo oko nad tem našlo dopadjenja, temveč tudi njeno srce.
Ko pa jo neki dan resni nje občudovalec bojazljivo pozdravi, jelo jej je srce tak6 močno biti, da mu je zmočena prav ljubeznjivo odzdravila. —
Drugi dan pa jej prinese pismonoša drobno pismice od Bodanskega, v kterem jo prosi dovoljenja, ali smč njo in nje mater obiskati. —
Eufemijina mati, ki je tudi včasih za oknom Bodanskega opazovala in pri tem sodila, da je videti pameten mladeneč, ni se temu zoper-stavljala.
V	kratkem je medicinski slušatelj Arnold Bodanski M vsakdanji obiskovalec zapuščenih dveh žensk. —
Najsrečnejše dneve prebila sta Eufemija in Arnold v tem revnem stanovanji. Arnold je vedno bolj spoštoval blago, razumno devojko, ktero je menil črez nekaj let vzeti za ženo, kedar bi namreč dosegel cilj svojih študij. —
Eufemija in nje mati ste prijatelju zamolčali iz raznih uzrokov svoje družbinske razmere. Mati se je izdala za vdovo nekdaj bogatega, a potem ubožanega trgovca. Arnold jima je rad verjel, posebno še zat6, ker se je dan za dnevom bolj prepričaval, da ste obedve izobraženi, in imenoval se je srečnega, da bode enkrat z ženitvijo zopet spravil Eufemijo v razmere, ki bodo nje prejšnjemu stanu primerne. —
Vendar ker ni nobena sreča na tem svetu popolna, tako ni tudi Bodanskemu bila enaka usojena. Njemu ni namreč bilo razumljivo, zakaj mu ni dovoljeno tudi po večerih prebiti v družbi na pol mu že obljubljene Eufemije. Opazil je bil, da postajate Eufemija in nje mati vselej, ko se začenja mračiti, nemirni in ga silite, da ji zapusti. Ker je Eufemijo resnično ljubil in je bil kot mladeneč burne krvi, začel je postajati ljubosumen in sicer vedno bolj, tako da je že dvomil o Eufemijinej zvestobi.
V	svojej uajvečjej zdražbi je bil tudi zapazil, da je Eufemijina soba pozno v noč vselej razsvetljena. Zakaj ne greste spat ona in mati? — Čemu še pri njih tako pozno luč gori? — S takimi vprašanji je sebe mučil in pri tem brezkončno trpel. Ker pa je bil tudi rahločuten in dostojen, ni si upal vprašati po razjasnili!.
A čutil je, da ne sme dalje ostati v tem razdraženem duševnem stanji, in da mora priti do jasnega, ko bi ga tudi bridka resnica menda stala hud udarec: izgubiti za vselej Eufemijo. —
Ko ga neki večer kakor navadno Eufemijina mati opozori, da je čas, da ji zapusti, čuti se Arnold razžaljenega kakor še nikdar poprej. Vendar pa ni pokazal svoje nevolje , temveč prijazno kakor vedno poslovil se. —
A ni šel domu, kakor druge večere, Po kamnenem tlaku hiše, kjer ste stanovali njegovi znanki, hodil je nemirno gor in dol, da bi se prepričal, ali kdo obiskuje rodbino njegove neveste.
Celo uro je tako hodil ves razburjen, ko zapazi okoli desete ure visoko podobo moža v plašč zavitega, s klobukom globoko nad oči po-maknenim, ustaviti se pred durmi predobro mu znane hiše. Arnold še ni utegnol opazovati tujega možd, ko v svojem največjem strahu in v bolesti zapazi, da se vrata naglo odpr6.
Da-si je bila oseba, ki je duri odprla, brez luči, vendar je videl Arnold, da je bila neka ženska. Kri mu je začela kipeti, ko še s strmečim očesom opazuje, da podaje ona prišlecu roko v pozdrav. S slutnjo, ki
je lastna sam6 zaljubljencem, uganil je takcfj, da je ona ženska Eufemija. Hotel je kakor besen planoti na svojega tekmeca, a predno je do vrat dospel, so se ta zopet zaklenola. —
Bodanski ni več dolgo premišljeval. Takoj drugi dan zapusti staro stanovanje in se v drugo preseli. Eufemija pa dobi od njega pismo, v kterem jej razjarjen povč, kaj je videl, in očitaval jej je najzvijačnejšo nezvestobo. —
Leto pozneje je Bodanski po časopisih zvedel, da je v istem mestu, kjer je prej on študiral, v največjej revščini umrl nekdanji bogati trgovec N., cela tri leta tolikanj iskani begunec, kteri je tukaj z rodbino, a ločen od nje živel. Potem ko je čital tudi begunčev životopis, kteri se je popolnoma ujemal z Eufemijino preteklostjo, ni več dvomil, da omenjeni trgovec ni bil nihče drug, kakor Eufemijin oče. —
Kakor blisk mu je šinilo v glavo, da je bil najbrž tuji mož, kterega je v onej zd-nj tak6 osodepolnej noči Eufemija v hišo sprejela, nje lastni oče. Kes in bolest ga za njegovo naglost prešineta; on hiti v ono mesto v nekdanje drago mu stanovanje z upom, da še tam rodbino najde. A namesto nje našel je tuje ljudi. Sosedje mu niso vedeli o obeh ženskah drugega povedati, kakor da je čez dva cela meseca pri njima stanoval star, bolehen mož, kteri je tudi pri njima umrl. Kmalu potem je nenadoma tudi mati umrla, in Eufemija je potem izginola, a nihče ni vedel kam. —
Po teh novostih ni Bodanski več dvomil o Eufemijinej zvestobi. Obhodil je potem celo mesto, plačeval ljudi, da mu pomagajo iskati jo, dajal notice v časopise, rabil vsa mogočna sredstva, da bi prišel Eufemiji na sled; toda vse zastonj. O njej ni več čul ne duha ne sluha. —
Ta dogodba njegove prve ljubezni, kes in očitanja proti samemu sebi, napravila so nž-nj globok utis. Navdajala ga je odslej vedno brezkončna otožnost, tak6 da ga je večkrat prešinola misel samoumora.
A ker je Bodanski v prvej mladosti dobil dobro odgojo pod vodstvom blage matere, hranil je še v prsih kot drago svetinjo od nje sprejete bogaboječe nauke. Ti pa so se z vso silo vselej v njem oglašali, ko je blodil o tako nesrečnej misli. —
Čas je najboljši lek srčnim ranam, in tudi Bodanski se je z leti nekako pomiril. Živel je sam6 za svoj poklic, postal izvrsten zdravnik in s tem da je vedno občeval sam6 s trpečim človeštvom, pozabil je pri tujih bolečinah nekoliko na lastno gorjč. —
Tak6 ga na enkrat po preteklih dvanajstih letih zopet srečamo kot zdravnika v toplicah, kamor je Elza spremila gospo svetovalko. —
Mična Elzina prikazen je bila prva za Eufemijo, ki je na Bodanskega zopet napravila nekakov utis. In čudo! on resen, zamišljen mož, za-niaknol se je ravno v nje živahnost! Njena trmavost in porednost, o kterih
10
pa je Bodanski kmalu spoznal, da ne izvirate iz popačenosti, temveč da ste le sad premehke odgoje, zanimali ste ga. Vedel je, da ko bi se Elza v£-nj zaljubila, spremenil bi jo kmalu brez vsakoršne težave. —
Dolgo ni trajalo in sprevidel je, da mu je Elza srčno vdana. Poleg tega je našel v Elzi hčer svojega nekdanjega od njega jako spoštovanega professorja. Ta slučaj ga je še bolj k Elzi nagibal. In ker je bila ona sirota in je bil on le površno pozvedel, da živi Elza z mačeho, menil je, da stori dobro delo, ako jo čim preje reši mačehine oblasti, pod ktero gotovo Elza, kakor je sam sodil, nič prijetnega ne uživa.
In tako je prišlo, da se je zdravnik Arnold Bodanski nepričakovano zaročil z Elzo in to največ iz sympathije in pomilovanja. —
(Dalje pride.)
Voznik,
„£iakaj li povešaš glavo, ti moj pram, Ko s sedlom rumenim te zopet sedlam? Potrpi, ob letu ko bode moj god, K nevesti z menoj pa dirjal boš tod.
K nevesti v domovje, saj ti jo poznaš, Ko toči mi vino, ti zvunaj imaš Kosilo ovseno, povrh za slovo Ko mene poljublja, te boža mehko.
Zdaj urno moj šareč, pa bodi vesel, S kopiti kuj iskre in jaz ko zapel Bom pesen domačo, pa ti razgetaj, Razlega da v dol se, čez hribe in gaj!'
Ko prideva v mesto, pa zlati komat Ti kupim za praznik, ko bodeš moj svat, Nevesto ko mlado boš vozil z menoj, Nje balo bogato, prijatelj ti moj."
Poslušal je šareč ta govor molče, In stresal je grivo, po lici solze Rosile na cesto v obili so prah, Da zganol se jezdec na sedlu je plah.
„ Sol za te, prijatelj, obilih ni sram, Povšeči mar ni ti, da ljubo imam, Da snubil nevesto sem včeraj zvečer, Nevesto bogato, krčmarjevo hčer?"
In stresel je šareč spet grivo temno, Ozrši v voznika se djal je tako: „Ob letu otovrej napoči ko dan, Nad truplom bo tvojim krokal že vran "
Govoril voznik ni, a dvignol je bič; Po cesti je zdirjal konj urno ko ptič, In kmalu pozabljen pogovor je bil, Ko v krčmi nevesti je svojej napil.
Minolo je leto potem in pa dan; Krvavi je boj bil na meji končan, Ležale kot snopja so mrtvih vrste, Med njimi mladeneč, zadet oj v srce.
Raz prsta je svojega pretanek snel, Ob letu otovrej ki na-nj ga je del, Govoril potem je: „Verujem zdaj sam, Da prorok resničen bil je moj pram."
In čuj, tam v daljavi zdaj konj razgeta, Krvav ves in penast po polji divja, Prišedši k mladenču ozre se v oko, S kopiti tla bije, mu liže roko.
Mladeneč se zgane in vzklikne: „Moj pram!" Kaj bilo je dalje, 110 vem, a to znam, Pod nebom priplaval požrešni je vran, Kjer ležal vojak je nezakopan.
Pred sodnim
Pred sodnim stolom klečal sem Kot bi minol in mrtev bil, K usodi večnej ječal sem Kot padel njej bi v žrtev bil.
In dvignol sem pogled solzan In neumljiva čuda zrl, In ta pogled tako teman Na knjigo večno sem uprl:
Kjer narodi sošteti so, Nekoji blagoslovljeni Nekoji v njej prokleti so In kazni zagotovljeni!
Ti narod mali, kje si moj, Li nisi tu zapisan ti? Te zabil li je stvarnik tvoj, Si li iz rodov zbrisan ti?!
stolom.
O glej, ime tam sveti se Se zlatom pisano ime, Da jedva more zreti se Tako se črke te bleste!
In to ime — solze v oči Mi silijo — o naj teko! Pozabljen nisi narod ti In tvoje je ime zlato!
In vse solze, ki lil si jih Iu ves tvoj jadni jok, Krivice vse, ki vžil si jih Zapisal je neskončni Bog!
Zato zato pa vteši se Oj narod moj, tako solzan, Solza in tožeb reši se — Če ne drugod, si tam spoznan!
-b—
Dve narodni s Tolminskega.
Zapisal J. Fonovslci.
a) O (luši in sanjah.
Dva trudna popotnika se vsedeta v lipovo senco kraj ceste. Trudnost in shojenost ju omaga ter se vležeta po zelenej trati. Enega izmed njiju takoj spanec posili in zaspi poprej kakor drugi. Čuječ pa vidi ta priti iz ust spečega tovariša lepo belo ptičico podobno golobu. Ptičica gre nekoliko po trati in ogledujoč se zagleda ovčjo glavo, ki je bila pa že sama kost, Ta čudna stvarica zleze vd-njo in pogleduje enkrat skozi eno ovčje oko, enkrat skozi drugo in zopet skozi usta in ušesa. Tako je pogledovala ta bela živalica skozi luknje tiste ovčje črepinje, dokler se ni naveličala. Zraven te kosti pa je tekel prijazen potoček.
To vse je popotnik, ki je bedel, opazoval. Za dolgo časa pa priskače ptičica zopet na usta spečemu tovarišu, in ko zleze v4-nj, oddahne se ta in se zbudi. Zbudivši se pa začne takoj pripovedovati, kako lepo je sanjal, kako je hodil po velikem gradu in kako je pogledoval skozi okna na piano, kjer je videl veliko reko teči, in ni mu mogel o tistej lepoti zadosti dopovedati. A zdaj pokaže njegov tovariš na ono ovčjo glavo, rekoč: „Tam le si hodil po tistem gradu pri onej vodici," ter mu vse na tanko razloži, koder je videl njegovo dušo hoditi in kako se je vd-nj povrnola. —•
10*
1)) Judež Iškarijot.
Judeža Iškarijota stariši so vedeli, da bo njih siu izveličarja izdal. Zato so ga deli hitro po rojstvu v škatlico in spustili v vodo. Voda ga je zanesla v neki mlinarski jez. Mlinar pogleda, videč že dolgo časa plavati škatlico po vodi, in zagleda v njej otroka. A mlinar je tudi imel enako velikega fantiča; zato je zdaj mlinarica tudi najdenca lahko redila. Judež je z mlinarjevim dečkom rastel in po otročje sta se igrala. Mlinarjev mu je pa večkrat utikal v oči, da so ga našli. Judež se razjezi in ga ubije. Mlinar ga zapodi od hiše, hudovaje se, da mu je sina ubil. Iškarijot se odpravi k prav bogatemu gospodu in prosi službe. Gospod ga vzame za stražnika svojega polja. Pri taistem gospodu sta pa služila tudi Judežev oče in mati. Se vč, da Judež tega ni vedel. Oče je bil za vrtnarja in je imel navado sadje krasti. Zato ga Judež nekdaj pri tatvini zasači ter ga ustreli.
Žena vrtnarjeva pa se žalosti in žaluje po svojem moži. Gospod pa jo tolaži, rek6č: „Saj te bo stražnik moj vzel in redil." Tako sta se tudi v kratkem poročila. Pa na dan poroke zvečer ga vpraša žena, kdo in od kod da je. Judež jej povč vse, kakor je slišal od mlinarja. Ona se prestraši in zavpije: „0 saj si ravno ti moj sin!" Prestrašen zapusti Judež svojo mater in gre k proroku Kristusu, o kterem je slišal mnogo praviti. Judež mu pov4 vse svoje grehe in ga prosi, naj bi ga vzel za svojega učenca. Nekoliko časa je bil Kristusu povšeči in ljub, ali pozneje se ga je polastila lakomnost in zato je izdal svojega učenika in Bogi —
Lisica in jazbec.
Ko gre zvečer jež na lov, najde na poti jazbeca. Počasi je korakal ta naprej in je bil tako zamišljen, da ni zapazil ježa; še le ko ga je poslednji pozdravil rek6č: „Dober večer, prijatelj! kam si se namenil?" zdramil se je, vzdignol glavo ter zagledal pred sabo malega ponočnjaka.
„Ravno premišljujem," pravi jazbec, „kako bi — ali bi šel, ali bi se vrnol."
„Kam hočeš iti?"
„Toževat!"
„Koga hočeš tožiti in zakaj ?"
„Lisico bom tožil, a vendar, ker sva se ravno naletela, hočem te poprej poprašati za svet, kaj bi storil."
„Tožbe navadno niso dobre za nobeno stranko, ne za to, ki toži, ne za ono, ki je tožena. In pa še cel6 z lisico pravdati se, ne včm, ne včm —?" pravi jež in maje z glavo. „A povej mi, za kaj se gre."
„Za moje pohištvo," odgovori jazbec. „Bes, da posebne vrednosti ni, kar imam podstrešja, saj veš, kakošno je pri meni doma, vendar kar tako vse zapustiti in iti, je tudi grenko in žalostno."
„To je istina, stanovanje ni mala reč, in če je še tako borno. Taka reč se ne pusti kar tako meni nič, tebi nič. Toda pravda je pravda in ceh) z lisico. Kako pa da ti hoče podstrešje vzeti?"
„Saj mi ga je že skoro vzela. Stanujem sicer še doma, gospodari pa le ona. Kaj bi govoril, vse mi je že vzela, umikal sem se jej tako dolgo, da se jej zdaj ne morem nikamor več umaknoti, kakor pod milo nebo. Pobrati mi je treba, pa iti, tako daleč je prišlo."
„Ali je že dolgo, kar je pri tebi?"
„Precej je tega, kar se je pritepla. Kakor veš, po stariših nisem drugega dobil, kakor kožo in ime. Ko sem postal samostojen, napravil sem si v prav prijaznem kraji, na solnčnej strani še dovolj čedno prebivališče. To sem pozneje popravil in nekoliko povekšal, da je postalo dovolj prijetno in zelo se mi je priljubilo. Kar pride nekega dne lisica in me prosi, naj jo vzamem za nekoliko časa pod streho, dokler nima lastnega doma, ali da drugod kaj pripravnega ne najde. Kdo bi bil tako trd, da bi odrekel, ako vidi tovariša v zadregi? Stanovala sva torej skupaj, odstopil sem jej celo najlepši prostor, da bi ne imela prilike govoriti, da jej nisem bil dober. Nekoliko časa je še bilo, ni raztrešala svojih sitnostij, vendar pa se ni brigala več, da bi šla. Cel6 tako je začela ravnati, kakor bi bila ona gospodar in jaz gost pri njej. Vendar jaz sem le molčal in potrpel, ker ne maram prepira. Hodil sem na lov in bilo je vsega dosti, ker ravno tiste čase je bilo mnogo črva v zemlji, da je hotel kmetom vso travo pokončati. Lisica je hodila na ptiče prežat in nobeden naju ni stradal. V jeseni sva hodila skupaj nad turšico, kamor mi je lisica pokazala. Turšice je bilo dovolj, toda pot je bila nevarna. Mene so enkrat skoro ujeli, ravno da sem jim jo še odnesel, ko so prišli kmetje s psom. Lisica je vedela, da ni varno, in ko je pes zaravsal nad mano, bila je že Bog vedi, kje! Pridem domu ves raztrgan in krvav, ker sva se s psom že dajala, — ravno da sem se mu še prej izpulil in ubežal, predno so me mogli kmetje s kleščami zagrabiti, in najdem lisico v luknji skrito. Smejala se mi je in še privoščila bi mi bila, ko bi me bili končali. To me je pa tako ujezilo, ta nehvaležnost in škodeželjnost, da sem jej kar povedal, naj pobere in gre. Pa ne, ni šla. Tudi postregla mi ni, ko sem bil revež ranjen in bolan. Očitala mi je cel6, nesramnica, da hodim na krajo, čeravno me je ona zapeljala v turšico. Zdaj pa se mora vsemu konec narediti. V prepiru ne morem živeti, umaknoti se jej ne morem več, ni drugače, da jo tožim, naj jo gosposka izžene ali pa moram sam iti iz kraja."
„Prijatelj, to so čudne rečipravi jež. „Ako se v pravdo podaš,
ti bode jela lisica očitati, da si kradel, prišel boš nazadnje ob dobro, pošteno ime, in še zaprejo te."
„Saj je sama tudi kradla, in ona me je zapeljala v polje. Meni bi tega ne bilo treba, bilo je dovolj korenja precej pod robom, kjer sem stanoval, in še zdaj ga je dosti. Nikoli nisem imel nobenih sitnostij, če sem včasih kterega izpulil."
„Naj bode kakor hoče, svetujem ti, da se ne pravdaj. Ako bi se ti ravno posrečilo, da tožbo dobiš, kar pa jako dvomim, ker lisica je lisica, ti pravim , da ne bodo nič dobrega za te. Ako te pa obsodijo, imel boš stroške plačevati, in nazadnje te bodo še zavoljo kraje prijeli."
„Kraja, — kraja — to je res, ali pomisli, koliko jaz kmetu dobrega storim, ker mu črve preganjam po senožetih! Mislim, da se tudi spodobi, da me nekoliko odškodujejo za to, ali pa se sam."
„To vse ne bode nič veljalo, dragi moj! pusti pravdo in naredi si rajši zopet drugo stanovanje. Močan si in zdrav, pusti lisico; čim več se boš z njo pečal, tem bolj bodeš revež postal."
Ko sta se jazbec in jež pogovarjala, poslušala je lisica za grmom. Nobeden je ni videl. Jež je z dobrim svetom pregovoril jazbeca, da ni šel tožit. Šla sta vsak na drugo stran na lov.
Po dokončanem delu gre jazbec domu. Lisica ga je že pričakovala pred luknjo, in ko pride, nagovori ga tak6-le: „Prijatelj, ti imaš slabo ime. čez in čez te poznajo, da kradeš. Ravno je odšel kmet s psom, ki je čakal na te, jutri gotovo zopet pride. Zvedel je, da mu korenje po-jedaš, Boga zahvali, da te ni bilo doml Povem ti, da ti gre za glavo. Smiliš se mi, ne boš več tlačil trave, ako te najdejo. Drugega te ne reši, kakor če pobegneš iz tega mesta."
„Kdo me je videl, da sem bil v korenji!" jezi se jazbec.
„Ne moreš utajiti; kaj sta govorila z ježem ? Cel6 grmovje ima ušesa, bi te pa kdo drug ne bil mogel slišati!"
Jazbec je spoznal nevarnost in verjel je lisici, da ga hodi kmet čakat zavoljo pokradenega korenja, zato je zapustil še tisto noč svoje stanovanje in naselil se je drugod. Ko je odhajal, dejal je lisici: „Ti si se vedno hlinila in se mi dobrikala toliko časa, da si me v krajo zapeljala, kjer sem bil do krvavega trpinčen, zdaj si me pa še iz stanovanja in mesta pregnala. Ob pošteno ime si me spravila, to imam za plačilo, za dobrote, ki sem ti jih skazal. Vem, da me drug ni izdal, kakor ti, da sem izpulil včasih kak koren."
„Ne govori mi veliko, če ne ti založim in zaprem vse vhode, in jutri te bodo imeli, ko pridejo po te!"
„Prav je imel jež," misli si jazbec, pusti lisico samo in gre takoj drugam, ter prosi Boga, da bi ne dobil več takega tovariša, kakoršnega
je našel, ko je vzel lisico pod streho. Vest ga peče, da ni precej šel, ko je ona prišla, kajti vedel je, kar je sploh znano, da te baže tovaršija ni nikdar nič prida.	m. Tonejec,
Huda luknja.
Krajepisna črtica.
Stvarnik je čudno delil prirodi svoje darove. Tu se vidi, kakor bi bil z vso darežljivostjo odprl svojo roko, drugje se pa zopet kaže silno varčen. A povsod je zapustil znamenja svoje modrosti. Prijazni vinogradi, rodovitna polja se prikupijo zemljami s svojo lepoto in koristjo; velikanskega Snežnika visočine vabijo potnika k sebi, ker mu ponujajo veličasten razgled po širokej zemlji. Podzemeljske votline odkrivajo obiskovalcu kristalne svoje zaklade. kteri čim bolj so skriti, tem čarobnejše je njih vabilo. Naša ožja domovina se sicer ne more ponašati z visokimi gorami, kakor Švica, ne z votlinami, kakor Anglija; ali vendar nahajamo tudi v njej nenavadne zemeljske tvorbe, ki opazovalca z začudjenjem navdajejo. K tem se prišteva po pravici soteska „huda luknja" na spodnjem Štajerskem.
Gladka okrajna cesta vodi sedaj iz lepe slovenje-graške doline v sosednjo šaleško mimo kopičastega 1760' visokega Turjaka blizu župnije sv. Ha. Z dobro oskrbljenim poštnim vozom pridemo male pol ure od Turjaka proti jugozahodu do črnih razvalin gradu „Valdek"; tu so o svojem času prebivali ,,valdeški gospodje" ter prežali na potnike, gredoče iz Slov. Gradca v Vitanje, Konjice ... Pet v neb6 štrlečih sten, po kterih zob časa neusmiljeno gloje, je še edino ostalo od nekdaj mogočnega gradu. Razvaline so sedaj lastnina malega posestnika Maret-a, po domače „Vratar-ja" v župniji sv. Florijana v Doliči. Le par minut potujemo naprej, pustivši Valdek na desno, in kmalu imamo pred seboj romantično „hudo luknjo".
Pred 70 leti si še prebivalci te okolice niso upali tu na vozno stezo misliti. Na levej roki tišči semkaj skalni Kozjak s svojim strmim odpadom k „hudej luknji"; od desne strani se vrstijo vzhodne panoge št. vidske visočine ter delajo velikanski skalnati jez med slovenjegraško-doličko in šaleško dolino. Paka, bistro tekoči potok, si je edina preglo-dala pot skozi to strašno skalovje, ne pustivši le toliko trdnih tal, da bi le ena človeška noga dovolj prostora imela. Na desnem in levem nje bregu so v neb6 kipeče skale, strme, ko stena, ki le prisiljene Paki duri odpirajo. Kako je ta mala rečica to silovito skalovje preglodala! Koliko let je morala njena bistra voda lizati te čudno naložene pečine, da je
prodrla v šaleško dolino! Pred 18,26. letom je bila Paka edina, ki je nosila pozdrave iz slov. graške doline v šaleško. Potovalcu je to skalnato gorovje delalo nepodrtljiv zid ter ga sililo tu svoje stopinje ustaviti. Omotični prepadi so mu zabranjevali vsako stopinjo naprej. — Dandanes pa veže obedve dolini, slovenje-graško in šaleško ravno tukaj lepa precej široka okrajna cesta, zraven nje pa šumlja Paka, hiteča Savinji v naročje.
Že dalje časa so se pogovarjali udje c. k. kmetijske družbe slovenje-graške, da hočejo na tem kraji predreti skalnato steno ter slovenjegraško in šaleško dolino s cesto zvezati. Misel je bila blaga; koristna ne samo za bližnje okoličane, temveč tudi za bolj oddaljene pokrajine južnozapadnega Štajerja. A izpeljava tega podvzetja se je zdela na prvi pogled nemogoča. Treba je bilo visoke pečine deloma odstraniti, deloma strme skalnate stene toliko odkrhati, da so prostor puščale voznej cesti. Pa trdna misel te na videz nepremagljive zapreke premagati je vedno bolj in bolj zorila pri udih kmetijske družbe, in sklenolo se je bilo naravne zadržke z naravnimi silami premagati.
Velike zasluge za blago podvzetje im£ v prvej vrsti nepozabljivi dobrotnik za kmetijstvo nadvojvoda Janez, čegar stoletni rojstni dan se je obhajal dne 20. jan. tekočega leta. On je bil ustanovitelj in takratni predsednik c. k. kmetijske družbe na Štajerskem. Na prošnjo slov. graške podružnice kmet. družbe pri deželnej oblastniji bilo je delo 1. 1823. začeto, in že prihodnje leto 1824. bila je soteska od zidarskega mojstra Tesidori-ja iz Laškega (Tuffer), 1115V2 sežnjev dolga za 1975 gld. sr. d. predreta in prostor za vozno cesto pripravljen. — Leta 1825. in 1826. pa je potem celo cesto od posestnika Šmona — blizu valdeških razvalin — do Velenja 5084 sežnjev dolgo za 6280 gld. Sebastjan Križan k splošnej zadovoljnosti dodelal. Stroški so se plačali deloma s prostovoljnimi doneski, deloma po konkurenci bližnjih krajev in okrajev: Velenje, Šoštanj, Legen, Rottenthurm itd.
„Huda luknja" je sedaj prav romantičen kraj ter vredna, da se obiskuje. Meriti se more z najčudovitnejšimi svojimi sovrstnicami. Cela okolica spominja zelo na Kras. Velikansko skalovje, sivo, kakor bi bilo s pepelom potrošeno je na tem kraji nakupičeno. Visoke strme stene pritiskajo tako v sotesko, da misli človek, zdaj in zdaj se bodo nad njegovo glavo zrušile. Skozi nje pa šumi bistra Paka, kakor bi si hotela širje korito izlizati.
Že precej ob konci „hude luknje" na velenjskej strani priteka od desne strani „Ponikva" - majhen, bister potok, iz votline ter se izliva v Pako. Ponikva teče po št. vidskej župniji, vije se skozi globoko, eno uro dolgo dolino. -- V tem potoku lovijo okoličani nenavadno velike rake. Pri Tisenskem posestvu jej siloviti skalnati breg pot zapre. A na treh krajih si je njena voda skozi pečino pot preglodala. Skrije se v pod-
zemeljskih votlinah ter na drugej strani bistro skozi široko odprto žrelo priteče in se koncem „hude luknje" s Pako združi.
Votlina, iz ktere Ponikva prišumlja, razprostira se globoko v apneno skalovje. Pri vhodu je tako prostorna, da bi s senom naložen voz lahko skozi njo peljal. A korakoma se njeno žrelo tako skrči, da je vsaka stopinja naprej nemogoča. Sicer pa je v tem kraji baš na Tisenskem zemljišči več votlin, in to nekaj precej prostornih.
Nasproti onemu mestu, kjer se Ponikva v Pako izliva, postavila je slov. graška podružnica kmetijske družbe spomenik nadvojvodi Janezu iz domačega črnega mramorja. Spomenik je tik vozne ceste v votlini proti cesti odprtej 13 stopinj dolg in na cestnej strani 15 širok. Visok je blizu 3 metre. Zgorej je brončasta podoba nadvojvode po narisu Wachtl-novem. Mramor je izdelal delovodja kamnosečnice gospe Antonije Pack v Gradci — Jožef Posseuhoffer. Pod podobo je napis v nemškem jeziku, ki potniku naznanja, da je ta spomenik slov. graška podružnica kmet. družbe nadvojvodi Janezu iz hvaležnosti oskrbela, ker je mnogo pripomagal k srečnemu predoru te soteske. — Spomenik se je odkril 24. junija 1. 1830., pri kterej slovesnosti je bilo mnogo naj odličnejših mož iz okolice in bližnjih krajev navzočih. Slovesni govor je pri tej priložnosti govoril št. janžski župnik Jožef Mušič.
Tako se je nekdanja „huda luknja" po prizadevanji blagih dobrotnikov spremenila v romantičen kraj. Njene sive gigantične pečine delajo globok utis v obiskovalci, a po gladkej cesti, ki se vije dandanašnji skozi njo, pozdravljate se prijazno veličastna šaleška dolina in njena slov. graška sosedinja. —	F. Zmazek.
Beseda o našej ljudskej prosveti.
n.
Razmere ljudskega učiteljstva so se v novejšej dobi mnogo zboljšale; sedanji ljudski učitelji so pravi akademiki v primeru z nekdanjimi; no akoprem precej „učenih" učiteljev in učiteljic imamo, pomanjkuje nam vendar dobrega ljudskega odgojiteljstva še zelo in zelo: — in tu je naša velika nesreča.
Mnogo se toži tako v Cis- kakor v Translajtaniji, da sedaj ne samo mnogoteri učitelji na srednjih šolah, temveč tudi že na ljudskih nekako tako „učeno predavajo" kakor universitetni professorji. Kaj značijo te tožbe ? Mislim, da ničesar drugega nego da dotični učitelji ne učijo stvarij, kakor jih naravno dejansko življenje zahteva, temveč predmete, kakor jih bureaukratična theorija »predpisuje". Večina učiteljev so theoretiki „pred-
pisanih" predmetov, ktere „v predpisanih" urah dobro ali slabo učijo — ali „predavajo", in tako po sedanjej officialnej systemi že „popoluoma svojo predpisano dolžnost spolnjujejo". Nasledki takšnemu učenju pa so, da se mladež poleg nekakšnega branja, pisanja, računjenja še nekoliko praznih besed ali fraz nauči, s kterimi pa ničesar počenjati ne ve in jih torej brž ko brž pozabi. Takšna učena theorija ali golo učenje predmetov more ljudstvu le malo koristiti; pravi ljudski učitelj mora biti popolnoma tudi ljudski odgojitelj, in kot takšen mora poznati vse ljudske lastnosti in potrebe ter vedeti, kako se naj v zadanem položaji vse duševne in telesne zmožnosti njegovih učencev k dejanskej koristi, k razumnemu življenju budijo in gojijo, t, j. on jih mora učiti praktičnega razumnega življenja.
Česar pa kdo druge učiti želi, tega se mora poprej sam naučiti; no ali se učijo kaj naši učitelji na učiteljiščih onih vednostij praktičnega življenja, ktere bi kot učitelji in odgojitelji za narodovo blagostanje vedeti in učiti morali ? t. j. učijo se li tudi onih znanostij, ktere so kmetovalcu, rokodelcu, obrtniku, trgovcu in še priprostemu delavcu potrebne, da mu kmetija ne hira, mali ali veliki obrt ne propada, trgovina ne prestaja in se vsakomur delo primerno plačuje? —
Po mojem prepričanji so za uspešno in blagonosno delovanje naših ljudskih učiteljev baš fundamentalne znanosti narodnega gospodarstva neobhodno potrebne, in dokler si naše ljudsko učiteljstvo ne bode teh vednostij pridobivalo, tudi ne more tako za narodno prosveto delovati, kakor njihov poklic, narodni blagor in razmere novejše dobe to zahtevajo. Dobro ljudsko učiteljstvo je pravi vir ljudske, narodne prosvete, moralnega in materialnega blagostanja, in v tem oziru nam morejo za najlepši uzor in za najboljše posnemanje biti razmere ljudskih šol na Skandinavskem t. j. na Danskem, Švedskem in Norveškem.
Kakor je v obče znano, je prav za prav jedro in glavni faktor skandinavskih držav kmetski stan; naravno je tedaj, da ta stan tudi dostojno za svojo prosveto skrbi. Da so na Skandinavskem vsi stariši primorani svoje otroke šolat dajati, ni treba še posebno opomniti, a omeniti pa hočem, da se ne nahaja čez 1% Skandinavcev, ki bi barem nekoliko brati ne znali. V pokrajinah, kjer ni mogoče zavoljo prevelikih oddalje-nostij posameznih vasij ali dvorov imeti stalnih učilišč, so popotne šole „flyttande skolor", t. j. eden in isti učitelj ali učiteljica potuje po deželi, tako da v enem letu uči na več mestih, na dveh ali treh, povsodi raz-merno določeni čas v kakej za to svrho pripravnej kmetskej hiši.
Ljudske šole pa so na Skandinavskem treh vrst; naj skromnejše so tako imenovane „smaskolor" t. j. male šole, kjer učijo uajskromnejši učitelji in učiteljice, (popotne šole na Švedskem in Norveškem se po največ k tem prištevajo), bolj odlične so po imenu „folkskolor", t. j.
ljudske šole bolj našim podobne, a potem „hogre folkskolor", t. j. višje ljudske šole, kakoršnih mi nimamo. Na malih šolah učijo po največ učiteljice in to z dobrini uspehom; pa tudi na drugih ljudskih šolah deluje ženski spol v nemalem številu prav uspešno. Vladi so podredjene vse šole; ona imenuje šolske nadzornike, no vendar je vsakterej občini svobodno, ustanoviti in urediti si šolo po svojih posebnih dotičnih razmerah in potrebah.
V ljudskih šolah se ne učijo samo navadni „naši predpisani" predmeti, temveč tudi kmetijstvo, dobro gospodarstvo ali gospodinjstvo v obče in glede na lokalne razmere, in kar je za nas še posebne znamenitosti vredno , starejši fantje se učijo tudi različnih rokodelstev-Višje ljudske šole so, rekel bi, ljudske akademije, na kterih se prav za prav universaliia ljudska omika dobiva, t. j. bolj odrastli fantje ali še mladi možje, kteri so navadno ljudsko šolo dovršili, urijo se popolnejše tam v theoretično in praktično že pridobljenih znanostih ter si pridobivajo vse one vednosti, ktere so umnemu gospodarju in odličnemu državljanu tako za odlično privatno kakor za javno politično življenje in poslovanje potrebne. Budi in goji se tukaj v srci in duhu ljubezen do naroda, do domovine ter čut in vkus za vse, kar je blago in lepo. Potrebam primerne so višje ljudske šole tudi za ženski spol. — V teh različnih ljudskih šolah se skandinavskemu ljudstvu budijo in krepko razvijajo vse one moralne in materialne moči, s kterimi si ono priborjuje svoje blagostanje, po kterem se njegova prosveta tako sijajno odlikuje od drugih narodov.
No kaj? — Je-li mogoče, da bi mi Slovenci Skandinavce posnemali?
Da, mogoče je, ako bi le prav hoteli, pa tudi nujno potrebno je, ako hočemo ljudskej prosveti pomagati, materialno in moralno blagostanje ljudsko zboljšati in tako pravo zavest, individualno kakor politično moč in veljavo našega naroda povišati.
Naš dnevnik »Slovenski Narod" je lanskega leta objavil nekoliko izvrstnih in vse pozornosti vrednih člankov. Gg. — r.: „Ganimo se", dr. Janko Sernec „Še nekaj o znanem nasvetu", dopisnik z Notranjskega: „V resnici na delo", in dr. sprožili so in pretehtovali nekoliko velevažnih mislij glede našo ljudske prosvete. Naj bi se takšni glasi opetovali, t. j. naj bi postala iz pojedinih izjav zbrana konkretna systema in združena organisacija z jasno določenim programom, ciljem in koncem, ker drugače se ničesar stalno veljavnega doseči ne more. — Naše ljudstvo nima dostojne prosvete; ono je v svojih največjih in vsakdanjih potrebah še po velikej večini neuko, nevedno; ono še nikakor dosti ne pozna ne svojih duševnih, ne svojih telesnih zmožnostij; ljudske šole, kakoršue so sedaj, ne morejo zadanim potrebam daleko ne zadostovati. No ker bi ljudske šole morale biti ljudske odgojilnice iii prvi ter najbitnejši vir ljudske prosvete,
moramo tedaj kar največ skrbeti, da se tem zahtevam tudi primerno predrugačijo. Zboljševaje naše ljudske šole pa moramo seveda tudi zbolj-šane učiteljske seminarje imeti. Vsakteremu ljudskemu učitelju treba občih gospodarskih vednostij; pri tem pa mora poznavati gospodarske razmere in potrebe dotičnega kraja, v kterem posluje. Z naukom, kako se razumno gospodari, uči se ob enem razumno živeti; razumno življenje pa daje duševne in telesne ugodnosti, ter budi in množi moralni in materialni kapital, prosveto in blagostanje.
Naše neuko ljudstvo ne pozna ne vrednosti časa, ne relativne veljave dela in truda; in to je uzrok, da se tako malo našega ljudstva briga za naučno delo, ktero v razmeri svoje odličnosti več in več velja ter se boljše in boljše plačuje. Naši delavci so po večini le priprosti strežaki, skromno podredjem pomagači naučnih odličnejših delavcev, kteri so po največ tujci, Nemci in Italijani. Lukrativno delo in dobiček je tedaj naravno tujcev, slabo plačan trud pa našincev; to velja glede raznoternega poslovanja, in torej se tudi nikakor ni čuditi, ako se med našim ljudstvom toliko tujih zvedenih dobičkarjev naseljuje in obogatuje, dočim jim naši ljudje služijo in jih obožujejo. Umni rokodelci in obrtniki drugih narodov se hodijo bogatit križem sveta, od nas pa zahaja nekaj — drvarjev v hrvatske loge. — Največje potrebe je torej, da naše ljudsko učiteljstvo budi in goji na vsakteri mogoči način mladeži um in voljo k razumnemu in naučnemu delu, no to ne po enem kopitu vsem učencem skupaj, temveč po individualnosti vsakterega učenca posebej; ker vsakteri fant ima svoj posebni talent in veselje: ta za kmetijstvo, oni za rokodeljstvo ali obrtnijstvo, tretji zopet za trgovino itd. Pa tudi zmožnosti vsakterega učenca so različne, torej treba vsakteremu po dotičnej posebnosti pomagati: tako se ravna na Skandinavskem in tako se najlažje dohaja k zaželenemu cilju in koncu. — Naj bi vendar ona gospoda, ki se toliko prepira o principu, koliko let bi moralo vsaktero otrok šolo „obiskavati", rajši premišljevala, česa in kako bi se trebalo na ljudskih šolah učiti, da bode nauk res za praktično ljudsko korist in pravo prosveto, in ker tudi jaz nikakor ne morem videti razumnega razloga in koristi, zakaj bi otrok v prosto ljudsko šolo „sedanje systeme", kjer na pr. ni več nego 3 razredov, osem let hoditi trebalo, akoprem se v onih treh razredih leto za letom ena in ista stvar uči ali „predava", zato mislim: vsaktero otrok naj dotične razrede, kakor je najboljše mogoče, dovrši, kar mu je menda v treh ali četirih letih mogoče, potem se pa naj odredijo po prilikah posebni tečaji za praktično življenje z naukom za obče izobraženje v poklicu, kteri vsakteremu učencu doide. Kdor bode kmet, naj pridobiva znanosti, ktere so razumnemu kmetijskemu gospodarju potrebne, kdor se z barantijo pečati namerjava, naj se mu daje nauk o kupčijskih zadevah, kogar koli pa bi kakšno rokodelstvo veselilo ter bi se hotel obrta po-
prijeti, tudi temu se mora k temu nauku na vsakteri mogoči dobri način pomagati — in tukaj je moj glavni predlog: naj se našim ljudskim šolam rokodelske šole dodavajo. —
Želeti bi bilo, da bi se vsakteri človek v svojej mladosti kakšnega rokodelstva naučil, naj si potem tudi kterikoli drugi stan, drugo poslovanje izvoli; kajti tako si pridobi in hrani kapital, ob kterem se more poleg prijetne zavesti, da za vsak slučaj kaj koristnega zna, v vseh nezgodah življenja pošteno živeti, ako le zdrave roke i ml
Naj se nikdo težav tukaj priporočenega uovotarjenja glede naših ljudskih šol ne prestraši; početek je povsodi težaven, ničesar veljavnega se ne more mahoma doseči, treba potrpežljivosti in vztrajnosti: pa naj bi se torej naše ljudske šole z rokodelskim naukom s prva baš v onih vaseh in trgih dopolnjevale, kjer je po razmerah takšno početje najlažje ter so potrebe temu nauku največje. No ne odlagajmo nikaf ne s početkom teh dopolnjujočih ljudskih šol, da si kmalu, prvič za lastno potrebo, za domovino dosti odličnih narodnih rokodelcev in obrtnikov odgojimo ter se tako tujcev obranimo, drugič pa, da mnogotere našince zmožne storimo, da hodijo v svet in morejo tam s svojo spretnostjo in umnostjo sebi na srečo in očetnjavi na slavo živeti. Uprav sedaj je najbolj pripravni in nujni čas, da mi Slovenci kar največ rokodelske in obrtnijske intelligence odgojujemo: celo jugoslovanstvo je zdaj mnogo potrebuje ter je še bode yeč in več potrebovalo.
V obče pa bi naj posebno določeni tečaji dopolnjevali naše ljudske šole v zato ugodnih letnih dobah, kjer bi si bolj odrastli fantje ali mladi možje pridobivali primerne obče izobraženosti in omike, ktera je po zadanih razmerah vsakemu kulturnemu človeku in veljavnemu državljanu potrebna. Naj bi se tolmačili poleg drugih praktičnih vednostij kolikor mogoče tudi oni občinski in državni zakoni, one privatne in politične naprave, ktere mora vsakdo kot občan in državljan vedeti, da škode ne trpi ter svoje politične pravice in dolžnosti pozna. Da pa bodo občine imele dobre, vešte, razumne župane in občinske svetovalce, treba je, da si dotični ljudje za to svrho tudi v pravem času potrebnih vednostij in lastnostij s praktičnim ukom pridobivajo. Ob tem pa bi se naj nikdar in nikjer ne pozabilo, buditi in gojiti pravo moško mišljenje ter blago aesthe-tično čutjenje, pravo ljubezen do svoje domovine, do svojega naroda, dober vkus za vse, kar je lepo in blago, kajti le tako se izbrisuje madežna sirovost, blaži srce in duh plemeniti.
Vse kar je bilo tukaj rečeno gledč ljudskih šol s posebnim ozirom na moški spol, velja seveda po razmerah tudi za žensko prosveto. Na žensko odgojo in učenje se pri nas, kakor sem v tem listu že lansko leto pisal, strašno malo pazi in tudi ta nemarnost nam je na veliko zlo. Ženstvo ima pri vseh kulturnih narodih neizmerno velik upliv na
vse narodno življenje, na ves blagor ali nesrečo. Po resničnem starem pregovoru podpira žena tri hišne ogle; torej kjer je žena hiši slaba podpora, bode tudi ta slabo stala in slabo je tudi narodno blagostanje. Po ženskej prosveti se najbolj ravna cela ljudska prosveta. Kdo še ni imel prilike opazovati razmer, kakšne so v hiši, kjer vlada razumno odgojena gospodinja ter v hiši, ktere gospodinji se je odgoja zanemarjala? Tam te srečuje povsodi prijetnost in ugodnost; kamor se koli ozreš, vidiš ljubi red in snago ter milo in drago se ti stori bivati v takšnej prijaznej hiši, blažena je, akoprem ne bogata; tukaj pa te razžali že prvi pogled na obitelj in njeno bivališče, nikjer ne najdeš ne pravega reda ne potrebne snage, in ker te ne vabi nobena čednost ne k ljudem ne k stvarem, brž ko brž od ondod odideš.
Neizmerno mnogo bi mogle dobrega storiti naše učiteljice za pro-sveto našega ljudskega ženstva, ako bi one v obče svojo nalogo poznale ter vedele, kaj in kako je njim treba učiti, ter ako bi one za svoj poklic dotičnili zmožnostij, vednostij in zuanostij imele; vendar sedanje pripravljanje učiteljskih pripravnic in njihovo učiteljsko „officialno" poslovanje nikakor ni našim potrebam in naravnim zahtevam primerno. Dekleta se šolajo za učiteljstvo na dotičnih pripravniščih za »predpisane" predmete cel6 po moško kakor mladenči, in kedar dobi devica svoj učiteljski diplom, postane zajedno nekakšno bitje neutrius generis! Takšna moderna učiteljica avstrijsko-ogerske šolske systeme ve in zna vse drugo, samo tega ne, kar bi njej kot „ženski" bilo vedeti in znati potrebno; o praktičnem umnem ženskem poslovanji, o gospodinjstvu ne umi ničesar ne, in vendar bi ljudska učiteljica imela odgojevati v prvej vrsti dobre razumne gospodinje. — Našim učiteljskim pripravnicam je torej treba mnogo praktičnega nauka za razumno gospodinjstvo in v obče za razumno žensko življenje in poslovanje. Kar se pa dotičnega učenja na ljudskih šolah tiče, morajo se seveda deklice po razmeri svoje starosti in razumnosti učiti; treba je torej ravno tako za dekleta kakor za fante višjih dopolnjujočih tečajev. Koliko dobrega ženskega nauka potrebujejo dekleta uprav, kedar po sedanjej uredbi šolo zapuščajo ! — V obče pa naj bi ljudske učiteljice ne učile samo v šoli, temveč naj bi hodile tudi učit svoje učenke na dom, t. j. naj bi jih obiskavale kot prijateljice na domu ter jim tam šolski nauk v praksi pokazovale, na pr. kako se lepo ureduje hiša, kako se skrbi za vkusno kuhinjo, kako za čisto perilo in snažno obleko, kako si naj mlado dekle lepoti dušo in telo, kako se ravna z malehnimi otroki, kako naj odrastlo dekle občuje z moškimi, žena z možem itd. Takšno učenje bode več izdalo, več koristilo nego vse najlepše šolske theorije.
Veliki nedostatek in zelo škodljiva napaka je to, ako učitelj ali učiteljica živi za učence in učenke samo v šoli, samo za šolske ure v
^predpisanih" šolskih letih izven tega časa pa ne. Da bodo ljudski učitelji in učiteljice tudi odgojitelji in odgojiteljice izročene jim mladine, treba da se z njo povsodi in ob vsakej priliki pečajo, da si njeno ljubezen ter njeno in njenih starišev popolno zaupanje pridobivajo. Ako pa na ta način naše narodno učiteljstvo svoj poklic'prav razumi, pomnoži neizmerno svojo uglednost in svoj upliv na ljudstvo ter postane najvažnejši faktor njegovega življenja, mogočni vir prave ljudske prosvete ter občega moralnega in materialnega blagostanja in politične moči celega naroda, za ktere zasluge se ne bode učiteljski stan samo visoko častil in slavil, temveč si bode tudi gmotno mnogo koristil.
Samo po sebi se sicer razumi, kar še h koncu temu obrisnemu nasvetu glede zboljševanja, predrugačenja in dopolnjenja naših ljudskih šol omenim, da mora k temu delu za ljudsko prosveto vsa slovenska rodoljubna intelligenca. prav vsakdo po svojej vednosti in moči, ljudskemu učiteljstvu pomagati, drugače bi bilo takšno početje in uspešno delovanje v sedanjih razmerah tudi najboljšim in najizvrstnejšim učiteljem in učiteljicam našim nemogoče. Kako bi se pa ta svrba najlažje in najuspešnejše kljubu neštevilnim zaprekam mogla doseči, o tem bi naj naši rodoljubi premišljevali in svoje dotične misli objavljali. Natančnejši program odlagam torej za drugo priliko.	Dr. Ahasverus.
0 telegraflčnih vremenskih poročilih.
Spisal Vinko Borštner. (Konec.)
važno je za naše planinske pokrajine, ako nastane središče znižanosti nad adrijanskim morjem ali pa nad Italijo. To se je strašno pokazalo leta 1879. Celi mesec februar je bilo barometrično stanje celo nizko, in večkrat se je napravilo središče znižanosti v južnih krajih, od koder se je z močno hitrostjo čez planine pomikalo. Vsled tega nizkega stanja je pri južnih vetrovih padajoči dež namočil stari sneg, in ko je ta veter ponehal in se temperatura znižala, zmrznol je sneg, in na ta zmrzneni sneg je prišel novi „rahli" sneg, ki je na debelo padel od 23. do 24. februarja.
Napravilo se je namreč dne 23. februarja nad zgornjo Italijo središče znižanosti z isobaro 735'""1- (na Koroškem smo imeli isobaro 737mm ), in vsled tega so nastali silni viharji, ki so nam snega in tudi deža prinesli. To središče se je hitro čez planine pomikalo, tako da je bilo dne 25. febr. že nad Petrogradom in se je povišalo do isobare 755'2mm- Na Koroškem smo pa imeli isti dan ravno tisto isobaro, ali nad severno Italijo se je
napravilo z nova tudi isti dan središče znižanosti z isobaro 741mm- in vsled tega so zopet nastale na morji in po pokrajinah silne vihre. Središče se je tudi sedaj čez Koroško proti severu pomikalo in je krenolo iz srednjenemških dežel proti severovzhodu. Omenili smo, da je dne 23. febr. vzlasti na Koroškem veliko snega padlo, da gromelo in bliskalo je okoli poldneva. Posebno veliko snega pa je padlo v noči od 24. do 25. febr., vihar je pihal iz jugovzhoda, in padel je med 12. in 3. uro popoldne na 8cm- debelo rudeči sneg — vsled prahu, ki ga je vihar s silno močjo in hitrostjo iz Sahare prinesel. Takov viharni oblak je prišel v dveh urah od otoka Lesine na Koroško. Ob treh popoldne pa se je veter zasukal v južnozahodnega in padal je zopet beli sneg.
Zvečer je začelo deževati in trajal je dež pozno v noč. Barometrično stanje se je od jutra do večera znižalo od 714"8mm- na 704ram- Na stari zmrzneni sneg pa je padlo in namelo na Dobrači toliko snega, da ni bilo videti telegrafijskih stebrov, in na severnej strani vrh Dobrača so se napravile velike „snežne deske" (sneg se nakupiči nad strmino tako, kakor da bi deske čez njo položil), ktere so kakor se je opazovalo nad 4m- daleč čez strmino visele.
Dne 25. febr. ob pol 5. uri popoldne se je ena taka „deska" utrgala in je pridrla mahoma povekšajoča se s silno hitrostjo in strašno silo v 10 sekundah 2500m- globoko v dolino. Vsled tega plaza pa se je udri ves sneg za njim in drl je celi plaz, 110m- širok, proti Pliberku, in v trenotku je bilo 25 ljudij mrtvih, 7 hiš posutih in 6 poškodovanih, a 15 ljudij so še živih izkopali. Zvečer ob desetih pa se je zopet tak plaz proti Hiittendorf-u (tik Pliberka) udri in vse kar mu je bilo na potu porušil — in prihrul 500m- globoko v dolino, in ta 6m- debela kepa iz snega, kamenja in hlodov je uničila 7 hiš in 12 ljudij, ter polomila nad 30 oralov lepe hoste do zadnjega klina. Manjših plazov je nastalo kakih 54, ki so pa pot v Pliberk tako zasuli, da je bilo le po ovinkih mogoče v nesrečni kraj priti, kjer je natorna moč tako hudo razsajala.
Pomikanje središča znižanosti, ki nastane nad adrijanskim morjem, čez planine ali čez Kras zna pa tudi pouzročiti burjo, ki je pod imenom „bora" znana. Ako pride južnej burji od severovzhoda mrzel veter nasproti, napravi se nekak vzpor mrzlega vetra. To se spozna po tem, da nastane na kraji, kjer se vetra srečata, barometrično stanje nenavadno visoko, in gosta megla vzlasti po zimi nam kaže, kje se burji dotikate. Premore južna burja mrzli veter, tedaj nastane na severnej strani te meje mahoma južno vreme. Nazaj porineni polarni tok se pa zgosti, postane silnejši, vriva se v aequatorialni toplejši in vlažnejši tok, kon-denzuje vodene pare in tedaj nastane snežna burja. Čim dalje ko pride polarni tok, tem dalje pada sneg. *
* To se je pokazalo letos o božiči. Napravilo se je od 23. do 24. decembra
Vojsko med polarnim in aequatorialnim tokom opazujemo po zdatnih spremembah zračnega tlaka. Premaga pri tem boji polarni tok aequatorial-nega, takrat prodere prvi s silno močjo čez soteske in prelaze na Krasu do adrianskega morja. Enake „vzporne viharje", kakor jih Dowe imenuje, nahajamo tudi na severnih obrežjih črnega morja in sploh v vzhodnej Evropi. Večjidel so vsi snežni viharji v Rusiji te vrste.
Iz tega se razvidi, kak upliv imajo gore in sploh razmere na kopnem na vetrovno, sicer pravilno pot.
Lokalne razmere, kakor smo že omenili, delajo največ zaprek v določevanji prihodnjega vremena, posebno v goratih krajih. Iz opazovanj in po izkušnjah vemo, da so splošne spremembe zračnega tlaka na visokih gorah pravilne in da se ne razločujejo veliko od sprememb v tropičnih in od onih v morskih krajih, kjer so vsakdanje spremembe barometričnega stanja skoro za celo leto enake. Ne tako pravilne so spremembe v dolinah. Razločki med najvišjim in najnižjim stanjem so tli v časih cel6 veliki. Vse to kaže do dobra opazovanje na Koroškem.
V Celovci se opazuje vremensko stauje že od leta 1813.; takrat je namreč znani naš Ahacelj začel tukaj opazovati. Postalo je to opazo-vališče eno najimenitnejših — in je v marsikterem oziru merodajno opa-zovališče. Sčasoma se je ustanovilo po vseh krajih na Koroškem toliko štacij, da jih sedaj 31 štejemo (prej 42). Vsled zgoraj omenjenih uzrokov so napravili med drugimi * tudi na Koroškem sedaj najvišje opazovališče, visoko 2043111 , pod obirskim vrhom. To opazovanje kaže skoro enake spremembe zračnega tlaka, kakor v Pulji (Pola), in tudi ne manj pravilne kakor v Bataviji. V Celovci pa so razlike cel6 velike. Sklepati moramo tedaj, da so vremenska opazovanja na visokih gorah jako važna, in da bi bila taka opazovališča ravno tako pripravljena, da bi dajala najbližjim okrajem vzlasti prebivalcem v dolini vremenske signale, kakor že omenjena znamenja na morskih obrežjih ladije in parobrode pred viharjem svarijo. Koliko bi se dalo v ta namen še v naših slovenskih goratih krajih storiti, prepustimo merodajnim krogom v premislek. Da so pa vremenska poročila cel6 važna tudi za poljedelstvo i. t. d. smo že omenili. Dokaz temu pa je, da so po amerikanskem zgledu tudi že nektere evropske države, kakor na pr. Francoska in Saksija, uvedle take naprave, po kterih si je ravno „Signal Office" že mnogo zaslug pridobil. Razumi se, da
nad adrijanskim morjem središče znižanosti. Dne 24. dec. nastala je strašna bora, ki je kakor se je bralo v poročilih tako strašno brila, da je vozove iz železnice trgala. Bora je dalje šla, sneg je padal in dne 27. decembra snežilo je celo v Palermu.
* Druga nad 1000m- visoko ustanovljena opazovališča so: Cornat 1040, Knappen-berg 1045, Eeichenau 1059, Unterschafleralpe (nižje pod Obirom) 1063, Kleinkirchheim 1069, Heiligeriblut 1301, Stelzing 1406, pod Pečo 1484 metrov visoko in po letu tudi na sv. Višarjih. — Prejšnje najvišje opazovališče: Goldzeche 2797"1' visoko se je moralo opustiti.
morajo te vrste opazovališča manj silo ali mčr vetrov naznanjati, saj so vendar potrebe pri poljedelstvu, gozdarstvu in vrtnarstvu tudi druge kakor pri plovstvu mimo krajev ob morskem obrežji. Naznanjati morajo taka opazovališča, ali zna dež, ploha, toča, deževno ali toplo vreme i. t. d. priti, da se vedti ljudje (poljedelci itd.) po tem ravnati. In ker so ravno ti vremenski dogodki tudi od lokalnih razmer odvisni, zamorejo prihodnje vreme le izkušenci določiti, ki vedo vsekratne lokalne razmere uporabljevati.
Menda bi bilo odveč, ko bi hoteli veliko važnost vremenskih poročil še dalje razpravljati, zadostovalo bode in morda tudi zanimalo, ako nekaj primerov iz amerikanskih poročil meteorologa Angot-a navedemo, iz kterih se razvidi, kako važnost imajo vremenska poročila v Ameriki, in kako se tam posestniki velikanskih planjav za to stvar zanimajo. Omeniti še moramo, da dobivajo Amerikanci svoja vremenska poročila veliko bolj na tanko in na drobno izražena, kakor pa mi iz Beča ali Nemci iz Berolina, kajti ta poročila so proti amerikanskim prave suhati.
Iz štacije: Memphis v Tenessee-ji se poroča: „Tamošnja prevozna družba uporabljuje vedno vremenska poročila za prevažanje tvarin, ki bi po deži ali že po spreminjanji temperature škodo trpele. Isto tako dohajajo vsak čas obrtniki za volnene izdelke v meteorologični bureau popraševat, kako bode vreme — v istih krajih, kjer imajo svoje plautaže; da cel6 neki opekožgalec priznava, da so mu vremenska poročila včasih na en dan tisoč in še več frankov prihranila."
Iz Nashvilla, tudi v Tenessee-ji, poroča tajnik obrtnijske komore, da poprašujejo vselej kupčevalci, predno mislijo s svojimi tovori na ladijah odrinoti, v meteorologičnem bureau-u, da zved6, ali bo voda narastla ali padla, in ali bo treba blago prevažati ali ne, kajti zavarovalnina in gotovost prevažanja se po teh poročilih zviša ali zniža.
Veliki poljedelec ne bode nikdar kosil ali žel, ako niso vremenska poročila ugodna. V New-Haven-u (Connecticut) prosili so prebivalci tele-grafijski urad, da naj tako zgodaj poročila uredništvom časopisov pošilja, da je mogoče že zjutraj brati po listih, kako vreme je čez dan pričakovati, in izdajatelj nekega časopisa trdi, da si je po dobrem izkazovanji teh poročil in uspešnem določevanji prihodnjega vremena po deželi veliko naročnikov pridobil.
V Lyuchburght-u (Virginia), kjer je ena največjih središč za pridelovanje tobaka, ved6 vremenska poročila posebno dobro ceniti, kajti po dolgih izkušnjah in po nentrudljivih poskusih so obrtniki spoznali, da se smejo na ta poročila zanašati. Kakor kažejo poročila, tako se tudi ravnajo, iu če je zjutraj lepo vreme, a poročila poved6, da zna deževati, tedaj ne bode nikdo ne enega lista tobaka razobesil, da bi se sušil. In tako ravnajo vsi, in vsi so prepričani, da na ta način ogromnej škodi uidejo.
Polyfem v narodnej tradiciji slovanskej.
(Konec.)
Po ovinkih pridemo zopet na grška tl& in to z namenom, da se osvedočimo, ali ima današnje grško ljudstvo kakšno pravljico, podobno onej, ktera se je ohranila v Odysseji o Polyfernu velikanu. Ima jo zares, kakor smo že kratko omenjali — ali hočemo jo zdaj natančnejše navesti, ker se v nekej važnej posamnosti s slovansko tradicijo in osobito s srbsko sklada, a se od starogrške razlikuje. Priobčena je v dovršenej pripovednej krasoti in z mnogim episodnim lišpom, ki je njenej slovstvenej ceni sicer v veliko korist ali za nas na tem mestu le toliko spomina vredna, kolikor nam more do znanstvene svrhe pomoči. Omenjamo tedaj v naslednjem zgoli oni oddelek nje vsebine, v kterem je kolikor toliko Polyfemovega.
Trije bratje, vsi jako vešči mornarji, stopijo v službo lastnika ladije, ki je bila baš pripravljena odpluti do daljnih, neznanih dežel. Prve dni je vožnja bila jako ugodna in mornarji vsi so bili zidane volje, vzlasti pak naši bratje. Ali kmalu se vzdigne strašansk vihdr, ki spravi ladijo s pravega tirti in jo več mesecev neprenehoma goni po ljutih valovih. Cel6 nje lastnik se nf več spoznal, kje so in njihova nesreča postane tem večja, ker jim je bil ves živež že do dobra poš61. Pet, šest dnij so mornarji že stradali, kar se pripeti', da eden izmed njih umre. Razsekajo ga in meso skuhajo ter pojed6. Potem se takisto dogovore, da bodo vsak dan enega pojeli, kterega bode vsakokrat žreb določil. Ko kakih deset dnij tako životarijo, zadene žreb mlajšega omenjenih bratov. Prosi tovarišev, da ga vsaj do večera še ne usmrtijo, kajti senjalo se mu je baš prav živo, da pridejo skoro na kopno. Ako se slutnja ne uresniči, jim obljubi, da se bode takoj sam končal.
Res priplujejo proti večeru do cvetočega, z zelenimi gozdi obraščenega obrežja in stopijo na kopno. Bratje se ločijo od svojih tovarišev in hite po gozdu dalje in dalje, človeških stanovanj iskaje. Ali že se je zmračilo in nikjer žive duše in vrhu vsega še pot zgrešena do ladije! Prenoči torej na vejah visokega drevesa in rano dalje potujejo. Stopram tretji dan pridejo gozdu do konca in ugledajo v cvetočej dobravi krasen grad. Krenejo proti gradu in pridejo pri ozkih vratih na široko dvorišče, kjer najdejo veliko čredo ov&c a človeka nobenega ne. Bojazljivo in oprezno se bližajo gradu samemu, stopajo počasno po širokih stopnicah navzgor, prehodijo vrsto bogato olepšanih sob in pridejo slednjič v prostrano sobano, kjer je bilo na mizi raznovrstnih jedil. Kličejo in kličejo ali nikogar ne prikličejo. Slednjič sedejo za mizo in začno jesti, — ali jedva nekoliko skled spraznijo, kar se vrata odpr6 in v sobano prilomasti velikansk, grdoben in slep pozoj (zmaj) in z groznim glasom
H,
zatuli: „Po človečjem mesu diši, po človečjem mesu!" Prestrašeni skočijo bratje kvišku in hote ubežati. A pozoj hiti po sluhu za njimi, zgrabi z grdimi, dolgimi kremplji najprej starejšega brata za tilnik, potem srednjega in ja butne ob 11 d. Mlajši brat pa, ki je bil gibkejši, uide pošasti in zbeži na dvorišče. Ali vrata so bila zapahnena in zid previsok, da bi mogel čez-enj. V tej zadregi-seže po nož, zakolje naj«-večjega ovna, ga odere, vrže mes6 v vodnj&k, obleče kožo in skuša po vseh štirih hoditi, kakor oven. — Med tem je bil pozoj človečje mes6 pojužinal in se zdaj priplazi po stopnicah na dvorišče kričeč: „Ne bodeš mi ušel ne, prav dober pa mi bodeš za večerjo." — Potem se vsede k vratom in jih toliko odprč, da more ovca za ovco skozi. Vsako bico po*-., kliče po imenu, jo pomolze in spusti na piano. Zadnji pridejo ovni, med ktere se je bil tudi mladeneč spravil. Strahom in trepetom< se bliža usodopolnej odprtini, ali pozoj ga le po hrbtu pogladi in pohvali zaradi njegove velikosti in jakosti. Tako se mu srečno zmuzne na piano in uide smrti, ki mu je po pozoji pretila. 1	.
Ali tudi v nekterih nearjoevropskih n&rodih se je ista snov v pravljicah ohranila in nam je nekaj takega na 4em mestu vsaj površno omenjati.
Po narodih arjoevropskega kolena od vseh stranij obkoljeni Magyari pripovedujejo o treh mladih begunih, ki so marsikaj po svetu skusili in med drugim tudi bili prišli v velik gozd in odtod na pašnik, kjer-Še je paslo mnogo ov&c. Krenejo dalje in pridejo do hleva in ustopijo.J% hlčvn zapazijo silnega velikana, z očesom na čelu. Potpraša jih, ksifttt iščejo in ko mu vse razlože, jih obilno pogosti. Ko M zmrači, spViivi ovce v hlev; bile so pa ovce kakor oslice velike. Da hlev zapre ni imel velikan druga od v e 1 i k e skale, ali td je bila takšna, da j e šestnajst navadnih mož ne bi spravilo z mesta. Ko so bile ovce f-Hlfevu, prisede k ognju in se s tujci razgovarja. Kmalu potiplje vsakega za vrat, kajti rad bi bil otipal, kteri je med njimi najbolje rejen. Potem seže po nož, zagrabi najdebljega izmed njih, ga zakolje in vrže ovcam, da ga pojed6. Ostalih prijateljev prešine groza in posvetujeta se skrivaje, kako bi jima bilo smrti uiti. Ko zapazita, da je velikan pri ognji na hrbtu obležal in zaspal, vzame mlajši velik ogorek in ga sune obru v ok6, da oslepi.
Ko se zdani, odmakne orjak kamnene dveri in pušča ovce med svojima nogama na piano. Mlajši begun je imel kot crevljdr tudi krivec in šilo pri sebi. Tovarišu da šilo in mu veli, da naj se obesi 'oven
• Et ■irinerungen und Mittheilungen aus Griechenland von Ludw. Ross. Mit einem Vorwort von Otto Jahn, Berlin 1863, pg. 281—298. Ponatis iz časopisa Blatter fiir literarisehe Unterhaltung, Jahrg. 1835, Nr. 10—12.
za rep in ko pride do vrat, naj jo s šilom v trebuh zbode, češ, — skočila bode kakor blisk na piano. A tudi on isto stori in res oba srečno ubegneta. Ko je bil orjak vse ovce spustil iz hleva, zopet dveri primakne in tjplje po hlevu na okrog, da bi tujca zagrabil. Ko pa nikogar ne najde, zatuli tako strašno, da tujca popadata na obmorji v z n i k. Hitro jih prileti dvanajst prav takih velikanov, ki oslepljenega zagrabijo in raztrgajo, ker se jim je strašno trpeč smilil. Potem plane vseh dvanajst na obrežje ali beguna sta bila z ladijo že dvanajst sežnjev od brega oddaljena in jima niso mogli ničesa žalega več storiti. Razsrjeni jamejo tako grozno rjoveti, da postane morje jako valovito in bi bilo skoro nesrečneža pogoltnolo. Vendar se nevarnosti rešita in jadrata dalje po morji. 1
Koliko je v magyarskih pričah domačega je često, se v6 da, prav težko določiti. Tudi v tej je marsikaj, kar bi na prvi mah sodilo imeti za posojeno od tega ali onega soseda, a če pričo natančnejše ocenimo po znanstvenih pravilih, se nam je kmalu takovemu mnenju odreči. Sicer tudi omenjena Stier-Gaalova zbirka ni prosta marsiktere tuje primesi, 2 ali baš ta priča je v mnogih znamenitih posamnih črtah tako samosvojski izvedena, da jej fenskega domovinstva ne bode zanikati. Do dobra se pa o resnici teh besed uverimo, ako tvarino te priče primerjamo z drugimi, tudi fenskimi pričami, kterim se prav tako pripisuje samorodni koren.
Taka je postavim v glavnem osnutku pravljica o Gylfu,3 ubogem konjarji, ki se je bil namenil rešiti tri zaklete kraljičine iz podzemeljske pečine. Dojde v železno izbo, kjer čuva kraljičino stari pečinski duh Kamo, ki ima velik rog na glavi in na čelu le eno ok6. Zadiši mu po človeškem mesu ali kraljičina ga potolaži. Ok6 mu je starcu že bilo motno in trepalnice so mu bile v oko zarastle, da ni mogel mladenča več videti. Peč je bila zakurjena in poleg je stal velik železen kol, s kterim je po navadi hudobec oglje bezžl (razpretal). Gylfo ga tiho in pazno prime ter v ogenj utakne. Ko se mu ost razbeli, sune jo hudobcu v oko. Kamo skoči na višek in zatuli, da je po skalovji odmevalo. Tiplje na okoli po pečini sovražnika iskaje, ali ta ga na ugodnem kraji pristreže in mu odseka glavo.
Motna kakor hudobčevo oko je tudi tradicija v tej priči ali da imamo v njej ostaliuo snovi, magyarskej podobne, ni dvojiti.
Skoro z istimi besedami pripoveduje o istem predmetu druga fenska
1 Ungarische Volksmarchen. Nach cler aus G. Gaals Nachlass herausgegebeueu Urschrift iibersetzt von G. Stier, Pest 1857, Nr. 14, pg. 146—153. '' Prim. n. pr. broj 12. 8 W. Griram dissert. cit. pg. 17.
pravljica, v kterej korenjašk konjuh gorskemu duhu tudi z razbeljenim železnim kolom iztakne edino o k 6, ktero je imel prav na čelu in kraljičino reši. 1
Taka je tudi (fenska) priča zapisana po M. A. Castrčnu v ruskej Kareliji, ktera pripoveduje o junaku, kterega ima v gradu zaprtega velikan, na enem očesu slep. Po noči možak obru zdravo ok6 iztakne in se rano med ovcami zmuzne pri grajskih vratih in uide.2
Tudi v Ogužanih, tursko-mongolskem ljudstvu, nahajamo pripovest o velikanu, Polvfemu podobnem. Eekali so mu Depč GhSz, ker so si ga mislili le z enim očesom na čelu. Stanoval je na nekem hribu v pečini in lovil ljudi ter je jedel. Kmalu se spravi tudi na Ogužane, dasi je bil njihove krvi. Cela truma se mu jih postavi v britn ali on izruje velikansko drevč, je vrže na-nje in jih pokonča 50 ali 60. Nihče mu ničesa ne more in sedemkrat so morali pred njim bežati. Pošljejo torej nekoga k njemu, ki se z njim takisto pogodi, da mu bodo Ogužani pošiljali dan na dan dva človeka in pet sto 6vec. Vrhu tega si je izgovoril dvojico služabnikov, da mu bodeta m e s 6 pekla in mu stregla. — Kdor je imel več sinov, moral je žrtvovati enega požeruhu.
Ko je to že dalje časa trajalo, vzdigne se proti njemu Bisat, ki je daleč na okrog slovel po svojem junaštvu in se je baš srečno bil vrnol iz boja. Dasi mu stariši in Ogužani sami odsvetujejo, vendar nikogar ne posluša, no zagrabi pergišče dvoreznih puščic in jih utakne za pojds; potem opaše meč, vrže lok na pleča, podveže obleko in od starišev po-slovivši se odide proti orjaku.
Prišedši do pečine ugleda orjaka in sproži nd-nj puščico, ki ga pa ne rani, ampak se ob njegovih prsih razleti na male kosce. Takisto se zgodi z drugo puščico in s tretjo. Zdajci skoči orjak kvišku, zagrabi Bisata in ga utakue v svoj črevelj rekoč: „Tega-le bodem drevi na ražnji spekel." — Na to zaspi. Bisat prereže črevelj, stopi k stre-
1 Na opomnjo gorskega duha, da po človeškem mesu diši, odgovori kraljičina brlavcu: »Nikogar ni tu; le vran je vzletel nad nama, ki je držal kos mesa v kljunu." — 61. J- A. Chudjakova Materialy dlja iziičenija narodnoj slovesnosti, S. Peterb. 1863, str. 112. Vsa priča, »čudnaja dudka" naslovljena, natisnena je od str. 109—118. Vse v tej knjižici (od str. 51. do 127.) natisnene, jako zanimive fenske priče so vzete iz prvega zvezka zbornika fenskih prič, ktere je izdal 1. 1852. Erik Eudbek (fensko ime Eoro Salmelainen) in so jih porušili za prof. P. J, Buslajeva v Moskvi nekteri dijaki helsingforskega vseučilišča. Gori navedena priča in ta ste si tako podobni, kakor bi bili zapisani po istem ustnem sporočilu. Le imena le-ta ne ve niti duhu gorskemu niti konjuhu.
a Cf. Grimm dissert. cit. pg. 17. Z drugimi fenskimi pričami se manje sklada neka laponska, priobčena v Nyrapovem sestavku na str. 10., 11.
zajema iii ja vpraša, ali bi mogel orjaka končati. „Ne veva, pravita, kajti razven očesa vse njegovo truplo nima ničesa mesenega." Bisat privzdigne orjaku trepalnice in se prepriča, da je oko zares z mesa. Zaukaže slugama, da klavni nož v ogenj porineta, — kar precej storita. Ko se nož razbžli, zasadi ga Bisat v obrovo oko in je čisto ugonobi. Orjak zatuli, da gorovje odmeva in skalovje, a Bisat odskoči in se zaleti v pečino med ovce. Orjak sluteč to sede med vrata in pušča ovne med nogami iz pečine rekoč: „Sreča me zapušča; le-s ovneki, drug za drugim, le-s." Vsakega prime za glavo. Bisat je bil ovna zaklal in ga odri ter kožo njegovo oblekel. Ko se približa vratom, zagrabi ga velikan za rogove in ko ga kvišku dvigne, ostane mu koža med rokami, Bisat pa uskoči med njegovimi stegni in se reši. — Velikan mu ponudi prstan rekoč: „Natakni ga in nikoli te ne bodeta mogla raniti niti meč niti puščica." Bisat ga natakne, a orjak leta jaderno za njim in ga hoče z nožem raniti ali uide mu in zapazi, da leži prstan pri orjakovih nogah. Poslednjič odseka obru glavo in sporoči po služabnikih starišem in Ogužanom, da so vsled njegovega poguma znebili se ljudojede pošasti. 1
Velika zbirka arabskih pripovedek, „Tisoč in edna noč" nazvana, ima tudi tako, ktera našemu namenu dobro ugaja. Prva je med povestmi o tretjem potovanji namorščaka Sindbada in jej je glavna vsebina ta-le:
Sindbada in druge trgovce zažene strašansk viMr na otok, kterega bi se bili rajši ognoli, kajti ladjin poveljnik jim je bil naznanil, da jim ondi preti nesreča. Ker ni bilo drugače mogoče, se odločijo stopiti na kopno, kjer jih precej obsuje truma grdih pritlikovcev, po vsem truplu kosmatih. Kmalu se spravijo kepci na ladijo in odplujejo z njo do sosednjega otoka, od koder so se bili pripeljali. Sindbad in tovariši mu hodijo po otoku od kraja v kraj in se žive sirošno ob zeliščih. V daljavi ugledajo veliko poslopje in krenejo proti njemu. Ko pridejo blizu, razprostre se pred njimi krasen grad, v kteri se precej podajo. V veži je bilo na enej strani polno človeških kostij a kup ražnjev na drugej. Strah jih tako pretrese in omami, da popadajo po tleh in se nekaj časa kar ne ganejo. Med tem je bilo solnce zašlo in tujci so še nezavedni ležali, ko se mahoma zemlja strese in se dveri s strašnim ropotom odpro. Vstopi črji možak, ne manjši od palme. Imel
1 W. Grimm dissert. c. pg. 7 — 12; posneto po spisu žl. I)ieza: „Der neuent-deckte Cyclop verglichen mit dem homerischen, Halle und Berlin 1815." Priobčena je bila pravljica po rokopisu dela, koje je bilo sestavljeno davno pred letom 1280. iu ktero obsega dvanajst zgodovinskih pripovedek o junaških činih oguških vladarjev. Ta pravljica je med njimi osma in ima naslov: „Kako je Bisat umoril Depe-Ghoza." Prim. tudi: Lauer Geschichte der homerischen Poesie, Berlin 1851, pag. 319—324.
jena čelu rudeče oko, žareče kakor žrjavica. Sila dolgi in ostri prednji zobje so mu moleli iz ust, ki so bila preklana kakor velblodova in spodnja šoba je na prsi visela. Ušes je bil slonovih in so mu vsa pleča pokrivala. Nohte je imel krive iu dolge kakor kremplje najbolj strašnih divjih živalij. Ko se zaved6 zapazijo, kako jih pošast z edinim svojim očesom na tanko ogleduje. Kmalu stegne roko po Sindbadu, ga zagrabi za vrat in obrača na vse strani, — ali se prepriča, da ga je kost sama in koža. Spusti ga in sega po tovariših njegovih zapored, dokler ne otiplje ladji-nega poveljnika še najbolje rejenega med vsemi. Kakor vrabca ga drži v roki in ga z drugo natakne na raženj. Potem uneti velik ogenj, speče poveljnika in ko ga povečerja, leže in zaspi. Smrčal je pa kakor bi najhujše grmelo in presmrčal je vso noč. Drugi večer zopet povečerja enega izmed Sindbadovih tovarišev.
Ostali bi najrajši poskakali v morje ali se slednjič vendar proti tej nakani odločijo, češ, da je razumnejše premisliti, kako bi se uteklo ža-lostnej smrti. Sindbad svetuje, da naj narede (zbijejo) več plavij, ktere jih utegnejo o ugodnem času vsaj za silo na morje spraviti, ako se jim ne bi posrečilo obra usmrtiti. Vsi pritrdijo besedam njegovim in stešejo več plavij, vsako za tri osebe. Zvečer se vrnejo v grad in orjak zopet popade enega in ga povečerja kakor prednike njegove. Človečjega mesa sit se vleže vzn&k in zaspi. Ko začne smrčati seže jih devet najpogum-nejših po ražnjih, je razbelijo in je sunejo h krati v orjakovo oko, ktero mu iztaknejo. Velikan vsled grozne bolečine strašno rjove. Skoči kvišku in steza roke na vse strani, da bi koga zagrabil in svojemu srdu žrtvoval, ali tujci so se bili že vsi varno poskrili. Ko že dolgo zastonj po njili preži, odpre vrata in zapusti strašno rjoveč poslopje. Precej za njim odrinejo tujci na morsko obalo, kjer so jim plavi stale pripravljene. — Ko se zdani ugledajo orjaka in z njim mnogo drugih prav takih pošastij, ki skokonogi proti njim hite. Sindbadovi tovariši zbežč na plavi a orjaki za njimi. Precej zaen6 nd-nje tako močno lučati skalovje, da so razven Sindbadove plavi vse se pogreznole in možje utonoli. Z veliko težavo odvesla Sindbad s tovarišema dalje od brega in srečno smrti ubeži. 1
Eazven Arabcev imajo med Semičani tudi A r a m e j c i (t. j. sta-novniki Syrije in severne strani Mesopotamije) pravljico, ktere snov kolikor toliko meri le-sem. Pripoveduje pa o kueževiči, ki je bil na svojem potovanji prišel nekdaj do gore, kjer ga noč dohiti. Vleže se in
1 Tausend und eine Nacht. Arabische Erzahlungen. Zum erstenmal aus dem arabischen Urtext treu iibersetzt von Dr. Gust. Weil, Pforzheim 1839, II. 68—75 ali noč 262. in 263. V 5. natisu vratislavske izdaje (1840. 1.) je to v zv. II. na str. 180—187. ali noč 79. in 80. — Podobno pravljico prim : Weil op. cit. II. 228—232. ali 320. noč.
zaspi. O polnoči začtije nekakšno vpitje. Hitro vstane in pride do pečine, v kterej je gorel ogenj. Vstopi in zapazi slepega velikana, ki je poleg ognja spal. Zbode ga toliko z iglo, da se zbudi in tujca po pečini išče ali ga ne najde. Ko se zdani, začno koze pečino zapuščati. Velik&n se razkorači med odprtino in pušča kozo za kozo iz pečine. Mladec se obesi kozlu pod trebuh in se tako zmuzne iz pečine. Po tem gred6 koze na pašo in kneževič je spremlja in ostane pri njih do večera. Velikan išče med tem po pečini a nikogar ne najde. Ko se zvečer mladeneč s kozami vrne in z njimi v pečino stopi, zavpije orjak: „Po človečjem mesu diši." Mladeneč se oglasi rekoč: „„Jaz sem; sin sem tvoj in ti koze pasem."" — Po srečno prestanej skušnji ga orjak res za sina proglasi in mladeneč dobi od medvedke za-nj oči, ktere mu takoj ustavi. Orjak zopet spregleda in g6ni odšle koze sam na pašo.
Taka je prva polovica te priče; v drugej se razpravlja motiv, ki je v narodno-pripovednem slovstvu tudi jako razširjen ali ni s prvim prav nič v zvezi in naj torej ostane, kjer je. 1
Med poslednjimi tremi je aramejska priča najubornejša v motivih in vrhu tega takšne glavne vsebine, da se nam zdi vse Polyfemovo v njej nekako prisiljeno, — da cel6 neskladno. Dočim po drugih poročilih velikan oslepi ali vsaj slep ostane, pomore mu tu mladeneč sam do očij in mu je že s početka prijatelj, ko bi ga vendar po vseh drugih tradicijah sovražnika pričakovali. Čemu se dalje kozlu obesiti pod trebuh, ko se samorad s čredo zvečer zopet vrne? Vendar je vzlasti poslednja po-samnost takšna, da nas kar na situacijo v Odysseji spominja in bi mislili, da je starogrško sporočilo uplivalo na aramejsko, kajti samo v starogrškem se obesi obrov nasprotnik pod ovnov trebuh, dočim v vseh drugih ovnovo kožo obleče. — Ali je ti, slutnja resnici podobna ali m, naj razsojajo vešči orientalisti, — jaz na tem mestu opozorim čitatelja samo na t6, da so Homerjeve pesni Syrci rano poznali, kajti prevel jim jih je bil neki Theofil edeški, 2 ki je preminol 785. leta. Prav tako so bile znane in čislane v Armencih in Perzijanih 3 in ker arabski Sindbad bržčas iz perzijskega izvira, bi tudi ne bilo vsaj nemogoče, da tiči morda v arabskej priči kolikor toliko starogrške tradicije, ako je perzijski Sindbad mlajši od dotičnih pesnij, v perzijski jezik prevedenih. A poslednje bode javaljne lahko dokazati in dokler jih ni takih dokazov, nam je to sporočilo smatrati za samorodno arabsko.
1 E. Prym & Alb. Socin Der neu-araniaeische Dialekt des Tur 'Abdin, Gottingen 1881, II. 115—117; Nr. 32.
1 Edessa v gorenjej Mesopotamiji, danes Orfa.
3 Lauer op. & 1. cit.
A pustimo to iu vrnimo se na domača tla in povejmo, kar ne bi poprej še bilo na pravem mestu. — Da je v Srbih naša priča živo ohranjena, smo se že prepričali. Ker je'epična tradicija srbska v mnogem jako podobna bolgarskej in je v narodnem blagu obeh narodov sploh dosti vzajemnega! smemo to pričo v bolgarskej narodnej slovesnosti vsaj slutiti, kajti zapisane je do zdaj nikjer ne nahajamo. Bolgarom bode narodnih prič stopram nabirati in to prej ko prej, da ne bode prepozno. Nimajo je še uobene samostojne zbirke in kar je sicer priobčenega, je v marsičem prav hvale vredno, ali malo je tega, sila malo. 1
Že v prvem odstavku te razprave smo bili omenili maloruski priči ter sodili, da nagibljete k onim poročilom, ki govori o pesjanih ali pesjanom podobnih bitjih. Tudi Bolgari imajo tako pričo, ki sicer govori o pesoglavcih ali vsaj z daleč tudi na Polyfema spominja. Ker do zdaj še ni natisnena in je tudi v marsičem drugem jako zanimiva, priobčena naj bode vsa na tem mestu. 2
Bila sta nekdaj brata. Oča jima je bil preminol in zapustil eue gosli in en lok. Večji vzame gosli, manjši pa lok in odrineta obd na razne strani, iskat si sreče. Svirajoč pride večji na široko polje. Sreje ga pesogl&vec in ga hoče pojesti a ko začuje njegovo lepo godbo, prime ga in pelje sab6j. Gresta, gresta in prideta do morja, kjer stopita v orehovo lupino (v idn& orehova čurupka) in preplujeta. Kmalu prideta do globoke pečine, kjer so živeli pesoglavci. Ki je vodil človeka pravi tovarišem: „Tega-le ne smemo pojesti, on nam bode godel." Stopita v pečino in ko človek zapazi, da se na ognji pek6 človeška trupla, se prestraši (se smajal), boječ se, da ne bi tudi njega pojedli. Torej hoče ubežati ali ga oni zadržujejo rekoč: „Ne boj se, ničesa žalega ti ne bode,
1	Nekoliko prič je priobčil Vas. Čolakov v knjigi Bi>lgarskyj naroden sbornik, č. I., Bolgrad 1872, na str. 247—260 in nekoliko K. J. Erben v zborniku Sto prostonarodnich pohadek a povesti slovanskych v narečich puvodnich, v Praze 1865, str. 205—227. Ena je natisnena v Rakovskega delu Pokazalec, č I., Odessa 1859, str. 136—139 z naslovom: Starobtlgarska prikazka in ima eno tudi A. Do zon v zbirki: Bolgarski narodni pesni. Chansons populaires bulgares inedites, Pariš 1875, na str. 141—143. Kar se nahaja v bratov Miladinovcev krasnej knjigi „Balgai'ski narodni pesni, v Zagreb 1861 na str. 526 do 528" se le-sem ne more prištevati. Ali ima „Periodičesko spisanie na bi>lgarskoto knižovno družestvo" kaj takega, ne vem, ker mi je vsa ta publikacija razven 11. in 12. zvezka do zdaj neznana. Tudi ne morem povedati, koliko imajo prič razni časopisi iu koledarji. V jeziku Bolgarov Vinžanov na Ogerskem mi je znanih šest prič. Štiri so natisnene v Kossilkovem koledarji Balgarsči denevnič za leta 1877, 78, 80 in 81 in dve v časopisu Vingžnska narudna nuvala za 1. 1881, uredovanem po istem Kossilkovu. Poslednjima je sicer snov narodna ali ste inače čisto predelani, kar je bolj graje nego li hvale vredno.
2	Poslal mi jo je bil lani v izvirniku prijatelj Valjavec, ki jo je čul od nekega učenca svojega, ki se piše za Conjeva in je doma v Loveč-mestu, v trnovskej guberniji.
ako ostaneš pri nas in nam godeš." Prigovarjajo mu, da naj zagode. On jim zagode tako milo in lepo, da ga vsi pesoglavci mirno poslušajo ter se mu čudijo in ko preneha poprosijo, da naj ostane pri njih, kar hočeš nočeš tudi stori. Drugi brat je bil med tem prišel v gost les (v idnd gista gora), v kterega sredi se mil zasveti zlata koča z bisernimi okneci. 1 Na dvoru se je sprehajala med pisanim cvetjem črnooka deklica. Ko ga ugleda, gre mu nasproti in ga začne povpraševati od kod in kamo ? On jej vse pove in ona ga pelje v kočo. Vstopita v neko sobo, v kterej je bilo čudo zlata in žlahtnega kamenja (besedni k&mmi). Povabi ga^ da sede in ona mu napravi gostijo s cesarskimi jedili. Nahrdni in napoji ga lepo in jame mu pripovedovati (zafana da mu prik&zva) kako živi žalostno brez družbe (bez hora) rekoč: „Mož moj ni kakor so drugi možje, ampak zmaj; zjutraj odide in zvečer pride a domd se ne zadržuje nikdar (nikoga sa v ktšti ne svrta). Jaz že toliko časa žive duše nisem več videla; gospod te mi je danes pripeljal in jako drago mi je, da imam koga, s komer se morem porazgovoriti." V njunih pogovorih se je bilo zmračilo in vne se začuje šumen vihar (šumna vihruška). Žena pravi: „Zmaj pride, skrij se, da te ne ugleda in pogubi." To rekši ga skrije. Malo kesneje zasveti se vsa koča in zmaj prileti na krilatej kolesnici z zlato krono na glavi in pravi tekoj: „„Žena! po človečjem mesu diši, kdo je bil tukaj?"" Ona odgovori, da nikdo. Zmaj leže in zaspi; zjutraj pa se preobrazi na sivoglavega orla in zleti pod oblaki daleč tja čez morje. Ko mladeneč vidi, da zmaja ni, jame se z dekletom zopet razgovarjati. Tako je bilo odsl6 vsak dan. Deklica se je bila mladenča privadila in ga naučila, kako se more nalik zmaju preobražati (kak da si promenj&va 6braza kato zmeja). Neko jutro se spremeni zmaj na laboda in zleti visoko pod sinje nebo. Mladeneč bi rad pozvedel, kamo zmaj zahaja in se tudi preobrazi na laboda in zleti za njim. Frčita, frčita, prefrčita široko, široko morje in prifrčita v cesarstvo pesjansko. Zmaj sede na skalo poleg neke pečine. Mladeneč ugleda kraj pečine človeka z gosli, spoznd ga svojega brata in premišlja, kako bi ga rešil. Prestvori se na pesoglavcaiugrev pečino. Ko vse razgleda, vrne se k bratu in ga popraša: „Ali me poznaš?" „„Ne."" „Spoznal me bodeš." Ko zvečer vsi pesjani pospijo, preobrazi se v človeka in brat ga spozna ter se čudi, kako da se more tako spreminjati. Ko sta bila sama, zmenita se, da bodeta ugonobila pesjane in utekla. Odideta na dn6 pečine in vidita glavarja, ki spi in smrči, da se pečina stresa. Mlajček pomeri in sproži puščico v njegovo oko in takisto stori z vsemi drugimi zapored in potem zapustita pečino. Na to se spremeni mlajček v veter in nese brata hitro črez morje v zmajevo
1 Z ehnazeni prozorci. Elmazen je turška beseda in toliko, kakor al eni dragi -kamen srbskih narodnih jiesnij.
kočo. Med potem sta se menila in starejši je pripovedoval, kako so pesjani pekli in jeli ljudi in kako so čl o večje meso tudi njemu ponujali a da ga ni maral jesti in se je torej jako oveselil, da ga je prišel brat odrešit. 1
Kakor v Bolgarih so znani pesjani po drugih krajih slovanskega juga a v Serbih danes menda ne. V vsakem oziru jako zanesljivi Vuk Stef. Kar. vsaj o tem ničesa ne poroča. Drugod na jugu drugače.
V	Novem gradu blizu Koprivnice je pesoglavec človek, ki ga je Bog zaradi velikih grehov in hudob preobrazil na žival, podobno človeku. Ima le eno oko in je pokrit po telesu z dlako. Silno jakje, krvoločen in hrepeni po človečjej krvi. Prebiva v zarastlej in nepristopnej jami v gozdu. Ako človeka ujame, pregrizne m d trebuh in kri izpije. — Nekemu pastirju, ki je na frulo piskal, je tako napravil in ko so ljudje na pastirjev krik pritekli, mislili so, da ga je volk zakl&l. Šli so ga gonit ali našli so pesoglavca, ga napadli in nekdo muskosicook6izbode; pa so ga zvezali, domu odvedli in tolkli, dokler ni hlapnol. 2
V	Bistrici, za zagrebškimi hribi, je pesjan dlakast, črnook stvor in polhom gospodar. V Jaški imajo pesoglavci le 6no ok6, s kterim pa vidijo samo na ravnost in nikamer na stran. Preločanom v Med-murji je „pesjanek" stvor z enim očesom na čelu, kosmat po vsem telesu in jak. Pesjanci režejo ženam dojke in to jim je jed in živež. 3
Blizu Bogatca v nekej gori je bil „pesjoglavec". V šumi je imel svojo jamo. Bil je nižje od prsij ves kosmat, navzgor pa popolnoma človek.4 Lovil je ljudi in je jedel a kosti metal je pred jamo. Šlo je nekdaj sedem bratov, da bi ga končali. Pridejo k njemu in zapazijo, da ima nekakšno mesarsko korito z nožem naperjeno. Tri precej zagrabi in je zakolje. Odtoči jim kri v korito in jo počne lokati. Ostali se brž domislijo, da se bode njim enaka dogodila. Da se otmo, porinejo ga od zadej na naperjeni nož tako, da si izbode ok6 in oslepi. 5
Tudi v pesni se nam je ohranil obledel spomin na pesjaue in se poje o njih tak6-le:
1	Da vidite, kakov jezik je v tej priči, naj stoji tu doslovno zadnji stavek. Iz pitja si prikazvali j golemija raskazal, kak pesoglavcite pečali j jedjali hora, kak i nemu davali da jade a toj ne štjal i mnogo sa blagodaril, deto došel, da go jzbavi.
2	Valjavčevo poročilo do pisatelja teh vrstic.
3	Glej prejšnjo opomnjo.
4	To se ne sklada s pravljico, po kterej je lahko posneti, da je imel pesoglavec le eno oko. Čemu dalje ime „pesjoglavec", ako je bila tudi glava popolnoma človeška V V tem oziru je priča nepopolna ali sicer prav vredna, da jo rešimo pozabljivosti.
5	Cul Mat. Valjavec od Slovenke Štajerke, v Zagrebu omožene.
Jez pridem iz druge dežele, Kjer Polk on j i so dom&, Za vojske navajeni; t ; Kot blisk so urni in strašni;
Pes,flglave uganjajo, v i . Ki nič človeškega ne ved6.
■ i ,	Pesoglavcev ne potrebujemo,
In tako pri mir' ostanemo.1 Le kratko omenjam, da je spomin na pesjane danes posebno ž i v po južnej Rusiji, kjer si ta bitja tudi mislijo s pasjo glavo in z očesom na čelu. Oni človeka spravijo v jamo, pitajo ga z vsakovrstnimi slaščicami (konfetami stoji v izvirniku) 2 „poki ne stane gladkij jak svinja" in potem ga zakoljejo, razrežejo in požr6. Bili so pa „pesi-golovcj" s početka mesto smrti na svetu in je stopram na prošnjo Jjudij poslal Bog na njih mesto strašno smrt s koso, ki tudi pesjanom ni prizanašala in jih je zat6 zdaj le malo še na svetu. 3
Komu bi ne prišli pri tem hitro na misel razni čudoviti človeški stvori v sila razširjenem 4 romanu o Aleksandru makedonskem ? Vzburjena domišljija starih pripovedovalcev je temu velikanskemu kralju prisodila vse dežele od solučnega izhoda do zahoda in ga ni čina, kterega bi njemu ne bilo moči dovršiti. Bila mu je cel6 široširna zemlja preozka in bogovom podoben se,je vozil po zraku, pa z lahka se spuščal tudi morju na dn6.
1 Janežičev Slovenski glasnik, XI. 201, 202. Najbrže stoji v izvirnik« tudi na prvem mestu pesoglavce mesto natisnenega pesoglave.
a Po arabskcj priči so Samsari grozni ljudojedi, s človeškim telesom sicer ali pasjo glavo, Ljudi so po več tednov pitali zgoli z mandeljni in s suhim grozdjem ter jih potem dobro rejene poklali, razkosali in požrli. Gl. Weil op. cit. I. 91 sqq. ali 16. noč.
3	M. Dragomanov Malorusskija narodnyja predanija i razskazj, Kiev 1876, str. 2. Plim. tudi pričo o pesjanih na str. 384. in 385. — A tudi starejša ruska književnost pozna pesoglavce iu jih je prav tako umetnost upodabljala s pasjo glavo ali sicer človeškim telesom. Na miniaturi rokopisne apokalypse XVI. stoletja imata Gog in Magog in njuna drhal pasje glave in so, v nekem spomeniku o sodnjem dnevu našteti in upodobljeni tudi pesoglavci, ktere so imeli za Izmaeličane. Priin-. Buslajev Istorič. očerki russkoj narodnoj slovesnosti i iskusstva, S. Peterb. 1861, II. 134, 147 in podobo k tej strani.
4	Literaturo o njem gl. m. dr. v Pypinovein spisu: Očerk literaturnoj istorii starinnych povestej, i skazok. russkich, ;S. Peterburg 1858, pg. 27 sqq. in vzlasti v V. Jagičevem pregleduj, natisnenem pred izdajo »Života Aleksandra Velikoga" v Starinah, knj. III. (u Zagrebu 1871) na str. 203—213. Gredoč omenjam jako zanimivo razpravo J. Darmesteterja „La legende d' Alexandre chez les Parses", priobčeno v Bibliotheque de 1' ecole des hautes efudes. Sciences philol. et historiques, 35. fasc. , pg. 83—101, Pariš 1878.
Ker je s svojo zmagovalno vojsko prehodil po tem nazoru mnogo dotK neznanih dežel, videl je tudi čudovišča, kakeršnih še nikdo pred njim. On sam poroča o tem materi svojej 01ympiadi ter učitelju svojemu Aristotelu, češ, da bi nikdo ne dvojil, da je resnično vse, kar se pripoveduje o njem. — In kaj je vse videl! Tli naleti na velikanske divje ženske, vse kosmate „kakor svinje", ondi na možičke jedva laket velike, ne daleč od njih zopet na orjake ljudojede in drugod na ljudi šestoroke in šestonoge in zopet drugod na enonoge z ovčjimi repi. Kakor čudni ljudje, tako čudne živali. V nekej peščenej deželi ugleda tolike mravlje, da so konje v svoje jame vlačile in ga drugej osupnejo morski raki, kterim je bilo igrača, konja in človeka v morje potegnoti. Čudna sta tiča s človečjim obrazom (ptišta človekoobrazna), ki Aleksandru svetujeta, da naj se vrne in čudni tudi ljudjč, nad pasom človečje podobe a pod pasom konjske. 1 Da so poslednji Polkonji naše pesni in grški llnnoyi.tvxav^oi, mi ni skoro treba omenjati.
Po vsem tem se nič več ne čudimo, da tudi p e s o g 1 a v c e v tej družbi nahajamo. Spomenik pravi, da je vse njihovo telo človečje, a glave so pasje. Glas imajo nekteri Človeški, dočim drugi lajajo kakor psi. 2 To so grški xvvoxi<falot in lat. cynocephali, poleg kterih so v spomeniku celo brezglave i, uy.expaloi, homines absque capitibus, t. j. ljudje, ki imajo oči in usta na prsih. 3
Ni polkonji ni pesoglavci nimajo nič narodnega v slovanskej tradiciji, ampak so ti kakor oni prav tako knjižnega proizvoda, kakor postavim v o 1 o g 1 a v i (ftovKMf alog) konj Aleksandrov v nekej bolgarskej pesni. 4 Iz knjige so šli polkonji in pesoglavci med n&rod, — ali posredno ali neposredno je tu vse eno. Tako je marsikaj takega ostalo med domačim blagom in se z njim združilo takisto, kakor bi ne bilo nikdar tuje bilo in vidimo le-t6 baš v gore omenjenej prekrasnej slovenskej pesni, v ktero se je po istem načinu med domače bajeslovno zlato vrinola tuja primes. Sicer poznd ruska epična tradicija nekega
1 Glede tekstov prim.: Stoj. Novakovič Pripovetka o Aleksandru Velikom u staroj srpskoj književnosti [Glasnik srpskog učenog društva, drugo odelenje, knjiga IX.], u Beogradu 1878, d. II. odstav. 17—32 ali str. 76—93; Vatr. Jagič v Starinah III. 276-287. Tudi je primerjati Jul. Zaeher Pseudocallisthenes, Halle 1867, pg. 135 sqq.
" Stojan Novakovič op. cit., pg. 80; Vatr. Jagič op. cit., pg. 279.
8 Cf. Zacher op. cit., pg. 139, 168. Brezglavce pozna tudi arabska 1001 noč. Prim. Weil op. cit. I. 105 sqq. Oni imajo tu široka usta na prsih in na vsakem ramenu oko. — V srednjem veku je bil svet polen takih in enakih čudnih bitij in je obilo takega v spisu „Liber de monstris", kteri je poslednji izdal M. Haupt v Ind. schol. Berolin. aest. 1863. Marsikaj takega imajo že Pompon. Mela, Plinij in drugi pisatelji stare dobe ter jim tudi pesjani niso bili neznani. — Prim. še, kar navaja Ed. B. Tylor v delu Die Anfange der Cultur, Leipzig 1873, I. 384- 386.
* Pozon Bolgarski nar. pesni 126.
junaka P o 1 k a n a, ki se časi tudi imenuje Polkan Polkanovič ali Čudišče Polkanišče in ved6 tudi priče marsikaj o njem, 1 ali prav tako malo naroden je, kakor kakov Samson bogatyr ali Starčišče Piligrimišče ali Idolišče Poganoje. Tudi on ima svoj izvor v knjigi in se jedva motimo, ako mu prisojamo romansko, natančnejše italijansko domovinstvo. Zašel je med ndrod po povesti o kraljeviči Bovi (Buovo d' Antona), ktera je bila rano v ruščino prevedena in v kterej je Polkan stopil na mesto italijanskega Pulicane. Pulicane je bil pol človeka in pol psa in sicer tako, da mu je človeška bila gorenja, pasja pa dolenja polovica telesa.2 Kakor tu basnijo tudi srednjeveki letopisci in pisatelji marsikaj o istem predmetu. Pravijo, da so pesoglavci bitja, ki imajo glavo na prsih in da se nahajajo često na Ruskem kot ujetniki.3 Langobardi so bili enkrat svoje mnogobrojue sovražnike takisto prestrašili, da so se delali, kakor bi imeli pesoglavce v svojem taboru. Pravili so o njih, da so v boji neustrašljivi in da p i j 6 človeško kri. Ako ne dobe sovražnikov v svojo pest, pa lokajo cel6 lastno krv.4
A Polkan ruskih prič ni na pol pes in na pol človek, ampak na pol konj in na pol človek,5 torej bitje grškemu kentavru (vttvrav^og) enako; ali ga to ne razločuje na tanko od italijanskega Pulicane? Samo na videz, kajti ruskemu ušesu je bil Pulicane toliko, kolikor polkonj, t. j. ljudska etymologija je tujo besedo zgoli po sluhu storila domačo in je tedaj prav naravno, da si Polkana misli na pol človeka in na pol konja in ne psa, kakor bi morala, ako bi bila ostala italijanskemu poročilu zvesta. To je nekako tako, kakor če Slovenec znamenje na obeljenih drevesih, ki jih je posekati, imenuje beležen, dasi v tej tujej besedi, kakor sem skušal dokazati, 6 p6jem bel ne tiči.
Z enookimi velikani, podobnimi grškemu Polyfemu tedaj niti pesjani niti polkonji sami na sebi niso prispodabljati. Da bi na pesjanih tu pa tam kakova posebnost bila obvisela, ki je prvotno Polyfemu podobnim bitjem bila lastna, ne bode zanikal, ki pomisli, kakšno spremembo
1 Gl. Afanasjev Narodi), russk. skazki VIII. 599 in si.
" Era costui (scil. Pulicane) mezo liuomo et mezo cane; cane era dal mezo in giu et huomo era dal mezo in su. Questo Pulicane correua tanto forte che n e s s u n o ajtro animale non lo potena giongere, e parlaua mol t o bene . . . Era Pulicane figliuolo di vn cane e di vna donna christiana, laquale fu signora di vna citta di Armenia, chiamata Gapadocia. Pypin op. cit. 247. Na obalih baltiškega morja so po srednjevekem nazoru prebivale žene Amazonke. Njihovi otroci moškega spola so bili pesoglavci, ženskega pa najkrasnejše deklice. Cf. Adami Bremens. Gesta Hamma-burg. ecol. pont. lib. IV. c. 19.
3	Adami Brem. Gesta Hammaburg eccl. pontif. 1. IV. c. 19.
4	Pauli Diac. De gestis Langob. lib. I. cap. 11. O Amazonkah ibid. 1. I. c. 15,
6 Glej podobo v Afanasjevih Narodn. russk. sk. VIII. 605,
8 Kres J. 120—124.
so na pr. v drugem zmišlu nekterim bogovom evropskih n&rodov arjo-evropskega debla krščanski nazori bili pouzročili. Da je tudi v poprej navedenih pričah nekoliko takega, je samo ob sebi jasno a kljubu temu vendar stoji, kar smo v mejusobnem razmerji obeh bitij morali izreči. Tudi bode menda obveljalo, da so polkonji kakor pesoglavci tujci na slovanskih tleh, dasijim ime zvoni čisto domače in jim torej z jezikoslovnega stališča ni ugovarjati ali toliko bolj iz razloga, oprtega na zgodovino teh bitij. —
Ali v r n i m o se h glavnemu predmetu. Da je naša priča silno razširjena ne le med arjoevropskimi no tudi med narodi drugih plemen smo se iz dosedanjega raziskavanja do dobra prepričali. Z večine se pripoveduje o enookem velikanu, kterega oslepi mož ali mladeneč, ki je telesno dosti slabejši od njega a je zato tolikanj bolj umen, moder ali premeten. Velikan ne more do njega, dasi ga ima V svojej pečini zaprtega, — marveč se mu zmuzne ali tako, da se kodrastemu ovnu obesi pod trebuh, ali pa,, da ovnovo kožo obleče in ga s tem prevari. Po nekih tradicijah ima velikan navadne oči ali eno oko mu je ali bolno ali slepo in nam je baš po tem soditi, daje vsemu dejanju Je eno oko prikladno in smemo ono smatrati prav tako za kesnejšo spremembo, kakor poročila, po kterih je velikan že s početka slep ali pa ste mu obč očesi zdravi, kterih ni moči ob enem iztaknoti in ju je torej treba drugače ugonobiti.
Sploh pa nam je vse te priče po vsebini razdeliti na dvoje. V prvi razred smemo uvrstiti one priče, v kterih se dejanje pripoveduje, kakor v Odysseji, v drugi pa skoro vse, kar smo jih v tem sestavku navedli. Kolikor moremo soditi po do zdaj znanih spomenikih narodne tradicijonalne književnosti, je v tem oziru Homerjeva pripovest čisto osamela. Od Polyfema poprosi Odyssej gostnine ali on mu kyklopski odgovori, da ga bode zadnjega pojedel in naj mu bode to gostnina in darilo za vino. Odyssej pravi Polyfemu. da mu je Nikdo (Ovcig) imč, kajti bati se mu je bilo, da ne bi na Polyfemovo vpitje prilomastili Kyklopje in mu pomagali Odysseja in tovarišev lovit in ugonobit. Odyssej dalje ne reši samo sebe no tudi tovariše. Ker sebe ne more tudi na ovne privezati, kakor je privezal tovariše, obesi se na najmočnejšega in na najbolj vol-nastega ovna in uide s tovariši vred smrti. — V pričah druge vrste pa orjaku od nikoder ni pomoči pričakovati ali pa pomoči ne zahteva in je zato vsa Orng-episoda v njih nepotrebna. Tudi velikan večinoma vse tujce pojč do enega a tega zat6 ne, ker je med vsemi najbolj medel in torej čaka, da se bode dovolj obredil. A tega ne pričaka ampak mu tujec uide v ovnov ej koži. To je nasproti Homer-jevej pripovesti zmislu prikladnejše in bržčas tudi starejše. Odyssej prosi Polyfema gostnine a mu je ti ne da, tukaj pa orjak uskoku sam ponudi darilo, dasi s slabim namenom. Zlata ali sreberna sekira,
palica in prstan imajo čarovno moč, kajti prime se jih roka ali prst in je obrov nasprotnik prisiljen, povedati kje je, ali ga pa prstan orjaku sam ovaja, tu-le sem tu-le kličoč. Roko ali prst mu je odrezati ali odsekati, kdor se hoče rešiti nevarnosti. Polyfem le oslepi in ostane živ a orjak v nekterih teh pričah oslepi in utone ali ga nasprotnik u smrt i. Tudi se naj ne prezrč, da Polyfem tovariše Odyssejeve sam pohrusta, dočim v nekterih pričah druge vrste orjak prijatelja zaklanega sili, da mu člo-večje meso jesti pomaga. Prav tako je značajno, da Odyssej Polyfema u pijani, da ga lažje oslepi, dočim nikjer drugej ničesa enakega ne nahajamo in k večjemu orjaka nasitijo z ovčjim mesom in napojijo z mlekom.
Kljnbu vzajemnej temeljnej pripovednej snovi so tedaj v posamnostih vendar take znamenite razlike v teh pričah, da se nam ne bode moglo šteti v zlo, ako je cepimo na dvoje, kakor smo baš storili. Da se v tem oziru novogrška priča dosti manje sklada s starogrško nego li z nasprotno jej vrsto prič, je posebnega spomina vredno. Ako se je poleg tako prelestne pravljice, kakor je Homerjeva, mogla ohraniti druga, v toliko posamnostih od nje čisto različna, morala je biti v narodu jako ukorčnjena. Tako lice jej je ostalo, dasi se^ njej Odyssej po imenu spominja1 in narodu še tedaj v novejšem času tudi ona koncepcija bržčas ni bila neznana. To in poprejšnje vzlasti zat6 navajam, da se ustavim mnenju, ktero bi pričo o Polyfemu rado prisodilo le hemu narodu, od kterega bi jo bili vsi drugi vzeli n a p o s o d o. Že davno se je trdilo,2 da je grški pesnik na svojih potovanjih bil seznanil se s pričo, kakor jo imajo Ogužani, ktero je potčm po svojem presuknol, skrajšal in v Odysseji porabil. Ko bi drugih razlogov ne bilo, ki se temu čudnemu mnenju ustavljajo,3 so že razlike med obema same na sebi take, da smemo brez ugovora trditi, da je Polyfem prav tako malo nastal iz oguškega D ep 6 G h o z a, kakor poslednji iz prvega. Isto veljš, posebej o naših slovanskih pričah, ktere tedaj smatramo za starinsko domače blago in ne vzeto od kterega koli ljudstva, kterega koli plemena. Komur so priče sploh kakor tudi bajke (fabulae) v vseh evropskih narodih tuje blago in kdor tedaj vse tako ali vsaj z večine izvaja iz indijskih izvirnikov, češ, da vsem drugim arjoevropskim narodom taki proizvodi niso prvotno bili lastni,4 bode bržčas tudi našo pričo proglasil za
1	Gl. Ross-Jahu Erinnerungen u. Mittheil. aus Griechenland, Berlin 1863, pg. 289.
2	Tako žl. Diez na gori navedenem mestu.
8 Na več takega je temeljito opozoril W. Grimm dissert. cit. 23, 24.
4 Glej o tem mojo „Einleitung in die slavische Literaturgeschichte" str. 220—229.
12
prvotno indijsko. Ne moremo sicer tajiti, da je od ondi marsikaj po raznih potih precej kasno došlo v evropsko narodno tradicijo ali gotovo je tudi, da imamo prav obilo in med vsemi najlepših prič, ktere imajo po vseh evropskih kotih sorodnic dovolj a se jih v indijskih izvirnikih ni dalo zaslediti in se jih menda nikoli ne bode. A ko bi se jih tudi zasledilo, bode treba stopram dokazati, da ni vsaj to in ono prvotno vzajemno blago, ampak da so zares evropski in drugi narodi vse to vzeli na posodo, — in to bode dokazati zopet prav težko in dvojim cel6, da je sploh mogoče.
Takim pričam prištevati nam je tudi pričo o Polyfemu, ki je prav tako po vsej Evropi dobro znana in vrhu tega še črez nje meje razširjena, a v indijskem slovstvu vsaj do zdaj brez analogije.1 Da bi se bila mogla izcimiti samo v narodu, kteremu je ljudožčrstvo dobro znano bilo ali je cel6 v njem samem ta grozni običaj bil v navadi, ne bode pritrdil, ki se je nekoliko natančnejše bavil z raznoličnimi bajeslovnimi nazori, v kterih si je prostonarodni um postavim domišljal v človeškej ali živalskej podobi velikanske prikazni na nebu in v prirodi. Sicer se pa tudi naj ne pozabi, da je bilo ljudožčrstvo v n a r o d o v mladosti jako razširjano, kakor je posneti nekoliko po starih piscih, vzlasti pa po spomenikih, ktere je spravilo materijalno starinoslovstvo na dan. Ali je res, da je tudi kulturnim narodom doba ljudožerstva bila lastna, kakor trdijo veščaki, se mi danes še ne zdi dognano, ali toliko stoji, da ta barbarski običaj nekterim arjoevropskim narodom ni bil neznan, kakor še naše dni ljuto gospodari po srednjej in južnej Afriki, po vsem Polyneškem, po Avstraliji in še marsikje drugod.2 A ko bi stvar tudi ne bila taka, je vendar bosa, da je domovino povesti o Polyfemu iskati v ljudojedem narodu in sem razlog za to že gori navedel. Enookih ljudij na pr. arjoevropski narodi gotovo tudi nikjer niso videli in vendar je takih bitij v njihovih bajevnih tradicijah.
S tem smo izrekli, da ima tudi naša priča bajesloven zmisel t. j. da jo je prištevati onim starinskim pripovednim snovčm , v kterih so izraženi prvotni človeški nazori o prirodnih ali nebeških prikaznih in
1 S tem se ve da ne rečem, da ne bi indijska starodavnost poznala enookih bitij in drugih takih pošastij. Med grškimi pisatelji pripoveduje po indijskih poročilih samih največ o tem Megasthen in kogar to zanima, naj pregleda knjigo: Me-gasthenis Indica. Fragmenta eollegit, commentationem et indices addidit E. A. Schwan-beck, Bonnae 1864.
* Prim. N. Joly Der Mensch vor der Zeit der Metalle, Leipzig 1880, pg. 411 sqq ; glej tudi Sclnveinfurth Das Volk der Monbuttu in Central-Afrika v Zeitschrift f. Ethnologie, Berlin 1873, V. 9 sqq. in Friedmann Der Anthropophagismus der Battaer auf Sumalras VVestktiste, ibid. 1871, III. 313 sqq.
dogodkih. Kakšen zmisel pa jej je lasten, mogoče je določiti le z znanstvenimi sredstvi primerjalnega bajeslovja in naj bodo vsaj nektere opazke o tem kočljivem predmetu kratki konec našemu sestavku.
V pričah druge vrste se govori razven ene sploh o velikanu a v starogrškej o velikanu Kyklopu. S tem poslednja ne pripoveduje zgoli. človeških dogodeb, kajti Kyklopje so kakor sorodni z njimi Faiaki in Gigantje božanska bitja in Polyfem med njimi Posejdaonov sin, 1 kteri prosi očeta svojega, morju vladarja, da naj kaznuje Odysseja, ki mu je iztaknol ok6:
Vsliši, Posejdon, sinti, zemljenosni, modrolasati, Če sem tvoj zares in oče mi bit' se ponašaš, Daj Odysseju, rušitelju mest, domii da ne pride, Simi Laerta, kateri na Ithaci ima stanišče. 2
Že to edino označuje bajevno snov vse starogrške pripovesti in prav tako onih prič, ktere smo za nje sorodnice proglasili. Da so bili Kyklopje nadčloveška bitja, potrjuje Hesiod, 3 kteremu so Bront (E^onrg), Sterop (Zztoonr^) in Arg ("-Aoyrc.) otroci Urana in Gaje (boga nebes in boginje zemlje) in povsem bogovom podobni, samo da imajo sredi čela le eno o k 6. Za sinove boga Posejdaona ima je dalje Evripid, 4 ki je ta nazor in več drugih bržčas posnel na ravnost po narodnem sporočilu. Zat6 so jim skazovali božje časti in jim stavili žrtvenike ter jim na njih darovali, 5 kakor se daruje bogovom. Ostali so pa v spominu do danes in so bitja strašno velika in močna, bradata in imajo na čelu ok6, ktero se kakor ogenj sveti. Njihov praded je bil zlodej, oženjen z Lamnisso ali čarovnico. Stanujejo pod zemljo in rujejo ondi mogočno skalovje ter stavijo stolpove in druge stavbe.6 Njihove žene (podobne enookim velikankam ruskim) so prav kakor oni raščene in se vkvarjajo najrajše s prejo. Kolovrate imajo tako velikanske in težke, da jim je bilo moči, na tisoče sovražnikov z njimi pobiti. Pravijo tudi, da ti obri, (.lovn^ianoi = enooki imenovani,7 narejajo potrese in da
1 Cf. Odyss. I. 70—73.
9 Odyss. IX. 528-531.
8 Hes. Theog. v 139 seqq.
4	Eurip. Cyclop. 20 seqq.
5	Pausanias II. 2.
6	To so kyklopske stavbe starih poročil, o kterih zopet Pausanias (II. 16, 20, 25) marsikaj ve.
7	BJovd/.l/.tatOl aliter uovi>()(ff}alt.ioi so iz indijskih izvirnikov znani tudi Megasthenu. Cf. Schwanbeck op. cit, pg. 69, 70. Tako enooko ljudstvo je po južnej Rusiji še danes znano in se je spomin na-nje združil s spominom na Tatare in njihova grozna dejanja. Ko so Tatari po teh krajih požigali iu plenili, jemali so neki dekleta in mladenče seboj in so najbolj zdrave in lepe prodajali ljudojedcem z enim očesom. Ti so jih kakor ovce gonili v svojo domačijo, nekamo daleč za morje, jih ondi pitali kakor vepre in odebelele klali in jedli. A. Nowosielski Lud ukrainski, Wilno 1857, I. 352.
12*
so sploh čisto surovi in hudobni ljudje. 1 Po očesu na čelu dobili so tudi K y k 1 o p j e i m č, kajti Kvvlonp zaznamnja stvor z okroglim očesom. 2 Spominjajo nas v tem oziru na A r i m a s p e , o kterih oče zgodovini meni, da se zaradi tega tako imenujejo, ker imajo samo eno o k 6: ovvouaCo^itv avrovg 2xv%hori 'Aqiiicta7covg- iiqi(ia yuq t v vmUovoi --/.Uho, otcov de tov d(f&aXf.i6v. 3 V indijskej precej poznej epičnej tradiciji se skladajo R a k š i s i toliko tudi s Kyklopi. da soeuooka in človeške krvi pohotna bitja. 4 Drugače-se mi pa ne zdi prav, smatrati oba za prvotno ista bitja, kakor so tudi ruski lesni duhovi (Lešije) in divji ljudje germanske tradicije jedva z daleč s Kyklopi v rodu.
Na vprašanje, kaj je poosebljeno v Kyklopih, se različno odgovarja. Nekteri cel6 ne dopuščajo misliti na to, da je v njih kaj poosebljenega ali učlovečenega, ampak imajo Kyklope za zgodovinski narod, kakor vsak drugi. Najbližji so jim v tem oni, ki je razlagajo v e t h i č n e m zmislu, t. j. tako, da sta postavim v Polyfemu in v Odysseji označena dva kulturna sloja in zastopa Polyfem surovost ter velikansko telesno krepost nasproti Odysseju, kteremu ste uglajena nrav in duševna moč lastni. Ali ni e v h e m e r o v S k o ni e t h i č n o razlaganje inythov 5 nimate danes več znanstvene vrednosti in jima je torej tako malo verjeti, kakor onim, ki razlagajo kyklopovo oko za prevrtano senčilo proti blestečemu snegu ali za rudarsko svetilnico.B Razumnejše sodi, komur so Kyklopje kakor Gigantje symbol neukrotenih natornih 7 ali vulkanskih močij 8 ali hudournih prikaznij, združenih z
1 Bernh. Schmidt Da« Volksleben der Neugriechen uvid das hellenische Alterthu m Leipzig 1871, I. 201, 203.
8 Kvy.Xog stind. čakras kolo in io\p stind. akšam, oculus in naše oko.
8 Herodot IV. 27. Da je to samo Herodotova jezikoslovna domišljija, je že spoznal bistroumni K. Zeuss (Die Deutschen und die Nachbarstamme, Miinchen 1837, pg. 299) a K. Miillenhoff dokazuje (v spisu Ueber die Sprache der pontischen Scythen und Sarmaten v: Monatsberichte der A kad. d. Wissensch. zu Berlin 1866 na str. 555), da je skyt. besedo iiaOJiog staviti k zd. airjama = poslušen in ašpa, ašp = konj in je torej ]Aqi (.laanog tisti, ki ima poslušne konje.
4 A. Kuhn Die Herabkunft, des Feuers und des Gottertranks, Berlin 1859,
pg. 69; Mannhardt Die Gotter der deutschen und nordischen Volker, Berlin 1860, pg. 56, 57; tudi A. Ludwig Die Mantralitteratur und das alte Indien, Prag 1878, pg. 338, 339. O besedi samej pr. Bohtlingk und Rotil Sanskr. W8rterb. VI. 219, 220.
6 O tem obširnejše v mojej knjigi „Einl. in d. slav. Lit." 263, 264 ali v mojem,
sestavku v Zori 1. 1872, str. 171 in si.
8 O tem gl. G. W. Nitzsch Erkl. Anmerk. zu Homer's Odyssee, Hannover 1840. III. pg. XXVII, ki tudi še sam o tem napačno misli.
' Schoemann Schediasma de Cyclopibus v Opuscula acad., Berolini 1871, IV. 325 seqq.
s preller Griechische Mythologie, Berlin 1872. I8. 511.
viharji. 1 Nerazumljivo ostane vzlasti, čemu ima velikan le eno oko, dasi se je to tako ali tako res razložiti skušalo ali nikakor ne povoljuo razložilo. Sicer je vsakemu strokovnjaku znano, kako težavno je v takih slučajih vsemu zmislu pogoditi in je uzrokov več, ki raziskovalcu težavo delajo in med njimi tudi tisti, da se je često na tradicijah spre-menjalo, ko je prvotni njih zmisel bil ljudstvu postal neznan. Tako se pripeti, da moremo sicer tir in tam bajeslovno vsebino zaslediti ali je nam ni moči vseskozi povoljno tolmačiti. In prav taka je tudi v našem slučaji, osobito ako imamo v spominu poleg splošne bajeslovne veljave enookih velikanov še posebej pripovest o Polyfemu Kyklopu.
Komur je enooki velikan ali natančnejše Polyfem učlovečenje hudournih oblakov, bode imel junaka, ki mu pride v oblast, natančnejše Odysseja, za blisk in nam ob enem razjasni, kako poslednji prvega zgoli z zvijačo t. j. s hitrostjo ugonobi. Ako velikan vsled nasprotnikove zvijače utone, bi po tem nazoru bilo to toliko, kakor da blisk pouzroči, da oblak razlivši ulago pogine. 2 Ta splošni pomen Kjklopom lahko ostane a je prav tako lahko p o s a m n i k med njimi, ki vendar pomenja kaj drugega. Tak je postavim med Giganti Alkvonej 3 in tak lahko tudi Polvfem med Kyklopi. Ako se namreč spomnimo, kako često je v najstarejših tradicijah oko symbol solnca 4 in dalje pomislimo, kako važno je v našej pravljici, da se velikanu oko i z t a k n e, da oslepi, — se mu ne bodemo čudili, komur je v njej izražen solnčen m y t h o s. 5 Po tem nazoru je orjakovo oko solnce in on sam nebeški orjak s solnčniin očesom ter je pesnik vzlasti pravo pogodil, ako pravi, da je bilo Polyfemovo ogromno oko na čelu „Argolici clipei aut Phoebeae lampadis instar". 6 Tako bi bil orjak Polyfem stopil tu na Z e n o v o mesto in je to tem verjetnejše, ker so si tudi vsaj lokalno Zena takisto mislili, da je imel razven navadnih očij tudi o k 6 na čelu, kakeršno Kyklopje. 7 Da nam je prav tako tolmačiti
1 W. Mannhardt Antike Wald- und Feldkulte aus nordeurop. Ueberl. erlautert, Berlin 1877, pg. 110.
" Tako se izraža o tem v meteorskem zmislu razlaganja mythov Afanasjev Poet. vozzr. II. 701.
3	Cf. Preller op. cit. I3. 510, 511.
4	Prim. n. pr. Schwartz Die poet. Naturanschauungen der Grieehen, Romer und Deutschen, Berlin 1864, I. 291, Sonne = Auge.
5	Tako W. Grimrn dissert. cit. pg. 27; Leo Meyer Bemerkungen zur altesten Geschichte der griech. Mythologie, Gottingen 1857, pg. 70, 71; Schwartz op. cit. passim; idem der Ursprung der Mythologie, Berlin 1860, pg. 17; Ad. Kuhn Ueber entwicklungsstufen der mythenbildung (v Abhandlungen der kon. Akad. d. Wissensch, zu Berlin 1873) pg. 141.
6	Verg. Aen. III. 637.
7	Zev g r^iorpihAjing ap. Paus. II. 24.
enookega velikana narodnih prič umeje se samo ob sebi in nam je o ruskej dostaviti, da je na njegovo mesto stopilo žensko bitje stopram, ko je bil postal prvotni zmisel nje vsebine ljudstvu popolnoma neznan.
Orjak žene zjutraj ovce (== svetle oblake) na pašo in je prižene zvečer v svojo temno pečino (= večerno neb6), pred ktero postavi ogromno ploščo (= oblo zahajajočega solnca). 1 Oslepi pa v nevihti in je njegovo rjovenje grmenje nebeško. 2
Ako že v poslednjih posamnostih točnosti zmisla ni povsod do dobra določiti, je v drugih tudi danes to še manje mogoče in ni bilo bajeslovju koristno, da se je navrhovatila obilica mnenj o tem, predno je bilo moči je postaviti na strogo znanstveni temelj in vzlasti mytholo-geme vsestranski primerjati po znanstvenih načelih. Tu in tam se še danes to prezira in tem potem dohaja do svrhe, ktera se znanstvena ne more imenovati. Tako početje kuje orožje proti sebi samemu in ustreza nehote onim, kterim so narodne priče lastnina zgoli enega naroda in tudi v njem brez kakeršne koli bajevne vsebine.
Krek.
Ulrih vitez žlahtni Lichtenstein.
Spisal J. Majciger.
I.
Ime Ulrih vitez žlahtni Lichtenstein je za zgodovino slovenskega jezika, pa tudi slovenskega naroda zel6 imenitno. Zakaj? — razvidi se iz sledečih razpravic. Gotovo torej kaže, da se z osebo, z njegovim življenjem in sploh z razmerami, v kterih se je nahajal ta sredovečni nemški pesnik ljubezni in ženske lepote, bolj natanko eeznanimo.
Rod Lichtensteinov je v deželah naše avstrijske domovine zel6 razširjen, v njenej zgodovini slaven in mnogozaslužen. Deli se v dve glavni panogi, kterih ena je češka, druga pa notranje-avstrijska. Za naše namene ima le poslednja posebno pomembo, ker iz te je pošel gore imenovani vitez Ulrih žlahtni Lihtenstein.
Rojstnega leta mu po dozdaj znanih podatkih o njem učenjaki do pičice niso mogli določiti. Večji del izmed njih ga stavlja v leto 1200. in sme se jim brez bojazni velike pomote pritrditi. Rojstni kraj mu je prej ko ne Murava na gorenjem Štajerskem ob temnej Muri. Oče mu je
1 Knhn dissert. cit. pg. 141, 150.
* Schwartz Die poet. Naturanschauungen der Griechen, Romer u. Deutschen I. 83.
bil Dietmar III., mati pa Gertruda (drugi jo imenujejo Kunigundo), žena žlahtnega rodu in plemenite duševnosti.
Tudi brat njegov se imenuje v notranje-avstrijskej zgodovini. Ime niu je bilo Hartrid in bil je arcbidiakon gorenje Koroške. Pozneje so ga poslali za župnika v Polzo (Pols) na gorenjem Štajerskem in zadnji dve leti je služboval kot prošt na gori sv. Virgilija v Brežah (1279—1281).
Tudi o sestri Ulrihovej in o drugem bratu se pripoveduje. Prvej je bilo ime Agneza, drugemu pa Dietmar IV.
Oženil se je Ulrih z Berto žlahtno Wizzenstein iz znane koroške rodovine in z njo rodil četvero otrok po imenu Ulriha II., Otona II. in dve hčerki Diemudo in Luikardo. Poslednja je postala nuna. Žena Berta mu je umrla 5. marca toda neznanega leta.
V tistem času, ko se je pesnik Ulrih narodil, sedel je na koroškem vojvodskem prestolu vojvoda Ulrih II. iz slavne rodovine Sponheim-lavantthalske. Po njegovej smrti 1. 1202. je zasedel prestol vojvoda Bernard, ki je vladal prekrasne koroške pokrajine 54 let od 1. 1202—1256. Pod njim so te dežele doživele tako imenovano zlato dobo slave in notranjega blagostanja.
Bernard je bil v rodovinskej zvezi s preslavnimi češkimi Premyslovci. Njegova žena je bila Juta, hči kralja Otokarja I. Na dvoru kraljevega tasta je videl krasoto in bliščobo čeških kraljev in velikašev, kako so se tam cenile in čislale krasne umetnosti in veda. Po tem veličastnem zgledu je uvedel podobno nadvorno življenje tudi na Koroškem. Vojvodski gradovi v Št. Vidu, v Himmelbergu in drugod sloveli so daleč po svetu kot zbirališča najžlahtnejših vitezov, pevcev in umetnikov, ki so lepšali in sladili življenje v tej visokej družbi. Kaj čuda, da nahajamo med njimi tudi Ulriha žlahtnega Lichtensteina iz sosednje štajerske dežele, iz bližnje doline, po kterej vali črna Mura svoje temuozeleno vodovje.
Lichtensteini so imeli bogata posestva na gorenjem Štajerskem v Muravi, v okolici Unzmarka in Judenburga, v kterega bližavi še dandanašnji slovi grad z imenom Lichtensteiu.
Posebna lastnina in priljubljeno domovanje je bil pesniku grad nasproti namurskemu trgovišču Unzmark z imenom: „Frauenburg", ktere velikanske razvaline še dandanašnji pričajo o velikosti Lichtensteinove grajščine. Pod njo stoji podružna crkev, posvečena sv. Jakobu, za našo razpravico zaradi tega važna in omembe vredna, ker se v njej zdaj nahaja poseben nagrobni spomenik našega pesnika Ulriha. Spomenik ima sledeči napis:
„H i e leit Ulrich dises hauses rehter erb e."
Našel se je ta kamen leta 1871., do kterega časa je služil za stopnico ali prag durim v bližnji tamošnji farovški vrt. Srečni najditelj je bil takratni tamošnji provisor, častivredni gospod Janez Rigler,
Spomenik je, rekel bi, kamnen palimpsest. Kamen je služil že prej za nagrobni spomenik, popisan z latinskim napisom, kterega se še nekaj besed brati more. čez ta latinski napis se je pozneje gore navedeni sredonemški Ulrihov nagrobni napis vsekal, toda poprek, tako da se vrste križajo. To je, trdijo nemški učenjaki, pesnika našega nagrobni kamen. — Mogoče!
Umrl je pesnik po dolgem zelo živahnem življenji dne 25. januarja 1. 1275. ali 1. 1276. Gibal se je mnogo na takrat merodajnih dvorih koroških vojvod in avstrijskih nadvojvod, pa tudi drugih uplivnih veli-kašev , kakor to iz njegovih pesmotvorov razvidimo in iz sovečnih listin poznamo.
Prvikrat se nahaja Ulrih po listinah 1. 1239. dne 1. dec. na Dunaji, dalje med drugimi tudi 1. avgusta 1. 1261. v Mariboru (Mahrburg), 10. dec. 1. 1262. v Gradci in 1. 1267. s sinom Otonom vred v Loki na Kranjskem.
Zapustil nam je dva pesmotvora, ki sta se v več rokopisih ohranila in ki jih hranjujejo v Parizu, Monakovem in po drugod.
Imenoval je prvi pesmotvor „F r a u e n d i e n s t" in drugi „F r a u e n-b u c h".
Nas zanima tukaj v prvej vrsti le prvo delo, ker v njem nam je ohranjen zgled slovenskegajezika iz leta 1227. Pesnik v njem med mnogimi drugimi za zgodovino naših krajev važnimi rečmi pripoveduje, kako je bil na svojem potovanji iz B ene tek na češko kot kraljica Venera od koroškega vojvode Bernarda in njegovih vitezov na Vratih na Koroškem sprejet in pozdravljen. In ta dogodek hočemo tukaj na kratko in kolikor mogoče s pesnikovimi lastnimi besedami v slovenskem prevodu povedati. Sklepe iz tega in daljo razpravo pri-držimo si za drugikrat.
Pesnik pripoveduje: „Ko jg bil on in vse njegovo mnogobrojno spremstvo pripravljeno, razposlal je iz Benetek dne 25. marca 1. 1227. pismo na vse viteze, kteri so takrat bivali po Lombardskem, Friulskem, Koroškem, Štirskem, spodnjem Avstrijskem in tja notri na češkem.
V	tem pismu pozdravlja viteze in jim javlja in na znanje daje, da hoče kot kraljica Venera, boginja ljubezni skozi njihove dežele potovati, in jih vabi, naj pridejo in ga na njegovej poti pozdravljajo. On bode kot kraljica Venera oblečen in opravljen, in naj se mu po takratnej vi-teškej navadi v čast gospem na mejdan postavljajo in z njim borijo.
V	tem pismu podaje popolen potovalni Črtež, ki je v zemljepisnem in zgodovinskem oziru važen in ki ga hočemo na svojem mestu objaviti.
Na Jurjevo rečenega leta vzdigne se z mnogobrojnim spremstvom, ki je bilo z gospodom vred fantastično napravljeno, iz Benetek in pride prehodivši Mestre, Treviso, Plat, Šečin, Šent Urh, Gemono, Chiuso dne
30. aprila na Koroško na Vrata 1 „h i n z dem To r". Na Vratih ni našel nobenega viteštva.
Potem pripoveduje dalje: „0astiti knez iz koroških dežel je tisto noč s svojim kneževskim spremstvom prenočeval v nekej hiši, ktera se je imenovala „Golberc".2 Pozneje jo je ukazal podreti.
Drugo jutro t. j. 1. majnika omenjenega leta se vzdigne Ulrih od Vrat in sreča koroškega vojvodo, ki se je bil s svojimi vitezi utaboril na širokej zelenej trati „uf einem griienen anger breit". Vojvoda se je, pravi Ulrih, zaradi obeda na trati utaboril, ker je po svojej navadi rad pod milim nebom obedoval na zelenej trati. Pač sto in več vitezov se je bilo tam z njim utaborilo. Ko ga Ulrih pred seboj na trati zagleda, pravi polen visokega poguma:
„Vidim tam vitezov ležati proti meni z viteško močjo. Tega sem pač srčno vesel."
Potem zaukaže trobarju, da zatrobi, in ta je zatrobil, da se je daleč okrog razlegalo. Ko so pa vojvoda in njega vitezi trobente glas za-čuli, vprašali so: „Kdo pride tu sem k nam, kdo?" Nato se jim je reklo: „Kraljica pride tu sem, kakor ste iz njenega pisma pozvedeli." Nato so odgovorili: „Dobro došla! Tu jo hočemo spodobno sprejeti," In sprejem je bil res prav viteški.
Knez in njegovi tovariši so kraljico pozdravili in jej dobrodošlico nasproti klicali; njihov pozdrav pa se je glasil:
„b u g e w a z primi g r a 1 v a V e n u s". „ir gruoz was gegen mir alsus" „buge waz primi gralva Venus"!
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windiscl\graz.
Priobčuje Davorin Trstenjak.
XIX.
Urad, mesto in okrožje slovenje-graško zastavljeno krškemu
škofu, 1335.
Patrijarh oglejski Pagano della Torreje svojo deželo ze!6 zadolžil. Že v prejšnjih člankih smo omenili, kaj je temu krivo bilo.
1	„Vrata" se ta kraj med Slovenci še dandanašnji imenuje. Ponemčeno ime je „Thorlu in sicer „Ober & Unter Thorl", v dolini, ktera veže trebiško okolico z ziljsko dolino in skozi, ktero teče deroča Ziljica (Gajlitz).
2	Kje je ta Golberc in ali je še dandanašnji to ime tam najti, mi ni znano. Morda ve kteri koroških rodoljubov o njem kaj več poročati!
Njegov naslednik Bertrand de S t. G i n n e s , ki je bil patrijarh od leta 1334—1350., ni si znal drugače pomagati, nego da je za denar zastavljal mnogo svojih posestev. On je sicer bil izvrsten erkven vladar, ki je uredil upravo svoje dežele, previden diplomat, ker je zdržaval prijazne odnošaje do svojih mogočnih sosedov, odlikoval se je po pobožnosti in darežljivosti do samostanov, crkev in ubožcev, a ker je našel prazne blagajnice, moral je skrbeti za denarne vire. Ta uboga crkvena država je imela vsak čas svoje sovražnike, in tako tudi pod patrijarhom Bertrandom. Stari sovražnik Bizzardo da Ca mino (sedaj njegov sin B i z z a r d o novello) navalil je patrijarško deželo, in tudi vojvoda koroški Henrik mu je delal zmotnjave prodavši okrožje venzonsko, ktero so koroški vojvode kot fevd imeli. Patrijarh Bertrand je v vseh teh stiskah srečno zmagal.
Grad, mesto in okrožje slovenje-graško je že eden prejšnjih patrijarhov zastavil plemičem auffensteinskiin, ki so bili s Tirolskega. Bertrand bi se rad teh upnikov rešil, posebno ker ni Konrad z Auffensteina, takrat maršal na Koroškem, ravno pri volji bil, to zastavljeno okrožje več iz rok dati. Patrijarbu Bertrandu pride na misel to okrajino dati v „lehenu krškemu škofu Lorencu Grimmingu s to pogodbo, da on to plača, kar je bil oglejski patrijarh Auffensteincem dolžen.
Ti Auffensteinci * so bili pravi nemirneži, imeli so tudi pravde s škofom bamberškim, ki je enega teh plemičev, Friderika po imenu, imel ujetega, tako da sta vojvoda štajerski Albrecht in koroški Henrik bila na škofovo prošnjo v razsodbo poklicana. Škof Lorenc Grimming je vladal od leta 1334—1337. On je s pismom dto. Weitenstein 28. julija 1. 1336. dal trdnjavo Schalleck Frideriku suneškemu (vou Suneck) v „lehen". Krški škofje so bili tudi lastniki vitanjskega gradu že od leta 1140., prodana je še le bila vitanjska grajščina leta 1783. od krškega škofa Jožefa II., kneza Auersperga. Preberimo zdaj listino**, ktera nam poroča, kako je patrijarh Bertrand Slovenji Gradec krškemu škofu Lorencu zastavil. Glasi se od besede do besede tako-le:
Nos Bertrandu s miseratione divina S. Sediš Aquilegiensis Patriarcha tenore presentium notum fore volumus universis, quod de industria et legalitate Venerabilis viri Christo Patris D. L a u r e n t i i Gurconis Ecclesie Episcopi plurimum conlidentes , eidem, nostro et Ecclesie nostre Aquilegiensis nomine, committimus, c u s t o-
* Koroški vojvoda Henrik je leta 1305. s silo vzel oglejskemu patrijarštvu vsa posestva, ki so bila v koroškej vojvodini On je bil s svojima stričnikoma, vojvodoma štajerskim in avstrijanskim, zaradi bohemskega prestola v boj zapleten in je izgubil slovenje-graško okrožje. V primirji sklenenem leta 1311. je koroški vojvoda Henrik zopet slovenje-graško okrožje nazaj dobil in ga je v pogodbi dto Innsbruck dne 30. junija 1. 1316. Konradu Auffensteinskemu za 100 mark srebra zastavil (glej Mittheil. des histor. Vereins filr Steierm. V. str. 227-228).
** Prejel sem jo tudi iz videmskega arkiva po g. baronu Czornigu.
diam, defensionem et regimen Castri et Opidi ac Terre nostre in Windischgratz cum o m n i b u s suis pertinentiis, districtibus, juribus et jurisdictio-nibus, mero et mixto imperio, fructibus, redditibus, proven-tibus et obventionibus quibuscumque; dando sibi eosdem fructus, pro-ventus, obventionibus et redditibus ac plenam potestatem ac liberam disponendi de eis, prout sibi conveniens visum fuerit, et in suos usus libere couvertendi; ita quod ad eorum prestationem, vel restitutionem nobis et Ecelesie nostre predicte nullatenus teneatur, cum sumptus pro dieta custodia seu defensione necessarios ed utiles ipse et familia sua habeant facere de eisdem; dantes ei potestatem exigendi predieta, sim-plices et utiles locationes favendi, alienationes et feuda revocandi, finem et quietationem solventibus faciendi. Quam quidem commissionem durare volumus a festo Omnium Sanctorum proxime venturo per annum con-tinuum irrevocabiliter, et post annum eundem tam diuquousque nos, vel Successor noster id duxerimus revocandum.
Porro quia idem D. Gurcensis persolvit pro nobis et Ecclesia nostra prefate quingentas marchas novorum Aquilegiensium pro recupera-tione et redemptione predietorum Castri, Opidi, Terre sive distrietus No bili viro Conrado de Oufenstain, qui predieta omnia pro prefato debito obligata tenebat, nec aliter a sua poterant extrahi potestate. Volumus, promittimus et paciscimur tenore presentium pro nobis et nostris successoribus, quod prefatam Commissionem etiam post annum predietum non revocabimus et dieta: C a s t r u m, Opidum, Ter ram atque Districtum cum pertinentiis, juribus, obventionibus aut aliis supraseriptis non auferemus eidem Episcopo, nisi prius persolvemus quingentas marchas superius uominatas in tali moneta vel equivalenti, qualem ipse Episcopus Conrado de Oufenstain antedieto persolvet. Si vero dietum Episcopum ante solutionem sibi, ut premittitur faciendam decedere contingeret, quod absit, volumus ut pacta predieta Ecclesie suae et Successori per omnia observentur. Ipse vero Episcopus econtra bona fide, vice et nomine saeramenti, pro se et Successoribus suis Ecclesie nostre C a s t r u m, Opidum, T e r r a m e t districtum predietos cum suis pertinentiis juribus et jurisdictionibus restituere, et ab omni impetitione quantum ad se et Ecclesiam suam dimittere liberos et penibus absolutos, secundum modum et formas superius adnotatas. In quorum omnium testimonium et plenam roboris firmitatem presentes fieri jussimus nostri sigilli im-pressione munitas.
Datum L a y b a c i, nostre Dioecesis, die vigesimo quarto mensis Junii. Anno Dominice JNativitatis MCCCXXXV. Indictione tertia. —
Gubertino de Novate, notarius.
Poročila o hrvatskej književnosti.
Spisuje J. Steklarn. I.
ar je Bosna osvojena po avstrijskej vojski, zanimajo se Hrvatje posebno radi za to pokrajino; sicer se njihove politične osnove do zdaj iz raznih uzrokov niso mogle izpolniti, ali zato jih niso zavrgli, marveč osvedočeni, da se konečno morajo na njihovo korist izvesti, pripravljajo pot svojim idejam v to zemljo z znanstvenim raz-iskavanjem. Pred nami leže štiri znamenite knjige o Bosni in Hercegovini, namreč:
1.	Bosna. Podatci o zemljopisu i poviesti. Sabrao jih i poredao Vjekoslav Klaič. Prvi dio: Zemljopis. Sa devet slika i dvie geografske karte. U Zagrebu. Nakladom Matice Hrvatske. 1878. XV. 222. Cena 1.80. — O tem delu ne bodem obširneje govoril, ker ne spada v publikacije letošnjega leta, nego sem ga samo zato navedel, ker stoji v zvezi s sledečimi deli. Samo toliko mi je omeniti, da je to do zdaj najtočnejši zemljepis Bosne izmed vseh drugih bodi si v kteremkoli jeziku; priporočani ga zatorej vsem mladim Slovencem, ktere bi mogla sčasoma osoda bodi si kot činovnike bodi si kot trgovce v to deželo spraviti.
2.	1'oviest Bosne do propasti kraljestva. Napisao ju po prvih izvorih V. Klaič. U Zagrebu. Troškom piščevim, a tiskom dioničke tiskare. 1882. Str. 352. Cena 2 gld.
—	Kakor nam je pisatelj v prvej knjigi opisal lepo in točno sedapje stanje Bosne, tako je to tudi storil za prošlost. Klaič je v svojem pripovedovanji jako ugoden. Jezik mu je lep in razumljiv; v porabi izvorov je prav vesten in natančen, ter črta obširno in po prvih izvorih politično povest Bosne, da jasno pokaže, kaj je bila Bosna nekdaj in kaj bi mogla biti zdaj, da je bilo več sreče in modrosti pri njenih vladarjih in samem narodu. On se je izognol vsakej polemiki ter nam samo pripoveduje prošle dogodjaje. Posebno natanko nam razlaga one periode, ko je Bosna uplivala na sosednje oblasti hrvatske in srbske države. Najde se vsled tega v tem delu tudi dosti podatkov za povest hrvatsko in srbsko. Obsega pa sledeča poglavja: Uvod — Nešto ob izvorih i pomagalih za poviest Bosne, str. 1—15. I. Hi storijski zemljopis Bosne i Hercegovine. 15—27. II. Bosna i Hercegovina od najstarije dobe do 7. stolječa. 27—42. III. Bosna od seobe južnih Slovjena do Kulina bana (1180). 42—55. IV. Bosna za bana Kulina i Mateja Ninoslava. 55- 83. V. Bosna od zadnjih dana Mateja Ninoslava do Stjepana Kotromaniča. 83—95. VI. Humska zemlja do 14. stolječa. 95—106. VII. Ban Stjepan Kotromanič (1322—1353). 106—142. VIII. Stjepan Tvrtko I., prvi kralj bosanski (1353—1391). 142—196. IX. Stjepan Dabiša i žena mu Jelena Gruba (1391—1398). 196-211. X. Doba protukralja i priestolnih borba u Bosni (1398—1421). 211—262. XI. Stjepan Tvrtko II. Tvrtkovič (1421—1443). 262-284. XII. Stjepan Toma Ostojič (1441—1461). 284- 322. XIII. Stjepan Tomaševič i propast kraljevstva bosanskoga (1461—1463). 322—344. XIV. Vjera i crkva u bosanskoj državi prije Turaka. 344—352.
—	Progrešamo pa pri tem izvrstnem delu dvoje: Premalo se je oziral spisovatelj na kulturno povest, in drugič ni delu pridejana historična karta. A vse to bode nadomestil neutrudljivi historik gotovo v drugem delu bosanske povesti, ko nam bode črtal dogodjaje te nesrečne zemlje pod turškim gospodstvom. Naj jo le dobimo v kratkem v roke!
3.	Djelovanje Franjevaca u Bosni i Hercegovini prvih šest viekova njihova boravka. Nacrtao fra Mijo Vjenceslav B a t i n i č, bosanski Franjevac. Svezak I. Vikarija (1235—1517). U Zagrebu. Tiskom dioničke tiskare 1882. Cena 80 n. V sedmih poglavjih črta tukaj neutrudljivi pisatelj zgode svojega reda, a zraven tega tudi poli-
tfeno povest svoje nekdaj slavne, a kasneje nesrečne domovine. Pisatelj pozna dobro starejšo in novejšo književnost o Bosni, a vrh tega je rabil pri sestavljanji svojega dela same izvore, kolikor jih je le mogel dobiti. Delo to je lepo, želimo le iz srca, da ga pisatelj srečno dovrši na čast sebi in izvrstnemu redu frančiškanskemu, ki se je toliko stoletij boril za krščansko vero proti okrutnemu Turčinu ter bil edini tolažnik nesrečnemu narodu v vseh silah in nadlogah, kar je še prav za prav tudi dandanes.
4. Katolicka crkra i Slaveni u Bugarskoj, Srbiji, Bosni i Hercegovini. Talijanski napisao D. Petar Balan, podarhivista u Vatikanu. Preveo Dr.. Josip Stadler, j. r. prof. na sveučilištu Pranje Josipa I. U Zagrebu. Knjigotiskarski i litografijski zavod C. Albrechta. 1881. Cena 80 n. — To povestniško razpravo o Slovanih na iztoku z ozirom na katoliško crkev napisal je činovuik v papeževem arkivu Peter Balan, upotrebivši za svoje delo nekaj tiskanih knjig od raznih pisateljev o slovanskej povesti, večjidel pa regeste in akte papeške, ki so bili učenemu pisatelju tako lahko pristopni. Ta knjiga je znamenit prinos za poznavanje prošlosti narodov na balkanskem polotoku ter delovanja rimske stolice pri razširjevanji katoliške vere v teh predelih od najstarejših časov do dandanes. Tukaj se nam pripoveduje, kako so najuglednejši vladarji bulgarski, srbski in bosenski bili ne samo verni privrženci rimske stolice, nego tudi dobri katolioi. Z druge strani pa se navajajo vse težave, ktere so imeli papeži in njihovi poslanci s početka pretrpeti v borbi proti Byzantincem in njihovej stranki med Slovani, kasneje pa proti divjemu Turku. Zares se moramo čuditi, da se je v teh zemljah do danes katoliška crkev tako dobro vzdržala, Knjiga je zanimiva v vsakem pogledu, a za Hrvate tem bolj, ker je hrvatski prevod po posebnej dobroti in naklonjenosti pisa-teljevej poprej na svetlo prišel, nego li italijanski izvornik. Da je pa sedanji nadškof dr. Stadler ta prevod preskrbel in knjigo objavil, more nam služiti v dokaz, da se bosenski nadpastir že več časa bavi s proučevanjem iztočnih odnošajev ter nam kaže, kako mu je na srci stanje katoliške crkve v novej nadškofiji. Knjiga ima za dodatek nekoliko dokumentov, papeških regest ter znamenito bulo Leona XIII. Grande munus. To knjigo priporočamo vsem, ki se hočejo bolj na tanko spoznati z zgodovino jugoslovanskih narodov.
Drobnosti.
Slovanska domača obrtnost. „Slavische Haiisindustrie" bil je naslov predavanju, ktero je imel g. prof. na zagrebškem vseučilišči, dr. Kršnjavi, dne 23. dec. pret. leta v avstrijskem museji na Dunaji. Govornik je najprej primerjal rusko domačo obrtnijo, ktero so še le okoli 1. 1850. začeli zavoljo davka preiskasati, z jugoslovansko. Na Ruskem je najbolje razvita tekstilna obrt, tako da tkanina sama blizu 55 milijonov rubljev na leto kmetom prinaša. Razven tkanine pa imajo Rusi še 40 drugih obrtnin, Jugoslovani pa le 5—6. Kratki čas, ki je bil berilu odmenjen, ni pripuščal, da bi bil govornik obširneje o slovanskej domačej obrtniji sploh govoril, oziral se' je le na jugoslovansko , a tudi tukaj si je prav ozke meje postavil. Rezbarije so se le mimogrede omenjale. O bosanskih izdelkih iz srebra in zlata, ktere od okupacije sem tudi po naših krajih poznamo, ni se govorilo. Pogrešali smo tudi omenjanje lončarskih del, akoravno so toli važna. Na londonskej razstavi 1. 1871. bila so vsaj ta jugoslovanska lončarska dela med vsemi izdelki iste vrste prva. Posebno zanimivo bilo je predavanje zavoljo tega, ker je g. professor mnogo izdelkov razstavil ter z ozirom na nje tolmačil razne strani jugoslovanske domače obrtnije. Da pa ni ona tako mnogovrstna, kakor je ruska, temu je kriv upliv turški, ki je po raznih obrtnijskih zakonih iz domače obrtnije napravil umetno ali mestno, in tako je marsiktera stran obrtnije prvotni svoj
značaj — da je to namreč kmetu opravilo le za prosti čas — izgubila ter se tako s časom popolnoma pogubila.
Najlepša in najvažnejša domača obrt so dandanes čilimi ali sago vi (Teppiche), ki se na osem raznih, več ali manj dovršenih načinoV napravljajo. Razločujejo se posebno tkani ali zametani čilimi, ki se odlikujejo z ozbiljno, krepko barvo. Druga vrsta je velenac-klečanac (eingewobener Teppich), ki niso po vsem tkani, ampak ovčja volna je v nje prikačena. Služijo posebno za pokrivanje miz in divanov. Tretja vrsta so čupavci (zottiger Teppich), četrta: čaršavi ali čilimstolniki (Tisch- oder Bettdecke) itd Vse te vrste bile so razstavljene in čilimi so se odlikovali po svojih krasnih, skladno sestavljenih barvah. Barve so zelo stalne, kar je dokazal govornik s čilimom, ki je kljubu mnogoletnej rabi še vse barve dobro ohranil. V „izložbi nar. domačih obrtnin" v Zagrebu bila sta pred kratkim razstavljena dva čilima, ki sta kljubu temu, da sta pred sto leti tkana, v barvah tako krasna in dobro ohranjena, kakor da bi bila včeraj tkana. * Take stalne barve pa so potrebne, kajti Hrvatje in Srbi rabijo čilime celo življenje. Otroci se v čilime zavijajo; kedar se deklica omoži, čilimi so najvažnejši del njene „ rjuhe"; kedar zahajajo v crkev, nosijo čilim seboj, da na-nj pokleknejo (zatorej: „ponjavac podnogač"); v čilime se povijajo o slabem vremenu, 7, njimi pokrivajo mize in postelje (nikdar pa hišnih tal!), in ako kdo umre, pokoplje se v čilim zavit. Koliko čilimov se nahaja po Hrvatskem, razvidi se iz tega, da je neki župnik, ko je prišel škof Strosmayer k birmi, zankazal vse hiše in plotove ene vasi s čilimi pokriti
—	in zadostovali so čilimi dotične vasi. Prof. Kršnjavi je omenjal, da bi za razstavo vseh čilimov Hrvatske, Slavonije in bivše Vojne krajine komaj poslopje svetovne razstave na Dunaji zadostovalo. Kljubu temu pa je vsak čilim originalen, nijeden ni drugemu enak, vsak ima druge osnove, drug pregled, druge barve. Kolika bogatost form! Ornamenti so zelo okusni ter najbolj sorodni ornamentiki orientalskih čilimov. Največ nahajamo geometričnih in rastlinskih ornamentov, a živalske in človeške podobe so zelo redke. Nekak naraven nagon, nikakor pa ne znanje aesthetičnih pravil
—	dovaja narod k temu, da svoje čilime tako okusno lepotiči.
Poleg čilimov je zelo razvito vezenje (Stickerei). Najlepše in najobilnejše je na oblačilih. Že otročja obleka se tako kinči, in petletna dekleta se temu že uče, tako da v šolo prišedše mnogokrat lepše vezejo nego učiteljice. V vsakej vasi nahajamo 4—5 raznih „tehnik" ali načinov vezenja. Vse kar se dandanes na glas kot nova iznajdba na tem polji naznanja, poznajo slavonske kmetice od vekov. Vse to, kar je častitim bralkam pod imeni: „Kreuz-Stich", „Ketten-Stich", „Platt-Stich", „Zopf-St,ich", „Smyrna-Stichu itd. znano, to one kmetice poznajo. Od starodavnih časov jim je znana „Holbein-Technik", ki je dandanes tako zelo v modi. Na nekterih Holbeinovih podobah se ta tehnika nahaja, in odtod je ime. Vendar od Holbeinovih časov do naših dnij cvetla je le v ruskej in jugoslovanskej ornamentiki.
Dragocenost oblačil odločuje pred vsem tankost tkanine. Čim večji je praznik, tem tanja so oblačila hrvatskih krasotic, o božiči navadno najtanja Navadna obleka se veze navadno z rudečimi ali modrimi ornamenti, praznična pa le z zlatom; kajti le ako je druga obleka z zlatom vezena, sme se nositi svilnati prt itd., sicer svila ni primerna (po „modi" jugoslovanskih deklet). Takih, krasno in dragoceno izdelanih haljin bilo je več komadov razstavljenih.
Rezbarija je nasproti ruskej zelo majhnega pomena ter je dandanes le še igrača. Lepo izrezane preslice, okinčane palčice in tikvice, ki se rabijo kot čaše za žganje, kažejo sicer veliko nadarjenost za umetniške izdelke, ali dandanes se ti izdelki ne
* Glej „Vienac", 1882. br. 1 in 2, kjer nam g. J. Krst. Š vrl juga opisuje izložbo hrvatskih domačih obrtnin v Zagrebu.
delajo za kupčijo, ampak darujejo se še samo takim osebam, ktere dotičnik posebno ljubi ali spoštuje. Lepa dekleta imajo obično mnogo takih umetno zrezanih preslio, za ktere pa fantom oblačila okrašujejo. Ornamenti se z iglo v les vrežejo (oziroma t tikvico) ter se potem izpolnijo z raztopljenim svincem, voskom ali pa — in to je navadno — s črnino, ktero ima umetnik za — nohti in ako ta ne zadostuje, na klobuku. S kislinami se potem rajava barva napravlja in prav spretno jih znajo pripravljati za manj ali bolj temno barvo. Rezbarij iz kosti, akoravno se tudi še dandanes kaj okusne izdelavajo, ni omenjal govornik.
Še le v zadnjih časih so začeli rodoljubi skrbeti, da se domača obrtnija ohrani ter da donaša kmetu tudi gmoten dobiček. Čilimi so že prišli v kupčijo, in nadejati se je dobrega uspeha. Druge izdelke kupujejo dandanes le ljubitelji "in museji, ker so neprecenljivi uzori za umetne izdelke. V svojej domovini pa ta vrsta od dne do dne bolj hira in bati se je, da ta krasna cvetlica v kratkem oveni. — V teku tega leta bode na Dunaji razstava jugoslovanskih domačih obrtnin, in takrat bode prilika obširneje o tej stvari govoriti. Opomnil pa bi že zdaj, da bi se naj naši merodajni krogi, ki govore o vpeljatvi domače obrtnije med slovenski narod, kedar jo. izbirajo, ozirali na obrtnine bratskih narodov, ki bodo Slovencem gotovo bližje nego druge.* Pri Prekmurcih in Medjimurcih (da o Slovencih po hrvatskem Zagorji ne govorim) nahajamo namreč tudi mnogo sorodnih izdelkov narodne obrtnije, in ornamenti, s kterimi Slovenci med Muro in Dravo kmetske hiše olepšujejo, podobni so zelo hrvatsko-srbskim ornamen-tom. V šolah bi se pri vezenji lahko upotrebljevali slovanski motivi. Že „Zora" je 1. 1873. str. 144. priporočala Slovenkam v ta namen knjigo: „Sudslavische Ornamente", ki se dobiva pri g. S. Lay-u v Zagrebu, kteri je knjigo 1. 1871. izdal. Omenjeni gospod Srečko Lay začel pa je izdavati 1. 1875. drugo, večje delo: „Ornamenti jugoslovenske domače i umjetne obrtnosti, sabrao i izdao Srečko Lay v Zagrebu". Koncem decembra izšel je 15. zvezek. Vsak zvezek ima 10 ploč ter stane 15 gld. Delo podpira zavoljo njegove neizmerne važnosti hrvatska vlada in avstrijsko ministerstvo za poduk. Zavodi, ki odgojujejo učiteljice za ženska ročna dela, morali bi si to delo naročiti. Za -veliko-in maloruske ornamente imamo že tudi posebne publikacije: „Zbornik velikorusskih i malorossijskih uzorov dlja vytivanija" S. Peterburg 1877, 12 listov in folio, stane 5 rabljev. Nadalje „L'ornement russe national. Edition de la Societe d'encouragement des arts", Peterburg 1872. Najnovejše publikacije za poljske in maloruske ornamente („Wzory przemyslu domowego" wydane przez muzeum przemyslowe miejskie Lwow 1880—82) izšla sta ravnokar 3. in 4. zvezek, ki obsegata uzore za čilime, a sledeči zvezki bodo donašali uzore za lončarska dela.	Janko Babnik.
Jan Matejko razstavil je na Dunaji načrt za veliko sliko „bitka pri Kahlenbergu", ki bode proslavila oslobodjenje Dunaja od turške sile po Poljakih. Že iz načrta, ki se bode prodal v prid po katastrofTdne 8. decembra pret. 1. unesrečenim, razvidimo,. da mala Matejko tudi tukaj poljsko zgodovino „non sine ira et studio". Vidimo, kako ravnokar Poljaki v turški šotor pridero, spredaj kralj Sobieski, in kako vsled njegovih močnih udarcev glave prvih Turkov, ktere je srečal, v zrak lete. Vzadi se vidi Štefanov stolp, in žareči raketi naznanjajo Dunajčanom prihod rešiteljev. Matejko se bode gotovo tem bolje potrudil to sliko vsestranski dobro dovršiti, ker bode tekmoval z nekim dunajskim umetnikom, ki tisto snov obdeluje. Načrt pa nam tudi že pove, da bode tudi draga karakteristična lastnost Matejkova — ^Farbengerassel" jo nemška kritika imenuje — v sliki nadvladala. —	J. B.
Gesehichte der russiselien literatur in gedrangter iibersicht. Ein leitfaden nebst bibliografischen notizen mit besonderer bertlcksichtigung der neuen literatur
* Primeri „Kres" I. 1881, str. 517 si.
Ton dr. Paul von Wiskovatov, ord. prof. a. d. universitat Dorpat. - Dorpat und Fellin. Verlag von Karov's universitats-buchhandlung 1881. — Cena 60 novč. — Ta knjiga je, kakor nam že napis pove, samo pregled ruskega slovstva; a priporočati jo moramo vsem tistim, ki se hočejo seznaniti z rusko literaturo, kajti ta knjiga nam navaja vse pripomočke, kteri nam pojasnjujejo to ali ono dobo ruskega slovstva Pisatelj deli svojo knjigo v tri dele: I. Najstarejše slovstvo do Petra Velikega. II. Doba od Petra Velikega do Aleksandra Puškina. III. Najnovejša literatura (1799—1880.). Al. H.
Hrvatska Vila. Na Sušaku (kraj Eieke) mjeseca siečnja 1882. Godina I. zv. 1. Lastnik: Gavro Grunhut, urednik: Avgust Harambašič. Tako se imenuje novi belletristični in illustrovani list hrvatski, ki izhaja v krasnej, velikej obliki ter prinaša razven obilega leposlovnega gradiva prav lepih vkusno izdelanih slik. Vsak zvezek hoče pet do šest slik s prilogo iz „povestne biblije" donašat.i. Prvi zvezek ima za prilogo krasno sliko „Uzašašče Hristovo", in pesen „Prva ljubav", uglasbio Fr. Š. K u h a č za piev in glasovir. Hrv. Vila si smatra za svojo zadaču: „iztisnuti sve njemačke listove iz hrvatskih kuča", in ona zaslužuje v vsakem oziru, da jo tudi Slovenci kolikor mogoče podpirajo, zatorej jo vsem gorko priporočamo. Cena na leto 7 gold.
Delo sy. Cirila i Metoda. V spomin 5. julija 1881. z ozirom na denašnje razmere. Spisal Jaromir Volkov. Založil pisatelj. Tiskal Franc Huala v Trstu 1881. Str. 88. 8". Ponatis iz „Edinosti". Velja 45 n. —
Poziv slovenskim pisateljem! Matica Slovenska bode v posebnej knjigi na svetlo dala obširen životopis pokojnega svojega prvosednika dr. Jan. Bleiweisa viteza Trsteniškega Pisatelji, kteri hote prevzeti to delo ali vsaj sodelovati pri njem, naj se do 15. dne prihodnjega meseca marca oglase društvenemu prvosedstvu. — Uredovanje Letopisa za 1882. leto je Matičin odbor izročil g. P. G ras seli-ju, prvosednikovemu namestniku, ki si torej usoja uljudno vabiti slovenske pisatelje, naj mu čim preje, vsekako pa do konca avgusta meseca blagovolijo poslati rokopise namenjene za letošnji Letopis. Sprejemali se bodo va-nj kakor dosle krajši znanstveni in poučno-zabavni članki. Da Letopis kolikor moči ustreza različnim zahtevam Matičinih družabnikov, je želeti, da je njegova vsebina mnogovrstna, v obče zanimiva in vsakemu izobraženemu Slovencu umevna: zaradi tega spisi za Letopis z ene strani ne smejo biti preobširni, z druge ne strogo učenjaški. Izvirnim člankom se bode dajala se ve da prednost; med prevodi bi v prvej vrsti ugajali oni iz slovanskih jezikov, to je iz češčine, poljščine in ruščine Pisateljska nagrada je različna in se po vzajemnem dorazumljenji naprej ustanovi, če treba; v obče po določilih odborovega opravilnika znaša nagrada izvirnim delom 25 do 40, prevodom 12 do 18 goldinarjev za tiskano polo in se vselej še le izplačuje, kedar je spis natisnen. — Pisatelji, kteri večje slovstvene proizvode pripravljajo in namerjajo ponuditi jih Matici Slo-venskej, naj jih takoj naznanijo in kedar bodo gotovi, pošljejo v presojo odboru, ki bode pa sploh v poštev jemal le rokopise, kteri so glede jezika po polnem godni za tisek. Matičin odbor pričakuje, da bodo vsi rodoljubni pisatelji slovenski složni podpirali najimenitnejši naš slovstveni zavod — narodu našemu na radost in korist, svojemu imenu na čast in slavo!
Listnica opravništva: Prosimo p. n. naročnike, naj nam ne zamerijo, da jim je došla 3. štev. nekaj dnij pozneje, nego je sicer navada. Urednika ni bilo namreč zadnjo tretjino mes. febr. v Celovci. —
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.