Cvetna nedelja v Slomškovem domu. — Letos so se slovesnosti blagoslovitve oljk in butaric, procesije po dvorišču Doma ter sv. maše v dvorani udeležili tudi člani delegacije iz Republike Slovenije z državnim sekretarjem dr. Petrom Vencljem na čelu.
Na veliki petek zvečer v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Pri razkrivanju sv. križa.
Foto: Marko VOMBERGAR
SLOVENSKA STVARNOST PO ŠTIRIH LETIH
JANEZ DRNIK
„...Ta intelektualna In duhovna osnova evropske civilizacije je dosežek tisočletne zgodovine, povezovanj mnogih tradicij in obsežne zgodovinske izkušnje, tako dobre kot slabe. Padec komunizma je dal našemu kontinentu edinstveno priložnost, da se na tej osnovi zedini in da postane danes — prvič po zelo dolgem obdobju, če ne celo v zgodovini — uravnovestnostna sila v svetu.
ljub splošnemu soglasju o vrednotah, na katerih bi morala temeljiti evropska integracija, ta proces ™ ^ sedaj, štiri leta po padcu ‘železne zavese’, zadeva na številne ovire. Mnogi so celö začeli dvomiti, da bi ta Pr°c®s mogel uspeti, da bi mogel peljati v tako Evropo, v ateri se bo vsakdo počutil dobro, v kateri se nihče ne bo util zatiranega ali ogroženega in nihče ne bo imel az'°ga za napadalno ravnanje.
Kakšni so razlogi za prepad med možnostmi in stvar-ostjo? Zakaj imamo takšne dvome tako kmalu po padcu azdvojenosti v Evropi in to v času, ko bi mislil, da vsi °cemo isto stvar? Zakaj se sedaj cilj, ki je bil videti tako lza na začetku leta 1990, zdi tako daleč? h °azlogov za to stanje je mnogo, imam pa občutek, da je J6 sl<upna ena stvar: Namreč zmotno prepričanje, da teh*9 Ve*'ka evropska naloga, ki je pred nami, zgolj Se nične narave, da je povsem administrativna ali pov-^^sistemska zadeva; in daedino, kar moramo narediti,
je to, da pridemo na dan z modernimi strukturami, z novimi organizmi,z novimi pravnimi normami in uredbami. Skratka, prepričani smo, da nam ni potrebno nič drugega kot to, da brez konca debatiramo, ali bolj točno, da se brez konca prepiramo o tehničnih zadevah, ne da bi karkoli poskusili spremeniti v nas samih, v naših ustaljenih motivacijah ali vkoreninjenih navadah našega vedenja. Prav tiste vrednote, ki naj bi bile zagotovljene s sistemski mi spremembami, se v debatah o teh spremembah izgubijo. Drugače povedano, to, kar naj bi bilo samo sredstvo do cilja, postane osrednja tema razprav in naša pripravljenost za sporazum se zmanjša.“
Vprašati bi se mogli, kdo je naredil tako prodorno diagnozo sedanje krize v Evropi?
Zgornji citat je iz govora, ki ga je 9. oktobra 1993 na zasedanju skupščine Evropskega sveta na Dunaju imel evropski državnik, predsednik češke republike Vaclav Havel. To je govor politika, ki je redek med evropskimi voditelji in še posebno med državniki iz bivše komunistične Evrope. Predsednik Havel razume evropsko krizo in njene vzroke. Komunistični režim je predsednika Havela prevzgajal, ga zapiral, vendar ga ni podkupil in moralno zasužnjil. Zatoje predsednik Havel mogel ohraniti jasnost glede komunizma in komunistov. V državi, ki ni oglašala svojegatotalitarnega režima kot komunizem „s človeškim obrazom" (tako kot je delala slovenska komunistična partija), temveč je do konca prakticirala trdi stalinizem, je bilo mogoče Havelu zaradi njegove preteklosti in politične jasnosti takoj na začetku obrniti krmilo države v odločno demokratično smer. S preteklostjo je pretrgal tudi s tem, da je vsaj za začetno dobo mogel odstraniti iz češke politike vrhnjo plast komunističnega režima in razgaliti komunistično tajno policijo ter jo s tem onemogočiti. Maščevanje? Ne, temveč potrebno in pravilno uporabljanje demokratične oblasti. Kot je pokazala zgodovina, je odstranjevanje usedlin vseh totalitarističnih režimov, od nacističnega do fašističnega in komunističnega, osnovna naloga resnično demokratične politike moderne države.
Vse države, ki so se komunizma rešile, se morajo boriti s pojavi totalitarne preteklosti. Ponekod je odstranitev iz javnega življenja ene ali dveh plasti vrhov nekdanjega režima in članov komunistične politične policije omogočil nov začetek. Toda v Sloveniji je bil razvoj zelo drugačen.
Ob prihajajoči četrti obletnici prvih svobodnih slovenskih volitev v letu 1990 je vredno oceniti bilanco te
dobe.
V tem času je Slovenija postala samostojna in mednarodno priznana država. To je nedvomno tisti potrebni okvir, ki nudi slovenskemu narodu pravni okvir za možnost vsestranskega razvoja. Slovenska država ima sedaj vsaj formalno demokratični ustroj in ima formalno parlamentarno demokracijo. Vsebinsko pa je ta demokracija deformirana. V tem je huda nevarnost za demokracijo in demokratični razvoj slovenske države.
Komunistični režim v Sloveniji se je razvil iz čiste stalinistične revolucije, ki so jo komunisti začeli v najhujši nacistično-fašistični okupaciji slovenske zemlje. Ta revolucija je po krutosti bila ne samo predhodnik, temveč zlitek kitajskega maoističnega, kamboškega potpolove-ga in perujskega terorizma v eno samo revolucijo na slovenskem okupiranem ozemlju.
Zato se je samostojna slovenska država rodila z nekakšnim izvirnim grehom. Od vsega začetka je ta država obremenjena z dediščino režima stalinističnega izvora in s skoraj nedotaknjeno strukturo in strnjeno ideološko, politično in gospodarsko močjo starega partijskega vrha in njegovih satelitskih krogov. Vsi ti so se, tako kot ptič Feniks, z novo preobleko ponovno dvignili v slovenskem političnem zraku.
Vse komunistične države, tudi Jugoslavija, so imele svoj komunistični „pravni red“, ki je bil brez splošno sprejetih moralnih osnov in vsebine. Ta pravni red je vedno in povsod ščitil le partijo, partijce in njihovo „razredno borbo“. To je seveda ustvarilo partijsko — mafijsko kliko, kije imela v zakupu celotno državo. Zato je bila, kot v vseh komunističnih državah, tudi v slovenski jugo-republiki korupcija nekaj vsakdanjega, od velike korupcije na vrhu do drobne korupcije na dnu. Vse je bilo v službi tega klikarskega aparata. Ta ideološko-mafijski aparat je mogel kupiti vse, predvsem strokovnjake vseh vrst, od sociologov do zgodovinarjev in pravnikov in zlasti legije medijskih manipulantov. Tako je režim lastoval celotno državno strukturo z infrastrukturo vred in je imel
v popolnem zakupu vse organe represije. Ob veliki korupciji na vladajoči ravni je režim povzročil pravcato strukturo vsesplošne in vsakdanje korupcije in podkupovanja. Vsakdanje življenje je bilo na vseh področjih prepleteno z moralno pokvarjenostjo in etično dvomljivo prakso: Zelo nizka delovna etika in delovna disciplina; samoupravljalno ne-delo; velika in drobna kraja vpodjetjih; grobo zlorabljanje zdravniškega in drugih zavarovanj: velika dobičkanosnost borčevstva; politično pogojevano zaposlovanje in upokojevanje; prednost političnih karakteristik pred strokovnimi kvalifikacijami; dvojna službena leta za politične usluge; „daj-dam“ za usluge, do katerih so ljudje imeli brezplačno pravico; nizkoobrestna posojila za povsem nerentabilna vlaganja (recimo: week-end hišice); moralno politične ocene kot potni list za medene službe; vohunjenje za udbovske in partijske službe; denunciantstvo; krivo pričevanje proti osebnim in političnim nasprotnikom, in še in še. Vsa ta korupcija se je vselila v ljudi ter vanje vnesla občutek neke neizrečene tihe solidarnosti in povezanosti —češ, saj vsi tako delamo — pa tudi podzavestni občutek skupne krivde in strahu. Partija je vedela. Mnogo tega je še vedno ostalo v slovenski družbi. Radi ali neradi, prebivalci te slovenske real-socialistične jugo-republike so morali živeti v zraku te moralne pokvarjenosti. Posledice te moralne zveriženosti bodo ostale v slovenski družbi še dolgo v bodočnost. Morda se mnogo slovenskih volilcev drži politikov partijske preteklosti ravno iz neke sorodnosti ali pa iz strahu. Na drugi strani pa so vsi tisti, ki so imeli ali še imajo dobiček od tega dolgoletnega politično-mafijskega sistema, postali vedno močneje povezani v obrambi pridobljenih privilegijev, revolucija je bila za mnoge gmotno izredno donosna, pridobitvena, dobiček velik in dolgotrajen. To kažejo danes nedostojno-visoke pokojnine, revolucionarsko pridobljeno premoženje, odprtost v svet zanje in njihove potomce, ter vsi drugi privilegiji vseh visokih borcev revolucije. S tem, da zagrizeno branijo „pridobitve revolucije“, v resnici branijo
svoje osebne koristi in privilegije.
Komunistični režim je v primeri z nacizmom in fašizmom razvil najbolj popoln in izpeljan diktatorsko-totalitaristični sistem v zgodovini človeštva. Tudi v Sloveniji, kjer je tak režim vladal več kot 45 let. Toda v zgodovini doslej še ni bilo totalitarnega režima, ki je prostovoljno zapustil oblast. Zato je človeško gledano povsem nemogoče, da bi se nosilci oblasti v tako dobro zgrajenem monolitičnem sistemu, kot je bil jugo-ko-munistični režim, poslovili od oblasti za vedno in se mogli spremeniti v resnične demokrate. To je človeško nemogoče. To velja tudi za veljake slovenske komunistične partije. Včerajšnji slo-
venski komunisti ne morejo biti danes demokrati evropskega modela. To je človeško nemogoče.
Do današnjega stanja v slovenskem političnem prostoru ni prišlo slučajno ali po sreči. Slovenski partijski vrh je začel skrbno načrtovati svojo bodočnost, ko je videl in razumel znake časa: pojav Solidarnosti na Poljskem, krizayjugo-partiji, pojav srbskega nacional-komunizma, drobljenje sovjetskega imperija; padec berlinskega zida; Zr|aki protipartijskega razpoloženja med ljudmi; prvo ustanavljanje slovenskih strank; vedno večji gospodarski kriminal; propadanje gospodarstva in še kaj. S pomočjo Partiji zavezanih strokovnjakov raznih strok, UDBE, parmskih transmisijskih organov in borcev, je partijsko predsedstvo pripravilo izreden načrt za svojo novo metamor-ozo v slovenskem političnem prostoru. Partijski vrh je dobro poznal metode manipulacij z oblastjo, saj je to elal cela desetletja. V javnost so vrgli novico o prostornem partijskem „sestopu z oblasti“. Po stari komu-jstični praksi so tem besedam vzeli vsakdanji pravopis-• Pomen in jim dali svojo revolucionarno definicijo in 'toebino. Znano je, da so tako revolucionarno definicijo in sebino že ob samem začetku slovenske komunistične dvolucije dobile „ugrabljene in posiljene“ besede, kot so dmokracija, oblast, narodna izdaja, svoboda, osvobo-Jnl6, svobodne volitve, delavski razred in še mnogo rugih. To se je sedaj zgodilo z novo parolo: „Sestop z Plasti.“ Toda za partijsko kontrolirane organizacije je jLar°la „sestop z oblasti“ postala signal za novo strategijo taktiko polastitve oblasti v prihajajoči demokraciji, j To „sestopanje“ je bilo skrbno zavarovano in prikrito ___ n°sti z več plastmi spretnih kamuflaž (, ,smoke-screens“ ^umetna megla) tako, da naivna javnost ni mogla videti sDSn'^ne '9re za oblast. Med take kamuflaže Padajo: večkratno preimenovanje partije; opozarjanje nevarnost grozečega revanšizma s strani dolgoletnih pr sP.r°tnikov totalitarizma; zapeljivka „Evropa zdaj"; anl6 zadnjega partijskega predsednika in njegovih topov; zamrzovanje partijskih izkaznic; prodajanje ohP«aVe“’ Popravljene v partijski kuhinji; zanikavanje bi s °ia tiste revolucije, ki jo je režim do ekstatične PreZ h°St' pr°slavljal do konca svojega obstoja; formalna obtožba eminentno partijsko-politične borčevske Racije. ki pa deluje z isto vsebino; infiltracija bivših 5tr lto0v P°d videzom „novih demokratov“ v nastajajoče • krt? za delanje zmede in za naselitev dolgoročnih j'p t ov i ..profesionalnost“kotedini kriterijza javne službe; Za ako dalje. Pri vsem tem je partijska elita ostala ista, k0rnnarriovana z nedemokratično preteklostjo in prakso Polit>nistilrne9a režima, predvsem pa s skupnostjo svojih isti i'1 .b 'n Pridobitveno-privilegiranih interesov. Torej Poli^dje, vendar preimenovani, prebarvani in z novim in ' n)m obrazom. Kot taki naj bi bili za volilce drugačni morf *emljivi- j® stara zgodba komunistične meta-tični k2e' Revo,ucii° s° začeli in nadaljevali kot stalinis-s6 Dr°[nun'Sti, potem so postali real-socialisti,zatemso toest e^rs,i*' * * * * v prenovitelje in sedaj se potegujejo za držav- tdin'b avtohtonih socialdemokratov v slovenski '• in vendar so to eni in isti ljudje. nap a. Vso to umetno meglo še vedno tečejo intenzivni p0rri ' ?a zaščito partijske elite in premoženja. Ob lojalni tovgu 126 omenjenih starih in novih strokovnjakov, sve-rev0|u6V ter drugih pomagačev, ki so bili na plačilni listi Cli6. je partijski vrh takoj poskrbel za svoje najbolj
Cerkev Rožnovenske Matere božje v Portorožu
zanesljive člane, partijsko premoženje in svojo bodočnost. Po stari udbovski praksi so najbolj pravoverne
člane takoj razposlali v gospodarstvo, v podjetja, v sin-
dikate, v banke in v državno infrastrukturo. Udbaši so brez sledu izginili v zrak. Ko je prišla na dan za čuda
velika partijska imovina, so partijski dediči začeli dokazovati, daje partija to premoženje „kupila“. In to naj bi bilo
v času, ko je partija kontrolirala absolutno vse vzvode oblasti, vse državne finance, vse gospodarstvo, skratka, ko je partija lastovala celo državo! Občutljive državne in partijske arhive in obremenilne dokumente je partijska vlada ali uničila ali dopustila, da so šli v prave roke za bodočo uporabo. Slišati je, da je tako gradivo v privatnih rokah in da se pojavlja v političnem in gospodarskem podzemlju. Povsod po svetu bi bil to močno kazniv kriminal, a v slovenski državi se zato nihče ne zmeni. Po štiridesetih letih doslednega poneverjanja slovenske zgodovine je partiji udinjena elita vrgla v javnost krilatico „preteklost zgodovinarjem“. Potem, ko je partijski režim poskrbel za uničenje partiji nevarnih dokumentov, sedaj partijsko vodstvo varno predlaga, naj bi se zgodovinarji šli „objektivno“ razlaganje zgodovine na podlagi preostalih „varnih“ dokumentov. Mefistično planiranje. Arhivi o vlogah vodilnih partijcev in njihovih odgovornostih v diktatorskem režimu so bili zaščiteni, ali bolje rečeno, postali so nedostopni zaradi zakona o osebnih podatkih, aza mnoge druge podatke in vire je bila sprejeta dolgoletna zapora. Ko je razpadla glavna partijska transmisijska organizacija ZSDL.’je za njo ostalo mnogo njenih hčera, vključno Slovenska izseljenska matica, ki se predstavlja-
r---------------------■'v
|	V podporo	boju	J
j	proti korupciji	j
v.______________________J
Glede na vrednote, ki jih priznavamo v demokratični družbi, so različne oblike korupcije sicer dokaj pogost, vendar nevaren in škodljiv pojav. Zato se moderne države z vsemi sredstvi bojujejo proti podkupljivosti ter nepoštenemu in nezakonitemu okoriščanju. Med temi sredstvi je na prvem mestu ustrezna zakonodaja. Ta pa ne rodi sadov, če zakonov ne uveljavljajo odločni nastopi organov pregona in pravosodje.
Korupcija neposredno ogroža pravno državo. Uspeva predvsem tam, kjer ni zadostnega nadzora nad dejavnostmi in posli na najrazličnejših ravneh javnega in gospodarskega življenja. Zato je
razumljivo, da se še posebej širi v nedemokratičnih In totalitarnih državah.
Naša država je še vedno v obdobju prehajanja iz totalitarne v demokratično državo. Nima še vse potrebne zakonodaje za učinkovito preprečevanje nelegitimnega okoriščanja. Mogoče to vsaj delno razloži, zakaj tudi pravosodje na tem področju ne kaže vedno in povsod tako velike odločnosti, kot jo opažamo v drugih državah z dolgo demokratično izkušnjo. Po vsej verjetnosti so tudi krogi, ki jim korupcija koristi, dovolj močni, da zavirajo odločno ukrepanje. Zato komisija najprej podpira vse tiste v SDK, tožilstvu In pravosodju, ki pa se
vendar trudijo za spoštovanje zakonitosti in poštenje v poslih.
Komisija Pravičnost in mir želi javno podpreti tudi vse druge posameznike in organizacije, stanovska društva, politične stranke in združenja, ki so se odločili korupciji napovedati odločen boj. Obtožbe, da gre za nedemokratična prizadevanja, so povsem protislovne. Resnica je namreč ravno nasprotna■ Vsak pravi demokrat in zagovornik pravne države se bojuje proti vsem oblikam korupcije, saj korupcija in druga protipravna dejanja onemogočajo demokracijo. Komisija poudarja, da je vztrajen in dosleden boj z vsemi legitimnimi sredstvi proti vsem oblikam nepoštenosti in nemorale — torej tudi proti korupciji — še posebej dolžnost tistih, ki se imajo za kristjane in ki se sklicujejo na krščanski etos.
V Ljubljani, 14. marca 1994
Prof. dr. ANTON STRES
predsednik komisije Pravičnost in mi j
pri Slovenski škofovski konferenci
jo kot pluralistična društva, medtem ko so v resnici le del projekta „sestopanja z oblasti“.
Program „sestopanja z oblasti“ se je začel izvajati še v okviru tedaj veljavne slovensko-jugoslovanske komunistične zakonodaje. Ob časovni stiski, ob obstrukciji partije, njenih nekdanjih mladincev in sopotnikov ter dvoumni vlogi mnogih zanesenjakov, ki so se formirali v partijskih zelnikih, prva demokratično izvoljena vlada Demosa, pri vsej dobri volji in veliki politični neizkušenosti, ni pripravila nekaterih najbolj osnovnih zakonskih predlogov za zaščito demokracije in slovenske države. Povsem nedotaknjena so ostala mnoga ključna področja, kot so, recimo, moratorij za divje privatizacije, prepoved konfliktnih interesov v politiki in gospodarstvu, prepoved monopolov, ustanovitev finančne policije, kontrola zunanjih investicij in prenosov kapitala v tujino, deboljševizacija državne uprave in sodstva, poprava krivic med revolucijo in po njej, če omenimo samo nekatere.
Kdor ima zdravo politično pamet, ve, daje med prvimi nalogami po-revolucionarne vlade zaščita družbe pred političnim razredom revolucionarjev, ki so vladali skozi ! desetletja. To ni bilo storjeno na nobenem področju državne administracije. Zakonodaja na teh področjih bi zaključila pravne in etične meje politiki in gospodarstvu. Istočasno bi preprečila partijskemu vrhu izvajanje svoje oblasti preko državne infrastrukture, ki je bila skoraj v celoti v partijskih rokah, in nadalnjo infiltracijo v družbeno lastnino. Tudi tisto zakonodajo, ki jo je uradno predstavil Demos, je pripravila ista stara birokratska infrastruktura, ki je dobro vedela, kaj ji nalaga program „sestopanja z I oblasti“.
Zakon o slovenskem državljanstvu je dober primer takega početja. Pripravljale! tega zakona so ravnali s
slovenskimi izseljenci sramotno in poniževalno. Slovenski zakon je brez vsake potrebe za nekdanje Slovence p° svetu uporabil sramotilni žargon jugo-boljševiške zakonodaje in z vratolomno proceduro zelo otežkočil evidentiranje nikdar zgubljenega slovenskega državljanstva. Istočasno je pa zakonodajalec pokazal veliko radodarnost do ideoloških sopotnikov skrajne levice izjugo-republik, kijih je z vso naglico in skoraj brez vseh normalnih pogojev spravil pod slovenski državljanski dežnik. In ta zakon je še1 mimo Demosa, kot da bi bilo vse v najlepšem redu.
Dalje: prvi predlog privatizacijskega zakona je da* glasujoče —ter tako odločujoče — lastninske deleže V družbenih podjetjih direktorjem, ki so v veliki večini bil* partijski izbranci. Ko je bila ta manipulacija s težav0 preprečena, seje začela divja medijska gonja proti vse n1' ki so pravilno dojeli in opozorili na usodne posledic® originalnega predloga. Tudi danes se, recimo, izvaja19 zakona o privatizaciji in denacionalizaciji zelo selektivno-Največ slovenskih izseljencev ne more dobiti niti odg0' vora na svoje dopise in zahteve, kaj šele vrnitev zaplet*' jene lastnine. Novo izvoljena demokratična oblast n* naredila skoraj nobene spremembe v strukturi sodstva-policije, zunanje-političnega aparata in v državno-ad' ministrativni infrastrukturi. Z malimi izjemami so vse d° danes povsod ostali nekdanji partijski izbranci ali P9 njihovi krvni ali ideološki otroci. Odkar je levica prevzel slovensko vlado v svoje roke, politična dogajanja v slovenski državi vedno hitreje tečejo po neobjavljene*11 J voznem redu komunističnega „sestopaja z oblasti“.
Po tem voznem redu teče vse že od časa pred prvi d11 svobodnimi volitvami. Po teh volitvah so slovenski ljudj9 naravno pričakovali neko odrešenje in olajšanje, rešitf^ pred strahom in pritiskom. Pričakovali so popravo krivi0, |
OB ODSTRANITVI OBRAMBNEGA MINISTRA JANEZA JANŠE
101
! Izjava komisije j
! Pravičnost in mir '
v------------------j
Zaradi zadnjega razvoja dogod-. °v in glede na to, da so nekatera ■ayn.a občlla nepopolno ali pa celo izkrivljeno predstavila zadnjo Izja-vo komisije Pravičnost In mir pri Slovenski škofovski konferenci o ako imenovanem „primeru Smolnikar“ poudarjamo:
1 ■ Komisija nedvoumno in izrec-0 zahteva celovito preučitev in osvetlitev dogodka v Depali vasi in Jugovega ozadja. Ta dogodek sicer Ptavičeno zbuja sum pravne ne-Oroktnosti in prekoračitve upora-0 sile. Jasno pa je, da je odgovor-°st posameznikov mogoče ugo-°viti šele po celoviti preučitvi in svetlltvl dogodka, ne pa pred njo.
2- Komisija nedvoumno zahte-
va, da se dogodek ocenjuje s stališča spoštovanja človekovih pravic In zakonitosti. Nobenega dvoma ni več, da sam dogodek v Depali vasi ni razlog za odstranitev dosedanjega obrambnega ministra, ampak samo dolgo pričakovani izgovor zanjo.
3.	Komisija ocenjuje, da v primeru morebitne zamenjave obrambnega ministra ne gre za preprosto merjenje politične moči med raznimi strankami. V kaj takega se körn isja po svoji naravi ne bi spuščala. V resnici pa gre za enega najodločilnejših korakov neokomu-nističnih političnih sil, ki si že ves čas demokracije prizadevajo, da bi na nov način in pod plaščem demokracije ohranile ali pa vnovič
zavzele vsa središča družbene, gospodarske, medijske in politične moči.
4.	Po štirih letih od prvih demokratičnih volitev žal še vedno ni odločeno, ali bomo živeli v novi sicer bolj zakrinkani obliki totalitarizma ali pa v resnični demokraciji, ki bo vredna tega imena. Komisija že nekaj časa opozarja na različna stališča do novega in vsestranskega polaščanja dejanske oblasti In tudi tokrat poudarja moralno nesprejemljivost tega početja.
5.	Končno želi komisija poudariti, da so za razvoj demokracije, ki se stopnjuje od razpada Demosa naprej, v največji meri odgovorne tiste stranke, ki so sicer izšle iz demokratičnih teženj slovenskega ljudstva, vendar nimajo dovolj modrosti in odgovornosti za našo prihodnost, da bi delovale enotno in v medsebojnem zaupanju.
V Ljubljani, 28. marca 1994
Prof. dr. Anton Stres,
predsednik komisije Pravičnost in mir
spravo in odklon od preteklosti. Kljub obljubam se nič
. 9a še ni znnrllln rta Hr^at/ni ravni Ravnn nhratnn
I - . m zgodilo na državni ravni. Ravno obratno. ro<edn0 m°čna skupina politikov in borcev iz prejšnjega 'e2irna, ki
n ' — so živeli in žive od „pridobitev revolucije“, "no zavira vse pomembne spremembe. Strah se Sv Ca v ljudi. Po štirih letih ljudje vidijo, da partija dosega s cilje in da stari komunistični vrh, z vsemi svojimi
štir^i' .danes postaja močnejši kot kdajkoli v zadnjih . Ietih. Skratka, v slovenskem prostoru partija izvaja
revanši
svojimi nekdanjimi in sedanjimi nasprotniki
Po|-, ,-,.2ern celotne svoje ideologije, prirejene sedanjim in n'm razmeram. Zato se zahteve po resnični spravi
prQp0 Pošteni popravi krivic do danes še niso nikamor b^i haknile- Resničnega miru v slovenski družbi ne more
■ v/	in ►* n i f I rs y—»	! ♦ i L-x w y-, -» rnnmnA /-\ §*
do Irez Pravice in pravice ne more biti brez resnice. Ker edno zavira pot do odprtega iskanja resnice, so
današnj£
resn.-"Ja levica in njeni somišljeniki največja ovira za 'eni mir v slovenski družbi.
50p0?ibolj ciničen revanšizem stara in nova levica ter držav*^ 'zvaiai°. sedaj pa to delajo tudi organi slovenske ip p 6| do žrtev komunističnega režima med revolucijo rniad nl6i. zlasti do umorjenih slovenskih domobrancev, letih y .n'kov. žena in otrok in drugih civilistov v povojnih had' u jmamo genocid slovenske komunistične partije Obstojim lastnim narodom. Genocid nad skoraj enim b°0s, °m tedanjega slovenskega prebivalstva. To je in držav a'slovenski zločin stoletja! In kaj? Doslej slovenska o 2|oč? ?e ni našla ali odkrila nobenega uradnega dokaza ca,nj dn,h'ni odkrila nobenega zločina, nobenega zločin-ni žag radno našla nobenega grobišča, nobenega okostja, tožbe • nol:>ene policijske preiskave, ni vložila nobene nega j/11 uradno pokopala nobene žrtve, ni izdala nobe-diškega lista za umorjene. Parlamentarne komi-
sije, ki so se ali se formalno ukvarjajo s tem slovenskim holokavstom, nimajo vseobsegajočih pooblastil kot je to normalno v civiliziranem svetu za take raziskave, zasliševanja, obtožbe in celotni kazenski postopek. Vsa ta parlamentarna procedura je, kljub dobremu namenu nekaterih poslancev, zaradi sabotaže stare komunistične elite, zaslišanih in drugih, le pesek v oči javnemu mnenju. Med tem pa po slovenskih tleh hodijo morilci. Teh država ne vidi in ne najde. Kako to, da se slovenska javnost ne zgrozi nad takim masovnim kršenjem človeških pravic tolikih živih in mrtvih sodržavljanov? Po svetu je bilo v zadnjem desetletju odkrito nešteto političnih grozodejstev, vse od Katyna do Vukovara in do sedanje Bosne. Danes sestavljajo posebno mednarodno sodišče za raziskavo zločinov v Bosni in na Hrvaškem. Kaj pa slovenska država? Z vsem svojim državnim aparatom in močjo ne stori ničesar, kar bi pripeljalo do dejstev, dokazov, zločincev in obtožb. Se niti ne potrudi.
Tu ne gre za nemoč države. Ne, gre za popolni ,,cover-up“, kot bi rekli Amerikanci, gre za namerno zakrivanje dejstev, hoteno oviranje raziskovanj in dosledno zaroto molka. Ta ,,cover-up“ in to zaroto molka je takoj po masovnih povojnih zločinih nad domobranci sprejala komunistična partija za svojo uradno politiko. To zaroto molka do vsega, kar ima opravka z zločini nad neoboroženimi Slovenci, je komunistična partija držala do danes. Tej zaroti molka se danes pridružujejo tudi službe slovenskih pristojnih ministrstev, sodnega sistema in celotne državne strukture. To zadržanje že meji na kriminalno početje. Tak ,,cover-up“ in popolni državni neodziv za odkrivanje teh masovnih zločinov bi v vseh pravnih državah bilo pravno, moralno in politično popolnoma nesprejemljivo. Tak ,,cover-up“ je v popolnem

nasprotju z normami človeške civilizacije. Zato je toliko bolj nerazumljivo, kako morejo slovenska država, vlada, parlament, stranke, mediji in slovenska javnost sprejemati sedanje stanje in odnos do teh zločinov kot nekaj povsem normalnega. V vsaki pravni državi bi vlada, ki ne bi naredila popolnoma vseh ukrepov za raziskavo takih zločinov, morala takoj odstopiti. To, kar se dogaja v Sloveniji, jesramotastoletjain je velik madežza slovensko državo in za nastajajočo slovensko demokracijo. V tem ciničnem prikrivanju komunističnega zločinstva se zrcali vsa nemorala, brezpravnost, cinizem in brezvestnost v slovenski politiki in medijih. In res, kje so tu slovenski mediji? Ta ,,cover-up“je največja obtožba proti slovenski državi in slovenski družbi. Počasi se tudi zunanji demokratični svet začenja zavedati, kaj je gnilega vslovenski preteklosti in sedanjosti.
Nedavno je ameriški predsednik Clinton hotel prikriti neke finančne manipulacije, v katere je bil vpleten pred svojo izvolitvijo. Toda pritisk javnosti ga je prisilil, da je moral izročiti vse dokumente pravosodnemu ministrstvu. Imenovan je bil posebni neodvisni preiskovalec, ki bo raziskal domnevni kazenski prestopek, ki naj bi ga zagrešila sedanji predsednik ZDA in njegova žena. Ta dva nista dobi la prav nobene imunitete, kar je v popolnem nasprotju s slabo prakso slovenskega parlamenta, ki ščiti poslance za kazniva dejanja v času pred izvolitvijo. To tudi kaže na nizko stanje javne morale v slovenski
državi. Medtem ko v ameriškem primeru gre samo za finančne manipulacije, je v slovenski državi še vedno odprto vprašanje številnih masovnih umorov. Tega ne j more rešiti parlament. V Sloveniji bi moral biti imenovan posebni neodvisni tožilec, ki bi prevzel raziskavo zločinov nad slovenskimi domobranci in drugimi političnimi nasprotniki.
Za konec se povrnimo k temu, kar je rekel predsednik Havel. Za boljšo bodočnost mora priti do sprememb v ljudeh, v nas samih, v politiki inv voli leih. Takih sprememb je v slovenskem političnem prostoru kaj malo. Res je, v slovenski državi raste nova generacija. Današnja in naslednje generacije bodo morale slišati in razumeti celo resnico o slovenski zgodovini zadnjih šest desetletjih. Šele potem bodo mogli razumeti, zakaj so potrebne tako globoke spremembe v slovenskem političnem prostoru. Do tega ne bo prišlo, dokler sedanji partijski in državni ,,cover-up“ nad vso preteklostjo ne bo odstranjen. To bodo mogli storiti ljudje dobre volje, ki imajo iniciativo, prepričanje, prepričevalnost, pogum, vizijo in jasnost o tem, kaj sedanji slovenski politični trenutek zahteva. Današnje stanje v slovenski državi kliče po vključevanju vseh ljudi dobre volje v demokratične slovenske procese. Slovenski kristjani bi se morali še zlasti zavedati, da so soodgovorni za slovensko bodočnost. Zato ne smejo in ne morejo ostajati zunaj političnega procesa.
Toda kje je slovenski Havel?	m

PAVLINA DOBOVŠKOVA
V,, Družini"Franci Petrič že dokaj časa piše 0 slovenskih božjih poteh. S podnaslovom ••Duša, le pojdi z mano" nas s svojimi spisi P°peljuje po slovenski pokrajini, posejani z t-P'fni cerkvami in cerkvicami, v katere se je ec stoletij naše ljudstvo zatekalo po pomoč v aupanju v božjo dobrotljivost in usmiljenje. Ob ranju teh člankov izgine dolga doba „popoto-snja po svetu" in spomini se zatečejo v čas ,	dvema svetovnima vojnama, ko smo otroci
o *° rad' obiskovali cerkvice na gričkih in hribih, oiarna gora, Rožnik, Rakovnik so bile Ijub-ar>akim otrokom lepe sprehajalne točke ob Jjoeljskih popoldnevih. Najlepši pa so spomini
• •prvo romanje" na Brezje ali druge romar-
«i j ~	/ycr uta i—ti C7z.yc7 an cji uyc
Ve *raie' Toda — kaj težko je bilo biti ® teden priden, saj bi po mnenju
stare mame bila Marija žalostna, če bi - ■ °tr°ciprišli pozdravit s „črno dušico"!
mJS-l dob' V® otrokom romanje po-™° iep jzjet združen z obiskom nle: nat°pa vesel povratek domov. 5 leti so romanja zadobivala dru-
sver-A P°men- Obisk Marijinega asčaje velikokrat narekovala nuja Cj.l.razgovoru z božjo Materjo ob ovnih stiskah in drugih življenjskih
LiJhfah' ^ medvojnih letih, ko je bila bilo lanf ^omrežena z bodečo žico, je Fjož moščanom možno obiskovati le m p?,’- Rokovnik ter cerkve znotraj a'n še to v času, ko ni bilo policij-
<£“**». ki je včasih trajala od mraka Pa	NePopisno trpki in žalostni
kon°u b\j' °bisk' Hoč'11 pribežališč ob
ko smo zapuščali do-0 in odhajali v negotovost. V
na-
Pnevih oanaJal' v negotovos rodn-?t ko se i0 odigravala naša lrfaed'ia' 50 bile cerkve edino tolaih*6 mn°gih, ki so bili potrebni ^ 6 'n Pomirjenja.
lili■	ov‘b deželah, kjersmosenase-
rn’ar^b ° kmalu poiskali krajevne ro-
rov, žei POtl' sai i0 naš' slovenski na-n«i-. Ia P° romanju vraščena, da se
Srn0 n'm° Moriji za vse dobro, kar PomoT16’1' 'n se ji priporočimo za dujevn a l0^avah, tako duhovnih kot neračiin kakor ličnih. Za našo ge-njih niMPa i0 znabiln°, da smovzad-P°lea ia,Setib let'b vnašali v molitve Wo vino S n'b tildi prošnje za našo do-
Za Slovenijo je pa tudi sedaj treba veliko moliti. Izpolnjen je sicer naš tisočletni sen, da smo dobili lastno, samostojno državo, sedaj pa je povsem razumljivo, da se moramo soočiti z začetnimi težavami, tako znotraj kakor tudi zunaj meja. Poleg vzpostavitve prave demokracije moramo tudi preiti iz dirigiranega v prosto gospodarstvo na način, da si bomo ustvarili mednarodni ugled in zaupanje. Predvsem pa je treba moliti za nravni prerod Slovencev, saj vdira val brutalnega liberalizma tudi v naše kraje in je po božjih zakonih živečemu rojaku težko kljubovati novodobnim tokovom. Potem ko je komunizem razvrednotil prave vrednote, zapada Evropa surovemu individualističnemu kapitalizmu, ki hoče s svojimi idejami obvladati tako posameznika kakor tudi skupnost. Naša Cerkev se zaveda teh nevarnosti. Zato je v Ljubljani in Mariboru pripravila zanimive teološke tečaje pod naslovom,,Evropa na razpotju". Nevarnosti, v katerih se je znašel naš rod, pa je kritično predočil Jernej Videtič v uvodniku revije Tretji dan „Narodno prebujenje na razpotju".
Kako smo Slovenci cenili naše romarske cerkve, pričajo številne umetnine v njih. Znani in neznani, pa tudi ljudski umetniki so jih krasili v teku stoletij. Slovensko deželo lepšajo tudi mnoge kapelice in znamenja, med njimi tudi kužna, v spomin na dobo, ko je kuga kosila naše rojake. Vse to je del
Slovenci
in
romanje
naše zgodovine, saj so bile mnoge cerkve postavljene pred več stoletji in dokazujejo voljo in prizadevanje našega človeka, da ob križpotjih, ob gozdnih in poljskih cestah, na vrhovih gričev in hribov postavi prostor, kamor se ob potrebi zateče k Bogu. Naša dežela je bila takrat daleč od središč, kjer so se zbirali umetniki in kulturniki, bila pa je na važnem prehodnem ozemlju, po katerem so se preseljevali narodi od vzhoda proti zahodu. Ljudstvu, ki je živelo v teh krajih, so pustili nekaj svojih značilnosti in ljudje so jih prikrojili po svojem načinu in svojih potrebah. Te, stoletja stare zapuščine, so dragoceni spomeniki kulturnega in verskega življenja naših prednikov, ki so kljub vsem tujim vplivom ohranili svoje izražanje ljudske umetnosti. Mnoge teh zgradb se verjetno ne morejo meriti z visoko umetnostjo, so pa izraz volje in potrebe po likovnem ustvarjanju našega človeka. Vendar pa imamo tudi dosti romarskih svetišč, ki so bogato opremljena in so pravi arhitektonski, umetniški spomeniki. Umetnostni zgodovinarji preučujejo te stare umetnine, ki so preživele čas in so obstoječi zgodovinski dokaz vernosti našega ljudstva. Napisali so vrsto razprav o slovenski arhitektonski in likovni umetnosti, ki so bogat doprinos k pričevanju slovenske verske bitnosti. Prav tako so tudi romanja dokaz, da je duša Slovenca žejna pogovora z Bogom.
NA ROMANJU V LUJAN
BOMO PROSILI MARIJO:
•	da bi bila ona vedno bolj zgled naše hoje za Jezusom,
•	da bi jo naši otroci vzljubili, častili in posnemali že od rosne mladosti,
•	da bi naša mladina v „pomladnih viharjih“ ohranila vero In čistost srca,
•	da bi bili naši fantje zdravo fantovski In bi se vsestransko pripravljali na življenje,
•	da bi bila naša dekleta ohranila deklišo rahločutnost in trdno odpornost proti vsem nevarnostim,
•	da bi se čim več naših mladih našlo za ustanavljanje slovenskih družin,
•	da bi se naši mladi poročali z vernimi in poštenimi partnerji,
•	da bi naši zakonci velikodušno In z veseljem sprejemali otroke kot velik božji dar,
•	da bi naši ljudje imeli primerno zaposlitev za dostojno vzdrževanje svojih družin,
•	da bi bile naše družine topli domovi, v katerih bi se vsi dobro počutili,
•	da bi se po družinah starejši in mlajši znali odkrito in vljudno pogovarjati,
•	da bi naše družine cenile božjo besedo in družinsko molitev,
•	da bi naši zakonci ostajali zvesti drug drugemu in živeli do konca življenja v neločljivem zakonu,
•	da bi se naši zakonci pri uravnavanju r< • ravnali po smernicah Cerkve,
•	da ne bi naši ostareli, osamljeni in bol ki pogrešali potrebne nege,
•	da bi se naše družine rade vključeval- * slovenske verske in narodne skupnosti,
l • da bi romanje v nas utrdilo zavest, da smo na svetu le popotniki, romarji.^
Marija Pomagaj
STANKO JANEŽIČ
Marija, pomagaj nam ti na naši romarski poti, da bomo do cilja prišli, Odrešeniku naproti,
Marija, pomagaj nam ti.
Marija, pomagaj nam ti, ko zjutraj dan se začenja in avemarijo zvoni, naj misel k tebi se vzpenja, Marija, pomagaj nam ti.
Marija, pomagaj nam ti, vročino našega dneva nam lajšaj, odganjaj skrbi, naj tvoj smehljaj nas obseva. Marija, pomagaj nam ti.
Marija, pomagaj nam ti, ko noč nad zemljo se zgrinja in znova nam k počitku zvoni, pred nami večnost odgrinja, Marija, pomagaj nam ti.

Leopold Layer je podobo brezjanske Marije naslikal P° Cranachovi Mariji v Innsbrucku. Vendar je njegova podoba dokaj samostojna, res poslovenjena. Marijini obleki je dal nošo 18. stoletja. Predvsem pa sta Jezusov in Marijin obraz dobila nove poteze. Marija je na tej sliki srečna, ljubeča mati, ki zgovorno izraža veliko ljubezen, s katero se sklanja k sinb in s katero se je Sin zaupno in ljubeznivo oklepa. Istočasno ja na podobi čudovito prikazana Marijina dobrotna naklonje■ nost do častilcev, h katerim je obrnjena. Razumljivo je, da ta ljuvbezniva Mati zbuja toliko zaupanja, da ga Bog plačuje Z iskrenimi uslišanji.
r......1..............
NAMEN
APOSTOLATA MOLITVE ZA MAJ
|
II,
Splošni: Da bi se utrdile vezi edinosti in sodelovanja med laiki in duhovniki, med duhovniki in škofi ter škofi in papežem.
Misijonski: Da bi ljudske pobožnosti v Marijinih svetiščih pospeševale tudi misijonarsko gorečnost.
Slovenski: Da bi brezposelni dobili primerno delo ter da bi bilo vsako delo primerno cenjeno in plačano.
...................................... j
Marija, pomagaj nam ti na naši romarski poti, da bomo do cilja prišli, Odrešeniku naproti, Marija, pomagaj nam ti.
V občestvu s sveto božjo Materjo
V molitvi nas Sveti Duh zsdinja z osebo edinorojene-9a Sina v njegovi poveličani človeški naravi. Po njej in v "Jej je naša si novska molitev v Cerkvi povezana z Jezusovo Materjo.
Od privolitve, ki jo je v veri °ala ob oznanjenju in jo je “rezomahovanjaohranilapod Kr'zem, se Marijino materinst-v° naprej in naprej razprostira na brate in sestre njenega ^'na, „ki še potujejo in so v neyarno^i in stiskah“. Jezus, ®dini srednik, je pot naše mo-ltve; Marija, njegova Mati in naša Mati, ga docela prese-?a: Marija „kaže pot“ (hodog-. Itr'a), po ikonografskem fočilu na Vzhodu in Zahodu "Znamenje“ za to pot.
Na podlagi tega posebne-da Marijinega sodelovanja z 6|ovanjem Svetega Duha so h ® .Ve razvile molitev k sveti t ..1 Materi, ko so jo osredo-"6 na Kristusovo osebo, ki razodeva v svojih skrivnos-
tih. V neštetih himnah in anti-fonah, ki izražajo to molitev, se navadno izmenjava dvoje gibanj: prvo „poveličuje" Gospodazaradi „velikih reči“, ki jih je storil za svojo ponižno deklo in po njej za vse ljudi; drugo izroča Jezusovi Materi prošnje in hvalnice božjih otrok, kajti ona zdaj pozna človeško naravo, s katero se je v njej poročil Božji Sin.
To dvojno gibanje molitve k Mariji je našlo prednostni izraz v molitvi „Zdrava, Marija“:
„Zdrava, Marija (veseli se, Marija).“ Pozdrav angela Gabrijela začenja molitev zdravamarija. Bog sam pozdravlja Marijo po posredovanju svojega angela. Naša molitev si drzne povzeti pozdrav Mariji s pogledom, s katerim seje Bog ozrl na svojo ponižno deklo, in se radovati veselja, katero Bog najde v njej.
„Milosti polna, Gospodje s teboj." Obe besedi angelo-
vega pozdrava druga drugo pojasnjujeta. Marija je polna milosti, ker je z njo Gospod. Milost, s katero j e napolnjena, je navzočnost njega, ki je vir vsake milosti. „Veseli se ...jeruzalemska hči... Gospod je... v tvoji sredi" (Sof 3, 14. 17a). Marija, v katero prihaja
prebivat Gospod sam, je poosebljena sionska hči, skrinja zaveze, kraj, kjer prebiva Gospodova slava: Marija je „prebivališče Boga med ljudmi! (Raz 21,3).
„Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus." Po angelovem pozdravu naredimo za svojega Elizabetin pozdrav. Elizabeta, „napolnjena s Svetim Duhom“ (Lk 1,41), je prva žena v dolgi vrsti rodov, ki blagrujejo Marijo: „Blagorji, ki je verovala...“ (Lk 1, 45); Marijaje,,blagoslovljena med vsemi ženami“;kerje verovala v spolnitev Gospodove besede. Abraham je po svoji veri postal blagoslov za „vse rodove na zemlji“ (1 Mz 12, 3). Po svoji veri je Marija postala mati verujočih, zaradi katere vsi narodi na zemlji prejemajo njega, ki je sam v sebi blagoslov Boga samega; „Jezusa, blagoslovljeni sad tvojega telesa."
KAJ PA
ORGLE?
EDO ŠKULJ
V| bogoslužju imajo orgle trojno
Vsto 'm0rejosarnostof'no nas,0Pati (Pri jil0 pu> med pripravo darov, med obha-žbor 'n °b sklepu) ali spremljati tako va |°^sko kot ljudsko petje. Spremlja-2aJ dskega petja ni tako preprosta pred Va- kot bi si nepoučen človek liko -? avl.ial- Od organista zahteva ve-
z. n P n i a	. s w	•
Zahtl, Pe9'stracija. Dobra spremljava Pr'evm!l x0bro re9istracijo. Žal naše čeVQij ?:'cne orgle imajo vse preveč 8-spre Ip registrov, ki niso primerne za tisto & .briškega petja, ker igrajo Pa je trgu' kl i° ljudstvo poje. Poudariti Petja. k a°be legi obsega preprostega ase 2 dobro in izrazito pedal no
Prakt> — ne samo teoretičnega m litprg' ne9a glasbenega, temveč tudi 'zkuš ne9aznania—kakortudi mnogo
igro in diskantni del z jasnimi (ni rečeno močnimi) alikvoti. Če le ni premočan, mora biti vedno odprt 2-čeveljski register. Če pa je na voljo kaka nežna miks-tura ali cimbel, toliko boljše.
2.	Intonacija. Ima trojen namen: napove pesem, napove višino tona in napove hitrost izvajanja. Zato mora biti ta intonacija jasna. Najbolje je, daorga-nist zaigra prvi stavek, nato odstavi in potem začno vsi hkrati — organist in ljudstvo. Za tako napoved so primerne predvsem tiste pesmi, pri katerih drugi začne z isto melodijo kot prvi stavek (npr. Jezus naš je vstal od mrtvih). Vsekakor pa nimajo nobenega smisla razne cenene pasaže, ki same ničesar ne povedo, ljudstvo pa le zbegajo. Idealna intonacija je dober štiriglasen fug ato, ki pa ga bo zmogel le izkušen in teoretično podučen organist.
3.	Spremljava. Bolj kot spremljati morajo orgle voditi ljudsko petje. Organist mora biti vedno za četrt ali pol dobe pred ljudskim petjem. Tako se petje ne bo zavleklo, kar je velika nevarnost. Jakost spremljave mora biti takšna, da organist razločno sliši petje in besedilo. Če bo organist močneje igral, bo šel po svoje in bo petje zadušil; prepotiho spremljanje pa ne pride do izraza.
misli
K MAŠNIM BERILOM 02511
5. velikonočna nedelja
1. maja
Pavel razloži apostolom, kako je na poti videl Gospoda
Berilo iz Apostolskih del (Apd 9, 26-31)
S spreobrnjenci je križ. Kaj rad se prikrade sum v njihovo dobronamernost in neoporečnost. Toda Pavel si ni belil glave s tem nerazumevanjem s strani učencev. Imel je veliko pomembnejše delo: oznanjati Kristusa, ki je iz preš njega preganjalca Savla naredil svojega vnetega oznanjevalca Pavla. Za pripravljanje poti v skupnost učencev in za uvajanje v delo bo poskrbel Barnaba.
Jezusova zapoved je, da verujemo in da se ljubimo
Berilo iz p n/ega pisma apostola Janeza (1 Jn 3, 18-24)
Resnična ljubezen se razodeva po delih. Ljubezen, katero Jezus želi, dajo izkazujemo ljudem, ni neko medlo čustvo, ampak od nas zahteva, da se brez obotavljanja zavzemamo za pravičnost in resnico. Toši velja zapomniti, kajti tudi kristjani bolehamo za neučinkovitostjo na tem področju.
Kdor ostane v meni In Jaz v njem, ta rodi obilo sadu
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,
1-8)
„Jaz sem trta, vi mladike!" — v preprosti primerjavi je nakazana življenjska povezava med Jezusom in učenci. Toda vse je odvisno od našega,.vztrajanja" na tej trti. Vsaka naša prekinitev z Jezusom-trto je življenjsko nevaren poseg, ki onemogoči pretok božjega življenja in darov v naše življenje in nas postavi na stranski tir, kjer nismo vredni prebite pare. Preglejmo stopnjo naše priraščenosti na Kristusa. Mogoče da se potem ne bomo čudili našim pičlim sadovom.
6. velikonočna nedelja
8. maja
Tudi na pogane se je razlila milost Svetega Duha
Berilo iz Apostolskih del (Apd 10, 25-26. 34-35. 44-48)
Sprejeti krščansko vero ali biti kristjan—to ni zgolj vprašanje osebne odločitve ali sprejetja s strani Cerkve, ampak je v prvi vrsti zastonjski dar Boga, ki „ne gleda na osebo“. Bog ne izbira zgolj neki narod ali določen sloj ljudi, ampak med vsemi (Judi in pogani) tiste, ki se ga bojijo in ravnajo pravično (prim. Apd 10,35).
Cerkev samo potrdi in sprejme tiste, katere je že prej izbral Sveti Duh; in zelo se mora paziti, da mu ne postavlja ovir.
Bog je ljubezen
Berilo iz Prvega pisma apostola Janeza (1 Jn 4, 7-10)
Že četrto n edeljo zapored nam Janez daje poduk o pristni krščanski ljubezni. Njen izvir je v Bogu, ker Bog je ljubezen. Zato tudi vsakdo, ki ljubi, izhaja iz Boga in Boga pozna. Janez nam v nekej stavkih nariše krogotok ljubezni, Začne se pri Bogu, ta jo preko Sina posreduje nam, mi jo izkazujemo bližnjim in preko njih Bogu.
Ljubezen je popolna takrat, ko je ta krogotok sklenjen. Vsaka prekinitev ima za posledico zgolj karikaturo ljubezni.
Kdor zares ljubi, življenje da za svoje prijatelje
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,9-17)
„Ostanite v moji ljubezni!" Evangelij na današnjo nedeljo, ki je zadnja pred vnebohodom, zveni kot oporoka. Te besede naj ostanejo v srcih vernikov posebej žive takrat, ko Jezus ne bo med njimi telesno navzoč. Te poslovilne besede pa so hkrati trdno zagovotilo Jezusove navzočnosti v vseh tistih, ki tudi sami izvršujejo

Gospodov vnebohod
Nobeno krščansko praznovanje ni samo spominjanje nečesa preteklega. To velja tudi za praznik Gospodovega vnebohoda. Ob spominjanju se ustvarja nov življenjski stik s Kristusom, na katerem se je tisto, česar se spominjamo, že uresničilo. Vnebohod pomeni dovršitev Kristusovega vstajenjskega poveličanja. Praznik nam živo kliče v spomin, da Usta luč, ki je zasijala v velikonočno
jutro, sveti za nas vse kot svetilnik, ki kaže varno pot v pristan. Slava, ki jo je dosegel Jezus, je tudi naša slava.
Nebesa so prostor v božjem veličastvu, namenjen tudi nam. V obhajanju svete evharistije naj bi bili vedno znova in vedno globlje pritegnjeni v območje njega, ki se je „vzdignil v nebo, da bi nas storil deležne svojega božanstva" (vnebohodni hvalospev).
ampak njemu, ki je bil „vzet v nebo“, pa vendar vedno v njej deluje in potrjuje njene besede z znamenji.
Binkošti
22. maja
Gospodov vnebohod
ZDENKA SERAJNIK
Kdaj bodo se odprle nam oči Za božje dediščine veličino, Poklicanost v njej svojo zasledimo, Posvetnosti se duša nam znebi?
Kdaj v polnost se srce razveseli, i vso presegla zemlje je širino, Povzpela nad nebesno se višino na Pištol večne slave In časti?
Kdaj nam v o k ritju zadrhti srce, °a S,N ČLOVEKOV je zakraljeval 'n naš° poveličal je naravo?
tfa/ za njegovo dozorimo slavo, vanjo nas z Očetom je pozval, 'n božje poveličamo ime? —
Posadil ga je na svojo desnico v nebesih
Berilo iz pisma aposola Pavla Efežanom (EF 1,17-23)
Razsvetljene oči srca so sposobne uvideti resnični božji načrt, ki je: v tem stvarstvu, ki je nekakšno razširjeno Kristusovo telo, zgraditi Kristusovo skrivnostno telo — Cerkev. Življenjska moč posameznih udov in celotne Cerkve pa je tisti, ki je obudil Jezusa Kristusa, ga posadil na svojo desnico v nebesih ter ga postavil za glavo Cerkvi. Ni kaj, do potankosti izdelan načrt, ki se že izvaja, in tu je prostora tudi za nas.
Vsi šo napolnjeni s Svetim Duhom začeli govoriti
Berilo iz Apostolskih del (Apd 2,1-11) „Vsi so bili napolnjeni s svetim Duhom" (v. 4). Sveti Duh, ki prevzame srca učencev, se izkaže kot silni veter in žareči ogenj, ki preplašene učence vznemiri in ogreje, tako da postanejo goreči oznanjevalci velikih božjih del. In začuda: ljudje različnih jezikov in narodnosti so razumeli to oznanilo, saj isti Duh, ki je učence spodbujal k oznanjevanju, je drugim odprl srca za sprejem tega oznanila. Sveti Duh, ki je „Bog na delu“, resnično nikoli ne miruje.
nak°V-ed 'iubezn>- Polaga jih na srce svojim kot p0 eci' dar, ki jih bo spominjal in ohranjal tesno tei u*ane med seboj in z njim. Prisluhnimo torej in v,u®ovi oporoki, zapišimo si jo v srce ernimo si jo za življenjsko vodilo.
Bil je vzet v nebo in sedel na božjo desnico
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6, 15-20)
Oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! To je naloga, katero je poveril Jezus Cerkvi ob svojem odhodu ; naloga, katero bo Cerkev tudi izvrševala ves čas do drugega Jezusovega prihoda. Uspeha in učinkovitosti pa ne bo Cerkev pripisovala svoji iznajdljivosti in moči,
V enem duhu smo bili vsi krščeni v eno telo
Berilo iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 12, 3b-7,12-13) Različnost vernikov ni vir sporov in nerazumevanja, ampak je vir medsebojnega dopolnjevanja in osrečevanja. Duh pa je tisti, ki zagotavlja edinost vseh kristjanov v različnosti darov in služb. Čeprav je eden in isti Duh, ki deluje v vseh, pa ne vzpostavlja neke enoličnosti in uniformiranosti, ampak omogoča, da cvete tisoč cvetov. Tako je ta različnost pravzaprav bogastvo za skupnost, kakor so posamezni udje za telo. Zato po prebranem berilu iz srca prosimo:,,Pridi, Sveti Duh..."
Kakor me je Oče poslal, vas jaz pošljem In dajem Svetega Duha
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-23)
Sveti Duh je dar vstalega Kristusa. Učenci so po Jezusovem dahnjenju pos-
Gospodov vnebohod
V Argentini 15. maja
11)
Vpričo njih se je vzdignil eril° iz Apostolskih del (Apd 1.1
da ip Zuao,v odhod k Očetu ne pomeni, lavzrv ai ^em|ia obubožana za božjo delu» knost" Sve,i Duh, ki je „Bog na niču )■ ,.del°' katerega je Jezus ures-kraiip<f, ril d° skrajnih mej sveta. Božje Sveti r,V<h katerega je Jezus zasadil, bo deloval Uh nePr0kosljiv „vrtnar" ob-Sodeh, '.n mu omogočal rast. Njegovi Duhu 7° S0 vs'' ki so krščeni v Svetem Bog č ato n°bene zazrtosti v nebo, ker PoPriioii ' Duh že zbira take, ki bodo Ijestvg Za del° Pri širjenju božjega kra-
Binkošti
Beseda binkošti izvira iz grške besede „pentekoste“, to je „petdeset", namreč petdeseti dan po veliki noči. Binkošlni praznik zaključuje petdesetdnevno praznovanje Kristusovega vstajenjskega slavja. Kristus je poveličan na Očetovi desnici. K poveličanemu življenju pri Očetu kliče tudi nas, zato nam podarja Svetega Duha, s katerim nas že sedaj napravlja deležne notranjega življenja troedinega Boga.
Kristus se je z vnebohodom od svojih učencev telesno oddaljil, vendar ji m je za goto vil, da bo z njimi,, vse dni do dovršitve sveta" (Mt 28, 20). Kristusova otipljiva, človeška nav-
zočnost je prenehala, nadomestila pa jo je bogatejša navzočnost na duhovni, zakramentalni ravni. Ta se uresničuje po Svetem Duhu, ki je oživljajoči Duh poveličanega Kristusa.
Delovanje Svetega Duha se je posebno pokazalo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni z njegovimi darovi in so začeli pogumno oznanjati resnico o Jezusu Kristusu in njegov nauk. Vsa prenova Cerkve je delo Svetega Duha, zato se Cerkev v vseh časih prenavlja toliko, kolikor je poslušna Svetemu Duhu. Seveda pa se prenova Cerkve začne pri vsakem njenem članu.
Binkošti
ZDENKA SERAJNIK
O SVETI DUH, neskončnost polnosti, oživljaš, vodiš, napolnjuješ svet, ki v tvoje je načrte ves zajet: LJUBEZEN — zarisuješ nam poti.
Darovi tvoji — Ogenj, ki žari in razumljiv v različnosti besed odpira v božje bistvo nam pogled, svetäl razliva se na vse strani.
Prinašaš MIR, ki svet ga ne pozna, saj vse preveč smo zapleteni v greh, ki srečo nam razjeda in življenje.
Naj tvoje odpuščenje reši zla nam duše v naših razrvanih dneh in dvigne, presvetli nas v —
posvečenje!
tali nova stvar in poslani, da vzpostavijo nova razmerja med Bogom in ljudmi, katerim v Jezusovem imenu odpuščajo greh. To spominja na dahnjenje ob stvarjenju prvegačloveka. Sveti Duh je pač tisti, kije navzoč povsod tam, kjer se poraja nekaj novega, predvsem tam, kjer se izvršuje prehod iz starega v novo življenje, iz stanja greha v življenje božjih otrok.
Gospod je edini Bog v nebesih in na zemlji
Sveta Trojica
29. maja
r
Na Sveto Trojico, Očeta, Sina in Svetega Duha, vedno naslavljamo našo molitev in njej se tudi zahvaljujemo. Ne gre za neko oddaljeno in megleno skrivnost, ampak za živo resničnost, ki nam je blizu, čeprav za naš razum njeno bistvo ostaja skrivnost. To skrivnost nam je približal Jezus Kristus, edinorojeni božji Sin. Kristus nam je tudi poslal „Duha s._________________________
ljubezni“, ki nam daje nadnaravno življenje, podobno življenju treh božjih oseb. Skrivnost Svete Trojice presega sposobnosti našega razuma, toda po vzoru Svete Trojice smo ustvarjeni, zato imamo nekakšno njeno „izkušnjo“. Ta je sedaj skrita, tudi v trpljenju in upanju že hodimo in težimo proti „polnemu spoznanju “ Boga, ki je „ljubezen, resnica in življenje".
Berilo iz Pete Mojzesove knjige (5 Mz4, 32-34. 39-40)
„Ali je kateri Bog skušal priti, da bi si vzel narod?“ (v. 34a). Že starozavezno ljudstvo se ni moglo dovolj načuditi božji ljubezni. Prepričano je bilo, da na vsem svetu ni boga, ki bi bil enak njihovemu Bogu. Zato so tudi božje zapovedi izraz njegove skrbi za svoje ljudstvo ter izpolnjevanje le-teh je pogoj za življenje. Bogastvo božje zastonjske ljubezni pa bo „prekipelo" v Jezusu Kristusu in postalo neizčrpen vir življenja za vse ljudi in za vso večnost.
Prejeli smo Duha posinovljenja Berilo iz Pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8, 14-17)
Bog se ne zavzema za nas kot gospodar za svoje služabnike, ampak kot oče za svoje otroke. Tako imajo verujoči in krščeni odprt dostop v njegovo bogas-
tvo življenja ljubezni. Sveti Duh, katerega smo prejeli pri krstu, pa nas uvaja v to življenje Svete Trojice, v kateri prepoznamo svojega Očeta, svoj ega brata in sodediča Jezusa Kristusa ter Svetega Duha — našega nepogrešljivega „vzgojitelja“.
Jezus naroči krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt
28,16-20)
Krščeni smo v imenu Sv. T rojice. Krst opisujemo tudi kot pečat, ki je vtisnjen v našo notranjost: krščeni se mora zaveda-
ti, komu pripada in po čigavem življenju ter zgledu se mora ravnati. Sv. Trojica ni zgolj nedoumljiva skrivnost, ampak je mnogo bolj način, kako hoče Bog stopiti v stikz nami, in bogastvo življenja, katerega je krščen ec deležen. Saj po krstu Sveta Trojica prihaja k človeku in človek vstopa v Sv. Trojico. Resnično, dar brez primere!
Sveti Janez Nepomuk
16. maj
Zavetnik Češke, imenovan po rojstnem kraju Nepomuku na češkem. Starši so si ga izprosili od Boga. Zato so mu dali ime Janez kakor Zaharija in Elizabeta svojemu prav tako od Boga izprošenemu sinu. Dete je bilo šibko in je zbolelo na smrt. Spet se starši zateče-I jo k božji Materi. Dete ozdravi
DVA SVETNIKA
v maju
in se za čudo okrepi. Dvakrat od Boga darovanega namenijo starši svojega edinca iz hvaležnosti za božjo službo. In res, Janez postane duhovnik in kanonik pri stolni cerki sv. Vida v Pragi. Takratni praški energični in pobožni škof Jan Jenštejn ga je leta 1389 izbral za generalnega vikarja, kar je bilo znamenje, da ga postavlja tudi v javnosti kot svojega namestnika in prvo zaupno osebo.
Ta čas je hotel češki kralj Vaclav IV. spraviti Cerkev na Češkem pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Jana (Nepomuk in Jenštejn) pa tega nista dopustila. Kralj je hotel zmanjšati obseg praške nadškofije s tem, da bi za svojega privrženca Krälika ustanovil novo škofijo v Kladrubih,
kjerje bila bogata benediktinska opatija. Po opatovi smrti je kralj menihom prepovedal voliti opata, toda menihi ga niso ubogali, temveč so izvolili novega opata in prosili nadškofa, naj ga potrdi. V nadškofovi odsotnosti je to storil generalni vikar Janez Nepomuk—seveda po nadškofovih navodilih.
S tem si je nakopal kraljevo jezo. Ker se nadškof na kraljevo zahtevo po nasvetu Janeza Nepomuka ni hotel vrniti v Prago, je dal kralj zapreti Janeza in več kanonikov. Za glavnega upornika je kraljevo sodišče spoznalo Janeza Nepomuka. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. O teh dogodkih je napisal natančno poročilo in ga predal papežu Bonifaciju IX. nadškof Jenštejn sam.
Po kraljevi smrti (1419) so začeli dodajati temu resnične-mu poročilu nove podrobnosti, med njimi tudi to, da je bil Janez Nepomuk kraljičin spovednik in da ni hotel kralju izdati njenih grehov. Novi spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti. Nastalo je nešteto slik in likov, ki ga že od leta 1602 predstavljajo z znamenji mučeništva, s križem v roki in Z roko na ustnicah.
Sveti Gregor VII-
25. maj
Morda za apostolom Pf' trom največji med papeži. Bilj® sin cesarja. Ime mu je bilo Hildebrand. S pomočjo nekega duhovnika se je šel v Rim šolat in je postal duhovnik. Papež Gregor VI. je spoznal njegove velike zmožnosti in si gaje vzel za dvornega kaplana. Popap6' ževi smrti se je Hildebrand u-maknil v samostan, ker so ga
WILHELM HÜNERMANN
VRNITEV K OČETU
'pk yTesec ijar je šel h kraju. Binkoštni Prazni k je bil pred vrati. Apostoli so po Gospodovem naročilu še enkrat Potovali v Jeruzalem. Pred očmi svetega aiesta naj bi se zgodilo še zadnje veliko oojanje Gospodovega življenja.
Z Janezom je prišla tudi Jezusova i ati - Ni se vrnila v Nazaret, ostala je kar pri Janezu v revni ribiški kolibi v Kafarnaumu. štirideseti dan po veliki noči so se apostoli sPQt zbrali in sicer na zajtrku v dvorani zadnje večerje. Jezus je še enkrat prišel k nl'm kot gost. Z njimi je jedel kruh in jim nato govoril:
»To so besede, ki sem vamjihpove-al, ko sem bil še pri vas. Treba je, da se zpolni vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.“
. Tako kakor emavška učenca, je sedaj apostole spomnil na stare prerokbe.
Nadaljeval je:
»Tako je pisano: Kristus bo trpel in ,retji dan vstal od mrtvih, in v njegovem enu se bo začelo v Jeruzalemu ozna-lati vsem narodom spreobrnjenje, da ,° dosegli odpuščanje grehov. Vi ® Pdče teh reči. In glejte, poslal bom Vas obljubo svojega Očeta; vi pa anite v mestu, dokler ne prejmete m°či od zgoraj!“
Ostali so in odšli po isti poti, ki so jo Se ri°dili v tisti najstrašnejši noči. Vzpeli so v aa Oljsko goro, vendar se niso ustavili pr ^ Oetsemani, ampak so odšli naprej obr'-|- aniji. Na vrtu je Jezus obstal, l^u ni ^ še enkrat z dolgim pogledom objel GIph i -n ^■apoene zidove Svetega mesta. da aNe In molčal. Apostolom se je zdelo, ne 6 |.° zdaj zgodilo nekaj velikega, nekaj aslišanega, čudež nad čudeži, mu i t*6r se 16 prer'l v ospredje. Glas se 1° tresel od razburjenja, ko je vprašal: »Gospod, ali boš v tem času obno-
vil izraelsko kraljestvo?“
Jezus ga je žalostno pogledal. Ga Peter še vedno ne razume? Da, kraljestvo bo prišlo! Toda ne bo se imenovalo Izrael! Bog si je izbral vsa ljudstva sveta. Ko pa bo prišel Sveti Duh, učitelj Resnice, tedaj bodo padle še zadnje sence z njihovih oči; razumeli ga bodo in se kot njegovi oznanjevalci razkropili po cestah vsega sveta.
Spet jih je nagovoril. Njegov glas je močno zadonel v svetle višave:
NI vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki Jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta!“ Besede so slovesno odzvanjale po pobočju Oljske gore. Obraz mu je zasijal v čudoviti svetlobi. Žarki nadnaravne luči so lili iz njegovih ran na rokah, nogah in prsih. Sedaj je zažarelo tudi njegovo oblačilo. Da, tako kakor takrat, ko se je spremenil na gori Tabori
S sinje modrega neba se je spustil srebrn oblak in obstal pri njegovih nogah. Prav takšen je nekoč obdajal največjo svetinjo njihovih prednikov — skrinjo za-
veze.
V njegovi bleščavi se je začel dvigati. Še enkrat je dvignil roko, blagoslovil enajsterico in svojo mater, ki je stala ob njegovem najdražjem učencu, nato se je dvignil više in više v večne višave, od koder je nekoč prišel, da bi odrešil svet.
Ko so še vedno negibno stali in strmeli v nebo, sta pri njih z rahlim šumom obstala nebeška glasnika, dva angela v svetlih oblačilih, kot da so tkana iz sončnih žarkov, sta jih nagovorila:
„Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga
videli iti v nebo!“
Veselja in žalosti so bila polna njihova srca, ko so se vračali na Sion. Videli so Gospoda v njegovi slavi! Odšel je k Očetu, v večne višave, v neminljivo kraljestvo luči, v slavo božjega Sina! Sami pa so ostali tu, na mračni zemlji, da bodo zanj pričali! Ah, ubogi, nemočni ljudje so! Kako naj uresničijo svoje poslanstvo?
„Maran atha!“ so v svojih srcih hrepeneče vzdihnili.
„Gospod, pridi kmalu!"
Marija, Gospodova Mati, je kottolažni-ca ostala med njimi. Skupaj z njo so v molitvi dvigali roke in prosili za moč z višav, ki jim jo je bil Gospod obljubil.
„Pridi, Sveti Duh! Daj nam svojo luč in ogenj! Pridi z ognjenim viharjem svoje ljubezni! Pridi v naša srca! Strah in malodušje v njih sežgi! V svoji luči nam daj spoznati Resnico! Daj, da bomo oznanjevalci tvoje slave! Amen!
Nekaj desetletij kasneje je pisal Janez poročilo o Gospodovem čudežnem življenju. Mogočno se začenja njegov evangelij. Postavlja besedo na besedo, kakor da bi silne kamnite kvadre zlagal za novo tempeljsko stavbo. Ni pisal s peresom, z žarečim dletom je klesal, za vsa tisočletja pričevanja večne Besede, veselo oznanilo Življenja in slave:
„V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog! (...) V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. (...) V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala pravico, da so postali božji otroci. (...) In Beseda je človek postala in se naselila med nami. Videli smo njeno slavo, slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin, poln milosti in resnice!“ (...)
kvi^p0.^3'?5*06 razmere v Cer-
kvi p Ublne razmere v Cer-Vzelu!!Pe-ž Leon lx- ga je spet smni !VO,os'u2bo. Po Leonovi Zahtevaina v Rimu soglasno toda a"La°nu za naslednika, °dkloni| 6brand ie <0 odločno
sla| Papež Viktor II. je pobi tam„ bra"da v Francijo, da novo , ada|j°val cerkveno ob-PaPežom°/e bil začel že Pod naslodmk 6.e«nom- Viktorjev slal poittih6fan,IX' 9° i° P°-Prod	Potih v Nemčijo.
Smeio „ 0 ie naročil, da ne
Peža, dnu! Voliti novega pa-vrn6 pn ,l?r se Hildebrand ne ■ 0 Hildebrandovem vpli-
vu pa so izvolili Štefanu za naslednika Nikolaja II. Po smrti Aleksandra pa so 1.1073 izvolili za papeža Hildebranda, čeprav se je branil. Nadel si je
ime Gregor VII.
Dve hudi rani sta takrat boleli Cerkev: simonija in in-vestitura. Škofje in župniki niso dobivali služb od Cerkve, marveč so si to pravico lasti tli kralji in knezi (investitura). Ti so večkrat te službe prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav niso bili vredni (simonija). Tako se je kar kupčevalo in barantalo s svetimi službami. Zoper to dvojno zlo seje bojeval Gregor VII. ves čas svojega papeže-vanja z nemškim kraljem Henrikom IV. Kralj se je spočetka sicer vdal, pozneje pa se je spet premislil; pa spet se je
spokoril — vsaj na videz, slednjič pa je na zunaj le zmagal proti Gregorju. Papež je moral v izgnanstvo in je tam umrl. Njegove zadnje besede so bile: „Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu." To se je zgodilo 25. maja 1085.
Njegova premočrtnost mu je pridobila simpatijo krščanskega sveta, tako da je zmagoviti Henrik IV. kmalu doživljal poraz za porazom. Njegov naslednik HenrikV.je letal 122 v vvormškem konkordatu moral priznati vse bistvene točke iz programa Gregorja VII.
ALOJZ REBULA
Zunanja in notranja Cerkev
Ločevanje med zunanjo (hierarhija, obredje, cerkvene strukture) in notranjo (lastno doživljanje krščanstva) Cerkvijo je tipično za intelektualca z močnim verskim nabojem: a za intelektualca, bi rekel „napredni" teolog De Lubac, ki „se sramuje ponižanega obraza Kristusove neveste".
Ponižani obraz Cerkve...
Če bi hoteli iti iskat to ponižanost čim dlje vzgodo-vino, bi jo lahko našli na primer že na Oljski gori, ko sojo ob Kristusovem prijetju vsi apostoli — torej vsa prva hierarhija , klavrno popihali. Če pa bi jo hoteli poiskati čim bliže, bi se lahko danes ozrli po obnašanju kakšnega ameriškega škofa, po ravnanju kakšnega slovenskega župnika, ki je prespal komunizem, kakšnega kaplana, ki bi najraje ves dan begal z avtom...
Ponižani obraz Cerkve
—to je pač njena človeškost z vsem, kar ta beseda vsebuje tudi negativnega: recimo ambicioznost, gospodo-valnost, nevoščljivost (invi-dia clericalis...), nezmernosti, nezvestobe celibatu...
Da ne govorimo o zunanji „karoseriji" Cerkve, o Vatikanu, od renesančnih vojn tja do ravnanja z nadškodom Sedejem...
„Čiste" Cerkve, kakor jo je med nami sanjal Kocbek, seveda nikoli ni bilo, tudi pred cesarjem Konstantinom ne (koliko odpadlih — imenovali sojih lapsi—posebno med zadnjimi preganjanji...), kakor je pri nas ni bilo niti pod komunizmom (odpadi duhovnikov, kakšna servilna škofovska izjava, nekatera služenja Udbi...). Takšne „čiste" Cerkve tudi nikdar in nikoli ne bo. Tretje tisočletje, kolikor je seveda še usojeno našemu planetu, bo v Cerkvi gotovo rodilo svetnike, a
morda tudi kakšnega pustega papeža, kakšne neokusno desničarske ali levičarske škofe, kakšne nekulturne duhovnike, da o katoliških laikih, začenši s politiki, niti ne govorimo...
Vdati sev človeško določenost Cerkve je na eni strani imperativ, ki ti ga navdihuje najpreprostejši realizem, na drugi pa je v tem ponižnost, s katero sprejemaš neki zemeljski red, ki ga je prvi sprejel Kristus sam.
Ja, Kristus. Sicer ne bi med učence sprejel tudi nastopače in častihlepnežev, pa tudi kakšnega tatu.
Za izobraženca, zagnanega v utopičnost (pravi izobraženec sicer to mora biti...), je to prav posebno ponižanje. A kdove, če ni v tem ponižanju tudi cena njegove vere.
Če se ustavimo na Slovenskem, lahko rečemo, da bo intelektualca „zunanja"
Cerkev prav tako zmeraj razočarala, kakor ga bo razočaralo „zunanje" slovenstvo. A čeprav ga bo slovenstvo še tako razočaralo (s primitivnostjo, provincializmom, togostjo), ga bo vendar sprejel z vso njegovo zunanjo strukturo, od njegovih gozdov do njegovih kulturnih hramov, od njegovega kakršnegakoli parlamenta do njegovega kakršnegakoli predsednika. Sprejel ga bo, ker je zunaj tega slovenstva, kakršnokoli že naj bo, brezdomovinec. Ker mu to slovenstvo daje neko bivanjsko streho sredi izgubljenosti sveta.
Ni mogoče reči istega glede Cerkve? Ob krstnem kamnu te je uvedla v svoje milostno državljanstvo, skozi življenje te spremlja s svojimi zakramenti, ona bo blagoslovila tvoj grob in ti obljubila vstajenje —jo boš, to materinsko Cerkev, imel za „zunanjo", ker se recimo ne ravna po nekaterih tvojih predstavah glede kulture, gospodarstva ali politike?
Posebno danes ti Cerkev daje edino možno streho sredi absurda sveta.
Odločiti se za „notranjo Cerkev" je odločati se za udoben solipsizem. A ker je udoben, ne more biti plodovit. Kar vnese pozitivnega s svojo kritiko „od zunaj", p° mojem ne odtehta tega, kar prinese negativnega s svojim razkrajanjem. Sicer pa imamo glede odnosa do |
Cerkve znamenita pričevanja iz prve katakombske Cerkve, od Ignacija Antiohijskega do Ciprijana. Odločati se za „samotno jezdenje" p°; meni kretnjo proti eni njen' bistvenih označenosti, prot' njeni občestvenosti. Cerkev — po grško ekklesia, to j0 , zbor— ima svoj smisel prav v tem, da združuje v bratsko skupnost, ne da razdvaja v bolj ali manj nastopaške solipsizma.
Saj nam je Kocbekov0 lekcija koristila, ali ne?
Cerkev sv. Ane nad Tržičem. Nema priča majskih dni leta 1945. Foto: Lojze REZELJ
Pogovor
z Rudolfom Smersujem
(2)
n . obema vojanam jc živelo zu-.1 Jugoslavije veliko Slovencev. Ali imela stranka kake stike z rojaki na •morskem in Koroškem?
ie v- l|'^’80 bili, a kolikor mi je znano, Han'1^CVal ^r' *^oro^cc osebno. Tal nik m-Cr’ -!c bil njegov in strankin zat Kradli goriškihSlovenccv dr. Jan Avst- ^Cr 80 b’lc razmere v Italiji nev ■njl Za ^l°vcncc neprijazne invečk •'avni^N/i S° bi** sl’bi vedno na osel dom‘ u ^ voJno pa sc je s pomoi struki ranSlVa okrepila tudi politič Mari VrU ^aš zast0Pnik v Trstu jcbil 'T c,anc na tudi in-/ «em hndil rprtni
mel stike z ljudmi, kotna primer delavŠorlijem 'n drugimi javnimi jania C\/ ^ 80 vz-držali fašistična pregan-J ' cm' da jc tudi vaš oče, ki je bil času pri->alclj dr. Kralja, odšel v tem nicm,?3 strankino željo vsaj enkrat k
mu na razgovor v Gorico.
ima'vCd.oscbnostmi medvojne dobe p°znali? Clt poscbn° vl°go. Ali ste ga
umrla sestra na svojem maturitetnem potovanju z razredom po Srbiji. Vrnil sem se v Ljubljano in potoval vso pot z Edvardom Kocbekom. Govorila sva, a se ne spomnim vsebine pogovorov. Na mene takratni napravil posebnega vtisa. Kasneje sem sledil njegovim spisom in kmalu opazil, da gre v levičarsko smer.
Omenili ste levičarsko smer. Kaj bi rekli glede usmerjenosti SLS v času med obema vojnama. Ali ni bila kot izrazito socialno čuteča stranka tudi ona rahlo levo usmerjena? Seveda jc imela tudi močan slovenski, narodni poudarek. Kam bi jo dali na slovenskem političnem spektru?
Takrat izraz levičarstvo in desničarstvo ni bil uporabljen tako kot danes. Tudi danes to izražanjem točno. Res je bila SLS vedno socialno in slovensko usmerjena, je pa odločno zavračala socializem in nacizem.
Znano je socialno delo, ki ga jc opravil dr. Krek v okviru SLS. Njegovo zadružniško delovanje jc pustilo trajne in pozitivne sadove. Sind ikalno delo pa ni imelo takih posledic. Jugoslovanska strokovna zveza jc kmalu po njegovi smrti zavozila v socialistično smer. Zakqj?
Janez Evangelist Krek je umrl, prodno je vzgojil generacijo načelno jasnih sindikalistov. Kmalu so Jugoslovansko strokovno zvezo infiltrirali levičarji in Krekova zapuščina jc bila na tem polju za katoličane izgubljena. Treba jc bilo ustanoviti novo sindikalno organizacijo. To je bila Slovenska delavska zveza, katero jc vodil in usmerjal župnik Križman, med vodilnimi člani pa sta bila, na primer, Maks Jan in Jože Jonke. Ta sindikalna organizacija je bila katoliško in slovensko usmerjena. Njeno delo je prekinila vojna in uničila revolucija.
irrici ■/ 03 8cm 8a’ a samo enkrat ser nanek(-1Jlni <ja*'i8' osebni stik. To jc bil käIrior 01 Počitniškem tednu v Dalmacij ŠtudentiC pr’šel tudi Kocbek in nair scir, d navdušeno govoril. Tiste dr D(j ' brzojav, da mi je za tifusor
Gospod Smersu, kot zadnjega predsednika Slovenskega narodnega odbora bi vas prosil za nekaj kritičnih pogledov na našo bližnjo preteklost in sedanjost?
Kot ste tudi sami gotovo slišali, danes marsikdo očita, da je SNO
prenehal s svojim delovanjem. Ni redko, da trde to ljudje, ki v teku desetletij niso imeli posebnega razumevanja za delo in poslanstvo najvišjega političnega demokratičnega predstavništva v slovenskem zdomstvu. Zdaj, ko je preteklo že precej časa od omenjene, ne lahke odločitve, kako gledate na primernost razpustitve SNO?
Še vedno sem tega mnenja, daje bil razpust našega Slovenskega narodnega odbora v danih razmerah pravilen. Demokracija je odprla možnosti političnemu delovanju v Sloveniji. S tem bi postalo delo SNO omejeno na zdomsko problematiko, kar pani bil njegov namen. Tudi to je treba reševati zdaj, kolikor mogoče, v skladu s slovensko državo. Mislil sem in še mislim, da jc naša skupna odločitev o razpustu tega pomembnega in skoraj pol stoletja potrebnega političnega vodstvabilapravilna. Njegov namen jc bil ohranjati kontinuiteto demokratičnih političnih ustanov v tistem delu slovenskega občestva, kamor totalitarna oblast ni segla, zastopati slovenske interese v svetu med svobodnimi narodi, ohranjati pravilen prikaz naše bližnje preteklosti, katero je komunistična obl ast prikrila z lažjo. Lahko rečemo, da del slovenskega naroda ni nikdar sprejel niti priznal komunistične oblasti. Jo bodo novi rodovi znali bolje ceniti kakor sedanji. Ko je SNO dočakal, da je v samostojni slovenski državi večstrankarski sistem zamenjal totalitarnega, smo njegovi člani soglasno ugotovili, daje bil namen dosežen.
Ali sc vam ne zdi, da kljub omenjenim spremembam v domovini slovenska politična emigracija, to jc emigracija nekdanjih političnih beguncev in njih potomcev, še vedno obstaja in da bo do neke mere vedno obstajala? Jc pač ena od posledic komunistične revolucije. Kaj bi rekli, jc zdaj naloga ljudi, ki sestavljajo naše zdomstvo?
Mislim, da moramo tista načela, tiste vrednote, ki smo jih vedno zagovarjali in branili, to je slovenstvo in krščanstvo, držali, razvijati in živeti tako doma kot v inozemstvu, vendar na drug način kakor doslej.
Ali jc v novih razmerah politična organiziranost zdomstvaše vednopri-merna?
Politična organiziranostjo potrebna. Ljudjcimajosvojcpolitičnoprepričanje, |
ki jih druži. To je zdaj dolžnost strank. Treba je podpreti tiste, ki so nam z ozirom na prej omenjene vrednote najbližje.
Že pred vojno in nato v emigraciji je imela največ somišljenikov Slovenska ljudska stranka. Koso sc ustanovili na podlagi istih načel v Sloveniji Krščanski demokrati, sc je stoletna SLS, po daljših razgovorih, z njimi združila. To odločitev strankinega zbora zaupnikov ste podprli vi. Kako gledate nanjo zdaj?
To se mi je zdelo takrat čisto normalno, saj je bila SKD stranka, ki je temeljila na istih principih, čeprav so imeli nekateri njeni člani na našo polpreteklost različne in z nami neskladne poglede. Združitev je bila nekaj naravnega, saj smo sc tudi mi sami predstavljali svetu kot krščansko demokratsko usmerjena stranka. Mislim, da je bila odločitev pravilna. Naše naloge pa s tem seveda ni konec.
Oba veva, da stvari v Sloveniji ne potekaj o tako kakor bi si želeli. Popra v-Ijanje krivic se lotevajo počasi in nc-zavzeto, zgodovinska resnica ni cenjena, neodgovornost za medvojne in povojne zločine, ki sojih zakrivili komunisti, je vsakemu poštenemu človeku nerazumljiva, pravna država je nedosežen pojem. Vse to zakriva mnoge pozitivne dosežke zadnjih let
in povzroča med nami precej malodušja. Ksy bi ob tem rekli našim rojakom?
Prepričan sem, da je treba veliko potrpljenja. Ne smemo misliti, da morejo biti krivice poravnane čez noč, da bo vsa nesreča komunistične revolucije in polstoletnega vladanja partije kar izginila ter se bo vse hitro popravilo. To ni mogoče. Veliko bo še nerazumevanja. Posledice komunističnega režima so globoke in dolgotrajne. Pomagati moramo razvozlanju teh vprašanj. Mislim, da je treba vztrajati in se ne umikati javnemu delu. Tudi delu v stranki. Prav nasprotno. Tudi to težo moramo prevzeti nase. Vztrajali smo petdeset let in moramo še naprej, a kot rečeno na način, ki bo sedanjim razmeram primeren.
Ali imate zdaj, gospod Smersu, ob pogledu na zgodovinsko obdobje, kije tako važno za narodno in tudi našo osebno usodo, kako kritično pripombo. Kaj je bilo prav in kaj napak v naših odločitvah. To so verjetno predvsem vprašanja medvojnega odnosa do okupatorja pa do komunistične revolucije in kasnejšega razmerja do totalitarnega režima v Sloveniji? V čem bi sc odločali enako in v čem drugače?
Spričo moči, ki so jo imeli Nemci in Italijani, bi bil vsak drug pristop za narod naravnost samomorilen. Tokomunistom
Voditeljice slovenskih šol v Argentini na obisku pri škofu Metodu Pirihu v Kopru.
ni bilo mar. Nas pa je skrbelo preživetje slovenskega naroda. Mislim, da je bila naša odločitev nesodelovanja in neizzi-vanja okupatorja pravilna. Enako tudi odnos do komunistov. Mi nismo iskali z njimi konflikte. Česta drugod na Zahodu obstajali vzporedni dve ilegali, demokratična in komunistična, zakaj to ni bilo mogoče pri nas? Komunisti so zavestno pričeli revolucijo s pobijanjem naših ljudi. Če bi se jim takrat podredili, kot so predlagali na primer krščanski socialisti, bi narod trpel še hujše posledice, čeprav morda na drug način. Partija je s svojimi zločini med narodom pokazala, da hoče vladati s terorjem in totalitarno. Samoobramba je bila vprašanje življenja. Zgodovina nam daje prav, da nismo popustili pred komunizmom. Ne med revolucijo in ne po njej. Seveda pa smo delali tudi napake. Nismo bili pripravljeni na revolucijo tako kot oni, ki so jo načrtno izzvali in izrabili zanjo celo sovražno okupacijo. A naše glavne odločitve, mislim, da so bile pravilne.
Vaš odgovor me spominja na besede pisatelja Nartcja Velikonje, kije pred smrtjo vztrajal na pravilnosti svojih načelnih odločitev in dopustil možnosti napake le na področju taktike.
Tako je. Kdor se drži krščanskih načel, se kljub napakam v bistvu ne bo motil. Seveda pa zahteva to vztrajnosti. Sadovi takega zadržanja niso hitro vidni, zato pa trajajo. Slovenija potrebuje takih ljudi.
Ali bi želeli dodati kako misel novim generacijam, ki sc pričenjajo posvečati političnemu delu, v katerem imate vi že skoraj šestdesetletno izkušnjo? Upoštevati moramo, da imajo v Sloveniji vsi javni delavci iz katoliškega kroga le po nekaj let politične prakse.
Tistim, ki so našega katoliškega prepričanja, bi priporočil, naj natančno študirajo zgodovino, da bodo res dobro vedeli, kaj seje dogajalo in pred kakšnim’ alternativami so stali njihovi predniki. Potem bi jim svetoval, naj vztrajajo na versko moralnih stališčih. Te morajo poznati in se jih dosledno držati. Do ljudi je treba biti vedno pošten in odkrit. M1 smo skušali biti načelni katoličani tudi v političnem delu. To bi bilo prav tud’ zdaj. Na področju vrednot ne bi smelo bili popuščanja, taktika pa je področje pragmatizma, ki se dandanes previsok0 I ceni. V načelih ni kompromisov, kjer pa
a neka šola lahko deluje, so po-trebni: stavba in učiteljstvo; ” učenci, ki šolo obiskujejo, in starši, ki $o pripravljeni svoje otroke v t0 šolo pošiljati.
Malo si oglejmo te sestavne dele in cmnelje naših šol.
Sole in šolski prostori so vključeni v slovenske domove. V manjših do-fiovih predstavljajo glavno in večkrat e<Jinonepretrgano delovanje.
Učiteljstvo: Nekaj let po vojni in P° bivanju po taboriščih je prišlo v Argentino veliko število političnih jotgrantov, ki so se organizirali v skupnost, ki se skozi desetletja ohranja, 'o, razvija, in spreminja. To ohranjanje anteva veliko dela, kije prostovoljno, nrezPlačno in temelji na ljubezni do ^r°da, na čutu soodgovornosti za nje-
s°- se drago plačajo.

Danes imamo v Sloveniji dve de' l^^atični strani, ki izhajata k „tanskcga svetovnega nazora. En: .' -D, ki si jc prisvojila naše ime,: jcmya kontinuitete, druga pa SKD, k s. " aašim pristopom sprejela tud sv^nki,’° stoletno tradicijo. Kaj b d„;,°Va*' voditeljem teh dveh vzporC' "h strank?
dru u ic cn sam nasvet. Združitev. Ni uSr°5 Možnosti, saj ne bodo mogli sn° širiti istih načel, če niso enotni.
SVidcnjVCpa *lva*a za raz8ovor 'n na
Pogovarjal sc jc
dr. Marko Kremžar
Slovenske šole v Argentini
FRANCI MARKEŽ
Od ustanov, ki jih je slovenska politična emigracija v Argentini ustvarila kar v izobilju, sošolc gotovo največ doprinesle za ohranitev slovenstva v tujem svetu in sc lahko s ponosom pokaže na sadove dela njenih šol. Že precej let nazaj jc celo revija Borec — glasilo partizanskih veteranov — objavila presenetljivo stvarno poročilo o šolstvu, ki ga jc zasovražena emigracija ustanovila po odhodu iz domovine, začenši že na vetrinjskem polju in ki ga skozi desetletja vzdržuje po različnih deželah.
Iz postavke priznanja važnosti tega dela, bi rad podal nekaj misli o slovenskih šolah in o vzgoji slovenske mladine v Argentini. Seveda bo to le omejen pogled na tako obširno temo.
govo usodo in morda tudi na prizadevanju, da se daleč od prvotne domovine ohranja, v kolikor se dä, način življenja, ki smo ga bili vajeni pred odhodom od doma. Travmatično smo bili izpuljeni iz domače zemlje in presajeni s kepo prsti, ki se je držala korenin, pod čisto drugačno podnebje. Še srkamo sokove lastne grude, a sonce, zrak in voda, ki nam dajejo rast, so drugačni od domačih.
Od vseh ustanov so tudi šole tiste, v katerih ljudje delajo skozi najdaljšo dobo: Ni jih malo, ki neprekinjeno učijo 20,30, celo 40 let. Pri zelo redkih društvih se dogaja kaj podobnega, morda še pri kakem pevskem zboru. Ni lahko dobiti ljudi za vodilna mesta
v organizacijah, a koga se le najde, ki prevzame delo, ga včasih nepričakovano uspešno vodi, a ko izpolni svojo dobo, izpreže in se vrne v zaledje. Učitelji in učiteljice pa skozi desetletja neutrudno, teden za tednom izpolnjujejo prevzeto nalogo. Njihov tmd, za-vzetnost in vztrajnost se nam zdijo že takö samo po sebi umevni, da nanje radi pozabimo^ posebno pri večjih slovesnostih. Šele kaka častitljiva obletnica nas opozori na razsežnost opravljenega dela.
To dolgoletno delo voditeljic šole, ki so še doma doraščale in ki so v duhu še vedno v domovini, pripomore, da se v šolah ohranja in prenaša na mlajše rodove vsa pristnost slovenske duše.
Po drugi strani pa tudi lahko pride do uveljavljanja lastnih metod pri delu, s katerimi se večkrat ne strinjajo nove učne moči, ki se obnavljajo s pristopom mlajših generacij učiteljicoz. učiteljev, ki le iz pripovedovanja poznajo Slovenijo in tamkajšnje — predvojno — življenje in ki imajo svoje poglede na delo z otroki, ki so jim duhovni bližji. Razsodnost in zdrav čut za realnost naj usmerjajo te voditeljice, da ne bodo s svojo avtoriteto zavirale spremembe, kijih mladi skušajo vpeljati in ki znajo biti tudi primerne za dosego ciljev šole.
Učenci, ki te šole obiskujejo, so otroci slovenskih staršev, oziroma otroci, ki rastejo v družinah, kjer se v glavnem ali pa vsaj občasno govori slovensko.
Ta šola odpira otroku nov svet, dmgačen od tistega, ki otroka vsak dan obdaja v tukajšnji šoli in soseščini. Daje mu pečat drugačnosti, ki ga razlikuje od sodrugov, s katerimi preživi večino otroške dobe. Ta drugačnost mu lahko koristi ali pa tudi škoduje, odvisno, kako je utemeljena, kako jo doživlja, v koliko vpliva na izoblikovanje njegove osebnosti in kako jo zna uporabljati pri vključevanju — ali izključevanju iz družbe, v kateri bo predvideno potekalo njegovo življenje. Da bi ne prišlo do ignoriranja ali odklona stvarnega okolja in tudi ne do asimilacije, ki bi izbrisala sledi slovenstva, ampak do vživetja, ki bo obo-
gatilo posameznika in družbo, na to morajo biti pozorni starši, šola in skupnost.
Otrokom, ki hodijo v slovensko šolo, se odpre okno v nov svet. Imajo dostop, v kolikor pokažejo zanimanje in se res nauče jezika, do bogatih slovenskih stvaritev, zgodovinskih virov, do svojstvenega zornega kota za drugačno presojanje dogajanj po svetu. Znanje slovenščine nudi tudi veliko prednost za učenje kakega drugega slovanskega jezika. Svet se manjša in povezuje in stiki med narodi bodo vedno tesnejši. Teh prednosti, ki jih naša šola omogoča in ki so stvarno zelo važne, pa učitelji ne poudarjajo in jih starši ne učenci dovolj ne cenijo. Iz narodnostnega, še bolj pa iz čustvenega vidika — in na tem je velik poudarek —pa slovenske šole v tujini približajo otrokom oddaljeno domovino njihovih prednikov, jim pokažejo bogastvo slovenske kulture in stvaritve slovenskega človeka in jim razjasnijo potek dogodkov, ki so pripeljali njihove starše v tujino.
Usmerjajo j ih tudi v krščansko pojmovanje življenja, tako značilno za Slovence, saj so bili vera in verski običaji skozi stoletja v središču njihovega vsakdanjega življenja. S poučevanjem verouka se napolni tudi velika vrzel pri vzgoji otrok, ki hodijo v tukajšnje javne šole, v katerih tega pouka ni in je v njih gledanje na svet
laično.
Za učence, ki smo slovensko šolo obiskovali prva leta po prihodu v Argentino, je predstavljala nadaljevanje in dopolnilo prekinjenega slovenskega pouka. Bila je skoraj biološko potrebna, ki nam je lajšala navajanje — takrat še ne vživljanje — na sicer prijazno, a tuje okolje. (Ta odtujenost zavestno ali podzavestno traja v neki meri še do danes.)
Po tej prvi je nastopila druga generacija otrok, ki so bili rojeni še doma ali po taboriščih, a so šele tukaj dorasli za šolo. Vanjo spadajo tudi otroci, rojeni prva leta po prihodu v novo domovino. Značilno zanje je, da so preživeli otroška leta v skoro čisto slovenskem okolju in so se španščine naučili šele v argentinski redni šoli. Ti so sedaj že odrasli ljudje, ki dobro obvladajo slovenski jezik. Šola jim je pa dopolnjevala njihovo vsakdanje življenje v družini, na katero je v tistih časih tukajšnje okolje zelo malo vplivalo, in je uporabljala slovenščino kot edini pogovorni jezik.
Pri njihovih mlajših bratcih se pa začenja sprememba, ki gre počasi, a brez prestanka naprej. Ti otroci so že začeli mešati med slovenščino španske besede, potem sta oba jezikaposta-jala enakopravna, sedaj je pa treba že zelo paziti na to, da v družini, domovih in na prireditvah govore slovensko. V skupnosti se pojavljajo tudi otroci iz
mešanih zakonov, v kolikor se pač slovenskemu sozakoncu posreči, da se vključujejo vanjo, in katerim slovenščina še posebno trdo teče, razen kastnih izjem.
Pri otrocih te skupine, ki slovenskega s veta niso neposredno doživljali, Pa predstavljanje Slovenije, njenih Posebnosti in tamkajšnjega življenja naleti, poleg večkrat pomanjkljivega znanja jezika, še na dodatno težavo, kateri se pa ne posveča pozornosti: Pojmi, predstave, navade, običaji, dogodki, kraji, ki jim jih slikamo in o katerih govorimo kot o nečem vsakdanjem, običajnem, so jim tuji, si jih težko predstavljajo, jih ne razumejo in ne občutijo in jih ne morejo spraviti v sklad z okoljem, ki so ga navajeni. Mnoga berila, ki jih v šoli berejo in ki so bila primerna za prvo, morda še za drugo omenjeno skupino, so tem otrokom popolnoma tuja. Morda bi b,la primerna v poznejših letih za spoznavanje ljudskih navad in šeg, mkakorpa ne za učenje jezika, inpovr-'u še z namenom, da bi ta jezik, ta oeseda v njih zaživela in bi jo sprejeli °t nekaj njim lastnega. Pred učitelji stoji naloga bistvene važnosti, da naj-deJo primemo gradivo, ki bi povezo-v^lo slovenstvo in učenčevo stvarno okolje in življenje, v Se nekai besed c
■ nekaj besed o odnosih starši ■
Zakaj starši pošiljajo svoje otroke slovenske sobotne šole? Pripravlja-Je nalog, ponavadi v pet-1,1 zvečer, ob sobotah , ratna pot do šole in ,?Zaj> potem šolske prire-'tye, vse te obveznosti ?Zb-j° družinsko življenje koncu tedna, ko se nor-S*no teži za tem, da bi p 1 ob njih čim bolj prosti. dn Vv.endar velika večina le k k' redno, delno ali ve °^asno govore slo-
ObS°’ P°šilJa svoje ax)ke v te šole. Kaj jih k em“ nagiba?
ie Ju^en g*avnih vzrokov sta?bvUte,k ali PrePričanje n-ir jV’ da s tem zadoste dolžnosti. Otroka dii ‘Jej0 v šolo, da mu utr-ven 7f Vest’ da pripada slo-
sä-eä,*
jo na !; Pr 11 gače pa gleda-Cenje in na znanje,
ki naj bi se ga otrok v šoli nabral in ki bo dajalo trajno podlago tej zavesti. Pri tem pa otrok kmalu zasledi nedoslednost. Otroci pa imajo ravno za nedoslednosti pri ravnanju odraslih, posebno staršev, zelo oster posluh. Če odkrijejo nesoglasje med teorijo in prakso, se jim začnejo majati temelji, na katerih grade svoj pogled na svet.
Otroku pogosto poudarjamo, kako je važno, da spozna jezik, navade in domovino svojih prednikov, saj se po njihovih žilah pretaka njih — slovenska kri. Zato ga tudi pošiljamo v slovensko šolo. Otrok se navduši, vzame stvar precej zares in se trudi, da bi staršem ustregel. Kopa ugotovi, da se ti le redkokdaj pozanimajo, kako mu v šoli gre, ko vidi, da ponavadi nimajo ne časa ne volje, da bi se usedli z njim in mu pomagali pri nalogah, ga pozorno poslušali in ga popravljali pri branju in mu razlagali manj znane besede, se mu pa štrene zmešajo in začne dvomiti, če je to šolanje in to prizadevanje res tako važno in ne gre le bolj za družabna srečanja. Počasi začenja popuščati, potem se pa zabava, ko opazuje, kako se starši zavzemajo, da bi se v šolah čim manj zahtevalo, da bo lahko brez večjega truda—njegovega in od strani staršev — uspešno prilezel do konca. Koliko se bo pa v resnici naučil, to pa nikogar preveč ne vznemirja. Večkrat starši prelože to nepreložljivo opravilo — biti otroku v oporo pri vživljanju v slovenski svet— na stare starše ali na
plačane inštruktorje, a rezultati so le odlično napisane in ponavadi z napakami prepisane naloge, a taka pomoč ne utrdi kaj dosti odnosa otroka — učenca do slovenskega učenja.
Poleg zavestnega ali podzavestnega izpolnjevanja narodne dolžnosti pa starši s pošiljanjem svojih otrok v slovenske šole zadoste tudi nenapisanim — a logičnim — zahtevam družbe, ki našo skupnost sestavlja in ki se z vzgojo novih članov in z gojitvijo medsebojne povezave družbeno in biološko ohranja.
Starši tudi kaj radi mečemo krivdo na tukajšnje šole in na argentinsko okolje, kadar pri naših otrocih ni vse v redu z učenjem ali z vedenjem. S tem se izgovarjamo in odlagamo odgovornost za nekaj, za kar smo bistveno le mi odgovorni. Ce otrok dorašča in najde svoje mesto v prijetnem družinskem okolju, kjer vladajo ljubezen, medsebojno spoštovanje, razumevanje in doslednost, škodljivi vplivi ne bodo odločilni za njegovo obnašanje. Seveda je pa treba tudi zunanje vplive, v kolikor se dä, nadzorovati, kar zopet zahteva od staršev čas in napor. Važno je, da se temeljito pozanimamo, kakšna je tukajšnja šola, v katero mislimo otroka vpisati, in moramo biti pripravljeni tudi na žrtvovanje časa in sredstev, da mu omogočimo kar najprimenejše šolsko okolje.
Vse to bo pripomoglo, da bomo vzgojili koristnega člana človeške
Slovenski dom v Carapachayu. 8. dec. 1993, ko je dr. Jure Rode obhajal svojo 30-letnico mašništva.

družbe, ki ji bo več nudil kot od nje zahteval in ki bos svojim ravnanjem in delom pripomogel k njenemu izboljševanju in napredku. To je pa tudi največ, kar starši lahko od otrok pričakujemo in za kar naj se trudijo tudi naše slovenske šole.
Za konec bi pa podal nekaj osebnih misli, namenjenih srednješolskemu tečaju, za katerega tudi velja v glavnem vse, kar je zgoraj napisanega.
V Argentino smo prišli pred ok. 45 leti kot inmigranti brez sredstev. Začeti smo morali iz nič in vsak prisluženi denarje sprva šel za osnovne življenjske potrebe. Delo v skupnosti smo čutil i kot dolžnost in je bilo zastonjsko. To mu daje posebno odliko in mislim, da bi navdušenje kmalu upadlo, če bi se delalo za denar. Dokler bomo to navdušenje ohranili, bo tudi skupnost še kazala svojo življenjsko moč.
S tem pa še ni rečeno, da je tudi brezplačno prejemanje sadov tega dela še potrebno, vedno primerno in za namen in prejemnike dela najbolj koristno. Spanci pravijo „lo que cuesta, vale“ in človek bolj ceni tisto, kar doseže z naporom in žrtvami.
Če že ne za ljudsko šolo, ki zajema veliko otrok in je razdeljena na več okrajev, bi bilo pa za srednješolski tečaj vredno premisliti, kaj vse bi se dalo narediti, če bi tečaj razpolagal z gotovo vsoto denarja: Vsak učenec bi lahko imel na razpolago tiskani material, zvezke z vajami, kasete za pravilno izgovarjavo slovenščine, našlo bi se nekoga, ki bi sestavil našim razmeram prirojeno slovnico za vse letnike. Možna bi bila nabava zemljevidov, učil, zgodovinskega in bibliografskega materiala, starosti in zanimanju primernih knjig, strokovnih knjig itd. Poleg tega bi morda ostalo še za štipendije za izpopolnjevanje učencev in mlajših profesorjev. Kakšne redne plače tukaj niso mišljene, kot sem že prej omenil. Vse to bi se dodalo današnjim omejenim sredstvom za poučevanje, poleg občutka večje obveznosti, ker bi bili starši bolj pozorni za napredek pri znanju — če bi dijaki plačevali mesečno vsoto, ki bi vse to omogočala. Poleg tega bi pa bila še primerno nizka, da večini ne bi delala posebnih težav. Izjeme so se pa vedno in bi se tudi tukaj upoštevale.
Sicer pa tu samo nakazujem eno od možnih poti, ki naj bi vodile k izpopolnjevanju naših šol — ki so naša odlika in jamstvo našega obstoja v tujini.

v latinski Ameriki
AVGUST HORVAT
Revščina
Latinska Amerika
Revščina je stanje, za katero je značilno veliko pomanjkanje tvornih dobrin (Slovar slovenskega knjižnega jezika). Poleg tvarne pa obstaja tudi duševna revščina, toda ta zapis se bo dotaknil samo vprašanja tvarne revščine. Kljub velikemu tehničnemu napredku in obilici tvornih dobrin, tudi za prehrano, polovica svetovnega prebivalstva strada, nekateri trdijo, da je kar 90 odstotkov podhranjenega. Poleg te tvarne revščine je duševna revščina še bolj razširjena. Pri tem pa se postavi vprašanje, ali je tvarna revščina vzrok duševne ali pa obratno. Naj bo kakorkoli, obe sta med seboj tesno po vezani. Tvarna re vščina je bila in je še prisotna skozi zgodovino človeštva, vendar je vedno niso občutili enako. Odvisno je od kulturnega in tvornega napredka prizadetih ter pogojev življenja v okolju, v katerem živijo. Primitivna plemena, ki živijo v pragozdovih in se hranijo od naravnih sadežev, ribolova in lova divjačine ter živijo v kolibah ali pa so nomadi, se ne čutijo reveže niti v tvornem niti duševnem pogledu, dokler ne pridejo v stik z zavojevalci njihove lastnine, po naše s civilizirano družbo in njenim pogosto razkošnim življenjem. Ko se je leta 1942 Krištof Kolumb izkrcal na otočju Srednje Amerike, je ob povratku poročal španskim kraljem. V tem poročilu je zelo važen odlomek, v katerem omenja, da so mu prišli nasproti izredno re v ni domačini, a kljub revščini so bili darežljivi in ga obdarovali. Ne omenja pa, da bi jim on ali njegova posadka to darežljivost povrnili. To pove, da se domačini, ki so ga obdarovali, niso čutili reveže, ampak so bili zadovoljni z življenjskimi pogoji, v katerih so se nahajali.
Moremo reči, da je v veliki meri iskati vzroke tvarne revščine med primitivnim prebivalstvom v njegovem stiku s civilizacijo belopoltega človeka, zavojevalca, ki jim je kratil in še krati njihove naravne pravice v pridobivanju za življenje potrebnih dobrin, uničeval njihovo civilizacijo in kulturo.
Latinska Amerika je eden izmed najbolj kričečih primerov revščine, ki so jo povzročili zavojevalci. Izvzemši oznanjevalce evangelija, jim nosilci kolonialne oblasti niso priznali niti človeškega dostojanstva. Oropali so jih vsega in krivice še do danes, kljub temu, da so njihovi nasledniki ustanovili samostojne države, niso popravili ter jim dali odgovarjajoče zadoščenje. Poglejmo samo tri primere: Brazilijo, Argentino in Mehiko.
Po uradnih statistikah od 147 milijonov prebivalcev, ki jih šteje Brazilija, jih dobra polovica živi v stalnem pomanjkanju in od teh 32 milijonov hudo strada. To na od države upravljanem ozemlju, kjer vlada pravičen pravni red in civilizacija. Te številke pa ne zajamejo primitivnega prebivalstva v pragozdovih, katerega z napredovanjem in osvajanjem istih sproti uničujejo. Dežela je zelo obširna Z velikimi površinami rodovitne zemlje, a ta je v posesti maloštevilnih veleposestnikov. Po sili krivic prilaščeno zemljo prodajajo potrebnim in lačnim po zanje nedostopnih cenah; s svojim zaslužkom niti ne morejo kupili parcele za skromno stanovanje. Industrijska središča so privabila iz revnih pokrajin množico delovnih rok, ki ji"* plačujejo mezde za skrajno skromno preživetje. Z,ato revne barake v okolici industrijskih središč in velemest, ki so po sili razmerpostale bivališča krivično plačanih dela vcev. Te se sta In o množijo ali naraščajo in v njihovi sredi je leglo kriminalcev, prostitucije, prodajalcev mamil ter mladostnih zločincev in različnih spolnih bolezni.
Pri obravnavanju tega vprašanja ne smemo pozabiti, da v tropikalnent pasu, to velja za vso latinsko A rneriko, ljudje manj delajo zaradi podnebja,v' katerem živijo. Odgovorni bi morah preštudirati klimatične pogoje ži vije'1' ja in odgovarjajoče temu tudi izvesh agrarno reformo, kot jim je to prip°' ročil in tudi prosil papež Janez Pavd II. ob obiskih v tej deželi.	i
Tudi v Argentini, eni izmed boga’ I
Uh dežel latinske A merike s 33 milijo-ni,jih 7 milijonov živi v barakah, ki ne zadovoljijo niti osnovnih življenjskih potreb za človeka vredno življenje. Od leta 1980 do 1989 se je število skrajno revnih podvojilo, skupno število pa zvišalo za osemkrat. Nekaj podobnega je tudi v ostalih deželah latinske
je tudi v ostalih deželah latinske Amerike.
Že od „pohoda v puščavo“ ob kon-cu preteklega stoletja je bila dokončno odvzeta indijanskim plemenom vsa rodovitna zemlja in se jih je potisnilo v Predgorje Andov in obrobje tropikal-oih nerodovitnih področij. Kljub zadevam, da jim odvzeto zemljo vrnejo, 'mletijo na gluha ušesa. Zaradi slabih stanovanjskih in higijenskih razmer Jih v poletnih mesecih uničuje kolera. Ob koncu preteklega leta so se tudi Zaradi tega v pokrajini Santiago del .tero Indijanci pridružili upornikom ln Zahtevali svoje pravice.
Opor Indijancev v južni Mehiki v mesecu januarju tega leta je ponoven acin opozorilo, da revščina in krivice r‘e morejo trajati v nedogled. Bogati, i Posedujejo poleg industrije skoraj vso rodovitno zemljo, ne smejo več Pirati oči pred revščino, kijih obdaja, er bodo s svojo brezbrižnostjo in trdosrčnostjo zanetili še večji požar.
vali bolj spoštuje in zanje skrbi kot za človeka. V Združenih državah za domače živali, ki služijo razvedrilu in za šport, stane letna prehrana toliko kot za celotno prebivalstvo Brazilije. Pri tem pa človeka pretrese, da v Braziliji priporočajo omejevanje rojstev, v Združenih državah pa nihče ne priporoča, naj imajo manjše število domačih živali. Rešitev je v dejavni ljubezni do bližnjega, v tem se ljudje
razlikujemo odživali, vendar ta ljubezen ne more biti predpisana z dekretom, ampak jo mora iz zavesti dolžnosti prakticirati pocdinec in skupnost. Država sama ni pristojna za odpravo družbenih krivic brez sodelovanja in pristanka velike večine državljanov, ker brez tega se podžiga medsebojno sovraštvo, ki prej ali slej vodi v nasilje.
* 0nionjkanje ljubezni do htižnjega
^ sodobnem svetu se ponekod ži-
Razstava o Slovencih v Argentini
Razstava v Slovenskem šolskem muzeju
Življenje in delo Slovencev v Ar- inštituta Studia Slovenica, pripravil v gentini po letu 1945 je naslov razsta-	Šolskem muzeju v Ljubljani (Pleč-
ve, ki jo je dr. Janez Arnež, vodja	nikov trg 1). Dr. Arnež je zbral in
uvozil v Slovenijo mnogo gradiva
marca in hii Urž^nn u Rnriin/»nh rtnRAN MAfilSTER sin Milana in Anice roi. Arnšok.
iz begunskega taboriš-čnega življenja in iz življenja in dela slovenskih političnih beguncev v Argentini, Ameriki in Kanadi ter drugod po svetu. V Šolskem muzeju, ki ga vodi dr. Andrej Vovko, je dr. Arnež razstavil knjige, brošure, revije, časopise, drobni tisk in nad 400 fotografij, ki predstavljajo versko, kulturno, šolsko, prosvetno in družabno življenje Slovencev v deželi pod Južnim križem. Dokumentarno gradivo priča o idealizmu in požrtvovalnosti, kar je Taras Kermauner imenoval „slovenski čudež v Argentini“. Dr. Arnež je izdal tudi ličen katalog, v katerem je poleg zapisov o življenju in delu Slovencev v Argentini se-znam vseh razstavljenih knjig in drugih tiskovin. Razstava je bila odprta od 7. marca do konca apri-la in je zbudila velik odmev. Slovenci v Argentini smo dr. Arnežu za pravi prikaz naših ljudi in naše skupnosti iskreno hvaležni.
Umetnostni zgodovinar
MARIJAN MAROLT
JURE VOMBERGAR
Zdi se mi primerno obravnavati Marjana Marolta v sklopu prikazov slovenskih likovnih umetnikov naše emigracije, čeprav sam ni bil umetnik. Bil pa je v naši skupnosti najboj zavzet pobudnik, organizator in kritik likovne umetnosti. Pomemben je tudi kot pisatelj in sploh vsestranski kulturni delavec.
Po poklicu je bil avokat in umetnostni zgodovinar, eden tolikih slovenskih inte-lektualcev-humanistov, ki se v argentinski družbi ni mogel uveljaviti, se je pa toliko bolj posvetil kulturnemu delu med Slovenci v emigraciji in soustvarjal t.im. „slovenski čudež" v Agentini. Domovina gakottakega še ni primerno ovrednotila.
Kot umetnostni zgodovinarje bil Marolt priznan že v domovini in sicer na polju umetnostne topografije. Znano je njegovo pionirsko raziskovalno delo v rojstnem kraju na Vrhniki, pa tudi v Celju, kjer je dalj časa živel. V mladostnih letih je Marolt pisal pesmi, prozo, slikal akvarele, se ukvarjal z gledališčem, igral, režiral, pisal gledališke kritike, pa tudi ocenjeval literarna dela, predaval, se udejstvoval v politiki SLS, zanimal se za arheologijo (rimski Nauportus, Ljubljansko barje). To vsestransko kulturno poznanje in delo je Marolt prenesel v emigracijo. Doma je pustil bogato knjižnico, dragoceno zbirko umetnin, svojo doktorsko dizertacijo.
V begunskih taboriščih je poučeval na gimnaziji umetnostno zgodovino, risanje, nemščino, slovensko zgodovino in zemljepis, pisal v publikacije, bil tolmač tujcem.
Koje prišel v Argentino, je delil usodo slovenskih razumnikov idealistov. V izrednotežkih razmerah, vboju za preživetje, je nadaljeval svoje kulturno delo. (Tu je treba izreči prinanje tolikim slovenskim kulturnikom, posebno tistim z družinami, ki so v najbolj mizernih razmerah posvetili življenje slovenstvu, mnogokrat nerazumljeni celo od članov lastnih družin. Delavci, obrtniki, tehniki, profesionalci so se hitro znašli, v teku desetih let si že sezidali hiše in postavili gmotno podlago svojim družinam. Bivši advokati, pisatelji, umetniki pa so plačali krvav davek svojemu idealizmu, mnogokrat v posmeh in prezir uspešnim rojakom. So primeri, ko so otroci slovenskih kulturnih delavcev zamerili slovenski skupnosti, češ da je izrabljala idealizem njihovih staršev in posredno zakrivila družinsko revščino. Odtegnili so se slovenstvu, kdaj celo veri in se utopili v velemestni masi. Morda so uspeli eko-
nomsko, a mnogo izgubili na človeški ravni. Tudi v tem je tragedija izseljenstva.)
A vrnimo se k Maroltu. V Argentini je ves svoj čas posvetil organiziranju slovenske skupnosti, predvsem na polju kulture. V revijah in časopisih je objavljal strokovne članke, nekrologe, spomine, ocene publikacij, gledaliških predstav in likovnih razstav. Ko seje ustanovila SKA, je predsedoval likovnemu odseku, nato še zgodovinskemu. Predavalje na mnogih kulturnih večerih: Bilje med ustanovitelji Umetniške šole SKA, kjer je poučeval umetnostno zgodovino. Na slovenski bogoslovni fakulteti v Adro-gueju je predaval cerkveno umetnost, na ukrajinski univerzi pa zgodovino slovenske likovne umetnosti. Bilje izvoljen za člana Svobodne znanstvene akademije v Parizu, kjer je nastopil z disertacijo o arh. Plečniku.
Pomembno je Maroltovo prizadevanje, da popularizira likovno umetnost med Slovenci v Argentini in vzbudi zanimanje za slovenske umetnike pod geslom: „V vsako slovensko hišo slovensko umetnino.“ V ta namen je organiziral umetniške loterije v okviru SKA. Z veliko simpatijo je spremljal mlajše umetnike.
Njegove kritike so bolj vzpodbudne kot ocenjevalne, njihov glavni namen je ohranjanje slovenstva v Argentini, dviganje kulturne ravni in spodbujanje ustvarjalnosti. To delo je morda pomembnejše za slovenstvo, kot bi bilo tisto, ki bi ga opravil, če bi ostal v domovini. To bo pač pokazala zgodovina. Vsekakor, Marijan Marolt bo ostal zapisan v naši emigraciji kot eden najpomembnejših mentorjev v kulturnih dejavnostih.
Še nekaj je treba omeniti. Značilno


Dramatik
JOŽA VOMBERGAR
Cerkljani niso samo ponosni na dej-stvo, daje njihov sofaran pesnik Davorin Jenko, pač pa tudi na to, da je tu uoma dramatik Joža Vombergar.
Rodil se je 16. februarja 1902 v pšenični Polici. Osnovno šolo je obis-oval v Cerkljah na Gorenjskem in v Kamniku, klasično gimnazijo pa vško-~v'h zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano, nkončal je tudi študije prava.
Z e v prvih gimnazijskih letih je pisal, j J? “rednik lista Jutranja zarja, kjer nv 'f alP°vest'iz svojega gorenjskega «olja. Tu je izšla tudi njegova igrica ajnar. Pisal je tudi v višješolski list °rnače vaje. Kotpetošolecje napisal 9ro poci Lutrovim jarmom, kot sstošolec Je pač tako, v 7. šoli pa
MIRIAM JEREB BATAGELJ
, Za časa univerzitetnega študija je 'Prugramski referent pri ljubljanski «Mipostaji, korektor,, Slo venskega tieu13"'? "Slovenca“, nato pa je postal Kovni referent pri ljubljanskem ma-9'stratu do begunstva, i ^eta 1931 je napisal igro Voda. Igra dn'6 Pn krstni predstavi v Grobljah ZlVela velik uspeh. Decembra 1932 0/ b//a igrana tudi v Narodnem tiki 'aču v Ljubljani. Občinstvo in kri-so jo hvalili. Avtor je, kot skrben ve/-ZwVa/ec življenja na vasi, mogel mef Stoino Prikazati tematiko z veliko kQ.r° ‘‘nega humorja. Delo je dovršeno klen ramska stvaritev, jezik je sočen in Znri. Vombergar je pisal na podlagi ne />e’ ko je neki cerkljanski Amerika-je 7 j?,el rojakom zgraditi vodovod, a nje / Va sPlavala po vodi. Vse življe-tem w°S?a/ Vombergar zaznamovan s uelom, saj so ga vsi klicali kar
njihowVe?skeintelek1ualcevemigracijije čerT1 a 'iobezen do rojstnega kraja, o Škofii^ S?.ve|ik° pisali: kot Debeljak o skihn ■ ’ Kociper in Krivec o Sloven-Knjioj-J?3!1' tako Marolt o rodni Vrhniki. Povec-t °r-’n°čvesela"inživljenjepisna deVat-0s''karju Jožetu Petkovšku razo-in dali nte9°v°globoko poznanje bližnje do njp 6 z9°dovine Vrhnike ter ljubezen
2veniin"^ pret)'valcev' ^ako Perverzno r°doliui?Citanta"'zdaialstva"tem velikim (kar je n °m’ne samo v času boljševizma še zrtJ1171 la^ko samo v ponos), ampak Razboli#V demokratični (?) Sloveniji.
^JnoveiffxČ,e,nje se ni °Pravil°-navliain solske knjige še vedno po-Dq kdaj?etdesetle,na sramotenja in laži.
Voda. Igra je bila uprizorjena že pred vojno v Severni Ameriki in tudi v Argentini, veliko pred njegovim prihodom. (V Argentino je prišel kot begunec po drugi svetovni vojni). Igrana je bila tudi v hrvaškem prevodu in v slovaškem. Na podlagi nemškega pa so celo pripravljali film. Večkrat je bil na buenosaireških odrih, lansko leto pa so jo (po tolikih letih!) spet naštudirali v Sloveniji in sicer na Studencu pri Domžalah.
Vombergar je pisal v številne slovenske revije in časopise, večinoma pod psevdonimom. Pri radiu je sodeloval 11 let ter je prvi uvedel v Sloveniji slušno igro. Napisal je nad 50 tekstov. Cikel Vesele In žalostne iz življenja Jake Smodiake in njegovih je pritegnil ogromno poslušalcev. Nekatere njegove radijske igre temeljijo na ljudskih motivih, npr. Sveti Trije kralji, Zakleta Veronika. Po Collodiju je dramatiziral nadaljevanko Storžek in njegovo burkasto življenje. Pripravil je tudi dva večera satiričnih prizorov Pod drobnogledom. V zborniku Ob kresu (1937) sta izšli njegovi radijski enodejanki Čudo kresne noči in Sveta brata Ciril in Metod.
Bil je med organizatorji založbe Drama in sourednik istoimenskega časopisa, kamor je pisal o igranju in o ljudskem odru.
Vrnitev, ljudska igra, tragedija
(1932), je tudi doživela mnogo uprizoritev. Iz leta 1934 pa je satirična veseloigra Zla to tele, kije že tudi bila igrana v Buenos Airesu.
Taboriščne drame Tabor braz-pravnih ni dokončal. Delno je izšla v Mohorje vi knjižici N’ma v čez izaro leta 1950. Je soa vtor drame Napad (skupaj z N. Jeločnikom), ki uprizarja brato-mornost revolucije. Je pa tudi pisec celovečerne drame Martin Krpan, kije tudi žela mnogo uspehov.
Vombergar je biI nadarjen dramatik. Pre nekatero veselo urico smo prebili ob njegovih uprizorjenih tekstih. Mnogo smeha, pa tudi globokih ugotovitev o lastnem početju nam je privabil s svojimi deli.
Vombergarjeva ,,Voda" na Studencu pri Domžalah 1. 1993
U,,°V/v° žlVLJENj
E • Mail994
Knjiga o dveh škofih Slovencih
ALOJZIJ GERZINIC
Ludovik Ceglar
V
Umrl je 20. oktobra 1980 v Buenos Airesu.
VODA (odlomek)
Kne: Bom pa jaz povedal. To se pravi — če že postavljamo spomenik, postavimo takega, da bo imel kak pomen! Ne kar tja v en dan! Čemu konja in meč—saj ni vojak! Jaz sem bil pred leti v Gradcu. Tam stoji na nekem kraju visok kamen; iz njega zija levja glava, spodaj je pa ribnik, poln rib. Bilo bi kaj imenitno, če bi tudi mi kaj takega postavili. Seveda, namesto levje glave naj bi bila glava tega Amerikanca — to bi se reklo, da je voda, kakor je tudi res, pritekla iz njegove glave.
Nekateri: To bi ne bilo napak.
Drugi: (niso zadovoljni).
Hribarica: Kako misliš ? Da bi mu iz ust—?
Kne: No, kajpak!
Hribarica: Moj Bog, da si le moreš kaj takega izmisliti! Kakor da bi mu —. Da se mi bo vzdignilo, če ga bom videla! Kdo pa bo pil tako vodo?
Robas: Če se vzame, je še najbolje, kar pravi Jeran. Spomenik naj bo tak, kot je Prešernov — pa brez ženske! Takole na kamnu naj stoji, v rokah pa naj drži korec, iz katerega naj teče voda. Iz korca bi pili ljudje, iz korita pa živina. To bi imelo tudi gospodarski pomen.
Izšli sta knjigi* o Janezu Frančišku Gnidovcu in o Antonu Vovku. O Gnidovcu je iz naše emigracije izšel življenjepis že pred 21 leti. Zanj je poslal „najobširnejše, dragoceno novo gradivo" msgr. Turk. Kot upokojeni belgrajski nadškof je zdaj napisal omenjeno delo. Velika večina knjige obravnava leta (1924-1939), ko j e Gnidovec deloval kot skopski škof in mu bil Turk od mašniškega posvečenja (8.VII.34) do škofove smrti zvest sodelavec. O tej dobi spopolnjuje Gnidovčevo buenosaireško biografijo predvsem z zgodovinskimi podatki, z opisovanjem razmer, z delovanjem in ravnanjem albanskih duhovnikov, z nasiljem oblasti in velikosrbskega fanatizma. Posebno ceno dajo knjigi zelo številne fotografije.
Pisec se spominja: „Sodeloval (sem) z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje In preskušnje, skozi prave vice.“ (5)
V tem sta si škofa trpina Janez in Anton silovito blizu. V Ceglarjev! knjigi najdemo na str. 187 tole trditev škofa Leniča: „Vovk je med slovenskimi škofi največ trpel, duševno in fizično. Rožman
NADŠKOF VOVK
IN NJEGOV ČAS 1900* 1963
je trpel duševno, ne pa fizično." Drobec: „škofa so klicali na zasliševanje do trikrat na mesec." Največkrat so ga vodili v Tacen. Ponj so prihajali po 19. uri." Vračaj se je od dveh do petih zjutraj do smrti izmučen. Padel je na stol in potožil: „Ne morem povedati, koliko mene mučijo.” (188) Drug „drobec": večurno sramotenje in smrtno nevarni zažig na novomeškem kolodvoru. Gnusno početje tistih možakarjev je izraz tega, kar je komunizem naredil iz tisočev slovenskih ljudi-Ceglarjeva knjiga prikazuje Vovkovo življenje in njegov čas prav do tega dogodka 20. januarja 1952. Posebno pomembno je gradivo, ki ga je avtor zbral o preganjanju vere in Cerkve po komunistični zasedbi Slovenije. Pomembno je tudi, daj6 Ceglar ovrgel ponavljajoče se trditve, da je kanonik Vovk držal s partizani in celo podpiral režim.
Zdaj pa še nova vzporednica z Gnidovcem: Prošt Kimovec je na počitnicah v Avstriji pripovedoval o novomeškem dogodku — Kimovec je Vovka spremi]3' —o vedenju strašno preskušenega škof3 ter sklenil z besedami: „Jaz imam od tedaj našega škofa za svetnika.“ (260).
Naj prispevam tole spopolnilo: Knjig3 o zvestobi slovenskega naroda do Cerkve in Sv. stolice, ki jo avtoromenja na str-137 in 304 in jo je pozneje prevedel dr-Alojzij Kukovi-ca, je tale: La fedeltä d6 popolo sloveno alla Chiesa e Santa Sede-Napisal jo je France Dolinar in je izšla v obširnejšem delu La Chieesa del silenzi° guarda a Roma, Rim 1955.
12. marca je bil krščen v cerkvi „Senor de los Milagros" v Moronu TOMAŽ DANIJEL KOSTELEC, sin Toneta in Marije Terezke roj. Repovž.
Dr. Janež - Utrinek božje dobrote
STANKO JEREBIČ
Pod tem naslovom je Tone Ciglar Pripravil kratek življenjepis o prvem slovenskem laičnem misijonarju-kirurgu. KnJigo je sredi lanskega leta izdal salezijanski katehetski center Knjižice, na 96 straneh.
Ne bi mogli trditi, da sta nam življenje n delo doktorja Janeža neznana. Saj smo že prva leta našega bivanja v Argentini uspešno sodelovali pri Lenčkovi Akciji za nakup rentgenskega aparata za kan6žpvo bolnišnico. Kdor je prebiral atoliške misijone, je sem ter tja naletel a komentarje o kirurgovem delu. Pisali 0 l'h v glavnem drugi, kajti Janež je le erad govoril o sebi. Naš misijonar se je arnreč odlikoval po iskreni in globoki Ponižnosti. Zato odkrivamo v Ciglarjev! I'zici kopico novih podatkov o Janeže-
2'v|ienju in delu, osvetljenih s pre-pričevanji in lepimi fotografi-
štiriindvajsetletni zdravniksejedoktor v ,.n®žzvso dušo posvetil svojemu poklicu Jubljanski bolnišnici. Kot toliko drugih,
. so zaradi svojega praktičnega kato-llka.as*va in dela za narod bili vpisani na u ,ac'iski seznam rdečih hlapcev, seje maknN1945 |ela na Koroško_ od koder
i H tudi vrnjen. Ko je v Pliberku odskočil čalf6 Sredno skril v ržnem polju, je ob vs aniu noči dozorel v njem sklep, da bo sii sv°ie znanje in življenje posvetil mi-kj norn- Posrečilo se mu je priti v Rim, pQ .,e monsignorju Kerecu obljubil, da se prina ,jemu na Kitajsko. Na to pot se je sto^'1 v Argentini, kjer je maja 1948 hajP' na ladi°’ ki 9a ie popeljala v Šang-
uSnJa i® naš misijonar štiri leta zelo Ča tSno vodil Kerečevo bolnišnico v rder|Ungu' A ponovno se je srečal z skun^1 '»osvoboditelji", ki so ga izgnali u Paj z drugimi misijonarji. To je bila dr. 'Va zadnja vožnja. Vse svoje živl-
nov® Se ni prekamnil iz Lotunga, svoje ie n.p°sl°ianke, ne na obisk domovine, w kakršnekoli počitnice, sam^k Svoi čas ie dr- Janež posvetil Trgu in ° nikorT1» ki jih je resnično ljubil. trsba hv 9 imai°le-ti vedno prav in jim je njih on'1 stalno na voljo. Kot je bil on do lažen in brezmejno ustrežljiv, tako
vec, Alojzij Turk, Škot Janez Gnldo-horj6v 9°vestnik skopske škofije. Mo-
Vi|ne fotnUŽba’ Celie 1992- 212 s,rani' š,e" Nadskoi vraf'iQ' zemljevid. Ludovik Ceglar, del. Moh Vovk in njegov čas 1900-1963.1. Dunai ioneva založba, Celovec, Ljubljana, strani ' Uredila B. in H. Petrič. 323
' 'O'ografije.
je to nepopustljivo zahteval tudi od svojih sodelavcev. Zato večkrat pri njih ni vzbujal simpatij, a spoštovali so ga in občudovali. Saj ni garal iz želje po dohodkih, tudi ne zavoljo kakšnih redovniških obljub, še manj za pridobitev časti in slave. Leta 1963 je dobil državno odlikovanje, šest let kasneje še papeževo, a o tem ni maral govoriti. Sestanek v bližnjem mestu z materjo Terezijo je odklonil, ker bi s tem prikrajšl paciente za preveč časa...
Janeževa gonilna sila je bila njegova srčna dobrota, njegova ljubezen do pomoči potrebnih, njegova globoka vera. Tako je dosegel, da je iz skromnega začetnega prostora z dvanajstimi posteljami imel Lotung ob njegovi smrti bolnišnico s šeststo posteljami. On ni vse to le vodil, temveč je bil tudi prvi in najuspešnejši garač, saj seje število njegovih kirurgičnih posegov v teh letih približalo stotisočim. Kako je to zmogel in tega okoliščine, Ciglar prikupno opisuje z besedami Janeževih sodelavcev in misijonarjev, sem ter tja pa tudi s kakšnim pismom sicer molčečega Kristusovega vojaka. Ob priliki je omenil misijonarju Majcnu: „Rad bi, da bi se zrušil in umri v operacijski sobi. Hočem delati do konca in med delom bi naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost."
Doktor Janež je bil zaveden član majhnega naroda, vnet molilec rožnega venca ter poosebljena ponižnost, zato ni pričakoval, da bi kakšen filmski producent hotel ovekovečiti njegov lik na celuloidu. Pa saj on bi si tega niti ne želel, ker je vse svoje sile stavil na voljo revnim in zdravja potrebnim le z vidika večnosti, kjer zdaj uživa plačilo za svoje gigantsko delo v Gospodovem vinogradu.
CERKEV IN PRESAJANJE ORGANOV
Pismo kardinala Fiorenza Angelinija slovenskim zdravnikom in javnosti
Med razvojnimi dosežki v znanosti ima presajanje organov poseben pomen. Za bolnike, ki so že obsojeni na težko invalidnost in skorajšno smrt, pomeni presajanje organov povsem nov način zdravljenja. Izraz presajanje organov je zelo splošen. Zaobjame tri glavne elemente, ki se med seboj razlikujejo:
1.	Podaritevorgana. Organ podari živ človek bolniku, ki organ potrebuje, največkrat pa je organ umrle osebe podarjen naključnemu bolniku.
2.	Odvzem organa — eksplantacija pomeni postopek, ko se organ odvzame telesu.
3.	Presaditev organa —transplantacija pomeni postopek, ko se organ presadi ali transplantira v drugo — bolnikovo telo.
Odvzem in presaditev organa sta dva vidika, ki zadevata znanost samo. Potrebno je ugotoviti, do kakšne mere darovanje organa zmanjša telesno in duševno celovitost darovalca, in se prepričati, ali morda ne ogroža njegovega.
Ce je organ odvzet iz telesa umrle osebe, mora znanost ugotoviti, kdaj je nastopila smrt darovalca. Glede na kratek čas, ki lahko preteče med smrtjo darovalca in odvzemom ter uporabo njegovega organa, je razumljivo, da so se okoli časa smrti med strokovnjaki v preteklosti in tudi še sedaj kresala mnenja. Včasih se je pojavljala negotovost. Danes so si edini, da nastopi smrt v trenutku, ko se ugotovi popolna in nepovratna izguba sposobnosti človeškega organizma, da avtonomno vzdržuje svojo lastno funkcionalno enoto (življenje).
Iz etičnega stališča — a pravzaprav naslanjajoč se na sam deontološki kodeks zdravstvenih delavcev—velja, da posegi presajanja organov ne smejo služiti trgovanju. Čeprav imajo ti posegi svojo ceno, mora biti denarni problem podrejen končnemu cilju: promociji in zaščiti življenja. Posegi ne smejo biti v nasprotju z dolžnim spoštovanjem do darovalca, niti ne smejo biti v nasprotju z življenjem osebe, ki darovani organ prejme.
Kar zadeva danes tveganje pri samem postopku transplantacije, je naloga znanosti, da ugotovi obseg tega tveganja za prejemnika novega organa. Pri obeh gornjih predpostavkah, torej pri zaščiti daroval-
ca in zaščiti prejemnika, je moralna sodba izključno naravnana na utrjevanje spoštovanja omenjenih pogojev. Pogoji fizične in psihične integritete prejemnika veljajo tudi za ksenotransplantacijo ali pa presaditev organov iz živalskega organizma.
Povsem drugačen je problem podaritve organa. Je tipično etičen v svoji razsežnosti in aplikaciji. Ta etični vidik je postal še bolj očiten, predvsem s svojim pozitivnim predznakom, odkar je medicina presajanja dosegla tako zanesljive in učinkovite rezultate.
Pij XII. je italijanskemu društvu darovalcev roženice in zdravnikom okulistom ter sodnim zdravnikom govoril dne 14. 5. 1956 (Angelini, Rim 1960, str. 460, 461). Med razpravo o tem, ali sme darovalec zahtevati ali prejeti odškodnino za darovano roženico, meni: „Bilo bi pretirano, če bi trdili, da je nemoralen kakršenkoli zahtevek za plačilo ali sprejem plačila. Hvalevredno pa je, če darovalec odkloni plačilo, in ni vedno zgrešeno, če plačilo sprejme. Podoben primer najdemo pri krvodajalstvu."
V isti knjigi najdemo papeževo drugo mnenje: „Ne bi mogli reči, da je vsaka presaditev tkiva, ki je biološko možna med posamezniki različne vrste, vredna obsodbe, toda še manj je res, da biološko
Detajl spominske plošče, odkrite 12. septembra 1993 pri Fari na Blokah.___________________	_____
možna presaditev ne bi mogla izzvati ugovora in biti prepovedana. Razločevati je treba od primera do primera in ugotoviti, za katero tkivo ali organ gre."
Čeprav nekatere oblike izsaditve in presaditve niso novost, na primer transfuzija krvi ali nekateri posegi vortopediji, je medicina transplantacije novejša, celo sodobna.
Danes so presaditve, z izjemo nekaterih najnovejših poskusov postale učinkovit in zanesljiv terapevtski poseg. Do poskusnih presaditev je potrebno ohraniti etično distanco do dokončnega zaključka in ocene eksperimentov. Pred desetletjem še ni bilo tako.
Posredovanje cerkvenega učiteljstva v tej zadevi se začenja s Pijem XII., ki je govoril o presajanju roženice. Njegove misli so bile usmerjene predvsem v zakonitost ali nezakonitost postopka. Danes se Cerkev ne omejuje na določanje, kaj je zakonito in kaj ne, marveč bdi nad osnovno moralno vsebino darovanja organov. Dozorelo je stališče, ki spodbuja podaritev organa.
Upoštevajoč varnost presajanja, ugotavljamo: Cerkev načelno podpira podar-janje organov. Papež Pavel Janez II. je to stališče jasno izrazil. Leta 1984 je v pozdravu krvodajalcem in darovalcem organov poudaril: „Pri darovaju krvi ali organa imejte vedno

190«-194 3
- IHI'IMS
Sfp- IMS
» m«-IMS
t» ISIS-IMS §»i92l-»M3 ■f 1919-1944 F im-IMS f IMS - IM5 i IM«-IMS I SOI-IMS 1905- IMS
1908-	1943
1924-	1943 1921 - IMS 1913 -1945 1905-1943 1904-194$ 1897 - IMS 1919-1945 1903-1945
1909-	1945
1911-	1943 J 1921-1944
1925-	1945
1912-	1942
1924-	1943 IZ 1924-1945
1921-1945
1912-	194$ 1921-1943 1923-1943
1925-	1945
1913-	1945
m
n	»
NA TIH HO SC AH »1*1$ IMENA MOl. FANTOV IN ŽENA TEGA MAJA. SLOVENSKIH D0MO8KANCEV SOKCEV F KOTI KOMUNIZMU. Kl SO 8111 FOMOKJINI MED IN FO OKUGI SVETOVNI VOJNI
s spoštovanjem
in BOLEČINO
JIH SPREJEMA DOMAČI KRAJ
»OKLE* »O SLOVENSKI ČLOVEK
STOFAL TOD MIMO.
NI »ODO FOZA8UINA
NJIHOVA IIMINA IN IESI0E. KI SO JIH IZCOVAIJAH V ŽIVLJENJU IN FKED SMETJO.
MATI-D0M0V1NA-B0G e FOSTAVILI SVOJCI 1993 »
v Mjis
mislih človeško in religiozno razsežnost. Naj bo vaš dar bratom, ki ga potrebujejo, kot dar Gospodu, ki se je istovetil z vsemi trpečimi zaradi bolezni, nesreč na cesti ali nezgod pri delu. Naj bo dar Gospodu, ki je v svojem velikem trpljenju daroval samega sebe za naše odrešenje."
Papež je leta 1990 postavil ljudem zazgleddaro-valca organov don Carla Gnocchija in jih povabil, naj se velikodušno odzovejo naraščajočemu povpraševanju po organih za presaditev.
Če preidemo iz tega načelnega razlaganja na podrobnosti, moramo izpeljati dva zaključka:
- Cerkev podpira znanost in jo spodbuja k izpopolnjevanju teh-
nike in varnosti presajanja.
- Spodbuja kulturo darovanja, ki je skladna s kulturo življenja in z načelom solidarnosti.
Spoštovanje načela solidarnosti in darovanja ne nasprotuje dolžnosti varovanja lastne telesne in duševne celovitosti, niti pojmovanju življenja, po katerem smo le skrbniki in uživalci svojega telesa, nikakor pa njegovi gospodarji.
Problem razpolaganja z lastnimi organi je bolj zapleten pri izsaditvi iz živega telesa. Pri darovanju organov iz umrle osebe je nujna izrečna že prej dana privolitev darovalca ali privolitev sorodnikov. V primeru hude potrebe organov se sorodniki lahko odločijo tudi nasprotno z ugovori, ki jih je prizadeti za življenja izrazil.
Problem kulture darovanja organov se tako pokaže v vsej svoji razsežnosti. Mnogovrstni so vzroki, ki dokaj pogosto vodijo svojce k odločitvi, da odklonijo, da bi organi umrlega svojca služili za presaditev. Vzroki so psihološki, tudi verski.
Janez Pavel II. je na mednarodnem simpoziju v Rimu 7. maja 1990 govoril o presajanju organov: „Korist, ki izhaja iz napredka pri presajanju organov, je najprej odvisna od razpoložljivosti organov. V mnogih primerih teh organov ni na voljo, kadar jih potrebujejo. Vedno več ljudi čaka, večkrat zaman, na organ, ki bi jim vrnil upanje in življenje. Takšno zdravljenje je odvisno tudi od stroškov. Nekateri bolniki jih ne zmorejo, tako postane čakanje na presaditev prava mora. Težave so tudi na organizacijski in čustveni ravni. Nobena rešitev ne bo mogoča brez obnovljenega čuta človeške solidarnosti, rojene iz ljubezni. Le ta zmore moške in ženske pripraviti do velikih žrtev za blagor drugih." Govor je izšel 21. 4. 1991 v Dokumentu
združenja italijanskih katoliških zdravnikov.
Med ljudmi je še vedno čutiti odpor de misli, da bi izrazili pripravljenost prepustiti svoje organe za presaditev, zato tolikšno nesorazmerje med povpraševanjem p° organih in razpoložljivostjo le teh.
Medtem, ko je zaželeno, da zakonodaja določi na enoten način in na mednarodni ravni vse potrebne normative za medicino presajanja, morajo kristjani razumeti ta izredni dosežek znanosti kot povabilo k večji radodarnosti. Cerkev lahko samo priporoča kulturo darovanja organov.
Rad bi končal z mislijo, ki lahko služi za podlago tej zapleteni in plemeniti vsebini. Vera, ki ima za ustanovitelja Kristusa, človeka in Boga, ki se za odrešenje človeštva ni branil kot Bog prevzeti človeško naravo
lahko gleda na podaritev organov za ohranjevanje življenja trpečih bratov samo ko1
na dejanje največje ljubezni. Ko je BoS prevzel človeško naravo, je s tem tako rekoč izvršil presaditev božanskega v človeško. Darovanje organov bratom v trplj6' nju In potrebnim pomoči je izraz najve-čjega usmiljenja. Tako postane ta etična razsežnost nadvse pozitivna in nas pridruZ1 v sam načrt odrešenja in zveličanja.
Ivan Hribovšek: HIMNA VEČERU
Izbrane pesmi, Mohorjeva družba, Celje, 1993
VINKO RODE
Pred 55 leti je mlad fantič izda! roko-Pjsno zbirko,,Pesmice" in jo posvetil,.čudoviti prijateljici Anici Resman v spomin 'n zahvalo. V Radovljici, 20. avgusta 1939. 'Van Hribovšek. “ Tisto poletje je namreč Ivan prebil z Resmanovimi v njihovi planinski koči na Jelovici. Tam je spoznal Anico, in to je bil važen mejnik v njegovem življenju, saj je to prijateljstvo gojil do konca.
x Ivan je takrat končal peto gimnazijo v škofovih zavodih. Objavljal je v zavodskih Domačih vajah. Nekaj tudi v Mentorju, a Anica ni nič vedela o tem. In, pravi Pibernik, tako je postavil Resmanovo pred težko vprašanje, posebno še, ko jo v spremnem P'smu prosi, naj mu odgovori, kaj misli o njegovih „pesmicah".
Vsekakor je pred nami nov primer Julije a ' Poatrice ali Dulcineje. Zgodaj dozoreli Pesnik je ob njej našel moč in zagon, da je Pral svoje pesmi in jih posvetil svoji zvišeni ljubezni, prav kot je don Kihot Posvečal svoja junaštva Dulcineji. In Anica lih je skrbno hranila in jih v resnici rešila Pred vojno in povojno vihro.
Maja 1944, v negotovosti vTriP,°^ne9a nasilja, je Hribovšek pripra-q °ru9° rokopisno zbirko, „Pesmi Marjana °stiše", in jo tudi zaupal Anici v varstvo. v*kr.a!ie študiral na Dunaju, a je že dobil p°klic za v nemško vojsko. Teše je rešil stopom k domobrancem. no sta omenjeni zbirki prišli v jav-Ko'	P° neverjetni poti, a edino možni.
I 10 Mia doma svobodna beseda utišana Protikomunistični taborzamolčan, je u drugem koncu sveta zagorela bakla anJ a in luč svobodne besede. Semkaj, v Kren°-S A'res, k pesnikovi sestri Pa vli por.
Hhbr^x!r ie našla pot pesem Ivam
f^rju	nagici	pcrocivauc
Doh°r^a’,n v sklopu SKA jo je izdal Tine re$ G a^ .leta 1956' $ tem Je bil pesnil fa/fo0	^u^urne smrti’ potem ko je mora
mlad umreti z vrnjenimi domobranci Ko je Debeljak dobil v roke —
PO\■	.....
pr:	i'3 yuDeijan oodii v roKe — sam
ne ?Vedu/6 — in je listal to majhne, majh i lst<če, je vzkliknil: ,,Pa saj to r
Petni ‘e vzKiiKnii: „ra saj to ni no t °lska pubertetna poezija, tojeumet-zrei' “ Pesnik. Tako mlad, pa tako
Zamm* se i° fud' domovina oddolžila Vq£0 danemu pesniku s knjigo Himna na„i ru\ Pesmi je izbral in spremno študije Vrni* France Pibernik. To je naslovi, toi _ey 'z Hšino, vsebuje pa tudi dokumen-je iuH°Vania 'n zaPlse o pesniku, tako da Zares i'Ja- °dširnejša kot izbor pesmi: j6 s°dbi 'ZCipPa' Pa tudi objektivna in po moj, op°M'šna. Kot je odlična tudi izdaja, nisem ° f?lo9rafije, tisk (niti ene napaka
Kar zelo preseneča pri Hribovšku, je njegova razumska in pesniška zgodnja zrelost. Ob prvi zbirki v pismu zaupa Anici: „Jaz sem sicer šele 16-leten fant, pa me že razjeda misel, kakšen naj bo moj poklic, včasih do obupa..." Naravna nadarjenost more razložiti njegov izreden čut za besedno stvaritev, čut za rimo, za kadenco, za poetično bistvo. A tako prodorno gledanje na življenje in na svet je sad trdega dela: študija, razmišljanja, branja, pa tudi globokih eksistenčnih pretresov.
Debeljak ugotavlja o njegovi poeziji, „da smo v območju izrazito poekspresio-nističnega slikanja pokrajine, kije bilo, pod vplivom Kocbekove Zemlje, najmodernejši tok tiste dobe... To je vrnitev k predmetom... k njim metafizičnim realnostim..." (Pesem naj zapojem, XIV, XV.)
Eno leto za tem, kot 17-letnik je bil Ivan na študijskih dnevih na Trški gori, vodil jih je Kocbek. Tam je nastopil s predavanjem o poetiki,, Pesniška videnja", kije po mnenju Pibernika „najpomembnejši Hribovškov teoretični sestavek o poeziji — in vsebuje mnoge sestavine njegove nastajajoče poetike" (str. 123). Trdi, da se je tedaj Hribovšek razvijal v izrazito refleksivnega, racionalnega pesnika.
Sam bi dodal, da je Hribovšek posebno v svojem zadnjem obdobju pretresljivo tematiziral tedanje eksistencialistične ideje, kot so čas, njegova neisprosnost („Ura" kar trikrat), naša ujetost, zapuščenost, izničenje in smrt. Vse to peha življenje v tesnobno stanje in pušča v nas neko tragično počutje. Bilje na robu obupa. Tudi on bi lahko imenoval svoj zadnji ciklus pesmi „sonetje nesreče". Ker, „kdor tebe sanja, sanja svojo smrt,/lepota..." Njegova življenjsko-ljubezenska kriza je sovpadala z vojnimi in revolucionarnimi grozotami. A on ni mogel drugače, kot da je sanjal lepoto in sanjal svojo minljivost, svojo krhkost. Tako sije usodil svojo usodo, izsanjal svojo smrt, grozno, strašno, nečloveško, krivično. Prav kot jo je tolikokrat slutil in izpovedal. To „stopnjevanje v smrt" (Pibernik) je kot odmev Heideggrovega Zum-Tode-sein, bivati-za-smrt; povsod je prisotna: kot slutnja, kot prošnja, kot fantazija, kot nevesta, kot rešitev.
Njegova ljubezen do Anice Resman je bila sprva neznansko boječa (vikal jo je), platonsko idealna in bratsko čista (govoriji tudi kot sestrici). Nato se je zapletla, in ko je v njem dogorela do prave zaljubljenosti, je moral vzeti na znanje, da ima Anica drugega fanta. Vendar je bila do njega lojalna — prav v smislu prijateljstva, kot ji ga je on ponujal: globokega duhovnega prijateljstva med fantom in dekletom.
Nedvomno je tudi dojemala moč njegove poezije in torej slutila lastno pomembnost v njegovem ustvarjanju.
Ambivalentnost svoje nesrečne ljubezni je tudi pesniško večkrat izrazil, takole npr. v Šepetanju: „Ko v mrak se zmučena zavest gubi / in mi nobena stvar več ne ostane, /kot čudežne lepote nepoznane / sijaj in žrtvenik mi siješ ti." Ali malo prej pra v po prešernovsko:,, Poznaš nemir, ki s srcem se igra ?“ Ljubezen kot čudežno lepa, a tudi kot žrtvenik. Tudi on je „ dolgo upal in se bal", pravdo konca se je oklepal tega nadčutnega prijateljstva; ali po Piberniku: „še vedno se je slepil s svojim zidealiziranim ljubezenskim nagnjenjem do Resmanove." Piše ji namreč: „Da si prijateljica še komu drugemu ko meni, vendar ni nič takega... “ (str. 174)
Ta čustvena razklanost in pa obupni zgodovinski trenutek, vse to je pripomoglo, da se je začet majati njegov nazorski svet, njegova idealistično-načelnostno nadzgradba. Jeseni leta 1943 piše Anici: „Kadar se začne podirati, je vse v nevarnosti. Moj življenjski nazor ni bil življenjski, bilje priučen in prifantaziran. Nisem si ga gradil iz izkušenj... Morda se je bati, da ostanem v razvalinah..." In malo naprej, že bolj samozavestno: „Da se je podrla moja dolgo zidana stavba, me ne more motiti, celo radosti me, kajti samo pri filistrih se nič ne podre. "(191) In končno, dabi jo pomiril: „Se bojiš,... dasecelo odtujujem krščanstvu? Naj te ne bo strah..."
Kako je pesnik prebredel svojo eksistenčno krizo? V pesmih tega ni moč zaslediti, razen morda ko pravi v Prometeju: „Zdaj rastem iz skale, iz žive skale." A v zadnjih pismih Resmanovi (iz postojanke na Brezjah in v Kamni Gorici, marca in aprila 1945) je nekaj izpovedi o tem. Navedel jih bom dobesedno.
„Saj vendar nisem noben pesimist! Le
Slovenski mučenec LOJZE GROZDE
ANTON STRLE
XI. Marijanlščnik
Na Marijanišče, v katerem je stanoval, se je Lojze zelo navezal. Tu se je dobro počutil in našel nekak drugi dom— saj pravega doma pravzaprav ni poznal — čeprav je jasno, da pač noben zavod ne more docela nadomestiti tople in prisrčne domačnosti družinskega življenja. S hišo se je bil tako zrastel, da ga tudi večkratno prigovarjanje nekaterih zunanjih sošolcev, naj zapusti Marijanišče, češ da bo zunaj za delo pri apostolatu Katoliške akcije področje večje, ni moglo omajati. „Ostal bom v Marijanišču vso gimnazijo; saj tudi v zavodu lahko veliko napravim,“ je pripovedoval.
Nekoč pa je bil vendar pripravljen zapustiti Marijanišče. Po šesti šoli je prišel h gospe, ki gaje podpirala vsa gimnazijska leta, in boječe dejal: „Drugo leto bi šel rad stanovat drugam.“
Kaj ga je nagnilo k tej želji? Nadarjen in po srcu dober sošolec, doma iz krščanske družine, je bil v nevarnosti, da popolnoma zaide pod vpliv nekega marksista in se za vselej izgubi. Lojze se je z njim že dotlej zelo veliko trudil; nazadnje
je spoznal, da vse to le nima pravega uspeha. Napravil je načrt, da bi si najel s tovarišem skupno stanovanje in ga tako učinkovito obvaroval slabe d ružbe i n škodljivega beriva ter pridobil tudi za člana Katoliške akcije.
„Ali veš, Lojze, kakšen križev pot sem prehodila, da sem te spravila pod streho?" je ugovarjala gospa. „Počakaj še dve leti. Boš pa potem pridneje delal zunaj..." Naštevala mu je še druge dobre strani zavoda in težave, če bi ga zapustil. Lojze ni črhnil niti besedice. Videlo pa se je, da
se borita v njegovem srcu navezanost na zavod in gorečnost za apostolsko delo.
Grozde je rad odkrito in hvaležno priznal, da je od zavoda v duhovnem in telesnem oziru prejel mnogo dobrega. Tu je našel zdravo versko ozračje, ki moreže samo po sebi vplivati na mladega človeka, če se mu le zavestno ne upira. Zavod mu je v veliki meri pomagal k umski in srčni omiki in mu dal mnogo vzpodbude in priložnosti za globlje versko in krepostno življenje. Prav kot član Katoliške akcije, ki je bila po njegovem pripovedovanju za Grozdetovo duhovno rast odločilnega pomena, se je dobrim vplivom zavoda dal oblikovati z vso pripravljenostjo.
Veliko ga je oblikovala tudi hišna knjižnica. — Predstojniki so večkrat poudarjali, kako pomembno je učenje tujih jezikov; saj je to podlaga za študij drugih predmetov. Za Grozdeta je bilo odkritje, ko je v zavodu — menda v četrti šoli — slišal predavanje o moderni liriki, o notrajem ritmu pojmov, predstav in podob. Ob sprejemanju te dotlej neznane modrosti so Lojzetu oči kar žarele. Dijaški nižješolski in višješolski list sta mu omogočala, da se je uril v pisanju in pesnikovanju, na domačem odru pa se je učil javno nastopati. Sploh se mu je v zavodu v marsikaterem pogledu obzorje mnogo bolj širilo, kakor pa bi se mu kjer koli zunaj; tega se je Lojze dobro zavedal. Grozde je po precej razgibani, zanj dokaj nevarni nižješolski dobi, postal izmed vseh gojencev najboljši. Težko če ga je kdo izmed več kot stoglave družine marijaniških dijakov sploh v čem zares dosegal, kaj šele da bi ga prekašal — pa naj bo v pridnosti in vestnosti pri učenju, v urejenosti in točnosti ali pa v pobožnosti in v pravilnem razmerju do predstojnikov, pa
tudi do sogojencev.
Sošolec marijaniščnik, ki je z Lojzetom že osmo leto živel skupaj, je to na kratko izrazil: „Gotovo že deset let Marijanišče ni imelo tako odličnega gojenca in ga tudi ne bo. To je bil pač povsem izreden fant...“
Zgledno je bilo Lojzetovo vedenje do predstojnikov. Zanje se je tudi povsod zavzel, naj bo pri tovariših ali pred kom drugim, in tudi zoper zavod ni dovolil kaj reči. Če je kak sošolec zabavljal, si bil lahko prepričan, da bo Lojze ugovarjal, če je bil zraven.
„Garnjanje je neumnost," je zatrjeval. „Dosledno bi bilo, da bi vsak tak dijak šel iz zavoda. To je samo grda razvada! Godrnja tu, godrnjal bo drugod. Sedaj v malih stvareh, ker je sam majhen, ko bo pa prišel na večje mesto, bo tudi tam zabavljal in škodoval ne samo sebi, marveč tudi svojemu narodu. Če ni komu kaj prav, naj gre na pristojno mesto in pove, če misli, da bo kaj zaleglo." — Nikdar se pred odhodom na počitnice ni pozabil posloviti pri predstojnikih.
Za svoje delo pri Katoliški akciji zunaj zavoda je vedno iskal dovoljenje pri vodstvu in skušal to čim bolje spraviti v sklad s hišnim redom.
toliko me je življenje zbrusilo, da gledam na vse zelo stvarno... Danes sem bolj kot kdajkoli prepričan, da ne živim zaman in brez smisla... “ (27. 3. 45)
„ Sicer danes nisem tako brezupen kot nekoč, ker mi življenje samo na sebi ni absolutna dobrina, ampakhočem vedeti in — hvala Bogu — tudi vem, zakaj živim in za kaj bom padel, a za to se imam gotovo najprej zahvaliti Tebi...“ (4. 4. 45)
„...Zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špekulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo.“ In malo naprej v istem pismu. „Optimist sem, kakor še nisem bil, in
samo to si morem želeti, da bi tudi Ti bila deležna nekaj tega veselja in notranje sreče. Ne vem, kako sem pravzaprav do tega prišel. * (10. 4. 45)
15. aprila je bil ubit iz partizanske zasede Ivanov brat domobranec France, ki je služil na tržiški postojanki. O tem piše 28. 4. Anici: „ Ves teden sem še v negotovem razpoloženju, ne da bi kaj dvomil o pravilnosti svoje poti ali o smislu žrtev in smislu bratove žrtve... Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek pošteno in pravično stvar." In bolj proti koncu: „Naučil sem se iskreno moliti: Fiat voluntas Tual" Smatram, da je to njegova oporoka.
Himna večeru je knjiga, kjer se lepo
dopolnjujeta pesnik in literarni kritik. Izvrši' na študija Franceta Pibernika nam pomO' re do globljega dojemanja pesniških sp°' ročil Hribovška. In tako se v bralcu stopnjuje navdušenje in začudenje nad enim in drU' gim. In tudi osrečujoče spoznanje — ob branju pesmi Paladi, —da je pesnik, kljob tragičnosti svojega časa, vsaj za hip skusi’ \ opojnost, ki izvira iz ustvarjanja. Dano rob je bilo zapeti slutnjo lastne izvoljenosti:
Za trenutek bil sem kakor bog, za trenutek v sebi sklenjen krog. . j Ta zadnja podoba, kot vemo, je simbd popolnosti, od antike naprej. „V s ob sklenjen krog“, nikjer se ne začne, nikj01 se ne neha, je kakor skok iz časa — *
Glede Lojzetove poslušnosti in natančnosti pri spolnjevanju hišnega reda piše tovariš, ki je prišel v Marijanišče v Peti gimnaziji: „Sploh si nisem mogel Lojzeta predstavljati, da bi kršil hišni red eli da bi se upiral predstojnikovim zapovedim. Kar se je drugim študentom zdelo Povsem naravno in celo junaško, je bilo Ph Lojzetu popolnoma drugače. Ce bi on ne ubogal, bi se to zdelo nekako čudno, tragično in komično obenem, ali ne vem, kako bi ta pojav imenoval. Skratka, bilo bi nekaj povsem nenaravnega. — Spominjam se, da ga je nekoč prefekt za neko malenkost grajal; tedaj je vsa učilnica pihnila in vsem je bilo nekako nerodno, le njegovi idejni nasprotniki so se muzali: No, zdaj ga je začel pa še ta lomiti’.
In kako je bil Lojze reden in točen, predstojnik je celo dejal o njem kot »estošolcu: Mislil sem, da se bo razvil v zvrstnega pesnika, pa je postal v vsem Prav nepesniško urejen. — vsak čas je vedel, kaj naj dela. Zjutraj ga je zvonec Kar vrgel iz postelje. Nekaj minut dihalnih vaj, če mogoče od odprtem oknu, potem a® je z mrzlo vodo u mil do pasu. 'Vse to je °bra vaja za okrepitev volje in ne samo . utrditev zdravja,' je dejal. Po sv. maši ln zajtrku je šel redno na vrt, da se s ekanjem okoli igrišča in s telovadbo ne-
Grozdetov grob na šentrupertskem pokopališču.
c«*«.-	či ičtcdčiA
koliko razgiblje, potem pa takoj na delo. Med prostim časom je šel vsaj za kake četrt ure zmeraj na dvorišče, tudi pozimi v najhujšem mrazu, ko so se vsi drugi dijaki tiščali okoli peči. Zato pa je bil zmeraj zdrav in pri učenju svež.“
V	tej urejenosti se je zdel dijakom naravnost nedosegljiv in nekaterim že kar pretiran. Tovariš pripoveduje: ,,S sošolcem sva se — ob velikih počitnicah 1942 — sprehajala po dvorišču in obirala druge sošolce. Govorila sva o njihovih dobrih in slabih lastnostih. Na vrsto je prišel tudi Grozde. ‘Oh, to je pa tako uraden človek,’ mi je dejal tovariš, ki je izraz 'uraden' vedno uporabljal za označevanje urejenosti. 'Le poglej ga, kako ti bo zjutraj vselej točno vstal; kako točno ob določeni uri bere Tomaža Kempčana ali Tothov Karakter, nato pa premleva Ušeničnika. Kakšen smisel ima vse to? Jaz bi šel rajši na Golovec štet drevesa, kakor da bi buljil v tistega Ušeničnika in bi gotovo imel več koristi!'“
V	pultu je Lojze imel čudovit red. Zato je lahko nemudoma sedel k pultu in takoj študiral ali bral, kadar se je vrnil iz šole ali od kod drugod. Tudi v počitnicah je bil vedno s čim zaposlen. Njegov prefekt, ki ga je vodil tri leta, piše med drugim: „O njegovih počitnicah, kar jih je preživljal v
Ljubljani, bi v glavnem lahko rekel to, da pri Grozdetu nisi opazil razlike med počitniško in šolsko dobo. Grozde je delal zmeraj. Nikdar ni lenuharil. Če je bilo delo na vrtu, je delal tam, če ga ni bilo, je posvetil svoj čas zasebnemu študiju ali pa je šel v Alojzijevišče delat za Katoliško akcijo."
Skupnega življenja v zavodu — navadno je bilo zelo razgibano in polno domač-nostnega družinskega ozračja — se je Grozde v vsem udeleževal, če je bilo treba prirediti kaj na odru, je bil prav gotovo tudi on zraven. Kakšna kmečka vloga se mu je pri igrah prav dobro posrečila. Petja seveda tudi nikdar ni bilo brez njega. Zlasti mnogo iskrenega veselja in smeha so vzbudile prireditve, kadar je ves zavod skupno obhajal kak hišni praznik, npr. god hišnega ravnatelja, Miklavžev dan, god Marije Pomočnice, hišne zavetnice, in podobno.
Tudi kakršne koli druge zabave v zavodu zlepa ni bilo, da bi tudi on ne sodeloval. Kako se je dostikrat iz srca nasmejal — kar po kolenih se je tolkel, ko je kak
tovariš ali pa on sam napravil kako pošteno, posrečeno potegavščino!
Tudi nekaj bojevitega Iztoka iz nižje šole je v Grozdetu še vedno ostalo prav do konca. Radovanov s petjem in šalo pa navadno tudi ne manjka, kjer je kaj več dijakov skupaj.
Večkrat so nastale hude bitke npr. pri igri med dvema ognjema ali pri odbojki, zlasti kadar se je ena učilnica spoprijela z drugo, boreč se za prvenstvo. Ko so se pozimi ob času južnega snega dijaki udarili s kepami, je včasih šla tudi kakšna šipa. Navadno so pred takimi bitkami zgradili iz snega velike trdnjave, ki so jih potem skušali drug drugemu vzeti. Nekoč so navalili skupaj tako visok hrib snega, da je bilo še ravnatelju v prvem nadstropju pri pisalni mizi nekoliko nerodno, če je se kak navihanec skobacal na razgledno točko in mu gledal v sobo.
Ko je bil Grozde v peti šoli, so se nekoč vneli prav hudi „spori" zlasti med prvo in drugo učilnico. Grozde je bil takrat državljan druge učilnice. V prvi učilnici so imeli sedmošolca z imenom Kralj. Kar na lepem so nekoč prišli na dan z zahtevo, da naj ga za svojega kralja prizna tudi druga učilnica, ki naj bi tako s prvo učilnico stopila v „personalno unijo".
Republikanska druga učilnica je brž sestavila „novo vlado", v kateri je Grozde dobil za take razburkane čase pač najvažnejše ministrstvo, namreč za vojne zadeve. Spor so skušali poravnati najprej po diplomatski poti, pa ni uspelo. Vlada druge učilnice kljubtemu ni klonila. Bojeviti ministri —najodločnejši je bil Grozde — so sklenili: rajši vojsko, kakor da bi priznali Kralja prve učilnice za vladarja nad seboj in s tem izgubili samostojnost. Prišlo je do „živilske zapore": višja učilnica ob štirih popoldne tistega dijaka iz druge učilnice, ki je imel nalogo, da prinese za republikansko učilnico kruh, s tovorom ni pustila mimo. Zdaj je bila vojska neizogibna. Na izredni seji je vlada druge učilnice sklenila vojno napoved, katere besedilo je sestavil in napisal minister Grozde. Izročili sojo kar v roke prefektu prve učilnice, kise je iz srca smejal. Kajpada se je spodobilo, da potegne s svojo učilnico. Razbesnela se je „strašna bitka", pri katerih so bila ravnila najnevarnejše orožje. Kot general se je Grozde junaško držal. Nekateri vročekrvneži so v razgretosti meteža šli le predaleč, tako da se je iz kakega nosu pokazalo kaj rdečega. Končno je prefekt, ki je sicer imel rad okoli sebe živahne in vesele fante, moral kar ostro poseči vmes. Toda z odločnim nastopom vojaške vlade si je druga učilnica vendarle svojo samostojnost ohranila.
Tudi ko so I. 1942 marijaniški sedmošolci klasiki — takrat jih je bilo precej — priredili ob koncu šolskega leta od sile slovesen „pogreb blagopokojne" matematike, je bil Lojze spet pomembne
*
„funkcionar". V prijetnem junijskem večeru, ko se je v Ljubljani začne prižigati luč za lučjo, seje razvijal po marijaniškem dvorišču zanimiv pogrebni sprevod: razpeti dežniki, široko kraj ni kmečki klobuki, obrnjene suknje ali suknjiči ali kaj podobnega, na prsih ali za klobukom iz zvezkov izrezane dvojke kakor kaka visoka odlikovanja, ki so jih „junaki" odnesli iz srditih bitk z matematiko — Lojzetu so jo morali posoditi, ker je ni nikoli dobil. Spotoma so prepevali pretresljive „žalos-tinke", ki pašo bile v resnici izraz velikega veselja, da si z matematično učenostjo nikoli več v življenju ne bo treba ubijati glave, izraz še posebnega veselja za tiste, ki so se morali tako rekoč z vsemi štirimi otepati cvekov. Ob grobu tam na koncu dvorišča so bile opravljene slovesne „bilje" in za njimi je največji šaljivec imel „globoko zamišljen" žalni govor, preden gospa matematika zaspi ne-vzdramno spanje. Potem je ogenj veselo použil matematične zvezke in dvojke.
Lojze je bil tudi spreten šahist, pa tudi športnik, in še kako živahen! Vendar v športu ni nikoli pretiraval; ni mu bil cilj, marveč sredstvo, daje mogel biti za študij in drugo delo vedno čil in da kljub delavnosti, v kateri ga pač ni mogel doseči
V soboto, 29. januarja 1994, sta se v Cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu poročila VERONIKA GRABNAR in OSKAR PREGELJ. Čestitamo!
noben sošolec, bolezni tako rekoč sploh ni poznal. Nekoč je dejal: „Prav imate: za zdravje smo dolžni skrbeti, da bomo mogli nekoč res kaj napraviti za vzore Katoliške akcije."
Ko hoče tovariš Lojzeta opisati kot športnika, odkriva na njem tudi druge, prav zanimive poteze.
„Večkrat smo videli Grozdeta," tako piše, „kako je dirjal po dvorišču, treniral tek na dolge proge ali pa je igral odbojko. Izvrstno je metal kopje ali skakal v višino. Posebno veselje je imel do boksa. Ako sem stal na dvorišču in me je Grozde opazil, je prav gotovo pridirjal k meni in me začel izzivati na ‘en boks'. — ‘Ej, daj mi mir, kdo se bo pa boksal, če sem pa lačen, da se mi kartema dela pred očrnil' sem ga zavrnil. — ‘Saj, prav zato, da boš pozabil na lakoto. Sicer pa ni tako hudo; jaz bom Bogu zelo hvaležen, dokler bo tako.’ —Zagrabila meje taka jeza, da bi ga najrajši udaril. Da si upa zagovarjati marijaniško hrano — bile so velike počitnice leta 1942, ko je bilo s hrano zaradi vojne, povsod vedno večji križ in ko pri najboljši volji nikjer ni bilo mogoče priskrbeti za doraščajočega človeka zares zadostne hrane — to je pa že preveč! — Toda, da bi ga udaril, tega poguma nisem
_____________________ imel; kajti nisem
vedel, kakšen bi bil odziv. Če bi se zaobrnilo, bi mi najbrže slaba predla, kajti Lojze je bil močan in zelo žilav ter nadvse spreten. Če bi mi pa nastavil po Kristusovih besedah še levo lice, bi me za vedno pekla vest, da sem udaril tako nedolžno jagnje... Lojze pa je skakal toliko časa okrog mene, da me je prisilil na boj. 'Saj veš,' mi je rekel, 'sedaj je vojna in se bo treba nekoliko privaditi na tepež.' Dal mi je nekaj takih, da jih še danes čutim, češe spomnim. Če me je po nesreči udaril na nedogovorjen kraj, se mi je takoj opravičil."
Med prostim časom je Grozde velikokrat prav namenoma izzval kako živahno skupno igro; kajti vedel je, da pose-
Ko še ni pomladi
VLADIMIR KOS
To je pesem o narcisah v parku [vsak ne zmore svojih vrtnih gred..] Nič se ne mudi z obiskom žarku — vigredi še ni na ples čez led.
To je pesem o pogumnih rožah. Vsaka mrazu se smehlja v oči, ko z ledenimi jih prsti boža.
Včasih veter pride na obisk.
To je pesem, ko srce veselo jemlje vase goli zimski hrib, pristanišča dušo zarjavelo, polno boj in manj poznanih rib.
To je pesem zame. Bo še zate?
Bo, če te besede vodjo v ulice, umazane in zlate, ker teko v nebes Delavnico.
danje in postajanje, ki se mu večkrat pridruži tudi neko morečedolgočasje in nezadovoljstvo z vsem, ni dobro ne za duševno ne za telesno zdravje. — Tudi pri zabavi ni pozabil biti apostol. Večkratje na tihem povabil kakega tovariša: „Vidiš, nič kaj pravo ozračje ni danes med študenti. Moramo pri rediti tekmo vodbojki. Daj, povabi še onega!" In že je bilo takole popoldne po kosilu ali ob štirih ali pa ob poletnih večerih na dvorišču vse živo. Tudi najbolj mirni so se razmajali: pingpong, odbojka, skok v viši no in daljavo; treniranje vteku.-; Vse razgreto in zasoplo. Nihče pa rij opazil, kdo je bil pravzaprav povzročitelj nepričakovanih sprememb.
Tudi na orglice je zaigral, pa skoraj vedno samo narodne; zlasti mu je šla od srca „Hej, Slovenci!"
Takole zvečerje neštetokrat s tovariš' kar naprej pel narodne pesmi. Večkrat s° priskočili na pomoč tudi prefekti, saj je bi' med njimi vedno kak tak, kije petje ljubil-Zlasti poleti je bilo v mraku na vrtu lep0 poslušati. Človek bi ob takih priložnostih skoraj pozabil, da je v mestu in ne n® kmetih. Mestni hrup počasi potihne in n® njivah poleg vrta se oglasi pesem neutrudnih murnov. Prijeten hlad te obda in lipovo cvetje zadiši. Mesto se nekak0 razmakne in mislil bi, daje množica nj°' govih luči samo zato, da dela prekrasen okvirtemu koščku zemlje, na katerem s® sedaj počutiš, kakor bi bil na deželi. Tud' nad pošteno narodno ljubezensko p®5" mijo, daje bila le zares dostojna, se Lojz® ni spotikal. Nedostojnih in praznih pa nj trpel. „Tukaj smo se večkrat sprli," prip°J veduje sošolec. „Lojze se pri izbiri pesfh' ni vdal; hotel je peti vedno po svoj®1^ okusu... S svojim 'šlagri' sem vedri0 propadel."
Iz naše
isafef
KRONIKE
»Slovenski srednješolski kčaj ravn. Marka Bajuka“ je začel šolsko leto v soboto 5. marca s sprejemnimi izpiti za ' • letnik, v soboto 12. marca s sejo profesorskega zbora, popravnimi izpiti, vpisovanjem 111 začetno sveto mašo.
Obnovitev SKAD-a: 12. atarca so visokošolci obnovili ' l°vensko katoliško akademsko dmštvo, ki je skozi deset-lctja povezovalo in oblikovalo aaše študente na visokih šolali, tedsednik obnovljenega tuštva je Jani Dobovšek, taj-n!Ca Helena Žužek, blagaj-P‘čarka Monika Kambič, od-h°miki pa Miki Amšek, To-toaž Žužek in Marjan Vivod.
Slovenske sobotne osno-Vtl® šole so začele s poukom v soboto 12. marca, v nedeljo 13. toarca pa je bila začetna šolska Prireditev za vse šole v Slo-^eoski hiši. Po šolski maši je p1 a v dvorani otroška igrica ePelka, odrska priredba pravice Charlesa Perraulla, v reži-P Maksa Borštnika in v izved-c^vSedanjih in prejšnjih učen-v Rozmanove šole; scena -p°Pi Pavlič, zvok - Janez ohl OVSck’ *uči - Janez Filipič, ^ ekc - Irena Petkovšek in Zorko, koreografija -j-	* ruden, napevi gozdnih
jll	' 1-učka Kastelic, besc-
a pesmj _ yera Podj-Jaj _ or_
SMli'aei-ia * Katica Kovač, Strl °Va*C ‘ ^a^a Golob, Ani pe 5’ Regina Ixber in Irena ^ rs|Jh. V avli pred dvorano je ske ,razstaVa ročnih del s šol-
kolonije.
q Kreditna zadruga SLO-ž1x>m 'me*a rct*n' letni občni d0r^u marca v Slomškovem
društJ"-rct,n' obč"i zbor bi]	lojena Slovenija je
• marca v Slovenski hiši. k„nf u,1°vne vaje za fante od M ane srednje šole so bile v
«tekrodtu od 18. do 20. fantov Udclcžil° sc j'h je 23
QUa,i^aVSDBPa jiH jC T°ni Lahovne obnove za ve-
liko noč je vodil v Berazate-guiju Jože Guštin, v Carapa-chayu dr. Jure Rode in dr. Alojzij Starc, v Castolarju Tone Bidovec, v San Justu France Bergant, v San Martinu Franci Pavlič, v Ramos Mcjiji dr. Alojzij Kukoviča, v Slovenski vasi pa Franci Pavlič CK.
Dušnopastirski obisk rojakov v Rosariu je opravil delegat dr. Alojzij Starc 17. in 18. marca; po domovih je obiskal ostarele in bolne rojake in jim podelil zakramente, pred odhodom pa imel sveto mašo; spremljal ga je redovni brat Matevž Štirn.
Društvo Slovenska vasje imelo redni letni občni zbor nedeljo 20. marca. Isto nedeljo je imelo občni zbor tudi društvo Slovenski dom v San Martinu.
Križev pot je pripravila mladina v Slomškovem domu v petek 18. marca, mladina v Našem domu v San Justu pa na cvetno nedeljo zvečer.
Na 1. letošnjem sestanku ZSMŽ je govoril dr. Alojzij Starc o tčmi: Družina v slovenski skupnosti v Argentini, postani, kar si!
Za 20. mednarodni književni velesej m, ki je bil od 24. marca do 11. aprila pod geslom „del autor al leetor“, sta pripravila slovensko vitrino s knjigami, publikacijami ter etnološkimi izdelki arh. Ivan Kogovšek in prof. Jana Dobovšek.
Velikonočni prazniki v naši skupnosti: cvetna nedelja je bila tudi letos v naših središčih zelo slovesna z množično udeležbo naših vernikov. Za otroke pripravijo žene po več krajih slovenske butarice. V Slomškovem domu je še posebej praznično, kajti zbere se izredno veliko rojakov, mladina nese v procesiji veliko butaro in nekateri mladi in otroci pridejo tudi v narodnih nošah. V slovenski cerkvi Marije Pomagaj je blagoslovil zelenje, oljčne vejice in butarice
prelat dr. Alojzij Starc, z dr. Juretom Rodetom je somaševal Jože Guštin. Potek obreda in maše je napovedovala Draga Kovač, mašni berili sta brala Tilka Močnik in Tine Selan, kronista pri pasijonu pa je bral Martin Dobovšek.
Obredi velikonočnega tri-dnevja so bili v cerkvi Marije Pomagaj. Slovesno večerno mašo je vodil dr. A. Starc, somaševala sta Tone Bidovec in France Šenk, pridigal je Jože Škerbcc, berili sta brala Veronika Godec in Tomaž Magister, napovedovalec je bil Lojze Lavrič, pel pa je Gallus pod vodstvom Anke Savelli-Gaser. Uro molitve so opravile najprej žene, zanjimi dekleta, nato možje in nazadje do polnoči fantje.
Na veliki petek je vodil bogoslužje dr. Rode ob asistenci Jožeta Guština in Franceta Berganta, ki je tudi pridigal. Napovedoval je Janez Krajnik, berili sta brala Danica Malovrh in Andrej Grilc, pel je Gallus.
Na veliko soboto so dušni pastirji Čez dan blagoslavljali velikonočna jedila.
Slavje velikonočne vigili-jeje vodil dr. Starc, somaševala sta Škerbcc in Guštin, napovedoval Tone Podržaj, berila so brali Tatjana Kržišnik, Marjan Loboda ml., Helena Žnidar, Janez Jelenc in Minka Shnčič, mašno berilo predsednik ZS Tine Vivod, pridigal dr. Starc, pel pa Mladinski pevski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana.
Dušni pastirji, ki niso opravljali bogoslužnih opravil, so bili na voljo za spovedovanje.
Na večeru Slovenske kulturne akcije so bili 11. aprila člani Slovenskega mladinskega gledališča, ki so gostovali v Teatru Cervantes s Šeherezado; brali so odlomke literarnih del in spregovorili o vlogi gledališča v uporu proti diktaturi.
Obisk dr. Petra Venclja.
Državni sekretar za Slovence po svetu pri Ministrstvu za zunanje zadeve RS prof. dr. Peter Vencelj je bil na uradnem obis-
PROSLAVA 20-LETNICE CERKVE MARIJE POMAGAJ IN 40-LETNICE SLOVENSKE HIŠE bo v soboto, 21. maja, in v nedeljo, 22. maja.
VSI VABLJENI!
ku Slovencev v Argentini od 23. marca do 15. aprila. Spremljali so ga soproga Irena, uij-nica Mateja Maček in uradnica notranjega ministrstva Alenka Mesojedec-Prvinšek.
Na letališču Ezeiza so gosta sprejeli zastopniki naše organizirane skupnosti. Še isti večer se jc srečal z odboroma SLOGE in Slovenske latinskoameriške trgovske zbornice. Slavnostni sprejem z geslom „Bog vas sprejmi!" je bil naslednji večer v Slovenski hiši. Po maši v cerkvi Marije Pomagaj je bil poklon pred spomenikom naših junakov, nato pa slovcsnot v dvorani: prihod zastav, argentinska in slovenska državna himna, pozdrav predsednika ZS prof. Tineta Vivoda, pozdravne besede dr. Petra Venclja in nas top zbora Gallus pod vodstvom Anke Savelli-Gaser s pesmimi Slovenija v svetu (Kremžar-Osana), N’mav čez izaro (M. Hubad), Lipa (E. Adamič) in Triglav (Flajšman). Sceno je pripravil Tone Oblak.
Po protokolarnih uradnih obiskih je dr. Vencelj imel 25. marca pogovor z odborom Slovenske kulturne akcije in člani Slovenskega katoliškega akademskega starešinstva. V soboto, 26. marca so ga v Slo- s venski hiši pozdravili učenci *
m\v7(y£?TTO(g) iz SLOVENIJE
•	Enakopravni smo, vendar so med nami tudi bolj enakopravni.
•	Najbolj žalostno je, kadar je vse šala.
•	Kdor ne misli, lahko posluša vsakogar.
•	Ne prizadevajte si biti v večini, večina je mrtva.
•	Tisti, ki zablodi, gre najdlje!
•	Komunisti so se res izpeli, dirigirajo pa še vedno.
•	Nihče ne more spočeti toliko Rdečih kapic, kolikor nas je volkov!
•	O mrtvih vse najboljše, ampak kdo bo to dočakal!
•	Za vstopnico v raj je dušo prodal hudiču.
•	Niso nam šle vse jahte po vodi!
•	Z obžalovanjem se spominjamo dobrih starih časov. Da sc le ne bi vrnili!
•	Zabloda je, da sc voditelji rokujejo; samo pulz si otipavajo!
•	O zgodovini civilizacije pričajo njene razvaline.
•	Najbolj črvivi so tisti, kijih nikoli ne gloda črv dvoma.
vseh naših osnovnih šol s petjem in recitacijami, nato je obiskal radijsko oddajo Okence v Slovenijo inzvečerdruštvo Triglav. Na cvetno nedeljo je bil v Slomškovem domu in v Carapachayu, popoldne pa odpotoval v Mendozo. Po vrnitvi seje srečal s Krščanskimi demokrati, obiskal je Rožmanov dom, Slovensko vas in Dom sv. Vincencija in bil na veliki četrtek pri obredih v cerkvi Marije Kraljice. Z mladino (SDO-SFZ-SK AD) seje srečal na veliko soboto, na veliki petek in na velikonočno vigilijo je bil pri obredih v cerkv i Marije
Pomagaj, na velikonočno nedeljo v Našem domu v San Justu, popoldne pa pri sveto-gorski Kraljici.
Naslednje dni je obiskal rojake v Bariločah, Cördobi, Rosariu, Mar del Plati in Mira-maru, beneške Slovence in rojake v Bcmalu. Ogledali so si tudi svetovno znamenite slapove Iguazu in božjepotno baziliko v Lujanu.
Dr. Vencelj je obiskal tudi naši skupnosti v Slovenskem domu v San Martinu in na Pristavi v Castelarju, osnovne šole in srednješolski tečaj, bil na sestanku z učiteljstvom slo-
venskih šol, Zveze slovenskih mater in žena in borcev. 14. aprila je bil še na sestanku z Mcdorganizacijskim svetom in na poslovilni večerji, 15. aprila pa se je po poslovitvi na letališču Ezeiza vrnil v domovino. Obisk državnega tajnika dr. Venclja je utrdil našo povezanost s slovensko domovino in državo.
3. redni občni zbor Slo-vcnsko-latinskoameriške trgovske zbornice je bil 18. aprila v Slovenski hiši.
Slomškov dom je imel redni lemi občni zbor v nedeljo 24. aprila.
„Ali je bilo na vaš oglas, da iščete nočnega čuvaja, že kaj odziva?“
„Že trikrat so nam vlomili.“
„Ženske prenesejo več bolečin kot moški.“
„Ste zdravnik?“
„Ne, čevljar.“
„Vlak ima že poldrugo uro zamude. Zakaj imate sploh vozni red?“ sejezipotniknadnače-lnikom postaje.
„Zato, da vemo, koliko ima vlak zamude.“
Na letalu je stevardesa razdelila potnikom žvečilni gumi, da bi ne čutili pri spremembi zračnega pristiska šumenja v ušesih.
Ko so bili že na doseženi višini, je neki potnik vprašal stevardeso: „Gospodična, kako naj pa sedaj dobim gumi iz ušes?“
KJE JE KAJ
Slovenska stvarnost po štirih letih -Janez Drnik..............97
V	podporo boju proti korupciji -
Komisija Pravičnost in mir. 100
Ob odstranitvi ministra Janše.101
Slovenci in romanje -
Pavlina Dobovškova......103
Na romanju v Lujän bomo prosili
Marijo..................104
Marija Pomagaj - Stanko Janežič 104
V	občestvu s sveto božjo Materjo -
Katekizem Katol. Cerkve... 105
Kaj pa orgle? - Edo Škulj....105
Misli k mašnim berilom v maju . 106
Gospodov vnebohod............107
Binkošti - Zdenka Serajnik...108
Sveti Janez Nepomuk,
Sveti Gregor VII........108
Vrnitev k Očetu -
Wilhelm Hünermann.......109
Zunanja in notranja Cerkev -
Alojz Rebula............110
Pogovor z Rudolfom Smersujem -
Marko Kremžar...........111
Slovenske šole v Argentini -
Franci Markež...........113
Revščina v latinski Ameriki -
Avgust Horvat...........116
Razstava o Slovencih v Argentini 117 Umetnostni zgodovinar Marijan
Marolt - Jure Vombergar.... 118 Dramatik Joža Vombergar -
Miriam Jereb Batagelj..:..119
Knjigi o dveh škofih Slovencih -
Alojzij Geržinič..........120
Dr. Janež - Utrinek božje dobrote -
Stanko Jerebič............121
Cerkev in presajanje organov...121
Ivan Hribovšek: Himna večeru -
Vinko Rode................123
Slovenski mučenec Lojze Grozde -
Anton Strle...............124
Ko še ni pomladi - Vladimir	Kos 126
Iz naše kronike................127
Malo za šalo -
Uvoženo iz Slovenije......128
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko duSno pastirstvo (dr. Alojzij Starc). Urednik: Jože Škcrbcc; tehnični urednik: Stanc Snoj - Ram6n L. Fal-cAn 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Rcglstro de la Proplcdad lntelcctual N' 90.877 - Stav(jenjc In oblikovanje: MALIV1LKO - Telefax: (54-1) 362-7215 - Tiska: Tallercs Oraflcos Vil.KO S.R.L., Kstados Unldos 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ram6n L. Falcön 4158, Buenos Aires, /neslovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Avc., Cleveland 3, Ohio 44103, USA' KANADA: Ivan Marn, 131 A Trcvicy l)r. Toronto M8 4C4, Canada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Tricstc, Italia. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 3417° Gorizla, Italia. AVSTRIJA: Naročnino poSI(jajtc Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentina za leto 1994: $ 55,- In izdatki za poSto; drugod U$S 55,- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Luis Starc, Ram6n L. Falcčn 4158 • (1407) Buenos Aires, Argentina^
Uradni gostje v Slovenski hiši V Našem domu v San Justu
Revisla mensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena (dr. Luis Starc). Director: Josč Skerbec Ramön L. Falcön 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Inteleclual N“ 90 877 Composiciön y Armado: MALIVILKO - Impresiön: Talleres Gräficos VILKO S.R.L. - Estados unidos 425 - (1101) Buenos Aires • Argentina