Marijina podobica
Podajte mi podobico
Marije,  moje Pomočnice,                   
da zadnjikrat poljubim jo                 
in zrem na njeno milo lice.              
Ah, ona drag mi je spomin, spomin preljube rajne mame, ko sredi smrtnih bolečin še blaga mislila je namc.
»Ne jokaj, ker se ločim jaz,« \e rekla, »drago detc moje. Ne boj se zreti mi v obraz, — sirote ne zapuščam svoje.
Izročam božjim te rokam, in v varstvo blažene Device; v kotiču glej podobo tam — Marije, naše Pomočnice.
Pred njo opravljaj vsaki dan molitve jutranje,  večerne ; ne bodeš, sinek, jih zaman,                         ti zepuščen ne boš, nikjer ne,
       Ko majnik bo cveteti jel,
       ovenčaj jo, ji poj slavice,
       kot z mano si dozdaj  jih pel,
       0 nehaj točiti solzice ! —
       Pred njo spominjaj, sinek moj,
       se mene, ki sem te ljubila . . .
       Saj  kmalu prideš za menoj,«
       je rekla,  dušo izdihnila . . .
       156
Da, kmalu, ljuba mamica!             ^|^^H
želim v nebesa k tebi priti . . .           ^^H
O draga mi podobica,                          ^H
naj  smem te  zadnjič poljubiti! . . .        ^H
Podobica ! o glejte jo !                        ^^M
postaja mi velika,  živa, —                 ^^M
smehlja se  z  Jezusčkom lepo, —        ^^M
kako je rajsko ljubezniva!                   ^^M
In  mamo svojo vidim spet, —            ^^M
Ah, pome gre z višave   jasne . . .        ^^M
Oj z Bogom, ata ! z Bogom svet!...        ^H
In angelček nedolžni ugasne.               ^^^
Radoslav