DENISA KRBEC*
Smotrnost v funkciji racionalizacije sistema
i
Za temo, ki je predmet našega razmišljanja, je analitično pomembno, da določimo metodološko podlago Webrove znanstveno-teoretske usmeritve. Weber svojo sociologijo imenuje »verstehende Soziologie« in jo označuje kot »znanost, ki hoče (mora, op. D. K.) razumeti in razložiti družbeno delovanje ter tako pojasniti, kaj je vzrok njegovega poteka in njegovih posledic« (Weber, 1976: 3). Razumevanje je za Webra »pojasnjevanje resničnega poteka delovanja« (Weber, 1976: 7), ki mora predstaviti njegovo smiselno orientacijo. Weber v metodoloških temeljih »Gospodarstva in družbe« poudarja, da je svoji sociološki zastavitvi postavil nalogo. da določen pojav pojasni kot produkt delovanja posameznika ali več posameznikov. Usmeritev k subjektivni zavesti družbeno dejavnih (aktivnih) posameznikov torej vsebuje postulat, daje mogoče vse institucije in vse družbene spremembe prevesti v razumljivo in smiselno obnašanje posameznikov, ki v njih sodelujejo. Takšno orientacijo Luhmann v popolnosti sprejema, ko pravi: »Samo kot subjektivne predstave je namreč mogoče premeščati namene iz preteklosti v sedanjost ter jih tako uvrščati v edini resnični kontekst »mehanične« kavzalnosti v smislu, da ima namen/smoter zdaj vrednost dosežene sedanje predstave, ki naprej deluje v smeri predstavljanja« (Luhmann, 1981: 9).
Individualistično razumevanje družbe nujno predpostavlja (Weber bi rekel, da »iz razlogov metodološke namembnosti«), da mora biti metoda sociologije, »katere cilj je razumevanje« — pač »racionalistična« (Weber, 1976: 5). Vsaka (interakcija namreč ni nujno družbena - družbena akcija je le smiselna orientacija nasproti obnašanju drugih posameznikov. Drugače rečeno, motiv za akcijo vsebuje smiselni pomen le tedaj, če je obnašanje posameznika glede na povprečno obnašanje potrjeno kot »tipično« smiselno obnašanje.
Bistvo Webrove sociološke orientacije je razumevanje, usmerjeno k odkrivanju notranjih motivov, ki predstavljajo smiselno podlago človeškega delovanja. Webrovsko poudarjanje akcije (delovanja, ravnanja) je zaznavno pri vrsti imen, ki so pomembna v sociološki znanosti in seže vse do sodobne sistemske teorije. Luhmannova teorija o sistemih delovanja sledi Webrovi akcijski perspektivi in poudarja smisel - do zavesti dvignjen pomen akcije (Pusič. 1989: 17).
II
•Za Luhmanna je sistem celota, ki je sestavljena iz delov. Pri tem je treba notranjo racionalnost sistema opazovati v funkciji diferenciranja sistema na dele. Luhmann kritizira tolmačenje, daje sistem izoliran na samega sebe, ter pravi, da se omejevanje na notranji red (interno racionalnost sistema) kaže kot omejenost pogleda na ta problem: »Raziskovanje notranjost je smiselno le tedaj, če obstaja zunanjost« (Luhmann, 1981: 1943).
Sodobna sistemska teorija se ne podreja nujno izključenosti »starejših naukov o sistemu pri iskanju tistega ,več, kar je v celoti nasproti delom« (ibidem): differentia specifica sodobne (radikalno) sistemske teorije Niklasa Luhmanna je v stro-
* Denisa Krbcc, Fakulteta u ekonomijo in turnem »Dr. Mijo Mirkovti«. Pula.
591 Teorija in praksa, let. 28. ti. 5-6. Ljubljana 1991
go formalni določitvi pojma »sistem«. Sistem predstavlja identiteto, ki se odraža v kompleksnem in spremenljivem okolju tako, da stabilizira razliko notranjost/ zunanjost (ibidem).
Sistemska racionalnost (Systemrationalität), ki jo vodi smisel, je neposredno v funkciji redukcije kompleksnosti oziroma samorefercntnosti (avtonomnosti) sistema. Notranja racionalnost in redukcija zunanje kompleksnosti (okolja) sistema predstavljata v končni posledici delovanje (akcijo) človeških sistemskih tvorb, ki jih vodi smisel. Smisel je per definitionem lastnost družbenih (socialnih) sistemov, saj so »socialni sistemi sistemi, ki medsebojna delovanja povezujejo s smislom, omejujejo pa jih pred okoljem drugačnih možnosti« (Luhmann, 1988: 144).
Identifikacija slehernega socialnega sistema se postavlja kot problem posredovanja smisla v selektivni redukciji kompleksnosti okolja. Stabilnost njegove interne racionalnosti (avtonomije) je pogojena s selektivno obdelavo informacij. Selektivnost pri obdelavi informacij pa je predpogoj konkretnega delovanja (akcije).
Pri tem je v smeri redukcije kompleksnosti okolja sistema pojem delovanja dosledno prevzet iz metodoloških podlag Webrovega individualističnega umeva-nja družbe (sistema) kot »vsakega navzven učinkovitega, smiselno orientiranega človeškega obnašanja« (Luhmann, 1985: 5). Zato Luhmann v okviru širšega pojmovanja sistema govori o sistemih delovanja, ki so nastali iz konkretnih delovanj enega človeka, ali več ljudi in ki jih pred nekim okoljem razmejujejo smotrni odnosi med temi delovanji« (ibidem). Na tej podlagi Luhmann postavlja tezo o namembni/smotrni racionalnosti (sistema). Tradicionalnemu razumevanju namena, smotra kot elementa strukture delovanja, ki celoti daje smisel in opravičilo. tako dodaja »kavzativni učinek« (Luhmann, 1981: 7).
Lahko bi rekli, da se prav pri pojmu namena/smotra (cilja, določenega s smislom teorija sistema navezuje na teorijo akcije v tistem delu, ki ga Luhmann imenuje teorija sistemskih smotrov (namenov).
Strukturalna določitev racionalnosti se zato ne more zadovoljiti samo z razvijanjem in upoštevanjem zastavljenega smisla; nujno se mora razširiti na redukcijo kompleksnosti. Racionalnost, usmerjena k doseganju cilja, oziroma Webrov cilj-no-racionalni tip družbene akcije, se širi na »kompleksnejšo, obsežnejšo sistemsko racionalnost«, katere smisel izhaja iz odnosa do problema kompleksnosti (ibidem, 11).
Delovanje (akcijo) Luhmann dvigne z individualne na sistemsko raven in sprejema Webrovo definicijo ciljno-racionalnega delovanja v odnosih: cilj (namen) - sredstvo - posledice. Racionalnost kot osnova vsake družbene akcije je za VVebra racionalno odmerjen odnos med sredstvi in cilji, med cilji in spremljevalnimi posledicami ter medsebojni odnos med različnimi možnimi cilji (Weber, 1976: 17). Medtem ko obstaja za Webra delovanje (akcija) kot smiselno razumljiva usmeritev lastnega ravnanja, zgolj kot ravnanje ene osebe ali več posameznih oseb (ibidem, 9), pa Luhmann v uvodu v »Teorijo sistema« metodološko opredeljuje, da »ni mogoče govoriti o gospodarski racionalnosti glede na posamično delovanje, kakor je izraženo v shemi namen/sredstvo, marveč samo glede na sisteme delovanja, ker ta pojem racionalnega predpostavlja omejenost sredstev in množico ciljev« (Luhmann, 1981: 11-12).
III
Posebno pozornost pri raziskovanju sistema delovanja posveča Luhmann teoriji sistem - okolje, saj meni, da namembnost (smotrnost) delovanja sistema pogojujeta dve osnovni sistemski strategiji:
592
1.	kompleksnost, oziroma redukcijo kompleksnosti okolja (eksterno) in nujno raznolikost (interno kompleksnost) sistema in
2.	spremenljivost (v razvojnem smislu) v funkciji ohranjanja sistema kot celote.
Če delovanje sistema po teh dveh osnovnih strategijah razlagamo kot kavzalni proces, tedaj so tudi vplivi okolja na sistem določeni s to kavzalno shemo. V tem smislu lahko govorimo o sistemski medsebojni odvisnosti oziroma interakciji sistema in okolja, analogno Webrovemu pojmu družbene interakcije v sklopu širšega pojma legitimne družbene ureditve.
Smotrna racionalnost delovanja sistema je trajno usmerjena k nevtralizaciji oziroma generalizaciji vrednosti, ki prihajajo iz njegovega okolja.
Ne glede na to, ali gre za interno racionalizacijo sistema ali pa za redukcijo kompleksnosti okolja, sistem s selekcijo poenostavlja svoj položaj glede na okolje. Ko zamenja objektivno situacijo s subjektivno, usmerja sistem svoje delovanje k sprejetim predstavam stvarnosti. Pri tem ima Luhmann sistemsko racionalnost in selektivno obdelavo informacij v komunikacijskem procesu za temeljni določili strategije subjektiviranja (Luhmann, 1981: 149).
Luhmann postavlja tipologijo funkcionalno-ekvivalentnih sistemskih strategij, s katero (s postopkom selekcije) pojasnjuje svoje videnje pogojev racionalizacije sistema:
1.	Primarna, subjektivna sistemska strategija omogoča, da se spočnejo interni procesi v sistemih, ki se prilagajajo predstavam (Weber bi zapisal: pričakovanjem) okolja. Nameni/smotri se pri tem institucionalizirajo kot osnova delovanja.
2.	Te predstave se prenašajo na sekundarne sistemske strategije, pri čemer se na relaciji sistem/okolje izraža konsenz v subjektivno nastalih predstavah (ibidem, ISO) z institucionalizacijo določenih vrednosti. Na tej ravni delovanja se nameni vklapljajo v diferenciacijo sistema v odnosu do njegovega okolja.
3.	Sele na tej ravni je mogoče govoriti o avtonomnosti sistema, ki ima izdelano strategijo diferenciacije v odnosu do okolja. Sistem stabilizira svoje interne odnose in temelj avtonomnosti vzpostavlja na »sposobnosti za indiferentnost do sprememb okolja« (pri čemer pojem spremembe Luhmanu pomeni razvojno različnost.'
4.	Izoblikovana avtonomnost sistema je predpogoj za pričetek notranje diferenciacije (strukturiranje) sistema. Po Luhmannu je ustvarjanje podsistemov osnovna strategija sistema, pri čemer je neizogibno, da skušamo vzpostaviti sposobnost prilagajanja sistema škodljivim vplivom okolja oziroma zavarovati njegovo nujno raznovrstnost (Ashby).1
Vsako od navedenih strategij spremljajo tudi posledice. Sistem svoje delovanje (akcijo) usmerja k eni od temeljnih strategij, medtem ko se druge pojavljajo le v kombinacijah. Prav kombinacija delovanja glede na prikazane strategije ponuja možnost za razumevanje funkcije namena (smisla).
Smotrnost poteka omenjenih strategij v smeri racionalizacije sistema označuje Luhmann kot »koordinirajoča generaliziranja« (situationally generalized goals).
1	Luhmann svojo tezo poenostavljeno dokazuje t primerom kapitalističnega gospodarskega sistema: gospodarsko podjetje (podsistem gospodarskega sistema) se deli tu različna »trietča- (okolje) - tiUSCt nabave, tr-iilče prodaje, tit&če delovne sik in Gnanem trtiiče - ter (da bi zattitilo lastno avtonomno«) izkoriiča svoj poloiaj na enem IrtiMu tako. da si ga okrepi na drugem m s tem stabilizira na prvem trtiiču. Govorimo torej lahko o več ciljih, ki sluiijo osnovnemu namenu/ smotru, ta pa je smiselno usmerjen h kontnemu cilju - avtonomnosti (Luhmann. 1981: lil).
2	Ashbyjcv »zakon o nujni raznolikosti« (1956) se nanaia samo na regulacijo, vendar pravi, da ima v tem smislu sleherni smem človekovega sodelovanja svojo regulativno stran (Posili. 1985: 53).
593 Teorija in praksa, let. 28. ti. 5-6. Ljubljana 1991
s katerimi se v določenem časovnem obdobju sistem prilagaja »problemskim in situacijskim zahtevam« nekega obsežnejšega sistema.'
Če sledimo navedenim štirim ravnem v razvoju sistema, tedaj lahko rečemo, da je večja kapaciteta (strukturiranost) diferenciranih podsistemov predpogoj za dvig ravni integrirane diferenciranosti sistema. Na zadnji stopnji zato govorimo o interni racionalnosti sistema, o razvojnih kvalitativnih spremembah v sistemu.
IV
Ko govorimo o racionalizaciji, moramo ugotoviti, da pri Webru označuje dva procesa hkrati:
1.	S formalno racionalizacijo Weber poimenuje družbene odnose, ki so regulirani v skladu s pravnimi normami in maksimami intemalizirane ureditve, ki vse člane organizirane skupine, brez izjeme, zavezujejo k določenemu obnašanju. Vsi člani so namreč »dolžni izkazovati poslušnost v smislu racionalno omejene pristojnosti, ki jim jo dajejo te (brezosebne, op. D. K.) ureditve« (Weber, 1976: 171);
2.	S substancialno racionalizacijo je mogoče označiti potrebo po racionalni (v smislu ekonomičnosti družbene regulacije) tehniki pravnega postopka. Webrov idealni tip pravne ureditve kapitalističnega družbenoekonomskega sistema je nujen kot prostor za artikulacijo interesov. Interesi se oblikujejo pri delitvi stvarne moči razpolaganja z dobrinami (lastništvom) na podlagi medsebojnega sporazumevanja (dogovarjanja) (Krbec, 1990: 7).
S svojo faktografsko zgodovinsko analizo nastanka in delovanja moderne kapitalistične države in - znotraj nje - procesa racionalizacije, je Weber postavil temelj za raziskovanje funkcionalno diferenciranih podsistemov skozi njihovo medsebojno prežemanje ali interpenetracijo (Münch, 1984, po Adam, 1989: 23).
Sam pojem interpenetracije ne vzpostavlja, ampak samo predpostavlja kompleksnost (pod)sistemov v okviru širše celote sistemov. Pri pojmu interpenetracije dveh (ali več) podsistemov se srečujemo z naslednjo razliko med dvema teoretikoma, ki ju obravnavamo:
-	Pri Webru je mogoče pojem interpenetracije uporabiti pri njegovi analizi potrebe po racionalizaciji, ki je izšla iz ideološke pogojenosti družbenih sprememb; »racionalna askeza« (Bernik) je generirala potrebo po modernizaciji sistema. Racionalizacija v enaki meri pogojuje spremembe v političnem kot v gospodarskem (pod)sistemu.
-	Pri Luhmannu racionalizacija (tako interna kot eksterna) enako zajema tudi dele sistemov, ki so »drug drugemu podobni, saj je celota utemeljena na enakosti delov« (Luhmann, 1981: 19).' Podsistemi se prežemajo (interpenetrirajo) v poskusih, da bi stabilizirali razliko notranjost/zunanjost.
Iz teh - podobnih - gledišč je mogoče pojem interpenetracija (pod)sistemov prikazati s shemo, ki je na naslednji strani.
V
Legitimna (racionalna) oblast ima v okviru internaliziranega družbenega reda splošen vpliv na obnašanje (Weber: delovanje) posameznika ali družbenih skupin.
' Luhmann jc u pojem prevzel od Takxxa Parsonsa in poudaril, da Panoro -s tem izraia mnenje, da se »istem
s pomočjo generalizacije svojih ciljev, torej tistega, za kar si prizadeva.....prilagaja pričakovanjem tvojega okolja«
(Luhmann. 1984:135).
V zve» s tem je prof. Puui postavil naslednje vpraianje »Ali j« narava povezave med deli preprosto njihova medsebojna podobno«?- (Pusič. 1985: 20).
594

Družbeni sistem
Politični sistem (pravna ureditev)
^ sistem
Gospodarski
Če takšen red razumemo v Luhmannovem pomenu sistema, ki razpolaga z oblastjo, tedaj govorimo o specifičnem namenu (ali smislu v funkciji doseganja namena) ohranjanja oblasti. V Webrovi terminologiji je pojem oblasti označen kot instituci-onalizacija moči ordinacije/subordinacije. V takšnem razmerju se povečanje moči razlaga kot posplošeni namen/smoter, da bi ohranili legitimnost strukture ureditve.
Akademik Evgen Pusič poudarja, da lahko z Webrovim pojmom legitimnosti (kot formalne lastnosti dominacije neke družbene skupine nad drugo) razumemo tudi »notranjo doslednost odločitev« (Luhmann). Sistem pristane na nujnost sprejemanja takšnih odločitev, ko svoje postopke uravnava po vnaprej določenih pravilih (Pusič 1989: 203). Normativna stabilizacija sistema je torej pogojena z medsebojnim povezovanjem norm (pravil) v smiselne celote.
Analogno VVebrovi racionalizaciji pravnega reda (v sklopu katerega analizira vlogo »birokratsko-monokratske uprave« kot funkcionalnega »podsistema«) Luhmann sprejema tezo o namembni/smotrni racionalnosti političnega sistema (posebej državne birokracije) sodobnega kapitalizma. To počne na naslednji način:
»Ločitev politike in uprave, centralizacija financ s proračunom in pravno državo so... substitucijski procesi za povsem smotrno racionalnost. Ti kompenzirajo podfunkcijo principa smotrnosti v političnem sistemu« (Luhmann. 1981: 78).
Povedano drugače: znotraj političnega sistema se diferencirajo podsistemi delovanja, ki hkrati predstavljajo relativno trden integracijski okvir za uresničevanje sistemskih ciljev. Zveze med podsistemi (strukturami) širše sistemske celote so nujne tako za ohranjanje stabilnosti kot za spremembe sistema.
LITERATURA:
1.	Adam. Frane (1989): Deformiran» modernizacija (realni socializem med tradicijo in modernostjo Družboslovne razprave 7. ISU. Ljubljana
2.	Bentik. Ivan (1990): Pojmovni aparat teorije socialnih sistemov (fragmentarni oris), rokopis, FSPN, Ljubljana. ]. Krbec, Denisa (1990): Idealni tip birokratsko-monokratske oprave u djelu Maua Weben. FSPN. Ljubljana.
4.	Luhmann. Niklas (1981): Teorija sistema Svthovitost i racionalnost. Globus. Zagreb.
5.	Pusu5, Eugen (1985): Upravni totemi. 1. knjiga. Grafiki uvod Hrvatske, Centar ta atrufao usavrta vanje i surad-nju i udrulenim radom Pravnog fakulteta. Zagreb.
6 Pustt. Eugen (1989): Druitvena regulacija. Globus. Zagreb.
7.	Weber. Mai (1976): Privreda i druitvo. I knjiga, Prosveu. Beograd.
8.	Weber. Mu (1986): Metodologija društvenih nauka. Globus. Zagreb
5 Teorija in praksa, let. 28. ti. 5-6. Ljubljana 1991