PORUŠIMO VSE STARO, TODA Z NAČRTOM NOVE GRADNJE V ROKAH. Najprej s prispevkom Tarasa Eermavnerja. poleni z Mejakovo repliko nanj in še potem z replikami Kermavnerja. Pirjevca in Rožanca na Mejakovo repliko (in vse kaže. da se bo še kdo oglasil) je tudi v naši književni sredini završal vetrič, ki med vrsticami napoveduje, če že ne vihar, pa vsaj nove, močne vetrove. Človek je tega. v splošnem, lahko samo vesel: nekaj se je zdanilo. Kdor je optimist, vidi v tem morda celo znamenje, da se utegne pri nas razviti dialog med osebnostmi in idejami, ki so doslej druga drugo praviloma uničevale z molkom. Ne da bi se spuščali v stališča enega ali drugega (ali točneje: enega ali drugih), ne moremo mimo posebnosti, ki je za nas Slovence, kot kaže. še prav značilna: koliko modrosti stresamo mimogrede iz rokava, da dokažemo. kako ta in ta nima prav. kako narobe gleda na stvari in podobno, hkrati pa so že kar bele vrane ljudje, ki skušajo iz sebe nekaj povedati, razložiti, tako ali drugače karkoli pomembnega celoviteje utemeljiti. Tako tudi v omenjeni polemiki: spet zvemo, da je humanizem v krizi, da si z njim moderna družba ne more več pomagati, da se je razkrojil znotraj samega sebe itd. — hkrati pa tako malo zvemo, kaj in kakšno je tisto novo v kulturi in miselnosti modernega človeka, tudi slovenskega, ki ne more. a mora zamenjati zadnje preostanke umirajočega humanizma. In prav to bi marsikoga zanimalo: kaj prinašajo nove ideje nooega. funkcionalno učinkovitejšega, v čem je prednost tako imenovane tretje literature; pred vsem. kar je tako ali drugače obteženo s takšno ali drugačno dediščino humanizma. Tudi Taras Kermavner. ki je po svoje dovolj konkreten in se ne izogiba imen. ostaja v svojih zaključkih vendarle abstrakten, njegova vera v vsakokratno novo je močnejša od dokazov. Smo dolžni tudi mi izpričevati v sedanji kulturni situaciji enako vernost, zvestobo trenutku? Nobena, še tako napredna družba ni taka. da bi v njej lahko vsi hkrati in z enako intenziteto dojeli v obilici pojavov novega tudi samo bistvo tega novega, zato je naravnost dolžnost tistih, ki se za karkoli novega zavzemajo (in jim je hkrati seveda do tega, da bi se za to ogreli tudi drugi), da poiščejo dokaze v življenju samem, ne pa samo v njegovi abstrakciji. Naravnost zrnrazila me je na primer natančna analiza Dušana Pirjevca o nezadostnosti sleherne oblike humanizma v našem času in v naši družbi, imel pa sem občutek, kot da je redakcija NR kratko in malo odstrigla drugo polovico
222
njegovega članka, saj bi avtor po vsem tem pravzaprav moral obširneje ekspli-cirati svojo formulo, kakšna bodita kultura in umetnost v naši družbi, če naj sploh opravičita svoj obstoj.
Menim, da bi se ob takšni eksplikaciji res lahko razvil resničen dialog med starim in novim, med ustreznim in neustreznim, med funkcionalnim in nefunkcionalnim, med nacionalnim in provincialnim, med resničnim in lažnim, med mrtvim in živim. Kajti vsi vemo, da tudi v- kulturi ni vse mrtvo mrtvo in ne vse živo živo. O sleherni smrti in o vsem živem se moramo spet in spet prepričati, zaupajoč bolj svojemu nevernemu Tomaževemu prstu kot pa božji besedi.
NE HVALIMO DNEVA PRED VEČEROM. Naj samo glosiram pojav, ki je v naši javnosti doživel res maksimalno publiciteto: ljubljanski Nedeljski je nedavno dokaj neprijazno obsodil (deloma tudi skozi usta samega pisatelja) vso slovensko kulturno javnost zaradi mačehovskega odnosa do Pavleta Zidarja, predvsem pa seveda slovenske založbe. Z velikim pompom je nato Nedeljski, v dokaz svojega poguma in kulturnosti, začel objavljati Zidarjev roman v nadaljevanjih in se mu, z nekoliko manj pompa kajpak, že po nekaj objavah javno odpovedal in v imenu nekoga tretjega prijazno pljunil pisatelju v obraz. Zasramovane slovenske založbe pa Pavleta Zidarja še naprej  tiskajo.
cc
223