IZYESTJA muzejskega društva za Kranjsko. Uredil Anton Koblar, društveni tuJniVc. Izdalo in založilo „Muzejsko društvo za Kranjsko'1. ------------- il Letnik IV. V Ljubljani 1894. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. Kazalo. Razprave. Stran. Grobišče pri Sv. Luciji blizu Tolmina. 5. Rutar t, 41, 81, 121, 169 Pogled na kranjska gradišča. J. Pečnik....... 6 Drobtinice iz furlanskih arhivov. A/i/. Kobldr . . . 13, 73 Utemeljitev mesta Višnje Gore. Dr. J. Ev. Mauring ... 30 Regesti k domači zgodovini. Dr. Fr. Kos 46, 103, 134, 176, 217 K obrtni politiki 18. veka. Jos. Apih......58, 87 Pobirki iz dnevnika ljubljanskega škofa Hrena. M. Slekovec 148 Taber v šentjurijski fari pri Grosupljem, M. S...... 156 Še jedno poročilo o zmagi pri Sisku 1. 1593. Janko Barle 201 Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije. Anton Koblar..............204, 229 Kronologična vrsta velesovskih prednic. Janko Barle . .237 Dvoje listin iz reformacijske dobe. V. L........ 242 Praznovanje oglejskih svetnikov v ljubljanski škofiji. A. Koblar 247 Mali zapiski. Občni zbor »Muzejskega društva za Kranjsko«..... 32 Slikane cerkve. K. Crnologar .......... 33 Stare altarne svetilnice in kadilnice. S........ 33 Cjsnjate altarne blazine in kazule. S......... 33 V postojinski jami 1. 1797. A, K\......... 34 Novoletna darila. J, Vrhovec........... 34 Iz ljubljanskih mestnih računov. J. Vrhovec...... 35 Kdaj so začeli na Kranjskem krompir saditi? J. Vrhovec 37 Kranjska školjka z biserom. .S'. Rob/7........ 38 Velika soda. J. Vrhovec............ 38 Prazgodovinske najdbe na Kranjskem I. 1894. S. Rutar in J. Pečnik......... . 78, m, 164, 210 Francoske kroglje v Ljubljani. V. L.......80, 119 Imenitni birmanci v Ljubljani. A. K......... 80 Letošnja razkopavanja na Grškem. S. Rutar...... 112 Rimska postaja pri Jezici ob Savi. M. S........ 114 Podružnica sv. Martina v Biču v šentvidski fari na Dolenjskem Str;,n- K. Čmologar.............. 114 Senožeški duhovni pastirji. A. K........... 115 Kalvarija v Smledniku. V. L............ 117 Evangelij sv. Marka. A. Koblar.......... 119 Rimska cesta iz Navporta v Kmono. -S. Rutar..... 161 Razkopavanja po Bosni. S. Rutar......... 163 Lesen strop iz 1. 1638. v Kranju / Subic . ... 164 Rodbina Lazarini. V. L............. 105 Cerkvica sv. Jurija na Igu. K. Čmologar...... 166 Linhartova hiša. J. Vrhovec........... 167 Stara pro rokovanja. J. V............. 168 Nekdanji rog na ljubljanskem Gradu. J. Vrliovcc . . .211 Vojskini ogledi ljubljanski. J. Vrhovec ....... 212 K zgodovini zvonov na Kranjskem. M. S....... 214 Tiskarna Tomaža Hrena. J. Vrhovec........ 214 Francozje v Smledniku. V. L........... 215 Iz ljudskih spominov na Turke. M. S........ 216 Zahvala Tom. Hrena za poslano vino. J. V....... 216 Slovstvo o domoznanstvu slovenskih dežel . . 39, 120, 256 Rotlovina Flodnig. V. L............. 251 Zadruga ljubljanskih voznikov, imenovanih « Fliegenschützen •. 7. Vrhovec...............252 Znamenita hiša v Kamniku. Viktor Stcska . . ■ .254 Veronika z Malega Gradu. Viktor Steska.......255 Črna šola. Viktor Steska............255 Podobi. Taber v šentjurijski fari pri Grosupljem.......159 Lesen strop iz 1. 1638. v Kranju.........168 Na platnicah. Darovi ileželnemu muzeju Rudollinumu. IZVESTJA Muzejskega društva za Kranjsko. Letnik IV. 185)4. Sešitek i. --[O,--- Grobišče pri Sv. Luciji blizu Tolmina. PriobČUJe S. Rutar. Tam, kjer se kranjska Idrijca izliva v bistro Sočo, stoji v voglu med obema rekama romantična vas Sv. Lucija, ki šteje sicer le kakih 350 prebivalcev, a je vendar središče obširne župe in ima štirikrat na leto zelo imenitne sejme. Za vasjo se vzdiga grič Mir išče, na katerem je stala prazgodovinska naselbina že v »ilirski dobi», a pod njim so se našli ostanki tudi iz poznejše ilirske dobe. Ljudem se je čudno zdelo, da so našli večkrat pri oranju čudno orožje in nenavadne posode. Nekdanji župnik svetolucijski, Tomaž Rutar (f 1877), je začel že 1. 1848. nabirati take prazgodovinske predmete in je poročal o njih v tedanji <=Arkiv za poviestnicu jugoslavensku». Nabral je bil že precej lepo zbirko bronastih kotlov, fibul, korald itd., a po njegovi smrti se je vse to razneslo. Grobišče, ki spada k omenjeni naselbini, se nahaja na nasprotni, južni strani Idrijce, 220 m visoko nad morjem. Razprostira se po nekoliko položenih njivah gospodarjev Golja, Velikonja in Dizorz (tukaj je središče cele nekropole). Na teli njivah je bil začel kopati goriški advokat in konservator osrednje komisije dr. Bizzaro že 1.1881» in je odkril 70 grobov (Mitth. der Centr.-Com. 1884, pg. CX). Kmalu pote« (1. 1884) • se je lotil natančnejšega preiskavanja g. dr. Karol Marchesetti na stroške mestnega muzeja v Trstu in koj za njim tudi g. Szombathy, kustos dvornega muzeja na Dunaju, na stroške tega muzeja, t Mitih, der antbropol. (ies. Wien 1887, pg. 26.) V novejšem času je kopal pri Sv. Luciji tudi prof. Majonica iz Gorice na stroške goriškega deželnega muzeja. Dr. Alar-chesctti je nadaljeval svoja kopanja 1. 1885., 1886., 1888., 1890. do 1892. ter izkopal v tem času 2952 grobov. Tudi Szombathvjevo število je zelo tehtno ter znaša 2480 grobov. Ce se prištejejo tem še Bizzarovi grobi in 36 Majoničinih, tedaj dobimo vkupno število 5537. Ker pa še ni vse grobišče preiskano, zato je izvestno še nekaj tisoč grobov pod zemljo. In koliko so jih pa že kmetje pokončali, ko so njive orali in prekopavalil Iz tako obširnega grobišča se dä sklepati, da je bila tudi naselbina na MiriŠČU zelo velika in mogočna. O svetolucijskem grobišču je ravnokar izdal dr. Mar-chesetti zelo obširno poročilo v XV. zvezku «Bollettino della Societa adriatica di scienze naturali >, kateremu je pridejanih trideset tablic z nariski vseh važnejših predmetov. Zlasti zanimiva je konjska oprava z nakraski po glavi, ki so popolnoma podobni onim, katere je izkopal J. Pečnik na gori Sv. Magdalene pri Šmariji. Uverjen sem, da ustreženi čitateljem naših «Izvestij», ako jim podam najvažnejše rezultate Mar-chcsettijevega kopanja pri Sv. Luciji, in to tem bolj, ker seli skoro popolnoma vjemajo z najdbami v naših grobiščih. Čeravno je naredil ilr. Marcbesetti natančen načrt svojih izkopin in je vestno beležil grob za grobom, vendar ni mogel zaslediti pravega reda pri pokopavanju. Le toliko je opazil, da SO grobi večkrat nagiomadeni jeden okoli dru/.cga, tako da bi se lahko mislilo na kako rodbinsko pokopališče. V obče ni mogel zapaziti , da bi imeli bogatini posebno odmerjen prostor za-se, ker se večkrat nahajajo okoli bogatili grobov take jame, v katerih ni bilo prav nikakih priložkov. Vendar pa je najdel včasih take pojase, v katerih je bilo največ relativno bogatili grobov, a po drugih krajih so se vlekli precej daleč večinoma siromašni grobi. Na vsem svetolucijskem grobišču se nahajajo samo sežgani mrliči, kojib ostanke so polagali ali v navadne jame, ali pa v velike lončene žare. Mrličev pa niso vedno jednako sežigali, ker nekatere kosti so tako popolnoma v vapno spre- menjene, da imajo komaj še 1 "/„ organične tvarine; a druge so jedva nekoliko ožgane, tako da so popolnoma ohranile svojo prvotno obliko. Iz nekega groba so vzdignili skoro nepoškodovano hrbtenico, medenico in gorenji del stegen. Marchesetti je našel na vsem grobišču samo tri nesežgane mrliče, Szombathy pa dva. Gromade za sežiganje so napravljali prav blizu nekro-pole, ker so včasih polagali v jame še skoro živo oglje, tako da je deloma raztopilo pridejane predmete, ki niso bili na gromadi. V drugih slučajih pa je moralo biti oglje že popolnoma ohlajeno , ker ni škodovalo tudi najbolj občutljivim predmetom, na pr. onim iz jantarja. V nobenem slučaju ni mogoče dokazati, da bi bile stale gromade na istem mestu kot grobje, tako da bi bili n. pr. pod njimi izkopali jame za mrliče. Za gromade so rabili najbolj bukova, smrekova in sploh je-lova drva, potem pa lipova, hruškova in hrastova, včasih tudi jesenova in orehova. Lipova in hruškova drva so rabili naj-rajše pri sežiganju bogatinov. Po sežigu pobrali so navadno poleg kostij tudi oglje, katero so položili v okrogle jame, ali jih pa (redkejše) kot plast posuli. Le izjemoma so izbrali kosti posebej (< ossilegium >) in skrbno položili v jeden kot groba. Ti grobi so bili včasih zelo plitki, komaj nekaj centimetrov izdolbeni; včasih pa zelo globoki, dva metra in še več. Čudno je, da so bili najglo- bokejši grobi navadno najsiromašnejši. Le malokdaj so bili grobi ob straneh obdani s pokončnimi kameni, ali pa s suhim primitivnim zidom. Nasproti pa so bili skoro vsi grobi pokriti se skriljo in tudi v takih slučajih, kjer je ta manjkala, da se misliti, da so jo že pri oranju s plugom iz zemlje potegnili. Nekatere skrili, zlasti lepe plošče, so bile naslonjene na podloženo kamenje, da neso stric spodej stoječe lončene posode. Skrili so bile včasih prav velikanske, celo 60 kvintalov težke, včasih pa tudi zelo majhne. Plošče so iz takoimeno- vanega «volcanskega vapnenca», ki se lomi blizu Modreja. Z malimi izjemami je ležal pod vsako skriljo le jeden sam mrlič pokopan. Le redko je bilo spodej po več mrličev (celö do pet), in taki grobi so bili vedno zelo bogati. Okoli njih so ležali drugi, v katerih ni bilo prav nobenega priložka. 1/. takih skupnih grobov se da sklepati, da se jc več članov jedne obitelji ponesrečilo, ali pa da so umrli /.a kako kužno boleznijo. Nekateri mislijo celo na človeške žrtve, da so morali o smrti kakega imenitnega junaka ž njim vred sežgani in pokopani biti tudi njegovi sužnji. Večkrat so nametali na kak grob tudi velik kup kamenja, kakor bi hoteli narediti kako gomilo. V drugih slučajih pa so bili taki griči naneseni nad celo skupino grobov, kakor da so hoteli s tem naznačiti obiteljsko pokopališče. Največja taka kamnena gomila je bila 10 m dolga in 5 m široka, a pod njo je ležalo 41 mrličev (25 odraščenih in 16 otrok). Navadno so pa grobi čisto ravni in od zunaj ne kažejo nobenega znaka, kaj jc pod zemljo skrito. Verjetno je pa, da so iz početka zasadili kol na vsak grob, kakor v Kobaridu, da pri poznejšem pokopavanju niso uničili prejšnjih grobov. Ker so bili mrliči sežgani, zato se ne more soditi o anatomičnih svojstvih tedanjega prebivalstva. Le toliko je gotovo, da so živeli tedaj poleg močnih in hrustastih ljtidij tudi vitki in drobni. Ostanke sežganih mrličev pokladali so najnavadnejše v samo zemljo, le v 282. grobih (t. j. 9"56°/o) j(> našel doktor Alarchesetti ostanke položene v žare. Te žare so bile primeroma velike, 30 do 90 cm visoke, deloma lončene, deloma bronaste. Lončene žare so nekatere gladki', druge pa z vzbo-čenimi trakovi opasane. 1'rve so večinoma iz debele ilovice in imajo majhne stranske ročaje, a druge so iz (incj.se ilovice, pobarvane z rudečo zemljo in pološčene, ali pa ižmenice z rudečimi in črnimi pasovi obdane. Črno barvo so prilepljali s pomočjo smole. Opasane žare nimajo nič ročajev in so navadno večje od gladkih. V šestih grobih so našli bronaste žare, štiri cele in dve zdrobljeni. Iz priložkov se lahko posname, da so bili to grobi bogatinov, ker je poleg bronastih žal' imel vsakteri še po jedno bronasto situlo ali pa po jedno cisto- z obroči, po jedno ali dve posodici iz stekla in mnogo nakrasninskih predmetov. Štiri cele bronaste posode z jako lepo patino so prav dobro ohranjene in nam pričajo, da so tedanji prebivalci že znali izvrstno obdelavati bron. Posamezni pločcvinski deli so tako trdno med seboj pričvrščeni, da se med njimi ne opazi niti najmanjša razpoka, in žrcbljički, od znotraj zabiti, so od zunaj tako dobro začeljeni, da se njih široka glava spozna še le pri natančnejšem opazovanju. Največja bronasta žara jc visoka 930 mm in jc bržkone največja do sedaj znana kovinska posoda. Zložena je iz šestih pločevinastih kosov, ki so skovani s 127. žebljički. Vrat in nazaj zakrivljeni rob sta skovana iz jednega samega kosa in sta pričvrščena s 27. žeblji k trebuhu žare. Ravno tako je tudi dno pričvrščeno s 27. žebljički le žarinemu telesu. Premer posodinega ustja znaša 2d0 min, žarinega dna 288 mm, a največjega obsega 1920 mm. Druga bronasta žara, ki ima obliko situle brez ročajev, je skovana iz petin trapezoidalnih bronastih pločevin in ima rob pričvrščen na svinčen cilindrast vrat. Višina je 643 mm, premer ustja 484 mm, dna 250 mm in največjega obsega 1750 mm. Tej popolnoma podobna je druga žara, ki je samo 480 mm visoka, a ima v premeru 1510 mm. Najbogatejši grobje so imeli samo žare za kosti in pepel, in vse druge priložite, bodisi piskre ali nakrasnine, položili so v nje in samo izjemoma tudi zunaj žare, na. pr. če jc kdo prav dolgo žaloval, je potem tudi zunaj žare položil še svoj posebni dar. Ravno tako se nahaja le redko oglje potreseno tudi še od zunaj okoli žare. Vendar ni treba misliti, da so bili v vseh grobih dotični priložki, ker skoro tretjina grobov (32-76ü/u) ni imela nič druzega, nego samo oglje. Pri drugih grobiščih jc bila navada, da so dajali stariši svojim prezgodaj umrlim otrokom v grob najdragocenejše predmete, a pri Sveti Luciji so jih pokopavali skoro brez vsakega priložka: samo 8-3u/o j''1 je dobilo nekaj nakrasnin. Nasproti pa se mora reči, da je večina odraščenih dobila kak predmet v svoj grob, če so tudi ti predmeti bili slabejše tvarine in slabejšega kova. V svetolucijsldh grobih je našel dr. Marchesetti največ koraldskih zrn, in sicer 1697 iz stekla in 615 iz brona, vkupno 2312; potem raznih posod 1910 (80 bronastih, 5 steklenih in vrh tega še 282 žar) in 1737 fibul (1629 bronastih in 108 železnih). Naravno je, da so našli mnogo gumb (790 bronastih), potem igel (458), prstanov (346) in zapestnic (197). Ali čuditi se moramo, da so izkopali samo 13 vretenc za prejo in prav prav malo orožja. Iz tega bi se lahko sklepalo, da je bilo svetolucijsko prebivalstvo izredno miroljubno. iDaljc pride.) Pogled na kranjska gradišča. Spisal J. Pečnik. Gradišča se imenujejo po Slovenskem kraji, na katerih so stale naselbine v predzgodovinskem času, ali pa kake večje zgradbe za časa, ko so Rimljani postali gospodarji naših dežela. Preprosti ljudje menijo, da so na vseh teb krajih nekdaj stali gradovi. Narodne pripovedke celo določujejo, kateri gospodje so ondi stanovali, in trdijo, da leže v gradiščih zasuti veliki zakladi. Toda zelo dvomim, da bi so kje gradišče imenoval svet, na katerem je stal kak srednjeveški grad, razun, če se je tak grad sezidal na mestu Starega gradišča. Najnovejša domoznanska knjiga, namreč J. ( hožnova Das Dekanat Neukirchon, 1893», sicer pravi na 19. strani : Die Burgställe, gradišča, welche im Neukirchner Dekanatsbezirke und in ganz Südsteiermark in auflallend grosser Menge vorkommen, sind also die Standorte der ehemaligen slovenischen Vesten, sind die ältesten slovenischen Denkmale.» Ta opazka pa velja le tedaj, ako se potrdi podmena, da so bili res Slovenci prvotni prebivalci teb krajev. Ako so se pa Slovenci še-le v šestem stoletju naselili v svoji sedanji domovini, ni dvoma, da so naši predniki z imenom gradišče-krstili le one kraje, na katerih so našli sledove prastarega bivališča ali pa razvaline utrjenih zgradb iz starega veka. Leta 1884. sem začel preiskovati gradišča po K in Primorskem. I Iodil sem včasih po več tednov do hoste in s hriba na hrib. Po Gorenjskem, Notn in Kočevskem mi jc ostalo še mnogo krajev nepreiska tedaj nekoliko gradišč neznanih. Celo razumen in izkušen človek včasih na prvi pogled težko zasledi gradišče, ker večkrat ni videti nič več sledu kakega nasipa, ampak ravne njive in vinogradi se razširjajo na prostorih nekdanjih prazgodovinskih stanovanj. Tako je n. pr. z gradiščem v šentjer-nejski fari na Dolenjskem. Na takih mestih imata prvo besedo motika in kramp, ki spravljata na dan črepine piskrov, živalske kosti in ostanke prebivalcev. Paziti pa treba, da se te stvari nc zamenjajo S srednjeveškimi predmeti, ki se tudi včasih izkopljejo iz zemlje, a ne v gradiščih. Turki so namreč po naših krajih požgali marsikako vas, ki se pozneje ni več pozidala. Tudi ta pogorišča so dandanes po zunanjem nekoliko podobna starim gradiščem in tudi v njih se dobč zakopane starine. Kdor dobro pozna najdbe in ima kaj izkušnje, kmalu določi njihovo starost. Najstarejša gradišča najdemo na Kranjskem po strmih gričih. Pri teh naselbinah so se na okrog dvigali nasipi, ki se večkrat še dandanes prav lepo poznajo. Nasipi niso bili samo za hrambo trdnjavi. Zadnji čas se jc dokazalo, da so ljudje po nasipih tudi stanovali. Lahko se imenujejo taka gradišča nekdanja mesta, stoječa na lepih, osamljenih gričih. DebeU koli, zabiti v zemljo, so delali obrobek nasipom. Ze prvi naši]) okoli srednje vrhne planjavice je meril na okrog 300 do 1000 m. Kjer so imeli dosti kamenja, kakor po Notranjskem, so zgradili med kole kamnite hiše. Kjer pa ni bilo kamenja blizu, vpletli so med kole debelo protje in tako naredili močne plotove. Zamazali so plotove z blatom ali ilovico in med-nje nasuli zemlje, v sredi so pa napravili luknje za stanovanje. Prvi nasip je bil po več metrov visok in nanj so bile prislonjene hiše, vkopane v zemljo. Za temi je stala včasih še druga vrsta hiš, kakor kažeta gradišči na Vinkovem Vrhu pri Dvoru in nad Koriti pri Dobrniču. Črcpinc, kosti, ilnata vretenca in drugi hišni ostanki nam dokazujejo, kje so ljudje prebivali, namreč po navadi v prvem nasipu. V okrogli ograjeni prostor na sredi stanovališča sta držala dva vhoda: jeden od severa in drugi od juga. Bila sta vhoda toliko široka, da so lahko hodili noter z vozmi. Tri vhodih je bil pa nasip precej višji, kot drugod. Gotovo so ondi stanovali čuvaji. Na lepem, ravnem prostoru v sredi gradišča so ljudje imeli shranjeno svoje imetje in tudi živino, kakor: konje, govedo, ovce in svinje. Ker je bilo tačas po gozdih še polno zverij, ni čudo, da so živino imeli spravljeno na bolj varnem kraju. Na ravnici sredi gradišča se iz te dobe malokje najdejo ostanki človeških stanovanj. Kadar se je bilo ljudstvo namnožilo, naredili so, ako je bil kraj za to pripraven, zraven stare naselbine še drugo in tretjo in zopet vse skupaj obdali z nasipi. Tako jc nastalo drugo in tretje okroglo mesto ob močno utrjenem prvem nasipu. Te vrste gradiščem, ki so najbolj obsežna, prištevamo na Kranjskem nastopna: Gradišče, pri Sv. Magdaleni nad Smarijo, ono pri Stičini, Kučar pri Metliki nad Kolpo, Vinkov Vrh pri Dvoru, gradišče nad Koritom pri Dobrniču, Klenik pri Vačah, Križni Vrb pri Mokronogu, Vin vrh pri Smarjcti, Vinvrh nad Kako, Stari Grad nad Sv. Križem pri Kostanjevici, gradišče pri Sv. Ani nad Ribnico, Statenberk in sosednje Brezje. Vsa ta gradišča imajo okrog sebe veliko gomil. Iz isti' dobe SO nekatera druga manjša gradišča, n. pr. Tržišče pri Dolenji Vasi zraven cerkniškega jezera; ki jc dolenjskim gradiščem popolnoma podobno, dalje: Metle pri Blokah, Križni Vrh pri Ložu, Sv. Mihael pri I Ircnovicah, Sv. Ahac pri Ilirski Bistrici, Gradišče pri Tehaboju blizu Sv. Križa pri Litiji, na Sv. Gori, pri Sv. Juriju blizu Polšnika, pri Rovišah, Velika llova Gora, nad Grosüpljim, nad mehov-sko vasjo vrh Gorjancev, pri Malnicäh, Belečvrh v trebelskl fari, Trebinec pri Mirni, pri Sv. Ani poleg Trebnja, pri vasi Gradišče nad Št. Rupertom, nad begunjsko vasjo na Gorenjskem, na Smarjetni Gori pri Kranju, nad Smlednikom, na Molniku pri Lcsičju in nad Rakovnikom pri Ljubljani. Najdbe iz teh gradišč spadajo večinoma v halštatsko in latensko dobo, le prav malokdaj se dobi kaj rimskega, kar kaže, da prebivalci niso bili mnogo zavisni od Rimljanov. Sicer so si pa starine iz teh gradišč čudovito podobne, kar bi razodevalo, da so ta gradišča cvetela v isti dobi in da je na vseh prebivalo jedno ljudstvo. Drugačna so bila notranjska gradišča, kakor: Silertabor, Zagorje, Sv. Primož, Knežak, gradišče nad Št. Petrom itd. Notranjske višine so skoro sama gradišča, ki so na vrhu okrogla ali jajčasta, ali kakor jc nanesel svet. Ograjene so bile višine z velikanskimi kamnenimi nasipi, v katerih so imeli ljudje bivališča. Čudno je, da tudi za časa Rimljanov na Kranjskem notranjski prebivalci niso znali zidati hiš z malto, dasiravno niso imeli daleč v Trst in Oglej. Zabili so le v zemljo močne lesene droge v dveh vrstah okrog višine in med-nje zložili kamenje, tako da so ostale v sredi votline za stanovanje. Po teh nasipih sem že našel vsakovrstno orodje in nakrasnine, prazgodovinska lončena vretenca za predenje, lončene uteže za statve, črepine in kosti, poleg tega pa tudi mnogo železnega orodja, lepih igel in novcev. Po vseh notranjskih gradiščih se najdejo pa tudi starine in novci iz prve rimske dobe na Kranjskem, namreč iz predkristusovega časa, kar očitno govori za to, da so ti kraji prej prišli v dotiko z Rimljani in pod tujo oblast, kakor dolenjska gradišča. Druge vrste gradišča so bila napravljena vse drugače in bila so najbrže mlajša. Za stanovanja so si izbrali prebivalci strmo hribe, na katere se od treh stranij zaradi strmine ni moglo priti. Na četrti strani, kjer so gori hodili, so pa napravili do 15 m visoke nasipe. Hiše so bile v nasipih in zadej za njimi na vrhu hriba. Okrog strmin so zaradi večje varnosti zabili še visoke kole in naredili leseno ograjo. Pri teli gradiščih ne najdeš nikoli grobov. Kaj da so ljudje delali z mrliči, ne vemo. Samo pri Dolenjem Zemonu se je našlo nekoliko grobov iz 4. stoletja po Kristusu, kar razodeva, da te vrste gradišča niso tako stara. Druga taka gradišča so: Št. Kancijan pri Dobravi, Narpcl pri Krškem, Sloka Gora pri Turjaku, Vrhtrebnjc, Golo nad Igom itd., a zastonj iščeš okrog njih ostanke mrličev. Tretje vrste gradišča najdemo na zelo rtastih hribih, kjer ni zapaziti niti na vrhu, niti pri strani hriba nobene ravnice. V strmini so čepele hiše druga nad drugo gori do vrhunca. Njihove sledove kažejo dandanes stopnicam podobne jame, ki se proti vrhu vedno bolj ožijo. Ob straneh teh stopničastih hiš so bili nasipi, ki so branili sovražnih naskokov. Zanimiva so ta gradišča, ker kažejo, kako čudne kraje so si prebivalci volili za stanovališča. Komaj se gori prileze. Na Dolenjskem takih gradišč nimamo. Vidijo se pa na Gorenjskem pri Blagovici, nad Repnjami, pri Strahovljah v zagorski okolici in pri Rovišah pod Sv. Goro. Jedino pri Strahovljah se je našlo že več grobov, v katerih so bili mrliči celi pokopani, kar zopet kaže, da so iz pozne prazgodovinske dobe, v kateri je že vladala rimska šega. Posebno čudni uhani in druge nenavadne starine so se našle v teh grobovih. Druga gradišča te vrste nimajo grobov. Najmanj sledu imajo četrte vrste gradišča, kakršna se vidijo v Zažaru pri Vrhniki, Podkorenom na Gorenjskem in na brezštevilnih drugih krajih. Po obliki so tO lepe planjave brez kakega zunjanega znamenja. Na njih se najdejo v zemlji stare črepine. Mogoče bi bilo, da SO stala tu svetišča z altarji v poganski dobi Slovencev. Ozrimo se še na nekatera posamezna gradišča, ki imajo svoje posebnosti. Na njih so ljudje stanovali v raznih pred-zgodovinskih dobah in za časa Rimljanov. Pieznamenito je gradišče C lak a nad Starim Trgom pri Ložu. To je bila velikanska trdnjava, kakor kažejo grozni kupi kamenja. Hiše so ljudje imeli zidane. Slirivoglatc, v zemljo izkopane luknje so namreč obzidavali. Pozna se pa na prvi pogled, da tu ni zidala Rimljana roka. Čudno je, da pravega rimskega zidu sploh nikjer ne najdemo po vsem Notranjskem. Kjer je nekdaj to dobro utrjeno mesto Ulaka stalo, so sedaj njive. Polog predmetov iz prve halštatske dobe so našli kmetje tudi mnogo rimskih stvarij, posebno lepih novcev do dobe cesarja Konstantina. Jcdnako je z gradišči v Silcrtabru, nad Zagorjem in Knežakom in z mnogimi istrskimi in kraškimi gradišči semkaj do Blok. Izkopljejo se starine in novci od najstareje do skoraj najnovejc dobe rimske zgodovine, kar kaže, da so bili prebivalci žc zelo zgodaj v zvezi s sosednjo Italijo. Groba pa ni okrog teh gradišč nikjer nobenega najti, dasiravno je v njih bivalo mnogo ljudstva po več stoletij. Gotovo so mrliče sežigali in pepel raztrošali po zemlji. Nad vse znamenito jc gradišče pri Sv. Lovrencu nad Polhovim Gradcem. Na visokem, strmem hribu leži lepa ravan, na kateri so nekdaj stale lesene hiše. Pri vhodu je bil močno zidan stolp. Mogoče je, da so ljudje semkaj pri-bežali iz razdejanega Navporta (Vrhnike). Našle so se na tej gori najlepše starine iz rimskih časov, kakor: zvonci, tehtnice, sekire, žage, bakrene posode itd. Nevedni ljudje so večino teh stvarij končali. Sicer ne veliko, toda velezanimivo je gradišče na Velikem Korenu v krški fari v Suhi Krajini. Med ka-menitimi brdi se tU okrog razprostirajo obširne senožeti. Na severno stran vasi se dviga rtast grič, podoben korenu. Odtod ima grič ime Koren. Ljudje pravijo, da so na njem imeli grad grofje Korenini, kar je seveda prazna pripovedka. Na severno plat je grič obrobljen s strmo pečino in le od južne strani se s težavo prileze na strmino. Zasledil sem to gradišče 1. 18cS6. Nasipa ni nobenega; pa ga tudi zaradi strmega sveta ni bilo treba. Na vrhu je še precej velik prostor in na njem so v zemlji izkopane luknje, ki so bile na okroglo obzidane najbrž v rimskem času, a ne od Rimljanov. To so bila bivališča ljudstva, katero so Rimljani podjarmili. Na vzhodno stran griča je stala nekdaj cerkev sv. Jurija. Pred kakimi 30. leti je vanjo treščilo in je pogorela. Novo cerkev so Ko-renčani sezidali bolj pri vasi. Na grobljah stare cerkve sem našel rimsk kamen z napisom. Vzidan je bil kamen pred pogoriščem v cerkveno steno. Napis pove, da je bil tu pokopan Marcij, vojak 11. rimske legije. Ko so premagali prvotne prebivalce Korena, so postavili Rimljani spomenik padlemu rojaku. V gradišču se dobe predrimske in rimske črepine. Groba ni nobenega. Le v nekem skalovju v bližni hosti jc našel neki kmet kup bronastih zapestnic, igel in sekir iz prve bronaste dobe. Velikansko bronasto ovratnico jc zabil v hišna vrata namestil kljuke. Kupil sem jo za muzej. Največja je izmed vseh ovratnic, kar jih ima ljubljanski muzej. Med vsemi kranjskimi gradišči jc pa najbolj nenavadno gradišče, ki leži kake tri četrti ure od Krškega nad Savo nasproti Rajhenburgu, imenovano Mladovina. Ondi sedaj stojita dve hiši. Tu se dobe sledovi prebivalcev od prve kamnitne dobe do časa Valentinijana. Našel sem orožje iz jelenovih rogov, meč iz bronaste dobe in črepine posod iz raznih starih časov. Le po notranjskih gradiščih se najdejo enako pisane lončene črepine iz predzgodovinske dobe. Rimske lončene posode so sicer prebivalci tudi delali na vreteno, a vedno so ohranili svojo posebno staro šego, ki se bistveno razlikuje od rimske. Preiskal sem vso okolico,, pa groba nisem našel nobenega, dasiravno so ljudje todi prebivali že tisoč let pred Kristusom. Mrliče so morali tedaj vedno sežigati in pepel razmetavati. To je Splošni pregled kranjskih gradišč, ki slove zaradi svojih imenitnih starin čez meje našega cesarstva. Podrobneje opišem kako gradišče pri drugi priliki.1 'Nisem učenjak po knjigi. Toda v zadnjih desetih letih, ko se vedno s starinoslovjem pečam in občujem s prvimi učenjaki v tej stroki, sem si pridobil toliko izkušnje, da se lahko grem merit s kakim sta-rinoslovskim kričačem, očitajočim mi nevednost. Poglavitno je, da stvarij ne pretiravam in ne sodim svojevoljno. Kar pišem, je resnica, katero mi narekuje izkušnja. V dvomljivih rečeh in prepirnih vprašanjih mi pa vodijo prepričanje najnoveji in najtrdrteji dokazi; tu nočem biti trmoglavec. Pisaitlj. Drobtinice iz furlanskih arhivov. Nabral Ant. Koblar. (Dalje.) Trebnje. Nadvojvoda Ferdinand prezentuje 22. mar. 1599 župnika in naddijakona Klemena za beneficij kapele sv. Petra v mestu Ložu in patrijarh ga potrdi 23. dec. 1600. (A,1 b, 4L) L. 1600 pošlje Klemen dijakona Jurija Kodriča, katerega si je izvolil za pomočnika v Trcbnju, da bi zadobil v Vidmu mašništvo. Poslušal je Kodrič «Casus conscientiae» na Dunaju in v Gradcu v jezuvitskih kolegijih. (A, b, 47.) 16. maja 1600 toži župnik in naddijakon Klemen o pomankanju duhovnov. »Zaradi kuge postavljajo ljudje znamenja, križe in kapele, a ni ga, ki bi jih blagoslovil; zato namerava nadvojvoda v Gorici ustanoviti škofijo. Da se to zabrani in Dolenjsko ne odtrga od Ogleja, naj postavi patrijarh sufragana ali generalnega vikarja na Dolenjskem, n.pr. v Novem Mestu». (A, b, 34.) 26. sept. 1600 napove naddijakon Klemen, da naj se vsi dolenjski duhovni udeleže bližnje škofijske sinode in darujejo po jedno sv. mašo na čast sv. Duhu. (A, b, 49.) 16. dec. 1600 jc prezentoval nadvojvoda za trebanjsko faro kranjskega župnika in novomeškega kanonika Krištofa Treibcr-ja. (A, c,6.) Ivan Friderik Klemen, ki se je Trebnju odpovedal, pa nastopi 17. apr. 1601 kranjsko faro. (A, b, 14.) Poprej pa še odpošlje 22. febr. 1601 naddijakonski razglas na vse fare zaradi lutc- 1 A = nadškofijski arhiv v Vidmu; a == «Libri gestorum> v njem; b = akti pod napisom «Chie.se a parte Impcrü»; c = zvezki z naslovom «Collazioni di benelicj»; pridejana prva (arabska ali rimska) številka pomeni zvezek, druga pa stran ali list v njem. B = videmski notarski arhiv v Vidmu. C — «Museo Civico» v Vidmu. D = mestni arhiv v Št. Danijelu. Pri teh dveh arhivih pomenijo pristaVljene številke stare notarje, in sicer: i = Gabriel de Crcmona, 2 = Eusebius de Koma-gnano, 3 = Gubertinus de Novate, 4 — Gandiolus, 5 = Petrus de Locha, 6 = Nicolaus, 7 — Waltherus, 8 = Ilenricus Praitenrewter in 9 = Melio-ranza de Thiene. E - kapiteljski arhiv v Vidmu in pristavljene številke pomenijo njegove zvezke in strani. O. z. = ordinaeijski zapisniki in V. z. = vizitaeijski zapisniki v videmskem nadškofijskem arhivu. ranstva, govoreč : »Vinograd Gospodov pustošijo zveri, divji prešiči in lisice, namreč Turki in luterani, prvi s silo, drugi s krivimi nauki. Zaradi poslednjih gotovo prvi še huje ude-lujejo. Zato jc sklenil nadvojvoda Ferdinand potrebiti lutcrane iz svojih dežela. Naznanite tedaj župniki, ki ste na kmetih, meni vse krivoverec in krivoverstva sumne, kateri stanujejo v vaših farah; vi pa, ki pastir ujete v mestih in trgih, napravite o luteranih zapisnike, da jih predložite verskim komisarjem, kadar pridejo. Populite pa tudi plevel slabega življenja! > (A, b, 49.) 7. sept. 1647 prezentuje stiski opat Ivan za trebanjsko faro patrijarhu apost. protonotarja Simona pl. Chumberga (A, b, 23.), ki je bil potrjen 25. jan. 1648. (A, c, 12.) Tržič. 18. jan. 1475 župnik Martin (in Nouo Foro). (A, c, A, 41.) 10. nov. 1484 in 19. sept. 1485 se tržiški župnik Gašpar pravda z ljubljanskim trgovcem Benediktom Cosiza ali Coschziza (Koščka). (A, a, 11, 99.) Posvečeni so bili Tržičani: L u k a, sin Krištofa Li b c n s t a i n a, 19. sept. 1495 na mizni titel sester Katarine in Praksede Winkler in dedičev gradu Gutenberg v subdijakona, 27. febr. 1496 v dijakona in 19. marc. 1496 v mašnika. Jakob Gorjup, sin pok. tkalca Andreja (textoris de Nouo Forulo), je postal mašnik v Ccvdadu 14. mar. 1500; Ivan iMrežnik (Mresnickh), sin pok. Luke, je pa dobil 23. dec. 1497 v Ccvdadu subdija-konat na titel Lovrenca pl. P a r a d e y s e r-j a in njegovih dedičev v Tržiču, 10. mar. 1498 dijakonat in 31. mar. 1498 v Belaku mašništvo. (O. z.) 16. jun. 1506 župnik Filip Kopoš (Khoposch). (A, b, 49.) - L. 1595. župnik (i a š p a r J a n č i č. Farni zavetnik Lovrenc Paradeiser se je tačas lastil žup-nikovih dohodkov. (A, b, 15.) Po smrti župnika Jurija Vide prezentuje Henrik Paradeiser, baron v Novem Gradu in Gradišču,za faro Tomaža Podgorca,ki je potrjen 13. okt. 1635. (A, b, 23 in 49.) Po Podgorcev! smrti je bil 1. 1692. potrjen za tržiško faro Matija Košir (A, c, 17.)-Po smrti župnika Matije Koširja sta prezentovala 10. jan. 1704 Antona Kristana dva patrona, namreč Vajkard Ferdinand Barbo grof Waxcnstcinski, baron v Gutncku, Passbcrgu in Cušperku, gospod v Kieselstcinu, Rakovniku in Dragomlju, ter Henrik Julij baron pl. Wer neck, gospod na Bregu, Raki in Novem Gradu. (A, b, 41.) — 30. apr. 1704 je novopotrjeni župnik Anton Kristan imel kapelana Mateja Zormana, katerega je vzdrževal iz svojega. Kapelanije še ni bilo. — V farni cerkvi M. B. v nebo vzete je bil tačas pri altarju sv. Jurija beneficij, ustanovljen od grofov Lambergov. Beneficij je vžival Frančišek Ignacij Poljak, župnik na Koroškem. V cerkvi jc bila tudi bratovščina presv. Trojice. Na pokopališču zunaj cerkve je pa stala kapela s privilegovanim altarjem škapulirske M. B., ali prav za prav sv. Mihaela, kakor je bilo pred 1. 1670. V cerkvi sv. Andreja, koder so častili kovači sv. Elogija, je bil beneficij, katerega jc imel tudi zgorej omenjeni župnik Poljak*. Ta beneficij je ustanovil tržiški župnik Andrej Ahačič in ostavil patronsko pravico baronom pl. Brniškim (Wernegg). Cerkev sv. Jožefa nad trgom se je na novo zidala od 1. 1702-1704. Tržiška fara je imela 1. 1704. okrog 3000 duš. (A, b, 49.) — 22. sept. 1712, po smrti Antona Kristana, je bil za župnika v Tržiču potrjen Gašpar König. Prezentovala ga je bila udova Marija Renata pl. Barbo iz Novega Grada. (A, c, 18.) — L. 1723. je stopil v mašniški stan Tadej baron pl.Werneck, porojen Tržičan. (A, b, 49.) 18. avg. 1749 zagotovo Leonard Cemc in drugi železarji Frančišku Grochauer-ju < Titulum mensae> iz fužinske blagaj-nice. (A, b, 39.) Tuhinj Spodnji. (Šmartin.) 29. sept. 1481 je bil Flo-rijan iz Ljubljane duh. pomočnik v Tuhinju (socius diuino-rum in Tuchaih). (A, a, 10, 408.) L. 1595. se imenujeta dva vikarja: Valentin Palnerius in Ivan Pilko. (A, b, 15.) - 20. nov. 1621 kurat Sebastijan Textor. (A, b, 10.) -L. 1634. je bil Adam Strosh, sin Baltazarjev iz Šmartina, posvečen v mašnika. (A, b, 39.) ■ Od 1. 1682. do 1707. vikar Matej Bokalnikar. L. 1704. je iz svojih dohodkov vzdrževal kapelana Pri m oža Bu rk 1 j i co. V lopi zunaj cerkve sv. Martina je takrat stal altar sv. Štefana s privilegijem, da — lö- se je ob shodih ondi darovala sv. maša. Duš jc štel vikarjat 1860. (A, b, 49.) — Po smrti vikarja Bokalnikarja je kamniški župnik Rasp prezentoval 8. jul. 1707 magistra modro-slovja Frančiška Mihaela Paglavca (A, b, 46.), ki je bil od patrijarha potrjen 20. okt. istega leta. (A, c, 17.) Tuhinj Zgornji. Vsled predloga kamniškega župnika je bil 17. febr. 1712, po smrti Andreja Ovce, od patrijarha za vikarja potrjen Matija Dimec. (A, c, 18.) Vače. Ko so se odpovedali vojnik Volfhard Stegberški, Nikolaj Ilenglmanov, Nikolaj Bernhardov, Henrik Schiech, Herman Pio, Bertold s priimkom Daybog (Dajbog), Ivan de Rubo in Konrad de Räb, vazali patrijarha Bertranda in oglejske cerkve, fevdom na Vačah (in Watz), podelil je iste fevde patrijarh Bertrand v Vidmu 6. mara 1337 plemenitniku Konradu Gallu z Lebeka (de Liebech) in njegovim dedičem. (D, 3, 83, list 4.) - 24. apr. 1343 je dobil Marhl i n (iall z Lebeka (de Lyebech) moravško faro. (F, 1, b, 55.) 27.jun. 1487 vikar Blaž (in Watsch). (A, a. 12, 391.) 6. avg. 1487 duhovni pomočnik Lovrenc. (A, a, 12, 411.) - 27. febr. 1496 se omeni pl. L a m b e r g e r, oproda v le-beškem gradu (in Castro Lebeckh). (O. z.) 14. mar. 1500 je bil v mašnika posvečen Vačan Matija, sin Ivanov. (O. z.) - - 26. avg. 1500 dobi kovorsko faro Gregor z Vač. (A, a, 24, 303.) — L. 1595. je bil na Vačah vikar Gregor Šega. (A, b, 15.) ■ Gašpar Kastelec, doma iz vaške rare, je bil 1. 1601 v Vidmu posvečen v mašnika. (A, b, 47.) Kapelanija M.B. na Vačah v drugi polovici 16. stoletja ni imela duhovna, ker so se bili luteranski patroni iz obitelji Lamberške polastili imetja. Nadvojvoda Ferdinand je 1. 1600 podelil ta beneficij ljubljanskemu kanoniku in generalnemu vikarju Andreju S t ii r t z e n s t e i n e r - j u. (A, b, 46.) Po njegovi smrti je nadvojvoda prozentoval 24. sept. 1603 svojega dvornega kapelami l'olidora Locatelli-ja pl. Venzono. (A, b, 23.) Baronka Sabina p. Lamberg iz Crnelega je pa 7. sept. 1603 v imenu svojega soproga barona Viljema , bivajOČega v turški sužnosti, prezentovala ljubljanskega dekana dr. Mihaela Mikca (A, b, 49.), katerega je patrijarh potrdil 4. dlet 1603. (A, c, 6.) Napela se je pravda, in 22. febr. 1606 je bil dolenjski naddijakon poslan od patrijarha na Vače, da je nabil na cerkvena vrata razglas, glaseč se, da se je pravda končala na korist dr. Mikcu. (A, b, 23.) — 21. jun. 1605 prezentuje nadvojvoda Ferdinand za beneficij sv. Mihaela na Vačah po smrti Ivana Butal ič a (Wutalitsch) svojega dvornega kapelana Elijo Henrika, katerega je patrijarh potrdil 29. jul. 1605. (A, b, 23 in A, c, 6.) 8. jan. 1611 je pa beneficij sv. Mihaela dobil Marko Kodrač (Codracius). (A, c, 7.) —VI. 1636. so se na Vačah vrstili župniki Matija Juvan, Jernej Molitor in Matija Lovša. Premikal jih je opat v Dun. Novem Mestu kot patron fare. (A, b, 49.) — 6. jul. 1639 je bil potrjen za beneficij Matere božje ljubljanski kanonik Jurij Schar lieh i. Pred njim gaje imel mengeški župnik Andrej Šega. (A, c, 11.) Vältova Vas. Cerkev sv. Jakoba v Valtovi Vasi (Waltersdorf) je bila 30. dec. 1501 še podružnica farc sv. Mihaela pri Novem Mestu. (A, a, 23, 138.) Velesovo. /■uro: Velesovske nune so v 15. stoletju volile za cerkev sv. Marjete kapelana, ki je ondi opravljal dušno pastirstvo. Poprej so ga dale izprašat, če je sposoben, in po izvolitvi ga je patrijarh potrdil. 28. marc. 1485 je bil kapelan Jurij Nuner. (A, a, 11, 158.) 5. avg. 1487 se imenuje Leonard Sax, župnik velesovski. (A, a, 11.) -26. marca 1494 določi patrijarh, da ima prednica pravico, prezentovati kapelana za kostniško kapelo v Cerkljah. (A, a, 17, 178.) — 22. apr. 1496 se imenujejo Andrej in Bernardin, beneficijata, ter altarist Ivan, vsi trije službujoči v velesovskem samostanu. iA, a, 16, 212.) — L. 1599. župnik Leonard Tillius. (A, b, 15.) Naddijakon Trebuhan je pisal 1. 1599 : in Michclstettrn vel V e 1 e s s a 1 e > in 1. 1600 zopet Velesselo». (A, b, 47.) — L. 1636 kurat v samostanu A d a m W a s s e r m a n n. (A, b, 49.) Po smrti kurata 1. u k i' Lato m i j a predlaga samostan 22. apr. 1637 za kurata borovniškega vikarja Ivana Tavčarja. (A, b, 38.) l/vcitju DlUIeJlktgl iliuUv.i z;i Kmujlku. L. IV.. »e*. I. a 29. jun. 1671 jc velesovski kufat (župnik) dobil šentjurijsko faro. (A, b, 45.) — Isto faro je dobil 20. apr. 1700 velesovski župnik Jakob Krč. (A, b, 43.) 20. apr. 1704 župnik Ivan Dominik P c r n c r in kapelan I v a n M a r e n. (A, b, 49.) Samostan: Po smrti Ane p 1. Ga 11 e n b c r g jc bila 31. maja 1475 za prednico potrjena J c r a Plasl in naročeno je bilo cerkljanskemu župniku in naddijakonu, da jo je vmestil. (A, c, A, 46.) - - 23. mar. 1495 je vladala samostan prednica (priorka) Barbara Mindorfer. (O. z.) — 12. marc. 1499 prosijo nune po naddijakonu patrijarha, da bi smele hoditi s privoljenjem prednice iz samostana gledat k živini in sprehajat se v bližnji gozdič, ker stoji samostan na močvirnem svetu in nune mnogo trpe za mrzlico. (A, b, 49.) 8. jan. 1505 dobi prednica Barbara Mindorfer (Priorissa Mo-nasterii Vallis B. M. V in Michelstetten) od patrijarha privilegije : 1.) da v posebnih slučajih za-njo ni klavzure, 2.) da se smejo moški, kadar treba, pogovarjati z nunami, a ne «solus cum sola», 3.) da smejo gospe, ki pridejo nune obiskat, po tri dni prenočevati v samostanu, 4.) da smejo bolehne nune hoditi iz samostana v kopel, ali na vrt, ali v bližnjo cerkev, in sicer po 2 ali 3 skupaj, 5.) da smejo nune v samostanski šoli podučevati dekleta, posebno one, ki so plemenitega stanu, ker ostanejo tako bolj verne, kakor če se vzgoje v svetnih šolah. Poslednje dovoljenje je izprosilo vojaštvo in plemstvo Kranjske (universis Militia et Nobilitas Carniole), ki je malo prej pisalo patrijarhu: ■ Virgines in saeculo educatae raro vel nunquam religioni lauere, imo vel nunquam religiöse vivere, nisi institutae in monasteriis, prae-eipue nobiles> (A, a, 25, 495.) Po smrti Neže pl. Liechtenberg (Hertenberg?) je bila 18. okt. 1553 potrjena za prednico Ana (i a 11. (A, c, 1, 3.) L. 1580 in 1589 je živela prednica Marjeta Maloprav. (A, b, 23.) - 26. maja 1582 je bil velesovski upravnik Jurij Schwab pl. L i C h t e nb er g iz Tustajna zaradi luteranske vere odpravljen iz samostana. |urij grof pl. Thum je nunam pripo- roöil, da naj izvolijo za upravnika Jurijevega sina, Franc Krištofa S c h \v a h a p 1. L i c h t e n b e r g a, ki jc izmed svojih bratov katoličan. (A, b, 43.) — 17. okt. 1 13. marc. 1594 prednica Magdalena Strauss. (A, - Po njeni smrti je bila 25. okt. 1594 za prednico po M a g d a 1 e n a K er n. (A, c, 3.) — Naddijakon Freudensclr je 1. 1595. cerkljanskega in šentjurijskega župnika obsodil v ječo s postom ob kruhu in vodi, ker sta brez dovoljenja prestopala klavzuro velesovskega samostana. Na lepo prošnjo in obet poboljšanja ju je odvczal. (A, b, 47.) — L. 1600 je prišla kuga v Velesovo, da so morale nune pobegniti iz samostana. (A, b, 48.) — Po smrti Magdalene Kern je bila 5. marc. 1632 za prednico potrjena Katari na Tavčar (A, c, 11), ki se omenja še 6. marc. 1635 in 22. apr. 1637. (A, b, 23.) — Po smrti Katarine je bila pa 24. nov. 1638 za prednico potrjena Rozina Kralj. (A, c, 10.) — 4. avg. 1641 prosi komisar Antigoni dovoljenja, da bi smel kak sosednji škof posvetiti 3 al t ar je v Velesovem in uvesti jedno nuno. (A, b, 38.) — Po smrti Rozine Kralj so si nune izbrale za prednico Ano Regino Tavčar pl. Strausseneck in so 6. sept. 1644 izvolitev predložile patrijarhu v potrjenje. (Izv. perg. list., A, b, 22.) 12. sept. 1647 je bila po smrti Ane Regine Tavčar za prednico potrjena Rozina Obercggcr. (A, c, 12.) — 20. nov. 1649 prednica Ursula. (A, b, 24.)-I v a n a S U z a na P a r a d a i s e r se imenuje prednica 29. jun. 1671 (A, b, 45), ter v letih 1682, 1688 in 1690. (A, b, 44.) Po smrti Ivane Suzane Paradaiser je bila 5. maja 1693 za prednico potrjena Marta G ali. (A, c, 17.) - 20. apr. 1700 in 23. okt. 1721 prednica Ana Katarina pl.Pet-t en eck. (A, b, 43.) L. 1704. je bila podprednica (Sub-priorissa) Marija AnaGandini. Samostan je bil tačas še skoraj čisto lesen in na njegovem pokopališču je stala posvečena kapela sv. Jože f a. (A, b, 49.) Vipava. 21. jun. 1304 se imenuje Reuman Vipavski.(E.) 18. avgusta 1325 se omenijo: vipavski župnik Almetik ter duhovna Oton in (iutfred iz Vipave. (C', 3, 2.) Almerik je župnikoval v Vipavi še 18. jul. 1337, ko se je bil Rodulf Svibenski odpovedal desetinam v Vipavi in je patrijarh te fevde podelil Rajneriju Picerni z Ostrovice. iD, 3, zv. B. 1. 80.) — 12. sept. 1329 (?) se omeni Konrad, imenovan Ungnad, iz Vipave. (C, 2, 2.) — 22. sept. 1355 da patrijarh Nikolaj svoj spodnji vipavski grad z gastaldijo in dohodki bratoma Majnardu in Hermanu, goriškima in tirolskima grofoma, s pogojem, da bodeta odpirala grad njemu in njegovi vojski, kadar se bode zahtevalo. (C, 3, 4.) — V koncu 15. stoletja stoji zapisanih cela vrsta vipavskih duhovnov, in sicer: 20. apr. 1481 duhovni pomočnik Jurij iz Ljubljane (A, a, 10, 361); 11. febr. 1485 in 4. marc. 1486 vikar Jakob (A, a, 11 in 12); 26. jan. 1488 duh. pomočnik Ivan Rogačar (A, a, 13, 254); Jurij Steinbach, župnik vipavski in prost strassburški, 30. dec. 1488, 7. okt. 1489, ko je dobil naslov patrijarškega kapelana (A, a, 13, 254), ter 22. jan. in 29. marc. 1490 (A, b, 49), 13. in 30. apr. 1492 (A, a, 15, 339 in 17, 38), 3. dec. 1492 in 12. febr. 1493 (A, a, 15, 417 in 453), 7. okt. 1494 (A, a, 17); 24. okt. 1489 je za Andrejem K a hrom dobil kapelanijo Blaž (A, a, 13, 476); 21. jan. in 3. sept. 1490 kapelan Ivan llohot (Chochot) (A, a, 14, 10 in A, b, 23); 20. febr. 1490 kapelan vipavskega gradu, zoper katerega se je glavar Leonard Herber st ein pritožil, da ga je žalil na časti (A, b, 49); 9. maja 1490 duhoven (minister diuinorum) Martin Smole (A, b, 49); 3. sept. 1490 Lovrenc, kapelan pri sv. Juriju (v Sturijah) in oricijant Ivan Tomaž, v fari sv. Križa, spadajoči pod vipavsko faro, duhovni pomočnik Jurij (A, b, 23); 13. apr. 1492 kapelana Jakob Dornik in Jakob iz Radovljice (A, a, 17, 38 in 40); 24. apr. 1492 vikar Martin P o sc h en dorfer in kapelana Martin Ebriacher in Jakob G raci j an ter zornik Erazem (A, b, 49); 30. apr. 1492 vikar Martin (A, a, 15, 339); 31. okt. 1492 dobi vikarstvo Martin iz Kostanjevice (A, a, 15, 397), ki je imel isto še L jan. 1495 (A, a, 16, 31); 3. dec. 1492 Ivan, kapelan v Logu (in Hain), in vipavski duh. pomočnik Jurij (A, a, 15, 417); 12. febr. 1493 in 7. okt. 1494 farni vikar Martin Poschendorfer (A, a, 15, 453 in A, a, 17); 2. apr. 1493 Andrej, vikar sv. Jakoba v Vipavi (Viz.zap. I, 3); 3.jul. 1493 duhoven Jurij iz Kamnika, kapelan načelnika v vipavskem gradu, in beneficijat Jakob, ki je imel ob jednem faro sv. Ivana «in Lubis> (A, a, 15, 499); 27. jan. 1496 dobi vikar Ivan Regen s en od patrijarha ukaz, da naj izobči vipavske priležnike (A, a, 16, 176); 8. apr. 1497 vikar Martin, bivajoč pri Sv. Vidu v vipavski fari (A, a, 16, 361); vipavski župnik Peter Bonhomo, ki je stanoval v Trstu, kjer jc pozneje postal škof, se omenja 17.jul. 1498 (A, b, 49) in 27. maja 1501 (A, a, 25, 44); njegov vikar Andrej Trecell (tudi Trcgil) se imenuje 17. jul. in 13. avg. 1498 (A, b, 49), 1. jun. 1500 (A, a, 23, 77), 8. jan. 1501, ko jc bil ob jednem župnik pri sv. Ivanu (A, b, 49), in 31. jan. 1501 (A, a, 23, 144); Mihael Kralj (Chreyl), kapelan vipavskega gradnika in glavarja, 25. okt. in 12. nov. 1499 (A, a, 22, 228) in 13. marc. 1500 ob jednem z vipavskima duh. pomočnikoma Ivanom de Mal-purga in Ivanom Aucr-om ter beneficijatom Andrejem (A, a, 23, 32); Ivan Auer (llouer, Ouer), doma s Sp. Štajerskega, se omeni tudi 1. jul. 1500 (A, a, 24, 42), 8. jan. in 31. jan. 1501 lA, a, 23, 144); 1. jun. 1500 zornik Baltazar in duhoven Martin Jamšek (A, a, 23, 77); 27. maja 1501 vikar Matija Habersack (tudi Abrasach) (A, a, 25, 44); 27. nov. 1500 duhoven Jakob Krai burger, ki je bil za časa gospoda pl. Valsee kapelan v Devinu (1. 1500. je bil rimski kralj lastnik devinskega gradil) (O. z.); 23. jan. 1503 Jurij iz Vipave, ki je bil prej vikar tržaškega dekana Leonarda i A, a, 25, 230.) L. 1488 in 1490 je živel vipavski tržan Leonard Czigayner (Cigan). (A, b, 31.) Duhovskemu stanu so se posvetili Vipavci : Nikolaj, sin krznarja Tomaža, je postal 19. dec. 1495 v Ccvdadu subdijakon na mizni titel duhovna Marina, pevca v čevdadski cerkvi, 27. febr. 1496 dijakon in 19. marc. 1496 mašnik ; Primož Knebel, sin pok- Gregorja, 19. marc. 1496 na mizni titel senožeškega glavarja Henrika Elechar-ja subdijakon, 2, apr. 1496 dijakon in 28. maja 1496 mašnik; Sebastijan Schick (tudi Sciech), sin vipavskega sodnika Leonarda, 27. febr. 1496 na titel vojnika L eo n ar d a pl. Erberstayna (Herberstein) v Cevdadu subdijakon, 19. marc. 1496 dijakon in 24. sept. 1496 mašnik; Nikolaj Francz, sin Valentinov, doma od St.Jurija pri Vipavi, 14. apr. 1498 v Ogleju subdijakon na titel bistr-skega samostana, 9. jun. 1498 dijakon in 22. dec. 1498 mašnik; Jurij, Blažcv sin, 21. dec. 1499 subdijakon na titel mokriškega grajščaka Davida Sebriacher-ja, 14. marc. 1500 dijakon, 4. apr. 1500 mašnik ; Jurij, sin vipavskega sodarja (dolcatoris), na titel Jurija Edlingcrja 14. marc. 1500 v Ccvdadu subdijakon, 4. apr. 1500 dijakon in 18. apr. 1500 mašnik. Tonzuro in nižje redove so dobili : 27. febr. 1496 Andrej Čepek, Petrov sin; 13. apr. 1498 Jurij, sin vipavskega ko-pelarja (balneatoris) Nikolaja, in 14. marc. 1500 Gregor Trupar, Primožcv sin. (O. z.) Vipavski glavar Jurij Ga 11 (Capitaneus sive Castellanus) se omenja 4. jun. in 12. okt. 1504 (A, a, 25, 450) in 27. jan. 1505 (A, b, 49). 12. okt. 1504 so gnali njegovi Stražniki in hlapci duhovna Matijo v ječo, češ da se jc udeležil neke praske. Na vikarjevo besedo so ga pa precej izpustili. Službovali so dalje duhovni : 4. jun. 1504 Luka, šolski vodja v Vipavi, in Sebastijan, namestili kapelan pri M. B. v Logu (A, a, 25, 388); 16. mar. 1505 vikar Matija II abersack (A, a, 25, 573), Sebastijan Medic, duh. pomočnik'; Jurij, zgodnjik ; Luka Mar, kapelan M. B. v Logu (in Augea), in Mihael, duh. pomočnik pri Sv. Vidu. (A, b, 49.) Zanimiv je v i z i t a c i j s k i zapisnik v vi-demskem mestnem muzeju i/. 1. 1570. Naslov se glasi : «Visitatio Apostolica facta per Rev. et III. Dom. Bartholomaeum I'ursisiarum et Brugnariae Abbatem Mosacensent cum pote-state et auetoritate Pontilicis delegatum Visitatorem in civitate et Dioecesi in Statu Sei""' Archiducis Caroli Austriaci.» I/, tega zapisnika posnamemo o Vipavi nastopno: 9. marc. 1570 jc vizitalor maševal v cerkvi Sv. Križa. Po maši je prišel k njemu vipavski župnik- (vikar) «Stephanus Arbensis-. Faro je bil dobil od krškega ali strassburškega prosta Ivana Otting h er-j a, ker je bila vipavska fara z ono proštijo zvezana. Sv. zakramente so imeli v vipavski fari : pri sv. Križu, sv. Gvidonu, sv. Jakobu (Stjak), na hribu («in Monte») in pri sv. Mariji ( = Šmarje). Od Sv. Križa do Vipave so računih 5 milj. V sredi jc bil čez Vipavšico kamniten most. Dohodkov je imel vipavski župnik v Sv. Križu 18 vorn ( urnas») vina in v Lokavcu 4 kvinče («congia») vina. Vsak gospodar je dajal njegovemu duhovnemu pomočniku 1 bokal Osiculam ) vina in nekaj odškodnine v denarju, kadar je opravljal zapisane maše. Vipavski župnik jc bil dolžan trikrat v letu maševati in pridigovati v Križu, namreč na praznik najdenja in povišanja sv. Križa in v nedeljo po prazniku presv. R. T. Kapelan jc hodil opravljat v Križ službo božjo vsako nedeljo in praznik. Duhovna opravila so se vršila po obredu oglejske cerkve v vsi vipavski fari. Krstne matice župnik ni imel. Krstni botri so bili po trije: pri dečku dva moška in jedna ženska, pri deklici dve ženski in jeden moški. Kar je bil Štefan župnik v Vipavi, še ni bilo sv. birme. V fari menda ni bilo še krivovercev, ker so vsi farani hodili k spovedi in prejemali sv. obhajilo le pod jedno podobo. Kapelani so dobivali od vsakega gospodarja po jeden bokal (siculam ) vina in ob nedeljah obed in 4 solde, ali pa 12 soldov brez obeda. Za obhajila, pogrebe in maše dobivali so duhovni malo. V nedeljo po presv. R. Telesu so prirejali udje bratovščine prešv. R. T. procesijo in imeli potem bratovski obed. Druga bratovščina je bila sv. Marije s 13. udi. Imela je vinograde, katere so obdelovali udje, in dobivala je iz njih po 10 kvfnčev (congia) vina na leto. Bratovščina sv. Jakoba je štela 40 in ona sv. križa 24 udov. V Sv. Križu jo bil mal hpspital za starčke in v njem soba s tremi posteljami. Predstojnik' mu je bil Tomaž Cosseva, katerega je postavil grof Jurij Thum. L. 1577. je živel v Vipavi plemenitnik Mihael Franckmann. (A, b, 24.) — 28. avg. 1581 je pisal nadvojvoda Karol grofu Lovrencu pl. L a n t h i e r i - j u , da naj luterane Ivana Antigona, Baltazarja Scprechta, Jurija Cividatorja in Bernarda Distelna pošlje pa- trijarhu, ako sc ne bodo spreobrnili, vipavskega oskrbnika Julijana Cividatorja, ki se je drznil predikanta poklicati v Vipavo, naj pa takoj izpodi. (A, b, 48.) Župnik Matej Scolasticus, prost strassburški, postavi 25. jul. 1593 za provizorja v Vipavi ljubljanskega kanonika Jurija Gry Sana. (A, b, 48.) 25. jul. 1595 se Matej Scolasticus imenuje prost strassburški, gen. vikar krškega škofa in župnik vipavski. (A, b, 41.) 11. jan. 1594 je bil Rok Blanda duh. pomočnik pri Sv. Vidu v Vipavi. (A, b.) 8. mar. 1594 je dobil vikarsko službo Matej F o rs t n er. (A, b, 34.) 28. maja 1597 je poslal Forstner Vipavca T o m a ž a P o m p o n i j a v Videm, da so ga posvetili v mašnika. (A, b, 41.) 25. febr. 1597 je tožil vikar Forstner patrijarhu, < da raste predrznost vipavskih luteranov. Navozili so že kup kamenja za svoje pokopališče, katero mislijo obzidati. Na pepelnico 1. 1597. je V i n c c n c i j Amigon, vodja vipavskih luteranov, poklical iz Ljubljane Jurija Clemensa v Vipavo in mu dal svoje otroke krstit. Drugi dan so imeli luterani v hiši njegovega soseda M a t i j e Jurkoviča shod in obhajanih je bilo po luteransko okrog 70 oscb>. Naznanil jih je vikar nadvojvodi in prosil tudi patrijarha pomoči. (A, b, 49.) Kmalu potem je pisal Forstner patrijarhu tako: «Vinccncij Amigon, sodnik' v Vipavi, je tu vzrok vsemu luteranstvu. Svojega očeta Ivana je preslepil, da je moral pobegniti 1. 1581. Ko je nadvojvoda Kami zatisnil oči, dvignili so luterani glave. Vinccncij Amigon je s silo ukazal pokopati nekega luterana na našem pokopališču. Pridrl jc bil nad-me z I v a n o m M a g a i n o in ukazal zvonili pri luteranskem pogrebu. Zasramoval je tudi procesijo, kije prišla iz Št. Vida v Vipavo, in se javno norčeval iz križa, da zdaj ne marajo Šentvidci več priti. Mojemu organistu jc ukazal, da naj v cerkvi poje luteranske pesmi. Ob nedeljah bere ljudem krivoverske pridige.. Ukazuje delati o praznikih in je meso o petkih in sabotah. Njegov brat Matija Amigon, ključar bratovščine M. H. in javni notar, je ravno tak. Tretji luteran je (i a špar Vekov ec, ključar cerkve sv. Marka. Drugih je še več, a ti so najhujši.' (A, b, 48.) V začetku 1. 1598. piše Forstner, da bodo v nedeljo po prazniku sv. Rešnj. Telesa nastopni vipavski lutcranci prestopili v katoliško cerkev : Izak Vokmar, Krištof Schmutz, Martin Godina, Peter Durus, Lovrenc Razpor, Jurij Bathise, Vrban Senar, Štefan Sluga, Jožef Magaina , Andrej Magaina, Lovrenc Amigon, Gašpar Pitamcc, Mohor Šigavec in Ahac Krasen. Ostali so pa še luteranski : Baltazar Suapla, Jurij Grbec, Matej Pracck, Jeronim Pen, Kan Amigon, Benedikt Pregelj dva Bolsina (?) Pregelj Andrej Falkon, Matija Amigon, Gašpar Kovačič, Jernej Boldin, Luka Kalin, Nikolaj Scprecht, Ulrik Mikuš, Jurij Pregel, Tomaž Pracik, Ivan Pičohar, Ivan Sluga, Baltazar Volk, Gregor Lušnik in njegov sin Gašpar, Jernej Benedičič, Melhijor Trušar, Lovrenc Flasch, Andrej Lanza, Matija Turkovič ter sinova Gregor in Ivan, Jurij Magaina. Razun tega so še štiri ženske in nekaj luteranskih Vipavcev prebiva v Ljubljani. (A, b, 49.) 3. marc. 1598 je sporočil zopet vikar Forstner: »Ko je prišel ukaz od nadvojvode, da morajo luterani iti iz dežele, je sklical pl. L n n t h i c r i 28. febr. 1598 vse vipavske luterane v grad in jim je prebral ukaz. Stražili so jih vojaki, dokler se niso odločili, ali za katoliško vero, ali za odhod. Vsi so obljubili prvo, razun šestih, ki jih ni bilo blizu, in so bili že odšli. Grof in jaz jih učiva in prepričujeva. Prosim dovoljenja, odvezovati od krivoverstva. (A, b, 44.) 27. mar. 1600 priporoči vikar Forst ner dunajskega dijaka Ivana K os ovca, ki je bil porojen v Komnu in izrejen v Vipavi, za sv. rodove. (A, b, 48.) 24. jul. 1612 strassburški prost Ivan Lux prosi patrijarha, da naj odpravi iz Vipave vikarja Matijo Sponsor-ja. ( A, b, 23.) Po smrt i G a š p a r j a B i a n k a dobi 3. dec. 1621 beneficij M. B. v Logu Jernej jc dobil v Mekinab. (A, b, 18.) 17. dec. 1646, po smrti Adama Bučarja (Puscar), je bil Bernardin Andriani od cesarja prezentovan za beneficij M. B. v Logu (Au) (A, b, 42), potrjen pa od patrijarha 21. jun. 1647. (A, c, 12.) V jan. 1647 jc v Še nt-Vi du pri Vipavi kapelanoval Matija Trost (A, b, 34.) 16. sept. 1650, ko je resignoval Andrej Milost, postane vipavski župnik (vikar) Andrej Mulič (A, c, 18). Župnik (vikar) Andrej Mulič priporoči 2. avg. 1659 A d a m a B tati n o , rojenega 25. maja 1633 pri Sv. Križu, in 7. marc. 1660 priporoči Ivana Leonarda Žvokeljna, ki je bil krščen 6. nov. 1634 v Vipavi, za mašništvo. (A, b, 24.) — Ko je Mulič odpovedal vikar-sko službo v Vipavi, je 4. apr. 1666 strassburški prost Kristijan llartnig kot župnik vipavski podelil to službo J e r o n i m u P r i d e r i k ti Ludoviku (?) grofu pl. La n t h i cr i - j u. (A, b, 45.) Po odhodu Ivana Lotitscha je bil 3. sept. 1668 za vikarja cerkve sv. Jakoba v vipavski Pari potrjen Blaž KI e m e n. (A, c, 14.) ■ 27. jan. 168/ je bil koadjutor vipavski Simon Naglo s t. (A, b, 24.) Ko je resignoval vikar grof L a n t h i e r i, je Strassburški prost 5. febr. 1685 predlagal za vipavski vikarjat Ivana Marijo Purlana (A, b, 45), ki je bil od patrijarha potrjen 23. mar. 1685. (A, c, 16.) Po Purlanovi smrti je postal vikar Baltazar Lok ar 2. sept. 1692 (A, c, 17) in po Lokatjevi smrti 6. okt. 1693 Ivan Friderik Schweiger pl. Lerchenfeld. (A, c, 17.) 1. avg. 1709 se imenuje Prane Anton grof pl. Lanthieri, baron v Schönhausu, gospod v Vipavi, Rifenberku in Baumkirchenlhurmu. (A, b, 23.) 3. maja 1714 je pisal vipavski župnik (vikar) Ivan Friderik Schweiger patrijarhu: V moji fari je 20 duhovnov. V Vipavi imam 5 duhovnih pomočnikov in enega koadjutorja. Dva duh. pomočnika hodita okrog po vaseh, drugi trije pa opravljajo duhovno pastirstvo doma in sc vrste po tednih. Prva dva pomočnika imata po vaseh zunaj po dva kapelana, drugi trije pa po tri Kadar je kaka slovesnost, pomagajo tudi kapucini, ki so v moji fari. Letos so tu umrli trije duhovni: Martin Lipovš, Pavel Leben in Jakob Wierssa.» (A, b, 49.) — V mašnikc so bili posvečeni Vipavci: Jernej Potočnik 1.1723 ter Matej Bavdc in Franc Trost 1. 1731. (A, b, 49.) 14. febr. 1750 jc bil Župnik vipavski Franc. Bernard pl. Ran fftlsh offen, prost v Strassburgu. (A, b, 42.) Višnja Gora. 21. febr. 1349 se omenita brata Majnhard in llerard Višnjagorska (de Weyselberch). (C, 3, 4, 21.1 13. marc. 1356 dobi desetine pri Višnji Göri od vasi < Kalez > do vasi «Poscm > in na hribu od patrijarha v fevd Krn est, kakor jih je poprej imel njegov oče Rudolf pl. Scytzer iz Višnje Gore (de Wichselberch), ki je bil vazal oglejske cerkve. (C, 3.) — 23. apr. 1450 je pričal Urb, grof celjski, ortenburški in zagorski ter ban dalmatinski, hrvaški in slavonski, da je Gregor Kumpelar, sin Jurija Kumpelar j a, v resnici patron cerkve Matere božje, ki stoji pri Višnji Gori ob cesti, in sicer zato, ker sta Gregor in njegov sorodnik' Krištof Kumpelar dovolila, da se je sezidala omenjena cerkev na njunem svetu, in sta vrh tega darovala zanjo tudi nekaj denarja. (A, b, 49.) - 24. maja 1475 se omeni duhoven Peter P e r e g r i n o v iz Višnje Gore. (A, c, A, 45.) Oproda Evstah pl.Melez iz Višnje Gore se omenja 2. apr. in 24. sept. 1496 ter 18. febr in 23. dec. 1497. (O. z.) 18. marc. 1497 je služil Ivan Lengenhauer za vojnika višnjagorskemu glavarju. 12. jul. 1496 je Leonard Viš-n j a g o r s k i (Weichselbcrgerl OStavil kanonikat v Novem Mestu in postal župnik v Semiču. (A, a, 18, 218.) - 25. nov. 1496 so bivali v Višnji (joti duhovni: cesarski javni notar Ivan Kl obučič, duh. pomočnik Jurij Kapi ti ar, školastik Martin L i c h t c n \v a 1 d c r (Sevniški). in pevec (succentor) Jernej Marpurger. (A, a, 228.) - 7. apr. 1497 je dobil naddijakon Jakob pl. Turjaški od patrijarha ukaz, da naj prime s svibenjskim glavarjem Andrejem a Turre višnjagor-skega glavarja Ivana Lengeramer-ja i najbrž je ista oseba, kakor zgoraj omenjeni Lengenhauer), ker je ukradel Ambrožu p 1. Repiču njegovo ženo «Anico». (A, a, 18, 362.) V mašniški stan so stopili Višnjani : Žiga, sin pok. Jakoba Str nice (de Baysilberg), 19. dec. 1495 mašnik; Matija, sin pok. mesarja Pank-raca, 25. marc. 1497 v Ogleju Subdijakon na mizni titel g. Ivana «de Kunigspcrg ■•, 20. maja 1497 v Cevdadu dijakon; Peter, sin Klemena Lundre, 9. jun. 1498 subdijakon na mizni titel Volkarda pl. Turjaškega, nadkamornika Kranjske in Marke, 16. marc. 1499 mašnik. (O. z.) 24. jan. 1501 se je Gregor, sin Ivanov iz Višnje Gore, odpovedal fari sv. Ruporta ob Savi (Videm). (A, a, 24, 318.) 25. febr. 1504 sporoči kranjski vicedom Jurij pl. Eck patrijarhu, da je umrla neka žena v Novi Vasi (Neundorf), v šmarijski fari. Zaradi velikega snega so jo nesli pokopat na bližnje višnjagorsko pokopališče, kjer leže tudi njeni stariši. A ondotni vikar se je branil jo pokopati, ker mu je šmarijski župnik in naddijakon Mihael Sterlecker prepovedal. Ukazal je postaviti mrliča v mrtvašnico in nekemu možu je naroČil, da naj jaha po dovoljenje za pokop v Smarijo. Mož je poprosil Sterleckerja dovoljenja in mu ponudil pogrebno pristojbino, namreč 40 solidov. A Ster lecker ni dovolil pogreba v Višnji Gori, rekoč možu, da, če je sam zamogel prijahati v Smarijo, naj bi bil še mrliča pri-tiral. Vicedom torej prosi patrijarha dovoljenja, da bi se smeli mrliči iz onih vasij, ki so daleč od Smarijo in blizu Višnje Gore, ob času žametov in povodenj pokopovali na višnja-gorskem pokopališču. (A, b, 49.) ■ • L. 1504. je tekla pravda zaradi benelioija M. H. pri Višnji (iori. Neki (itimpler (prim. zgoraj Kumpelar) ga je bil podelil duhovnu Matiji Lundri. Zanj se je potegnil naddijakon Sterlecker v Smariji, ki ga je invcstoval. V imenu stiškega opata je pa zastopal stvar višnjagorski župnik Jurij Kapi ti ar, ki je trdil, da Gumpler nima patronskc pravice, ker so Višnjani ustanovili oni beneficij za zgodnjika pri cerkvi M. B. zunaj mesta, in ta cerkev se je pač le zidala na Gumplerjcvem svetu. Pritrdila sta župniku tudi deželni glavar Viljem pl. Turjaški in Jurij pl. Eck 10. avg. 1504. V Višnji Gori sta bila tačas duhovna: Tomaž, sin Martina B r a t a n j c iz Smarije, in vikar 1 v a n iz Trebnja. (A, b, 49.) - Župnik Jurij Kap iti är (Capithler, Rector par. Ecclcsiae in Bayxilberg) je prišel I. 1504. za 3 leta pod neposredno jurisdikcijo patrijarhovo, ker jc naddijakon Sterlecker pretrdo proti njemu postopal. (A, a, 25, 406.) Kapitlar se imenuje 2. apr. 1506 in 18. maja 1507 večni vikar cerkve sv. Tilna v Višnji Gori (Weixelberg). (A, b, 48.) 5. maja 1597 vikar (župnik) Jurij Ko zlo v i č. (A, b, 49.) 30. sept. 1600 vikar (župnik) Sebastijan Butalec. (A, b, 49.) 29. marc. 1623 župnik Gregor Solnce (in Wcixelburg). i A, b, 32.) 12. sept. 1643 in 10. dec. 1644 župnik Mihael R a i n i s c h e r. (A, b, 24 in 32.). - L. 1644. je bil v mašnika posvečen Mihael P a s i k iz Višnje Gore. (A, b, 34.) Farna klučarja sta bila 1. 1644. mestni sodnik- Ivan Marko vič in Vol ban k Krosnik (Groznik). (A, b, 42.) Vodice. 15. jan. 1305 jc Urh (Ulricus), namcstni naddijakon Kranjske in Marke ter župnik v Vodicah (Vodicz), dobilukaz zaradi plačevanja kolekt. (C, 9.) 20. jul. 1329 (r) je enak ukaz dobil tire gor, župnik (in Vonditz) ter namestili naddijakon Kranjske in Marke. (C, 2, 2.) 6. jun. 1341 žti] mik (in VVoditz) (i r e g o r. Cerkev sv. Ulrika v S m ledni k u je bila tačas še vodiška podrti >.niea. i b'., 1, a, 67.) 12. febr. 1659 je grajščak Tomaž Hren K'hrön) pod Šinkovim Tur udih vzel za kapelana Ivana Brat i no. (A, b, 24.) Vranja Peč. Patrijarh Bertrand vzprejme 10. jun. 1339 Artika Vranjapeškega (Articus de Etabensperch) med svojo družino (in suum familiärem-). Pogodila sta se, da bode dobil vsaki mesec po dve marki solidov plače, ako bode slu/.il patrijarha z orožjem in štirimi konji. (C, 3, 3.) 19. okt. 1341 se omeni duhovnik Henrik Vranjapcški (de Ra-bensperch). (D, 3, zv. 82, str. 166.) — L. 1704 jc cerkev na Vranji Peči imela posvečen veliki altar sv. Urha. Bila jc podružnica neveljska. (A, b, 49.) (Konec pride.) Utemeljitev mesta Višnje Gore. Poroča dr. J. Ev. Mauring. Cesar Friderik IV. je dovolil z listino od dne 9. julija 1478 višenjskim tržanom, da so ostavili svoje staro selišče v dolini (sedanji Stari Trg) in utemeljili na bližnjem hribu sedanje mesto Višnjo Goro. Ker si sami iz svojega premoženja niso mogli sezidati in utrditi mesta, podelil jim je pravico, da so smeli pobirati od vsakega tovornega konja, ki je šel mimo mesta ali prišel tja na sejm, po jeden vinar mit-nine. Cesar je sebi in svojim naslednikom pridržal pravico, odvzeti zopet mitnico. 1/. šentvidske fare pri Stičini je prestavil tri sejme v novo visenjsko mesto, kjer so bili iste dni z istimi pravicami. Svobodno je bilo vsakemu, živež, kakor: ribe, divjačino, vino in žito, nositi v Višnjo Goro na trg. Onim, ki so se hoteli v Višnji Gori naseliti, naj so bili kogar koli podaniki, ni smel nikdo braniti naselitve. Svojemu upravniku v Višnji Gori, Ilansu Sengheimer-ju, in njegovim naslednikom je cesar naročil, da naj se vse to /.vrši. Izvirna ustanovna listina na pergamenu z jednim odtrganim pečatom je shranjena v mestnem arhivu v Višnji Gori. Pisava je izredno čista v gotici. Glasi se listina tako: Wir Fridreich von gotts gnaden Römischer Kaiser In allentzeiten Meter des Reichs In Hungern Dalmatien Croatien etc. Kimig Ilertzog In Osterreich Zu Steyr In Kernndten vnd zu Krain etc. Bekennen Als Vilser getreun lieben der Richter Rat vnd vnser Burger zu Weychselberg nach vnserm geschellt vnd beuelhcn vnsern Marckht daselbs zu Weyselberg an ain annder ennde pawen vnd den zu der weer zue zerichten vnd zu ainer Stat zu erheben furgenomen haben, Das Sy denselben - 31 - /^*1"^^ paw vnd Zurichtung von Ircm aigcn gut on vnfic» hüfSsnüi vcrmügcn, Vnd haben In dardurch auch von vmreigew r^rw / Z wegen vnd sunndern gnaden vergunnt vnd erlauiEŽj'Verpjri-nen vnd erlauben auch wissentlich mit dem brief,\kP^yjriÄ^^ furan vntz auf vnser widerruffen werer geschefft von^liHUfr yeden Sem Ros so daselbs zu Weichselbcrg für oder durch-geet oder auf den Wochcnmarckht daselbs hin kumbt ain pfennig zu mawt nemen mugen, Vnd solch gellt zu erhebung derselben Stat anlegen, vnd darauf verpawen sullen. Wir tun in auch die sunder gnad, das die drey kirchtag in sannt Veyts pharr bey Sittich so vormals daselbs gehalten worden sein Nuhinfur daselbs zu Weichselberg mit allen den trn Rechten freyhaitten auf die zeit vnd tag sullen gelegt vnd gehalten weiden in massen die an den bemeltcn ennden bisher gehalten worden vnd gelegt gewesen sein onmenigelich vngehindert. Was man auch von Narung daselbhin gen Weichselberg bringet es sey wein Traid visch Wildprct vnd annder notdurft das sullen In vnser Flieger daselbs zu Weichselberg wer die yetzuzaiten sein werden auf den Strassen noch anndern ennden nit nemen lassen noch daran ainigerlay Irrung tun. Was sich auch lewt daselbshin gen Weichselberg hewslich vnd wesentlich setzen werden wes lewt oder holden die sein die sol nyemands macht haben daselbst abzefordern in khain weis. Dauon gebieten wir den Edln vnsern lieben getreun u allen vnd yeglichen vnsern 1 laubtlewten Grauen l'reinhern Rittern vnd Knechten Verwesern, Vitztumben, Pflegern Burggrauen Bürgermeistern Richtern Reten Burgern Gemainden vnd allen anndern vnsern Ambtlewten vndertan vnd getrewn vnd in sunnderhait vnsorm getrewn Ilannsen I.cnghaimer vnserm plleger daselbs zu Weichselberg oder wer kunfftig-lich vnser Pfleger daselbs zu Weichselberg sein wirdet, Das Sy die bemeltcn von Wciehselbcrg bey solchen vnsern gnaden vnd freyhaitten gentzlich vnd betrieblich beleiben lassen Vnd In daran Khain Irrung noch hinernuss tuen noch des yemands anndern /.etilen gestatten in khain weiss. Doch die Maut nur vnntz auf vnser widerruften als vorsteet vngeuerlich, Mit vrkund des bricfs Geben zu Grčtz am Phintztag nach sannt vlrichstag. Nach Christi geburde viertzehenhunndert vnd im Achtvnd-sibentzigistcn Vnscrs Kaiscrtumbs im Sibenvndzwaintzigsten Vnserr Reiche des Römischen im Newm nddreissigisten Vnd des Hungerischen im zwaintzigisten Jare. IVI n Ii zapisk i. Občni zbor »Muzejskega društva za Kranjsko- se je vršil dni': 14. februvarja t. 1. Zbralo sc je 'J.'t članov. Po pozdravu gospoda predsednika Andreja Senekoviča je čital društveni tajnik upravno poročilo o odborovem delovanju v minulem letu. Iz tega naj posnamemo DastOpnO! Društvo šteje sedaj 288 plačujočih članov in 70 naročnikov na «Izvcstja>. Publikacije zamenjava s 108. društvi, od katerih je prijelo zadnje leto 203 knjige in jih po pravilih podarilo Uudollinumu. Podpore je dobilo od visokega c. kr. naučnega ministerstva 200 gld., od visokega deželnega zbora kranjskega 400 gld. in od slavne kranjske hranilnice sprva 15(1 gld. in potem še Itn gld. Izrekla se je velikodušnim darovalcem topla zahvala. Društvo jc izdalo za 1. IS1).'), skupaj 87 tiskovnih pöl, in sicer 17 pole v slovenskem jeziku (IzveStja), 19' i pole pa v nemškem jeziku (Mittheilungen). Stroškov jc imelo 1. 1893. skupaj 2083 gld. in 82 kr. Zaradi »neugodnih razmer« je napravilo društvo od zadnjega občnega zbora le troje predavanj; jedenkrat je govoril gospod ravnatelj Ivan Suhic o gorenjski vodni kotlini in dvakrat gospod Jernej Pečnik o svojih izkopavanjih, Društveni odbor je imel 5 sej, v katerih je potrebno ukrepal. Ker jc visoki deželni zbor kranjski v letošnjem zasedanju sklenil osnovati novo -Muzejsko društvo., kateremu bode podelil večji vpliv na upravo muzeja, izrekel jc poročevalce nado, da hode tudi pod novim naslovom sedanjega društva članom mogoče delovati v prospeh deželnega muzeja in domoznanstva. Njegova vzvišenost gospod Jos. baron Schwege] se jc v imenu članov zahvalil dosedanjemu društvenemu odboru za zelo marljivo in uspešno delovanje. Pri volitvah za dobo prihodnjih tleli let je bil za predsednika jcdnoglasno izvoljen gospode, kr. gimnazijski ravnatelj Andrej Senekovič, za odbornike pa z večino glasov nastopni ljubljanski gospodje: deželni glavar Oton Delila, C. kr. profesor Anton Kaspret, arhivar Anton Koblar, posestnik dr. Josip Koller, C. kr. profesor Simon Kular, profesor bogoslovja Josip Smrckar, c. kr. ravnatelj obrtnih šol Ivan Suhir in c. kr. prOfeSOr Viljem Voss. V seji dne 'JO. februvarja je odbor izvolil g. dr. J. K osle rja za podpredsednika, g. J. Šu h i ea za blagajnika in gosp. A. K oh I a rja za tajnika. Slikane cerkve. (Pijava Gorica pri Igu, Scla in Lanišča pr; Šmariji, Dedni Dol pri Višnji Gori.) — Ko sem preiskoval cerkev na Pij a vi (i o rici, sem našel zunaj na severni steni gotskega prezbiterija, kjer se jc odluščil omet, stenske slike. Nekoliko več sem odluščil in videl sem, da so slike še dobro ohranjene in po večem le prebeljene. — Na Selili pri Šmariji so morali lani po streli poškodovani zvonik do polovice podreti. Pri tem se jc na pročeljni steni na desni strani zvonika pokazala slika, predstavljajoča meti drugimi nedoločnimi osebami podobo svetnika škofa. Ker se skoro povsod hleščč barve izpod beleža, utegnilo hi se jih še več najti. — Na cerkvi v Laniščih, podružnici šmarijske fare, je na južni zunanji steni gotskega prezbiterija naslikana velikanska podoba sv. Krištofa, katere spodnji tki je poškodovan, a dal hi se popraviti. Poleg te je manjša slika Križanega z Marijo in Janezom pod križem, a ta je deloma pobeljena. Poleg precej velike podružniške cerkve M. H. v Dednem Dolu stoji manjša cerkev sv. Duha, katero je dal cesar Jožef II. zapreti, l.adijo so podrli v začetku tekočega veka. Ličen prezbiterij je poznogotsk; žal, da so mu okna zazidali, eno pa povečali. Dobro se še spominjam, da je bil ves prezbiterij znotraj slikan na presno. Stene, rebra in kape so bile polihromovanc. V kapah zvez-datega svoda in pri slavoloku so bili rastlinski okraski. Na notranjih plasteh (Leibungen) Šilastih oken, katerih jedno je svoje lično krogovičje .še ohranilo, je bil naslikan na vsaki po jeden svetnik. Slike so pobelili še-le pred 10. leti. K. čmologar. Stare altarne svetilnice in kadilnice. Po Istri, Goriškem in Kranjskem, OSObitO na Notranjskem, v farah, katere so spadale nekdaj pod tržaško skotijo, nahaja se mnogo starih altarnih svetilnic in kadilnic iz medenine. Nekateri jim pripisujejo visoko starost, gotski izvor in veliko starinsko vrednost. Svetilnice so nekatere precej velike, a ne posebno izbrano prolilovane. Na treh krajih, kjer so pritrjene verižice, so narejeno tri zelo površno modelovane podobe angeljev z velikimi očmi. Kadilnice so majhne in iz tanke medenine, kakor bi bile iz pločevine. Obojne označene svetilnice in kadilnice so benečanskega izvora, in njihova starost ne sega čez 200 let. Le one svetilnice, ki imajo okraske s pre-drtinaml, imajo višjo starost, pa tudi večjo umetniško vrednost; tacih se pa pri nas ne nahaja ravno mnogo. Na vsak način pa bi bilo bolje, da se izvlečejo one opisane svetilnice in kadilnice zopet na dan iz slare šare ter postavijo v svojo prejšnjo službo, nego da se brez potrebe in z velikimi stroški napravljajo nove neukretne njihove sovrstnice. S. Usnjatc altarne blazine in kazule dobivajo se še po mnogih cerkvah pri nas, zlasti v podružnicah. Kazule nahajajo se bolj poredkem. Vsi ti usnjati cerkv. Izdelki imajo na zlatem polju z oljnatimi barvami slikane Cvetlico in razne ornamente iz dobe «rOCOCO», Starost njihova ni ravno velika (100 do 160 leti. Na sebi nosijo očividno znak, da je bila v onih časih pri nas propadla cerkvena umetnost. .S. 1/vciij.i mu/c-jtkeKit tli 11 % l v.. i* Krjujikd. L. IV.. *e\. t. j V postojinski jami 1. 1797. V hasperški grajačinj so imeli dn(5 12. sept. 1797 ženitovanje. Glavni maršalni lieutenant baron plemeniti Montfrault se je bil oženil z udovo baronko Brabeck, rojeno baronico Valvasor. Slavnost se je končala z izletom v postojinsko jamo, ki je bila za to priliko posebno razsvetljena. Med Erbergovimi rokopisi v kranjskem deželnem arhivu leži list, ki ta obisk tako-le opisuje: «Kapniki delajo raznovrstne svode in podobe v jami. Veličastni so svo-dasti vhodi. Neizmerne so te višave in globočine, najstrašneje ondi, kjer izvira Pivka. Težko se sicer pride notri. Človeku lahko spodrsne, da pade med skalovje. Za to priliko so se pa naredile velike priprave. Glavni maršalni lieutenant grof Karol lladdik je vse to priredil na čast novo-poročencema. Na roko sta mu šla polka Blankenstein in Lob-kovitz. Položili so po tleh deske, prižgali svetilnice, napravili napise z vprašanji in odgovori in po stenah so zažgali v dolgih vrstah bakle, ki so spremenile s svojim leskom jamo v tempelj vil. Tako je bilo vse razsvetljeno, da so se z vrha brali napisi v najglohokeji nižavi in narobe. Brez skrbi smo lahko opazovali krasoto narave, ko smo hodili sem ter tja. Veličastneje, kakor pod milim nebom so se razlegale po jami trobente in bobniče. Puške so gromele, da je bilo groza, in pištole so dajale odmev, kakor na prostem 24funtniki. Radost nam je prikipela do vrhunca, ko smo prišli do reke in do največjega svoda, ki dela lepo kapelo. Šli smo do lf> sežnjev globoko. Visokim gostom, generalom in štabnim oficirjem, bode ostal obisk postojinsko jame vedno v najboljšem spominu.* a. a-. Novoletna darila. V javnih uradih je bila nekdaj navada, da so delili za novo leto darila. Nahajamo jo že v najstarejših listinah. Na Kranjskem je veljala pri vseh gosposkah, pri mestnih in deželskih. V 16. in 17. stoletju Starejših zapiskov o tacih malenkostih nimamo so imeli javni poslovniki nekako pravico do novoletnih daril. To posnemam i/, tega, da se je na pr. deželni odbor o tej stvari posvetoval in sklepal v prav tisti obliki, kakor o najimenitnejših stvareh. L. 1682. na pr. je naročil deželnemu blagajniku | Gencralcinnchmcr) da naj razdeli za novo leto vsega skupaj 1000 gld., višjim uradnikom seveda v zlatu, vsem pak v gotovini. Da naj: glavarju 100 tolarjev (Keiehsthalei), njegovemu namestniku (bandesverwe.se!) kot takemu 50, kot predsedniku deželnega sodišča (Amtspraesident) pa še 70 tolarjev, vsakemu pri-sedniku (Verordneter, Beisitzer) po 5n tolarjev; drugim nižjim uradnikom po h do Id, slugam po :! do d tolarjev. 1 Tudi ljubljanski magistrat je delil taka darila, toda samo mestnim ihlg&m, vratarjem in stražnikom, in sicer po 2 do :i tolarje za osobo. Mestnim očetom niso za novo leto podarjali nič, pač pa o marsikaterih drugih prilikah v letu, posebno o ženilovanjih, bodi si, da so se ženili sami, ali pa kdo njihove rodovine. 1 lilcj dclcliic protokole i/ I. 168-i. v Kililolliiiiimu. Mestni očetje take prilike niso nikoli izgrešili, da nc bi se bili spomnili svojega meščana s tem ali onim darilom, na pr. s sreberno ali zlato kupico, kakim prstanom, sodčkom «sladkega», to se pravi primorskega vina, itd. Tacih slučajev je zabeleženih v sodnih protokolih prav veliko. 1 Po novoletnih darilih so pri magistratu torej stregli le mestni služabniki. A sčasoma se je ta navada ustavila celo pri teh. V prvi polovici 18ega stoletja so jih dobivali le še tisti, ki so se oglašali zanje. Jcdna tacih prošenj iz 1. 1718. naj sledi tu: «Wohledle, Gestrenge, Edle, Eeste, Ehrenfeste und Eümembe auch Ersambe und Wohlwcise und Hochgeehrteste Herren! Weilen ein einsamer Magistrat halbjährlich Zeit wegen der bestellten Beschreiber mit einem Neujahrsregal zu begnügen in rühmendesten gebrauche hat, also und damit ich dieser Ehre könne fähig werden, geschieht an Ew. Genaden und Herren meine geh. Bitte die geruhen mich vor dieses Jahr dass ich mich so viel an mir würdet in dero Rechtsangelegenheiten alles Fleisses gebrauchen will, mit einem Neujahrsregal zu begäbigen, dahin ich mich gehorsamst empfehle. N. Schreiber.»4 Tako pri magistratu. Deželna gosposka pa je darila, novoletna in tudi vsa druga, v seji od 17. aprila I. 1717. odpravila popolnoma. Tekom stoletij so narasli namreč deželni stroški takö, da jih ni bilo več zmagovati. Zato je deželni zbor sklenil štediti ter je v ta namen odpravil marsikatero potrebno službo, pristrigel drugim plačo ter ustavil tudi vsa darila, ki so se dotlej delila pod raznimi imeni in o raznih prilikah.1 V početku tega stoletja se je tudi občinstvo začelo izneverjati novoletnim darilom. Na Kranjskem se je to zgodilo najbrže 1. 1817.; poprej nisem 0 tem čital nikjer nobene besede. Ljubljančani so se reševali novoletnih voščil z odkupilnicami (Enthebungskarten'). Oglašalo se je zanje veliko ljudij; prišlo je v ubožni zaklad zanje I. 1817. .'(97 gld. 29 kr., 1. 1818. 515 gld. 57 kr., 1. 1819. 513 gld. 45 kr., torej v treh letih 1420 gld. 31 kr.4 y. Vrhove. Iz ljubljanskih mestnih računov. V svoji knjigi < Ljubljanski meščanje v minolih stoletjih« sem nadrobno opisal prezanimivi boj meščanov s kranjsko gospodo za trgovinske njih pravice. Ta boj je stal Ljubljančane prav mnogo denarja. Leto za letom so pošiljali v cesarske pisarne v Gradec in na Dunaj najbolj prebrisane svoje mestne očete klečeplazit in moledovat okoli uradnikov, da bi se jim ne kršile njih stare trgovinske pravice. Tudi I. 1719. se je isto zgodilo; poslali so v Gradec v trgovinskih zadevah («wegen des Gay-handels«) mestnega pisarja pl. Radiča in svetovalca Matijo Kristjana. Še ohranjeni račun, ki sta ga napravila in predložila magistratu o svojih i Molili arhiv. ■■ Empfang umi Aiugaban dtr Stadl Latbach 171b. 1 Daitlnl arhiv v RudolRnunu. ' lllyr. Mati, 1819. potnih stroških, je v marsičem zanimiv. Vožnja po poŠti jc stala tja in sem z vsemi postranskimi poštnimi stroški 29 gld. 3 kr. za osobo, V Gradcu sta se mudila 28 dnij ter porabila za hrano 46 gld. 42 kr., ali vsak dan povprek po 49 kr. starega ali 81 kr. našega denarja. Za stanovanje, posteljo in luč sta zaračunila za ves čas 9 gld., 3 gld. 34 kr. pa za darila, ki sta ja dala poslom pri odhodu iz Gradca. Stanovanje samo torej ni stalo za osobo na dan niti po deset krajcarjev. Da jc pa račun rajše prevelik, kakor premajhen, je pač nedvomna stvar, ker popotnika gotovo nista sebi v škodo in mestni blagajnici v korist računjala manj, kakor sta izdala. To trditev podpira precej naslednja številka. Za svoj trud sta računila namreč mestu po 4 gld. na dan, in sicer z ozirom na to, da sta popotovala brez sluge, kateri jima jc po pravici šel, ter sta s tem mestu prihranila precej stroškov. — Cisti štirje goldinarji na dan pa so bili za tedanje čase vsakako predober zaslužek. Kristjan je kot mestni svetovalec komaj v šestih letih toliko zaslužil, kakor sedaj v 28. dneh. A temu se še ne more visok račun očitati, kajti svetovalska služba je bila častna služba in tistih 25 ali 30 gld. , kar jc dobival na leto, niso bili plača, ampak nekak častni dar. Druga pa jc pri Kadiču; ta je bil pravi mestni uradnik ter je imel nekaj nad 21)0 gld. plače na leto. Po odbitih vseh drugih stroških je tedaj zaslužil v 28. dneh toliko, kolikor sicer celega pol leta. Zanimivo jc nadalje še to, koliko sta ta dva zastopnika glavnega mesta kranjskega izdala v Gradcu za darila cesarskim uradnikom. Nekemu llehnayerju sta dala za pisma, ki ja je v Cesarski pisarni pustil rajni Graflhaidcn, mestni svetovalec ljubljanski in poslance v ravno teh trgovinskih stvareh, 8 gld. 24 kr. Manjšim uradnikom in pisarjem sta razdelila: prvemu 9 kr., drugemu 1 gld. 9 kr., tretjemu 24 krajcarjev, četrtemu 1 gld. 15 kr. Za vse stroške in pristojbine sta pustila v pisarni 159 gld. 34 kr. A to še ni bilo vse. Največje darove so dobili seveda višji uradniki pl. Ortonhoficr, dvorni knjigovodja de Apo-stolis, in nckov Weiss. Le tem uradnikom je poslal mestni magistrat čuden dar, prvima dvema vsakemu po jeden sodček (ein Lage] so 42 Viertel [bokal] hält), VVelfsu pa cel tovor1 najfinejšega olja. To olje je veljalo 109 gld. 12 kr. Ta darila niso imela namena, cesarske uradnike podkupiti. Nikakor ne, ampak tiste čase je bila navada taka. Nekaj podobnega se je godilo leta 1738. Mesto je že davno želelo kupiti takozvano komendsko gilto v Ljubljani. Od starodavnih časov sem jc bilo namreč nemškemu redu podložnih mnogo hišnikov in kajžarjev po predmestjih: po Kiakovem, Trnovem, po Gradišču, Dunajski eesli in do sv. Krištofa, A tudi mesto je imelo pravico do teh ljudij; zavoljo tega so se razvneli med nemškim redom in mestom dostikrat prav neprijetni prepiri. Da bi se jim storil jedcnkral za vselej konec, želelo je mest.....Ikupitl od nemškega reda njegove pravice do imenovanih kmetov. 1 'lovor = centu »li p;i tudi ,t tovorji — 10 centov. To jc bilo tudi predstojniku tega reda prav po godu. A za ta nakup je bilo treba mestu cesarskega dovoljenja. Seveda so se take stvari rade za-vlekovale, magistrat pa je želel naglega konca. Zato je poslal, po pri-slovici, da «nenamazan voz ne teče rad», v ta namen več sodov in sodčkov vina v Gradec in na Dunaj do vseh osob, ki bi kolikor toliko lehko pripomogle; da stvar steče hitreje. Da pa teh daril ni nihče imel za podkupovanje, sledi že iz tega, da so poslali Ljubljančani vina, in sicer gotovo najboljšega, »vin di Draga«, tudi komturju samemu in njegovemu oskrbniku. Taka darila so bila torej prav navadna stvar. Kot darilo se ]p zdela ljubljanskemu magistratu najbolj prilična stvar vino, zraven njega pa olje. Pred velikimi prazniki so se vozili in tovorih iz magistratovega dvorišča na vse strani manjši in večji sodi vina, katerega se je takrat točilo in prodajalo na Kranjskem neprimerno več vrst, kakor dandanes. To vino je bilo namenjeno ljudem, ki so ljubljanskemu mestu storili že res kaj dobrega, ali pa se je pričakovalo od njih, da utegnejo še kdaj storiti. Zato je imel magistrat vedno dosti prazne in polne posode za vse slučaje pripravljene. Ta stvar se jim je zdela tako imenitna, da so celo v javnih sejah govorili o.njcj. V mestnih zapisnikih za leto 1569. se čila na str. 235.: 'An heute hat ein ehrsamer Rath beschloßen u. dem Stadtkammrer (tO se pravi'! mestnemu blagajniku) auferlegt, dafs er in Paar Weinlagel (sodčkov) zu 42 Viertel bestellen u. inachen lafse, damit die ihrer Zeit des Falls gemeiner Stadt Nothdurft nach verwendet werden.» y. Vrhovec, Kdaj so začeli na Kranjskem krompir saditi? Da je ta neprecenljivi sadež storil pot z Angleškega na Kranjsko, je trebalo malo da ne 200 let. Da jo je pa sploh storil, se jo bilo zahvaliti cesarici Mariji Tereziji. Le-ta je ustanovila na Kranjskem 1. 1767. »Kmetijsko družbo«, ki je prvikrat zborovala 26. oktobra tega leta. Ze v tej prvi seji ji je cesarska vlada naročila izdelati pouk, kako najbolje saditi krompir, ali, kakor ga je ona imenovala, »zemeljska jabolka« ali »podzemeljski kostanj. Cesarica je celo obljubila, dva cekina darila dati vsakemu, kdor bi v štirih letih, do leta 1771., posadil kak prostorček s krompirjem, če tudi le toliko sveta, kar ga more delavec jeden dan prekopati. Kdor je sadil krompir, si je naklonil lehko celo dvojno darilo, kajti leto poprej je dala cesarica razglasiti: Kdor obdela kak pust, ali pa /.boljša kak malo rodoviten kraj, bo prost 12 let vsega davka. Seveda gozdov sekati ni bilo dovoljeno. A na Kranjskem cesarica ni dosti opravila s priporočevanjom krompirja, Iz nova se je lotil te stvari cesar Jožef II. bela I7HS. je razposlal po vsem Kranjskem poziv do deželnih in mestnih gosposk , da naj priporočajo sajenje krompirja, Ta oklic je obetal ravno t.iko cesarsko darilo, kakor oni Marije Terezije, namreč po dva cekina; toda sedaj že samo za dve leti. Ccz dve leti, pravi oglas, takih daril ne bo treba, ker bo med leni vsak kmet že sam /.poznal krompirjevo korist in ga sadil. «Saj je vendar krompir najboljši nado-mestnik za žito v tacih letih, ko žito ne obrodi. Po Nemškem ga sade že splošno, in tudi na Češkem ima že več 100.000 ljudij velike koristi od njega, bodi si da pitajo ž njim govedo ali perutnino, bodi si da delajo iz njega žganje, škrob (Stärke) in puder, da ga mešajo med kruh in ga rabijo pri raznih kuhali in pekah.» — Iz vsega tega se vidi, da se tekom več kot 20 let krompir ni mogel prikupiti Kranjcem. In tudi tedaj se n. pr. ljubljanski magistrat, kateremu je bil poslal cesar tak oklic, še nikakor ni mogel ogreti za ta novi sadež. V svojem poročilu o tej stvari jc kar naravnost odsvetoval sajenje krompirja. Dejal je, da ni upati, da ga bo kdo nasadil, ker ljudje okoli Ljubljane pridelujejo le žito, da zemlja ni zanj, in da kmetu vsak drugi sadež na tisti njivi vrže veliko več. 1 A dolgo se pa tudi na Kranjskem niso mogli več ustavljati krompirju. V francoskih časih, torej v početku tega stoletja, je bil krompir že obče znan sadež na Kranjskem. . y. Vrhovne. Kranjska školjka z biserom: Ni mi znano, je-li kdo že dobil v naši domovini kako školjko z biserom. Leta 1S64. se je posrečilo pisatelju teh vrstic, dobiti školjko «Unio hatavus Pfeiffer, var. M. renilormis 1'".Schmidt.» z biserom v neki rojici (rivulus) med Borovnico in Ohanico. Imela je živa-lica v svojem plaŠČkU krasen, rudečkast biser, skoro grahove velikosti. Vidi se sedaj v deželnem muzeju Rudollinumu. Čudno, da i te živalice napravljajo bisere. Do sedaj so jih našli le v školjki • Margaritana marga-ritifera L.» po imenu, katerih se v našem cesarstvu največ nahaja v čeških ribnjakih in sladkih vodah. Lepo beli, okrogli biseri so jako dragoceni, vendar ne več tako, kakor v prošlih stoletjih, /.a časa cesarja Dragotina V. so imeli v madridskem zakladu leta 15(15. za 80.000 zlatov kupljeni biser, Največji biser je imel Filip II. na Španskem, bil je jajčje velikosti in je tehtal 250 karatov. Doma je bil na otoku Margarita. S-Robtt, Velika soda. Leta 1833. je dal lukenjski grajščak Anton pl. Fichtenau napraviti 1250 veder držeč sod iz hrastovega lesa. Tudi obroči so bili le leseni, in se ni rabilo pri vsem sodu prav nič železa. Naslednje leto je dal Fichtenau narediti ravno tolik sod za zaloško grajščino (Breitenau). Ta dva soda sta bila znabiti največja, kar se jih je kdaj naredilo na Kranjskem.1 y, Vrhovec, Mi-stlit aihiv Ijlll.lj.uiski (■> ' Illyr. BI«u, 1819. Slovstvo o domoznanstvu slovenskih dežel. Das Dekanat Neukirchen. Von Ignaz Orožen, Dompropst. 1893. — V preč. gospodu stolnem proštu Orožnu jc našla lavantska škofija moža, ki je z velikim trudom in ostro razsodnostjo opisal velik kos njene zgodovine. Pisatelj je izdane knjige tudi sam založil, kar pri naših razmerah kaže novo požrtvovalnost. S pričujočim osmim zvezkom, ki obsega v mali osmerki 612 stranij, je zgodovinsko obdelanih vsega skupaj 14 dekanatov lavantske škofije, in ostane jih še 10. Žal, da lepega dela pisatelj ne bode mogel sam dovršiti, ker toži, da mora zaradi starosti odložiti pero in ostali del prepustiti mlajšim močem. Žal nam je tudi, da dragocenih knjig ni izdal v slovenskem jeziku, kakor je bil tako lepo začel s «Kroniko ccljsko». Vedi bi s tem znabiti res ne bil toliko koristil, pač pa gotovo svojemu narodu, ki po večini ne ume nemščine, a zelo rad kaj čita o zgodovini svojega kraja. Seveda so ga v tem ovirali oni stari časi, v katerih je začel pisati, in pa to, da je večina listin, katere navaja po izvirnikih, nemška. Tem bolj nas pa veseli stroga kritika, ki daje njegovim knjigam trajno ceno. Čim bolj rijejo zadnji čas 0 slovenski zgodovini na svetlo spisi, ki niso druzega, kakor veriženje nezanesljivih tiskanih virov, ki zmešnjavo le pomnožujejo, tem prisrčneje pozdravljamo Orožnovo knjigo, katera nam nudi zopet košček trdnih zgodovinskih tal. Popisane so v osmem zvezku fare: Nova cerkev, Vojnik, Dobrna, Vitanje, Šmartin v Rožni dolini, Frankolovo (Verpete), Sv. Jošt na Kozjaku in Crošnjice. Na koncu so popravki in dostavki k prejšnjim zvezkom. Natančno so opisane v začetku knjige vsega dekanata meje, gore, vode, ceste, prebivalci, gradišča, rimske starine, turški navali, kinctski punti, bolezni itd. Zanimivo jc citati na str. 24., da se 1. 1025. reka Voglajna imenuje v listini -Oguanic, kar kaže, da so Slovenci tačas izgovarjali «1» za «v», kakor dandanes Gorenjci. V knjigi najdemo tudi mnogo važnih podatkov za kranjsko zgodovino, na pr. duhoven Pavel je bil župnik v Kranju 18. avg. 1376 (str. 145); stiski in kostanje-viški samostan sta oskrbovala 1. 1391. faro Novo Cerkev (str. 145.); Martin s Krškega jc bil župnik pri Novi Cerkvi 1422 do 1435 in v Laškem 1438 do 1445 (str. 146. in 546.); dalje se omenijo: župnik Konrad Gailenberger 1455 do 1464 (str. 146.); Viljem Kozjakar, 1. 1422. župnik pri licli Cerkvi, (Str. 546.); Nikolaj iz Črnclcga 1. 1319. (str. 268.) in Vitez Andrej Hohenwarte!' I. 1515., grajščak v Vojniku (str. 289.); v dobmske toplice je šel I. 1570. ljubljanski škof lialtazar Radlic, in I. 1607. so prišle tja velesovske nune z dvema vozovoma (str. 363); Kristan Turjaški je bil 1. 1376. duhovni pomočnik pri Novi Cerkvi (str. 179.). Iz farnih matic jc zajel pisatelj mnogo podatkov o kranjskih obiteljih, kakor: Ramschissl (184 in 368), Chumbcrg, Schrattenbach, Oaisruck 1185 in 551), Saurau (187 in 551 j.Jabor-II igg, Selieye n .'I07 in 603),( "ečkarl 368), Lainbcrg (383), itd. Slomškov život opis se nekoliko spopolni z zanimivimi črticami na str. 182. te lepe knjige. Prav srečno se nam pa ne zdi razlaganje nekaterih krajnih imen, n. pr.: Dobrna (Neuhaus) in Dobrnica Guteneck (str. 291., 342. in 366.) sc razlaga od besede: dober = gut, dobrina = das Gut. Ker stari Slovenci niso radi dajali krajem tako abstraktnih imen, tedaj je bolj verjetno, da oboje pride od starosl. besede dobr = hrast; po dobrih imajo dandanes ime razne Dobrave in po hrastih mnoge vasi, kakor tudi potok Itrastnica pri Loki. Vitanje (Weitenstein), str. 375., bi bilo lahko dobilo ime od starostov, osobnega imena Vit, Vito (prim. Vito «Izvestja» 111, 13, in Bitinje = Veitingen, «Izvestja» I, 64). Mihael Kummer pl. Kumberg ni bil od 1. 1650. do 1658. prost v Novem Mestu (str. 153.), ker je umrl že 13. jun. 1653. Mogoče je, da sta bila Bertold Rabcnsberger, dobrotnik bistrskega samostana (507), in Marjeta Rabcnsberger, prednica mekinskega samostana (508), doma s kranjske Vranje Peči (Rabeusbcrg). G. prof. Kaspret je dokazal (Mittheilungen des M. V. f. Krain, VI, 5), da sta bila Erazem pl. Schcyer in soproga r'elieita posestnika kranjske Soteske (Ainödt), tedaj ni gotovo, da bi bila isti ras imela tudi štajersko Socko (Einöd), kakor meili pisatelj na str. 215. Tiskovnih pomot je malo v knjigi. Olschnig (197) je Olschuig = Olšcvck; dalje stoji 1828 nam. 1528 (stran 27.), in na 514. strani se nam sumljiva zdi letnica 1832. Izvrstno knjigo prav toplo priporočamo vsem Slovencem, ki se pečajo z doinoznanstvom, da si jo naroče. d. K. Sekelji. Rodoslovna in životopisna razprava. Spisal M. Slckovec, župnik. Ponatis iz «Slovcnca». 1803. 50, stranij. Geologisch - bergmännische Karten mit Profilen von ldria nebst Widern von den Quecksilber-Lagerstätten in ldria. Aufgenommen von den k. k. Bergbeamten. Redigirt von dem k. k. Oberberg-rathe Wilhelm Göhl. Herausgegeben auf Befehl seiner Excel lenz des Herrn k. k. Ackerbauministen Julius Grafen Falkenhayn. Wien, 1893. Mittheilungen der k. k. (Yntral-t'ommission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale (1. 1803.1 zv. 1')., geg. 3. str. 160.: Konrad Čmologar: Die Pfarrkirche !'. /,. F. au Sand Marein c/. dvema podobama). Dr. Karol Marchesett i v Prstu je opisal v XV. zvezku 'Holtet-tinodellaSocietix adriatica di scienze naturali> BVCtolUCijskc izkopme, o katerih govori prvi članek v tem sešitku. Gustav Adolf ZwattMtiger, Životopisna črtica. Ponatis iz • Cariu-Ulla» IL.št.O, 1803. Porodil se je Zwanziger na gradu Preti Malim Mostkom pri Novem Mestu dne 29. julija 1837. Živel jc v Celovcu in mnogo pisal o botaniki. Umrl je dne lo. junija 1S');| za kapjo. Izdaje in zalaga 'Muzejsko društvo za Kranjsko-. luktlltt K l.-ii»iu,iy i in BM&MIS v I .julil j.tu i