/ : - - - —— r —— ! V tem mesecu se je v naši občini zvrstilo več pomembnih dogodkov. Obiskali so nas predstavniki predsedstva SR Slovenije in predsednik Izvršnega sveta SR Slovenije Janez Zemljarič s sodelavci. Nekatere delovne organizacije so s skromnimi prireditvami praznovale svoje jubileje — med drugimi je SOZD Hmezad praznoval 20-letnico obstoja. Hmeljarji so obrali kar obilen pridelek hmelja, krompir je tudi že v kleteh in v teh dneh dozoreva koruza. Grozdje je sladko in obeta dobro vino, pričela se je tudi že jesenska setev. Delovne organizacije ocenjujejo poletne dosežke in podvzemajo ukrepe, da bi v drugi polovici leta še bolje gospodarili. Prizadevanja tečejo predvsem v smeri večjega izvoza. September je mesec, ko se potrošniki ozirajo za ozimnico. Krompirja, jabolk in grozdja je dovolj po še kar zmernih cenah, slabše pa kaže s premogom, drvmi in kurilnim oljem. Zapišimo še to, da so se mladim po brezskrbnih poletnih počitnicah odprla šolska vrata, pa smo v glavnem povedali vse. V ‘ v ’ . : K ' - - - . . _. J Celje - skladišče D-Per III 5/1981 1119811173,9 »KJINJSKI ■ OBČIN Leto V Številka 9 September 1981 'm090000********************************** * w s „Savinjski občan” izdaja Občinska konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Žalec. J Ureja uredniški odbor: Jan Jože (glavni urednik), Trstenjak Lojze * (odgovorni urednik), Golob Elza, Ježovnik Franc, Lekše Zdenka, Strnad Ida, Vidmar Marjan, Praprotnik Marta, Fric Dušan, J» sš Urbanci Barbka, Puncer Zdenko, Speglič Franc, Kotnik Anton. ^ Naslov uredništva: Žalec - telefon 710-671 Grafična priprava: ČZP Dolenjski list, Novo mesto Tisk: Tiskarna Ljudska pravica, Ljubljana. # Naklada: 11.000 izvodov % Po sklepu republiškega sekretariata za informacije št. 421-1/72 ^ £ je časnik „Savinjski občan” oproščen prometnega davka. Janez Zemljarič in Viktor Avbelj si ogledujeta letošnji pridelek hmelja Viktor Avbelj in Janez Zemljarič na obisku v Žalcu Izvoz - aktualna naloga Že v resoluciji o družbenoekonomskem razvoju občine za leto 1981 smo postavili izvozne naloge med prednostne. Zastavili smo si cilj, da moramo čim bolj preseči uvoz z izvozom in da moramo posebno skrb posvetiti izvozu na konvertibilno področje. Po prvem polletju letošnjega leta ugotavljamo, da v SR Sloveniji ne izpolnjujemo izvoznih nalog tako, kot smo si jih zastavili. Pri izvozu močno zaostajamo, ob tem pa so veliki pritiski organizacij združenega dela na večji uvoz. V naši republiki so bila sprejeta odločna stališča, da je potrebno storiti vse, da realiziramo izvozne naloge,' saj je izravnava zunanje trgovinske menjave ena od temeljnih nalog stabilizacijske politike, izvajanje politike ekonomske stabilizacije pa ni samo stvar organizacij združenega dela, ampak nas vseh. Zavedati se moramo, da od čim večjega izvoza zavisi tudi uvoz, uvoz nafte, surovin, rezervnih delov in ostalih materialov, ki so nujno potrebni za proizvodnjo posameznih organizacij združenega dela. Od tega je odvisna tudi samostojnost in neodvisnost Jugoslavije. V naši občini ob polletju, kljub sicer izredno ugodnim gospodarskim rezultatom, nismo v celoti izpolnili izvoznih nalog, posebno v zvezi z izvozom na dolarsko tržišče. Imamo organizacije združenega dela, ki so že ob polletju realizirale preko polovico izvoznih nalog, ob njih pa celo vrsto drugih, ki si vsaj nekatere, premalo odgovorno prizadevajo, da bi bil izvoz večji Poseben problem je tudi izvoz na konvertibilno področje, saj se z izvozom na to področje v preteklih letih devizno pokriva edino Hmezad. Pozitivno pa je, kar je bilo prisotno tudi v razpravah na zadnji seji z direktorji organizacij združenega dela, da so v teku prizadevanja, da dosežemo v drugem polletju mnogo ugodnejše rezultate, da v celoti izpolnimo planske naloge in da povsod, kjer je le mogoče, izvoz čim bolj presežemo ter da tudi v tistih organizacijah, kjer doslej ni bilo izvozne aktivnosti, storijo vse za izvoz določenega blaga. V Jugoslaviji in Sloveniji so bili sprejeti določeni dodatni ukrepi za pospeševanje izvoza, posebno izvoza na čvrsto področje, na drugi strani pa se je z ustreznimi ukrepi skoraj v celoti ustavil izvoz, možnosti uvoza do konca leta pa so odvisne predvsem od realizacije izvoznih nalog. Zato podpiramo vsa prizadevanja naših organizacij združenega dela, ki stremijo za tem, da dosežemo čim večji izvoz. Posebno kaže pohvaliti . določene ukrepe v Garantu na Polzeli, v Juteksu Žalec, LIK „Savinji“ v Šempetru, kjer z delom na proste dneve ali z delom režijskih delavcev v proizvodnji tečejo prizadevanja za čim večjo proizvodnjo in za čim večji izvoz. Jože Jan V času obiranja hmelja so bili na obisku v SOZD-u Hmezad predsednik predsedstva SR. Slovenije tov. Viktor Avbelj, predsednik Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije tov. Janez Zemljarič, član predsedstva SR Slovenije tov. Tone Bole in predsednik komiteja za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tov. Ivo Marenk. Poleg tega, da so si ogledali obiranje hmelja, so se živo zanimali za probleme proizvodnje hmelja in prodaje. Posebno so poudarili Letos poteka 40 let, od kar je okupator začel izganjati Slovence iz rodne zemlje in 20 let, od kar je odpeljal prvi Vlak bratstva in enotnosti slovenske izgnance (v nadaljnjem besedilu Vlak BIE) h gostoljubnim prebivalcem Srbije. V letošnjem jubilejnem letu bo iz Slovenije odpotovalo okoli 1340 izgnancev in njihovih družinskih članov z Vlakom BIE 81 in v zvezi s tem že tečejo intenzivne priprave. Medobčinski koordinacijski odbor za organizacijo Vlaka BIE ’81 se je v prvi polovici septembra sestal že na deveti seji, tokrat v hotelu Golding— Rubin s predstavniki 28 občin, kjer so se dogovorili o nadaljnjih pripravah. Ugotovili so, da bo v letošnjem jubilejnem letu s tem vlakom potovalo veliko več izgnancev in njihovih družinskih članov kot prejšnja podporo nadaljnemu razvoju hmeljastva — s težjo po čim večjem izvozu. Ostro so obsodili prekupčevalce in špekulante s hmeljem ip navedli določene ukrepe s strani Izvršnega sveta SR Slovenije. Razgovor pa je potekal tudi o ostali problematiki s področja družbene in zasebne kmetijske proizvodnje in o predelavi. Gostje so si ogledali lokacijo za novo regijsko mlekarno in dali vso podporo izvedbi te, za proizvodnjo mleka in oskrbo leta. Iz naše občine se bo manifestacije udeležilo kar 55 izgnancev in njihovih družinskih članov ter sedemčlanska delegacija Skupščine občine in občinskih vodstev družbenopolitičnih organizacij. Prav tako bodo v Srbijo potovale še republiška delegacija in delegaciji naših primorskih in koroških rojakov zunaj meje. Vlak BIE bo iz Slovenije odpeljal 11. oktobra. Na'poti bodo goste sprejeli in pozdravili predstavniki 40 srbskih občin, med njimi najprej v Sremski Mitroviči. V Beogradu, na železniški postaji Topčider, bo krajši protokolarni sprejem „Vlaka“, udeležni pa bodo prestopili na avtobuse, ki jih bodo odpeljali v Memorialni center „JOSIP BROZ—TITO“, kjer bo v amfiteatru muzeja „25 MAJ“ osrednji miting bra- prebivalstva, pomembne investicije. Predstavniki Hmezada so podali še ustrezne informacije o samoupravni organiziranosti sestavljene organizacije in o programih srednjeročnega razvoja. Predstavniki predsedestva in Izvršnega sveta so bili mnenja, da so programi razvoja dobro zastavljeni in da je potrebno storiti vse, da bodo čim bolj dosledno izvedeni. an- t st v a—e no tnosti—prijateljstva. Vsi skupaj bodo obiskali hišo cvetja in se poklonili spominu tovariša Tita, republiška delegacija Slovenije pa bo položila venec na Titov grob. Iz Beograda bodo udeleženci Vlaka BIE nadaljevali pot do svojih gostiteljev — prijateljev v srbske občine, ki že dve desetletji sodelujejo v tej enkratni in veličastni manifestaciji bratstva in enotnosti. Pri gostiteljih, ki so jim kot bralje in sestre nudili gostoljubje in zavetje v letih najtežjih preizkušenj, bodo preživeli nekaj prijetnih trenutkov, nakar se bodo 15. oktobra vrnili v Slovenijo. Vsem udeležencem Vlaka bratstva in enotnosti ’81 naše občine želimo prijetno potovanje in dobo počutje pri starih prijateljih v Srbiji in srečno vrnitev. Ivo Robič Rudi Cilenšek -Urankar Z nemo bolečino v srcu smo se pred dnevi za vedno poslovili od Rudija Cilenška — Urankarja. Še vedno ne moremo dojeti, da ga ni več med nami, da j e omahni) človek, ki smo ga imeli ves čas za svetal zgled revolucionarja, komunista in ne nazadnje, iskrenega tovariša, ki nam je velikokrat pomagal s svojimi bogatimi izkušnjami. Za njim je ostala vrzel, ki jo bomo težko preboleli. Rudi Cilenšek je imel trdo mladost, saj je že kot dvanajstletni deček odšel k zidarjem, kjer mu je kapitalistični podjetnik skopo rezal kruh. Pozneje je kot rudar doživljal trpko usodo zatiranega slovenskega delavca, zato se je tudi kmalu vključil v napredno delavsko gibanje. Aktivno je deloval v Svobodi in pozneje v Vzajemnosti. Leta 1935 je bil sprejet v partijo. Njegovo delovanje ni ostalo prikrito takratnemu protiljudskemu režimu in delodajalcu, zato je, kot mnogi napredno misleči delavci, ostal brez službe. Rudi ni klonil in nekaj časa se je preživljal s kmečkimi deli. Rudije takoj po okupaciji z ostalimi komunisti začel netiti upor med prebivalstvom proti okupatoiju. V noči na 7. julij se je udeležil znane napisne akcije, ki je zajela širše področje Štajerske. Še isto noč je odšel v ilegalo, kmalu pa o prišle za njim še žena in obe hčerki. Rudi se je vključil m&d borce Savinjske čete, pozneje v Štajerski bataljon. Sodeloval je pri zavzetju Šoštanja, v znani bitki na Čreti pri brežiškem pohodu. Partija ga je določila potlej za politično delo na terenu. Kot aktivist je oral ledino za svobodno gibanje in povsod, kjer je potrkal sredi noči na okno, so ga radi sprejemali. Po vojni je Rudi Cilenšek opravljal številne odgovorne dolžnosti. Med drugim je bil sekretar okrajnega komiteja ZKS Slovenske Konjice, pa predsednik okrajnega ljudskega odbora Slovenske Konjice, deloval je kot član oblastnega komiteja in opravljal druge odgovorne funkcije. Jesen svojega življenja je Rudi preživel v svoji rodni Savinjski dolini. Počitka ni poznal, saj je bil vse do svoje smrti predsednik občinskega odbora ZZB NOV Žalec in kjer se je udeleževal vseh akcij. Rudi Cilenšek je prejel vrsto visokih odličij, med drugim je bil nosilec partizanske spomenice 1941, prejel je orden republike s srebrnim vencem in druga odličja. Ni ga več med nami in ostal je le spomin na človeka, ki nam je bil blizu in drag, zato ga bomo težko pogrešali. Na njegovo željo leži pokopan poleg svoje, v partizanih padle, hčerke Nade. Lojze Trstenjak Priznanje avtorjem filma „Kako teče čas v žalski občini” Na nedavni razširjeni seji Žalec snemalcu, Scenaristu odbora za izdelavo filma O in režiserju Rudiju Klariču, občini Žalec (Kako teče tehničnemu organizatorju čas v občini Žalec) so po- Darku Klariču in kompozi-delili zlato značko občine torju glasbe Jožetu Privšku. Pot me je te dni zanesla v SR Srbijo, to je v Čačak in Brèsni-co. Ker sem se z družino mudil v Bresnici pri prijateljih, je pogovor nanesel tudi na prihod izseljencev, ki pridejo na obisk k svojim prijateljem v Srbijo. Pogovor je stekel med drugim s človekom, ki je pripeljal izseljence 1941. leta iz postaje v Mrčajevcih z volmi in vozom v Bresnico. To je bil Rajko Do-kič, ki,je pripeljal v Bresnico 25. slovenskih izseljencev. V pogovoru je omenil, da je bilo med njimi osem Palirjev, Viktor z družino iz Maribora, in drugi, ki se jih ne spomni. Povedal je tudi, da so se jim ti izgnanci smilili tako, da so jim nudili vse; od postelje do hrane. Tudi sami niso imeli veliko, vendar so še tisto delili bratsko in tako je vzklilo med njimi globoko prijateljstvo, ki se vedno obnav- lja. Tudi njemu ni bilo lahko, kajti Nemci so mu ubili in sežgali očeta in mater. Zdaj je star 72 let, še vedno je vitalen in živi za konjerejo in jahanje, brez njega ne poteka nobena prireditev konjskega športa v Srbiji. Drugi prijatelj Branislav-Cane MILOVANOVIČ je povedal, kako so povabili vse člane družin svojih prijateljev. V Bres- nici jim pripravljajo svečan sprejem s pihalnim orkestrom in kulturnim programom. Seveda ne bo manjkalo rakije, sladkega, ljubezni in gostoljublja, ki je značilno za Srbe. Samo to tarna, da bodo ti dnevi prekratki. Šola v Bresnici je bila prvo zatočišče naših izgnancev Na občinski konf. SZDL v Čačku sem se pogovarjal z Rajkom VOJAD1NOVIČEM, strokovnim sodelavcem za vprašanja stikov z izseljenci in njihovimi gostitelji. Povedal mi je, da je vse pripravljeno za sprejem 99 gostov, ki pridejo v Čačan-sko občino. Prirejajo jim svečan miting, katerega bodo vsi pomnili. Miting bo v Mrčajevcih, obiskali pa bodo tudi več OZD, zgodovinskih in kulturnih spomenikov. Samo še to: Srečno pot - gostitelji vas že pričakujejo! ......... Marjan PALIR Pospravljanje pridelkov v Savinjski dolini Priprave na skupščinske volitve 1982 S pripravami na volitve vstopamo v izredno zahtevno in odgovorno obdobje kadrovskih priprav na volitve članov delegacij za skupščine družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti Sočasno bodo potekale tudi volitve v družbenopolitičnih organizacijah in krajevnih skupnostih. Vse to, kot tudi izkušnje preteklih volitev ter delovanje skupščin v dosedanjih mandatih, v dobršni meri zahteva našo skupno odgovornost in usposobljenost za ustvarjanje pogojev in sam potek kadrovskih priprav. Ta mora zagotavljati široko demokratičnost, soodgovornost in intenzivnost družbenopolitične akcije vseh politično in samoupravno organiziranih subjektov ter delovnih ljudi in občanov. Zato tudi kadrovsko politiko in dejavnost na tem področju postavljamo kot enoten cilj nenehnega razvoja družbenoekonomskih odnosov, prizadevanj za gospodarsko stabilizacijo in uresničevanje duha in vsebine ustave, ustavnih dopolnil in zakona o združenem delu Volitve, zlasti pa politična in samoupravna aktivnost v pripravah nanje, morajo omogočati celovito uresničevanje pravic in obveznosti delovnega človeka in občana kot nosilca političnih in kadrovskih priprav na volitve Zato sodi obdobje predvolilnih (predkandidacijske in kandidacijske) aktivnosti med najpomembnejše in zelo odgovorne naloge vseh organiziranih socialističnih sil pri ustvarjanju pogojev za tako delo oz. za podružblja-nje in demokratizacijo vodenja postopkov v vseh volilnih dejavnostih, še zlasti v postopkih kadrovskih priprav na volitve. Same kadrovske priprave so pomembna politična naloga, saj je od celovitosti kadrovske politike, načel in meril pri kadrovanju ter od ustreznosti kadrovskih rešitev odvisno, kako bomo napredovali in vodili nadaljnje procese v praksi in zagotavljali kontinuiteto naših dose- danjih družbenih prizadevanj. Koordinacijski odbor za kadrovska vprašanja in volilna komisija pri predsedstvu tukajšnje konference SZDL sta v začetku septembra obravnavala in sprejela politična izhodišča in programske naloge SŽDL in drugih družbenopolitičnih organizacij v pripravah na volitve članov delegacij za delegiranje v skupščine družbenopolitičnih in samoupravnih interesnih skupnosti v letu 1982 in jih predložila predsedstvu konference, ki jih je potrdilo na seji 9. septembra 1981. Predsedstvo je izhodišča in programske naloge že posredovalo vsem osnovnim družbenopolitičnim organizacijam v izvajanje V sedanjih pripravah na volitve je pomembno poudariti, da so se naše OZD in krajevne skupnosti vključile že spomladi. Začeli so urejevati enotno evidenco evidentiranih možnih kandidatov za družbene funkcije za obdobje od volitev 1974 do 30. maja 1981. Uvedba te enotne evidence je skupna potre-. ba temeljnih samoupravnih skupnosti in družbenopolitičnih skupnosti V tem trenutku je najpomembnejše, da v slehernem okolju ocenimo dosedanjo aktivnost posameznih članov vseh delegacij in nosilcev posameznih vodilnih družbenih funkcij v občini. Nosilci te naloge so SZDL v krajevnih skupnostih in sindikat v združenem delu. Leti morajo sprejeti konkretne programe nalog ter zagotoviti, da bodo vsi nosilci pravočasno vključeni v izvrševanje nalog v pripravah na volitve 1982. Skratka, zagotoviti je potrebno, da bi celovite volilne aktivnosti potekale o-dprto, demokratično, odgovorno in v tisti smeri, da bo kandidacijsko in volilno delovanje tudi bolj utrjevalo vlogo in položaj delovnega človeka, občana kot tudi človeka v njegovih družbenopolitičnih organizacijah, organizacijah in društvih. Pavlina Glušič Zahtevne naloge žalskih sindikatov Minili so časi, ko je bila glavna in lahko bi rekli tudi edina naloga sindikata pripravljanje ozimnice in morda še organiziranje nekaterih prireditev. Poleg ekonomske funkcije sindikatov stopa danes v ospredje druga, veliko pomembnejša naloga in funkcija, to je družbenopolitična in socialno —zaščitna. Tako bi lahko z nekaj besedami izrazili vsebino posveta, ki je bil organiziran v Žalcu v mesecu septembru. Udeležili so se ga predstavniki osnovnih organizacij Zveze sindikatov, konferenc 00 ZS in koordinacijskih odborov. Tokratnega posveta so se udeležili tudi predstavnik medobčinskega sveta ZSS Celje, podpredsednik ZSS Martin Mliner ter član sekretariata predsedstva Emil Šuster. Udeleženci so najprej spregovorili o pripravah na 3. konferenco Zveze slovenskih sindikatov, ki naj bi pomenila korak naprej v delu sindikatov. Doslej so največ pozornosti namenili gospodarstvu, v prihodnje pa nameravajo nekoliko več pozornosti posvetiti tudi drugim vprašanjem. Tako so doslej preveč zanemarjali probleme socialne varnosti, varstva pri delu in izobraževanja. „S pomočjo sindikatov je treba preusmeriti težnjo po izobraževanju v administrativne poklice, z boljšim nagrajevanjem pa zagotoviti usmerjenost v proizvodne poklice,“ je zbranim dejal predsednik občinskega sveta ZSS Žalec Rafko Mlakar. V nadaljevanju je tekla beseda o tem, kako uresničevati resolucijo III. kongresa samo-upravljalcev. Po mnenju udeležencev je treba doseči aktivnost vseh družbenopolitičnih sil. Žal pa premiki na tem področju niso takšni, kot si jih želijo. Doslej so ocenili samo delo delegatov, to pa je tudi vse. Dotaknili . so se problemov okrog pridobivanja dohodka, ki naj bi se povečeval na osnovi večjyproduktivnosti, ne pa s pomočjo večjih cen. Zato so programi o delu in uresničevanju nalog še kako potrebni. Premalo je storjenega tudi na področju dohodkovnega povezovanja, saj vse prepogosto ostaja na ravni kupoprodajnih pogodb. Nemalo kritičnih besed je bilo izrečenih tudi na račun premajhne kontrole nad samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori. Ponekod namreč sindikati, ki imajo pri njihovem oblikovanju še kako pomembno vlogo, sploh ne vedo, kateri sporazumi so podpisani. Prav zaradi tega so tudi številne obveznosti neizpolnjene. Priprave na občne zbore in naloge sindikatov pri pripravi delegatskih volitev v letu 1982 je bila naslednja tema, ki so jo obravnavali na septembrskem posvetu. Udeleženci so bili opozorjeni predvsem na ureditev točne evidence. Ni namreč malo primerov, ko so prav zaradi neurejenih seznamov nekateri kandidati evidentirani že tretjič, čeprav so po statutu lahko samo dvakrat. Ob koncu je predstavnikom žalskih sindikatov spregovoril Martin Mliner o uresničevanju sklepov ZSS na področju uresničevanja začrtane smeri gospodarskega in družbenega razvoja v letu 1981. Med drugim je dejal: „Zaostajajo nekatere panoge, ki imajo možnosti za hiter razvoj, tako glede na potrebe kot tudi glede surovin. Zato moramo v sindikatih pogledati, zakaj nekateri ne dosegajo niti lanskega poprečja, npr. gozdarstvo, proizvodnja gradbenega materiala, predelava barvnih kovin in proizvodnja električnih strojev.” V nadaljevanju je obravnaval tudi rast družbenega prihodka in njegovo odvisnost od cen in produktivnosti. V začetku leta je bilo namreč predvideno, da naj bi delež produktivnosti v rasti družbenega prihodka znašal 50 %, v resnici pa znaša delež le 25 do 30 %. Ko je govoril o ekonomskih odnosih s tujino, je dejal: „Izvoza ne more biti, če ni dovolj kvalitetnega blaga. Dokaz, da se z izvozom izboljšuje kvaliteta, je tudi vaša delovna organizacija Garant Polzela, ki je prav z izvozom močno popravila kvaliteto svojih izdelkov.” Posvet je tako ponovno potrdil, da so stvari načelno jasne in znane. Od besed pa je treba še korak naprej k dejanjem. Pred odhodom vlaka bratstva in enotnosti Bilo je konec junija ali prve dni julija 1941. Minilo je tri mesece od napada fašistične Nemčije na Jugoslavijo in dober teden od napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. Skoraj vsi člani partije so se po direktivi umaknilv ilegalo, tako tudi moj oče, ki je bil takrat kandidat partije. Jaz sem takrat kot član SKOJ še deloval v ilegali. Že kak mesec sem hodil delat na regulacijo Ložnice pri Joštovem mlinu in pozneje več mladih fantov iz našega regulacijo Ložnice pri Joštovem mlinu in pozneje na regulacijo Savinje od Celja proti Laškem. Na to delo nas je hodilo več mladih fantov iz našega kraja: Ivan Mikek, Rafko Kos, Branko Poveljšek in še nekateri. Nemci so imeli pregled vseh mladih in obvezno bi morali biti vsi člani „Hitler-jugenda“ ter tedensko hoditi na njihove zbore v Griže. Mi, ki smo bili na delu, se tega nismo udeleževali, ker smo delali deset ur na dah pri gradbenih delih in smo se izgovaijali, da nismo prosti v času, ko so sklicani ti zbori. V tem času sva z Mikekom dobila strog poziv, da se udeleživa takega zbora na dvorišču griške osnovne šole. Izposlovala sva si prosto popoldne in res šla na ta zbor. Začeti bi se moralo ob 16. uri. Tam je bilo zbrano že pred to uro kakih 30 fantov. Ker se deset minut po 16. uri še ni pričelo, sem poizvedoval pri drugih, ki so že večkrat bili na takem zboru, kje je vodja in zakaj kasnimo. Povedali so. da pač vodje še ni in da Večkrat zamudi. Z Mikekom sva se odločila, da odideva, ker ni točnosti in naročila drugim, naj povedo, da sva bila in odšla. Mimogrede sva se ustavila pri Ježovnikovi gostilni, kjer je najino pozornost pritegnilo zanimivo veliko motorno kolo s v prikolico. Ogledovala sva si to „mašino“ in se celo spravila na sedeže, t akrat se je pojavil na vratih gostilne pomožni policist iz Žalca Vlado Rojc. Bil je na pol uniformiran in na rokavu j e imel trak z napisom Hilfspolizei. Spoznal me je, ker je pred vojno trgoval z raznimi aparati in je tudi nam prodal nov radio na baterije, ker takrat pri nas še nismo imeli elektrike. Rekel je: „Ti, Šprajc, pojdi no malo z mano v gostilno, se bomo nekaj pomenili.” Zaslutil sem nevarnost, vendar sem se delal ravnodušnega in mu sledil v gostilno v posebno sobo. Tam je sedel za mizo še en orožnik. Na mizi je bila malica in pol litra vina. Vlado Rojc je povedal nemškemu žandaiju, kdo sem in da bi me bilo dobro malo izprašati. Žandar je bil s tem zadovoljen in začelo se je zasliševanje. Ker sem trdil, da ne znam dovolj dobro nemško, da bi razumel vprašanje, je Vlado Rojc prevajal. Sledila so vprašanja, kje je oče, kje je radioparat. Izgovaijal sem se, da je oče že pred dobrim tednom odšel nekam v bližino Brežic, kjer je reko daljno sorodstvo, za aparat pa, da se je malo prej pokvaril in ga je dal oče nekomu popraviti; ne vem pa, komu. Začele so se grožnje, da lažem in da me bodo zaprli za toliko časa, da bom vse povedal. Jaz sem trdil svoje, da ničesar ne vem, razen tega, kar sem že povedal. .Sporazumela sta se, da. me Vlado Rojc odpelje na žandarmerijo v Žalec. Moral sem z Vladom Rojcem pred gostilno. Pregledal mi je žepe. mi vzel žepni nož in ukazal, da sedem na zadnji sedež. Zagrozil mije, da me bo, če bom karkoli poskušal ali skuša! zbežati, takoj ustrelil. Za pasom je imel res pištolo. Odpeljala sva se proti Žalcu. Spreletavale so me misli, kaj storiti. Ali res kaj več vedo ali ne? Ali naj skočim s sedeža med vožnjo in kje bi bil najprimernejši kraj za beg. Ko sva se peljala proti Savinjskemu mostu, sem menil, da bi tu bila najboljša šansa. Nisem se odločil, še nekaj minut in že sva bila v Žalcu. Peljal me je h komandirju žandarmerije. Tam se je začelo znova. Komandir je ponavljal prejšnja vprašanja. Nato zopet grožnje. Predse na mizo je položil veliko pištolo. Grozil je z zaporom. Očital mi je, da je moj oče komunist in da jaz nisem nič boljši, da vedo, da sem član SKOJ in za mojo dejavnost dve leti nazaj. Tajil sem na vse pretege, češ, da sem bil dijak celjske gimnazije, da sem imel z učenjem preveč dela in še pomagal sem doma pri delu in da se nisem imel časa ukvarjati s kakršnokoli politiko, ki je tudi ne razumem. Bil sem res pri orkestru, kjer sem igral violino in pri pevskih zborih vzajemnosti, kar pa sem delal le iz'ljubezni do glasbe. Zasliševanje je trajalo kakšno uro. Naposled je komandir ukazal Rojcu, naj me pelje v zapor. Ko sem odšel naprej skozi vrata, sta še nekaj govorila, nakar pride Vlado Rojc za menoj in reče, naj zginem domov, da pa bodo očeta že dobili živega ali mrtvega. Jaz sem se čudil, kaj neki je takšnega naredil, da bi ga tako iskali, zato sem prosil Vlada Rojca (da bi bil videti še bolj nedolžen), če se lahko z njim peljem nazaj v Migojnice. „Marš“, me je nagnal in mi očital predrznost. Naredil sem užaloščen obraz in jo počasi mahnil iz Žalca proti domu. Kakšnega pol kilometra iz Žalca proti Grižam me je zaprašil na motorju dirjajoč Vlado Rojc, ki je šel po žandaija k Ježovniku. Ko sem po dobre pol ure prispel do Žabničanve domačije, je tam bila moja mati in že so vedeli, da so me odpeljali iz Griž. Vsi so bili veseli, da me vidijo. Na kratko sem povedal, kako je bilo. Nato sem šel z materjo do doma, ki mi je povedala, da me zvečer pričakuje oče in kam se moram javiti. Jaz v resnici nisem vedel, kje se oče zadržuje. Ko se je dodobra stemnilo, sem šel k Drobniču v Migojnice, kjer sem v mizarski delavnici našel očeta. Pohvalil me je. Kako je ta zveza delovala v tem času, še danes ne vem. Oče me je vse podrobno izprašal, kako je, da sem se dobro zagovarjal, obenem pa dejal, da naj se odslej še bolj čuvam, kajti če me še enkrat primejo, me ne bodo več izpustili. Žabičal mi je tudi, da ne smem nikomur povedati, kje se zadržuje, da pa se bo tako in tako prestavil drugam. Šel sem domov, vzel odejo in šel spat na sosedov kozolec. Od tistega dne nisem več spal doma in tudi čez dan, ko sem bil doma, sem pazil, da me ne bi presenetili. Nekajkrat sem še šel delat na regulacijo Savinje v Celje; vozil sem se s kolesom. Takrat je bil na regulaciji Savinje eden od preddelavcev Miha Uranjek, naš sosed v Migojnicah. Po dogovoru me je prestavil iz pisarne, kjer sem izračunaval razne podatke, v kamnolom pod Starim gradom v Celju, kjer sem nosil delavcem svežo vodo. Rekli so mi „Wasserpintsch“. Z Mihom sva bila zmenjena, če bi prišel kdo poizvedovat za mano • da me bo že na kakšen način obvestil v kamnolom. Na delo sem hodil samo še kak teden, nakar sem prenehal in se začel skrivati. Tako sem nekaj dni preživel pri Lipetu - „Boštjanu“ pod Naprudnikovim klancem, kjer je imel takrat kot rudar hišico. Taka napol ilegala je trajala vse do odhoda v partizane, ko je bila 26. junija 1941 pod Kotarjem ob potoku, ki se izliva v Savinjo, ustanovljena Savinjska četa. Poslednje slovo od Rudija Cilenška - Urankarja Po žalostni vesti, da je umrl Rudi Cilenšek-Urankar se je sestal odbor za pripravo pogrebnih slovesnosti. Na željo pokojnika, se je odbor odločil, da se žara s posmrtnimi ostanki položi v grobišče, kjer počiva njegova hčerka Nada Cilenšek. Žaro so na žalni oder ponesli Ivo Zupanc, Jože Pevec in Tone Čater. Nato so delegacije skupščine, občinskih družbenopolitičnih organizacij, krajevne skupnosti Petrovče in Griže ter svojci položili vence. Vse do začetka zadnjega slovesa so se zvrstile častne straže pionirjev osnovne šole Griže, predstavnikov krajevnih skupnosti Petrovče, Griže, skupščine in občinski družbe-no-političnih organizacij, borcev in spomeničatjev. Zadnji so se od Urankaija poslovili spomenicami Albin Vipotnik, Peter Zadnje slovo od Rudija Cilenška pred domom Svobode v Grižah Komandant TO Lojze Kampuš nosi žaro Šprajc, Ivo Zupanc, Anton Kotnik ter rudarji. Pred domom Svobode Griže sta spregovorila Zoran Razbor-šek v imenu krajevne skupnosti in družbeno—političnih organizacij Petrovče in Albin Vipotnik, Urankarjev najožji sodelavec. Komandant Občinskega štaba teritorialne obrambe Lojze Kampuš je ob spremstvu pripadnikov JNA in rudarjev nosil žaro s posmrtnimi ostanki.. Ob zvokih godbe iz Zabukovice je povorka krenila proti grobišču. Tu sta se od Urankarja poslovila podpredsednik občinskega od- bora ZZB NOV Žalec Anton Kotnik in sekretar občinskega komiteja ZKS Žalec Franc Jelen. Moški pevski zbor Svobode Žalec je nato zapel pesem Ob tabornem ognju, vod JNA pa je izstrelil častno salvo. Množica občanov, delovnih ljudi, predstavnikov občine, regije in republike se je tako poklonila Rudiju Cilenšku-Urankarju z mislijo, da nam bo za vedno ostal v spominu kot revolucionar, komunist, družbenopolitični delavec, ki je vse svoje življenjske sile razdajal za cilje samoupravne socialistične Jugoslavije. Spominska plošča v spomin 43 žrtvam fašizma •K*******-*-**-**********************-****-********* * ★ Prebold - Kaplja vas: I Praznik, ki dokazuje ! napredek Letošnji krajevni praznik, ki ga krajani Prebolda posvečajo v spomin na veliko stavko tekstilcev, so praznovali v Kaplji vasi. Hkrati z njim so letos obeležili letošnje jubileje NOB in 40-le-tnico smrti domačina, narodnega heroja Slavka Šlandra, so praznovali v Kaplji vasi. To je ena izmed šestih vasi krajevne skupnosti, v kateri je okupator vršil največji teror. To dokazuje tudi spominska plošča, ki so jo odkrili na dan praznovanja na obnovljenem gasilskem domu, v spomin 43 žrtvam NOB. V tednu praznovanj se je zvrstila vrsta prireditev, med katerimi je bila osrednja svečana seja skupščine krajevne skupnosti in predaja letošnjih pridobitev. Tukajšnje gasilsko društvo je v tem času slavilo 70-letnico in y ta namen so z združenimi močmi obnovili gasilski dom in dvorano, ki pomeni veliko pridobitev za družbenopolitično, kulturno in društveno delovanje vaščanov. Svečane seje so se udeležili številni predstavniki občinskega in krajevnega družbenopolitičnega življenja in drugi gostje. Valter Zupanc, predsednik skupščine krajevne skupnosti, je v svojem govoru spregovoril o Kaplji vasi in njenem prispevku med NOB, o gasilskem društvu kot nosilcu vseh aktivnosti v kraju, o uspešnem delu krajevne skupnosti v prenovili plavalni bazen in uredili njegovo okolico, kar je veljalo 4.000.000 dinarjev, sredstva za to pa so prispevali Telesnokulturna skupnost Žalec, zdmženo delo tega območja in občani s prostovoljnim delom. Uredili so tudi igrišča in okolico vrtca in odprli nekatere cestne povezave. Naložba, ki je še v teku, to je položitev telefonskega kabla in montaža nove telefonske centrale ter napeljava telefona v Marija Reko, pa pomeni rešitev perečega problema telefonije v-Preboldu. Letos so prvič podelili zlate in srebrne znak krajevne skupnosti, osnutek zanj je delo domačina Ernesta Šeleija. Zlate znake so prejeli: Anton Kotnik iz Prebolda, Alojz Cede iz Trbovelj in Jožica Hribar iz Latkove vasi. Srebrne znake so prejeli: Pavla Potočnik iz Dolenje vasi, Tomo Potočnik iz Prebolda in DPD SVOBODA Prebold ter Gasilsko društvo Kaplja vas. Ob tej priložnosti so podelili tudi priznanja krajevne skupnosti, ko so jih prejeli: Stane Borak, Anton Bur-keljc, Franc Burkeljc, Marjan Burkeljc, Ivica Svet, Anton Podkrajšek ih Ivanka Turnšek, Franc ing. Kalšek, Marija Jager, Edi Peternelj, Branko Turnšek, Vinko Petek, Franc Radišek in Tone Završnik ter Smučarski klub in Strelska družina „Slavko Šlander“ iz Prebolda. Prvoborec. Anton Kotnik j ■ rrvooorec ./vnion rvoinnc minulem sre njero- jg- oc]j[ spominsko ploščo enem obdobju, izpostavil pa foeWma onHKn na je tudi nekatere pereče probleme glede preskrbe in prodajnih površin, adaptacije kulturnega doma in nekatere cestne in komunalne probleme. Krajevna skupnost je ob svojem prazniku bogatejša s številnimi objekti. Tako so uredili center s hotelom, žrtvam fašizma, godba na pihala in šolski pevski zbor pod vodstvom Valerije Dolar pa so pripravili kulturni program. Ob zaključku so si gostje ogledali pridobitve krajevnega praznika. Sklenili so, da bodo naslednji praznik praznovali v Latkovi vasi. -dar kk-k-k-k-k-k-k-k-k-k-k-Mt-k*-k-k-k-kk -kkkkkkkkkkkkkkkkkkkkkk+ ♦ fr***************************.************ **** *****.*.*********» ************+** ***** ***** ****** *** ***** *************************** DELEGATSKO VPRAŠANJE Kako je s cesto v Limovce? Delegacija za zbor krajevnih skupnosti iz Vranskega je zastavila vprašanje, kako je z dokončanjem ceste v Limovce, ki je zgrajena do polovice in v kakšne namene je bila začeta gradnja, ki se sedaj končuje sredi neprehodnega grmičevja? Na zastavljeno vprašanje so odgovorili pri Gozdnem gospodarstvu Celje — Temeljni organizaciji kooperantov Vransko, kjer so že v letu 1978 načrtovali gradnjo kaminske ceste Zajasovnik-Konškovi grabni — Limovce. Projektant je določil in označil traso do Sp. Limove, za katero je bil izdelan tudi projekt, vendar se je pri zbiranju izjav za zemljišče zataknilo, ker lastnik gozdne parcele št. 472, Drobež Matija, Limovce 13, ni privolil v odstop zemljišča. Prestavitev trase ni bila možna, ker v neposredni bližini poteka trasa plinovoda. Tako so zgradili cesto le do navedene gozdne parcele. Sredstva za gradnjo te ceste je zagotovila Samoupravna interesna skupnost za gozdarstvo SRS in to namensko za odpiranje gozdov. Da bi aktivirali vsa odobrena sredstva, so zgradili še levi krak na Hrastovčev rob. Tako so odprli za eksploatacijo 150 hektarjev gozdne površine z 10 letnim etatom 8000 m3. Navedena cesta ni bila v programu povezovanja hribovskih kmetij, ker imajo vse hiše v Sp. in Zg. Limovcah že ustrezne prometnice, ki so povezane preko Šentgotarda na Trojane ali preko Zg. Zaplanine na Vransko. Pripominjajo tudi, da na tem področju ni nobenih lovskih objektov, kot tudi ne vikendov. Celotno področje po-rašč ajo gospodarsko visoko donosni gozdovi, kar dokazuje tudi višina 10-letne-ga etata. Poročilo o problematiki gradnje navedene ceste so že v začetku letošnjega leta posredovali Krajevni skupnosti Vransko. Zato delegatsko vprašanje ni obravnavala delegacija krajevne skupnosti Vransko, temveč je bilo to le vprašanje navzočega delegata. Ker v postavljenem vprašanju čutijo omalovaževanje dela in prizadevanj TOK Vransko - Žalec, prosijo naj bodo v bodoče postavljena vprašanja ki jih predhodno obravnavajo delegacije. Tekmovanje koscev na Homu 93 letna krajanka Fani Podpečanova odpira rekonstruirano cesto Kasaze — Liboje Odprli smo eno najlepših lokalnih cest... Planinsko društvo Zabukovi-ca je pripravilo pri planinski postojanki Hom tekmovanje koscev. Za razliko od drugih tovrstnih tekmovanj so se v košnji pomerile ženske, moški pa so grabili. Prvo mesto je dosegla ekipa gasilskega društva Griže, druga pa je bila ekipa iz Zahoma. Najbolje se je izkazala Justa Kloar iz Migojnic. Tekmovanje si je ogledalo več kot 500 gledalcev, kar kaže na to, da so tovrstna tekmovanja zelo priljubljena. Posnetek: Justa Kloar je prekosila vse Štiri kilometre rekonstruirane ceste Kasaze — Liboje je odprla 93—letna krajanka Fani Podpečan. Temeljito razširjena in skrbno rekonstruirana cesta od mostu v Kasazah do kamnoloma nad Libojami, ki smo jo pred kratkim predali namenu, pomeni veliko pridobitev za našo občino in posebej še za krajane Petrovč in Liboj. Poprej se je na ozkem cestišču le s težavo odvijal zadnja leta vse živahnejši promet, saj se je bilo težko izogibati velikim in težkim tovornjakom, ki prevažajo po tej cesti gradbeni material iz kamnoloma proti Celju. Šest metrov široko cestišče pa zagotavlja sedaj nemoten in Krajani Griž praznujejo svoj krajevni praznik na dan, ko je Savinjska četa z delom Revirske napadla rudnik Zabukovico. V tednu praznovanja so namenu predali več objektov, ki sò jih zgradili od lanskega do letošnjega praznika. V letu dni so v tej krajevni skupnosti veliko naredili. Namenu so predali obnovljen kulturni dom in nov večnamenski stanovanjski blok, v katerem je tudi vzgojnovarstvena enota z dvema igralnicama. Obnovljen je tudi odsek ceste v Zabukovi-ci, reguliran je potok Artišnica. Odprli so nove prostore mesnice celjskih Mesnin. Zaradi znanih gospodarskih razmer so nekatera dela, kot mrliška veža, ureditev pokopališča in še kaj, preložili na pozneje. Tudi na drugih področjih se lahko v krajevni skupnosti Griže pohvalijo, da so veliko naredili. Predvsem velja omeniti delavsko prosvetno društvo varen promet, cesta pa je hkrati lepotna pridobitev za libojsko dolino, saj je obnovljena domiselno in skrbno. Ko je predsednik sveta krajevne skupnosti Liboje Jože Avsec na skromni slovesnosti spregovoril o pomenu te najnovejše solidarnostne akcije, je dejal, daje izvajalec — Cestno podjetje Celje - opravil vrsto zahtevnih del, med drugim je bilo treba zgraditi tudi zaščitne zidove, da bi preprečili drsenje zemlje. Kako veliko je bilo to delo, kažejo podatki, da so izkopali 16.000 m3 zemlje in drugega materiala ter hkrati vgradili 30.000 m3 kamnitega materiala, popravili škarpe, rešili problem ovinka pri odcepu ceste proti Mirosanu in drugo. Treba Svoboda, Planinsko društvo, mladinsko organizacijo, društvo TVD Partizan, šolsko kulturno društvo ter drugo. Na slavnostni seji, ki je bila združena z otvoritvijo obnovljenega kulturnega doma, so zaslužnim krajanom podelili krajevna priznanja OF. je bilo hkrati prestaviti vodovod in opraviti druga dela. Stroški so znašali 1,5 milijona dinarjev, skupna vrednost opravljenih del pa znaša nad 30 milijonov dinarjev. K temu pa niso prišteti prispevki občanov, delovnih organizacij in TOZD-ov, ki so za cesto brezplačno odstopili zemljišče. Jože Avsec je v imenu krajanov izrekel priznanje izvajalcu Cestnemu podjetju Celje, komunalni skupnosti Žalec in vsem občanom, ki so solidarnostno prispevali sredstva za gradnjo. Krajani želijo, da bi z akcijo nadaljevali in rekonstruirali še preostali del ceste v smeri magistralne ceste v Petrovčah. Prejeli so jih: Delavsko prosvetno društvo Svoboda Griže, Marjan Žuža, Miroslav Petrovac, Milan Podveržan, Jože Pevec (na sliki), Milan Krašovec, Fanika Sopotnik, Slavko Pader in Franc Ribič. T. TAVČAR Vransko praznuje Krajevna skupnost praznuje 21. septembra svoj krajevni praznik v počastitev obletnice prvih žrtev s Crete. Ker sovpada letošnji praznik s 40—letnico organiziranega odpora proti okupatorju, je bila osrednja prireditev srečanje borcev na partizanski Čreti. Ob krajevnem prazniku smo želeli prikazati aktivnost naših društev in organizacij. V ta namen so skoraj vsa društva pripravila tekmovanja, ki so zelo lepo uspela. Izredno masovno je bÜo meddružinsko lovsko tekmovanje na Orehovcu. Tekmovanja so se udeležili tudi tekmovalci iz pobratene lovske družine Bohinj. Seveda pa tudi letos nismo pozabili naših starejših krajanov. Povabili smo preko 200 krajanov, starih nad 70 let. Kulturni program je pripravila osnovna šola Vransko. Za mnoge je bilo to srečanje posebno doživetje. Prav tako so med tednom potekale razne športne prireditve, ki jih je organiziralo športno društvo Vransko. Ker so na Vranskem tudi znani nogometaši, so ob tej priliki povabili v goste tudi ljubljansko Olimpijo! Pri praznovanju pa seveda tudi niso izostali upokojenci,'ki so se vneto podali s kolesi na kolesarski maraton. Zaključni del praznovanja je bila svečana seja skupščine krajevne skupnosti. Na tej svečanosti so bile podeljene plakete krajevne skupnosti Izvršnemu svetu Žalec, SIKS-u Žalec, ter našim krajanom Lazar Angeli-ku, Berti Štraus in Francu Brišnik. Posebna priznanja pa so dobili Alojz Druškovič, Jože Cencelj, Alojz Rovan in Nada Matko. Glede na to, da praznujemo letos tudi pomembni jubilej, je skupščina podelila posebne spomenice domačijam, ki so največ prispevale med NOB. To pa so Zakrajškova, Španova, Zahojni-kova in Podpečanova na Čreti ter Pticova in Jeseničnikova v Jeronimu. Franci Izlakar Na Čreti so proslavljali Letos poteka 40 let prve frontalne bitke na Čreti. Takrat so se naši borci prvič spopadli s sovražnikom iz prsi v prsa in takrat so padle prve žrtve na našem področju. Borci na Vranskem vsako leto proslavljajo ta pomemben dogodek. Letos pa je bilo srečanje na Čreti še bolj svečano. Poleg predstavnikov družbenopolitičnih organizacij iz Žalca, so srečanju prisostvovali tudi Slavko Glinšek, član IO RK SZDL, zbranim pa je spregovoril tov. Ljuban Jakše, naš rojak iz Vranskega. V svojem govoru je orisal dogodke izpred 40 let. Vendar pa je še posebej poudaril, da za vse prizadevanja še niso končana. Obstaja še kup nalog na vseh področjih, katerim moramo posvečati večjo skrb, ker bomo le na ta način lahko ohranili našo izborjeno svobodo ter boljši napredek. Srečanja so se udeležili skoraj vsi preživeli borci. Sovpadalo je s krajevnim praznikom Vranskega. Bilo bi prijetno, vendar je vest o smrti predsednika Zveze borcev občine Žalec ohromila srca. Zato so spomin tovariša, ki je dolgo vodil člane Zveze borcev, počastili z enominutnim molkom. F. L Tk. L. Planinci so se srečali na Brnici Planinci naše občine so se množično udeležili prireditev, ki so bile organizirane v počastitev dneva planincev. Člani posameznih društev so se udeležili Zbora planincev na Krvavcu. Planinci keramiki, člani planinske sekcije KIL Liboje in člani PD Zabukovica so se pridružili shodu keramikov, rudarjev in planincev na Brnici. Pionirji planinci iz osnovne šole Nade Cilenšek v Grižah pa so odšli na Raduho, bilo jih je kar 37. na 2123 metrov visoko Koroško Babo. Ti so bili prvi pristopniki na ta zahteven vrh. Ob vseh teh jubilejih pa so planinci popolnoma pozabili na 60-letnico, ko je žalski odsek Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva pod vodstvom Frana Robleka usposobil cesto Solčava — Logarska dolina, po kateri je že leta 1922 peljal prvi avtomobil v Logarsko dolino, dokončno pa je bila zgrajena leta 1925. Vranski planinci so se udeležili proslave ob 40—letnici prve frontalne bitke na Čreti. Žal do sedaj ni bil organiziran množičen pohod na prizorišče te bitke, kot je bila to navada prejšnja leta. Skupina planincev PD Zabukovica je odšla v Savinjske Alpe. Na posamezne vrhove so se povzpeli ob dnevu planincev in ob 85-letnici, ko sta se Liboj čanki Luisa in Paula SChutz s svojim spremljevalcem Lovrencem Fotočnikom prvič povzpeli Vrtec, cesta, obnovljen dom... T'S Smele je v prihodnost Z 20-letnico obstoja Hmezada proslavljamo pomemben jubilej in mejnik na poti našega razvoja. V tem času oziroma ob tem jubileju lahko ocenjujemo pomembne uspehe, ki so jih dosegli kolektivi in združeni kmetje, ki sestavljajo SOZD Hmezad. Razumljivo, da je potrebno tudi kritično oceniti določene spodrsljaje, neuspehe, zlasti še, če smo jih povzročili sami. Le tako bomo tudi določene probleme lahko hitreje in učinkoviteje reševali. Dvajset let sicer časovno ni dolga doba, vendar je življenjska pot posameznih DO, TOZD in TZO, ki sestavljajo SOZD Hmezda neprimerno daljša in bi njihov nastanek lahko merili že od leta 1945. Pravzaprav pa korenine časovnega razvoja Hmezada segajo še globlje v preteklost: Še v predvojno obdobje. Vendar danes ni namen, da do podrobnosti proučimo zgodovino. Vsekakor pa je potrebno reči, da so se takratni kolektivi kmetijskih gospodarstev pred 20 leti in malo kasneje tudi kmetje in delavci v kmetijski zadrugi odločili za novo, revolu-cionarnejšo tehnološko in organizacijsko hitrejšo pot. V bistvu se je pričelo oblikovanje novih družbenoekonomskih odnosov v nastajajočem kmetijskem kombinatu, in sploh v kmetijstvu. Porajati so se pričele nove oblike povezanosti. Nastopile so nove organizacijske in družbenoekonomske enote. Samoupravljanje je zavzelo neslutene dimenzije razvoja ter se vraslo v vse pore življenja Hmezada. Vse te nove kvalitete so povzročile izredno hiter in dinamičen razvoj. Tako da Hmezad v gospodarstvu SR Slovenije zavzema pomembno mesto in je njegov delež, ki ga je dal za razvoj kmetijstva in ostalih dejavnosti, ki so v vzročni povezavi s kmetijstvom, velik in pomemben. Saj je bil prav Hmezad no silef in osnova, da so se razvili pomembni proizvajalci kmetijske mehanizacije in opreme. Z razvojem so se v Hmezad povezovale kmetijske DO Šmarje, Radlje, Ilirska Bistrica in pred nedavnim tudi tovarna plastike Minerva iz Zabukovice, ali pa so v tem času nastajale nekatere DO ali TOZD, ki jih ob ustanovitvi še ni bilo. Nastala je velika družina, ki sestavlja SOZD Hmezad. V našem sestavu imamo danes različne dejavnosti od primarne kmetijske proizvodnje, predelave vrtnarstva, industrije, trgovine za notranji in mednarodni promet, gostinstva in turizma — do ustreznih dejavnosti, ki so nujno potrebne, kot je interna banka, računalniški center in druge dejavnosti. Da- nes nas je zaposlenih prek 3.000 delavcev in nad 4.000 združenih kmetov. Vse te dejavnosti, ki se danes odvijajo v sestavi Hmezada, pa niso heterogene, kot mogo- Ing. Ivo Marenk če izgleda na videz. Vse so naravnane v kmetijsko dejavnost in vse služijo nadaljnjemu napredku in razvoju kmetijske proizvodnje. V tem je tudi bistvo organizacijske povezave v okviru SOZD, ker le tako se lahko posamezne dejavnosti med seboj uspešno povezujejo in dopolnjujejo od preskrbe, proizvodnje do potrošnje. Danes stojimo ponovno pred velikimi nalogami in ■ važnimi odločitvami. Odgovorne naloge postavlja pred nas širša družbenopolitična skupnost. Mi se bomo morali v realizacijo teh nalog in obveznosti odgovorno vključiti. Naj na kratko ponovim te naloge, ki so zapisane v našem srednjeročnem programu razvoja 1981 — 1985. Ena med najpomembnejšimi nalogami je vsekakor na področju primarne kmetijske proizvodnje. Povečati moramo zlasti proizvodnjo hmelja, prirejo mleka in mesa. Potrebno bo tudi skrbeti za ostale kmetijske proizvode in dejavnosti. Prizadevati si moramo za uvedbo novih proizvodov oziroma novih programov. Z uspešnim razvojem primarne proizvodnje bomo lahko razvijali predelovalne kapacitete oziroma jih maksimalno aktivirali. V sedanjem trenutku stojimo pred izgradnjo nove mlekarne, kjer se srečujemo s precejšnjimi finančnimi težavami, posebno še sedaj v zaostreni investicijski politiki. Tudi ostale DO v okviru Hmezada bodo morale svojo proizvodnjo in prodajo povečati in doseči tudi večjo produktivnost. Odgovorne naloge imamo na področju izvoza na konvertibilno tržišče. Vsaka DO v okviru SOZD Hmezad mora prispevati k izvozu in se tako vključiti v splošna prizadevanja na tem področju. V izvoz moramo vključevati tudi ostale pridelke in proizvode. Celoten asortiman je- potrebno razširiti. Temu bo potrebno tudi prilagoditi proizvodnjo. Tudi z določenim sovlaganjem se mora Hmezad vključevati v mednarodne razsežnosti. Posebno še v neuvrščene dežele. Maksimalno moramo varčevati, posebno še pri materialnih stroških, ki bi jih z določenimi napori lahko zmanjšali in tako ustvarili večjo akumulacijo. V tem srednjeročnem obdobju nas čakajo tudi odgovorne dolžnosti na področju melioracij, komasacij, pridobivanju zemljišč itd. V KZ in TOK bo potrebno čim več delati z združenimi kmeti in jih proizvodno razvijati v pomembne tržne proizvajalce. Teh nalog na področju proizvodnje, produktivnosti izvoza, varčevanja in še kje je veliko in ni potrebe po naštevanju, ker so opredeljene v ustreznih programih. Nadaljnji razvoj Hmezada pogojuje tudi določene spremembe v sami organizaciji, ki bo pogojevala večjo povezanost v okviru SOZD, kar tudi pomeni večjo konsolidacijo in čvrstost SOZD. Brez dvoma smo v okviru SOZD odvisni drug od drugega, zato mora biti sodelovanje in povezava DO Čim boljša, ker le-ta pogojuje hitrejši razvoj. Z vso odgovornostjo moramo razvijati samoupravni delegatski sistem znotraj TOZD, TOK, TZO, DO in SOZD. Boriti se moramo, da bo resnično vsak delavec, združeni kmet odločal o svojem delu in nadaljnjem razvoju. Vnesti moramo tudi nove tehnološke in znanstvene dosežke, kakor tudi čim več strokovnega dela. V teh 20 letih je bil zares napravljen velik razvoj, na katerega smo lahko danes mi vsi, ki združujemo svoje delo v SOZD Hmezad, ponosni. Dosedanji razvoj in delovna ustvarjalna zagnanost naših kolektivov, je jamstvo, da se bomo kljub težavam uspešno razvijali v prihodnje in si ustvarjali boljše in lepše življenje. To je tudi naš dolg do tistih, ki so ne glede na težave, smelo pričeli z razvojem naših DO in SOZD ter s tem znatno prispevali k razvoju, ki smo ga dosedaj dosegli. VLADO GORIŠEK Srečanje kolektiva in gostov v Preboldu Osrednje praznovanje 20-le-tnice SOZD Hmez,ad je izvenelo minulo soboto v Preboldu v znamenju množičnosti in prisrčnega srečanja delovnega kolektiva in številnih gostov. Izbrane je med drugim pozdravil predsednik republiškega komiteja za kmetijstvo in gozdarstvo ing. Ivo Marenk, o obletnici in razvojnih perspektivah Hmezada pa je go.voril glavni direktor ing. Vlado Gorišek. Gostje so si z zanimanjem ogledali sadjarstvo Mirosan, farmo Podlog, komasacijsko področje Gomilskega, ribogojnico in druge obrate. Praznovanje so obogatili s kulturnim programom in sproščenim razgovorom udeležencev. Embaliranje hmelja za izvoz Ob letošnjem pomembnem jubileju — 35-letnici obstoja Aera — bomo v našem sestavku zapisali nekaj več o še eni obletnici in sicer o 25-letnici proizvodnje lepilnih trakov v temeljni proizvodni organizaciji Kemija Šempeter. Pred 25 leti so v Aeru pričeli v majhnem obsegu s prvimi poskusi selotejpa na našem tržišču. Po skromnem začetku s 50Q rolicami selotejpa se je proizvodnja stalno večala. Pri tem je pomembno, da je naše tržišče sprejelo novi proizvod z velikim zanimanjem in povpraševanjem. Začetek je zanimiv tudi zato, ker so v Aeru tehnološki postopek osvajali po nekoliko neobičajni poti. V začetku so namreč le embalirali rolice angleškega partnerja. Čeprav je bil selotejp že takrat dobro znan v svetu, je za naše tržišče pomenil novost, pravo revolucijo. Potrebe na domačem tržišču so izredno narasle in ob tem je postala nujna lastna proizvodnja. Naj-/ prej so nabavili majhen rezalni stroj za razrez velikih rol, nato še nekaj večjih, vendar tudi to ni zadoščalo vse večjim potrebam na tržišču. Vedno znova se je postavljalo vprašanje lastne proizvodnje. Leto 1965 pomeni važno prelomnico, saj so v tem letu nabavili sicer že rabljeni stroj za bo sadje v zabojih stalo za ozimniške potrebe članov sindikata 12 oziroma 13 dinarjev, za vse ostale pa 14 in 15 dinarjev kilogram. Letos je treba kar precej odšteti za embalažo (zaboje), ki se je zelo podražila. Na sliki 1. Obiranje jabolk 2. Kljub pozebi so posamezne plantaže dobro obložene s sadjem. Tk. Hmelj obran, hmeljarji zadovoljni Skupine obiralcev in obiralk v Mirosanu hitijo z obiranjem sadja. V glavnem gre za zimska plantažna jabolka, ki so jih nekaj namenili za tekočo prodajo, to je za ozimnico potrošnikom, drugo sadje pa bodo spravili v celjske hladilnice in bo prišlo na trg pozneje. Mirosanove sadne plantaže je letos v prvi polovici aprila močno prizadela pozeba in tako bo pridelka letos precej manj kot minulo jesen in zlasti še dve leti nazaj, ko so imeli rekordne pridelke, saj so obrali kar 3330 ton kakovostnega sadja. Lani so ga pridelali 2830 ton, letos pa ga bo očitno manj. Točnih ocen seveda še ni, ker so z obiranjem zimskega sadja šele dobro pričeli. Sadje obirajo stalni delavci, pa tudi sezonci, ki so jih za to opravilo posebej najeli. Zapisali bi še to, da bodo sindikati pri nabavi večje količine (vsaj ene tone), jonatanke plačali po devet dinarjev, zlasti delišes pa po 10, med tem ko Takole je bilo še pred dnevi. Sedaj je pridelek obran in pospravljen Dva pomembna jubileja AERA impregnacijo od firme Sel-lotape. Postavili so ga v nekdanje prostore tekstilne tovarne v Šempetru in tu je stekla proizvodnja. Uvažali so le lepilo, ki so ga ustrezno sami pripravljali. V letu 1972 je zrasel nov obrat selotejpa z vsemi potrebnimi objekti, namestili so že drugi, modernejši selotejp S—2 in povečali proizvodnjo v tolikšni meri, da so zadovoljili takratne tržne potrebe doma vse do leta 1979. V tem letu so začeli načrtovati novo investicijo, ki je sedaj v zaključni fazi. V novi, zaostreni gospodarski situaciji, se tudi Aero-Kemija Šempeter spoprijema s težavami. Njena osnovna usmerjenost je večji izvoz, s katerim bi si zagotovili nemoten uvoz potrebnih surovin. Tu je treba reči, da so glede proizvodnje samolepilnih trakov močno odvisni od uvoza surovin. ... .... V veliki meri gre za surovine naravnega izvora, kot je kavčuk, ki ga za zdaj ni možno nadomestiti z drugimi domačimi surovinami. Močno si sicer prizadevanjo, da bi uporabili oziroma ostale surovine naravnega izvora nadomestili s sintetičnimi, ki jih je moč dobiti na domačem trgu. Težave so v tem, ker jugoslovanska kemična industrija še ni uspela osvojiti takšne tehnologije in predelave, kakršno zahteva proizvodnja v Aeru. Podobno je tudi pri folijah, ki so jih primorani uvažati in pomenijo veliko uvozno postavko. Domači proizvajalci folij, kakršne potrebuje Aero, še ne izdelujejo. Sicer pa se že dogo-vaijajo in to še posebej ob načrtovanju investicije S—3, da bi si zagotovili surovine doma. V tej smeri so že podpisali samoupravni sporazum s Ke-polom iz Zadra, ki je letos pričel s proizvodnjo folije. Tudi Jugovinil bo v bližnji prihodnosti, po zaključeni investiciji v posebne PVC folije, lahko nudil surovine, ki», jih doslej nismo proizvajali doma. Nova investicija S-3 bo omogočila močno povečanje proizvodnje samolepilnih trakov, saj bodo z novim strojem podvojili sedanje kapacitete. Zaradi restrikcij skih težav oziroma ukrepov nekoliko kasnijo z uvozom opreme, vendar so pred uspešnim zaključkom te pomembne investicije. Na rob bi zapisali, da so delavci v Kemiji Šempeter z velikim razumevanjem, potrpežljivostjo in prizadevnostjo vztrajali na delu, ki se je odvijalo v težkih pogojih, saj so bili zaradi izgradnje in postavitve novega stroja ves čas utesnjeni, proizvodnja pa je bila kljub temu količinsko zadovoljiva. O projektu S-3 bomo obširneje spregovorili v naslednji številki. (j SA VINJSKI OBČAN — September 1981 SOZD Hmezad letos praznuje 20—letnico obstoja in uspešnega raz-svoja. Lahko zapišemo, da ta 3152 članski kolektiv, ki združuje delo in sredstva 4500 združenih kmetov, s svojo lastno in kooperacijsko proizvodnjo prispeva pomemben delež za boljšo preskrbo potrošnikov z živilskimi proizvodi in drugimi proizvodnimi viški. SOZD Hmezad Žalec nedvomno zavzema pomembno mesto v gospodarstvu SR Slovenije in pri tem je treba še zlasti poudariti njegov velik delež, ki ga prispeva kot nosilec in pobudnik hitrejšega razvoja in tehnologije na področju kmetijstva pa tudi živilske industrije. Da bi laže ocenili in ovrednotili velike napore kolektiva in razvojne pridobitve Hmezada kot celote, bo prav, da se spomnimo skromnih začetkov pred dvajsetimi leti. Kmetijski kombinat Žalec je nastal v decembru 1961. leta z združitvijo šestih kmetijskih gospodarstev: Lava Celje, Arja vas, Vrbje, Založe -Šempeter, Latkova vas, Žovnek, sadne drevesnice Mirosan, Mesnine Celje, Mleko Celje, Seme Celje in Kmetijske strojne postaje Žalec. Že leta 1964 so se kombinatu priključili še Kmetijska zadruga Savinjska dolina Žalec, Kmetijska zadruga Celje in zadružno trgovsko podjetje za izvoz hmelja Hmezad Žalec. Leta 1969 je našla pot v kombinat nova hladilnica sadja Celje kot samostojna enota. Kmetje - kooperanti kmetijskih zadrug pa so se združili v samostojno delovno enoto Kooperacija, ki so jo skupno z delavci enote sami upravljali, vsa družbena kmetijska proizvodnja pa je bila združena v kmetijstvu Žalec. Leta 1970 sta se kombinatu priključila še Semenogojski obrat Radlje ob Dravi in Kmetijski kombinat Šmarje pri Jelšah. Naslednje leto se je Kmetijski kombinat Žalec preimenoval v Kmetijski kombinat Hmezad Žalec, na Dunaju pa je bilo ustanovljeno trgovsko podjetje „Hmezad-Trade," ki je poslovalo do leta 1975. V letu 1973 se je h KK Hmezad priključilo gradbeno obrtno podjetje Usluge Polzela. NOVI ORGANIZACIJSKI PREMIKI, NOVE NALOGE . . . Tako nagel razvoj je narekoval nove organizacijske oblike. Tako so že leta 1972 stekle priprave za reorganizacijo kombinata. Delavci so se na referendumih odločili za organiziranje 16 TOZD, kar se je zgodilo v naslednjem letu. Kmetijski kombinat Hmezad Žalec se je preimenoval v Hmezad Žalec in s tem še bolj poudaril svojo najpomembnejšo dejavnost — proizvodnjo hmelja. Hmezad je postal član SOZD-a Dobrina iz Celja. V letu 1975 se je k Hmezadu priključila tudi Kmetijska zadruga Ilirska Bistrica z mlekarno. Hmezad je s tem razširil svojo dejavnost na širše področje Slovenije. Investicijska vlaganja so bila že v tem obdobju precejšnja, saj je vrednost osnovnih sredstev narasla od 20 na 904 milijone dinarjev. Rekonstruirali in modernizirali so hmeli- sko proizvodnjo v družbenem in zasebnem sektorju oziroma v kooperacijski proizvodnji, zgradili so klavnico v Celju, pa mlečni farmi Podlog in Zalog, mehanično delavnico, strojno halo in skladišče strojev v Žalcu, mešalnico krmil v Žalcu, polnilnico pijač v Žalcu, rastlinjak v Celju, hladilnico sadja in mesa, predelovalnico sadja v Mestinju in druge objekte. Tako so v Mirosanu pridobili skladišče sadja, obnovili pa so tudi nove sadne, plantaže, v Pfeboldu je bil zgrajen hotel, v Gaberju pa samopostrežna restavracija. Še bi lahko naštevali. Tu naj zapišemo, da se je med tem povečalo število zaposlenih na 2500. HMEZAD . KOT SOZD ... Leto 1978 pomeni pomembno prelomnico v razvoju Hmezada. Takoj po izidu Zakona o združenem delu so v Hmezadu stekle priprave za reorganizacijo v sestavljeno organizacijo združenega dela. V letu 1978 so se vsi delavci in združeni kmetje samoupravno odločili za sestavljeno organizacijo, prepričani, da bodo po tej poti uresničili idejo o agroživilskem kompleksu, ki bo nosil ime Hmezad. Tako Hmezad od 1. 1. 1979 leta posluje kot SOZD. Ob ustanovitvi se je združilo v SOZD 13 delovnih organizacij, bančna organizacija Interna banka in delovna skupnost Skupne službe SOZD. V sestavi teh delovnih organizacij je bilo organiziranih 35 temeljnih organizacij - 23 TOZD, 10 TZO in 2 TOK. V letu 1980 je postala nova članica SOZD Hmezad Čebelarska zadruga Žalec, naslednje leto pa Minerva Žalec. Gostinsko podjetje Slovan Vransko se je s statusom TOZD priključilo k delovni organizaciji Hmezad Gostinstvo-turizem Žalec. Hranilnica in posojilnica, ki je vse do 1981. leta delovala v okviru Interne banke, se je organizirala kot samostojna pravna oseba z nazivom Hranilna kreditna služba kmetijstva in gozdarstva. Na rob bi zapisali še skrb za izobraževanje in usposabljanje kadrov. SOZD Hmezad je v šolskem letu 1980/81 štipendiral na visokih in drugih šolah 151 študentov, dijakov in učencev, 171 učencev v gospodarstvu, status študenta ob delu pa ima 119 delavcev. V Hmezadu so danes razvite različne dejavnosti — primarna kmetij- ska proizvodnja, predelava, vrtnarstvo, industrija, notranja in zunanja trgovina, gostinstvo-turizem, interno bančna in hranilno kreditna in računalniška služba. Napredek in razvoj kmetijske dejavnosti kaže podatek, da je bilo leta 1964 na 1.522 ha zemljišč (od tega je bilo 614 ha v družbenem, 908 ha pa v zasebnem sektorju) pridelanega 2026 ton hmelja, v letu 1981 pa so na površini 1674 ha pridelali 2723 ton hmelja, kar je za 22 odstotkov več kot leta 1979. V letu 1964 je prišlo do razširitve družbenega sektorja, hmeljarji so svoja zemljišča združili v večje hmeljarske nasade in pri tem je bil pomembno udeležen družbeni sektor tako v proizvodnih kot dohodkovnih odnosih. Razveseljivi premiki so nastali tudi v ostali proizvodnji, kar kaže podatek, da so v letu 1980 v družbeni in kooperacijski proizvodnji pripravili za trg 3948 ton goveje živine, od tega 2745 ton pitancev, na trg pa je prišlo še 358 ton prašičev (meso in mesni -izdelki) in 4892 ton piščancev. V tem letu so v svojih ribnikih pripravili za potrebe trga 37 ton rib in vzredili veliko število ribjih mladic. Pomembna je še proizvodnja sadja in ta gre v glavnem za Mirosan. V letu 1981 so pridelali 3574 ton kvalitetnega sadja, v glavnem jabolk. Tu je pomembna še proizvodnja sadik, saj so jih v letu 1980 vzgojili 157.000. In še nekaj o mleku. V letu 1980 so predelali in posredovali potrošnikom 36 milijonov, 740 tisoč litrov mleka in s tem v celoti pokrili potrebe celjske regije, določene tržne viške pa so usmerili tudi na druge trge. Na rob bi zapisali le še to, da SOZD Hmezad Žalec ob svojih vse večjih tržnih viških, ki pomenijo na slovenskem in jugoslovanskem prostoru prispevek k boljši preskrbi, opravlja pionirsko delo na področju sodobne tehnologije in visoke produktivnosti. To je vsekakor lepo priznanje ob Hmezadovi 20-letnici. Nove naloge občinske zdravstvene skupnosti Žalec V mesecu juliju letošnjega leta se je dokončno izvršil prenos del in nalog, ki so jih sedaj opravljali na strokovni službi Regionalne zdravstvene skupnosti Žalec. Tako lahko' občani in delovne organizacije urejajo zadeve s področja izvajanja pravic in obveznosti iz zdravstvenega varstva na Skupnih službah SIS Žalec, Kardeljeva 12 (nad Beogradsko banko). Na strokovnih službah v Žalcu se od 1. 7. 1981 dalje opravljajo naslednja dela: - prijava in odjava zavarovancev - izdaja in potrjevanje zdravstvenih izkaznic za vse zavarovance in njihove družinske člane - potrjevanje upravičenosti do oprostitve participacije - izdaja potrdil o zdravstvenem varstvu za nezavarovane osebe - pregled obračuna nadomestil osebnega dohodka, potnih stroškov, pogrebnin in posmrtnin za delovne organizacije in vsa pojasnila v zvezi s tem - obračun nadomestila osebnega dohodka, potnih stroškov in ostalih nadomestil za obrtnike'in pri njih zaposlene delavce, kooperante, pogodbene zavarovance, upokojence in kmečke zavarovance - vsa ostala opravila in pojasnila v zvezi s pravicami iz zdravstvenega varstva Strokovne službe so na voljo občanom vsak dan od 6. do 14. ure, v sredo do 16. ure. Ker bo v začetnem obdobju prav gotovo prihajalo do morebitnih nejasnosti, se za vsa navodila oziroma informacije zglasite osebno ali po telefonu (710—070 in 710-071) na Občinsko zdravstveno skupnost — referentu za zdravstveno varstvo. P. G. Letos 30 milijonov Doseganje planirane proizvodnje in ugodni poslovni dosežki v prvi polovici leta obetajo, da bo kolektiv do konca leta uresničil plan 30 milijonov parov nogavic. Ob ugodnih poslovnih in proizvodnih dosežkih v prvi polovici tekočega leta je za Tovarno nogavic Polzela značilno, da je uspešno premagovala težave v pogledu dobave surovin in si tako zagotovila nemoteno proizvodnjo. Pomembno je tudi, da se tovarna, ne glede na povpraševanje po njenih nogavicah na jugoslovanskem trgu, pomembneje vključuje v izvoz na zahtevna zahodna tržišča in si s tem zagotavlja del prepotrebnih deviz za uvoz surovin. Takšno poslovno usmeritev omenjajo tudi za prihodnje leto in v naslednjih letih. 1160 zaposlenih je v šestih mesecih doseglo količinski plan proizvodnje nogavic, indeks ustvarjenega celotnega prihodka znaša 116, čistega dohodka 141, med tem ko je bil poprečni OD zaposlenih 9377 dinarjev. OD so naraščali počasneje od rasti dohodka in tako bi lahko zapisali, da so delavci in delavke tovarne nogavic Polzela naravnani stabilizacijsko. Ob splošnem prizadevanju, da bi razširili niti poslovanja na tuja tržišča, so v omenje- nem obdobju nasproti lanskemu polletju povečali iztržek izvoza za 82 odstotkov. Tu je treba seveda reči, da se izvoz odvija ob izredno hudi konkurenci zunanjih proizvajalcev — partnerjev in da je treba v takšni situaciji marsikdaj popustiti v ceni, vendar so devize v sedanji situaciji tovarni nujno potrebne za uvoz surovin. Tovarna nogavic Polzela se uvršča med tiste sovlagatelje JULONA, ki so prispevali velika sredstva v prepričanju, da si bodo s tem zagotovili prepotrebne surovine. Danes ugotavljajo, da so denar dobro naložili, saj jim JULON zagotavlja trenutno že 75 odstot- parov nogavic j iSPJr Proizvodni proces v Tovarni nogavic Polzela kov potrebnih surovin, kar sicer tudi zahteva določena devizna sredstva, ker gre za uvožene surovine. Ob trajajočih instrukcijskih ukrepih pa žal tovarna ne zagotavlja potrebnih sredstev za sicer nujno zamenjavo strojnega parka, kar pa je pogoj, da bi šli v korak s produktivnostjo na tujem. Zunanji proizvajalci — nogavičarji namreč nenehno izpopolnjujejo tehnologijo, zamenjujejo sicer še dobre stroje z novejšimi, tehnološko boljšimi, saj se zavedajo, ■ da bodo le tako dobivali tekmo za večjo produktivnost, za nižjo proizvodno ceno. Tega se v polzelski tovarni še kako zavedajo, zato si prizadevajo z večjo delovno disciplino in drugimi ukrepi obdržati visoko produktivnost pa tudi kvaliteto izdelkov. Ne glede na to, jih sedanja situacija sili v obnovo strojev, za kar pa trenutno še vedno ni možnosti. Tako letos ne planirajo večjih investicij. Adaptirajo le obrat družbene prahrane in še naprej vlagajo sredstva za tekoče potrebe (stanovanjske in druge), kar je sicer že dolga leta nazaj stalna skrb kolektiva. Pomembno je tudi, da vodstvo tovarne nogavic Polzela že vsa leta nazaj posveča veliko skrb usposabljanju kadrov, bodisi na delovnem mestu ali z -drugimi oblikami usposabljanja. Ko so pred nedavnim praznovali svoj praznik — dan Polzele, so se spomnili na skromne začetke po zadnji vojni in na velike napore, ki so jih vlagali za obnovo, razširitev in tehnološko izpopolnjevanje proizvodnje. Kakšen velik premik so dosegli v teh letih, kaže podatek, da je leta 1946 takrat 350 zaposlenih izdelalo nekaj nad 1,8 milijonov parov nogavic. V letu 1950 je znašala proizvodnja že nad 2,6 milijonov parov (pri 547 zaposlenih), letos pa 30 milijonov parov nogavic. 'H Kam s kadrom, ki prihaja iz šol Sedanja gospodarska situacija z znanimi restrukcijski-mi ukrepi nas sili k razmišljanju, kako in kje zaposliti kadre, ki prihajajo iz šol, kajti očitno je, da delovnih mest ni za vse. Tako imamo tudi na širšem celjskem območju in v naši občini primere, da posamezne delovne organizacije ne kažejo zanimanja (nimajo možnosti!) zaposliti celo svojih štipendistov. Tako pravijo: Na prasko vas že vzamemo, potelj pa si lahko poiščete delovno mesto v kakšni drugi delovni organizaciji, ne da bi bilo treba vračati štipendijo. To je za mladega človeka, ki je zapustil šolo z diplomo v žepu, kajpak slaba tolažba, saj ni prepričan, da bo službo tudi dobil Položaj je sedaj marsikje tak, da delovne organizacije nimajo možnosti začeti sicer načrtovanih novih naložb v razširjene kapacitete, s tem pa tudi ni pričakovanih novih delovnih mest in tako se marsikje pojavlja celo višek delovne sile. Vse to nas opozarja in nam narekuje doslednost glede usmerjenega izobraževanja, kajti na dlani je, da bomo lahko zaposlili le tiste kadre, ki jih resnično potrebujemo. V takšni situaciji bo treba izbirati tudi takšne smeri oziroma poklice, ki sicer niso „v modi”, a so nam potrebni in mladim zagotavljajo zaposlitev. Še vedno imamo deficitarne storit- vene in podobne obrti Se vedno nam primanjkuje kadrov v kmetijstvu, morda ne toliko kmetijskih inženirjev, kot tehnikov, ki bi bili voljni prijeti za delo v neposredni proizvodnji Lahko bi spregovorili tudi o kadrih, posameznikih, ki so že po več let nezaposleni, redno obiskujejo posredovalnice za delo in odklanjajo vsako delo, ki ni ozko vezano na njihovo strokovnost oziroma poklic. Vztrajajo, da jim družba mora preskrbeti ustrezno delovno mesto, teh delovnih mest pa trenutno ni, nemalokrat tudi po njihovi lastni krivdi, ker trmasto vztrajajo, da bodo delali v mestu in ne na podeželju. Na rob še nekaj besed o delovnih organizacijah, ki se rade pohvalijo z visokim odstotkom rasti dohodka, pa čeprav gre v večji meri za dviganje cen kot za visoko storilnost. Po drugi strani pa že nekaj let nazaj ne vlagajo v posodabljanje tehnologije in ne odpirajo novih delovnih mest, češ, naravnani moramo biti stabilizacijsko. Pa so takšni računi lahko slabi računi, kajti kdor ne napreduje, nazaduje in ta se bo kaj kmalu znašal na repu tistih, ki so več čas vlagali v posodabljanje tehnologije in visoko produktivnost, skratka, ki držijo zeleno nit konkurenčnosti doma in na tujem Tk. Stara resnica je, da so gostilne na Slovenskem nekoč slovele po domačnosti, izvirnosti in dobri postrežbi. Bilo bi lepo in prav, da bi to tradicijo negovali in jo razvijali tudi danes, ko se gostinstvo razvija v zahtevnejših pogojih. Žal vse naše gostilne ne ustrezajo in to velja tudi za žalsko občino. Podatek, da od 69 zasebnih gostišč v naši občini vsega le 18 gostišč kuha gostom tople obroke hrane, opozarja, da smo zanemarili to pridobitno dejavnost. Pa tudi tiste gostilne, ki gostom nudijo toplo hrano, se v glavnem omejujejo na standardna jedila, le redka pa gostu ponudijo še kakšno domačo jed. Škoda, saj ne upoštevajo znane ugotovitve, da je 'dobra kuhinja srce vsake gostilne. Še ne tako dolgo nazaj so gostilne na Štajerskem slovele po okusnih domačih gibanicah iz ajdove moke in domačega sira, gost je imel ob vsakem prigrizku ali pijači na mizi košarico z domačim-pecivom ali vsaj s prestami, danes pa vsega tega ni več. Če pobarate gostince, zakaj ni več takih dobrot na jedilniku (mizi), bodo rekli, da se jim to ne izplača in da gostje ne zahtevajo takih jedil, kar pa ne bo povsem držalo. Seveda, - kaj je lažje kot gostu ponuditi brizganec in sendvič z narezano klobaso (največkrat brez dodatka sira in kumaric), ki ju v naglici použije kar stoje ob točilni mizi. Če bi mu ponudili kaj več, bi rade volje sedel za mizo. Problem zase je notranji izgled naših gostiln. Ne rečem, da se ni ničesar spremenilo, vendar bi lahko našteli kar precej gostiln z izrabljeno opremo, nečistimi podi, ki so največkrat iz plastike, da kiča na stenah posebej ne oznanjam. Slovenija je v svetu znana po bogatih gozdovih, kar pa ni opaziti v gostiščih, pa čeprav les izžareva toplino, ki jo gostje iščejo v gostinskem lokalu. Gost bi se prijetneje počutil, če bi gostilničarji sneli stare kičaste podobe in stene opremili. z izvirnimi domačimi krožniki ali izdelki iz lesa. Ne moti, če jih je izdelala roka vaškega lončarja ali rezbarja, kajti vse to poudrja domačnost. V tem pogledu bi se lahko veliko naučili od gostincev v turistično razvitih deželah. Obnova gostišča sicer ni poceni, vendar se vloženi dinar izplača. Ne bi smeli pozabiti, da tudi našo dolino iz leta v leto obišče vse več inozemskih turistov in da si tudi domači - stalni gostje želimo nekoliko več domačnosti, pa tudi dobre postrežbe. Le. Tk. Branka Oštir — vzgojiteljica Boštjan Obreza Srečni malčki v nezaseden Ko govorimo o vključevanju predšolskih otrok v vzgojnovar-stvene ustanove in pomenu tovrstnega dela za umski in psihični razvoj otroka, ne moremo mimo dejstva, da kljub zgrajenim objektom, ostajajo ti, predvsem v obrobnih predelih občine, nezasedeni. Tudi v Pirešici, kjer so v spodnjih prostorih osnovne šole lani novembra uredili dve igralnici, ena od njiju še ni zasedena. Tako se postavlja vprašanje smotrnosti gradnje takšnih objektov na obrobnih področjih, ko hkrati ugotavljamo, da so drugje enote prezasedene in marsikaterega malčka ne morejo sprejeti. Kakorkoli že, med obiskom vrtca v Pirešici smo ugotovili, da so otroci neizmerno srečni, polni ustvarjalnosti, skratka, vrtec jim pomeni več kot samo nadomestilo za dom v času odsotnosti njihovih staršev. Za vse to skrbita prizadevni vzgojiteljici Branka Oštir in varuhinja Zdenka Đuras. „Moram reči, da so bile v začetku precejšnje težave. Glede na interes, smo pričakovali, da bomo imeli zadostno število otrok, kasneje, ko smo pričeli z delom, pa se je pokazalo, da smo se ušteli. V začetku je bilo samo 17 otrok, potem ko pa je Vzgojnovarstvena organizacija ponudila staršem peturni program, kije za spoznanje cenejši, se je Za varstvo odločilo še nekaj staršev. Vsekakor upam, da se bo miselnost krajanov spremenila in da bomo lahko delali z obema skupinama,“ je med obiskom povedala vzgojiteljica Branka Oštir. Delo otrok, njihova igra in vzgoja sta kljub različni starosti skupine po zaslugi obeh tovarišic zelo uspešni. Dokaz za vse to je sodelovanje na krajevnih proslavah, nastopih, likovnih stvaritvah in številnih drugih oblikah dela. Med obiskom smo si v eni izmedi igralnic lahko ogledali razstavo njihovih likovnih, oblikovalskih in drugih del, ki so si jo lahko ogledali tudi starši otrok in drugi krajani, kar je brez dvoma dodaten prispevek k spreminjanju mišljenja o tovrstni obliki dela in življenja vzgojnovarstvene ustanove. „Res je, da živimo več ali manj na podeželju, kjer ne pogrešajo toliko varstva, vendar mislim, da starši vse prepogosto gledajo skozi dinar in ne pomislijo,' koliko lahko predšolska vzgoja vpliva na otroka in na njegov kasnejši razvoj. Občutek imam, da starši največkrat mislijo, da se tu otroke le varuje, ti pa se igrajo, ne pa tudi vzgajajo in izobražujejo. Prav zaradi tega tisti, ki imajo varstvo v družini, ne dajajo otrok v vrtec. Po drugi strani pa so cene za nekatere previsoke, čeprav bi želeli vključiti svoje otroke, saj bi bil s tem ogrožen njihov socialni položaj,” je nadaljevala tovarišica Oštirjeva in se nato posvetila igri svojih varovancev, s katerimi se je tačas ukvarjala varuhinja Zdenka. S tremi malčki smo se zapletli v pogo1 vor in povedali so nam: MATIJA ŠTAJNER: „Star sem pet let, v vrtec sem prišel že lansko leto in želim si, da bi ga lahko še dolgo obiskoval. Tu je tako lepo, vsak dan se igra- U PRAVU AN J E Z JAVNIMI VODOVODI S sprejetjem odloka o upravljanju z javnimi vodovodi v občini Žalec se izenačujejo splošni pogoji upravljanja z vsemi javnimi vodovodi in seveda način zagotavljanja preskrbe s pitno vodo v občini Žalec. Občinska skupščina je odlok sprejela 30. junija 1981. Z odlokom je določeno, da je del javnega vodovoda poleg vodovodnega zajetja, črpališča,rrezervoarja in drugih podobnih objektov in naprav, tudi vodovodni priključek z vodomerom. Vsa dela na javnem vodovodu, vključno z vodovodnim priključkom in vodomerom sme opravljati le upravljalec vodovoda oziroma, na njegovo odgovornost od njega pooblaščena organizacija ali oseba. Vire naravne pitne vode ni mogoče privatizirati, zato si nihče ne more lastiti izključne lastninske pravice nad njimi. Upravljalec vodovoda je dolžan skrbeti za zadostne količine pitne vode v javnem vodovodu in stalno zagotavljati porabnikom potrebne količine. Vsak porabnik ima pod enakimi splošnimi pogoji pravico priključiti se na javni vodovod, seveda če izpolnjuje pogoje soglasja za priključek. Na vsakem vodovodnem priključku mora biti vgrajen vodomer. Tisti porabniki, ki vodomera še niamjo vgrajenega na vodovodnem priključku, so dolžni to storiti v roku enega leta. Upravljalcu vodovoda je naložena skrb za vzdrževanje in obavljanje javnega vodovoda, porabniki pa morajo porabljeno pitno vodo plačati. Odlok le okvirno ureja način upravljanja z javnimi vodovodi, načelno določa pravice in dolžnosti upravljalca vodovoda in porabnikov pitne vode ter v skladu z zakonskim pooblastilom predpisuje obvezno uporabo in plačilo pitne vode iz javnega vodovoda. V letošnjem šolskem letu smo na Centru za usmerjeno izobraževanje vpisali 4 oddelke kovinarske usmeritve in sicer 3 s srednjim in enega s skrajšanim programom izobraževanja. Za poklic kovinarja se je odločilo 112 učencev, od katerih jih je večina prav iz žalske občine, kar prav gotovo opravičuje ustanovitev srednješolskega centra v Žalcu. Za nami je obdobje triletnega prizadevanja, ko smo si utirali težko pot v mrežo šol in bili bitko tudi na finančnem bojišču. Ob ustanovitvi je Center za usmerjeno izobraževanje podedoval skoraj prazno poslopje bivše osnovne šole. Potrebno je bilo prekriti streho, zamenjati žlebove, dvorišče za šolo je bilo ob dežju skoraj neprehodno. Zaradi majhnega števila oddelkov je bilo nemogoče kriti materialne stroške, osebni dohodki zaposlenih so bili pod republiškim poprečjem, pouk je potekal le v frontalni obliki in ob uporabi manj aktivnih učnih metod saj ni bilo na voljo dovolj avdiovizuelnih pripomočkov. Za nameček vsem težavam je pristavil svoj lonček še zakon o usmerjenem izobraževanju, ki je s svojimi zahtevami močno posegel v že tako prazne žepe tudi drugih srednjih šol. Da bi dosegli verifikacijo, je bilo po- V krajevni skupnosti Žalec so na večih mestih postavili betonske stebre za plakatiranje in drugo obveščanje občanov. Poslej bo po odloku lahko plakatirala le krajevna skupnost. Vanja Aubreht mo, rišemo, poslušamo pravljice ... jaz zelo rad rišem, se igram z žogo . . . Ati in mamica sta v službi, medtem pa sem jaz v vrtcu ...” BOŠTJAN OBREZA: „V vrtcu je zelo lepo, igramo se, pojemo pesmice, tovarišice nam povedo pravljice . .. Rad se igram s kockami ... Ko smo zunaj, se lovimo, plešemo ringa-raja, se igramo igrice .. . Zelo rad hodim v vrtec. Rad imam tovarišice in otroke. Ko sem tukaj, ne pogrešam mamice in očka, ..” VANJA AUBREHT: „Stara sem pet let. V vrtcu sem že od lanskega leta. Bila sem zelo vesela, ko sta me mamica in očka pripeljala sem. Tovarišice imam zelo rada. Veliko smo se že naučili in ko bom šla v šolo, bom znala še več ...” Tako so nam torej povedali malčki v vrtcu na Pirešici, še bolj veseli pa bi bili, če bi bila njihova družba še večja. D. Naraglav trebno urediti specializirane učilnice, ustanoviti knjižnico in opraviti številna adaptacijska dela. Danes se lahko pohvalimo, da smo ugodili skoraj vsem zahtevam in opravili najnujnejše. Šolska streha je prekrita, žlebovi so popravljeni. Dvorišče je bilo asfaltirano z minimalnimi stroški, saj smo vsa dela do asfaltne prevleke opravili sami s prostovoljnim delom. Šola se lahko pohvali s sodobno opremljenimi učilnicami za biologijo, kemijo in fiziko. Knjižnica šteje preko 5.000 knjižnih enot, pri nakupu knjig so s svojim delom tudi učenci prispevali znaten delež. Za opremo specializiranih učilnic smo morali najeti posojilo v skupni vrednosti 3.270.000,— din. Za adaptacijo šolskega prostora smo porabili minimalna sredstva, saj smo vsa groba dela, vključno vodovodno napeljavo, opravili sami s prostovoljnim delom in tako privarčevali 370.000,— din. Od vseh zahtev je ostalo odprto le še vprašanje kabineta za obrambo in zaščito, za katerega še nimamo zagotovljenih finančnih sredstev. Zato bodo vse delovne akcije namenjene zbiranju sredstev za opremo te učilnice. Hujši finančni in organizacijski problemi so za nami, v letošnjem šolskem letu bo glavna skrb posvečena pedagoškemu delu in povezavi šole s krajem in delovnimi organizacijami. Ob pripravi na usmerjeno izobraževanje smo morali poiskati nove sodelavce za vse tiste predmete, ki jih dosedanji predmetniki niso vsebovali. Ob kvalitetni kadrovski zasedbi bo v sodobno opremljenih učilni cah mogoče izvesti tudi kvaliteten pouk, le-ta pa edini lahko dviga ugled šole. in opraviči njen obstoj. Marinka Marovt V kateri plan sodi delavska univerza ? V letošnjem šolskem letu je slovensko šolstvo, kljub številnim nejasnostim in problemom, pričelo z izvajanjem usmerjenega izobraževanja. Tisti, ki so letos prvič prestopili prag srednje šole, so razporejeni v različne smeri in usmeritve, poslušajo skrajšane, srednje in še kakšne programe. Medtem ko so srednje šole že zaorale ledino na področju šolske reforme, pa podobna naloga čaka v naslednjih letih tudi delavske univerze ter višje in visoke šole v Sloveniji. Načelno so stvari jasne. Izobraževanje ob delu smo uzakonili z zakonom o usmerjenem izobraževanju kot del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja. Nekoliko pa se stvari zapletajo, ko iščemo praktične rešitve za uresničevanje zastavljenih ciljev. V urejanju izobraževalnih poti ne smemo prezreti posebnih možnosti, ki jih imajo delavske univerze pri razvijanju celotnega sklopa družbeno—političnega izobraževanja zaposlenih, pri organiziranju in izvedbi številnih oblik funkcionalnega izobraževanja in usposabljanja za delo. Naloge so zahtevne in obsežne, zato je pričakovati, da bodo našle ustrezno mesto v planiranju izobraževalnih potreb tako v občinskih in posebnih izobraževalnih skupnostih, zlasti pa še v delovnih organizacijah. Probleme izobraževanja naj bi urejali in razvijali z dogovarjanji v okviru neposredne menjave dela. Pri vključevanju delavske univerze Žalec v Občinsko izobraževalno skupnost ter pri vzpostavljanju trajnejših odnosov menjave dela z uporabniki storitev nastopajo različne težave. Le—te so povezane s splošnimi pomanjkanji finančnih sredstev pri uporabnikih in s stabilizacijskimi ukrepi. Da je vsa stvar še težja, je tudi vloga delavske univerze v celotni izobraževalni reformi še marsikje nejasna in napačno razumljena. Doslej je delavska univerza že bila vključena v svobodno menjavo dela v Občinski izobraževalni skupnosti. To velja samo za del njihovega programa in sicer največ za program osnovne šole za odrasle. Toda zaradi tržnega načina pridobivanja dohodka (pred uvedbo usmerjenega izobraževanja je delavska univerza prejela kar 80 % prihodkov od slušateljev v šolskih oddelkih v obliki šolnin) za svobodno menjavo dela v Občinski izobraževalni skupnosti ni bilo posebnega interesa, družbena skrb za ta del izobraževalnega sistema pa je precej otopela. Danes si delavska uni- verza v Žalcu prizadeva, da bi del programov storitev financirali s svobodno menjavo dela v Občinski izobraževalni skupnosti ter da bi le—ta zagotovila temeljne pogoje za dejavnost te institucije. Vendar dosedanji rezultati vzbujajo kaj malo upanja, saj je v samoupravnem sporazumu o temeljih plana Občinske izobraževalne skupnosti dejavnost delavske univerze komaj omenjena. 800 let Žalca - iz dveh virov ugotavljamo, da se Žalec prvič v zgodovini zanesljivo pojavlja leta 1182. To pa pomeni, da bo prihodnje leto Žalec praznoval 800-letnico, kar je gotovo pomembna obletnica. Leta 1347 je Žalec postal trg, dobil je sodnika in svoj pečat. Fotografija pečata, delo kipaija Bemekeqa Precej podobno je z opredelitvijo v srednjeročnem planu občine. Zelo skromna, lahko rečemo. Srednjeročni plan občine samo zagotavlja, da bo delavska univerza še nadalje zagotavljala izobraževanje odraslih ter skrbela kot organizator za družbenopolitično izobraževanje. Na obisku v celodnevni šoli S takšnimi in podobnimi opredelitvami žal niso postavljene trdne osnove, na katerih bi gradili izobraževanje odraslih in zagotovili učinkovito delovanje delavske univerze ter rešitev njenega družbenoekonomskega položaja. Samo leto dni časa je do takrat, ko bo tudi delavska univerza stopila na pot usmerjenega izobraževanja. Irena Jelen Šolska vrata so se ponovno odprla. Tudi na celodnevni osnovni šoli „Slavko Šlander” v Preboldu se učenci in učitelji že spoprijemajo z učno snovjo. Obiskali smo jih z željo, da se seznanimo z njihovim delom in življenjem, dejavnostmi učencev in vlogi celodnevne šole v sistemu usmerjenega izobraževanja. Pogovarjali smo se z ravnateljem Milanom Jezernikom in njegovo pomočnico Emilijo Črnila. Povedala sta nam: „Celodnevno šolstvo ima v Preboldu že nekajletno tradicijo in rečemo lahko, da je zaživelo tako, kot smo ga začrtali v resolucijah. Poleg centralne šole v Preboldu sta v celodnevno Iz zgodovine 2. slovenskega vr tabora v Žalcu Podobne naloge, kakršne se pojavljajo pred vsemi slovenskimi delavskimi univerzami, čakajo tudi žalsko. Kako jih uresničujemo? PROSLAVA STAVKE DELAVCEV KIL UBOJE Minulo soboto so na Brnici nad Libojami delavci KIL, nekdanji rudarji in drugi krajani proslavili 60—letnico znane stavke delavcev v KIL Liboje. Praznovanje je bilo združeno z dnevom planincev in za to priložnost so se udeleženci poveselili pred novo planinsko postojanko in bivakom, ki so ju zgradili prizadevni planinci—člani planinske sekcije v KIL Liboje. Fran Levstik, književnik, kritik in vodja mladih, je leta 1868 dal pobudo za organiziranje slovenskih taborov, kot obliko nacionalne manifestacije v boju za dosego političnih, gospodarskih in kulturnih pravic. Program taborov je bil sprejet 7. julija 1868 v mariborski čitalnici. Najnaprednejša misel taborov je bila zahteva po zedinjenju Slovenije, korenine te zahteve pa so globoko pognale svoje niti tudi v današnji čas. 6. septembra 1868 se je na žalskem taboru zbralo okrog 15.000 udeležencev, med njimi nad 2.000 „omikanih” Slovencev. Iz Celja se je z vlakom pripeljalo 60 članov ljubljanskega „SOKOLA’