Iztok Meglič
VSE  JE   V  REDU,  PREPEVAJMO!
Poletje resda ni primerno za razmišljanje, morda le za zelo izzvani razmislek. Izzivalno pa je poletje po marsičem, tudi po svoji vseobsegajoči, vse-vključujoči »glasbenosti« —¦ popevkar-stvu. Festivali v vsakem kraju, ki da kaj nase, popevke vseh zvrsti od vseh strani. Seveda je vsiljivost tega blaga v poletju le bolj odkrita, prodira iz gospodinjskih in drugih ljubiteljskih okvirov v najširšo javnost, do ušes neprostovoljnih poslušalcev, ker se mu pač ni mogoče izmakniti. Naključni poslušalec je tako izzvan, vse drugo — namen, vsebina, sporočila, ki mu ga nudijo — pa ni naključje. Kot blago se pač popevka — potrošniška popevka — ravna po tako imenovanem trenutnem okusu na trgu, njen poglavitni napor je, da temu okusu (potem, ko ga je seveda naredila takega, kot je) sledi, da si pridobiva privržence —
potrošnike, ki za majhen denar tako dobijo neke, včasih sicer eksotične, vendar pa gospodinjske iluzije. Ta sporočila so korelat in v bolj ali manj slabo glasbo prevedena sporočila in re-zimirane vsebine, po katere je sicer treba oditi v kiosk in jih kupiti (radio pa ima vsakdo, na cesti pa je zvočnik): to so vsebina »rosa und himmelblau« romanov, fotoromanov itd., kar pa zadeva vsebino današnje produkcije tako imenovane »narodne glasbe«, je mogoče reči, da prizadevno in uspešno ohranja in v naši zavesti utrjuje tradicionalne slovenske vrednote (pitje, pretepanje). Ker pa je vsebina (popevke) pač korelat socio-kulturnih značilnosti danega trenutka, so med novejšimi opevanimi vrednotami še avto, hišica, vrtiček, vikend, barčica in tako naprej, v skladu s stopnjo rasti standarda. In kolikor se ve, še nobena popevka ni propadla zaradi vsebine. V glavnem nastopata onadva — jaz in ti, onadva edina, ki nista masa, pa vendar vse tisto, kar je masa, skratka, to je »naš človek«; poslušalec čuti, da je pesem narejena zanj in po njegovi meri — ničesar ne zahteva, ne vznemirja, ne izziva, kvečjemu vzdržuje nekakšen mir. In zato še in še ansamblov in še in še takšnih sporočil — saj se ljudstvo zanese na svoje umetnike in verjame vanje in še dolgo bo tudi najbrž prepričano, da je že vse v redu, kar dajeta radio in TV ter prinašajo časniki — tam so ljudje, ki se na stvari spoznajo in izbirajo kvaliteto... Če pa je ni in bi, bognedaj, kdo »klical na odgovornost« (koga?), se pa že tako ve za razlago — ljudje to zahtevajo! (Med čim pa lahko izbirajo?)
Ko tako redno, lepo periodično za-ženemo gonjo zoper kič in šund, se ponavadi globoko zamislimo nad ideološko problematičnostjo, moralno ne-vzdržnostjo kriminalk in kioskne literature, nad tujimi vplivi. Popevkarstvo »izpada iz analize«, saj prav zares ni tako zelo nevarno (ljudje morajo ven-
893
Vse je v redu, prepevajmo!
dar prepevati in se veseliti!), vendar pa je gotovo najbolj razširjeno in vsiljivo, najbolj sprejemljivo; opij za ljudstvo . . .
Neda Brglez