ESLOVENIA LIBRE


70 let v Argentini

Leto LXXVII   |   23. aprila 2018 - Buenos Aires, Argentina   |   Št. 6-7

www.svobodnaslovenija.com.ar

Svobodna Slovenija


KANTAVTOR ANDREJ ŠIFRER V MENDOZI


64. MISIJONSKA TOMBOLA

V soboto, 14. marca zvecer, je na odru Slo­venskega doma gostoval pevec Andrej Šifrer, ki je že pel med nami pred petindvajsetimi leti. Spremljala sta ga iz Buenos Airesa Tone Oblak ml. in Martin Križ. Najprej je nastopil Ansambel treh bratov Nemanic, eden na harmoniko in dva na kitari, ki je zaigral in zapel nekaj domacih skladb, kar je navdušilo gledalce, ki smo sedeli pri pogrnjenih mizah. Nato je Friderik Šmon napovedal nastop An­dreja in ga predstavil publiki, ki ga je spre­jela z bucnim ploskanjem. Zanimivo je, da so bili najbolj navdušeni otroci, saj njihovi starši stalno poslušajo njegove pesmi,  so pa po drugi strani lani na otroškem koncertu v mendoškem mestu za slovensko in argentin­sko publiko peli eno Andrejevo skladbo pod vodstvom Angelce Šmon Bajda in s sodelo­vanjem Danice Bajuk.
Ko je zacelo Šifrerjevo petje smo se takoj spomnili na skladbe kot Za prijatelje, Marti­nov lulcek, Ko zvonovi zapojo, Uspavanka za Evo, Lepa dekleta ljubijo barabe, Gorska roža, Vse manj je dobrih gostiln in druge. Med temi pesmimi je prišla na vrsto še neznana Oce naš, s sledecim pomembnim in pogum­nim besedilom: »Tisto nekaj me poganja, kar hudic iz mene izganja. Tiho notranje vodilo v notranje povabilo, a vcasih, kadar pojem jo­kam, z obupa znotraj krvavim. Sem le clovek, pa razpokam, še dob'r da cist ne znorim, v grlu glas, v duši plamen, ko iz srca izvali se ka­men.  Bolecina gre iz ramen, saj tak je pesmi teh namen. Oce naš, ce si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da, pomagati usodi naroda. Sive celice v glavi tega ne znajo razumet, kako je par ljudi v državi, uspelo t’ko hudo nas spret. Eni imajo nas za ovce, ponujajo nam svoj razvoj, prišli pobrat so novce, ne briga jih za naš obstoj. A še verjamem v pravico, naivno tudi v mod­rost, da skup z levico in desnico, porinemo iz dreka voz. Oce naš, ce si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da. Oce naš, ce si v nebesih, pomagaj tem skreganim ljudem, da bi v njih dušah in telesih razsodnost zmagala, da s sovraštvom se ne da pomagati usodi naroda«
Seveda je avtor napisal to besedilo kot opomin na ekonomski in politicni težki po­ložaj v domovini Sloveniji. Sicer bi lahko pre­nesli to tudi na naša izseljenska obcestva, ki jih krha prerekanje in premalo sodelovanja. Veckrat slišimo iz ust Slovencev »temu ne bom nikoli odpustil«, potem pa gremo kot dobri kristjani k maši in molimo »odpusti nam naše dolge, kakor mi odpušcamo našim dolžnikom«. Brez dvoma je edina možnost, da preprecimo razdejanje vrednot, ki so nam jih predniki zapustili,  sprava, spoštovanje drugace mislecih, potrpljenje in razsodnost, tako v Sloveniji kot med nami in na splošno po svetu, posebno v teh teh težkih in razbur­kanih casih za cloveštvo.
Na koncu se je Tine Šmon, predsednik Društva, zahvalil Andreju Šifrerju za obisk in lep ter poucen nastop, in mu izrocil steklenico vina, saj je prišel v Mendozo deželo sonca in dobrega vina!
MB

Misijonska tombola je med našimi skupni­mi prireditvami ena najstarejših, med njimi pa je gotovo tista, ki je najbolj spreminjala svojo obliko.
Po zacetnih menjavah se je ustalila v Don Boscu, mocno zaznamovana po prvi misi­jonski skupini, kateri je bil pokojni Ladislav Lencek CM duša in zagon.
Z leti se je priselila v Slovensko vas, kjer je Misijonska družba lazaristov postavila svojo slovensko postojanko v Argentini.
Ves ta cas pa ni imela le vloge buditeljice misijonske zavesti. Na prvo nedeljo v letu je vsem rojakom iz razlicnih krajev bila tudi prilika za srecanja in vošcila po božicnih in novoletnih praznikih. Ob tem velja za danes kar cudna pripomba, da takrat skoraj še ni bilo možnosti za odhod na pocitnice.
S casom je tudi med nami pocitnikovanje postalo vse bolj splošno in zato datum v ja­nuarju vedno bolj neprimeren. Tombola se je torej premaknila na Belo nedeljo (prvo po veliki noci) in tako znova pridobila udeležbo.
Potrebna pa je bila še naslednja spre­memba. Zakaj naj bi bila vedno v Slovenski vasi? Medorganizacijski svet je sklenil naj kroži po naših domovih in tako tudi v vsa­kemu izmed njih poživi misijonsko zavest in delovanje.
Sedaj se je sklenil prvi krog in se je 64. Misijonska tombola vršila 15. aprila znova v Slovenski vasi. Kljub nerodnemu vremenu je bila obširna dvorana farnega kolegija pol­no zasedena z rojaki iz raznih krajev, med njimi je bila zlasti številna mladina.
Za organizacijo in izvedbo tombole se je zbrala nova, mlajša skupina misijonskih sodelavcev, ki pa so poskrbeli za brezhib­no potekanje prireditve. Napovedovalki se moramo zahvaliti za prijetno razpoloženje in da se je igranje vršilo v nenapetem sta­nju. Zares številni dobitki so dobivali svoja nova mesta po vsem prostoru, ta da ga sko­raj ni bilo, ki bi odhajal prazen.
Prijetni novici o okrevanju Petra Opeke po operaciji, saj je že tisto nedeljo znova maševal množici malgašev, se je tako še pridružil vsestranski uspeh tombole, ki je za tako potrebne slovenske misijonarje zbrala skoraj 15.000 ameriških dolarjev. Za prihod­nje leto pa smo že sedaj povabljeni na misi­jonsko tombolo v Slomškovem domu.
Franci Sušnik

PRVI KULTURNI VECER SKA  |  Samostojna razstava olj Ljudmile Drobnic

Slovenska kulturna akcija je v dvorani dr. Tine­ta Debeljaka, v Slovenski hiši, priredila samos­tojno likovno razstavo ge. Ljudmile Drobnic. Odprtje razstave je bilo v soboto, 24. marca t.l. ob 19. uri.
Navzoce ljubitelje umetnosti je pozdravil predsednik Slovenske kulturne akcije Damijan Ahlin. Vodja likovnega odseka Andrejka Doli­nar Hrovat  je pa opisala razstavljena dela in o umetnici povedala sledece:
“Na današnjem kulturnem veceru razstavlja gospa Ljudmila Drobnic.
Ljudmila Drobnic se je rodila maja 1927, na spodnji Slivnici, na Dolenjskem, kot tretja hci družine šestih otrok. S slikanjem je zacela postopoma, šele ko je prišla v Argentino z mo­žem pesnikom  Brankom Rebozovom. Oba sta ustvarjala, Branko je pisal, Ljudmila je slikala.
Ljudmila Drobnic je  samouk z posebnim na­ravnim darom in z izrednim umetniškim ob­cutkom. Najljubše teme Ljudmile so narava, cvetja in tihožitja, tudi figure. Uporablja olje na platnu, bolj redko pa olje na kartonu.
Ni polagala važnosti, niti ni imela želje, da bi razstavljala svoje slike. Izjemoma je razstavljala v knjižnici v San Isidru, Biblioteca Popular de San Isidro. Sodelovala je v skupinskih razstavah v Slovenski hiši in tudi darovala slike dobrodel­nim ustanovam v Slovenski skupnosti.
Naslikala je okoli petsto slik, originalne krea­cije, vcasih  pa tudi kakšno kopijo namenjeno sorodnikom, prijateljem, sinovom in vnukom. Ljudmila slika zaradi samega užitka. Ce jo kdo vpraša, zakaj slika? Ona preprosto odgovori “Ker mi je všec! Slikam, ker uživam s tem!”
Vodja likovnega odseka je omenila tudi slo­venske impresioniste:
“Ne moremo pa preko tega, da ne omenimo slovenske impresioniste, ki so slikali pod ne­posrednim vplivom Pariza. Ti so bili: Jakopic, Jama, Grohar in Sternen. Njihova dela so v Narodni galeriji v Ljubljani. 
Impresionizem je umetniška smer, ki se je pojavila v Evropi v drugi polovici  19. stole­tja. Impresionisti so zavracali idealno lepo­to in raje slikali stvari take, kot so v tistem trenutku bile. Ujeli so svež vtis. Opazovali so predmete  in minljive znacilnosti trenutka. Opazovali so soncno svetlobo in videli v na­ravi kombinacijo barv.
Zakaj nas dela Ljudmile spominjajo na Im­presioniste? Zaradi zanimanja za svetlobo.
Impresionisti  so kompozicije poenostavili, slikali so s kratkimi potezami s poudarki. Te od­rezane poteze s copicem, ki so vidni poudar­ki, dajejo vtis živahnosti in iskrenosti. Prav te poteze lahko tudi vidimo pri Ljudmilinih delih.”
Nato se je vodja likovnega odseka zahvalila umetnici, da se je odzvala na vabilo Slovenske kulturne akcije in vabila navzoce, naj si ogle­dajo razstavljena dela.
Kulturni vecer se je zakljucil s prijetnimi raz­govori  med navzocimi, ki so obcudovali Ljud­milino interpretacijo narave.
SKA



Slike Lucka Oblak Cop

STRAN 2

23. APRILA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA


NAŠE REVIJE Meddobje 2017

DR. MARKO KREMŽAR
90 LETNIK

Ob koncu lanskega leta je naša ustanova Slovenska kulturna akcija izdala novo števil­ko svoje publikacije Meddobje, ki je edina kulturna revija v slovenskem jeziku, ki iz­haja izven slovenskega etnicnega ozemlja. Meddobje, skupaj s petimi letniki Vrednot, predstavlja višek kulturne publicistike slo­venskih emigracij po svetu. Ta zvezek pred­stavlja tudi 51. letnik, odkar je revija zacela izhajati leta 1954.
Uvodno misel jubilejne številke je napi­sal pisatelj Zorko Simcic, edini še živeci od ustanovnih clanov Slovenske kulturne akci­je. Snov razmišljanja je pomembni jubilej »zgodovinskega koraka« ustanovitve tega gasila leta 1954. Med drugim meni, da je obstoj in delovanje SKA »žal za premnoge v Sloveniji še vedno neznana pa vendar ve­licastna epopeja, ki bo ostala v zgodovini našega naroda zaradi kulturnih dosežkov, predvsem pa kot dokaz, kaj je mogoce doseci, ce ostane clovek zvest svojim ide­alom«.
Zaglavje Poezija je pestro zastopano. Iz Avstrije sodeluje Lev Detela (Achilleion). Trije pesniki so iz Argentine: Gregor Papež (Oni, / Drevo / Bil je); Damijan Ahlin (Pot / Naravno / Kaplja) ter Lojze Lavric (Orlica nad prepadom / Kresnicka nad jezerom). Rubriko dopolni Angela Cukjati iz Italije (Hrepenenjen po ljubezni / Košcki neba).
Izredno bogato je zaglavje Eseji in razpra­ve. Tu najprej Martin Sušnik iz Argentine objavlja svojo študijo Realizem ki osvoba­ja - Komarjev nauk o svobodi. Prav tako je iz Argentine Diego Bosquet, ki se predstavi z zanimivo študijo: Glasbena istovetnost med slovenskimi izseljenci v Argentini. Iz Slovenije pa svoj esej prispeva Dejan Va­lentincic (pred kratkim na obisku v Argen­tini): Slovenci v zamejstvu v Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški.
Dr. Franc Križnar, iz Maribora, sodeluje v zaglavju Obrazi in obzorja, kjer objavi štu­dijo o enem kljucnih dejavnikov naše emi­gracije, pod naslovom Klasicni filolog, glas­benik (skladatelj in pevovodja/zborovodja), vzgojitelj in organizator šolstva Marko Bajuk /1882-1961). Pregled je izredno popoln in vsebuje kar nekaj malo poznanih detaljev Bajukovega življenja in dela.
V zaglavju Pricevanja lahko beremo Spomi­ne na škofa Vovka, izpod peresa Petra Šetine, dolgoletnega župnika v Rakitni. Osvetli nam težko obdobje življenja slovenske Cerkve in pokojnega škofa ter njegovo muceniško trpljenje pod komunisticnim režimom.
Ne manjka ocena Knjige. Recenzor nam predstavi Boruta Koruna, Odisej sem, Itaka dom je moj soncni. To zelo pohvalno kritiko je z Dunaja prispeval Lev Detela, pod naslo­vom Homerjev Odisej v slovenski preobleki.
Drugi del svojih Spominov objavlja Vladi­mir Jurij Voršic. Nadaljuje z opisovanjem obdobja taborišc pod naslovom Begunska leta v Avstriji 1945/1948 - Šolanje v begun­skih taborišcih v Avstriji. Clanek obogati tudi vec zgodovinskih fotografij.
Ne manjka obicajna Umetniška priloga, z barvnimi posnetki na ilustracijskem papir­ju. To pot objavlja svoja dela iz Slovenije naša argentinska rojakinja Zalka Arnšek.
Revijo ureja Tone Mizerit; urednik za Evro­po je Lev Detela. Pri lektoriranju sodeluje Metka Mizerit. Oprema in prelom je skrb Monike Urbanija; tiska pa Editorial Baraga. Izvod za leto 2017 je izšel na 160 straneh bogate vsebine.
Za vec informaciji na ska.novice@gmail.com
SKA

V torek, 17. aprila, je dr. Marko Kremžar pra­znoval 90 let, doživetih v duhu kršcanske vere in v delu za svojo družino pa za sloven­sko skupnost in slovenski narod.
Rodil se je leta 1928 v Ljubljani, v Mostah, sin Franceta Kremžarja in Slavice rojene Ab­ram. Imel je tri brate: Marjana, ki je postal duhovnik in bil umorjen leta 1943, ko je du­hovno oskrboval slovenske izgnance v Srbiji; Franceta, ki je leta 1943 padel kot povelj­nik domobranske posadke v Grahovem ter Jožkota, ki je umrl kmalu po rojstvu. Marko Kremžar se je proti koncu vojne pridružil slo­venskim domobrancem in se z njimi umak­nil na Koroško. Bil je vrnjen 27. maja s prvim transportom in zaprt v koncentracijskih tabo­rišcih v Kranju in Št. Vidu potem pa v central­nih zaporih v Ljubljani. V procesu proti Slo­venski legiji je bil kot mladoleten obsojen v Zavod za politicno prevzgojo. Tam mu je bila zavrnjena pravica do udeležbe na volitvah, ker ni bil spremenil sovražnega razpoloženja do komunisticne oblasti, a je izrabil to prilož­nost za pobeg v Spittal, na Koroško. V tabori­šcu je maturiral na begunski gimnaziji, kate­ro je vodil ravnatelj prof. Marko Bajuk in se vpisal na filozofsko fakulteto graške univerze.  
Leta 1949 je s starši in teto prispel v Buenos Aires na ladji Holbrook. Prve službe je dobil kot delavec v tovarnah, kasneje pa kot ura­dnik. Poleg dela je nadaljeval študij in se vpi­sal na ekonomsko fakulteto buenosaireške univerze, kjer je leta 1958 diplomiral kot ra­cunovodja, leta 1969 dokoncal licenciaturo in leta 1973 doktorat. Leta 1957 se je porocil s Pavlo Hribovšek, v srecnem zakonu se jima je rodilo pet otrok: Marjanka, Veronika, An­drej, Lucka in Kristina. Danes imata z ženo Pavlo 19 vnukov in 2 pravnuka.
Vedno je bil dejaven v naši slovenski skup­nosti. Po smrti Miloša Stareta, nacelnika Slo­venske Ljudske Stranke (SLS), je bil izvoljen za njenega nacelnika in jo vodil od leta 1984, vse do združitve s Slovenskimi Kršcanskimi Demokrati (SKD) v Sloveniji. Vodstvo stranke je sovpadlo s propadom komunisticnega reži­ma v Jugoslaviji in osamosvojitvijo Slovenije. Pred osamosvojitvijo je, na prošnjo Lojzeta Peterleta, ad honorem sodeloval z izvoljeno Demosovo vlado v komisiji, ki je pripravljala gospodarske osamosvojitvene zakone. Kas­neje je postal podpredsednik SKD kot pred­stavnik Slovencev po svetu.
Skrb za Slovenijo in slovenstvo se ni ome­jevala na politicno podrocje. Pomembno mu je bilo  izobraževanje mladih. V tem smislu je pricel literarni krožek za srednješolce, iz ka­terega je leta 1960 nastal Slovenski srednje­šolski recaj ravnatelja Marka Bajuka. Na tem tecaju je bil vec let ravnatelj, pouceval pa je 50 let - vse do leta 2008. Program SSTRMB je predvideval pouk verouka, slovnice, slovstva, zgodovine, petja, etnografije in svetovnih na­zorov. V njem naj bi ucenci globlje spoznali slovensko dedišcino in jezik, dobili dodatno versko izobrazbo in se seznanili s svetovnimi nazori, za razumevanje razlicnih sistemov vrednot in posledicnega motrenja sveta.
Dr. Kremžar razmišlja in piše o dogodkih povezanih s komunisticno revolucijo na slo­venskem, o katoliškem socialnem nauku in o slovenstvu in slovenski skupnosti, kjer je imel vec predavanj in nagovorov. Leta 1987 je imel uvodni govor na II. Katoliškem sho­du Slovencev v Argentini. Predaval je tudi na Slovenkem oddelku  Ukrajinske univer­ze, v naši skupnosti pa v okviru Slovenske Kulturne Akcije, Visokošolskega tecaja ter mladinskih organizacij. Leta 1992 je v Bue­nos Airesu organiziral ciklus predavanj prof. dr. Milana Komarja za Slovenske kršcanske demokrate iz domovine, kjer je sodeloval skupaj z, dr. Alojzijem Kukovico in pisate­ljem Zorkom Simcicem.
Izpod njegovega peresa je nastalo vec kot 500 clankov in razgovorov objavljenih v Svo­bodni Sloveniji, Duhovnem Življenju, Med­dobju, po osamosvojitvi pa tudi v casopisih in revijah v Sloveniji. Od leta 1966 je pisal v Svobodni Sloveniji “junijska razmišljanja” ob spominu na žrve in krivce komunisticne revo­lucije. Napisal je tudi vec knjig, med njmimi zbirko crtic “Sivi dnevi” (1962); drame “Živi in mrtvi bratje” (1985), “Razprava” (1997),  “Na pragu” (2000), “Dve noci” (2011); raz­prave “Obrisi družbene preosnove” (1984), “Stebri vzajemnosti” (1988), “Pogled naprej” (1983), “Pot iz socializma” (1986), “Prevrat in spreobrnjenje” (1992), “Izhodišca in smer katoliškega družbenega nauka” (1998), “Med smrtjo in življenjem” (2000); ter spomine “Leto brez sonca” (2002) in “Casi tesnobe in upanja” (2008).
Dr. Marko Kremžar je ohranjal vse življenje živ zgodovinski spomin pa zvestobo slovenske­mu narodu in katoliški veri, kar je povzel tudi v naslednji kitici pesmi “Slovenija v Svetu”.
»Moj narod, svobodnjakov rod, 
si kneze voli sam,
mucencev je, junakov plod,
ki ne boji se ran.
Iz tisocletnih korenin 
poganja naša rast,
resnico ljubimo in mir, 
svobodo, vero, cast.
Slovenija, moj dom brez mej,
ker nosim te s seboj;
kjer rod je moj, kjer sin je tvoj,
tam si, Slovenija!«
Ob njegovi 90 letnici smo mu hvaležni za zgled kršcanskega življenja, darovanega casa in talentov preko neutrudnega, predanega dela. Naj nam ga Bog ohrani še mnogo let in obilno poplaca njegovo delo! Bog ga živi!
Jože Rožanec ml.

Obvestilo o novem referendumu

VSEM SLOVENSKIM DRUŠTVOM, MEDI­JEM, CASTNIM KONZULOM V ARGENTINI, CILU, PERUJU, PARAGVAJU IN URUGVAJU
Spoštovani,
Sporocamo vam,  da bo v nedeljo, 13. maja 2018, potekal ponovni zakonodajni re­ferendum o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divaca-Koper. Volišce na Veleposla­ništvu RS v Buenos Airesu (Arroyo 880, 3. nadstropje) bo odprto od 9. do 17. ure.
Prilagamo informacijo in prosimo da posredujete cim širšemu krogu sloven­skih državljanov.
S spoštovanjem.
Veleposlaništvo Republike 
Slovenije v Buenos Airesu
PONOVNI REFERENDUM - DRUGI TIR/ZIUGDT
OBVESTILO VOLIVCEM
Državna volilna komisija je dne 27. 3. 2018 sprejela Sklep o dolocitvi datuma ponov­nega glasovanja na zakonodajnem refe­rendumu o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železni­ške proge Divaca-Koper (ZIUGDT). Sklep je objavljen v Uradnem listu RS, št. 20/18. Ponovno glasovanje na referendumu bo v nedeljo 13. 5. 2018.
Državljane in državljanke Republike Slove­nije, ki v Republiki Sloveniji nimate stalnega prebivališca ali se v casu izvedbe zakono­dajnega referenduma o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divaca-Koper (ZIUGDT), tj. v nedeljo, 13. 5. 2018, slucajno nahajate v tujini, obvešcamo, da bodo v nedeljo, 13. 5. 2018 med 9.00 in 17.00 po lokalnem casu, volišca odprta na naslednjih diplomatskih predstavništvih in konzulatih:
GK v  Celovcu, GK v Clevelandu, GK v Münchnu, GK v Trstu, GK v Torontu, VP v Atenah, VP v Beogradu, VP v Berlinu, VP v Bernu, VP v Bratislavi, VP v Bruslju, VP v Budimpešti, VP v Buenos Airesu, VP v Canberri, VP na Dunaju, VP v Haagu, VP v Kijevu, VP v Kopenhagnu, VP v Londonu, VP v Madridu, VP v Moskvi, VP v Ottawi, VP v Parizu, VP v Podgorici, VP v Pragi, VP v Sarajevu, VP v Skopju, VP v Varšavi, VP v Washingtonu, VP v Zagrebu in VP pri Sve­tem sedežu, Vatikan.
V primeru, da v tujini stalno prebiva­te (izseljenci) in se glasovanja na diplo­matskem predstavništvu ali konzulatu ne morete udeležiti, ali v primeru, da v vaši državi prebivanja ni predstavništva z odprtim volišcem, lahko glasujete po pošti, ce to pravocasno sporocite Državni volilni komisiji pravocasno. DVK bo upo­števala le obvestila, ki bodo prispela na njihov naslov do 27.4.2018 do 24. ure.
Obrazec za glasovanje po pošti - izseljenci.
V primeru, da ste v tujini le zacasno (zdom­ci) in bi želeli glasovati na diplomatskem predstavništvu ali konzulatu z odprtim volišcem ali bi želeli glasovati po pošti iz tujine, lahko glasujete, ce to pravocasno sporocite Državni volilni komisije. DVK bo upoštevala le obvestila, ki bodo prispela na njihov naslov do 27.4.2018 do 24. ure.
Obrazec za glasovanje po pošti - zdomci.
Državljani, ki stalno prebivate v tujini in boste na dan izvedbe referenduma v Re­publiki Sloveniji, lahko glasujete na volišcih v Republiki Sloveniji (volišca OMNIA), ce to namero pravocasno do 9. 5. 2018 sporoci­te Državni volilni komisiji.
Obrazec - OMNIA.
Volivci obvestila o nacinu glasovanja lah­ko posredujete elektronsko ali izpolnjen obrazec iz priloge pošljete na DVK:   
• po e-pošti (skenirano zaradi podpisa) na elektronski naslov gp.dvk(at)dvk-rs.si
• po faxu na številko 00 386 143 31 269
• po pošti na naslov: Državna volilna ko­misija, Slovenska cesta 54, SI-1000 Ljublja­na, Slovenija

STRAN 3

SVOBODNA SLOVENIJA | 23. APRILA 2017

TRI PEVKE NA BUENOSAIREŠKI GLASBENI SCENI

CONVOCATORIA

ASOCIACION ESLOVENIA UNIDA
Personería Jurídica: Decreto N° 1933/62 - Registro C 3754-350782
Convocatoria
En cumplimiento de las disposiciones legales y estatutarias se convoca a los seńores asociados a la Asamblea General Ordinaria nro. 71 y Asamblea Extraordinaria, que se realizará el día viernes 11 de mayo de 2018, a las 19.00 hs. en el local de la calle Ramón L. Falcón 4158, Capital Federal, para tratar el siguiente:
Orden del día
Designación de 2 socios para refrendar, conjuntamente con el presidente y el secretario, el Acta de la Asamblea.
Lectura del Acta de la Asamblea anterior.
Consideración de la Memoria, el Balance General, la Cuenta de Gastos y Recursos y el Informe de la Comisión Revisora de Cuentas, correspondientes al Ejercicio comenzado el 1ş de Enero de 2017 y finalizado el 31 de Diciembre de 2017.
Aprobación de la cuota social, a partir del 1ş de Enero de 2018.
Consideración de la propuesta de reforma a varios artículos del Estatuto So­cial, a los efectos de mejorar el funcionamiento de la entidad y a fin de lograr una adecuada redacción del cuerpo normativo. 
Autorizaciones
Transcurrida una hora después de la fijada en la Convocatoria, la Asamblea se realizará conforme al artículo 16° de los Estatutos Sociales, con el número de los socios presentes.
Al respecto se pone a disposición de los sres. asociados con suficiente an­telación en la secretaría de la entidad y en el horario habitual la memoria, el inventario, el balance general, el estado de evolución del patrimonio neto, la cuenta de gastos y recursos, estado de origen y aplicación de fondos, anexos e informe de la Comisión Revisora de Cuentas y del Auditor correspondien­te al ejercicio económico cerrado con fecha 31 de diciembre de 2017 y el proyecto de reforma al Estatuto Social (incluye comparativa del proyecto  de reforma con el texto vigente).


Pred nekaj tedni smo že objavili, da v bue­nosaireški operi nastopa slovenska  sopra­nistka Elvira Hasanagic. Tako je torej Teatro Colón otvoril letošnjo sezono s predstavo opere Tri sestre po drami Antona Cehova. Nelahko delo Eötvösa, s scenarijem  samega skladatelja in Clausa Henneberga. Atonalna in ritmicno zapletena skladba je pravi izziv za glasbenike,  še posebno za pevce pri in­tonaciji. Vsa zasedba je bila na najboljšem možnem nivoju. Slovenska sopranistka je to vlogo (Irino) že interpretirala v Berlinu leta 2011 in je bila lani nagrajena z nazi­vom »Mlada operna pevka leta«( „Nachwu­chskünstlerin des Jahres 2017“). Elvira je od­licno nastopila in je od nje pricakovati lepo mednarodno kariero. Na tem otvorilnem veceru, s predstavo za Veliki abonma, sta bili navzoci tudi veleposlanica Jadranka Šturm in diplomatinja Petra Cesen.
Na kratko smo se pogovarjali s pevko:
o  Kako si prišla do glasbe oz.petja?
V Idriji, kjer sem odrašcala sem najprej pela v dekliških zborih, potem pa se je izkazalo, da je z glasom možno iti tudi dlje in vpisala sem se v glasbeno šolo, na solopetje.
o  S kom si zacela z izobrazbo?
V Idriji z uciteljico Tonjo Lapanja Brencic.
Potem si tudi nadaljevala v...
V Ljubljani na konzervatoriju pri prof. Doro­teji Cestnik Spasic in zatem v Nemciji na aka­demiji za glasbo v Münchnu.
o  Kakor mi je znano, ne živiš v Sloveniji. Kako to, da si se vselila v Nemciji?
Zaradi študija sem se napotila v Nemcijo, kjer sem zaradi velike ponudbe opernih hiš tudi ostala. Slovenija je prelepa, vendar ce clovek ima ambicijo uspeti v poklicu operne­ga pevca, mora iti tudi izven domacih meja. Vraca pa se lahko vedno in z veseljem.
o  Nastopaš po svetu, kljub tvoje mladosti. Katere odre, mesta, države so imeli to cast da so te slišali v živo?
Skoraj vse evropske države, od svetovnih pa USA, Argentina ter povabilo na Japonsko turnejo z dirigentom Fabiom Luisijem.
In tudi nagrade in priznanja si žela...
Ja, odkar se ukvarjam s petjem sem dobivala na tekmovanjih nagrade, plakete, priznanja. 2016 sem zmagala na mednarodnem tek­movanju Zinka Milanov, 2017 pa mi je bil podeljen naslov “mlada umetnica leta” v mestu Dresden.
o  Kaj bi lahko omenila od tvojega nastopa v Colónu, da bi bilo pomembno zate?
Že sam nastop v tem prestižnem teatru je us­peh posebne kategorije. Peti na istem odru kot so legendarni pevci od Callasove, preko Pavarottija, pa vse do Jonasa Kaufmanna od trenutnih zvezd me navdaja z obcutkom hva­ležnosti in samozaupanja. Ta nastop je in še bo zaznamoval mojo bodocnost.
o  In v bližnji prihodnosti, kam in kaj?
V Dresdnu me cakata še dva projekta v tej sezoni, kmalu pa na turnejo ob izidu moje nove zgošcenke “Hrepenenje”, to je zgoš­cenka pesmi skladateljev Albana Berga, Huga Wolfa, Slavka Osterca, Rada Simonitija.
o  Hvala Elvira! Veliko uspeha!
V glavni dvorani kulturnega centra Kirchner je pa v sopranski vlogi pri drugi Mahlerjevi simfoniji, »Vstajenje«, nastopila Carla Fi­lipcic-Holm. Ni mogoce opisati obcutka ob poslušanju te glasbe v živo; noben posnetek te ne more približati takemu »dogodku«, kot je (bi rekel pri vsaki Mahlerjevi skladbi) biti navzoc pri izvajanju Mahlerja. Vsi umetniki so bili res na visoki ravni: številni orkester, seveda dirigent, zbor in obe solistki, torej tudi Florencia Machado kot polsopran. A prav poseben obcutek je bil prisluhniti prele­pemu glasu in brezhibnemu legatu Carle, ko se je njen glas pojavil in se polagoma izlocil iz zborovske linije in se nato še razvil. 
Nepozaben vecer. 
Letos bo debitirala v vlogi Else (Lohengrin) in med drugimi bo spet nastopila kot Marchal­lin in imela solisticni koncert v Dunajskem Konzerthausu. Proti koncu leta bo Norma v Colónu. Priporocam.
O Bernardi Fink ni kaj dodati. Dobro jo poznamo, njeno kariero, in vse kar se sliši in bere o njej.
Tokrat je nastopila na glavnem odru teatra Colóna v ponedeljek, 16. in torek, 17. aprila s Camerato Salzburg. Naj samo omenim pro­gram - o vrhunski kvaliteti izvajanja, brezhib­ni interpretaciji solistke in kamerate nima pomena razpravljati - ki  je v ponedeljek (ko sem bil navzoc) bil sledeci: Avro Pärt: “Frat­res”, Dvorák: “Biblické písne” Op.99 (izvajala je ta ciklus na pamet, brez partiture), Bach: »Schlummert ein, ihr matten Augen« iz Can­tate »Ich habe genug« BWV 82, in koncno tretja Schubertova simfonija v D duru. Prva in cetrta tocki seveda samo orkestalni.
Intervju v reviji »Cantabile« je izvlecek šir­šega pogovora z Lucianom Marra de la Fuen­te z naslovom »LA MAESTRA DEL CANTO«, poleg drugih.
Naj še dodam, da ji izjemno leži glasba romanticne in postromanticne dobe, slišali smo jo v živo v Mahlerju, sedaj Dvoráku, imel sem sreco biti na njenem izvajanju Berliozo­ve “Les Nuits d'été”, v Cankarjevem domu… v tem reportoarju vedno na najvišji ravni.
Rok Fink

PRVA LETOŠNJA SEJA MEDORGANIZACIJSKEGA SVETA

Medorganizacijski svet je pomemben clen naše organizirane slovenske skupnosti v Argentini, saj so v njem zastopana vsa naša društva in organizacije. Letno se vsi njegovi clani vsaj trikrat zberejo, da se pogovorijo in uskladijo delovanje skupnosti.
Prva seja Medorganizacijskega sveta v letu 2018 se je vršila v cetrtek, 12. aprila, ob 20. uri v Slovenskem domu v Carapachayu. Sklicala jo je krovna organizacija Slovenske skupnosti v Argentini, Zedinjena Slovenija. Predsedniki in predstavniki slovenskih do­mov in društev in organizacij so se zbrali v dvorani Carapachajskega doma ob doloceni uri. Sejo je vodil predsednik Zedinjene Slo­venije, Jure Komar. Uvodno molitev je zmolil g. Franci Cukjati, nato so sledila porocanja ravnatelja SSTRMB, Štefana Godca, predse­dnika SKA, Damijana Ahlina ter predsedni­kov centralne mladinske organizacije, Lucke Ayerbe Rant ter Marjana Vombergarja. Ker pa predsedniki slovenskih domov porocajo mesecno pri rednih sejah Zedinjene Slove­nije, na seji Medorganizacijskega sveta svoja porocila kar pisno oddajo.
Glavna tocka seje je bila tokrat potrditev datumov celoletnega programa naše skup­nosti za leto 2018 (ki ga objavljamo posebej).
Letos bomo posvetili posebni poudarek 70-letnici prihoda naših prednikov v Argenti­no: poleg rednih prireditev bo Zedinjena Slo­venija organizirala zahvalno sv. mašo v drugi polovici leta.
Po koncanih pogovorih in debatah je o toc­kah dnevnega reda je ob 22.15 uri  predsednik zakljucil formalni del seje ter prosil g. Cukjati­ja za zakljucno molitev. Kakor je že navada, so nas prijatelji Carapachajskega doma gostili z okusno vecerjo. Najlepša hvala predsedniku Franciju Žnidarju, krajevnemu odboru ter ku­harjem in pomocnikom za sprejem!
Navzoci zastopniki organizacij: dušna pas­tirja g. Robert Brest in g. Franci Cukjati; za Mladino: Luci Ayerbe Rant in Marjan Vom­bergar; za SSTRMB: Štefan Godec; za SKA: Damijan Ahlin; za Zedinjeno Slovenijo: Jure Komar, Karel Groznik, Andrej Golob, Martin Selan, Toni Javoršek in Toni Rovan; za Slo­venski dom Carapachay: Franci Žnidar, Ani Klemen in Janez Žnidar; za Naš dom San Ju­sto Andrej Mehle; za Slomškov dom: Pavel Brula; za Slovenski dom San Martin: Viktor Leber; za Slovensko Pristavo: Miloš Mavric in Frenk Klemencic.
Martin Selan


STRAN 4

23. APRILA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA


Program slovenske skupnosti za leto 2018 

10.02.2018
01.02.2018
14.02.2018
2.3 do 4.3.18
03.03.2018
04.03.2018
10.03.2018
17.03.2018
18.03.2018
24.03.2018
25.03.2018
01.04.2018
08.04.2018
15.04.2018
21.04.2018
22.04.2018
28.04.2018
01.05.2018
06.05.2018
11.05.2018
12.05.2018
13.05.2018
19.05.2018
20.05.2018
24.05.2018
25.05.2018
27.05.2018
03.06.2018
10.06.2018
16.06.2018
17.06.2018
20.06.2018
24.06.2018
01.07.2018
07.07.2018
08.07.2018
14.07.2018
15.07.2018
20.7 do 22.7.18
04.08.2018
05.08.2018
11.08.2018
15.08.2018
19.08.2018
19 in 20.8.2018
25.08.2018
26.08.2018
02.09.2018
09.09.2018
22.09.2018
23.09.2018
29.09.2018
06.10.2018
14.10.2018
20.10.2018
21.10.2018
27.10.2018
28.10.2018
01.11.2018
04.11.2018
9-10-11.11.2018
10.11.2018
11.11.2018
18.11.2018
24.11.2018
25.11.2018
1 in 2.12.18
08.12.2018
15.12.2018
16.12.2018
23.12.2018
24.12.2018
31.12.2018

FEBRUAR
MAREC
APRIL
MAJ
JUNIJ
JULIJ
AVGUST
SEPTEMBER
OKTOBER
NOVEMBER
DECEMBER

Pustna veselica v Našem domu - San Justo
Pustna veselica v Carapachayu
Pepelnicna sreda. Sv. maša v Slovenski hiši
Duhovne vaje za mladino
Sprejemni izpiti na SSTRMB
Tombola na Pristavi
Zacetek osnovnih šol
Zacetna prireditev osnovnih šol v Slovenski hiši
Obcni zbor v San Justu
Mladinski izlet
SKA - likovna razstava
Cvetna nedelja
Velika noc
Misijonska tombola v Slovenski vasi
Obcni zbor v San Martinu / Obcni zbor v Slomškovem domu
Kulturni vecer v Našem domu v San Justu - Koncert Andreja Šifrerja
Obcni zbor na Pristavi
Ples v San Martinu
Športni dan v Slovenski vasi
Obletnica v Carapachayu
Obcni zbor Zedinjene Slovenije
Dan duhovnosti v Slovenski hiši (SSTRMB)
Romanje v Luján
Veselica v Slomškovem domu - Validom
SKA - kulturni vecer
Ponovitev igre v Slovenskem domu Carapachay
Obletnica v San Martinu in 50. obletnica ZSMŽ San Martin
Praznik Marije Pomagaj. Mladinska maša v Slovenski hiši
Športni dan SDO-SFZ 
Žegnanje v Slovenski hiši
Spominska proslava  za žrtve vojne in revolucije: 
     zjutraj maša in prireditev
Procesija sv. Rešnjega telesa
Praznik slovenske državnosti 
     in poslovlni vecer petošolcev SSTRMB
Ocetovski dan
MTO turnir SDO-SFZ 
Krajevne domobranske proslave (po dogovoru)
Koline v Slovenski vasi
Kulturni vecer v Slomškovem domu: Cafe Concert
Športni dan SDO-SFZ
Mladinska igra v Slovenski hiši
SKA - koncert v Teatru Colonu
Duhovne vaje za može in žene
Ob taktu barv v San Martinu
Mladinski dan v Slomškovem domu
Obletnica folklorne skupine Mladika v San Justo
Maše po domovih. Praznik Marijinega vnebovzetja
Romanje v Lourdes
Mladinski izlet
SKA - kulturni vecer.
Mladinski dan v Carapachayu
Srecanje molivk in molivcev živega rožnega venca
Obletnica Zveze slovenskih mater in žena 
     in sv. maša za Rupnika in Hacina 
Mladinski dan na Pristavi
Mladinski dan v Našem domu San Justo
Proslava šolskih otrok na cast Antonu Martinu Slomšku
SKA. Kulturni vecer.
Mladinski dan v Slovenski vasi
Pevsko glasbeni vecer 
Mladinsko peš romanje v Lujan 
Obletnica Našega doma v San Justu
Rock pod ombujem na Pristavi 
     (nadomestni datum 1. december)
SKA - kulturni vecer
Materinski dan
Šolski izlet v Glew 
70. obletnica Slovenskega zbora San Martin
Obletnica na Pristavi 
Praznik vseh svetih. Sv. maša v Slovenski hiši
Zvezni mladinski dan in krajevni mladinski dan 
     v San Martinu
Martinovanje v Mendozi
Zakljucek SSTRMB 
Obletnica v Hladnikovem domu
Koncert zbor Pristava
Evropski vecer v Carapachayu
Rifa v San Justo
Nedelja Kristusa Kralja v Slomškovem domu
Obletnica v Slomškovem domu in Slovenski dan
Zakljucki šol in Miklavž
Prvo sveto obhajilo
Folklorna veselica na Pristavi
SKA - zakljucek
Duhovna obnova za žene in može 
Božicni koncert v San Martinu
Božicna polnocnica 
Silvestrovanje na Pristavi

IN MEMORIAM -  HERMAN ZUPAN

V torek, 17. aprila 2018, je umrl g. Herman Zupan.
Rojen je bil 5. decembra 1924 v Ljubljani, že od mladih let se je izucil v ocetovem gra­ficnem podjetju. Leta 1945, po Drugi svetov­ni vojni, se je moral zaradi komunisticne re­volucije v Sloveniji podati na pot begunstva, najprej v Avstrijo, nato pa v Italijo, kjer se je že zacel izpopoljnjevati na podrocju graficne industrije. 21. januarja 1948 je z ladjo Santa Cruz pristal v novi domovini – Argentini.
Tu je z gospo Julko Prebil ustvaril družino, hcerki Magda in Saša, sin Heri ter vnuki in pravnuki so mu gotovo bili najvecji ponos in veselje v življenju.
Leta 1950, kmalu po prihodu v Argentino, je že zacel s samostojnim delom, iz katere­ga je ustvaril podjetje, ki je danes vodilno na podrocju proizvodnje kartona in embalaže. Veliko slovenskih rojakov je pri njemu dobi­lo zaposlitev. Kot podjetnik je prejel številne nagrade in priznanja. O njegovi uspešni pod­jetniški karieri prica tudi knjiga, ki jo je sam pripravil in izdal leta 2013.
Kot predsednik Slovensko Latinskoameri­ške Trgovske zbornice je skrbel za aktivno medsebojno povezavo med Argentino in Slovenijo.
Že od vsega zacetka je pri vseh njegovih številnih zaposlitvah je bil viden clan sloven­ske skupnosti v Argentini. Svojo ljubezen in podjetnost je vložil predvsem v gradnjo in rast njemu dragega Slomškovega doma. Od ustanovitve doma pa skoraj do zlate oble­tnice je bil vseskozi clan odbora, v dveh ob­dobjih pa tudi predsednik. Rad je zahajal na prireditve, k nedeljski maši, rad se je v  baru usedel za šahovnico.
Po osamosvojitvi Republike Slovenije je bil zaradi njegovega prizadevanja za priznanje nove države leta 1991 imenovan za castne­ga konzula Republike Slovenije v Argentini.  Prejel je tudi nagrado “Zlati red za zasluge na mednarodnem polju”.
V zadnjih letih je z družino je ustanovil dobrodelno ustanovo “Fundación por los Nińos y los Ancianos”, ki je prenovila in da­nes vodi Rožmanov dom za ostarele, v glav­nem slovenske rojake. Skozi vse življenje je imel, med glavnimi nameni in cilji, delo za socialno pomoc in podporo.
»Fantje, naprej!«, so bile njegove spod­budne besede mlajšim. Ni se bal velikih od­locitev, sam je vedno bil korak naprej.
Družini Zupan izrekamo iskreno sožalje. Naj pociva v miru!
Zedinjena Slovenija


SOŽALNO PISMO


STRAN 5

SVOBODNA SLOVENIJA | 23. APRILA 2017

NAŠI ZACETKI V ARGENTINI

19

Moja zgodba

Alenka Prijatelj
Pred 70 leti

Dne 23. maja 1948 je ameriška ladja  General Steward priplula v Buenosaireško pristanišce. Tisti dan se je zakljucilo triletno begunsko ro­manje naše družine po italijanskih taborišcih, ki se je zacelo 5. maja 1945 v Ljubljani, ko sem bila stara tri leta. Zato se ne spominjam, kakšno je bilo življenje med revolucijo. Osta­le so le bežne slike od tistega usodnega dne; kako me je mama oblekla za potovanje, vožnja z vlakom, streljanje, ki smo ga slišali, strah, pri­hod v neznane kraje, prevozi iz enega kraja v drugega, prijatelji, s katerimi smo se peljali na tovornjakih ali z vlakom, prve prireditve (na­stopila sem kot Jezušcek). Ravno tako se ne spominjam krajev, kjer smo prespali, ne hrane, ki smo jo dobili.
Sledile so vedno nove selitve in koncno veliko taborišce ob morju – Senigalija. Za nas otroke je bilo to pravo veselje, saj smo imeli v vrocem poletnem casu cudovito sredozemsko pešceno obalo in mirno vodo tako rekoc pred vrati. Bila sem še tako majhna, da mi je to otroško ob­dobje ostalo v lepem spominu. Hodila sem v vrtec in za igro je bil vedno cas. Spominjam se lepih predstav, v katerih sem dostikrat nasto­pala. Ne spominjam se pa, da bi bila kdaj lacna ali da ne bi imela cesa obleci. Dvakrat na leto je prišla »fasunga« z oblacili iz Severne Ameri­ke. Jaz sem dobila pravi »pelc« plašcek, vendar sploh ne vem, ce sem ga kdaj oblekla. Vem, da so nekoc vsi moški dobili nove obleke, razen msgr. Oreharja in našega ata, ki sta se zato po­tem slikala  v vojaških uniformah. To sliko je ata vedno imel pri sebi v denarnici vse do smrti. Kot odrasla oseba zdaj dostikrat pomislim na mamo in ata in na to, kaj vse sta morala pretr­peti ob tako številni družini, poleg negotovosti, ki sta jo doživljala, ker nista vedela, kaj se je zgodilo z najstarejšim bratom. Vendar sta nam, mlajšim otrokom, vedno bila v oporo in se tru­dila, da bi nam polepšala naš vsakdan.
Julija 1947 sta ata in mama, skupaj s sta­rejšima bratoma in sestrama, odšla v Rim po potne liste Rdecega križa za potovanje v Argentino. Ker datum odhoda še ni bil dolo­cen, smo morali septembra vseeno k pouku. Jaz sem zacela obiskovati 1. razred osnovne šole. Ne vem tocnega datuma, ko smo se ponovno selili v Bagnolli, prekomorsko pri­stanišce blizu Neaplja. Ceprav smo že oddali svoje skromne zaboje za ladjo Santa Cruz, ti niso bili sprejeti. Spominjam se, kako smo se šli v pristanišce poslovit od prijateljev, ki so imeli to sreco, da so lahko odpotovali. Mi pa nazaj v Bagnolli. Nekega vecera sem se vrnila z igrišca v stanovanje in med vecerjo opazila cudno vzdušje in molk. Kasneje so mi rekli, naj grem spat, a jaz sem rekla, da ne grem, dok­ler se ata ne vrne. Mislim, da sem zaspala na kuhinjski klopi in so me potem odnesli v pos­teljo. Tudi naslednji dan ata ni bilo. Ne vem, kaj mi je mama takrat povedala, ampak cez leta sem izvedela, da so nekateri ljudje morali na hitro zapustiti taborišce, ker je jugoslovan­ska vlada zahtevala, naj jih vrnejo v Jugoslavi­jo. Tam bi jih cakala gotova smrt in, kot mi je potem pripovedoval ata, je v Rimu neki hrva­ški franciškan uredil, da so jim takoj naredili nove dokumente s psevdonimi in jih vkrcali na prvo ladjo, ki je odplula proti Argentini. Vem, da je potoval skupaj z msgr. Oreharjem.
Bila je že pomlad, po veliki noci, ko je prišlo povelje, da nas bodo z vlakom odpeljali v Nem­cijo, od koder bo vojaška ladja peljala begunce v Argentino. Dali so nam hrane za tri dni; vem, da so v bile v paketu konzerve »corned-beefa«, limone in verjetno še kaj drugega. Vsak otrok je dobil po eno cokolado. To je bilo res veliko bogastvo. S sestro sva imeli vrocino in dr. Ka­car, ki je tudi potoval z nami, je vsaki dal še eno cokolado! A kaj, ko jih je mama spravila in nam jih dajala po zelo majhnih košckih!
Drugi dan vožnje je na vlaku nastal preplah – peljejo nas nazaj v Jugoslavijo! Vendar ni bilo tako. Veliko mostov je bilo porušenih in se je moral zato vlak veckrat peljati tik ob meji z železno zaveso. Spominjam se, da me je med vožnjo ves cas kuhala vrocina.
V Nemciji so nas nastanili v novih hišah v Bad Fallingbostlu, ki so jih zgradili za ameriške vo­jake. Kar je ostalo od popotnice, predvsem li­mone in cokolade, je mama zamenjala v vasi za »Singerco«, lestenec in še druge malenkosti. Šivalni stroj in lestenec imam še danes v dnevni sobi. Mama je tudi bratu je naredila veliko ve­selje, ko mu je prinesla kitaro.
Nekoc sem spremljala mamo v vas. Spomi­njam se, da so bili še vidni sledovi vojne. Ne­katere hiše so  bile še poškodovane in namesto vhodnih stopnic so bile deske. V bližini vojaške­ga naselja je bil gozd, kamor smo veckrat zaha­jali, in tam so bile zrele cešnje.
Kmalu je bilo treba ponovno na pot, tokrat do Bremenhafna, kjer nas je cakala ladja. Od­kazali so nam pograde v skupni ženski spalni­ci. Potem smo vsi šli na krov gledat, kako ladja zapušca Evropo. Znova sem dobila vrocino in so me peljali v ambulanto. Sprejeli so me v bolniško sobo in ker sem bila sem edini bolnik, sem imela posebno medicinsko sestro, ki me je naucila nekaj angleških besed in z menoj dolge ure igrala karte. Po nekaj dneh sem se vrnila k mami in sestram. Na ladji sem prvic videla crnce. To so bili ameriški vojaki, clani posadke. Bili so zelo prijazni in vedno so nam, otrokom, skozi okno dali kakšen sadež, ki je ostal na nji­hov mizah. Vsak dan je bila tudi sv. maša, ki jo je daroval g. Skvarca.  Ob nedeljah je pel zbor in tudi koncerte smo imeli. Vožnja je bila zelo mirna do Brazilije. Blizu otoka sv. Katarine pa je nastal kar hud vihar in otrokom so prepovedali hoditi na palubo. Seveda nismo ubogali, saj je bilo strašno zabavno igrati se skrivalnice in teci po stopnicah in hodnikih; le paziti smo morali, da nas niso zasacili. Tisti dan je bilo odraslim slabo in ležali so na zgornjih hodnikih, na zraku.
Tako smo 23. maja prispeli v Buenos Aires. Spet smo se vsi zbrali na palubi in gledali, kako se približujemo pristanišcu. Prav lepo se je vi­del trg San Martin, neboticnik Kavanagh in se­veda Retiro. A kaj vse to, ob oknu hotela Inmi­grante je stal ata in z velikim veseljem sem mu pomahala. Naslednji dan smo se lahko izkrcali.
Eden prvih sprehodov iz hotela je bila pot do bazilike Santisimo Sacramento. Spominjam se, kako smo stali v vrstah, da so nam naredili do­kumente. Bila sem s starejšo sestro Kristino in ko sva prišli na vrsto, so jo vprašali za prevod mojega imena v španšcino. Ker tega ni vede­la,  je prijazni uradnik zapisal moje pravo ime, Alenka. Tako sem bila dolga leta edina Alenka v argentinskem registru. Naslednji dan je prišel msgr. Orehar in rekel, da lahko odpelje 6 deklic v zavod Ntra. Sra del Carmen. In tako smo pe­šacili do ulic Paraguay in Callao: Lesarjevi (Regi­na in Irena), Maroltovi (Polona), in ata in mama z nami tremi (Olga, Marija in jaz). Sestre so nas zelo prijazno sprejele in vkljucile med gojenke. Msgr. Orehar pa je rekel, da se vraca v hotel, ker mora še v neki zavod peljati fante. Tako je delal vsak dan: prosil je po vseh zavodih, naj otroke sprejmejo brezplacno.
V zavodu sta bili dve skupini: mestna dekleta, ki so vsak konec tedna šla domov in dekleta iz notranjosti države, ki so tudi precej manj pla­cevala, so pa zato morala pomagati pri cišcenju in v kuhinji. Me smo spale v oddelku za mestna dekleta, vendar smo morale ravno tako poma­gati kot dekleta iz notranjosti države. Vstajale smo od 5. zjutraj, šle k prvi maši in potem prip­ravile jedilnico za zajtrk ali pa cistile stranišca in spalnice. Vsi so bili zelo prijazni do nas in go­jenke so nam kmalu prinesle nekaj oblek. Ena je celo dobila dovoljenje od staršev, da me je za konec tedna vzela domov  v Quilmes. Tam sem prvic pila mate, in si, seveda, opekla jezik! Španšcine smo se pa kar hitro naucile, tako da sem se že novembra podpisovala kot »Alenca« in so mi doma morali razložiti razlike med je­zikoma.
Družina se je razkropila. Sestra Kristina je šla delat kot služkinja k predsedniku državne ban­ke Enriqueju Carrerasu; brat Jožek se je zaposlil kot zidar v mestni certi barrio Evita, me tri pa smo živele v zavodu. Po posredovanju g. Car­rerasa se je preostala družina lahko nastanila v kolonialni hiši v okraju San Isidro, ki je bila ne­koc last generala Belgrana, nato pa prešla v last provincialne banke.
Bila sem že toliko stara, da sem se zacela prip­ravljati na prvo sv. obhajilo. Dobila sem kateki­zem in sem se morala nauciti na pamet polo­vico vprašanj. Kasneje je prišel v zavod msgr. Orehar in me spraševal, nato pa mi rekel, naj se naucim snov do konca. Bile so še pocitnice, mi pa smo imeli v cerkvi Santa Julia prvo sv. spo­ved. Tam sem prvic videla ostale otroke. Bilo nas je samo 5, štirje decki in jaz. Sv. obhajilo smo imeli v cerkvi San Carlos, nato pa so nas peljali s taksijem na zajtrk v prostore, ki smo jih imeli Slovenci na voljo na ulici Victor Mar­tinez. Poznala sem samo enega izmed deckov, Andreja Krošlja, ostali trije so bili iz Avstrije.
Za božic je prišel na obisk iz Mar del Suda pri­jatelj Ludvik Šmalc in po praznikih me je vzel s seboj za en mesec na morje. Malo sem bila razocarana, ker sem mislila, da bosta plaža in morje taka kot v Senigaliji, vendar imam kljub temu zelo lepe spomine na tiste pocitnice. Tak­rat je bilo tam kar precej Slovencev, ki so delali kot zidarji in, ker so bili skupaj v istih taborišcih, sem vse poznala. Ko sem se vrnila, smo pa ta male tri lahko šle na otroško kolonijo na Ezeizo. To je bila že druga skupina, vendar v njej ni bilo veliko slovenskih otrok.
Ko se je zacelo novo šolsko leto, sva se vrnili v zavod samo Marija in jaz. Ostale Slovenke in sestra Olga so že lahko ostale doma. Me­seca aprila so nas peljali v bolnišnico obiskat mamo, saj se nam je rodila sestrica Terezka. Zato je Olga ostala doma in pazila na Terez­ko, mama pa je hodila delat kot cistilka. Sredi leta 1949 so od banke sporocili,  da potrebu­jejo prostore v hiši, kjer smo bili nastanjeni, in tako se je družina še bolj razkropila: sestra Tina je dobila prostor pri Dolinarjevih v Flori­di, Vera je delala pri Carrerasovih, brat Fran­cek je šel h Križevim, Jožek v Munro, kjer je živelo vec fantov, ata, mama, Olga in Terezka pa so bili sprejeti pri Perharicevih v Liniersu. Mislili smo že, da bova morali z Marijo ostati v zavodu tudi cez pocitnice, a po dolgem is­kanju je mama le našla primerno hišo za vso družino v Floridi in tako smo koncno lahko zaživeli pravo družinsko življenje. Ko sva se decembra vrnili domov, je bil že advent in zato smo ob vecerih hodili na obisk k sloven­skim družinam in »nosili Marijo« od družine do družine. Seveda smo tudi mi bili deležni takega »obiska« in molitve. Še eno leto sva morali s sestro ostati v zavodu, nato pa sva leta 1951 ostali doma in hodili v šolo Sta.Te­resita v Floridi.
Kako je bilo doma? Pohištva smo imeli bolj malo, nekaj postelj smo dobili od hotela In­migrante, namesto kuhinjske mize smo imeli zaboje, ki smo jih prinesli s seboj. Eden je bil postavljen pokonci, na njem pa je bil drug za­boj, ki so ga v taborišcu naredili posebej z na­menom, da bi nanj položili podobo Marije Po­magaj, ki jo je mama vzela s seboj na pot in ki je potem bila izpostavljena v raznih taborišcnih kapelah. Omaro so doma sestavili bratje tako, da so deske zbili skupaj in dodali nekaj polic, spredaj pa zaveso. Ostal pa nam je še en zaboj, kamor smo za božic postavljali jaslice. Scaso­ma je mama kupila lepo mizo in stole za de­kliško sobo, omaro, mizico in dva fotelja za v fantovsko sobo. V tistih casih je bila prva skrb  vseh priseljencev stanovanje in šele potem obleka. Tako so dekleta in žene izrabile prazni­ke »da so bile nove«; za božic so si priskrbele letno obleko, za veliko noc, jesensko, in za ro­manje v Lujan ali procesijo sv. Rešnjega Telesa, zimsko obleko. Pri družinah z majhnimi otroki je tudi to bilo zelo težko, vendar vedno je bil nekdo »nov«. Pri nas so to sreco imele starejše sestre, ki so že hodile v službo, midve z mlaj­šo sestro (»ta mali dve«) pa sva pozimi vedno nosili šolsko uniformo, tudi ob nedeljah pri sv. maši ali na slovenskih prireditvah. Šele danes se res zavedam, kaj vse je delala mama, da smo lahko pocasi prešli v neko normalno življenje.
Ko je družina izvedela, da je starejši brat Ivo ostal pri življenju in bil potem zaprt, je mama zacela pošiljati pakete svojim sestram, da so mu nosile razne dobrote v zapor. Tako so du­hovniki prosili mamo, ce bi jim  pripravila pake­te in jih poslala njihovim domacim, predvsem staršem. Kmalu so zaceli prihajali z isto prošnjo tudi drugi ljudje. Zaradi tega smo imeli kar pre­cej obiskov. Jaz sem rada poslušala razne zgod­be. Še posebej dobro se spominjam Ivana Arn­ška in Milana Zajca, kako sta pripovedovala, kaj vse sta prestala in kako sta se rešila.  G. svetnik Košmrlj je prihajal vsak torek na obisk in tudi njegove pripovedi so me zelo pritegnile, saj je dosti doživel in prestal od prve vojne naprej. Govoril je o cesarju Francu Jožefu, o Karlu pa je vedno pravil, da je bil svetnik. Za mamin in atov god je bilo povabljenih vec gospodov, celo škof Rožman je bil nekajkrat pri nas. In ker je bila jedilnica hkrati tudi dekliška spalnica, smo po koncanem pomivanju in pospravljanju v kuhi­nji, lahko sedele na posteljah in poslušale. Bila sem stara 11 let, ko sem prvic morala spremlja­ti mamo in sestro na carino, kjer smo oddale veliko paketov. Dovoljeno  je bilo poslati le en paket na mesec, me pa smo imele kar nekaj­krat vecjo kolicino. Tako sem se naucila, kako se to dela v Argentini in tako sem delala vso srednjo šolo: dopoldan v šolo, po kosilu sva s sestro šli na carino, zvecer pa sta bila na vrsti ucenje in domaca opravila. Poleg vsakodnev­nih gospodinjskih del je sestra morala enkrat na teden prati za vso družino, jaz pa sem mora­la nato vse zlikati, saj so starejši hodili delati v tovarne, mama pa je doma pletla na dva stroja in tako tudi sestre, ko so se vrnile s službe.
Prvi je dom zapustil brat Francek, ki je odšel v slovensko semenišce v Adrogueju, potem pa še sestra Vera, ki je odšla h karmelicankam. Tudi drugi so pocasi odhajali in si ustvarili lastne družine. Ko se zdaj  zberemo skupaj, se vedno zahvalimo Bogu in Mariji, ki sta nas spremljala na vsej naši poti, kakor tudi staršema, ki sta nas s takim pogumom in mocno voljo znala vodi­ti skozi tako težke case in sta nam bila vedno zgled požrtvovalnosti in ljubezni.
Neizmerno sem hvaležna mami in atu, kakor tudi starejšim bratom in sestram, ki so morali trdo delati, da  je družina preživela in da smo potem prišli do lastne hiše v Villa Adelini.
Alenka Prijatelj


STRAN 6

23. APRILA 2017 | SVOBODNA SLOVENIJA

Fotografije cebelnjakov
VABILO

PRVAKI CLOVEKOVIH PRAVIC

KOLEDAR

Te dni poslušamo parlamentarne seje z raz­lagami raznih socialnih predstavnikov o temi uzakonitve splava. Vsi se hitro zavemo, da so tisti, ki zagovarjajo pravico do splava isti, ki jih vidimo, kako se na televiziji pritožujejo cez vsakršno kršenje clovekovih pravic. To so ta­koimenovani socialni prvaki clovekovih pravic.
Od njih poslušamo neskoncne pozive k zaš­citi mladih deklet, nedolžnih, preprostih, ne­zašcitenih, posiljenih, nerazumevanih, skrat­ka, o žrtvah. Ti socialni prvaki, ki so vedno pripravljeni zašcititi tiste, ki imajo potrebo po kakšni pravici, obstajajo za to, da dajejo glas tem ženskam. In prav je, da obstajajo obcu­tljivi ljudje, ki so pripravljeni glasno opozoriti, ko gre kaj narobe. Zato moramo zvoniti alarm tudi mi, da opozorimo in preprecimo krivice.
Poslušamo, da branijo življenja žensk, da branijo njihove pravice, da se lahko odlocijo o svojem telesu, da imajo pravico koncati z nezaželeno nosecnostjo, ker zakaj bi morale trpeti nekaj, kar moški nikoli ne doživi. Brani­jo jih, da se lahko osvobodijo jarma nezažele­ne nosecnosti, ki je vedno predstavljena kot zadeva javnega zdravstva, kajti zanje je ne­zaželena nosecnost enaka bolezni, in ženska ima pravico, da od družbe zahteva, da ji ta priskrbi zdravilo za njen problem.
Pravice, vse vec pravic. Ampak na tem mes­tu pozabljamo na nekaj. Vcasih so nas ucili, da so pravice vedno vezane na dolocene od­govornosti. To je namrec univerzalno pravilo, akcija in reakcija, cifra ali mož. Za to, da smo koristni, odgovorni, zreli, državljani, ki so prip­ravljeni na sobivanje, ne smemo nikoli pozabi­ti, da gredo pravice in dolžnosti z roko v roki. Pravico imam, da se zabavam in odgovornost, da pri tem nikogar ne motim. Pravico, da se izražam in odgovornost, da nikogar ne užalim. Pravico imam, da izvajam katerokoli gospo­darsko dejavnost in dolžnost, da nobenemu ne povzrocim škode. Pravico, da zahtevam svoj delež in odgovornost, da nikomur ne odvzamem svojega. Tako so nas vcasih ucili. 
Vsa razpravljanja o uzakonitvi splava se vrtijo okoli pravic žensk. To je kar pridigajo ti prvaki, verjetno ne da bi se sami tega zave­dali. Pa vendar, ce hocemo storiti prav in ne povzrociti krivice, moramo malo pomisliti, ce pozabljamo na kakšno odgovornost. Predla­gam, da vsak navdušenec nad uzakonitvijo splava naredi kratko vajo, zato da razširi svoje zahteve po pravicah za vse. 
Naj se vsak izmed njih za trenutek umiri, se v tišini ozre vase in naj poskuša v svoji domi­šljiji vstopiti v trebuh teh žensk, znotraj pla­cente in naj se postavi ob dojencku, ki je tako resnicen kot njegova mati. Naj poskušajo biti tam za trenutek, naj lebdijo ob njem ali njej. Prvo, kar bodo opazili je to, da tam ni nobe­nega hrupa, samo bitje njihovih src. Lebde­li bodo, ne da bi vedeli, kaj se dogaja zunaj. Znotraj tega toplega in pomirjujocega zavetja ni prepirov, zahtev ali katerihkoli razlogov. V tišini bodo lahko videli malcka takšnega ka­kršen je: glavica, rokice, nogice. Prav gotovo bodo opazili, da gre za cloveka, tako kot kate­rikoli izmed nas, ki se kregamo tam zunaj. Nic od tega, kar se dogaja zunaj, nima nobenega smisla za tega malcka, ki ga imajo pred seboj, ker je ta popolnoma nedolžen in nebogljen. Zanj je to samo komaj zaznaven hrup. Bil je spocet in raste, samo to. Živi.
Ampak vsi argumenti zagovornikov splava radikalno izklucujejo tega malcka. Nikoli ga ne omenjajo. In to zato, ker vedo, da s tem otežujejo svoje zahteve. Ce bi ga omenili, bi temu cloveku v malem priznali bitnost. Ce imam jaz pravico, da spoštujejo moje življe­nje, imam tudi odgovornost, da spoštujem življenje drugih. Tako so nas vcasih ucili. Prep­rosti zakljucek, ki sledi od te kratke vaje je, da se zagovorniki splava ne ozirajo na pravice malcka. In pri tem zanikanju pravic se ti pr­vaki clovekovih pravic spreminjajo v strašne kršitelje le-teh.
JL/AC

Iz Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v Zamejstvu in po Svetu smo prejeli vabilo, ki vam ga posredujemo:
Dvojna doktorica Marija Stanonik, ena najvi­dnejših slovenskih raziskovalk s podrocja slo­venske besede in izrocila, pripravlja knjigo Ce­bela - žlahtna spremljevalka slovenske kulture.
Išce fotografije, s katerimi bi rada zajela celo Slovenijo in tudi rojake v zamejstvu in izseljen­stvu. Še toliko bolj, ker je prav cebela ena naj­zgodnejših znamenj, ki je ponesla v svet ime slovenskega cloveka. In 20. maj letos bo prvic svetovni dan cebel, uvedbo katerega so dosegli slovenski cebelarji.     
Ddr. Stanonikova se toplo priporoca za cim prejšnji odziv oziroma fotografije cebelnjakov slovenskih rojakov zunaj Slovenije: »Seveda bi bilo imenitno, ko bi imel cebelnjak kakšno znamenje slovenskega, ce pa tega ni, pa naj bo, prosim, v podnapisu poudarjeno, da gre za slovenskega cloveka in da je (morda) tradicijo cebelarjenja prevzel od dóma.
Vsekakor naj bo fotografija dokumentirana: kraj in cas, avtor fotografije. Naj bo tudi dovolj kvalitetna, da bo sprejemljiva za objavo, po­membno pa je tudi soglasje za njeno objavo.«
Fotografije s pripadajocimi komentarji in so­glasjem TAKOJ pošljite na elektronski naslov: marija.stanonik@zrc-sazu.si.
20. maj je pred vrati, zato se avtorica resnicno priporoca za hiter odziv in se zanj že vnaprej iskreno zahvaljuje.

5. maja ob 15:00 do 19:00	
Redni pouk SSTRMB
Slovenska hiša
6. maja ob 10:30 do 17:00	
58. obletnica v Carapachayu
Slovenski dom Carapachay
• 10:30 sprejem gostov in dviganje zastav 10:40 sv. maša 13:00 kosilo 
• 16:00 kulturni program: igra »Fiziki«, avtor Friedrich Durrenmatt; režija: Frido Klemen in Jože Jan
12. maja ob 15:00 do 19:00	
Redni pouk SSTRMB
Slovenska hiša
13. maja ob 10:00 do 15:00	
Slovensko romanje v Luján
19. maja ob 15:00 do 19:00	
Redni pouk SSTRMB
Slovenska hiša
19. maja ob 19:00 do 21:00	
Ponovitev igre “Fiziki” v Carapachayu
Slovenski dom Carapachay 

OSEBNE NOVICE


       ROJSTVO
V Sloveniji je bil 8. marca 2018 rojen Peter Jerman, sin Andreja in Alenke Žnidar.
        KRST
V nedeljo, 4. marca 2018, je bila v cerkvi Marije Magdalene v Sodražici kršcena Luciana Sofia Campa, hci Marjana in Sonje Avguštin. Botra sta bila Danijela Avguštin Godec in Vinko Campa.
        SMRTI
V torek, 17. aprila 2018, je umrl 
g. Herman Zupan (93). 
V ponedeljek 23. aprila 2018, je umrl 
g. Lojze Lavric.
Družinam izrekamo iskreno sožalje!



Uredniški odbor 
Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric
Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic
Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic

		                | Glasilo Slovencev v Argentini
Ustanovitelj Miloš Stare
Lastnik društvo Zedinjena Slovenija
Predsednik Jure Komar

SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE
Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina
email svobodna.ba@gmail.com
www.svobodnaslovenija.com.ar