TRIBUNA, MOJ  LIST
APERITIVV
2. stran študentski časopis \
DREJČEK IN TRIJE MARXOVČKI
Konferenca univerzitetne organizacije, ki jo je v prejšnji številki nonšalantno razsul odgovorni, je mene vrgla v uredništvo za glavnega uredni-ka. Čeprav sem se že naučil, da ni smiselno po-lemizirati z uvodniki v Tribuni, saj so bili do sedaj bolj izliv srca kot pa delo pameti, si bom vendar-le privoščil ponovno avanturo na dveh primerih: na tistem v osmi številki in na uvodniku prejšnje številke. Prvi je namreč predstavil koncept ured-niške politike, kot si ga je odgovorni zamislil, drugi pa je konkreten primer njegovega uredni-kovanja. Oba pa sta v nasprotju z mojimi pred-stavami o študentskem časopisu, zato se bojim, da bo ta konflikt označeval prihodnjo uredniško politiko.
Koncept, razvit v osmi številki, je videl nasled-nje možnosti uredniške politike:
1) da: »Tribuna predvsem podpirato progre-sivno dnevno politiko pri obračunavanju z idejni-mi nasprotniki«, pri čemer je lahko zaradi svoje svobode mnogo bolj direktna in na tem področju učinkovitejša. Navidezna prednost te usmeritve je v tem, »da ima uredništvo, vsaj za nekaj časa, zavarovan hrbet in se mu ni treba bati represiv-nih ukrepov s strani oblasti«.
TODA obstaja tehten razlog, zakaj ta koncept ni optimalna rešitev za odgovornega: »ta pozici-ja (namreč) ni trdna, saj je danes stanje v »dnev-ni« politiki pri nas dokaj nestabilno: tehtnica (po-mislite!) se nagiba zdaj na to zdaj na drugo stran...« in tako ni dano nobeno zagotovilo za končno zmago.
2) Druga možnost, »ki se ponuja, je da naj bo časopis dosleden oponent...« - oponent komu ali čemu - to ni razvidno, »... in da naj biča vse
napake, pa čeprav za ceno svoje eksistence in osebne svobode svojih ustvarjalcev«. Ta kon-cept seveda ni sprejemljiv, saj je »glavno orožje (zgolj) provokacija«, kar pa je navsezadnje samo »dober reklamni trik« in nič več. Tako urednikovanje naj bi vodilo do pogostih za-plemb, kar pa ni dobro, »saj je to slabo zanjo (za Tribuno) in še slabše za družbo«.
3) Tretja možnost pa je »da se Tribuna kot štu-dentski časopis bolj posveti specifično študent-skim problemom in pusti politiko pri miru«. S to orientacijo pa bi »apolitizirali ta (študentski) del mladine in ga naredili za pasivnega opazovalca dogajanj, takega, ki bi užival le v študiju in žuru«, zaradi česar seveda ta možnost ne pride v po-štev.
Kaj je torej tisto, kar je dobro tako za tribuno kakor tudi za družbo in študente? Kaj drugega kot »kombinacija vseh treh možnih konceptov, seveda v taki meri, da bi od vsakega pobral na-jboljše«, kar pomeni, da je treba... »balansirati med temi poli in se ne zabarikadirati zgolj v eno pozicijo«.
Natak način smo dobili časopis, ki bi lahko na naslovnico napisal: TRIBUNA-glasilo apologe-tov, oporečnikov in študentov. Kar strah me je, če pomislim, da bi ta koncept uporabil politični genij - iz zahoda bi pobral demokracijo, iz vzho-da diktaturo proletariata iz neuvrščenih pa ne-razvitost.
Zdaj sem na vrsti jaz. Verjetno bo le manjšini treba pojasniti, kaj je na opisanem konceptu uredpiške politike takega, da ga nočem sprejeti niti, če mi potegnejo nohte dol z mezincev.
Predvsem je nemogoče to, da se obravnava-ni koncept ne ukvarja s tem, kako in v drugi vrsti, kaj bo tribuna pisala in objavljala, pač pa govori le o tem, koga bo podpirala. Odgovorni se je očitno zmotil - postavljen je bil na čelo časopisa in ne politične stranke. Verjetno ga je ta nespo-razum vodil k temu, da je uredniško politiko za-menjal s politično strategijo, ki naj bo taka, da bo dobro za Tribuno, Družbo in Študente. (Ta paro-la mi ne gre iz glave!)
Uredniška politika, ki je zgrajena na eni sami spremenljivki dnevne politike, do katere se bo časopis opredeljeval ZA ali PROTI, je pravzap-rav koncept referenduma brez večine, zaradi če-sar uredništvo vselej izbere tretjo možnost: VZDRŽAN.
Konkretni primertega početjalahko najdemo v zadnjem uvodniku, ki skuša komentirati volilno konferenco, kjer je bilo izvoljeno novo predsed-stvo UK, uredniki radia in Tribune. Problem no-voizvoljenih je bil v tem, da niso prišli po redni li-niji, pač pa iz bojkotaške delegatske konference in so kot bojkotaši nesprejemljivi za sistem. To delikatno situacijo, delikatno, če se nočeš niko-mur preveč zameriti, je odgovorni komentiral po svojem načelu kombinatorike-vsakega oserješ enakomemo. Ker Tribuna ni apologetski časo-pis, pač pa kritičen, so zaušnice dobili vsi, od obeh predsedstev, starega in novega, do novi-narjev in političnih struktur. Tribuna se tudi dis-tancira od oporečništva in pristaja nanj le, kadar je to oporečništvo realno. V tem smislu jih je sli-šala Delegatska konferenca in novo predsed-stvo. Delegatska konferenca je namreč radikal-na in ker je to nekoliko čez pravo mero, jo je tre-ba ozmerjati s tem, da je njen program zgolj na-iven, »radikalen zgolj po formi ne pa po vsebini«, da je služil samo kot vaba za množice in v bistvu, ki ga urednik jasno vidi, ni nič novega. Predsed-stvu UK pa je treba tudi na hitro nekaj zameriti. Zato zapiše, da ni nič boljše kot prejšnje, »saj se tudi sami niso premaknili z mrtve točke - forum-skega dela«, pri čemer pozabi povedati, da je od izvolitve do njegovega članka minil vikend in dva
delovnika, torej štirje dnevi. Pod tretjo točko kon-ceptTribune zahteva, da se uredništvo ne ukvar-jazgolj sspecifično študentskimizadevami izoli-rano od družbe, pač pa mora najti tudi kaj dobre-ga za družbo. Zato za konec pristavi navodilo, da si študentje ne smejo metati polen pod noge, ter v zanosu konča: »Ne forma, temveč vsebina naj bo naše vodilo.«
Tribuna stoji ob strani in razsoja na podlagi svojega političnega strateškega algoritma: kar piše, mora biti dobro za pružbo pa tudi za Stu-dente, predvsem pazaTribuno. Očitno paje, da ta pragmatični konformizem ima svojo vrednost. Ta vrednost se žal ne kaže v kvaliteti Tribune, pač pa v dejstvu, da je prav avtor tega koncepta, odgovorni urednik, edina oseba, ki je preživela kar tri spremembe uredništva. Najprej predprej-šnjega, ki je padlo pod psovkami režimskosti in zaradi dolgov, potem prejšnjega, ko je nastal programrki sem ga obgrizel, sedaj pa ga najde-mo na čelu ekipe, ki jo,sam prostodušno ozmer-ja kot kvaziradikalno. Še zlasti to dejstvo prese-neča, če pogledamo na konec osme številke, kjer je samozavestno zapisal meni »... v vednost: TRIBUNO ZASEDEŠ SAMO PREKO MENE MRTVEGA«. S tem je v resnici mislil na tedanje-ga sovražnika.
Z izvolitvijo mene za glavnega urednika Tri-buna ni pridobila toliko, kolikor bi lahko ob do-datnih zamenjavah nanekaterih uredniških mes-tih. Vendar je glas Ijudstva zamešal golaž; y uredništvu sem jaz in trije marksovčki, uredniki, ki prisegajo - bolj ali manj - na obravnavani pro-gram. Zakaj marxovčki? Pačzato, kerje razmiš-Ijanje v koordinatah strategije, taktiziranja, boja in politike značilnost marxovčkov vobče.
V začetnem odstavku sem napisal, da se bo-jim, da bo to moje nasprotovanje označevalo prihodnjo uredniško politiko. Zdaj na koncu sem si premislil. Zapis al bi rad, da upam, da bo to moje nasprotovanje vplivalo na temelljne poteze bodočega urednikovanja.
Glavni urednik RUS ANDREJ
V ČAST DREJČKU ODREŠENIKU
Nasprotovanje v uredništvu glede uredniške politike ni povzročilo razpada uredništva. Podlaga nadaljnemu delu bo kreativni konfliktznotraj uredništva samega.
glavni in odgovorni urednik
Tragedija vseh odrešenikov »potlačenega Ijudstva« je in je bila ta, da niso razumeli doga-janja okoli sebe. Vedno so videli le dva pola ZA in PROTI. Na eni strani so videli pokvarjeno ob-last, na drugi pa pošteno Ijudstvo, ki jih bo po-neslo na piedestal zgodovine. Žal jih je to isto Ijudstvo samo križalo in iz odrešenikov so posta-li mučeniki.
Naivno sprenevedanje mimo dnevne politike je lahko le v idealnem modelu modelu, pravne države in v glavi samozvanega odrešenika. Če moj Ijubi glavni urednik Drejček ne ve, da ga je ravno ta dnevna politika pripeljala do pozicij, ki jih ima, mu ni treba zameriti, temveč ga je treba pomilovati. Kajti za naivnost ni sam kriv, čeprav to ni lepa čednost. Čeprav obnašanje v politiki (tudi dnevni), ki jo očitno ne pojmujem tako ozko in v tako negativnem smislu, kot jo to moj mali Drejček (op.: sem vsaj 10 cm višji od njega), za-hteva oziroma je bolje, da nikoli ne odkriješ vseh kart, jih bom nekaj pač moral in če bo to Drejčku pomagal v njegovo otroško-nedolžni naivnosti, mu bom od srca čestital. Ko Drejček zaključuje, da sem v uvodniku 8. številke zapisal njemu v vednost: »Tribuno zasedeš samo preko mene mrtvega«, je ustrelil takega kozla, da verjetno še sam tega ne verjame. Ali je Drejček tako naiven ali pa tako pozabljiv, da ne ve, da sem ga jaz pri-peljal na mesto glavnega urednika in da se tudi jaz borim, da bi nanjem ostal. (Seveda pa ne z butnglavsko taktiko, kot mi jo priporoča Drej-ček.) Ko sem lansko poletje vabil Drejčka, če bi prišel naTribuno, je bil odločno proti. Dobro. Če ni hotel sam priti, ga je bilo treba pripeljati. Naj Drejček kar lepo misli, da ga je izvolil glas Ijud-stva, a kdor si je delal iluzije, je bil nazadnje raz-očaran. Drejček, ne pozabi, da si bil izvoljen samo z enim glasom večine in da nekaj glasov ni bilo težko spremeniti, le če bi obstajal interes, kajti večina delegatov je volila po občutku in tre-nutnem razpoloženju. Tudi veliki odrešeniki so na koncu govorili ne samo, da jih je lastno Ijud-stvo pustilo na cedilu, temveč da jih sploh ne po-znajo. Upam, da se zavedaš, da je tudi sedaj od-visno vse od dobre volje, da ostaneš tam, kjer si, in če jaz ne bi bil tak, kot mi ti očitaš (kompromi-sarski), se ti ne bi obdržal v uredništvu oziroma do njega sploh ne bi prišel. Dragi Drejček, poli-tika je umetnost in ne igra. Politika je sposobnost možnega. Če pa jo že gledaš kot igro, pa ne smeš pozabiti, da so v vsaki igri tudi pravila in
sodniki, ki pa niso nezmotljivi, še več, vedno tudi pošteni niso. Mogoče bo takrat, ko bodo sodniki računalniki in bodo zmote in nepoštenost mini-malizirane, prišel tvoj čas, a bojim se, da je po-klic odrešenika zahteva, da si vedno proti. (Naši bratje bi rekli »dežurno zajebavalo«, ki, ko nima več proti komu pizdit, propade in uvene.)
Ob tvoji znanstveni metodi trganja citatov iz celotnega konteksta ne bi izgubljal časa. Na tak način se da z lahkoto dokazati, da je bil Marx fa-šist, Hitlerkomunistin Drejček Janez Evangelist. Če bi uvodnik v 8. številki dobro prebral, mi ne bi podtikal, da je to moj koncept uredniške politike.
Kar pa se tiče prejšnjega uvodnika, v katerem naj bi delil klofute vsem povprek, te je najbolj užalostilo, da sem si upal ošvrkniti tudi tvojo »stranko« in vaš manifest. Lej ga zlomka! Mislil sem, da si proti karieristom in proti takim, ki ne-komu lezejo v rit.
A sedaj naj bi kar nekritično podpiral stanko in program, ki mi ni všeč in ki me je v prejšnjem delovanju (kritika se ni nanašala na dva delovni-ka novega predsedstva, temveč na delovanje DK po bojkotu) ter tudi v delovanju od konferne-ce naprej moti. Očitno si pristal na isti poziciji, kot tisti, ki sem jih kritiziral, da nekritično podpi-rajo »progresivno« dnevno politiko, le da si oz-načen z nasprotnim predznakom.
Dragi Drejček! Verjetno si presenečen, da be-reš svoj izliv srca na mestu uvodnika oziroma, da ga sploh bereš v Tribuni. A ker sem konnpro-misarski in kerte nočem izgubiti, sem storil tudi ta korak. Sicer pa upam, da bo kombinacija butnglavca in kompromisarja obrodila sadove. To je bolje tudi zate, kajti imaš samo eno glavo in skozi zid se ne splača riniti, kajti za zidom je vedno novi zid. Zid se da edino preplezati ali ob-iti (to bi ti kot alpinist moral vedeti). Če jih dobiš po prstih, se lahko še vedno umakneš. Ce pa jih dobiš po glavi, pa je konec tebe in revolucije, ki vanjo verjameš. Srčno pa upam, da sem dobil vsaj novega pristaša borbenega slogana: ZA DOMOVINO Bl ŽRTVOVAL ŽIVLJENJE ZA TRIBUNO PA Bl ŽRTVOVAL DOMOVINO IN ŽIVLJENJE
odg. ured.
študentski časopis stran 3
PRESS RELEASE UREDNIŠTVO KATEDRE« OSTALIM NOVINARJEM
Katedra: revija mariborskih študentov, mesečno, naklada 6000 naslov: Tyrševa 23, 62000 Maribor tel.: 062/22 004, 22 977
izhaja
Kot piše na naši stojnici ob vratih stavbe s kongresno dvorano, smo danes opoldne doži-veli zaplembo, tik preden smo odšli na kongres. (Avtobus mariborskih delegatov je celo moral 6akati, da smo opravili z UJV.)
V četrtek smo tudi zato, da bi poleg starih šte-vilk lahko predstavili kongresu nekaj »novega« materiala -, izdali list 3/4 februarske številke, ki
smo ga ob izidu le-te umaknili (in iztrgali iz vseh izvodov), saj smo bili obveščeni, da je avtor ene-ga od tekstov, Tomaž Mastnak (Korak naprej k demokratizaciji), v kazenskem postopku zaradi žalitve uradne osebnosti.
(Poleg Mastnakovega teksta in dveh drugih člankov, ki sta izpadla iz januarske Mladine, je na listu še najava objave esejaSpomenke Hribar Krivda in greh, ki ga bomo v nadaljevanjih tiskali v marčni - iziti bi morala naslednji teden -, april-ski in majski številki.) Ker Tomaž o svojem ka-zenskem postopku ničesarne ve, smo presodili, da iztrgani list lahko spustimo v uradni obstoj -,
tudi zato, da ne bi bili oškodovani naši naročniki - liste bi jim poslali v naslednjih dneh.
Nekaj čez poldne sta na uredništvo prišla de-lavca UJV z odločbo o začasni prepovedi in od-nesla pribl. 5000 preostalih izvodov, tudi paket, ki naj bi šel na kongres. Še posebej sta vprašala po njem.
Ne bi rad dramatiziral, zdi pase mi le, dajeta
zaplemba na sam dan kongresa, ki je zapisal v svoje dokumente, da naj beseda ne bi bila delikt, preveč žalostna, da bi jo mogli tiho požreti.
za uredništvo
Samo Resnik
gl. in odg. ur. Katedre
PRISILNA UPRAVA NA KATEDRI
Samo tri dni po sodni obravnavi na maribor-skem Temeljnem sodišču so na razširjeni seji mariborskega predsedstva UK ZSMS odstavili z mesta glavnega in odgovornega urednika Ka-tedre Sama Resnika, ki po besedah predsednika UK ZSMS »nima občutka za prostor«, usodo Ka-tedre pa je prevzel v svoje roke sam predsednik UK ZSMS. Po triurni lagodni razpravi, ki je bila predvsem dialog med Resnikom in Greganovi-cem, je slednji zahteval od predsedstva mari-borskih študentov, da se odločijo za Resnika ali proti njemu, čeprav je iz njegovega govornega izvajanja postalo kaj kmalu očitno, da je stvar že odločena in da člani predsedstva, ki o zadevi niso vedeli nič ali pa bore malo, potrjujejo in le-gitimizirajo le odločitev nekoga drugega, ki zara-dipolitične neprimernosti Sama Resnika izvajajo pritiske na predsednika mariborskih študentov.
Po Greganovičevih besedah »so zadnji do-godki postavili pod vprašaj glavnega in odgo-vornega urednika«, ti zadnji dogodki pa so na-slednji:
1.  Neredno izhajanje Katedre, čeprav po nje-govi oceni časopisa ne pestijo finančne težave in čeprav je imel Resnik na voljo dovolj cjradiva zato, da bi časopis lahko redno izhajal. Casopis pa ni redno izhajal zaradi Resnikovih kvalitativ-nih kriterijev, po katerih Katedre ni hotel »prej na svitlo dati«, dckler ta ne bi bila resnično dobra.
2. Zaradi nerednega izhajanja, ki se je sprevr-glo že y neizhajanje, Resnik ni uspel ohraniti ¦uredniškega ritma«, predvsem pa »se je odda-Ijil od neposrednega sodelovanja s starimi sode-lavci«, zaradi česar ima Katedra še zdaj samo italne dopisnike iz vse Jugosiavije, izgubila pa e svoje mariborsko jedro.
3. Ponedeljkova obravnava na sodišču je po-kazala, da je »za Mastnakovim člankom vprašlji-vo stati, ker se je obtožba nahajala na ravni sra-motenja - na ravni, kjer se je zelo težko braniti«. Razen tega pa je Greganovič vse prisotne opo-zoril tudi na to,- da je bil osebno proti distribuciji Mastnakovegačlanka. Naposled je predsednika mariborskih študentov »motil tudi Resnikov pri-tisk na kongres«. Kot je znano, je zaplemba »in-kriminiranega gradiva« sovpadla z začetkom mladinskega kongresa v Krškem, o čemer je ^esnik na kongresu tudi poročal v obliki sporo-cila javnosti, v katerem je obžaloval dejstvo, da se je zaplemba dogodila ravno v trenutku, ko je kongres nastopil  proti »besednemu deliktu«. Greganovič je povedal, da je bilo Resnikovo ve-denje na kongresu tako osupljivo neprijetno, da je tega moža brez občutka za prostor moral trdo
prijet| sam predsednik slovenske mladine Ro-bert Černe. »Takšen pritisk na kongres kaže, da glavni in odgovorni urednik Katedre nima občut-ka za prostor,« je sklepal svoj komunike Grega-novič, ki je sproti še ugotavljal, da »zaradi tega dogajanja na Katedri prihaja do (ne sicer direkt-nih) političnih pritiskov na vse možne mladinske projekte v Mariboru«. To katedraško dogajanje da hromi tudi delo same UK. Zato je vse navzoče pozval, da »se do dogodkov na Katedri oprede-lijo«. Po njegovem mnenju bi podpora takemu ravnanju Katedre »pomenila napade še vnap-rej«. Resnika pa da je potrebno zamenjati (žal ga nimajo s kom), »ker bomo sicer morali nepresta-no dokazovati, da to niso isti Ijudje. Če se opre-delimo do Dogodkov negativno, je to naše krit-je.« Z vprašanjem, »ali urednik, ki nima občutka za prostor, lahko ostane urednik«, je članom predsedstva implicitno povedal, datakšen ured-nik pač ne sme ostati.
Seveda je besedo dobil tudi Resnik, ki je y svojem zagovoru še enkrat dokazal, da v resnici nima občutka za prostor. Povedal je, da je Ka-tedra Mastnakov »Korak naprej k demokratizaci-ji« objavila predvsem zato, ker jo je zanimalo, kaj sploh s tem tekstom je. Glede na to, da je tekst že bil objavljen na RŠ in v glasilu na FSPN, je pač pričakoval, da »bo šel skozi« tudi na Katedri, saj je šlo samo za ponatis. Razen tega se mu je zde-la objava teksta pomembna tudi zaradi tega, ker sta s predsednikom UK zvedela na sodišču, da se na jugoslovanska sodišča ne da vplivati in da že vsako namigovanje na to možnost a priori žali sodišče. Potem je Resnik na izziv sekretarja ma-riborske mestne konference prebral še svoj tek-st, s katerim naj bi vznemirjal javnost na kongre-su, vendar se navzoči glede vznemirljivosti tega besedila niso opredelili.
Po krajši razpravi bivšega literarnega uredni-ka Katedre, ki je povedal, da uredništva Katedre ni, je sledila intervencija mariborske študentske prorektorice, ki si ni mogla kaj, da ne bi označila Resnikovega novinarskega dela kot »čisto, po-polnoma neodgovorno provokacijo«.
Člani predsedstva UK ZSMS so potem z dvi-gom rok odstavili Resnika z mesta glavnega in odgovornega urednika Katedre. Vse za dobrobit Katedre!
Kljub že kar škandalozno mirno izvedeni kad-rovski čistki na mariborskem študentskem listu natanko štiri dni po koncu famoznega mladin-skega kongresa, kjer naj bi mladina spisala ma-nifest nove miselnosti, je to dejanje presenetilo vse tiste, ki smo vsaj malo verjeli v to, da so zlasti
mladinski funkcionarji v Krškem »novo misel-nost« vzeli zares. Resnika so namreč odstavili v skladu z dobro in lepo staro miselnostjo (po kla-sični trifunkcijski formuli), s katero so do zdaj od-stavljali še vse politično oporečne urednike štu-dentskih časopisov. Po tej formuli so krivci za-grešili naslednje: 1) neredno izhajanje časopisa, 2) privatizacijo časopisa in 3) sodbo o politični neprimemosti urednika. Kongresu skrajno na-sprotuje ta kadrovski manever tudi tako, da so 10. 4. v Mariboru odstranjevali glavnega in od-govornega urednika Katedre vodilni maribor-ski mladinski funkcionarji in ne študentska skupščina ali morda izdajateljski svet. In da bi stara dobra miselnost mogla zaživeti v popolni obliki, so politično neprimemost, kot glavni argu-ment proti glavnemu in odgovornemu uredniku, utemeljevali predstavniki političnih forumov, ki tudi tokrat niso znali prikriti svoje dvojne morale: načelno so se namreč vsi strinjali s tern, da je za-konska klavzula, ki prepoveduje objavo Mastna-kovega teksta, obskurna, istočasno pa so to ob-skumost na konkretni empirični ravni sami pozi-tivno sankcionirali s tem, ko so strmoglavilt glav-nega in odgovornega urednikazato, ker je Mast-nakov tekst tiskal. Prav s tem svojim dejanjem naj bi dokazal svojo politično neprimernost. Z odstavitvijo Resnika so bojda rešili Katedro, čeprav niso irneli pojma, kdo bo Resnika nadomestil. Ni šlo torej za Katedro, ki si je od le-tošnje jeseni naprej nakopala dosti nenaklonje-nosti pri razdeljevalcih miloščine (v obliki štu-dentskega radia?) slovenski mladini (s svojim pi-sanjem o študentskem bojkotu in Muri).
Očitno je bilo, da je predsednik mariborske
UK žrtvoval Resnika za (svoj) Ijubi mir, da »bi imel kritje« za to, da on sam ni »isti« kot Resnik. Očitno je tudi bilo, da je Resnikova odstavitev politično sforsirana akcija: predsednik UK je na-mreč resno govoril o tem, da nadaljnje zadrže-vanje Resnika na funkciji resno ogroža vse mla-dinske projekte v Mariboru. Z vsemi mladinskimi projekti v Mariboru pa y tem trenutku označujejo predvsem razširitev RŠ na štajersko ozemlje, ki je še zmeraj v zraku viseč projekt. Četrtkova seja je tudi pokazala, da gre za projekt, s katerim po-litični krogi zaenkrat izsiljujejo študentske odlo-čitve: če boste pridni, boste radio dobili, druga-če pa iz te moke ne bo kruha. To, da je predsed-stvo UK pristalo na to oblastniško logiko, ki vse pndne nagrajuje in problematične kaznuje, do-kazuje, da velja tisto, kar je prorektorica očitala Katedri - da namreč nima zdravega jedra - še prav posebej za študentski forum. Mariborčani so pozabili tudi na zgodovino: pozabili so, da Ijubljanski RŠ ni posledica študentske pridnosti, narobe: RS je posledica študentskega gibanja. Ce se dan po jutru pozna, kanijo Mariborčani svoj radio dobiti s kadrovskimi zamenjavami vseh tistih, ki določenim krogom ali pa celo do-ločenim posameznikom na oblasti niso všeč. Resnikova odstavitev je torej korak naprej pri us-tanavljanju mladinskega radia v Mariboru. Zato predlagam Mariborčanom, da poiščejo ali pa sproducirajo še vsaj pet Resnikov, pa bodo kmalu imeli informativen, kritičen in analitičen ra-dio, preko katerega bodo lahko z besedo javno linčali vse tiste, ki nimajo občutka za prostor. Morda jim bo nebo podarilo celo študentsko te-leviziJ°-                                              .   DragicaK.
4. ftran študentski časopis
PETICIJA
UREDNIŠTVA TRIBUNE
PROTEST ZOPER NEZAKONITO LIKVIDACUO UREDNIŠTVA MARIBORSKEGA ŠTUDENTSKEGA ČASOPISA KATEDRA
Javni tožilec je 4. 4. 1986, na dan začetka mladinskega kongresa v Krškem, začasno pre-poveda! razširjanje mariborske študenteke Ka-tedre tesr dal predlog Temeljnemu sodišču Mari-bor, naj izreče prepoved razširjanja, kar je le-to v ponedeljek, 7. 4., tudi sprejelo.
Sporen je bil tekst T. Mastnaka Korak k de-mokratizaciji. Po obrazložitvi sodišča so bile v njem navedbe, ki so žalile in sramotile ugled tov. Mikuliča. Predsednik UK ZSMS Branko Grega-novič se je kot predstavnik izdajatelja Katedre UK ZSMS zavzel za predlog javnega tožilca. Samo Resnik, glavni in odgovorni urednik Ka-tedre, se s predlogom seveda ni strinjal.
V četrtek, 10.4., je predsedstvo UK ZSMS MB sprejelo sklep, v katerem je razrešilo Sama Res-nika njegovih dolžnosti. Utemeljitev je govorila o nerednem izhajanju, neurejenosti odnosov v uredništvu in o politični neprimernosti urednika. Zakaj odstavitev, je bilo pojasnjeno s tem, da bi bila vsaka milejša sankcija interpretirana kot podpora urednistvu. To pa bi izzvalo pritisk na mladinsko organizacijo v Mariboru, česar si le-ta ne bi mogla privoščiti.
Uredništvo Katedre je od predsedstva UK ZSMS MB zahtevalo, da vloži pritožbo zoper sklep temeljnega sodišča Maribor, kar je pred-sednik Branko Greganovič osebno zavrnil brez utemeljitve.
Uredništvo Tribune ocenjuje, da je tako rav-nanje mladinskih forumov s študentskim tiskom ne le povsem nesprejemljivo, pač pa tudi neza-konito. Če urednika postavi Univerzitetna Konfe-renca, ga lahko le UK tudi razreši in predsedstvo pri tem ne more imeti glavne in edine besede. Še zlasti pa moti dejstvo, da se o tej zadevi ni sestal izdajateljski svet, kakor predvideva zakon o jav-nem obveščanju. Predsedstvojesklepalosamo, mimo izdajateljskega sveta in mimo uredništva.
Ker mislimo, da je PUK ZSMS MB s svojim ravnanjem prekoračil pooblastila ter s tem po-stavil pod vprašaj obstoj, samostojnost študent-skih medijev, uredništvo Tribune protestira zo-per samovoljno odstranitev odgovornega in glavnega urednika Katedre. Kot ŠTUDENTSKI CASOPIS Tribuna zavrača vsakršne postopke, ki bi si jih študentske politične strukture zamislile pri realizaciji svojih političnih ambicij mimo za-kona, statuta in pluralistične orientacije Univerzi-tetne organizacije ter s tem skušale usmerjati de-lovanje študentskih medijev.
Glavni urednik
ANDREJ RUS
in odgovorni urednik
ROBERT BOTTERI
HUDIČ NA
FILOZOFSKI
FAKULTETI
jasno eno: neregistrirano-neobdavčeno točenje pijač je nezakonito. Kot je vodstvo FF vztrajno zatrjevalo, je to tisto, kar je odkril sanitarni inš-pektor. Kaj je odkril sanitarni inšpektor? Sanitar-ni inšpektor je bojda odkril, da se točijo alkohol in druge obdavčljive substance v Klubu 16 neza-konito.
Kot po vsakem odhodu sanitarnega inšpek-torja tudi tokrat ni težko ugotoviti, da lahko iz črne knjige zla črtamo en komad. Vendar kljub splošnemu družbenemu veselju ostajajo v neka-terih koščki dvoma. Postavlja se namreč naivno
vprašanje, zakaj sanitarnega inšpekto»rja ni bilo takrat, ko je ta soba funkcionirala kot čitalnica.
Če namreč ni dobra za pitje, mora biti dosti man primema za študij. In vendar ga (sanitarnega irv špektorja) ni bilo y čitalnico vse od osvoboditve sem, z ustanovitvijo kluba pa se je v trenutku pri kazal. Se bolj pa preseneča dejstvo, da se sani tarni inšpektor lahko sklicuje na zakone, ki očitnc predpisujejo minimalne pogoje za pitje. 0 pod obnih zakonih, ki bi predpisovali minimalne po goje za študij, še nismo slišali.
»Z višav FF je padla na nas težka odločitev (podkrepljena s sanitarnim inšpektorjem), da Klub 16, takšen, kot je, ne sodi na našo fakul-teto. Klub sicer lahko imamo, ne smemo pa prodajati pijače in drugih artiklov. Ker pa si mi tega kluba ne moremo predstavljati brez pija-če, smo sklenili, da gremo do nadaljnjega v ile-galo. To pa ne sme biti poraz, ampak povod za študentsko akcijo.«
Očitno so vsebino plakata, ki ga je v avlo FF obesila uprava Kluba 16, študentje vzeli smrtno resno. Do 14. 4. zvečer se je na listu poleg pla-kata nabralo 571 podpisov, ki pričajo o tem, kako težko je FF pričakoval študentsko akcijo.
Fakultetni svet, ki je študentom prepustil biv-šo čitalnico, locirano nekaj metrov pod zemljo v
Če so volitve res barometer politične zavesti državljanov (na FF so sramotno propadle zaradi neudeležbe), potem se je zdaj zgodilo tisto, kar se pač ne more zgoditi. Do torka zjutraj se je pod plakat podpisalo že 580 študentpv. V tem prime-ru bi morda res morali revidirati tisti kos marksiz-ma, ki govori o apatičnosti, nezainteresiranosti in družbeni melanholiji študentov.
katakombah fllofaksa, se v svojem sklepu ni spomnil postaviti pogojev: namreč, kaj študentje v tem klubu smejo in česa ne smejo početi. In tako je prišlo do popolne anarhije - študentje so začeli početi stvari po lastnih zamislih. Dobro, vrteli so svoj video, dobro, razstavljali so svoj maleraj, TODA!
Lahko si mislite, kam vodi spontano druženje - kam drugam kot v dekadenco, v prevratništvo,
v pijančevanje, skratka, v socialno kugo, ki ji še z živim apnom ne prideš do živega.
Resnici na Ijubo in kot navijači za objektivno poročanje smo za resnico pripravljeni marsikaj storiti, je treba povedati, da vodstvo šole Kluba 16 ni skušalo vtakniti vto kategorijo. Nihče se ni pritožil čez morebitno prijančevanje, čeprav so v igri alkoholne pijače ter z njimi prijače vobče. To je namesto šole storil sanitarni inšpektor, ki je s svojim eksekucijskim očesom prišel sodit novi menzi, ki naj bi jo FF ravnokar dobil. Verjetno razkačem od polemike, ki se je v teh dneh vodila na FF, ali pivo je alkoholna pijača ali ne (v menzi namreč ne bo alkohola), je vdrl v mir kluba 16 in razkrinkal vse, kar smo pošteni duhovi lahko že itak pričakovali. V Klubu so točili pijače, alkohol-ne pijače. Pomislite!
Prav zato, ker sam nisem bil navzoč pri raz-odetju, si lahko svobodno predstavljam zgrože-nost obrazov od sanitarnega inšpektorja gor do krajevne skupnosti in občine. Problem je v tem: da od prohibicije sem v naši deželi še nihče ni to-čil pijač na črno, alkoholnih pijač - kajti pri teh so seveda davki višji kot pri drugih. Sanitarni inš-pektor je verjetno izpostavil celo paleto, mavrico problemov, ki se pojavljajo s to aktivnostjo v zve-zi: vse od tistih ožje narave, kot na primer kdo prodaja, kaj prodaja in za koliko. Da morda ne dotaka vode v šnops in ne sladi vina z antifrizom. Da si morda ne baše denarja v lastne žepe in ne navija cen, pri čemer bi že lahko govorili o prvih zametkih eksploatacije med študenti, kar bi se lahko razširilo tudi med Ijudi nasploh.
So pa ob tem tudi drugi širši družbeni proble-mi, ki jih nikakor ne gre prezreti: neregistrirana beznica pomeni utajo davka, kar vodi do neizo-gibnih posledic tako v padanju kvalitete zdrav-stva, šolstva, pornanjkanje sredstev za kulturo in znanost, kakor tudi do slabitve obrambne spo-sobnosti naroda. Predvsem pa nam mora biti
)AJTE NAM KOLIZEJ
študentski časopis stran 5
Kdor še ni slišal za dejavnost študentskega Iturnega centra (ŠKUC-aJ ali Študentskega Iturnega društva Forum (SKD Forum), zgodaj taja ali pa je pek, je oni dan dejal neki mladi-. Njun skupni nastop pod zaščitnim znakom (UC & Forum resda ne more biti nepoznan v hčasih, še posebej ne, ker so bile njune dejav-isti orientirane v »levi populizem«.
Manj znana od »zgodovine« subkulturnih in ernativnih programov in dejavnosti je »zgodo-la« boja za prostor. ŠKUC je nastal 1971. leta. izačetku je imel svoj »sedež« v prostorihTr/-ne, kasneje na Radiu Študent. Forum, ki je na-ilkmalu za ŠKUC-em je deloval in domoval v identskem naselju.
ŠKUC je adaptiral staro skladišče na Starem
u med 76. in 78. letom. Po letu 1978 so se de-
fnosti tako razrasle, da so se začele med se-
dušiti. Poskus, da bi se preselil v staro Peda-
ško akademijo, mu ni uspel, s tem pa se pro-
im delovnih prostorov ni razrešil. Na drugi
ani so bili »galerijski« prostori, s katerimi je
VC razpolagal, neprimemi za pretežni del
igove dejavnosti. ŠKUC je zato sodeloval z
mi mogočimi institucijami, ki so imele na raz-
ilago primerne prostore. Nekatere od teh so
: Klub delegatov, Festivalna dvorana, Sred-
šola za oblikovanje, Hala Tivofi, KS Poljane,
Šentjakob, KS Šentvid, Študentski center, DS
wan, Gostinsko podjetje Daj-Dam, tozd RIO,
idinsko gledališče, Kinematografi.
ŠKD Forum je 78. leta uredilo »Disco« v kleti
identskega naselja, ki je bil leta 1981 preure-
v »Disco FV«. Obilna koncertna dejavnost je
a zaradi prepovedi uporabe »Menze« v Štu-
Pri razmišljanjih. o zagotavljanju ustreznih prostorskih razmer za delovanje ŠF smo se ved-no znova vračali k prostorom, ki so že leta neustrezno rabljeni, obenem pa predstavljajo kar precejšnje urbanistične in socialne zadrege za mesto Ljubljana in še posebej za občino Ljub-Ijana Center.
Seveda mislimo na KOLIZEJ, torej na prosto-re, ki so bili ppnujeni Partizanu-Narodni dom, pa jih je ta zaradi svojih najbrž upravičenih razlogov zavrnil.
Nestrinjanje TVD Partizana-Narodni dom, da bi se vselil v ponujene prostore, izrabljamo kot povod ZA IZJAVO, DA JE ŠKUC-FORUM ZAIN-TERESIRAN ZA TE PROSTORE. Če bi jih tudi do-bili, bi s tem v določenem obdobju, ki ga pač za-hteva prenova, ustrezno rešili dva problema:
- trajno bi rešili prostorske razmere za delo-vanje SKUC-Foruma,
- s svojo dejavnostjo bi tako zgradbi KOLIZE-JA kot tudi mestnemu prostoru, ki ga opredelju-je, dali določeno vlogo in pomen v mestu.
Zato tudi predlog, da še prostori, ki so bili po-nujeni TVD Partizanu - Narodni dom (pa jih je ta zavrnil), namenijo v trajno uporabo ŠF - dajemo v proces družbenokulturne in urbanistične veri-fikacije.
Menimo, da imamo dovolj tehtnih razlogov, ki govorijo v prid našemu predlogu. Te razloge lah-ko razvrstimo v (1) historične, (2) urbanistične in (3) kulturno-programske.
1. Historični razlogi: Predlog, da bi Kolizej namenili za potrebe mladinske kulture, ni nov, pojavil se je že v sedemdesetih letih. Tedaj je bil
mestu naj bi stala avtohiša, ki naj bi zajemala »mirujoči promet«_pred vstopom v centralno mestno območje. Časi avtomobilske evforije in ideologije neomejene rasti mesta pa so minili, še preden so se takšne ideje začele uresničevatij. Zato Kolizej še vedno stoji, z njim pa tudi zadre-ge - kaj storiti z njim?
itskerr\ naselju prekinjena. Za nameček se je sral iz Študentskega naselja izseliti preostali, Jtežni del dejavnosti. To se je zgodjlo leta 33. Klub se je preselil v Dom mladih Šiške.
V zgodnjih osemdesetih letih smo bili pri UC-Fofumu soočeni z izjemno neugodnimi merami: po eni strani se je dejavnost obeh ištev širila (vznikale so nove sekcije in redak-e), po drugi strani pa so se prostorski problemi jalje bolj zaostrovali. Vsi ti problemi, kakor »iskanje prostora«, so ustrezno dokumenti-li v Mladini, št. 2/1986, z dne 17. 1. 1986.
Vselitev obeh društev na Kersnikovo 4 je bila inasprejemljiva rešitev, čeprav je bilo že tedaj no, da tako delovni kot tudi prireditveni pro-ri ne bodo zadostovali. Šjb posebej pa so se mere zaostrile, ko je ŠKUC-Forum moral ustiti dejavnost v kleti, ki tako kot prostori v pri-u nujno potrebuje adaptacijO;, Toda tudi iptirani prostori, v katerih bo ŠKUC-Forum stoval, ne bodo mogli rešiti prostorskih potreb sh društev.
3. Kulturno-programski razlogi: Za sedanje razmere v ŠF je značilno, da na področju kulture (glasba, video, film, gledališče, socializacija) »proizvaja« več, kot pa je zaradi omejenih pro-storskih razmer sposoben »ponuditi« publiki. Za nadaljnje delovanje ŠF je lahko usodno pred-vsem to, da lahko kljub bogati produkciji zgubi
napravljen tudi načrt izrabe in uporabe prosto-rov (Grega Bergant), ki pa bi ga bilo potrebno danes spremeniti in dopolniti pač v skladu z no-vimi potrebami mladinske kulturne dejavnosti v ŠF. Opozorimo naj tudi, da je ta predlog podprlo tudi tedanje vodstvo ZSM Slovenije (Ljubo Jas-nič in Zdene Mali) in torej ni šlo zgolj za naključ-no idejo, ki bi se porodila v glavah posamezni-kov.
Morebitni ugovor, da je Ijubljanska mladina že dobila svoj »kulturni dom« na Kersnikovi.4 in torej novih prostorov ne potrebuje, ne drži. Čep-rav ŠF podpira in tudi aktivno sodeluje z MK ZSMS in CIDM pri prizadevanjih za prenovo pri-reditvenih prostorov ria Kersnikovi 4, pa je že vnaprej jasno, da bo ŠF lahko te prostore le del-no uporabljal, pa tudi sicer le-ti ne bi rešili pro-blemov, ki jih ima ŠF s predstavitvijo svojih de-javnosti.
2. Urbanistični razlogi: Kot je znano, je bil po GUP-u iz leta 1966 Kolizej skupaj z Delavskim domom  predviden za rušenje. Na njegovem
Sama zgradba, kot tudi notranji prostori, ni ustrezno ovrednotena in mnogo je dilem, kateri rabi naj bi bil namenjen Kolizej. Bolj ali manj ob-časno se pojavljajo ideje, da naj bi ga namenili za razstavne salone, obrtne dejavnosti, slikarske ateljeje, športne dejavnosti (telovadnica), mla-dinsko kulturo, stanovanja, patudi to je slišati, da bi ga vendarle kazalo podreti. Najslabše bi se zgodilo, če bi se ob možni prenovi uresničilo »od vsakogar nekaj«. Podpora vsakovrstnih in med seboj tudi nezdružljivih izrab Kolizeja bi še naprej utrjevala njegovo izgubljeno urbano in socialno-kulturno identiteto in identiteto mestne-ga prostora, ki ga zgradba opredeljuje.
V urbanističnem pogledu so razmere v zvezi s Kolizejem nekako takšne: glede na položaj, ki ga ima zgradba v centralnem mestnem prosto-ru, sta tako njena izraba kot simbolna vrednost premalo ovrednoteni. Po drugi strani pa, kot že rečeno, vsaj javno ne obstaja kakšna opredelje-na predstava o vlogi in funkciji Kolizeja v mest-nem prostoru.
Zdi se, da manjka tudi volje, da bi takšno predstavo oblikovali: f.olizej deluje kot izhod v sili, kar se je jasno pokazalo v primeru TVD Par-tizana-Narodni dom. Namembnost prostorov KOLIZEJA za potrebe mladinske in študentske kulture, ki je organizirana v ŠF, bi po našem mnenju redefinirala identiteto te zgradbe in ji tudi podelila ustrezen status v mestnem prosto-ru. Po našem mnenju mora Kolizej glede na po-ložaj, ki ga ima v mestu, funkcionirati kot javni prostor, ki bi omogočal zbiranje mlajše, pa tudi nekoliko starejše populacije v mestu.
»Za te potrebe je lokacija Kolizeja nadvse ugodna: je v »peš distanci« do Študentskega na-selja in v neposredni bližini Kersnikove 4, kar bi omogočalo ŠF, da bi lahko deloval na obeh lo-kacijah, obenem pa tudi tesno sodeloval s CIDM.
Tudi obe večji dvorani sta prav tisto, kar manj-ka ŠF za izvedbo programa, seveda pa bi potre-bovali še nekaj manjših in pomožnih prostorov. Vse to pa je seveda stvar podrobnejših analiz.
stik s publiko in s tem tudi z najbolj zanesljivimi ocenjevalci svoje dejavnosti. Obenem pa je za-radi omejenih prostorskih razmer omejeno tudi vključevanje novih članov v posamezne sekcije in redakcije.
V prostorih Kolizeja bi ŠF izvajal naslednje dejavnosti:
-  organizacijo manjših in večjih koncertov, glasbene dejavnosti in drugih oblik, za kar bi ust-rezala prav dvorana s približno 1000 m2,
-   organizacijo   in   izvajanje   multimedialnih predstav,
- klubsko dejavnost z vrsto različnih, tudi is-točasno potekajočih programov (ta dejavnost bi bila bolj ali manj stalna),
- občasno predvajanje filmov in izvajanje gle-daliških programov,
- preveriti pa bi bilo treba tudi možnost, da bi v enega od prostorov preselili Galerijo s Starega trga in s tem rešili konflikte, ki se pojavljajo v tem prostoru.
Seveda so naštete le glavne dejavnosti, ki bi jih izyajali v Kolizeju. V nadaljnjih pogovorih in razmišljanjih pa bi seveda morali podrobneje specificirati tako vsebino dejavnosti kottudi pro-storske razmere za izvajanje le-teh.
Naše izhodiščno stališče je, da so prostori Kolizeja po svojih osnovnih di.menziiah izjemno primerni za trajno delovanje ŠKUC-Foruma.
Ob koncu naj ugotovimo, da srednjeročni na-črt občine Ljubljana Center (1986-1990) predvi-deva prenovo Kolizeja, pri čemer pa, kot smo že zapisali, ni jasno, kaj in za koga naj bi ga prena-vljali. S svojim predlogom se torej vključujemo v prizadevanja, da bi problem Kolizeja končno en-krat rešili, in to na način, ki ustreza mestu Ljub-Ijani in še posebej občini Center pa tudi ŠKUC-Forumu, ki združuje pomemben segment mla-dinske in študentske kulturne dejavnosti v tem mestu ter sooblikuje njegovo kulturno podobo.
ŠKUC-FORUM
KONGRES ALI SEJEM?
KJE vlE OSTAL PREDMET POGODBE?
Sejem bil je živ. Nekateri trdijo, da bi tako lah-ko najkrajše zapisali in zajeli vse pomembno in nepomembno, kar se je godilo in zgodilo na kongresu ZSMS v Krškem. Ta stavek po vsej po-plavi raznih poročil in sporcjčil, ki ste jih lahko za-sledili o kongresu v dnevnoinformativnem tisku, nikomur ne bi povedal nič novega, zlobni jeziki pa bi takoj začeli širiti neresnične glasove, da naš časopis trdi, da ta kongres ni bil nič drugega kot sejem, če bi ostalo samo pri tem. Takšne tr-ditve kot avtor tega teksta vnaprej odločno za-vračarrv Odločilna razlika med sejmom in kon-gresom je v tem, da na sejem hodijo prodajalci in kupci, na kongres pa delegati, ki z omenjenimi nimajo nič skupnega. Nadalje: na sejmu je vsak posameznik sam svoj gospod, na kongresu pa delegati predstavljajo in zagovarjajo interese tistih, ki so jih na kongres poslali. Omembe vredna je še ena razlika med kongresom in sej-mom: s sejma se vsi, ki so se ga aktivno udeležili (se pravi, vsi, ki so kaj prodali ali kaj kupili), vra-čajo domov zadovoljni (bolj ali manj), s kongre-sa pa se nekateri vračajo z dolgimi nosovi. To-liko v poduk vsem, ki niso sposobni zaznati raz-lik med kongresom in sejmom.
Dogajanje v Krškem je bilo Kongres (z velko začetnico). V prid tej trditvi ne govorijo le zgoraj navedene razlike med kongresom in sejmom, ampak tudi množica tehničnega osebja, ki je sk-rbela za nemoteh potek kongresa (slišati je bilo pripombo, da jih je dvakrat več, kot jih bo na kon-gresu ZKS v Ljubljani). Daje bil to Kongres, pove tudi podatek, da je dogajanje spremljalo nekaj manj kot 150 (stopetdeset) novinarjev iz cele Ju-goslavije.
Sam potek kongresa je mogoče razdeliti na tri dele (po dnevih, kot se je odvijal):
- Prvi del je bil uvodno plenarno zasedanje.
- Drugi del je določil delo po komisijah: 1.
komisijo za družbenoekonomska protislovja so-cialistične samoupravne družbe in specifičen položaj mladih, 2. komisijo za razvoj revolucio-narnih vsebin političnega sistema samoupravlja-nja, 3. komisijo za ZSMS kot množično in najšir-šo fronto mlade generacije.
- Tretji del je obsegalo sklepno plenarno za-sedanje. Za prvi del, uvodno plenarno zaseda-nje, lahko mirne vesti zapišemo, da je minil pre-senetljivo (?) hitro in brez zapletov. Zvrstili so se govori    Roberta    Černeta   (predsednika    RK ZSMS), Franca Šetinca (predsednika RK SZDL) in    Stipeta   Oreškoviča   (člana,   predsedstva ZSMJ). Uvodne besede Roberta Černeta so ime-le svojo težo, kar se tiče analize razmer znotraj organizacije ZSMS in družbe, vsebovale pa so tudi analizo interesov in ciljev s prejšnjih kongre-sov. Vendar je bilo mogoče zaslutiti, da bo pro-blem organizacije ZSMS kot fronte in gibanja mladih ostal zunaj kongresnih sklepov. (Zakaj izpostavljam ta problem, bom pokazal v delu teksta, kjer analiziram kongresne dokumente -njihov nastanek in sprejetje). Delegati so govor Černeta, ki je bil v bistvu poročilo o deiu med kongresoma, enoglasno sprejeli. To je delo slu-titi, da bo kongres potekal po znanem scenariju realsocialističnih kongresov, na katerih delegati le dvigajo roke. Toda ne, to se ni zgodilo.
Drugi del so zapolnile razprave in referati de-legatov po komisijah. Značilno za vse tri komi-sije je bilo to, da se je iz referata v referat vedno bolj čutilo nasprotje med teoretsko osnovo kon-gresa in socialnim izkustvom udeležencev-de-legatov.
Da je to res, nam povedo tudi sklepi, stališča in pobude 12. kongresa ZSMS. Mladinci-delega-ti - so težave bolj ali manj naštevali in le malo je bilo dejanskih predlogov, kako probleme rešiti (najjasneje se je to pokazalo v delu tretje komi-sije). V točkah, v katerih je kongres videl pot za rešitev, pa se je pokazal zanimiv paradoks, na-mreč da noben sklep, stališče ali pobuda ni v di-rektni pristojnosti mladinske organizacije. Vse, kar je bilo predlagano, ima nosilca realizacije zunaj mladinske organizacije: v SZDL, v Skupš-čini SRS, v samoupravnih interesnih skupnostih in ostalih subjektih našega družbenopolitičnega življenja. Pri realizaciji sprejetega je, po tem so-deč, mladinskaorganizacijaudeleženakot(ena-kopraven) del institucionalnega aparata, ne kot
samostojna nosilka nalog. Tudi na tem kongresu je torej mladinski organizaciji ponovno uspelo, da se je več ukvarjala z drugimi, kot sama s se-boj. Mladinska organizacija je torej na svojem najvišjem zborovanju, kongresu, že spet prema-lo in premalo kritično spregovorila o lastnem delu. To se je zgodilo kljub temu, da so delegati pričakovali, da se bo organizacija ZSMS obrni-la sama vase in da bo poskušala ugotoviti, kaj se je z njo dogajalo med kongresoma. Takšna pri-čakovanja so bila popolnoma norrnalna in popo-Inoma naravna, saj bi kongres (kot je zapisano v kongresnih dokumentih) moral odgovoriti, kdo smo in kaj hočemo. Pričakovati je bilo, da odgo-vor na to vprašanje tiči v vzpostavitvi identitete ZSMS kot frontne organizacije. Tovrstno identi-teto bi morala vzpostaviti tretja komisija, vendar do tega ni prišlo, ker vsemu, kar je bilo v tretji ko-misiji izrečenega, ni bilo mogoče dati skupne teoretske osmislitve (to bi bilo moč najti le za nova družbena gibanja, pa še to le deloma).
Tretji del: sklepno plenarno zasedanje. Ni pretirano trditi, da je zadnji del kongresa razbil še poslednje preostale iluzije o enotnosti mla-dinske organizacije. Jasno je postalo, da je in-telektualno dozorevajoči del mladine potegnil debelejši konec kongresne palice - socialno iz-kustvo delavca, kmeta (preostalega dela mladi-ne) je sicer doživelo evforičen aplavz in odob-ravanje, kaj več pa tudi ne.
0 kongresnih dokumentih
Med kongresne dokumente gre šteti predlog gradiva za kongres, izhodišča za ključne usme-ritve kongresa in dopolnitve in spremembe sta-tuta ZSMS, ki so jih s predlaganimi amandmaji delegati sprejeli na sklepnem plenarnem zase-danju.
Kako so dokumenti nasta(ja)li?
Med pripravami na 11. kongres ZSMS je o predlaganih kongresnih dokumentih tekla raz-prava v 200 osnovnih organizacijah. Razprav so se neposredno udeleževali tudi člani predsed-stva republiške konference ZSMS. Priprave na ta kongres niso bile tako temeljite. Popolnoma nor-malno in naravno je, da predlog kongresnih do-kumentov pripravi ožji krog Ijudi. Nesporna pravica in celo dolžnost tega »ožjega kroga« je, da se pri pripravi predlogov naslanja na izkušnje iz preteklega dela, vendar se nikakor ne sme opirati samo na lastne izkušnje in lastne želje. Predlog kongresnih dokumentov pa kaže (ne glede na to, kako hude so te obtožbe), da je kon-gresne dokumente za 12. kongres ZSMS pri-pravljala nekakšna »elita«, ki se je naslanjaja predvsem na prakso lastnega delovanja in ki je v kongresnih dokumentih videla možnost za le-galizacijo te prakse in možnost za instituciona-lizacijo lastnih želja. Oporo za tovrstno trditev vidim v razlikah med osnutkom gradiva za 12. kongres in predlogom gradiva. Vsiljuje se mi mnenje, ki ga ne morem dokazati - rad pa bi vi-del, da mi kdo dokaže nasprotno - da razlike med osnutkom in predlogom niso nastale na podiagi mnenj, zbranih v široki, demokratični razpravi, ampak da jih je prej omenjena »elita« vstavila po lastni presoji. Omenjene razlike bolj ali manj potrjujejo tudi pravilnost teze, da je inte-lektualno dozorevajoča mladina v primerjavi z mladimi kmeti in delavci potegnila debelejši ko-nec kongresne palice, saj v osnutku dokumen-tov problematike kmetijstva in mladih kmetov ni, prav tako ni omenjena stanovanjska proble-matika (kar najbolj pesti mlade delavce) - oboje je dobilo svoje mesto šele v predlogu. Simpto-matično je to, da ta anonimna »elita« v osnutku ni pozabila posvetiti zelo obširnega poglavja »novim« družbenim gibanjem, ki da jim je po-trebno priznati »poseben pomen, predvsem v is-kanju osebne in kolektivne identitete mladih, za-radi njihovega avtonomnega in antihierarhične-ga delovanja ter zaradi njihovega principa soli-darnosti ter alternativnega značaja«. (Citirano iz predloga gradiva za kongres, stran 19, 3. odsta-vek.) V predlogu gradiva je popolnoma novo po-glavje z naslovom »ZSMS kot samostojna in de-mokratična fronta mladih«. To poglavje je ne-posredno vezano na omenjena družbena giba-nja, lahko bi rekli, da je njegova funkcija v »pri-
pravi terena« omenjenim gibanjem. Težko bi bilo dokazati, da se je ta »teren pripravljal« skozi ši-roko demokratično razpravo v osnovnih organi-zacijah ZSMS. Da moja teza, da so omenjeni anonimneži v kongresnih dokumentih videli možnost za legalizacijo lastne prakse in institu-cionalizacijo lastnih želja, drži, kaže še grob po-gled v dopolpitve in spremembe statuta ZSMS. To postane še bolj očitno, če te dopolnitve in spremembe dopolnimo z dopolnitvami in spre-membami, ki so jih delegati (hvala bogu!?) spre-jeli na sklepni plenarni seji. Za oba omenjena kompleksa dopolnitev in sprememb je mogoče postaviti tezo, da sta nastala zaradi izjemne an-gažiranosti posebej zainteresiranih anonimnih »elit«. Prve dopolnitve in spremembe se zavze-majo za drugačna izhodišča organiziranja mla-dih; izhodišča organiziranosti mladih bi morala biti »osnovne organizacije ZSMS, družbene or-ganizacije, društva, gibanja in druge oblike in-teresnega organiziranja mladih Ijudi«. Druge dopolnitve pa priznavajo mladim organizira-nost v »osnovnih organizacijah in interesnih ob-likah organiziranja ter združevanja«.
Prvi koncept organiziranosti prisega na or-ganizacijo ZSMS kot fronto in gibanje mladih, drugi koncept pa mladinski organizaciji pušča funkcijo družbenopolitičnega subjekta (za prvi koncept tega osebno ne trdim).
Socialno izkustvo delegatov, o katerem sem prej govoril, tovrstne razlike med predlaganim in sprejetim ni poznalo. Celo več, konkretna
in posamičnost ni posredovana pravz obstojem razmerja dela in kapitala. Mavrica različnosti, ki je tu atraktivno ponujena, je sprejemljiva samo v povezavi s tem temeljnim spopadom. Če te po-vezave ni, potemje to mavrica na nebu birokrat-skega obvladovanja družbenih odnosov. Slepe-ča iluzija, ki jo ponujajo Ijudje, ki s stvarnim po-ložajem in stvarno analizo družbenih razmer pri nas nimajo nič opraviti.«
Praktične posledice
Zagovorniki teze, da se mora organizacija ZSMS konstituirati kot fronta in gibanje mladih, so spoznali, da bodo sprejeti kongresni doku-menti potrdili vodilno vlogo obstoječega apa-rata organizacije. Jasno pa je postalo tudi to, da bodo »nova družbena gibanja« ohranila pozici-je, ki so si jih priborila z lastno prakso znotraj mladinske organizacije. Več verjetno nihče ni pričakoval. Poskusa pa nihče ne šteje za greh.
Kako naprej
Z odgovorom kongresa na to vprašanje vsi udeleženci verjetno niso enako zadovoljni. S tem, ko je kongres postavil vprašanje, kakšno razmerje naj ZSMS zavzame do gibanja je orga-nizacijo ZSMS razbil na dva dela: organizacija: gibanje.
Prva (organizacija) je opredeljena s ciljem, ki mu daje prednost pred interesi, drugo (gibanje)i
praksa okolij, iz katerih so delegati prišli, jim ni dovoljevala, da bi zaznali teoretske zasnove predloga gradiva za kongres in teoretske zasno-ve predloga sprememb in dopolnitev statuta ZSMS, kar so še najbolj pokazale tudi same raz-prave po komisijah (razprave, ki jih imam v mis-lih, so predvsem razprava delegatov, katerih de-lovno okolje je v osnovnih organizacijah, in ne razprave republiških in občinskih funkcionarjev, ki so nastopali v vlogi delegatov, še raje gostov). In ravno v tem vidim tudi potrditev teze, da so kongresni dokumenti nastali v krogu anonimnih »elit«, ki sta izhajali iz različnih tepretskih zasnov organiziranosti, pri čemer je prvi koncept svojo potrditev v dokumentih iskal, drugi pa želel oh-raniti.
Tovrstno razlago potrjuje govor Rpberta Cer-neta (in ne nazadnje tudi Franca Šetinca) na uvodnem plenarnem zasedanju. Še posebej na-slednji del Černetovega govora: »Seveda pa je nemogoče pristajati na tisti teoretski pristop, ki bi rad mladinsko organizacijo spremenil v kon-glomerat stanovskih organizacij, v konglomerat razpršenih dejavnostt, v konglomerat neke abst-raktne svojevoljnosti, kot da ta družba ni razred-no razklana, kot da sprememba te družbe, torej stvarni razvoj socialističnega samoupravljanja, ne zahteva koncentracije družbene moči okrog temeljnega vprašanja, ne zahteva koncentracije družbene moči okrog temeljnega vprašania, toje razpleta odnosa med delom in kapitalom. Kot da v končni instanci vsa ta navidezna razpršenost, vsa ta atomiziranost interesov, vsa ta enkratnost
pa je opredeljeno z atributi (spontanost, nepo rednost, solidarnost, povezanost). V tovrstnem razmerju se frontnost pojavlja kot:
1) frontnost znotraj organizacije ZSMS
2)   ZSMS kot fronta (nekaj podobnega  kot SZDL).
Nobeden teh konceptov ni bil na kongresu ne teoretsko ne ideološko dovolj osmišljen, kaj šele, da bi dal predlog za konkretno delovanje. V takšnih razmerah, v razmerah, ko je pojem frontnosti, s katerim operirajo obpji, zagovorniki organizacije in zagovorniki gibanja, ostal nedo-rečen, in celo več, nedefiniran, si menejo roke tako voditelji organizacij kot voditelji gibanj. Gi-banju daje organizacija prostor za delovanje (predvsem voditeljem, ker je gibanje neorganizi-rano samo navzven, navznoter pa ima svpjo not-ranjo logiko, ki jo »nekdo« prav dobro pozna), organizaciji pa dajo gibanja možnost za še več-jo birokratizacijo, saj se organizacija legitimizi-ra že z obstojem gibanj. Torej, tako bodo na-prej delovale organizacije in tako bodo šla na-prej gibanja. Toda kako bodo šli naprej tisti, ki so predmet te pogodbe, mladi, ki si jih lastijo tako organizacija ZSMS kot »nova družbena gi-banja«? Večina tako kot doslej. Nikakor!?
STANISLAV VIDOVIČj
študentski časopis stran 7
BREZ STRAHU, REVOLUCIJE NE BO!
(DVA P^GLEDA NA EN KONGRES)
Misel za naslov sem si sposodil od enega iz-rned visokih gostov na 12. kongresu ZSMS v Kr-škem, ki se je končal nedavno tega, pa naj mi, prosim, ne zameri.
Da! Revolucije ta kongres ni napovedal, čep-rav so nekateri to pričakovali, ali bolje rečeno, so se bali, da jo bo.
Intonacijo je kongresindal uvodni govorpred-sednika ZSMS Roberta Černeta. Ta je odločno napovedal vojno konceptu individualizacije družbe, ukinjanju kolektivne zavesti in odgovor-nosti (ukinjanja DPO), konceptu liberalistične jtopije, in to je vplivalo na ton v kongresnih de-batah.
»Hkrati pa je seveda nemogoče privoliti v tisti pristop, ki bi rad mladinsko organizacijo spre-menil v konglomerat stanovskih organizacij, v konglomerat razpršenih dejavnosti, v konglome-rat nekakšne abstraktne svojevoljnosti.. Ven-dar se kot organizacija ne moremo kastrirati s tem, da se odpovemo boju na temeljnih točkah razvoja družbe kot celote ..., skratka, mi hoče-mo biti generacija svobode in človeškega dosto-janstva.« To so le izseki iz zaključnega dela omenjenega govora, ki je požel buren aplavz in odobravanje večine.
Res, da so delegati (in gostje, saj so prav gostje vse prevečkrat dajali ton debati) razprav-
i 0 vsem mogočem, konstruktivno in (na ža-lost) tudi destruktivno kritizirali obstoječe stanje vdružbi, pretekle in sedanje napake. Tako doku-menti kongresa vsebujejo skoraj ultimativne za-hteve po zaščiti okolja, po vitalizaciji ekonomije, pa tudi zahteve po varčevanju z elektriko (y to sodi tudi zahteva po ponovni preučitvi upraviče-nosti velikih naiožb, ki bodo požirale na milijone kilovatov energije) in zahteve po resnični de-mokraciji -tako pri volitvah kot pri samoupravlja-nju v delovnih organizacijah. Morda so birokrati in tehnokrati le videli revolucijo v teh zahtevah. In mogoče imajo prav, saj smo udeleženci kongre-saprav njim poskušali napovedati njihovo ukini-tev.
Delegati pa niso napovedali vojne tej družbi, družbeni ureditvi in svoji prihodnosti. Prav na-sprotno! Vse akcije bodo usmerjene k ohranitvi te družbe, bolje rečeno, kzagotovitvi prihodnos-ti za to družbo, prihodnosti samoupravne, de-mokratično urejene supnosti svobodnih in do-stojanstvenih Ijudi.
Kako to doseči, če ne z zagotovitvijo osnovnih pogojev za vsaj približno lep jutri, torej s ponovno pridobitvijo zaupanja Ijudi v ta sis-tem? Prav zaradi tega mladi zahtevamo nepos-redne volitve, izvolitev sposobnih Ijudi, ki jim Ibodo Ijudje zaupali. Vrniti je treba odločanje de-lavcem, vključno s pravico do sposobnih in od-govornih direktorjev in s pravico do stavke. Če drugače ni mogoče prepričati birokracije, da so delavci sposobni sami odločati, jim je treba dati pravico do sindikata, ki jih bo pri tem podprl.
Za eksistenco jutri, pojutrišnjem in še kakšen dan po tem, si moramo zagotoviti tudi in pred-vsem naravne pogoje, moramo ohraniti to drago Slovenijo - mojo deželo. V tej luči moramo raz-umeti zahteve ekološko osveščene mladine po takojšnjih in doslednih ukrepih za reševanje goz-dov (samo zaščita ni več dovolj) in zagotovitvi zdravega in čistega okolja. Prav tako smo dolžni ohraniti te skromne zaloge surovin tudi zanam-cem, in to z racionalizacijo proizvodnje, porabe energije in surovin.
Da pa bi lahko upali y jutri, bo treba marsikaj razjasniti tudi o včerajšnjem dnevu. Izredno ost-ra in jasna zahteva nekaterih delegatov po odpi-ranju arhivov in podobnih shramb dokumentov iz povojne zgodovine je sicer otopela v kongres-nih dokumentih, vendar ta zahteva s tem ni »iz-ginila«, zahteva po jasni zgodovini je še vedno zahteva mladine po celotni resnici o naši polpre-tekli zgodovini.                                      ^
Vse skupaj je daleč od revolucije, je le velika ogromna skrb za naš jutri, za ohranitev in očiš-čenje tega sistema in družbe vsega, kar ni sa-moupravno socialistično. Tega pa je kar precej, preveč! Toda, kako to doseči? Spor med »frak-cijami« na več ravneh mladinske organizacije 0 gibanjih in »negibanjih« je doživel svoj edino sprejemljiv razplet. Oster spopad med skrajneži, ki so se trudili za ohranitev in zaščito birokratske nesposobnosti, skrite za dirigiranim vodenjem ZSM (in tudi ostalih DPO) z vrha navzdol, in tis-timi skrajneži z »desne« strani, ki so videli pri-hodnost te družbe v ukinitvi vseh DPO (seveda v prvi vrsti ZSM), v ukinitvi vsake politične organi-ziranosti, se je kljub strastem in vročekrvnosti protagonistov obeh skrajnosti končal na edino sprejemljiv način. To se je zgodilo s simbiozo gi-banj in DPO: DPO so bile soglasno priznane za nespomo vodilne site naše družbe na eni strani, na drugi pa so bila gibanja, razpoznana kot pra-vice do neinstitucionalizirane oblike reakcije na-jširših množic na družbeno stvarnost in proble-me. Gibanja morajo biti kot nekakšna infuzija sveže krvi v organizem družbe, determinirane z DPO, kot poživilo, nenehno dramilo.
Za razliko od ostalih podobnih kongresnih diskusij sta si podajala roke zlasti apela za kva-litetno delo in demokratizacijo, ne pa za delo (ne glede na kvaliteto in učinek) ter za brezupno in nenačrtno stabilizacijo. Če bomo hoteli preživeti v tem svetu, bomo morali ustvarjati, ne pa samo varčevati. Prihodnost je namreč v ustvarjalnem kvalitetnem delu in demokratizaciji družbe, ki bo imela tako naravne kot družbene pogoje za svoj obstoj. Torej ne samo preživeti, ampak živeti do-stojanstveno, človeka vredno življenje.
Revolucije torej ne bo! Bo le reanimacija iz-vorne demokratičnosti in ustvarjalnosti, izvirnos-ti tega sistema.
Ima pa ta kongres na žalost še drugo stran medalje, tako črno, kot je zgoraj omenjena svet-la. Ta druga stran zaudarja po konformizmu, ne-
delu in birokraciji. Zakaj po konformizmu? Vsi referenti so razkrivali krivce za obstoječe stanje, za ovire, ki preprečujejo spremembe - nihče, prav nihče pa ni označil teh krivcev drugače kot birokracija, tehnokracija, nazadnjaške reakcio-narne konzervativne sile (morda sem kakšno eti-keto pozabil). Torej krivec očitno je, nima pa konkretnejšega izraza od abstraktno (ne)defini-ranih sil. Vsi ga vsak dan občutimo, še predobro poznamo, imenovati si ga pa ne upamo.
Vsi pozivi k akciji in spremembam bodo le po-zivi k lovu na čarovnice brez fizične podobe, brez imena in svojega obraza. Edino učitelji so bili nekajkrat omenjeni v referatih srednješolcev, vsi drugi so ostali neidentificirani, nedoločljivi kot nadnaravne sile. Ne da revolucije ne bo - niti potrebne revolucionarnosti mladi nismo poka-zali.
Duh po nedetu in birokraciji je vel že iz same strukture udeležencev, bolje rečeno, diskutan-tov. Neposredni, »bazni« delegati so večidel prebrali svoje referate, diskusijo pa so vodili predsedniki in sekretarji občinskih in drugih mla-dinskih forumov oziroma gostje iz raznih nadob-činskih forumov. Upam, da se motim o njihovi »orientaciji«, toda konkretni primeri niso omajali mojega prepričanja. Naj navedem samo nekaj (tipičnih ???) primerov. Na predlog delegatke, da naj bi pisarne občinskih konferenc ZSMS pre-selili v prostore, kjer se mladina največ zbira, se je oglasil tovariš iz enega od mladinskih foru-mov, češ da bi bilo to neracionalno in da v ob-činski zgradbi, kjer so vsa predsedstva DPO, kar na hodniku dobi informacije od predsednika ali sekretarja ZZB ali ZK, če pa bi se preselilNz ob-činske zgradbe, bi bilo to komuniciranje otežko-čeno. Vsaj meni to smrdi po birokratizaciji in ob tem odgovoru nisem dobil asociacije na demok-ratizacijo.
Podobni občutki so me obhajali, ko so raz-pravljali 0 financiranju ZSM in problemih. V vseh debatah je bii vrstni red, po katerem se je govo-rilo 0 porabi denarja na OK ZSMS, naslednji: teh-nični oziroma pisamiški material, plače mladin-skih funkcionarjev, če pa kaj denarja ostane (kar je danes malo verjetno), je tu še realizacija pro-grama mladinske organizacije.
(Sicer pa iskreno upam, da dogajanja nisem dojel pravilno. Zdelo se mi je tudi, da večino de-legatov in gostov poznam kot »občinske in nad-občinske funkcionarje« mladmskih forumov. Eden od bivših predsednikov slovenske mladine pa je povrhu vsega še izrazil mnenje, da je bil kongres bolj kongres študentov, kot delegatov 00 ZSMS.)
Najbolje bo torej, da vsi skupaj upamo, da je resnična le prva stran medalje, druga pa le plod moje anksioznosti. Eden izmed mnogih referen-tov je označil ta družbeni trenutekkot čas velikih razočaranj in velikih pričakovanj. Želimo si lahko le, da ta kongres ni bil le čas velikih pričakovan1 in da pokongresno obdobje ne.bi bilo čas velikni razočaranj.
M.G.
P.s.:
Ker sem bil diskretno opozorjen, da tekst ni primeren za objavo, češ da ni niti približno pod-oben nobeni od novinarskih zvrsti, izjavljam:
Osebno se zahvaljujem vsem, ki ste se kljub ne-navadnosti teksta prebili do konca. Vsi, ki vas moti nespoštovanje do novinarskih dogm, pa razumite ta tekst kot moj prispevek k afirmaciji neinstitucionalnih oblik demokracije.
DVE
ANEKDOTI S »TAISTEGA«
KONGRESA
Po burni debati tov. I. Hafnerjaz republiškega sekretariata za LO in predstavnic mirovnikov (in še nekaterih drugih delegatov) o podružbljanju obrambe in očitkih 0 militarizaciji družbe ter po zahtevi, da nehamo razmišljati 0 vojaški obvez-nosti za ženske, se je v diskusijo vključila dele-gatka s Primorske. Zahtevala je zagotovitev fi-nančnih sredstev za to, da bi se podaljšalo uspo-sabljanje prostovoljcev (to so v glavnem dekle-ta) za teritorialno obrambo in da bi se le-ti vklju-čili v enote TO.
Delegati so razpravljali tudi o smotrnosti in nesmotrnosti velikih naložb, predvsem kapitalno intenzivnih in energetsko »požrešnih« gigantov. Prevladalo je mnenje o nesmotrnosti gradnje Je-sehic in Kidričevega, sklepotem.dajetrebapo-novno preučiti upravičenost takih naložb, pa je tudi eden od temeljnih sklepov kongresa. Po razpravi se je oglasil delegat iz Maribora in pro-testiral proti temu, da na Jesenicah že gradijo, Kidričevega pa še ne, takole: Potem bodo Jese-ničani imeli želežarno, Kidričevo pa ne novega kombinata.
M.G.
»PROSTI TEK« DEMOKRACIJE
Ne da bi se spraševali po koordinatah, ki do-ločajo vsebinsko polje demokratičnih procesov, bi lahko postavili tezo, da je v Jugoslaviji v za-dnjih nekaj letih vendarle prišlo do demokratiza-cije političnega, javnega, družbenega življenja. je pred desetletjem si, na primer, ni bilo mogo-če niti zamisliti takšnega polemično-kritičnega razmišljanja 0 jugoslovanskem volilnem siste-mu, o volitvah, kot y zadnjih nekaj mesecih. Čas lonstituiranja »najbolj demokratične ustave« tudi ni poznal javnih tribun, mirovnih in ekoloških gibanj, razprav o uresničevanju demokratičnih svoboščin in oblikovanju relativno avtonomne sfere moderatorjev javnega mnenja. V podkrepi-tev teze 0 demokratizaciji družbenega življenja oe moremo navajati samo liberalizacije uradne politike (decentralizacija Partije, osamosvajanje lederalnih enot, obstoj različnih, često medse-Dojno izkljucujočih se konceptov »avtentičnih« )oti v socializem); sklicevati se moramo na fan-azmo državnopartijske demokracije o obstoju
»združene opozicije«, ki da- kot produkt politič-nega pluralizma - javno deluje znotraj obstoje-čega institucionalnega okvirja. Mozaik, ki ga do-bimo, če vanj vgradimo vse te faktorje, nam go-vori: celo samoupravno socialistično družbo osemdesetih let obvladuje demokracija.
Katere so pravzaprav tiste koordinate, ki do-ločajo vsebinsko polje demokratičnih proce-sov? Za pokušnjo izpostavimo samo eno: svo-boda znanstveno-raziskovalnega dela, svoboda intelektualne dejavnosti. Uresničevanje teh svo-boščin (ali bolje pravic) nam ruši harmonično sli-ko o jugoslovanski demokraciji, ki smo si jo ust-varili zgoraj. Zapostavljanje materialnih temeljev znanstveno-raziskovalnega dela, ukinjanje raz-iskovalnih centrov, sodni pregon zaradi mišljenj-skih deliktov, priseganje na vodilno vlogo druž-benega razreda, kljub temu, da se število njego-vih pripadnikov v svetu že od petdesetih let sem zmanjšuje, ima prav malo opraviti z demokrati-zacijo   znanstveno-raziskovalnega   dela,   oz.
družbenega življenja. 0 odsotnosti dejanskega političnega pluralizma, s katerim opravijo politič-ni dokumenti v nekaj stavkih, o prisotnosti cen-zure, 0 neformalnih pritiskih na akterje »nove de-mokracije osemdesetih« na tem mestu ne bomo razpravljali. Če torej kljub naštetim ugovorom tr-dimo, da se je manevrski prostor za javno delo-vanje razširil, lahko iz te konstatacije potegnemo samo en sklep: med obsegom tega prostora in distribucijo oblasti ne obstaja nikakršna korela-cija. Demokratizacija je navidezna, dejanska po-litika (siva ali bolje šverc politika) se proizvaja nekje drugje.
Kulturna revolucija, forsirana v specifičnem balkanskem prostoru, igra očitno na karto zvi-jačnosti političnega uma. Tako nasprotniki člena 133 kot nasprotniki smrtne kazni, ekologi in mi-rovniki, t.i. alternativni novinarji in peticionaši se vrtijo v slepem krogu. Medtem ko si demokratič-na opozicija prizadeva preseči ideološki in poli-ftčni ekskluzivizem zadnjih desetletij, pa njene akcije in dejavnosti kljub množičnosti slejkoprej izzvenijo kot glas vpijočega v puščavi. Nedavni mladinski kongres je potenciral prav ta problem. Dejstvo, da je neka politična organizacija natr-pala svoje zaključne dokumente s pravo povod-nijo demokratičnih zahtev in pobud, dokazuje, da njeno članstvo (in ne samo ono) obravnava navidezno demokratizacijo političnega in sploš-
nega družbenega življenja kot dejansko. Proces demokratizacije je prej pojmovan kot sprošča-nje, eksplozija zavrtih, potlačevanih in omejeva-nih iniciativ, kot pa proces politične emancipaci-je in afirmacije.
Zvijačnost političnega uma, na katero smo opozorili zgoraj, je tukaj očitna. Ob dualizmu po-pulistične in kabinetske politike demokracija diha v vakuumu. V odsotnosti vzvodov demok-ratičnega odločanja je zvedena na verbalizem, na intelektualno praznjenje in izčrpavanje, na ko-pičenje nerealiziranih zahtev, ker te ne morejo najti pravega naslovnika. Licemerstvo demokra-tičnih procesov spremljajo napovedi o novi vladi »trde roke«, vztrajanja na okostenelem, neprila-godljivem političnem sistemu, nadzorovana ekonomija in etatistične prvine. »Prosti tek« de-mokracije, kot bi najlažje označili današnji polo-žaj, bo ob odsotnosti sprememb zadobil tudi na-sprotne učinke. Politika ponujanja prstov na-mesto roke ne bi pogorela prvič.
Opomba: Zavedati se moramo, da se lahko manevrski prostor za javno delovanje ob perio-dičnih političnih ritualih izkaže kotzelo elastičen. Počakati bo torej treba do jeseni, ko bo ples kon-čan.
PAVEL GREGORC
ojKonomun
8. stran študentski časopis
PLAČAJ, DA TE BODO LAHKO IZKORIŠČALI
Trdno je zakoreninjeno prepričanje, da je Slo-venija najrazvitejša jugoslovanska republika. Nekateri drugi pojasnjujejo njeno razvitost kot posledico zgodovinskih oziroma kultumih da-nosti, drugi spet iščejo vzroke za to v marljivosti slovenskega življa.
Če samo bežno preletimo jugoslovanski po-vojni gospodarski razvoj, potem moramo ugoto-viti, da je Slovenija relativno najrazvitejša repub-lika v SFRJ (v evropskem oziroma svetovnem merilu je pač še vedno le tehnološka provinca). V primerjavi z ostalimi republikami je eden iz-med pomembnejših dejavnikov njene nadpo-vprečne gospodaske razvitosti predvsem učin-kovitejša uporaba družbenih sredstev, saj nad-povprečno učinkovito investira in uporablja os-novna sredstva, vendar razlike (tako relativne kot absolutne) vseeno niso tako velike. Kljub zelo ugodni učinkovitosti so se investicijska vla-ganja v osnovna sredstva povečevala počasne-je od povprečja, zato pa je sorazmerno večji de-lež vlagala v nakup opreme in manjši v gradnjo zgradb in poslopij.
Produktivnost slovenskega gospodarstva je za četrtino višja od jugoslovanskega povprečja, vendar ne izvira niti iz boljše opremljenosti dela z delovnimi pripomočki (stopnja avtomatizacije produkcijskih procesov je namreč že katastro-falno nizka - celo v primerjavi s kosovskim gos-
podarstvom!) niti iz boljše kvalificiranosti delav-cev. Glede na dejstvo, da je družbeni proizvod na prebivalca alfa in omega vsakršnih kriterijev razvitosti, pa je poglavitni dejavnik relativno višje gospodarske razvitosti visoka stopnja zaposle-nosti prebivalstva, tako moških kotžensk, oziro-ma velik delež zaposlenega prebivalstva v celot-ni slovenski populaciji.-
Obstoječa tehnološka struktura slovenskega gospodarstva je zahtevala (in še vedno zahteva ter, kot kaže, bo še nadalje zahtevala) predvsem nekvalificirano in kvalificirano delovno silo, ne pa tudi visokokvalificirane. Ponudba kvalificite-ne delovne sile je bila zadostna (obstajal je celo presežek ponudbe delovne sile, ki je bil ob kon-cu 60-ih in v začetku 70-ih let skupaj z visoko iz-obraženim kadrom prisiljen migrirati v dežele z razvitejšim gospodarstvom), zato pa je bilo po-vpraševanje po nekvalificirani delovni sili dosti večje od ponudbe, kar se je kompenziralo dobe-sedno z uvozom nekvalificiranih delavcev iz dru-gih (nerazvitih) republik. Povpraševanje po nek-valificirani delovni sili je glede na ponudbo tudi še danes precejšnje (dotok delavcev iz drugih republik se je medtem ustavil), kar je razvidno zlasti iz kratkoročnih kadrovskih potreb OZD (dolgoročnih programov tako ali tako večinoma ni).
Ker je bil njihov odhod v tujino blokiran (v tu-
jini ni bilo tolikšnega povpraševanja, saj je do-mača ponudba za tamkajšnja podjetja zadošča-la), so delavce iz drugih republik v Slovenijo pri-tegnili predvsem visoki absolutni osebni dohod-ki na delavca, ki so bili (in so še vedno) krepko nad jugoslovanskim povprečjem. Povsem dru-gačno sliko razvitosti pa nam pokažejo primer-jave med relativnimi osebnimi dohodki na delav-ca (višina delavčevega osebnega dohodka gle-de na produktivnost delavcev):
Leto ' 1983
SFRJ 100
Slovenija 88
Makedonija 115
Kosovo 130
Iz tega lahko sklepamo, da je Slovenija neraz-vita!
Visoki relativni osebni dohodki (drugače po-vedano: zelo draga delovna sila) so med drugim povzročili visoko stopnjo nezaposlenosti, kajti investicijska vlaganja so bila večinoma usmerje-na v kapitalnc intenzivne dejavnosti, ki so vsrka-vale malo živega (dragega) dela. Na drugi strani pa so nizki relativni osebni dohodki (cenena de-lovna sila) omogočili oblikovanje zelo nizke' stopnje brezposelnosti v slovenskem gospodar-stvu, kjer so prevladovale (prevladujejo) delov-no intenzivne dejavnosti, hkrati pa so zavirali
(zavirajo) neizbežno tehnološko in strukturn( preobrazbo.
Kaj lahko potem rečemo o Ijudskem posojilu za odpiranje (pravzaprav umetno ustvarjanje* novih delovnih mest v republiki zimskih olimpij skih iger, ki so menda prinesle t o I i k o dobič ka? Najbolj milo rečeno, to pomeni, da način razreševanja nakopičenih problemov ni pravi len, deluje pa predvsem kot kozmetika, ki zakri va družbena nasprotja. Ne gre več za odpravlja-nje vzrokov visoke stopnje brezposelnosti in ne za vprašanje družbenih odnosov, pač pa se vse zreducira le na mozganje, kako zbrati čim več sredstev, in na to, koliko brezposelnih škodljiv cev bomo na ta način uničili z novim pesticidom Da takšna delovna mesta r>e bodo produktivna ne bo nekaterim nikoli jasno; le še globlje v na-jglobljo povojno gospodarsko krizo nas bodc potopili in skakali po naših glavah.
Birokracija bo zbraha sredstva (nasiloma od tegnjena osebni porabi delavcev) razporejala p< svojih lastnih prebliskih ne glede na družbeno gospodarsko katastrofo, ki jo bo njeno ekonom sko neracionalno ravnanje povzročilo. Njeno te meljno vodilo bo ohranitev sedanjega razmerjj družbenih sil, birokratske tiranije in privilegijev izvirajočih iz zaseganja presežne vrednosti Sama bo še naprej dograjevala svoj sistem svo bode s pomočjo zbranih sredstev, delavcu p{ bo zategovala pas iz di leva v dan bolj ter ga po stavljala v položaj najbednejšega mezdnega de lavca. Vse to se bo odvijalo v samoupravni so cialistični družbi, v najboljšem izmed najboljšil sistemov.
MARKO POVŠI
NUJNOST RADIKALNE RAZVOJNOTEHNOLO ŠKE PREOBRAZBE SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA
ske organizacije izvažale blago na tuja tržišča pod lastno stroškovno ceno (nekateri izdelki do-segajo na konvertibilnih tržiščih le od 50 do 75 % lastne stroškovne cene), kar so prek izsiljevanja višjih cen kompenzirale z domačo prodajo (iz-vozne stimulacije so namreč izredno majhne). Zato je potrebno uveljaviti takšno selektivno raz-, vojno in izvozno usmeritev, ki bo omogočala uvajanje elektronsko vodenih obdelovalnih stro-jev in procesne opreme ter računalniško podpr-tih produkcijskih procesov, ki lahko zmanjšajo nepotrebne stroške, predvsem pa učinkovito koordinirajo in sinhronizirajo različne faze delov-' nega procesa. Nove tehnologije, kot npr. telein-formatika, temelječa na mikroelektroniki, so ka-pitalno zelo intenzivne, zlasti pa so intenzivne glede na obseg potrebnega znanja, ki bo moralo (podobno kot v svetovnem merilu) postati najpo-membnejši produkcijski faktor.
Kljub jako opevani floskuli o razvojni preob-razbi slovenskega gospodarstva (oziroma ju-goslovanskega) se v stvarnosti dogajajo dokaj čudne stvari. Beseda torej še ni meso postala.
V svetu so y zadnjih dveh desetletjih stopili na precej drugačno pot ekonomskega napredka. Prizadevajo si predvsem, da bi zmanjšali pora-bo energije in reprodukcijskih materialov, razvili ekološko čiste tehnologije in uvedli fleksibilne, elektronsko vodene opreme v gospodarstvu. Dosedanje surovine so nadomestili z novimi ma-teriali, pridobljenimi na osnovi novih tehnologij, hkrati pa se je kot najpomembnejši produkcijski faktor uveljavilo znanje.
Kljub nekaterim pesimističnim napovedim o posledicah takšnega tehnološkega razvoja (po-večevanje konstantnega kapitala y odnosu na variabilni) y svetovnem merilu ni prišlo do abso-lutnega ali relativnega upadanja zaposlenosti, pač pa je osnovni trend še vedno rast mezdnega dela na vseh celinah. Pri teh napovedih so delo omejevali na manualno delo v industriji in na produktivne delavce, pri tem pa so zanemarjali dejstvo, da so mezdni delavci vsi, ki so pod eko-nomsko prisilo primorani prodajati svojo delov-no silo in ki nimajo dovolj visokih dohodkov, ki bi jim omogočili akumulirati zadosten kapital, da bi lahko živeli od obresti naloženega kapitala. Pro-letariat povzema vase tudi vse neproduktivne mezdne prejemnike in brezposelne, hkrati pa število mezdnih.delavcev ni odvisno od njihove zavesti, ali se imajo za pripadnike delavskega razreda ali ne.
Na krizo jugoslovanskega gospodarstva je odločilno vplivalo predvsem splošno razvijanje ekonomsko neracionalnih proizvodenj, ki je po-vzročilo, da so OZD zmanjšale ustvarjanje lastne akumulacije ali sploh prenehale z njo (kar se je najbolj očitno odrazilo v obdobju 77-80 z mno-žičnim najemanjem tujih posojil - posojilojemal-ci so bile predvsem družbenopolitične skupno-sti, ne pa gospodarske organizacije, čeprav mo-rajo sedaj prvenstveno te plačevati davek za
neumnost). Razen tega pa so bile cene produk-cijskih faktorjev (predvsem energije, kapitala in tehnologije) v tako velikem nesorazmerju s ce-nami nasvetovnem trgu,dajetozeloomejevr.!o izvoz, zato pa toliko bolj pospeševalo uvoz bia-ga. Gospodarska kriza se kaže tudi kot kriza ino-vacije tehnologij, produkcijskih procesov in pro-dukcijske specializacije.
Dodatno financiranje ekonomsko povsem zgrešenih investicij je delovalo kot politično ma-šilo. Ni dopuščalo, da bi se uveljavljale tržne za-konitosti enotnega jugoslovanskega trga z odp-ravljanjem dosedanjega prelivanja dohodka (nekateri menijo, da je ekonomska avtarkija re-publik in pokrajin edini način, kako preprečiti prelivanje dohodka od nerazvitih k razvitim - v resnici pa gre za prelivanje dohodka od neus-pešnih k uspešnim ekonomskim enotam, seve-da ob pogoju svobodnega delovanja tržnih za-konitosti brez kakršnihkoli monopolov ali pa na-silnih administrativnih posegov), produktivnost dela, ki bi morala biti temeljni kriterij rasti, razvo-ja in preživetja produkcijskih enot, pa je bila zre-ducirana na tone in kilometre.
Edini realni izhod iz globoke gospodarske kri-ze je torej v razvijanju inovacijskega okolja, y po-speševanju (konvertibilnega) izvoza (slednje ni nikakršna patriotska dolžnost, pač pa zgolj eko-nomska nuja po preživetju) in v pospeševanju tehnološkega napredka kot osnovnega nosilca gospodarske rasti in razvoja, kar bi ustvarilo podlago za ponovno integracijo jugoslovanske-ga gospodarstvater med drugim omogočilo od-pravljanje brezposelnosti in nasploh učinkovito in produktivno zaposlovanje.
Slovenija v določeni meri že izpolnjuje pred-pogoje, da bi radikalno prekinila z dosedanjo energetsko intenzivno in reprodukcijsko po-udarjeno razvojno usmeritvijo, ki v bistvu pred-stavlja \s nadaljevanje predhodne protekcionis-tične, uvozno-substitutivno zasnovane razvojne politike. V zadnjem času se je pod geslom »iz-voz za vsako ceno« dogajalo, da so gospodar-
deliti s 15 % skrčenjem delovnega tedna (na 3 ur tedensko), ne da bi pri tem znajšali delavčev dohodek. Vsekakor je to z vidika enotne jugos lovanske ekonomije edina ekonomsko racional na rešitev, ne pa tudi z vidika TOZD oziroma ato miniziranega »združenega« dela. Seveda pa b( takšno skrajšanje rezultat dolgega in silovitegj boja med kapitalom in delom.
Ko primerjamo položaj jugoslovanskega de lavskega razreda z njihovimi kolegi v razvitih (kapitalističnih) deželah, pa se ne moremo izog niti vtisu, da je jugoslovanska samoupravna so cialistična družba mnogo bolj oddaljena od car sK'a svobode in da precej zaostaja v procesi osvobajanja dela, posebno če se spomnimc skrajno nezaupljivih stališč nekaterih eminentnih osebnosti do pobud za skrajšanje delovnegj tedna jugoslovanskega delavca z 42 ur na 40.
Novi tehnološki procesi še ostreje povečujejo nasprotja in protislovja kapitalske družbe, saj bi popolna avtomatizacija in robotizacija obenem pomenila izginotje produkcije presežne vred-nosti, tržne ekonomije, denarja, kapitala in pro-fita. Nasprotno pa bi y socialistični diružbi robo-tizacija postala najučinkovitejši način postopne človekove osvoboditve izpod tiranije mezdnega dela, saj bi bilo delavnik moč skrčiti na minimum - delo bi postalo užitek, ne pa življenjska nuja. Minimalni potrebni delovni čas bi vsem delav-cem zagotovil zadosten prosti čas, v katerem bi se lahko kulturno udejstvovali in samoupravljali celotni tok družbene reprodukcije, v novi družbi bi izginile razlike med tistimi, ki upravljajo, in tis-timi, ki so upravljani, odmrla bi država in njen re-presivni aparat, prenehalo bi vsakršno nasilje nad človekom.
MARKO POVŠE
Možna ovira za uvajanje novih tehnologij v produkcijo je predvsem bojazen, da bodo avto-mati in roboti izpodrinili živo delo, kar je delno si-cer res, vendar je deina resnica v celoti laž. Štu-dije o upadanju zaposlenosti (praviloma vedno omejene na en sektor) namreč ne upoštevajo učinkov preučevanega sektorja nadruge sektor-je, ti učinki pa glede na celotno ekonomijo vse-kakor niso negativni. Zaradi večinoma ozko us-merjenih kvalifikacij naše delovne sile bi proces restrukturiranja gospodarstva resda povzročil strukturalno brezposelnost, vendar bi se bilo po-trebno ozreti na izkušnje najrazvitejših dežel, kjer se je kot edini resni odgovor na nevarnost rasti dolgoročne množične strukturalne brezpo-selnosti izoblikovala zahteva delavskega razre-da po radikalnem skrajšanju delovnega tedna na 35-urni delovni teden, ne da bi bili zato znižani mezdni prejemki; dolgoročnejša varianta pa je seveda 30-urni delovni teden.
Danes obstoječo 15% stopnjo brezposel-nosti jugoslovanskih delavcev je mogoče opre-
POLLHIfflJE
študentski časopis stran 9
JUGOSLOVANSKI NAFTNI ŠOK
0 učinkih in posledicah padca cen nafte na svetovnem tržišču »en generaj« smo pisali v za-dnji številki Tribune. Jugoslavija ni izvoznik na-fte, torej spada med države, ki bodo imele na-jveč koristi od pocenitve nafte. Ko govorimo o korisjti od pocenitve, bi kazalo posledice poce-nitve razmejiti na dve ravni - na raven države in raven porabnika.
Za Jugoslavijo oziroma našo nacionalno eko-nomijo bodo učinki dokaj pozitivni, vendar neto-liko, kot bi lahko bili (in kot bodo v drugih drža-vah uvoznicah).,Res, da se cena na svetovnem trgu neverjetno hitro znižuje, vendar naše gos-podarstvo ne plačuje nafte le po 10 ali še manj dolarjev za sodček, temveč občutno dražje.
V Jugoslaviji večino nafte uvozimo na osnovi klirinške pogodbe s SSSR ali jo dobivamo na ra-čun opravljenih del y deželah v razvoju (pred-vsem bližnjevzhodnih). Sovjetska zveza nam dobavlja velik del naše uvozne kvote nafte. Gle-de na.to, da SZ izvaža nafto v glavnem v države SEV, tako ne priznava gibanja cen na svetovnem tržišču. Dobave v Jugoslavijo pa temeljijo na kli-rinški bilateralni pogodbi, ki jo je treba podpisati vnaprej. Te se moramo držati zaradi svojega iz-roza na sovjetski trg (SZ je še vedno eno od tr-žišč, na katero izvozimo največ). Kljub pogaja-ljem nismo uspeli bistveno zmanjšati cene sov-etske nafte.
Tudi dobavitelji z Bližnjega Vzhoda nam pro-dajajo nafto na osnovi pogodb. Nafto dobivamo namesto gotovinskega plačila za opravljena deta (predvsem gradbena) in za blago, ki ga iz-
važamo v te dežele. Cene so tudi tu vnaprej do-ločene, pogajanja o zmanjševanju pa so zelo te-žavna, saj v bistvu nastopamo kot prosilci, kot neenakopraven partner. Te države v pogajanjih držijo večino adutov v svojih rokah, iz tega pa sledi filozofija: če nočete nafte po takšni ceni, je pač ne boste dobili, plačali v gotovini pa vam tudi ne bomo, ker je pogodba taka. Pod težo ta-kih pogajanj in zaradi tega, da ne bi bila naša gradbena podjetja in drugi izrinjeni s teh trgov, plačujemo višje cene nafte, kot so na svetovnem tržišču.
Glede na opravičevanja prejšnjih podražitev nafte in naftnih derivatov na našem tržišču, češ da kupujemo nafto na prostem trgu v Rotterda-mu zaradi nerednega dotoka deviz za uvoz nafte v zvezni proračun (nafta pa je bila do nedavnega na svobodnem trgu dražja od »pogodbene«), kljub vsemu drži trditev, da določen delež nafte kupujemo tudi na prostem trgu, in to po dnevni ceni (ki se vrti okrog 10 dolarjev za sod).
V celoti gledano za nafto kljub vsemu plaču-jemo manj, med 20 do 30 %, kot smo pred le-tom. Sicer pa netoliko manj, kot bi lahko. Ceprav je državna blagajna kar precej razbremenjena zaradi pocenitve, vendar ni tako in toliko, kot so nekatere druge uvoznice nafte. Res je, da temu botrujejo objektivne okoliščine (prej omenjene), delno pa tudi nizke zaloge deviz, s katerimi raz-polaga država, in premalo smela politika. Več kot ekonomsko logično bi bilo, da bi pogodbo o dobavi nafte na osnovi kvot, ki smo jih dobili z delom v nekaterih deželah proizvajalkah nafte,
vsaj delno zamrznili. To pomeni, da bi potem to bile naše naftne rezerve v tujini, saj njena cena ne bo večno tako nizka. Dokler pa je cena tako nizka, bi nafto morali kupovati na prostem trgu. Vendar, kot sem že omenil, nimamo dovolj veli-kih rezerv, krivda pa je tudi v premalo smeli eko-nomski politiki. Raje varujemo te rezerve skrbno v bankah, kot pa da bi z minimalnim tveganjem te zaloge uporabili kot kapital.
Kljub vsemu je jugoslovansko gospodarstvo v celoti (država) kar občutno razbremenjeno vi-sokih stroškov za nafto. Kar pa se tiče nas po-trošnikov in delovnih organizacij, te razbreme-nitve ne čutimo v svojem žepu. (Delovne organi-zacije sicer dobivajo cenejšo nafto, individual-nim potrošnikom pa jo le obljubljajo.) Za enkrat z razliko med ceno nafte, ki jo plačuje država, in ceno derivatov, ki jih plačujemo vsi mi, plačuje-mo izgube rafinerij, premogovnikov in elektro-gospodarstva in v zadnjem času očitno tudi po-pravila od zime »zacvetelih« cest. Nikjer v svetu, razen pri nas, porabniki z visokim plačevanjem naftnih derivatov ne plačujejo nesposobnosti in neodgovomosti v drugih energetskih panogah in rafinerijah. Kot že ničkolikokrat porabniki pla-čujemo podvajanje in neizkoriščanje kapacitet rafinerij, ekstenzivno in zastarelo produkcijo v rudnikih, administracijo elektrogospodarstva in še kaj.
Kaj torej storiti? Med Ijudmi vse bolj prevladu-je mnenje o nesmiselnosti pocenitve naftnih de-rivatov za široko porabo, saj bi nas ponovne podražitve v zelo kratkem času spravile le v sla-bo voljo. Javnost pa je vsekakor odločno proti temu, da bi zaradi pocenitve nafte na svetovnem držišču živeli bolje od tega, kar bi zaslužili, v ra-finerijah, elektrogospodarstvu in še kje. Osebni dohodki so y teh panogah tako ali tako visoko nad povprečjem in nad tem, kar delavci dejan-sko zaslužijo kljub izgubam.
Da bi bil kozel sit in ovca cela, bi bila najboljša in najbolj sprejemljiva varianta, da bi iz sredstev,
ki nastajajo zaradi »preplačila« bencina, pospe-šeno gradili cestno omrežje v Jugoslaviji. Po-sebno je to sprejemljivo zato, ker smo se lahko samo zgrozili nad cestami po odjugi. Iz teh sred-stev bi dejansko lahko zgradili velik del avtocest-nega omrežja v Jugoslaviji. Seveda bi za to od-ločitev potebovali soglasje porabnikov ter bi morali javno in prepričljivo pokazati upraviče-nost te odločitve.
Druga še sprejemljiva rešitev je graditev elek-troobjektov, ki jih nujno potrebujemo. Samo gle-de na trenutne ostre spore o vrsti in lokacijah elektrarn in glede na neodgovorne in skrajno ne-poštene igrice okrog cen električne energije bi precej težje dobili soglasje javnosti za naložbe v elektrogospodarstvo.
Več kot jasno je, da bomo tudi v Jugoslaviji prihranili precej zaradi pocenitve nafte na sve-tovnem tržišču. S tem se bodo sprostila precejš-nja sredstva, ki jih bo treba čim hitreje in pred-vsem pametno vložiti. Večina tega denarja bi morala ostajati na razpolago za neplanirane na-ložbe. Ker bomo prav porabniki dejansko pri-spevali ta denar (to me spominja na neprosto-voljni samoprispevek), imamo pravico odločati o tem, za kaj bomo porabili ta sredstva.
Morda bi bila lahko izjava naključnega sopot-nika na avtobusu odmev javnega mnenja. Odgo-vor na moje-vprašanje, kdaj bodo pocenili ben-cin, je bil približno takšen: »Jaz nisem za poce-nitev. Če smo do sedaj lahko plačevali tako drag bencin, ga bomo pa še naprej. Da bi ga pocenili prav pred poletno sezono, bi bilo pa skrajno ne-pošteno do nas, Jugoslovanov. Naj tujci vsaj pri bencinu plačajo malo več, saj se že tako razpro-dajamo socialnim problemom iz Nemčije. Sicer imamo pa tako obupne ceste, da jih moramo praktično zgraditi na novo. Imam pa že rajše, da se bom vozil po normalnih cestah, kot pa da bom plačaj jurja manj za liter bencina.«
M.G.
ročKA za
GERONTOKRATIJO
V eni izmed številk časnika Delo smo lahko irebrali sledeči stavek, ki naj bi ga izrekel pred-iednik avstrijske socialistične mladine: »Kot raz-bremenilne priče v zadevi Waldheim bi morali nastopiti tisti, ki so bili y vojni žrtve in preganjani, ne pa tisti, ki so jo začeli in v njej sodelovali.«
Obtoženi je ali kriv ali nedolžen. Tako naj se glasi predpostavka, če naj bo obtoženemu soje-io po pravici.
Začnimo torej. Obstajata dve vrsti prič, in si-lertiste, ki so bile obtoženčevi vojni tovariši, in me, ki so bile takšne ali drugačne žrtve obtože-lega.
Za vojne tovariše, obtoženčeve nadrejene, se predpostavlja, da vsekakor najbolje poznajo vprašljivi del obtoženčeve zgodovine. Njihovo
vedenje jih resda okarakterizira kot ustrezne pri-če, toda njihova pozicija izjavljanja oziroma bli-žina z obtoženim postavi za njihovo izjavo vpra-šaj, ki pomeni, da moramo njihovo pričevanje vzeti z rezervo. Kar se tiče tovrstnih prič je prav, da pritegnemo predsedniku socialistične mladi-ne Avstrije.
Povprašajmo se sedaj po onih drugih, po pre-ganjanih. Če je VValdheim koga preganjal ali na-redil za žrtev, potem ti lahko nastopijo v zadevi VValdheim kot priče, toda zgolj kot obremenilne priče.
Če pa VValdheim morebiti nima na vesti pre-ganjanih in vojnih žrtev, potem to povzroči, da tudi nima tovrstnih razbremenilni prič!
vojni žrtve in preganjani, ne pa tisti, ki so jo začeli in v njej sodelovali.«, že predpostavlja, da je Waldheim vojni zločinec, sam stavek pa je for-muliran tako, da predpostavke ni moč ovreči.
Skonstruirajmo še nasprotno pozicijo: osumi-mo Waldheima in postavimo kot možno, da je on vojni zločinec.
Vprašajmo se sedaj takole: »Zakaj je poklical Waldheim svoje nadrejene vojne tovariše za pri-če?« Na ravni izjavljanja to pomeni sledeče: če ni kriv, potem razbremenilnih prič ne more najti med žrtvami, zatorej so njegove edine razbre-menilne priče lahko le vojni tovariši. Ker pa ti pri-čajo, da je nedolžen, jim je pač verjeti.
Ergo. Stavek »Kot razbremenilne priče v za-       Sam akt pričevanja Waldheimovih vojnih to-devi Waldheim bi morali nastopiti tisti, ki so bili v varišev je torej moč brati tudi Waldheimu v prid.
Poglejmo si še sledeči retorični odtenek. Me-njavo volilnega slogana iz »Človek, ki mu zaupa ves svet.« v »Mi volimo tistega, kogar hočemo!« nekate?i interpretatorji kažejo implicite kot po-sredno priznanje. Vpeljava novega slogana na-mreč negira trditev, da VValdheimu zaupa ves svet. Tovrstni interpretatorji pa seveda pozablja-jo, da je imel že pred začetkom avstrijske volilne kampanje stavek »Človek (Waldheim op. B.N.), ki mu zaupa ves svet!«, status neresnične izjave!
Zadeva VValdheim trenutno stoji v polju reto-rike, do retorike pa velja zavzeti skeptično držo in pri tem ne pozabiti na grški glagol skopeo.
RŠ
teoretska   zakuska
10. stran študentski časopis
DESET HIPOTEZ ZA ANALIZO NOVIH GIBANJ
GIBANICA
Pred vami je posebna Tribunina priloga, ki smo jo poimenovali Gibanica. Besedilo Alberta Meluccija - nastalo je leta 1978, aktualno pa je še vedno -govori o novih socialnih gibanjih. Na-slov priloge Gibanica že sam pojasnjuje del Me-luccijevih hipotez: kot v gibanici najdemo plasti maka, orehov in skute, tako so tudi nova gibanja večplastni, kompleksni in zapleteni fenomeTii. Tokrat vam ponujamo prvih 6 hipotez, naslednjič pa dobite drugi kos gibanice.
Alberto Melucci
Za razpravljanje o novih aspektih mladinskih protestnih gibanj je značilno pomanjkanje anali-tičnega instrumentarija, potrebnega za razume-vanje pomenov in namenov gibanj. Razpravlja-nje razkriva potrebo po teoriji, ki bi bila zmožna interpretirati dejstva. Kot kratek prispevek k takš-ni teoriji predlagam 10 hipotez. Hipoteze obliku-jejo skupek vprašanj, namenjenih refleksiji, tako da razpravljanje in konfrontacija ne bosta obtiča-la znotraj običajnega sklopa ekstremizma in ra-cionalnosti.
1. Socialno gibanje je analitično kreiran predmet; ne sovpada z empiričnimi oblikami kolektivne akcije
Sedanji pristop k fenomenu kolektivne akcijG, vključno z mladinskimi protesti, je sestavljon iz povzemanja empiričnih manifestacij teh gibanj. Percipirana so kot predmet analize, ki je smiseln sam po sebi in sposoben izraziti splošni pomen dejanja, ki ga preučujemo.
Pri poskusu, da bi klasificirali oblike protesta, nekateri v najboljšem primeru dosežejo grajanje tipologij, ki vsebujejo tiste obče in ponavljajoče se značilnosti fenomena, katere so preučevane kot splošne kategorije. Nekateri govorijo o štu-dentskem gibanju, o feminističnem gibanju in potem nadaljujejo z izmišljanjem njihovega his-torično-opazovanega vedenja. Tako npr. štu-dentskemu in ženskemu protestu pripisujejo isti pomen in določene strukturalne karakteristike. Ne le v političnem jeziku in partijskih razpravah, pač pa tudi v analizah intelektualcev je žensko in mladinsko vprašanje obravnavano kot sam po sebi smiseln predmet.
Z analitičnega staiišča ne verjamem, da ob-stajajo takšna splošna vprašanja. Znotraj histo-ričnega fenomena kolektivne akcije bi morali razločevati množico analitičnih pomenov, ki iz-ločajo navidezno enotnost in prinašajo različne cenitve strukturalnih komponent in političnih im-plikacij socialnih gibanj.
Feminizem je npr. heterogen kolektivni pro-ces, v katerem prihaja do večplastnih prizade-vanj za enakopravnost in enak status ženske koeksistence, gre za preseganje stoletne diskri-minacije, to pa feministke dosegajo z ustvarja-njem novih integrativnih mehanizmov, z označe-vanjem marketing »feminističnih« točk in simbo-lov, s pojavitvijo zahtev v zvezi z interpersonal-nimi odnosi in definiranjem emocionalne in sek-sualne identitete individuuma. Očitno so pomeni vsake od teh komponent precej različni. Nekate-ri razbirajo mnogokratne pomene celo v feno-menih, ki se zelo jasno odmikajo od konfliktne mobilizacije (npr. v mladinski modi). Poleg na-kopičenosti atomiziranih porabniških vzorcev in tržne manipulacije, lahko v mladinski modi na-jdemo kulturno vsebino in simbole, ki pospešu-jejo konfliktno vodenje.
Nobenega fenomena kolektivne akcije ne moremo pretehtati v vsej njegovi celovitosti, ker nikoli ne govori v enem samem jeziku. Vsak ana-litični pristop k socialnim gibanjem implicira nji-hovo razcepljenost na različne nivoje, skladne s sistemom družbenih odnosov, vključenih v akci-jp in orientacijo, ki jo takšna akcija prevzame. Štrajk ni nikoli homogen fenomen, ker znotraj njega soobstajajo zahteve konfliktne narave: ne-kateri so usmerjeni zoper organizacijski sistem podjetja, drugi se dotikajo političnega sistema, tretji pa so povezani z elementi razrednega boja, ki napada kapitalistični produkcijski sistem per se. Pomen fenomena variira skladno s sistemom socialnih odnosov, na katerega se akcija nana-ša. Ni ista stvar, če zahtevamo drugačen način funkcioniranja organizacije ali pa če postavlja-mo pod vprašaj samo moč organizacije.
Splošno propozicija, katero sem s težavo raz-bral, zgleda abstraktno, vendar, kot bomo videli v nadaljevanju, je to osnova. Zares, le z razliko-vanjem različnih nivojev in pomenov kolektivne akcije bo možno razumeti vsebino konkretnega gibanja, ki nosi številne in često protislovne za-hteve. Šele če bomo izhajali iz te kompleksnosti, bo mogoče doseči popolno in neideološko po-litično ovrednotenje.
2. Socialno gibanje ni odgovor na krizo, am-pak izraz konflikta
»Meščanska« sociaologija in politična zna-nost je vedno povezovala pojav kolektivne akci-je s krizo sistema v enem od njegovih aspektov. Kolektivna akcija se tako kaže kot znak patologi-je socialnega sistema. Tovrsten pristop najdemo v mnogo sodobnih interpretacijah mladinskega fenomena: ne le v površnih diagnozah, ki so jih naredile režimske ideologije, temveč tudi v bolj popolnih, razmišljajocih analizah, katere so na-redili stari in novi levičarji. Z redukcijo fenomena na marginalno pozicijo te interpretacije zanikajo celoten konfliktni pomen trenutnih kolektivnih procesov. Stalno opozarjanje na italijansko kri-zo, katere pomembnost sicer ne moremo zani-kati, pogosto skrije obstoj nekaterih konfliktnih vsebin. K tej točki se bomo vrnili nekoliko kasne-je.
S teoretičnimi termini bi rad poudaril struktu-ralno povezanost med socialnim gibanjem, ka-kor sem ga definiral, in konfliktom. Pomembnost faktorja krize pri pojavljanju kolektivnega vede-nja s tem ni v nevarnosti. Vendar pa moramo jas-no razločiti med strukturalnim karakterjem kon-flikta, ki vpliva na določen sistem, in faktorji, ki v določeni situaciji aktivirajo konflikt. Konflikt predpostavlja boj dveh socialnih akterjev za pri-lastitev sredstev, pomembnih za oba akterja. Ak-terji se borijo v istem polju za polastitev teh sred-stev in kontrolo med njimi. Da bi konflikt obstajal, moramo definirati akterje v splošnem referenč-nem sistemu. Obstajati mora tudi meja, na kate-ro se lahko^oba akterja implicitno ali eksplicitno sklicujeta. Če je bila zgodovina razrednega boja v kapitalizmu enostavna reakcija na ekonomsko eksploatacijo in ciklične krize, bi bilo to rešeno s socialdemokratsko pridobitvijo boljših mezd in delovnih pogojev za delavce. Odkriti moramo boj, ki ne poteka znotraj produkcijskega sistema in ki razdeljuje oponenente z antagonističnim določanjem pogojev, sredstev in predmetov družbene produkcije.
Prisotnost takšnega strukturalnega konflikta znotraj sistema je lahko aktivirana in dvignjena na površje ob posebnih kriznih situacijah.
Narobe pa bi bilo, če bi pomešali gibanje, kot izraz strukturalnega konflikta, z enostavnim od-zivom na krizo, zmožnim konjunkturnega olajša-nja ali pospešvanja njene aktivacije. Kriza se vedno nanaša na procese dezintegracije siste-ma, npr.: na disfunkcionalnost mehanizmov adaptacije, neuravnovešenost med različnimi deli ali subsistemi, paraliziranje ali blokado ne-katerih delov, težave pri integraciji etc. Širina in jakost krize variira v odvisnosti od nivojev siste-ma, ki so bili prizadeti. Kriza sproži premikanje procesov dezintegracije in ravno tako sproži reakcijo, ki teži k ponovni vzpostavitvi ravnotež-ja. Konflikt pa, obratno, prenaša nasprotovanje k točki kontrole in uporabe določenih sredstev. V konkretni zgodovini družbe sta ti dve dimenziji pogosto stkani, zato je analiziranje kolektivne mobilizacije vedno težje.
Če je res, da je ideologija vladajočega razre-da vedno skušala reducirati socialno gibanje na enostavno reakcijo na krizo, je diferenciacija, ki smo jo vzpostavili zgoraj, precej pomembna. To priznanje bi pomenilo tudi priznanje obstoja ko-lektivnih zahtev, ki napadajo legitimnost oblasti in uporabo družbenih sredstev.
3. Socialno gibanje je kolektivna akcija, ki izraža konflikt, vsebuje prelom limit kompati-bilnosti sistema
Gibanje je mobilizacija kolektivnega akterja, definirano s specifično obliko solidamosti. Z na-sprotnikom se bori za prilastitev in kontrolo virov vrednosti. Kolektivna akcija gibanja se manifes-tira skozi razpadanje limit sistema, znotraj kate-rega se akcija odvija. Gibanje ne le da razkriva prisotnost konflikta, gibanje potiska konflikt pre-ko limit kompatibilnost s sistemom; t.j. prelamlja s pravili igre, sugerira cilje, o katerih se ne da po-gajati (non-negotiable objectives), postavlja vprašanje legitimitete oblasti itd. Ti pogoji mora-
jo obstajati, če hočemo identificirati gibanje: 1. kot analitično kategorijo, 2. kot empirični feno-men. Prisotnost konflikta in razpustitev limit kompatibilnosti sta nujna pogoja za razpravlja-nje o gibanju v pravem pomenu.
O konfliktni akciji iahko govorimo, ko se soo-čimo s konfliktom, ki se razvija znotraj institucio-nalnih pravil in limit delovanja sistema. Delova-nje sindikatov v visoko institucionaliziranih rela-cijskih sistemih razvitega kapitalizma vedno bolj sodi v to kategorijo. Spopad interesov in konflikt, ki temu sledi, poteka znotraj skupne preokupaci-je partnerjev, da bi zagotovili kompatibilnost sis-tema in ostali zvesti pogajalskim pravilom. Če je nekdo soočen z enostavno kršitvijo pravil, brez jasne identifikacije nasprotnika in skupnega po-Ija boja, potem je tehtno govoriti o resnični de-viantnosti. Vsa tista ravnanja, ki trgajo sama sebe od pravil družbenega reda, ne da bi pro-blematizirala svojo zakonitost, lahko obravnava-mo kot deviantna. Posledica kršitev pravil ali ne-zadostna prilagojenost posameznika pravilom, proizvede iskanje posebnega nadomestila, ki presega sprejete norme in ravnanje. Končno, zadnjo kategorijo ravnanja, katere ne smemo zbrkljati, bom imenoval krizno ravnanje oz. agre-gatno-nakopičeno-ravnanje. Nanaša se na ko-lektivne fenomene, proizvedene s kopičenjem atomiziranih individualnih ravnanj. Krizno ravna-nje je sestavljenp iz skupka individualnih dejanj, ki so po sebi ločena. Na krizo v področju druž-benega sistema odgovarjajo s kreacijo genera-liziranega prepričanja. To prepričanje, ki ni sis-tem solidamosti, ampak predmet emocionalne identifikacije, združuje množico atomiziranih ob-našanj. Panika, nova moda ali širjenje določenih kolektivnih ritualov vsebuje predvsem, če ne celo izključno, te značilnosti.
Socialno gibanje v dobesednem pomenu bi morali torej preučevati v odnosu do drugih kate-gorij ravnanja in od njih bi ga morali razločevati. Konfliktno delovanje, devianca in »nakopičeno« ravnanje v zgodovinskem delovanju konkretne-ga gibanja pogosto soobstajajo. Zato je potreb-no socialno gibanje definirati najprej zaradi ana-litičnih karakteristik (konflikt in razpadanje limit) in kasneje zaradi empiričnih značilnosti.
4. Narava socialnega gibanja je odvisna od sistema odnosov, v katerem je kolektivna akci-ja situirana
Socialno gibanje se lahko nanaša na vsaj tri tipe situacij in drž. Če pride do konflikta in krše-nja pravil znotraj organizacijskega sistema - t.j. sistema, ki je označen z vlogami in funkcijami -govorimo o gibanju zahtev. Kolektivni akter za-hteva različno distribucijo sredstev znotraj prga-nizacije, bori se za bolj učinkovito delovanje aparataj in končno, spopada se z oblastjo, ki vsi-Ijuje pravila in oblike delitve dela. Velik def sindi-kalističnih zahtev sodi v to kategorijo, še poseb-no ko so pod kontrolo organizacije in limit, po-stavljenih z dogovorom. Dejstvo, daje mobiliza-cija intenzivna in oblika delovanja agresivna, samo po sebi ne dokazuje, da nosi akcija raz-redno vsebino. Takšna akcija lahko v bistvu ščiti pridobitve določene kategorije, lahko mobilizira skupino deprivilegiranih delavcev; zahteva lah-ko različno distribucijo vlog in plačil, ne da bi na-padla razredne odnose ali način, znotraj katere-ga so sredstva producirana.
Politično gibanje izraža konflikt skozi razpad mej političnega sistema. Bori se za širjenje'poli-tične participacije in proti prevladi interesov vla-dajočih znotraj predstavniškega sistema. Veliko mestnih bojev za decentralizacijo političnih od-ločitev sodi v to kategorijo. Družbene skupine ali

GIBANICA
teoretska   zakuska
študentski časopis stran 11
interesi, ki so izključeni iz participacije, zahteva-jo širjenje limit predstavniStva z neinstitucional-no akcijo. Naslednji primer bi lahko bila ženska akcija za resnično enakopravnost, ki ne nastopa le s parlamentarnim delovanjem, ampak tudi z direktno akcijo.
Razredno gibanje je kolektivna akcija, ki pre-ko konflikta napada sistem produkcije in prisva-janje družbenih sredstev. Ne bori se le proti na-činu, kako se sredstva proizvajajo, temveč po-stavlja tudi vprašanje, za koga proizvajati in kakšne bodo smeri razvoja. Razredno gibanje po definiciji konstituirajo daleč najbolj abstrakt-ne kategorije, nobeno gibanje pa ne more biti le razredno gibanje. V resnični družbi se gibanje spreminja v organizacijski sistem, oblike pred-stavništva in političnih odločitev. Kaj je torej na-men te distinkcije?
Menim, da obstajata dva pomembna razloga. Kot prvo: ideologija vladajočega razreda teži k zanikanju obstoja razrednih gibanj, ki napadajo način produkcije in prilaščanje sredstev. Vlada-joči razred prizna kvečjemu obstoj zahtev ali po-litičnih problemov in skuša vedno obdržati vsak konfliktni fenomen znotraj teh limit. Istočasno pa je potrebno prepoznati obstoj kolektivnih akcij, ki ne nosijo razrednega konflikta. Tudi če so na-silni, ni nujno, da vsi tipi protesta napadajo raz-redne odnose v družbi. Afirmacija obstoja raz-rednih gibanj in razlikovanje le-teh od ostalih ti-pov gibanj implicira boj proti redukcionistične-mudelovanju vladajočega razreda. To patudi iz-ključuje, da bi zapadli v iluzije, da vsi tipi kolek-tivnega protesta oznanjajo začetek, revolucije.
5. Vsekakor realno gibanje vedno nosi mno-žico analitičnih pomenov
Ne glede na kratek pregled primerov, ki sem jih pravkar prikazal, so vse distinkcije, ki sem jih predlagal, čisto analitične. Te distinkcije so kon-ceptualni instrumentarij, ki ga uporabljamo pri analizi empiričnih fenomenov. Resnično gibanje je vedno kompleksna in heterogenost zgodovin-ske realnosti. Znotraj gibanja nekateri najdejo pomene za dejanja, ki se nanašajo na različne, prej naštete analitične kategorije. Gibanje deluje znotraj različnih organizacijskih sistemov, situi-rano je v enem ali več političnih sistemih in de-luje znotraj določenih razrednih odnosov. Pod-ročje delovanja pokriva številne probleme, ak-terje in cilje. En aspekt lahko prevlada nad dru-gim in tako specifično okarakterizira dani trenu-tek. Akcije se lahko vzajemno prepletajo na raz-lične načine.
Različni nivoji marginalnosti in deviance, pri-sotni v sistemu, se v gibanju pogosto spojijo, ag-regatna kolektivna ravnanja koagulirajo (izraz iz kemije^ ki označuje sprijemanje, zgoščevanje; op. A.Z.). Vse te fuzije ravnanj moramo preseči z analizo in rekonstrukcijo v sistemu smiselnih zvez z namenom, da bi razbrali pomen in usmer-jenost gibanja.
To ni lahka naloga. Nenatančen instrumenta-rij pri našem razporejanju je prva ovira. Znotraj samih gibanj lahko najdemo močan odpor proti neposredni potrebi, da bi ustvarili glcfbalno in združeno sliko samih sebe. Ta slika bi bila ust-varjena z namenom, da bi zagotovili mobilizaci-jo lastne baze. Različni pogoji, znotraj katerih gi-banja delujejo, še posebej v Italiji, in omejitve, katerim so podvržene, naredijo to situacijo za praktično neizogibno. Posledica tega je, da je kolektivna akcija krhka, ker pogosto združuje splošne in konfuzne cilje s heterogeno »bazo«. Prepričan sem, da refleksija o strukturalnih kom-ponentah novih gibanj igra pomembno vlogo pri i rasti kolektivne akcije, tudi ko je teoretična.
Omenil bom le en primer, o katerem bomo
; razpravljali kasneje. Zloraba marginalnosti kot
; koncepta v sodobnih razpravah ne pomaga raz-
( jasniti, kdo so resnični akterji, in ne napoveduje
možnih iztočnic za gibanja v naši deželi. Pojem
»marginalen« je postal alternat'vno sinonimen s
pojmi »nasprotujoč« (oponent), »izobčen«, »re-
volucionaren«, »brezposelen«, to pa nosi različ-
ne posledice za praktično stanje gibanja. Raz-
čiščevanje na tej točki ni toliko akademsko vpra-
šanje, kot pa nujen pogoj, ki omogoča, da bo gi-
banje pravilno izbralo svojo bazo, sobesednike
in nasprotnike.
6. Nova razredna gibanja nastajajo v razvitih kapitalističnih družbah
Kolektivnega fenomena, ki se je pojavil v raz-vitih kapitalističnih državah, ne moremo opazo-vati kot enostavno reakcijo na krizo ali kot rezul-tat marginalnosti in deviance. Ugotoviti bi morali, dasotosimptominovih razrednihgibanj, čeprav to ni ves njihov pomen, o razrednih gibanjih go-vorim, ker gre za novo obliko kolektivne akcije, ki napada razviti kapitalizem v vseh njegovih produkcijskih sistemih. Nova socialna gibanja se ne dotikajo le produkcije ekonomskih sred-stev, ampak tudi produkcija družbenih odnosov, simbolov, identitete in individualnih potreb. Kon-trola produkcije se počasi odmika od drobne
lastnine srednjih razredov (kot resničnih družbe-nih skupin) k velikim aparatom, ki se ukvarjajo z ekonomskimi in političnimi odločitvami. Kapita-listični razvoj z enostavno kontrolo delavcev in transformacijo naravnih virov še ni zagotovljen. Kapitalistični razvoj zahteva vedno večjo inter-vencijo v družbene odnose, simbolične sisteme ali identiteto in individualne potrebe. Pojavna vsebina novih gibanj pomeni zavrnitev posku-sov, da bi manipulirali s potrebami in identiteto Ijudi, in hkrati zahtevo po uravnoteženem raz-merju z naravo ali posameznikovim telesom. Po-javna vsebina novih gibanj je hkrati tudi želja, da bi kontrolirali razvoj in raven vse družbeno kul-turne implikacije. Nova gibanja zahtevajo dru-gačno smer družbenih sprememb in drugačno orientacijo produkcije.
Skupne značilnosti številnih novih oblik kolek-tivne akcije v zrelem kapitalizmu podčrtujejo no-vost teh konfliktov. Nekatere sprva impresionira posplošenost in manko konkretnih pogajalnih uspehov boja.
Razen konfliktov, povezanih s poklicnimi boji, mobilizacijami in kolektivnimi protesti, se dotika-mo tudi drugih očitnih heterogenih družbenih področij: študentskih bojev, feminizma, seksual-ne osvoboditve, urbanih gibanj, ekoloških bojev, mobilizacije porabnikov, pa tudi sporov, pove-zanih z etničnimi in jezikovnimi manjšinami, skupnostmi, kontrakulturnimi gibanji, boji na področju zdravstva in različnimi tipi segregacije. Navedel sem že, da vsi ti boji ne nosijo istega pomena niti niso izraz razrednega boja. Ti boji mobilizirajo družbene skupine okrog ciljev, ki bi jih le težko nadomestili in jih ne moremo zredu-cirati na politično posredovanje. Resnično, dru-gaznačilnostteh gibanj, katero so omenili števil-ni opazovalci, je omenjena osredotočenost na politični sistem in majhen interes za vprašanja polastitve politične oblasti. Osvojitev politične moči in osvojitev državne strukture je nadomeš-čena z željo, da bi direktno kontrolirali življenjske pogoje, in z zahtevo po avtonomnem prostoru, neodvisnem od sistema. Te značilnosti, pogosto definirane kot element politične slabosti gibanja, postavljajo pomembna vprašanja, ki zadevajo pomen in perspektive novih bojev. Konec ločitve na javno in zasebno sfero lahko tretiramo kot tretjo značilnost, ki se močno dotika že omenje-nih značilnostl. Javni in politični odnosi so pove-zani z vprašanji emocionalne, seksualne in bio-loške identitete posameznika. Področje zaseb-nosti je bilo tradicionalno področje, kjerje priha-jalo do emocionalne izmenjave in kjer je bil indi-viduum deležen kompenzacij, hkrati pa je bilo področje zasebnega tudi področje postavljanja zahtev. Zasebnost je zavzeta (invaded) z medij-sko manipulacijo, postaja pa tudi področje, kjer se začenja upor in pojavlja kontlikt.
Področje, ki preveva dnevno življenje in ek-sistenčne možnosti, je posplošeno, zato je mno-go teže empirično razlikovati med protestom in marginalnostjo, devianco in socialnim giba-njem. Tiha večina ni le duh, ki ga je naredila av-toritama politika, ampak realnost, ki grozi zrele-mu kapitalizmu. Sistem povečuje število načinov ravnanja z vsemi oblikami opozicije, definiranimi kot spor (difference) ali kot socialna patologija. Ne-strinjanje postane bolezen, boji so izgnani v področje fenomena, katerega bi morali zdraviti z behaveoralno terapijo ali pa represijo. Iskanje identitete skupnosti in vrnitve k primarnim zve-zam (v pomenu spola, starosti, kraja ali skupine), je naslednja značilnost novih gibanj, Boj ima vedno instrumentalen cilj: okrepiti hoče solidar-nost skupine, simbole boja in emocionalno iz-menjavo, ki je značilna za bbj (biti »tovariš« - ka-merad - po letu 1968 pomeni mnogo več kot pri-padati isti organizaciji ali imeti enake politične ci-Ije). Skupina je osredotočena na lastno solidar-nost in se upira »racionalnosti«, odločitvam in ci-Ijem, ki jim jih vsilijo oddaljene in brezosebne oblasti.
Iskanje participacije in neposrednega delo-vanja sta zadnji relevantni karakteristiki: odpor proti posredništvu ali delegiranju, izražen v ne-pogajalski obliki, odpor proti kontrolam ali odlo-čitvam, ki so spontanistični in antiavtoritarni ka-rakter sodobnih bojev in nezaupljivost gibanj do političnih odločitev, vodi v fragmentacijo, orga-nizacijske slabosti in diskontinuiteto novih gi-banj. Nekateri pa trdijo, da te značilnosti ne bi smele odvrniti od razumevanja originalnosti no-vih zahtev in ne bi smele biti zlorabljene kot pre-tveza za zanikanje njihovega konfliktnega poten-ciala.
Če te zahteve razumemo kot izraz novih raz-rednih konfliktov, moramo prenehati z razume-vanjem razredov kot empiričnih socialnih sku-pin, definiranih s skupno kulturo in načinom živ-Ijenja. Namesto tega se moramo osredotočiti na "razredne odnose - na sistem  nasprotovanja
kpntroli družbene produkcije. To prav tako vse-buje trditev, da produkcija, za katere kontrolo se borijo razredi, ne more biti arbitrarno prenešena v ekonomsko sfero.
V družbi, v kateri narašča totalna kontrola sis-tema socialnih odnosov, razvejena od velikih or-ganizacij do enocionalnih odnosov, so razredni odnosi in kolektivni akterji transformirani, s tem pa postanejo tradicionalne analitične kategorije neuporabne. Če so razredi vedno manj resnič-no-obstoječe skupine, ki bi jih lahko identificirali z razbiranjem družbenih simbolov ali skupno kulturo, se postavlja vprašanje, ali je sploh smi-selno govoriti o razrednem boju. Da, nekateri menijo, da je konflikt prej mreža nasprotovanj proti kontroli razvoja, kot pa antagonizem med dvema skupinama, dvema jezikoma, načinoma življenja ali oblačenja. Razredi, definirani v tradi-cionalnem smislu, vedno bolj razpadajo, nad-omešča pa jih množica skupin, stratificiranih in razvrščenih vzdolž kompleksnih linij. Hkrati pa pomen razrednih cdnosov ostaja enako velik. Kontrola družbene produkcije (tudi ko je uporab-Ijen aparat javnosti), ki jo imajo v rokah nekatere družbene skupine, se nadaljuje, nadaljuje pa se tudi boj drugih skupin za drugačno smer družbe-nega razvoja. Brez dvoma postaja identifikacija boja težja. Razredna dominacija postaja neo-sebna in »javna« (public), poteka pa skozi velike aparate načrtovanja in odločanja. Z akcijo druž-benih skupin, ki jih konsekvence manipulacije z družbenim razvojem bolj direktno zadanejo, po-stane razredno nasprotovanje fragmentarno in razpršeno.
Če to perspektivo upoštevamo resno, mora-mo prenehati podpirati mit o kompaktnem in ho-mogenem delavskem razredu in njegovi poti proti svetli revolucionarni usodi. V razvitih kapi-talističnih družbah je delavski razred vedno bolj diferenciran, njegova akcija pa je vedno bolj orientirana na neposredne cilje in politično are-no. Kompleksni sistemi industrijskih odnosov re-gulirajo pogajanja med upravo in sindikati. Siste-mi predstavništva in političnega posredništva in-terpretirajo zahteve poklicnih skupin. Le-te ved-no bolj postajajo skupine pritiska. Bilo bi nesmi-selno sklepati, da delavska akcija ne izraža raz-redne vsebine. Takšni sklepi so biii izpodbiti z in-tenzivnostjo socialnih konfliktov v zadnjem de-setletju. V razvitih kapitalističnih državah ostaja vloga delavskega razreda centralna za vsako politično spremembo, saj ima delavski razred pomemben volilni glas in močno organizacijo. Njegova vloga v razrednem boju je vezana na določeno obliko kapitalizma, ki še zdaleč ni pre-sežena, čeprav je na poti lastne preobrazbe.
Hipoteze o novih razrednih gibanjih pomenijo precej več kot je politično gesto. Z namenom, da bi zapopadli nova gibanja, intelektualci stare in nove levice odmetavajo staro funkcionalistično armaturo, ki je postala neuporabna in pojasnjuje kolektivno ravnanje kot izraz marginalnosti in deviance.
Pri redefiniciji področja in instrumentarija analize nosijo hipoteze o novih gibanjih, kon-frontirane s poznimi ponovnimi odkritji, ki bi jih lahko pričakovali od najbolj primitivnega funk-cionalizma, teoretično, pa tudi politično vred-nost. Marginalnost in devianca sta smiselna le v teoretičnem konceptu, ki predpostavlja konsenz kot pogoj za integracijo sistema. Ta percepcija izloča probleme dominacije, konfliktov in raz-rednih odnosov. Pod krinko formalne vdanosti svetim načelom se širi funkcionalizem in neo-funkcionalizem. Le malokdo si vzame čas, da bi preveril korelacije med čaščenimi kategorijami in njihovo aplikacijo na konkretno analizo. Tako kot med vsemi večjimi obdobji krize, opažamo cvetenje sholastike, ki interpretira in razlaga spi-se očeta. Ta čista intelektualna vaja, ki nima zve-ze s spremembami v razvitem kapitalizmu, v praksi prekriva instrumentalno uporabo, kakrš-no je sproduciralo »buržoazno« dužboslovje v svoji najbolj ideološki, pa tudi operativno upo-rabni obliki. Koncepti in raziskovalne metode, ki so izgubile vsako referenčnost s svojim teoretič-nim izvorom, prehajajo jezik in prakso levice.
V analizah sodobnih mladinskih fenomenov lahko pojasnimo uspešnost konceptov, kot sta marginalnost in deviantnost, na več načinov: v vakuumu, ki ga je povzročila kriza tradicionalnih konceptov, soočlenih z novimi fenomeni, je funkcionalizem osnovno odkrit. Za tiste, ki tran-sformirajo marksizem v doktrino reda, je to smi-selna transformacija. Je pa bolj nevarna in manj smiselna za tiste, ki se hočejo postaviti na stran novih gibanj in ki gojijo iluzijo o vedno večji za-ostrenosti bojevs pripisovanjem centralne vloge »marginalcem«. Po funkcionalistični tradiciji marginalnost ne producira konfliktov, pač pa po-raja socialno dezintegracijo.
Medtem ko smo priča vedno pogostejši upo-rabi marksizma kot teorije reda, je analiza novih gibanj in razrednih odnosov potisnjena v rezer-vat intelektualne in družbene marginalnosti. Ver-jamern, da je prišel čas, da se sistematično soo-čimo s hipotezami o novem razrednem konfliktu in izpeljemo vse teoretične implikacije. V bistvu pa zahteva ta korak problematizacijo koncep-tualne aparature kodificiranega marksizma, ki vedno bolj postaja ritualna repeticija fornrvui
Prevod prvega dela ALI ZERDIN

12. stran študentski časopis
O REFORMI ŠOLSTVA
Osnovno vsebinsko črto Kunderine Šale lako najkrajše opišemo takole: glavni junak je žrtev nekakšnega stalinističnega procesa, pošljejo ga v posebne enote Ijudske armade in na prisilno delo, medtem pa češkosiovaška družba doživi »destalinizacijo« - pod vplivom znamenitega Hruščevega govora, seveda. Ko odsluži svojo kazen, se vrne v svoje rodno mesto, da bi se
drugačni od nas. Tudi njihov besednjak je, k sre-či, drugačen. Ne zanimajo jih niti naši uspehi niti naši grehi. Ne bi verjel, toda na sprejemnih izpi-tih za visoke šole ti mladi ne vedo niti tega, kaj so pomenili procesi, Stalin je za njih le ime, a Buha-rin, Kamenjev, Rajk - to niso niti imena. Večina sploh ni vedela, kdo je bil Clementis.« »Toda, meni se ravno to zdi grozno.«
Ljubijo avanture. Mi smo življenje preživeli na konferencah. Ljubijo jazz. Mi smo na slab način imitirali folkloro. Sebično se posvečajo sami sebi. Mi smo hoteli rešiti svet...«
Navedeni odlomek govori o dveh stvareh, ki sta med drugim bistveni tudi za govorjenje o šol-ski reformi: o izgubi zgodovinskega spomina v neki družbi in o razmerju med statičnim in dina-mičnim v družbi.
Danes ni mogoče razpravljati o šolstvu, ne da bi opozariali na polemike in koncepte izpred de-setih let. Ce hočemo braniti reforme pred - spet - vse pogostejšimi kritikami, se bomo sklicevali na dvanajst let stare usmeritve 10. kongresa ZKJ. Kritiki reforme pa njenim zagovornikom zelo radi pomahajo pred nosom s kakšnim sta-rim člankom ali raziskavo, češ, vse to, kar vi da-nes navajate kot cilj reforme, so vaši nasprotniki govorili že pred desetimi leti, vi pa jih tedaj niste poslušali, še več, očitali ste jim idejno spomost in podobne grozoto.
Danes-tudi vdokumentihtegakongresa-je zelo popularno opisovati dilemo, po kateri poti naj krene naša družba, ravno tako pa dilemo med statičnim in dinamičnim konceptom razvo-ja. Vsi po vrsti, tako »kritiki« kot tudi najvidnejši politiki, vsaj slovenski, znajo prav patetično sli-kati naše perspektive v uvajanju novih tehnolo-gij, v spremljanju skokovitega razvoja tehnologi-je, znanja \n informacij v svetu, v drugačni, bolj fleksibilni organizaciji družbe (proizvodnje, zna-nosti, šolstva, političnega odločanja in dogovar-janja), v prodoru mladih, svežih idej in Ijudi, v uvajanju ekonomskih zakonitosti, v uvajanju drobnega - seveda prožnega in gibčnega - gos-podarstva, v ukinjanju nesposobnih, starih in neproduktivnih podjetij in politikov (administra-tivnih pitancev, kot pravijo dokumenti kongresa) in tako naprej.
nazaj, tako je v razpravah o gospodarstvu nava-da pogledati nazaj dvajset let, v čas gospodar-ske reforme. Ta se je odvijala po splošnem ob-razcu ekonomskih reform v socializmu. Tudi za-njo je bilo usodno - kajti končala je tragipno - da je skušala afirmirati ekonomsko v družbi, ki je utemeljena na ideološkem. Uvajanje ekonom-skih kriterijev v gospodarstvo in v celotno druž-bo je tudi tedaj predpostavljalo posebno dinami-zacijo družbe, kot smo jo vajeni tako patetično slikati tudi natem kongresu. Bodimo preciznejši: zanje - za reformo - je bilo usodno, da je uvaja-nje ekonomskega predpostavljalo tudi prenos družbene moči z ideoloških na ekonomske strukture oziroma subjekte, oziroma s tistih, ki producirajo ideološke produkte, na tiste, ki pro-ducirajo materialne produkte (za trg), oziroma z birokracije na tehnokracijo. In birokracija se se-veda ni dala kar tako - kot danes vsi dobrp vemo. Odgovorila je na sebi lasten način oziro-ma tam, kjer je najbolj doma in je zato najmoč-nejša (»moj dom - moja trdnjava«): odgovorila je v polju ideologije in normativnega sistema. Re-formatorji so postali nosilci tehnokratske in libe-ralne ideologije, sama reforma pa se je sprevr-gla v niz dokumentov, ideoloških in zakonskih, ki jih mnogi označujejo kot antireformo. Danes je v razpravah o gospodarstvu vračanje na te do-godke tako popularno ravno zaradi tega, ker iz-hod iz krize spet vidimo v uveljavljanju dinamič-nega-torej, seveda, v tržnih mehanizmih in kri-terijih, v razvoju tehnologije in znanostii, v pre-strukturiranju gospodarstva in preroditvi okore-lega sistema odločanja, potemtakem tudi v do-ločenih spremembah normativnih aktov iz po-streformnega obdobja.
Recimo, da smo s tem dovolj dobro začrtali okvir, v katerem je treba videti šolsko reformo (ki je tema tega referata). Šolska reforma se je za-čela pred dvanajstimi leti, torej v času ponovne-ga stabiliziranja družbene strukture, v času anti-reforme.
Njena glavna parola je tedaj bila, da mora šol-stvo služiti potrebam združenega dela. Te potre-
maščeval in poravnal račune s preteklostjo. Nje-gov poskus ne uspe, še več, prav klavrno propa-de, kajti sedanjost je povsem brezbrižnado pre-teklosti, ki ni nič več kot zgolj njegova osebna travma. V tem kraju sreča človeka, ki je bil nekoč njegov »sodnik«, danes pa je priljubljen univer-zitetni profesor. Med drugim se pogovarjata tudi o mladi generaciji, in to takole:
»Drugačni so,« je rekel Zemanek. »K sreči so
»To vsekakor ne pove nič dobrega o njihovi izobrazbi, toda za njih to predstavlja osvobodi-tev. Niso sprejeli našega sveta. V celoti so ga za-vrgli.«
»Slepilo so zamenjali za slepilo.«
»Ne bi tako rekel. Oni mi imponirajo. Rad jih imam ravno zato, ker so povsem drugačni. Lju-bijo svojatelesa. Mi smo jih zanemarjali. Ljubijo potovanja. Mi smo sedeli stalno na istem mestu.
Prevladuje torej mnenje, da sta za našo da-našnjo družbo značilni togost in statičnost. In ker se pri razreševanju današnjih sporov in naspro-tij, kot rečeno, radi vračamo v preteklost, mnogi razlagajo celoten povojni razvoj naše družbe kot stalen spopad dinamičnega s statičnim, točneje rečeno, kot ciklično menjavanje prebojev dina-mičnega v sicer statično družbeno strukturo, ter seveda izrinjanja teh dinamičnih tendenc.Prav tako kot je ob šolstvu navada pogledati deset let
o
be so tecftj prikazovali takole: naše gospodar-stvo, skladno s svojo tehnološko strukturo, po-trebuje predvsem več lastne polkvalificirane in kvalificirane delovne sile (namesto »uvožene« iz drugih republik) in manj visoko izobraženih kad-rov (takrat smo namreč doživeli ekspanzijo viso-kega šolstva in povečano brezposelnost tovrst-nih kadrov). Koncept reforme je torej »pozabil« vsaj na to, da takšna tehnološka oziroma izob-razbena struktura ni perspektivna (čeprav je bila v tistem času - in je še - stvarnost), »pozabil« je na vlogo znanosti oziroma na tiste, ki bodo gos-podarstvo potegnili z mesta in ki se bodo čez dvajset let v njem zaposleni (kdo pa je, konec koncev, leta 1974 trdil, daje treba naše gospo-darstvo kam potegniti - toda ravno zato, ker ga nismo tedaj nikamor vlekli, je danes postalo »voz, ki ga je potrebno vleči iz blata«, kot bi rekli »nekateri« vidni politiki). Z drugimi besedajmi: če je res, da je nezaposlenost visoko izobraženih kadrov v tedanjem času odsevala nizko tehno-loško strukturo gospodarstva, je prav ttako tudi njegovo nesposobnost in nezainteresiranost, da takšno delovno silo pametno izkoristi (in ravno tako, kot je to gospodarstvo uvažalo NKV in PKV DS iz vzhodnejših republik, je visoko izobraženo DS izvažalo v zahodnejše države).
Če je bil cilj tega prvotnega koncepta reforme produkcija nizko izobražene DS, je bila njegov cilj tudi redukcija visoko izobražene delovne sile, kar je moč povedati tudi drugače: redukcija izobražencev, ki so bili zato seveda že od vsega začetka nasprotniki šolske refprme. Na to se bomo spomnili kasneje - doslej smo od tega omenili le toliko, da se bomo sploh mogli spom-niti -zdaj pa si poglejmo, kako cilje šolske refor-me slikajo dandanes.
Menda ni težko uganiti, da je ta stari koncept reforme, ki predvideva statično ohranjanje ene in iste strukture, zamenjala vizija veliko bolj dina-mičnega šolstva. Zgleda, da je našim politikom -če jih lahko sodimo po njihovih besedah, soditi po njihovih besedah pa jih ne moremo - tprej z rezerve, da besedovalcem ne gre verjeti na be-sedo, lahko ugotovimo, da je tem našim politi-kom postalo jasno nekaj, kar je v tehnološko bolj razvitem svetu jasno že vsaj od takrat, ko je ta svet postal to, kar bi mi šele radi postali - namreč tehnološko bolj razvit oziroma stalno se razvija-joč. Med te ugotovitve sodi tudi ta - kar je zapi-sanp v dokumentih tega kongresa - da je izob-razbena struktura eden najppmembnejših fak-torjev produkcije (pomembnejši, recimo, od ka-pitala) in da je npvo tehnolpgijo moč uvajati le pb mnogp višje izobraženi delovni sili, kot je naša sedaj in kot bo v prihodnosti (sedanji sistem iz-pbraževanja, ugptavlja predsedstvo CK ZKS,
študentski časopis stran 13
nam bo leta 2000 ponudil izobrazbeno strukturo, ki so jo imele ZDA leta 1965). Ne le da potrebu-jemo razvito in dobro organizirano znanost, ki bo sposobna sprejemati in razvijati te famozne nove tehnologije, potrebujemo tudi pravi kontin-gent visoko izobražene delovne sile, ki bo s to tehnologijo sposobna delati. Ta strahotna dina-mika tehnološkega razvoja pomeni še nekaj: da delavca ne moremo enkrat za vselej izučiti za delo, katero bo bolj ali manj nespremenjeno op-ravljal vse življenje, temveč ga je treba stalno pri-učevati na nove delovne tehnologije. In zato se-
skih reformah (za zgled se postavlja Švedska, za primerjavo pa Francija), torej pri družbah, ki so utemeljene v ekonomiji in ki so kapitalistične (v čemer je izvirni greh ekonomskih reform v socia-lizmu).
In ker imajo te reforme kar nekaj zgodovine -saj te dežele niso od včeraj tehnološko razvite -si bo zanimivo in koristno pogledati kritiketeh re-form. S tem smo prišli do bistvenega dela tega referata, pa tudi zajca, ki se skriva v grmu novih šolskih konceptov, bomo uspešno zagrabili za ušesa.
cept je v skladu z birokratsko stretegijo ohranja-nja v ideologiji utemeljene statične družbene strukture, drugi pa se pridružuje patetičnim slika-njem dinamičnega družbenega razvoja, temelje-čega na ekonomiji, ki nam ga obljubljajo z vseh koncev in krajev. Na koncu se čisto na kratko vprašajmo, ali lahko pričakujemo, da se bo kar-koli od tega tudi uresničilo.
Prvo osnovo za odgovor lahko najdemo -spet-v razpravah o gospodarstvu. Mnogi vidijo v DPGS dokument, ki utemeljuje dinamizacijo in ekonomizacijo naše družbe. In prav ti mnogi tudi
(po dolgih bojih) artikuliral v Cankarjevem domu in zdelo se je, da reformatorji poslušajo, čeprav se danes marsikomu zdi, da so poslušali bolj na gluho uho. Eden od pripomočkov za ohranjanje »zgodovinskega spomina« o spopadu okoli re-forme (o tem spominu je bilo v pričujočem refe-ratu že toliko govora) pa je.navsezadnje tudi Kr-tova in kongresna edicija Šolska reforma je pa-pirnati tiger.
Na osnovi povedanega se seveda ne da po-vedati, kaj lahko pričakujemo na področju šol-stva v prihodnosti. Nekatera znamenja - recimo
veda moramo - to spoznanje je rezultat dolgo-letne polemike okoli šolstva (spet je bilo nekate-rim vse jasno od vsega začetka, nekateri drugi pa trdijo, da že vse življenje govorijo to, kar go-vorijo letos) - moramo torej producirati široko iz-obražene Ijudi, t.i. široke profile, ki bodo sposob-ni prilagajati se brez težav. Torej več splošnoi-zobraževalnih in splošnostrokovnih namesto ozkostrokovnih predmetov in tehničnih veščin. Rešitev neizobraženosti NKV in PKV delovne sile ni v tem, da jih spustimo skozi skrajšane pro-grame (»tiste, ki v starem sistemu niti osemletke ne bi končali«, kot se radi pohvalijo reformatorji) in jim pritaknemo kakšno uro slovenščine na te-den in po 70 ur naravoslovja in družboslovja let-no (ob pol leta delovne prakse - proizvodnega dela),temvečvtem,dazrazyojem produkcijskih sil ta kategorija počasi izginja. Rešitev torej ni v socialni politiki, bi rekli, ampak v večanju druž-benega bogastva.
Novi koncept šolske reforme j^ vsaj v dveh bistvenih točkah različen od starega: zahteva drugačno izobrazberio strukturo (višjo kot stari) in afirmira intelektualce vsaj kot produkcijski fak-tor.
Zaenkrat povejmo le to, da je tudi ta novi kon-cept po svoje grm, v katerem tiči zajec, preden pa zajca zmagoslavno potegnemo za ušesa, si moramo počasi utreti pot skozi goščavje okoli njega.
Na začetku smo omenili, da marsikdo -tudi iz dokumentov kongresa se to kaže - vidi našo perspektivo v proboju dinamičnega, v spremi-njanju statične družbene strukture v dinamično. Radikalnejši med razvijalci teh teorij vedo pove-dati, da je naše gospodarstvo gospodarstvo in-dustrijskih dinozavrov, energetskih požeruhov, ignoriranih ekonomskih kriterijev in državnega plana in da je v marsičem podobno gospodar-stvu ostalih socialističnih dežel. Vztrajanje pri takšni strukturi za vsako ceno (cena te strukture pa je predvsem oblast birokracije), torej pri strukturi v ideologiji utemeljenih družb, lahko vodi le v »albanizacijo« celotne jugoslovanske družbe - kot napovedujejo tudi dokumenti naše-ga kongresa.
Zanimivo je, da se prvotni koncept reforme -ki je, kot smo videli, povsem ustrezal takšni strukturi gospodarstva-tudi v marsičem zgledu-je pri socialističnih deželah: tako so, npr. ukinitev latinščine v srednjih šolah leta 1974 utemeljili na zgledu Romunije in Madžarske, med prvotnimi zamislimi usmerjenega izobraževanjapaje med drugim tudi ta, da naj bi šli VSI po končani srednji šoli za nekaj časa delat in da bi šele potem lahko najboljši ob delu ali iz dela študirali - kar je ali je bila praksa v nekaterih socialističnih šolstvih.
Še bolj zanimivo pa je to, da se novi koncept šolske reforme - ki, kot smo videli, povsem ust-reza patetičnim idejam dinamizacije družbe - v marsičem zgleduje pri zahodnoevropskih šol-
1.  Marksističnateorijašolskegaaparataodk-riva njegovo protislovje v tem, da je izobraževa-nje nujnost kapitalistične produkcije, da pa po drugi strani delavskemu razredu poklanja izob-razbo in s tem pomembno orožjev boju proti iz-koriščevalcem. Tradicionalna rešitev - rešitev s strani vladajočega-jevtem.daješolaideološki aparat, da so njene vsebine prežete z ideologijo, da v delavski razred vnaša konkurenčnost, da je lojalnost ideologiji pogoj za napredovanje v šol-ski hierarhiji in da je elita znanja maloštevilna in vešče vključena, zlita v oblastne strukture. Višja izobrazba je ob tem seveda rezervirana za pri-padnike višjih slojev. Takšna je tradicionalna re-šitev. Moderna rešitev je drugačna, ker nove teh-nologije zahtevajo velike mase Ijudi in fakultetno izobrazbo. Pogosto se nastali problem reši tako, da se množicam da znanje, to pa je razvredno-teno: je ozko specializirano (fahidiotizem), racio-nalizirano, razdrobljeno, nekritično, nekreativ-no ... Lepo študijo teh postopkov, ki iz univerze delajo srednjo šolo, je na primeru norveške šol-ske reforme izdelal Stainar Kvale, najdemo pa jo v njegovem delu Izpitiin gospostvo, ki je izšlo pri KRT.
2.  Šola je, postavimo to trditev kot postulat, laični  zastopnik tradicije,  kontinuitete v  neki družbi. In moderna, dinamična družba, ki potre-buje prilagodljivo delovno silo in manipulativne porabnike, z veseljem uničuje šolo prav v tej nje-ni funkciji, saj s tem naredi svojo delovno silo še bolj gibljivo in vodljivo. To počne predvsem na dva načina: z izgonom klasičnih, tradicionalnih predmetov, z izgonom resnega intelektualnega dela, z izgonom vloge učitelja (to so tako imeno-vane nove učne metode). Za naše reforme je prav značilno to, da je najprej udarila po progra-mih in prav vse napisala na novo, potem pa je rekla, da to niti ni tako zelo bistveno, kot je bist-veno, da v šolah zavladajo nove učne metode in novi učni odnosi. To razšolanje sistema pa seve-da na nekaj »pozablja« (opazimo lahko, da zajca y grmovju kondeptov, starih in novih, vedno na-jdemo tam, kjer ta na kaj pozabi: prvi je pozabil - v narekovajih - na znanost, drugi pozablja predvsem natradicijo): pozabljatorej nata novi, moderni koncept, nato, da je dinamična, moder-na družba mogoča le, če sproti ohranja svojo tradicijo, svojo kontinuiteto, in da funkcije tega ohranjanja lahko vrši le^šola. Ne gre, kot bi rekel Zemanek v Kunderini Ša//F ne gre preprosto za slabo izobrazbo novih generacij. Gre, kot bi re-kel njegov sogovomik, za pozabljanje, za izgu-bo zgodovinskega spomina, za izgubo tradicije in kontinuitete, za izgubo identitete neke družbe. Podrobneje pa je te mehanizme opisal Bojan Baskar v uvodu h Krtovi izdaji Šolska reforma je papirnati tiger, ki je, med drugim, kongresna edi-cija tega našega kongresa.
Zdaj, ko smo ujeli vse zajce, ki so se skrivali po grmovjih, bi lahko na hitro povzeli povedano in počasi sklenili to razpravljanje. Orisali smo dva koncepta šolske reforme pri nas - jasno je, da ta dva koncepta v glavnem potvarjajo, kakor da bi šlo za en sam koncept, ki naj bi temeljil v dokumentih desetega kongresa ZKJ. Prvi kon-
trdijo, da gredo konkretni ukrepi (devizni zakon, zakon o planiranju) v nasprotno smer, v smer centralizacije in etatizacije - med drugimi tako menijo tudi dokumenti tega kongresa. Gre torej za obrazec, po katerem birokracija napredne sile »prinese okoli« tako, da jim obljubi marsikaj, stori pa nekaj čisto drugega. Sestrski obrazec le-tega pa je ta, da birokracija pusti Ijudem, da go-vorijo, a posluša jih ne.
Z obema tema obrazcema se lahko srečamo tudi v zgodovini bojev okoli šolske reforme. Ob napadih intelektualcev na antiintelektualizem pr-votnega koncepta se je birokracija užaljeno bra-nila, češ, kaj pa se greste, ko pa je cilj usmerje-nega izobraževanja menda ja vsestransko razvi-ta osebnost. In intelektualci so se s tem pomirili, dokler niso bili sprejeti konkretni ukrepi (novi šol-ski programi), ki so pomenili vse kaj drugega kot to. In potem so spet zagnali vik in krik - ta se je
predlog za spremembe*naravoslovnih in druž-boslovnih programov - kažejo v eno smer, dru-ga - recimo predlog za ukinjanje izobraževanja ob delu v Srbiji - pa v drugo. Če te vedeževalce in preroke vseh vrst kar samo vodi v tipičen sklep, da je bolje počakati in se prepričati na lastne oči (živi bili pa vidjeli), mora to ZSMS kot politično organizacijo prignati k povsem druge-mu sklepu, namreč, da je prav čas, v katerem je odprtih toliko dilem (in dileme v šolstvu so v mar-sičem, kot smo videli, odsev širših dilem), čas za akcijo. In v tej akciji je verjetno treba upoštevati tudi to, kar je bilo napisano vtem referatu. Ali, kot bi rekel Kundera, mladi sicer hočemo biti moder-ni in dinamični, hočemo Ijubiti avanture, potova-nja in svoja telesa, toda nočemo pozabiti, kaj so pomenili procesi.
JANEZ ŠUŠTERŠIČ
TOPP -44
14. stran študentski časopis
NA GORISTOJITOPOL - V MESTU SMO ŽE VSE POŽAGALI
KRAJANKA: Tole sekanje topolov je največji uspeh krajevne samouprave v Rožni dolini.
KRAJAN II: Jaz sem iz Rožne doline, točno okoli vogala, kjer so tisti topoli posekani. Jaz imam seneni nahod, moj brat pa je astmatik. Ampak točno vem, da bom ne glede na to, če so ti topoli posekani ali ne, imel nahod in moj brat astmo. Precej idiotsko je posekati 40 topolov, saj je količina prahu, ki ga oddajajo topoli, zane-marljiva nasproti količini prahu s travnikov, cest... Kdor se je to spomnil, je bedak!
RŠ: Bi bili za to, da bi razpisali referendum o topolih?
KRAJAN: Seveda. Dejal bi samo še nekaj. To je tipično za KS Rožna dolina, da se vedno po-stavljajo nad Študentsko naselje ali da hočejo imeti vzvišen položaj nad mestom Ljubljana. Tudi zaradi FW - Diska Študent je bil isti pro-
blem. Kolikor jaz vem, so se krajani Rožne doli-ne v glavnem zgražali nad mladino, češ da zga-nja hrup in pijanost. Čez tri leta pa jiti je zmotilo 40 topolov. To je idiotsko!
SAMORASTNIK Na gori je rastel topol, pa so prišli in ga posekali! Pička jim materina! FEO, našega topola list!
RŠ: Opazil sem, da ste izvedenec za to, kje vse gojijo topole.
Zanima me, če veste, kako je s Topolšico?
KRAJAN: Ne, to pa ne!
RŠ: Tam je zdravilišče!
KRAJAN: Mi je prijatelj iz Bačke Topole pove-dal, da v Bački Topoli še ni nikoli videl toliko to-polov kot v Rožni dolini.
Po poseku topolov je študente zagrabila agresivna apatija.Niso sicer zagrabili po kolih,ker jih ni več kje odrezati, so pa zato brez omahovanja zasedli vse kolobarnice na štorih.
SLIKE NAVADNE TOPOLJE NOROSTI
NATALIJA: Nas nihče ničesar ni vprašal, čep-rav smo mi najbolj direktno vezani na te topole. Tisto jutro smo se normalno odpravili na faks, in ko smo se vrnili, topolov kar na lepem ni bilo več. Vprašali smo hišnika, ki ni prav vedel, za kaj gre. Mi pa smo se razjezili in napisali pritožbo.
Ti topoli so nas ščitili, kajti poleti je na tej za-hodni strani grozno vroče. Naši bloki imajo stene iz iverice in poleti imaš občutek, kot da si v škatli in da se kuftaš. Kot vemo, so junija na fakultetah izpiti, takrat je treba študirati in zelo hudo bo!
JERMAN: Da študentje niso bili obveščeni, je v glavnem stvar Študentskega centra (ŠC) in ne naše krajevne skupnosti. Študentje so v glavnem
Hočem reči, da bi bilo verjetno vsako leto huje: čim starejši bi bili topoli, toliko slabše bi bilo to za zdravje krajanov. KS je tako dobila 4. 6.1985 petdeset podpisov teh okoliških krajanov ... Na osnovi teh podpisov je Ljubljanski dnevnik obja-vil članek pod naslovom Zasnežena Rožna doli-na, ki pravi, da so imeli podoben primer na Ko-deljevem, da so dve leti pritiskali in končno us-peli ter da zdaj upajo, da v Rožni dolini ne bo to-liko časa trajalo, še posebej zato ne, ker je po-manjkanje lesa v papirni industriji. 12. 6. je raz-pravljala naša komisija za urbanizem in stano-vanjsko ter komunalno ureditev.
KRAJAN: Pred 14. leti je bil ŠC opozorjen, da topol ne ustreza in da je treba zasaditi lipo ali kostanj. V ŠC so se le smejali. Po 14 letih lahko
Ptički brez gnezda.Odgovorni za posek se verjetno ne zavedajo.da so se s topoli zrušila tudi začasna študentska prebivališča.
mladi Ijudje in ne čutijo tegob astme in podobnih bolezenskih pojavov, ki jih čutijo naši krajani. Tretjič (tega nismo imeli nikoli v mislih, ko smo razpravljali in sklepali o topolih): nekateri izmed naših krajanov živijo tukaj od rojstva pa do smrti, torej na Svetčevi in Bajtovi ulici, delu ceste 8 in ceste 1. To so hiše, ki so obkrožale te topole (kot vemo, so že posekani). Lahko da ta vaša pripo-mba, kako bo sedaj sonce neusmiljeno sijalo, si-cer drži, vendar so naši krajani že od leta 1981 na zborih prosili in zahtevali, da se s tem v vezi kaj ukrene. Topoli namreč z leti, ko dovolj zras-tejo, zelo bujno cveto in imajo ogromno prahu in smetja. To je naše krajane motilo. Ne zaradi tega, ker sta se prah in smetje nabirala na ces-tah, pač pa zato, ker sta silila v stanovanja, da so morali imeti v maju in juniju okna zaprta. Razen tega to astmatikom povzroča alergijo in, po na-ših podpisnikih sodeč, je teh krajanov astmati-kov precej - med njimi je tudi nekaj zdravnikov, ki so to peticijo podpisali. Moram reči, peticijo so_ podpisali v lanskem letu, ker je bilo lani najhujše.
greste pogledat, saj so se drevesa že začela su-šiti (poglejte panje) in so postala nevarna za okolico, zato so jih pred petimi leti pred Katro že posekali. Enavejajenamrečpadlanaavto, in če bi bili y avtomobilu Ijudje, bi bile tudi žrtve. Topol ima življenjsko dobo 21 let.
Doma imam hčer, ki je astmatik, in maja, ko je bilo najbolj lepo vreme, sem jo moral nositi v bol-nico namesto na sprehod. Toliko, da se ne bi preveč pogovarjali! Rekli so, da bodo takoj zasa-dili lipe ali kostanj (zdaj bodo lipe). Počakati bo treba naslednjih nekaj let, da bodo te lipe zrasle. Tisti, ki je bil maja tule, je lahko dobro videl, kaj se je dogajalo tega meseca v Rožni dolini. To je bila grozljivka. Tisti, ki ni občutljiv, to seveda laže prenaša, tisti, ki je občutljiv, pa malo teže.
RŠ: Kaj pravijo strokovnjaki?
JERMAN: Pojdimo lepo po vrsti, tako kot je potekal samoupravni postopek. Podan je bil na-mreč očitek, da študentje niso bili obveščeni... Komisija za urbanizem je poslala peticijo na Ob-činski komite za urejanje prostora občine Vič in
Komunalnemu podjetju TOZD Rast Ljubljana ter ŠC. Iz Občinskega komiteja Vič smo dobili do-pis, ki je zahteval strokovno mnenje o teh poja-vih, ŠC pa je od tu dalje vodil vso politiko od-stranjevanja topolov.
In strokovno mnenje: pravijo, da so si stro-kovnjaki ogledali te topole na kraju samem in ugotovili, da so topoli ZDRAVI !N DA POSEG NE Bl BIL NUJEN. Ker pa da imajo stanovalci in last-nik z njimi ogromne težave, so dali pozitivno mnenje s pogojem, da se posekana drevesa za-menjajo z novimi. Dovoljenje za sečnjo daje ob-činski upravni organ, ki je pristojen za komunalo. Tudi to dovoljenje je ŠC dobil. Obvestili so nas, da imajo dovoljenje za sečnjo, vendar da bi ta stala 120 starih milijonov, in ker je ŠC v finančnih težavah, da teh stroškov ne more nositi.
RŠ: Za koliko topolov gre?
BENEDIKT: Točnega števHa ne vem! V glav-nem so posekana vsa drevesa ob cesti, ki pelje mimo telovadnice, in pa nekaj dreves znotraj študentskega naselja (med njimi tudi nekaj dre-ves, ki niso bila topoli, bila pa so prestara).
RŠ: Ste delali med drevesi selekcijo?
BENEDIKT: Selekcije nismo delali, pač pa smo posekali vse topole. Ves čas smo stali na stališču, da zahteve krajanov niso problem, tem-več strpški, in ko smo dpbili ponudbo za seko, ki ŠC-ju ni povzročila stroškov, smo ta ukrep izved-
RŠ: Ali veš, kaj strokovnjaki menijo o topolih?
BENEDIKT: V ZKPO smo vsi dokaj čustveno navezani na ta drevesa, vsaj kot se je izkazalo v razpravi. Zato smo sprejeli sklep, da pred sečnjo dobimo strokovno mnenje, kako bi preprečili to cvetenje. Od nobenega strokovnjaka nismo do-bili navodila, kako preprečiti cvetonje. Le sečnja je prišla v poštev-s tem, da zasadimo nova dre-vesa.
JERMAN: Prav bi bilo, da povemp, da bodo to lipe ali platane!
PAVLE URBANIST: Kar se tiče tega poseka topolov, urbana sociologija tu nima kaj veliko početi. Zame ima pri odločanju, ali je tak poseg merodajen ali ne, odločilno vlogo strokovno sta-lišče službe zdravstvenega varstva, ki lahko po-seg priporoči ali ga celo zahteva. Če so, recimo, upravičene pritožbe astmatikov, potem so goto-vo tudi upravičene pritožbe študentov. Funkcija zelenja ni samo, da je mesto lepo, ampak da na zaželenem teritoriju ščiti stanovanja pred vpli-vom neposrednih sončnih žarkov na materiale, ki se močno segrevajo, ohlajajo.
Druga stvar je postopek za izdajo dovoljenja. Zgleda, da je v tem primeru Občinski komite za urbanizem Vič to dovoljenje dal. Prav KS Rožna dolina je namreč bila tista, ki se je že nekoč iz-kazala z NEDOVOLJENO SEČNJO. S sečnjo dreves pod Rbžnikom, kjer so pri vrtcu zgradili smučišče.
JERMAN: Tega ne morem potrditi. Takrat je prav tako sekala Rast in material odpeljala. Tak-rat ni noben krajan sekal...
PAVLE URBANIST: O tej zadevi smo na Ko-miteju za urbanizem in varstvo okolja večkrat razpravljali in ugotovili, da je KSto zadevo izpe-Ijala mimo odloka o zaščiti Rožnika in Tivolija in da je s tem naletela na veliko obsodbo. Dobro. Tu je vprašanje različnih interesov, strinjati se je treba, da topoli niso najbolj primerni za zasadi-tev, čeprav najhitreje dajo učinek. Vprašanje je, kdo ima tisto odločitno moč, ki doseže odločitev za sečnjo topoiov!
KRAJAN: Če bi takrat, ko so topole sadili, ob-veljaio mnenje krajanov, to zdaj ne bi bil pro-blem. Jaz razumem študentko, ki nima sence, vendar bi senco prav tako imela od lipe. Takrat smo jim svetovali jelke.
In kakšna zdravstvena zaščita! O tem lahko govori le tisti, ki stanuje tu, ne patisti, kii z hefcakš-nim urbanističnim pregledom gleda na Rožno dolino. Sploh pa tista poseka na Rožniku: jaz mislim, da smo napravili za nekaj 1000,100 Ijub-Ijanskih otrok, ki nimajo kam iti smučat, krasno stvar. Res ne vem, kaj smo tam naredili tako hu-dega, da bi se lahko kdo razburjal, razen dolo-čenih Ijudi, ki so bili v hortikultumem društvu in so cepetali zaradi tega.
PAVLE URBANIST: Še vedno trdim, da je edi-no mnenje ustrezne zdravstvene institucije, ki bi potrdila negativni učinek topolov na dravstveno stanje astmatikov, legitimen razlog za poseko. Lahko se strinjam, da bi bila kakšna druga vrsta dreves bolj primerna, toda topoli so tam!
Drugo pa je vprašanje poseke za smučišče. Pc mojem je šlo takrat za veliko samovoljo. Kaj Di bilo, če bi se kar na enkrat kdo spomnil in po-sekal par dreves, kdo drug pa bi podrl hiše. Ve-Ijati mora vsaj minimalen urbanistični red. Nare-jene so študije, ki govorijo, da je ta poseka pre-cejšnja ekološka obremenitev za tisto področje (erozija) in da so stroški sanacije zelo visoki.
KRAJAN: Če moram jaz čakati na zobozdrav-nika tri mesece, kdo se bo potem spomnil na to-pole v Rožni dolini. Ne vem, če ima Pavle Urba-nist otroka ali ne, toda ko bo enkrat zaradi topo-lov nosil otroka v bolnico, bo sposoben tudi žeb-Ije v smreke zabijati, samo da bi jo posekali.
PAVLE URBANITST: To v zvezi s poseko je vezano na vprašanje pravnega reda v državi. Namreč, ko je nek zakon sprejet, se ga je treba držati.
KRAJAN: Ko ste rekli prej, da si je KS Rožna dolina dovolila nedopustno poseko - vem samo to, da so bili otroci zaradi tega zelo veseli. Morda nisem imel prav, sicer pa govorimo o topolih.
PAVLE URBANIST: Za topole se strinjam: po-seka je legitimna, če je ustrezna dokumentacija.
JERMAN: Sečnjo topolov je izpeljal ŠC na os-novi dovoljenja, ki ga je izdal komite pri občini.
PAVLE URBANIST: Vi trdite, da so imeli za to »zdravstveno« dovoljenje?
KRAJAN: Saj ne gre za to, da so škodljivi, to-variš, motijo, motijo. Ne gre samo za škodljivost, motijo. Od 10. maja do 10. junija smo bili zaprti v hišo.
RŠ: NAM JE BILO REČENO TAKOLE: DA TO-POLI POVZROČAJO ALERGIJO, NE DRŽI PO-POLNOMA. DRŽI, LE KOLIKOR GOVORIMO O ŽENSKIH TOPOLIH. ČE JE ŠC POSEKAL 44 TO-POLOV, Bl MORAL PREJ UGOTOVITI, KATERI SO ŽENSKI IN KATERI MOŠKI.
KRAJAN: Mislim, da govorim tudi v imenu študentov. Ali so ti topoli zanje res tako po-membni, če pa vedo, da so s sečnjo le-teh rešili celo Rožno dolino. S tem da so posekali topole, bodo njihovi nasledniki čez 10 let živeli pod lipa-mi. Ali ne bo to lepo!
RŠ: Lipe so seveda primerne, saj jih imamo tudi na turističnih prospektih. Veš, koliko je bilo ženskih in koliko moških topolov?
BENEDIKT- NE VEM!
Sodelujoči na kontaktu RŠ: Natalija, Pavle Ur-banist, Krajan, Jerman (predsednik sveta KS), Bačar (predsednik sveta SZDL), Benedikt (čan prisilne uprave - ZKPO), Krajan II, Krajanka
KRIMINALNA DEJANJA KS ROŽNA DOLINA
FELJTON
zem in varstvo okolja, ki je na svoji 29. seji (8.12. 1983) gostil tudi predstavnike KS Rožna dolina. Le-ti so povedali, da je bila prava akcija usmer-jena v očiščevanje podrasti in odstranitev nekaj bolnih dreves na območju travnika. To akcijo je vodila komisija za telesno kulturo, pozneje pa jih je udamiški zalet tako prevzel, da so sekali, do-kler se jim teren ni zdel dovolj velik za sankališče in smučišče. Delavni zalet je izhajal iz prepriča-nja, da sta na tem območju sankališče in smu-čišče že določena tako v planski urbanistični do-kumentaciji kot tudi v zazidalnem načrtu, ki tak-rat še ni bil urejen. Dodaten namig pa se je udar-nikom zdelo dejstvo, da se tod otroci že dolga leta sankajo in smučajo.
I) SMUČIŠČE SADOVNJAK
V prvem nadaljevanju se bomo seznanili z zločinom samim in ukrepi s konca leta 1984.
I
Čas dogajanja: september - november 1983. Kraj dogajanja: Rožna dolina, Rožnik, travnik -parcela št. 59/2 (v upravi občine Ljubljana Vič-Rudnik), gozdna parcela št. 1385/2 (v upravi KPL-TOZD Rast).
8.10. 1983 je KPL TOZD RAST obvestila KS Rožna dolina, da bo suho, bolno in drugače po-škodovano drevje na meji med travnikom in goz-dom odstranila, kakor je krajevna skupnost tudi zahtevala. Med tem datumom in 14.11. 1983 je nastala zgodovinska lisa. Očitno je le, da se na liniji KS - Rast nekaj dogaja. Očiten dokaz teh dogodkov je vloga KS Rožna dolina (26.10. 1983): prošnja in idejna zasnova za ureditev smučišča »Sadovnjak«. Očitno je, da je do teh posegov prišlo brez nujnih strokovnih dovoljenj, zato je 14.11. to področje deležno inšpekcijske-gaogleda, česar neposredni rezultatje odločba MUIS: ustavitev del. Teden dni kasneje se v pro-storih KS Rožna dolina srečajo predstavniki stro-kovnih organizacij: VGP-Urejanje hudournikov, BTF in KPL-T'OZD Rast, ki sklenejo, da mora KS Rožna dolina prepustiti vlogo za ureditev smu-čišča in sankališča Mestnemu komiteju zaurba-nizem in varstvo okolja, ki bo pripravil načrt za sanacijo področja in s posegom že definirano zemljišče (definiraš ga tako, da kaj drugega kot smučišče tam ne more več biti) vključi v natečaj za ureditev TIVOLIJA (Tivoli - včeraj, danes, jut-
ri)..
Se isti teden so o zadevi razpravljali v Izvr-
šnem svetu skupščine mesta Ljubljana in eden \zmed sklepovjebil naslednji: »ISSMLsprejema /nformacijo o posegu na severuvzhodnem pod-ročju Rožnika in obsoja naveden nestrokovni postopek - samovoljni posek dreves in zemelj-ska dela (odstranitev ruše) v obsegu in na način, ki pomeni bistveno spremembo v krajini.«
Prizorišče I: Storilci niso izbirali sredstev kar je menda očitno.Po odrezani glavi samo še štrcelj iz zemlje
Na inkriminiranem območju je bilo posekanih več dreves in odstranjena humusna plast zem-Ije, spremenjena pa je bila tudi konfiguracija te-rena.
Stvar je vzel v roke Mestni komite za urbani-
Na tem mestu pride do prvega trilerskega preobrata, saj predstavniki KS Rožnadolina izja-vijo: »Krajevna skupnost se zavzema, da se ob-ravnavana rekreacijska površina uredi na podla-gi strokovnih osnov in pod strokovnim vod-stvom. Krajevna skupnost pa ne odobrava SA-
študentski časopis stran 15
MOVOLJNIH postopkov in NEZAKONITIH del, ki so bila opravljena MIMO vednosti in odgovor-nosti KS.«
Razkorak med dobronamemostjo oziroma skrbjo za otroke in zavračanjem vsakršne odgo-vornosti je vsaj čuden!
Sklep te seje je bil, da morajo KS Rožna do-lina, občina Ljubljana Vič-Rudnik, Biotehniška fakulteta in KPL-TOZD Rast pripraviti spisek sa-nacijskih del in finančno konstrukcijo sanacije. Oktobra 1984 je tri alternative za ureditev smu-čišča na Rožniku pripravila Biotehniška fakulteta (katedra za krajinsko arhitekturo). V uvodu so strokovnjaki zapisali, da so se slabo leto po op-ravljenih zemeljskih delih površine v spodnjem delu bolj ali manj zarasle s pievelom in robidov-jem, zgornji del pa je ostal gol in nekoliko zbraz-dan zaradi erozije.
Prva varianta je predvidevala popolno uredi-tev smučišča, ki je v ekološkem pogledu pred-stavljala najmanj ugodno rešitev, v smučarskem pa najugodnejšo. Načrtovano je bilo kup zem-Ijiških del (izravnava naklonov v srednjem in spodnjem delu, ureditev izsteka, odvod vode na vrhu in pod smučiščem, zatravljenje, saniranje gozdnega roba in ureditev zemljišča za vlečni-co). Najvišji predračun je znašal 2.283.053 di-narjev.
Druga varianta je bila manj zahtevna kar se tiče zemeljskih del in je predvidevala najenostavnejšo varianto smučišča brez platoja na vrhu in ob izteku. V vizualnem in ekološkem pogledu je pomenila boljšo rešitev. Predračun-ska cena: 1.215.640 din.
Tretja varianta je bila sanacija v prvotno sta-nje z zasaditvijo. Najstrmejši del terena, kjer se že kažejo erozijski pojavr, naj bi zasadili z dre-vesno vegetacijo, da bi se regeneriral v redek gozd. Tudi ta varianta je zahtevala določene po-pravne posege z zemljiškim delom. Ta varianta je pomenila najboljšo ekološko in vizualno reši-tev. Predračun: 1.231.189.
MORALA: Kot predstavnik KS Rožna dolina se je na takratnih sejah pojavljal sedanji pred-sednik sveta KS Rožna dolina: tovariš Jerman!
IV
PRIHODNJIČ: KDO JE PRAVI krivec? Katera varianta je izbrana? Kako je izpeljana sanacija?
PETICIONARSTVO V KS ROŽNA DOLINA
»Tole sekanje topolov je največji uspeh kra-jevne samouprave v Rožni dolini,« (e dejala kra-janka ob koncu kontakta na Radiu Student. Sam prihod predstavnikov KS Rožna dolina pa je po-tekal pod parolo: Kaj nam pa morejo, saj smo
delali vse v skladu s samoupravnimi načeli. Zato ni čudno, da se je poglavitni prelom dogodil na nivoju dveh izjav, ki se s pozicije samoupravne ideologije zdijo druga od druge neločljivi. Izjavi sta približno naslednji: »Vse je potekalo po sa-moupravni poti« in »Posek topolov je v nepos-redni povezavi z zahtevo po pravni državi«.
Že leta 1983 je s poseko na Rožniku (smučiš-če Sadovnjak) postalo očitno, da tu ne gre za isto stvar. Popolnoma razumljivo je, da se na ni-voju krajevnih skupnosti ta dva nivoja družbenih odnosov največkrat ločita ob ekoloških vpraša-njih. Jasno je tudi, zakaj: državna represija (rep-resija »splošnega interesa«) je namreč prav na teh »marginalnih« področjih najmanjša, kar do-pušča uničevalno samovoljo. Gre za pojav, zna-čilen za socialistične družbe, ko ideološki argu-ment (pomembnost samoupravne poti je točno v tem, da s tovrstnim ravnanjem potrjuješ privr-ženost ideologiji, ekonomski, ekološki itd. učinki pa so drugorazredna vprašanja), torej privrže-nost samouptavni poti, premaga vsak specifični argument.
Najlepše lahko to razmerje ponazorimo s pri-merjavo indoktrinacije in ideološke propagande na zadnjih volitvah. Količino vloženih sredstev med to kampanjo se da primerjati le še s škodo, ki jo ustvarjajo samoupravljalci s svojimi »eko-loškimi« posegi.
Oblasti je procentualni uspeh (procent volil-cev, ki so prišli na volišče) na volitvah - saj za to gre - seveda več vreden, kot prizadevanje za ko-likor toliko ohranjeno naravno okolje. Raziog je jasen: procentualno uspešne volitve v kratkem roku, oziroma takoj, sprožijo prestrukturiranje vpisov v družbeno nezavedno, s tem pa ned-vomno tudi lojafnost...
dokazuje, na kako majavih tleh stoji: »nasploh«, »splošno«, »objektivno«. Označevaina struktura je še enkrat kar najčisteje prispevala k nemož-nosti META pozicije (pozicije edinosti): to, kar ni sprejemljivo za samoupravno ideologijo, se iz-kaže za samoupravno izhodišče. Ves postopek »genocida« nad topoli se je namreč pričel s pe-ticijo o sekanju topolov, ki jo je podpisalo petde-set vaščanov Rožne doline!
Vprašamo se lahko, in to popolnoma upravi-čeno (kakor tudi nepotrebno, saj odgovor po-znamo), ali bi Krajevna ^kupnost Rožna dolina -oziroma njeni velmožje in delegati - prav tako zvesto zastopali interese vaščanov v primeru, ko bi le-ti napisali peticijo ZA UKINITEV ČLENA 133?
Prizorišče III: in še dobro se vidi,kam vodijo.
In kako se umešča v samoupravno strukturo KS Rožna dolina peticionarstvo? V Jugoslaviji nasploh tovrstna politična aktivnost ni zaželena, vendar nam primer KS Rožna dolina ponovno
Prizorišče II: Sledovi so še vidni
16. stran študentski časopis
V SPOMIN PADLIM
TOVARIŠEM
(INTERVJU)
Ker iz objektivnih razlogov nismo mogli pra-vočasno priskrbeti intervjuja z vodilnim astmati-kom Rožne doline, povzemamo intervju Svetega Petra s posekanimi topoli nekaj minut pred njiho-vim vstopom v Nebesa (intervju nam je posredo-vala agencija ŠE POMNITE TOVARISI)
Sv. Peter: Le kaj ste jim storili, da so vas ugo-nobili? Ste bili morda politično oporečni? Po-budniki bojkota? Voditelji? Ali pa ste kaj pisarili in se pregrešili po členu 133?
Topoli: Ne, ne, čisto potiho smo rasli, poma-gali teti Podtalnici pri vsakodnevni negi, preskr-bovali Smogastega strica s kisikom, se pogovar-jali samo s šumenjem, pozdravljali mimoidoče, bili oslomba rožnodolskim psičkom pri opravJja-nju vsakdanje potrebe, ščitili otroke zapufanih Jugoslovanov pred neusmiljenim stricem Son-cem, zapeljivo cveteli... skratka, bili smo neopo-rečni.
Sv. Peter: No, zvedeli smo, da sicer niste bili oporečni; kaj pa pri bojkotu, da niste tam imeli svojih listov vmes, saj so vas posekali ravno pred prvo obletnico le-tega?
Topoli: Mislimo, dalani aprilanaši listi še niso vzbrsteli in tako niso mogli dajati zavetja zarotni-kom, pa četudi bi si bili tega močno želeli.
Sv. Peter: Ah, torej je vendar bila želja, to pa je že pol prekrška. Ali ste si jo mogoče celo dr-znili izreči in tako prekršili člen 133?
Topoli: Veste, mi smo skromna drevesna vr-sta, ne behotimo se tako, kot recimo hrast z mo-gočnimi govori. Ne, nismo si drznili izreči česa takega, kaj šele da bi se pregrešili po členu 133...
Sv. Peter: Ko smo ravno pri 133. členu, ste mogoče vi za ukinitev?
Topoli: Mi smo ga ukinili, še predno ste ga vi sploh uvedli, vendar pa se očitno ne zgledujete po naših izkušnjah.
Sv. Peter: Slišal sem, da ste bili v času cvete-nja, tam nekje ob koncu maja, ekshibicionistično razpoloženi. Baje da so vaša semena letela kar po celi Rožni dolini in pohujševala puritanske rožnodolčane, ki so potem tudi podpisali petici-jo, ki je še najbolj pripomogla k vaši usmrtitvi?
Topoli: Vi, tovariš, pa res prav ničesar ne raz-umete. Kaj niste seznanjeni z zakoni vašega nadrejenega, ki nas je sam take ustvaril?
Sv. Peter: Kkkh, kkkhh, oprostite, če sem vas prizadel. Hotel sem samo priti stvari do dna. V tem trenutku pa mi nekaj ni jasno, in sicer, zakaj so vas posekali, čeprav niste naredili nobenega prekrška?
Topoli: No, tam doli na koščku planeta Zem-Ije, je vse možno. Verjetno je še rasti kaznivo, če ne že rasti, pa cveteti.
Sv. Peter: Joj, kako ste me zmedti, saj skoraj-da ne morem verjeti... Kaj pa bo z odvetniki, kaj nima tudi tam spodaj vsakdo pravice do njih?
Topoli: Odvetnike so šele zdaj posadili, niti ne vemo, ali so to lipe, ali platane ali kostanji, vsee-no pa so še premladi, da bi lahko izterjali odš-kodnino, da bi vsaj tukaj gori živeli v brezdelju. Ja, je že tako. Nekdo je z nasim posekom pošte-no zaslužil.
Sv. Peter: Kaj bi še rekli pred vstopom v Ne-besa?
Topoli; Nič ne bi rekli, upamo, da so nas po-milostili, saj nismo zagrešili nobenega kaznive-ga dejanja.
Sveti Peter jih spusti noter in pomisli: »... imeli so topole, pred študentskimi bloki cvet...«
TOPOL JE ŠTUDENTOV NARAVNI ZAVEZNIK
Predstavljajte si, kakšne travme so morali preživljati goreči antisemiti, ko je približnp sredi 19. stoletja tudi njim postalo jasno, da se Židje fi-zično vendarle ne razlikujejo od njih toliko, da bi jih lahko z gotovostjo prepoznali na ulici.
Precej drugače je bilo še kakšnih petdeset let prej, ko so bile židovske skupnosti lepo zaprte v ghettih (mnogokrat je bilo potrebno posedovati dovolilnico, da si ga lahko zapustil). Takrat je bilo z veliko gotovostjo moč s prstom pokazati na židovski del mesta in reči: Tam so!
Študentje, odkar ni dovolj študentskih domov (teh pa nikoli ni bilo dovolj), povzročajo prav podobne težave. Res je sicer, da so študentje pretežno mlajši Ijudje, toda da bi jih na ulici v množici mladih Ijudi prepoznal - to pa ne!
Precej lažje jih je prepoznati v delih mesta, kjer so študentski domovi. In zgodovina antise-mitizma nas uči, da je bil v enem mestu vselej le en ghetto - tako je bilo moč z enkratnim pose-gom rešiti židovsko vprašanje za celo mestno območje. Ljubljana pa ima študentske domove vsaj-na petih koncih! Kljub temu lahko pokažeš na dom in rečeš: Tam so!
Študentsko naselje v Rožni dolini meji na KS Rožna dolina. V skladu z dobrososedskimi od-nosi je bilo do sedaj zabeleženih več skupnih ak-cij KS Rožna dplina in ŠC (Študentski center). Na primer Disko Študent! O izginotju le-tega je bilo že vse povedano, nikakor pa ne dovoljkrat in do-volj glasno, saj predvsem študentje, rockerska in «ubkulturna scena niso nikoli dobili zanj na-domestila. Znatno vlogo pri ukinjanju Diska Štu-dent so seveda imeli tudi vaščani Rožne doline!
Topoli! Poseka topolov je bila izpeljana na iz-recno zahtevo in peticijo vaščanov KS Rožna dolina.
Prepoved disca NARCIS! To je najbolj sveža zadeva, o kateri do zaključka redakcije nismo zbrali dovolj informacij. Ve se le, da je po neko-garšnjem posredovanju disco NARCIS od sobo-te, 12. aprila 1986, ZAPRT. V tem primeru ne dvomimo o dobronamernosti vaščanov KS Rož-na dolina.
Strinjati se moramo z glasovi vaščanov Rož-ne doline, ki nam vztrajno dopovedujejo, da so študentje večinoma le po 2 leti v naselju. Verja-memo jim tudi, da niso imeli tega argumenta v mislih, ko je bilo potrebno odločati o poseki to-polov. Ta manj-vrednost, nepopolnost vaščanov v Rožni dolini je namreč vpisana. v nezavedno krajanov Rozne doline, kar pomeni, da se ne-po-polnost vaščanstva ne pojavlja v obliki zavedne-ga argumenta, temveč da je vsak argument, od-ločitev, akcija že posredovana z njim (in zakaj ne bi v dokaz ponudili večkratno zanikanje pred-stavnikov KS Rožna dolina, da so imeli v mislih
ne-popolno vaščanstvo študentov v Rožni dolini ob sekanju topolov).
10. junijaje bila z odlpčitvijo skupščine obči-ne Vič uvedena v Študentski center »prisilna up-rava« - ZKPO, ki naj bi sanirala poslovanje te or-ganizacije. Namen je bil jasen in že septembra s strani študentov tudi razkrinkan. Namen: zagoto-viti redno plačevanje stanarin. Realizaotja je bila 100 %. Razkrinkanje: študentje so že v spetem-bru/oktobru ugotovili, da se v poslovanju Štu-dentskega centra in s tem glede stanarin ni nič premaknilo, zato so dali že daljnega septembra 1985 pobudo za odpoklic ZKPO.
To, da je bil ukinjen vpliv študentov na poslo-vanje ŠC in na položaj te organizacije v družbi, ni rodilo nič drugega kot popolno zamrznitev
toka informacij, česar rezultat je tudi samovoljno dogovarjanje KS Rožna dolina z ZKPO Študent-ski center.
Pritisk, da bi ukinili ZKPO, je bil med študenti vseskozi prisoten in NE-REZULTATI ZKPO se mu ne morejo resno uprrati. Prav zato je bilo po-seko topolov nujno izpeljati čimprej, kajti nikoli ne veš, kako dolgo bo ZKPO še užival potuho.
Sodeč po sedanjih reakcijah študentov, ki stanujejo v Rožni dolini, bi v normalnih razmerah topoli še stali. Razumevajoče sodelovanje med ZKPO in KS Rožna dolina pa jih je podrlo!
IV
Če gredo študentje tako na živce Rožnodol-cem in Študentskemu centru in če so topoli res tako uničujoča pojavnost, potem res ne vidim razloga za poseko. Topoli bi lahko služili za od-ganjanje študentovf
PP 133.
Saveznici i jugoslovenska ratna drama Tribuna,št. 7 in 10
Dr. Veselin Djuretič, znanstveni svetnik Balkanološkega inštituta SANU, Beograd, Kneza Mihaila 35
Uredništvu TRIBUNE, Ljubljana, Kersnikova 4
Spoštovani tovariš urednik, zelo sem hvale-žen tako Vam kot redakciji, ker sta še ob koncu decembra 1985 s tem, ko sta mi odstopila pro-itorza besedo, ponudila priložnost, da se aktua-lizirajo nekatera pomembna vprašanja iz naše bližnje preteklosti. Ortmpv tega intervjuja je bil
tudi tukaj zaznaven. Zdaj se znova zahvaljujem, ker ste objavili kritični članek Davora Gjenera in s tem spet dali možnost, da v odgovoru izposta-vim nekatera nova dejstva, zelo pomembna, ka-kor sem prepričan, za boljše razumevanje naših narodov.
Moral sem biti bilj obširen, kajti kritik je izrekel sodbe, katere terjajo širšo argumentacijo.
Z najlepšimi željami,
V Beogradu, 2. aprila 1986
Vaš Veselin Djuretič
NEARGUMENTIRANE OBTOŽBE
Davor Gjenero, pisec teksta (s strani redakci-je Tribune), imenovanega Dragi prijatelji, ne puš-ča vtisa, da je zelo zlonameren, še manj nepis-men človek. Dalo bi se celo reči, da je njegov članek zgledno koncizen; je pa, na žalost, ob-enem nečimrn, ker je proizvod nekega na iluzi-jahzasnovanega mišljenja. Razočaral me je tudi zaradi nedemokratskega »pledoajeja«, ki naper-jaočitek proti tribunovcem in posebno proti mo-jemu sogovomiku Lesjaku, ker so bili vsi skupaj »tak odemokratični in odprti, da so odstopili cele tri strani (ponosno, prvi v Sloveniji) uveljavljene-mu filozofu-zgodovinarju ... in zastopniku spe-cifičnega demokratskega odnosa do bližnje pre-teklosti Veselinu Djuretiču«. Očitek naslovnemu »prijateljstvu« odvzema pravi sijaj, medtem ko izhodiščna intonacija tega očitka redakciji odre-kapravico do demokratskega stališča, moji ma-)enkosti pa pravico do obrambe pred številnimi napadalci -tistimi, ki ne berejo knjig, in knjigo-mrzci.
To, kar sledi v Gjenerovi kritiki, objektivno kre-pi stališče kalkulantsko naravnanih posamezni-kov, ki v moji dvodelni knjigi Saveznici i jugoslo-venska ratna drama najdevajo tud šovinistična sporočila. Poudarjam torej, da lahko taka sporo-čila odkrivajo samo Ijudje, pri katerih je razmerje med zgodovinskim in družbenim spoznanjem v konfuznem stanju. O tem me prepričujejo po-sebno pisma in članki sto in več Ijudi, katere do-bivam iz domovine \n iz sveta in v katerih je na-vadno zapisana sentenca: »Povedana je gola resnica«, ali izražen »sentimentalen« odnos: »Mislili smo, da bo naše trpljenje pozabljeno«. Tudi pretiravanje je v teh nagovorih, pa vendar ti, zlasfi pretirano napadanemu avtorju, morajo ugajati.
Če je Lesjak v mojem prikazu našel elemente posploševanja prdblemsko-zgodovinskih subli-macij, kateri imajo zaradi načina, kako ravnajo z razmerjem posamezno-posebno-splošno, pri-zvok filozofskega rekanja, tega ni treba vzeti za velik spodrsljaj; razen če Gjenero ne misli, da je spodrsljaj vse tisto, kar je meni v prid.
Ko sem prebral Davorjeva moraliziranja o svojem »tipu mišljenja«, o »emotivnem pristopu kproblemu«,sem pomislil.dasezanjegovim le-pim imenom skriva »prozaično« srbsko ime Du-šan, za nenavadnim priimkom Gjenero pa, kar je zdaj že prišlo v navado, priimek Biber. Slednji je namreč prvi patentiral odkritje, da v toku vojne pri nas ni bilo drame, temveč da je šlo za epope-jo. Čeprav kritik v Tribuni ne poišče zamenjave za dramo, je iz tega, kar poroča, mogoče dobiti vtis, da ni daleč od Ijubljanskega izumitelja. Ven-dar jaz, obeman navkljub, ostajam pri svojem: imeli smo dramo nad dramami, saj stotisoči Ijudi niso izginili med karnevali in paradnimi marši. Vseeno pa novemu kritiku bolj zamerim kakor Bibru, ker tega dobro poznam, in to v različnih njegovih pojavnih dimenzijah - tako dobro, da me ni razjezil niti s svojimi neodmerjenimi, raz-uzdanimi napadi v Danasu. (Odgovor na ta na-pad je skupaj s prizivom za Zakon o tisku odpos-lan in te dni pričakujem, da bo objavljen.) Beog-rajski kolegi - pri njih je bil Biber delegiran kot »bratska pomoč« - vedo za delegatove »pac-ke«, a jih niso zmotili niti njegovi pogosti očitki na
račun »srbskega bizantinizma«, ker so v njem yi-deli pravo poosbljenje takega ravnanja. Ko se je vrnil v rodni kraj, so se mnogi razveselili, računa-joč, da bo bogatejša Slovenija laže prenesla nje-gove »raziskovalske« misije po svetu. Glasni Dušan je bil posameznikom »radikalske« prove-nience morda celo simpatičen zaradi svojih ost-rih kritik »vsega obstoječega«, ki včasih mejijo na destrukcijo; marsikoga je tako zmedel z ob-rati, ki se končujejo v obrambi »vsega obstoje-čega«. Kar pa se mene tiče, lahko rečem, da imam specifičen razlog ne za sovraštvo, temveč za simpatijo do tega človeka, kajti ravno on je te dni demaskiral mojega znamenitega boe-grajskega kritika - Petranoviča (človeka, ki delu-je pod zaščito visokega »pokroviteljstva«), s tem ko je pokazal, da to, s čimer ta kritik ostro ugo-varja meni, v svoji knjigi jasno pridiga (Glej NIN z dne 23. 3., str. 618).
Z Gjenerom se ne poznava, zato vsako nje-govo besedo tehtam s tehtnico objektivnosti. Prek »komparativne« analize njegovih umovanj o »ideološki misli«, »tipični za fašizem«, in prek asociacij, ki »sproti« zadevajo tudi glede mojega »primera« nedolžnega Esada Čimiča, prihajam do sklepa, da ga morijo druge skrbi. Zakaj je po-vezal prav naju dva; lahko bi mi -zaradi značaja ugovora - za partnerja izbral Rosenberga ali celo Hitlerja! Mprda je to napravil zato, ker sva nekoč midva s Čimičem po vsej BiH »označeva-la« množice, in to s sto in sto predavanji, ali pa zato, ker sva si oba v tej domači sredini zaslužila tako odlikovanja kot politične ukore. Jaz, resnici na Ijubo, v manjši količini in zato nisem imel raz-loga, da bi se tako ognjevito branil kot moj tova-riš Čima; vendar sem bil tudi »tujec«, pa bi bila taka obramba lahko razumljena kot nehvalež-nost številnim prijateljem oziroma narodu BiH.
Hudo zaskrbljeni Gjenero odkriva »fašizem« tudi v mojem stališču, da komunistična gibanja pri Srbih in Slovencih niso bila razredno uteme-Ijena. Jaz sam ta gibanja opazujem v okviru voj-nih situacij, ki so predvsem narodno-samoob-rambne, eksistencialne; razen tega jih jasno lo-čujem od razredno motiviranih skupin in vod-stev. Kritik pa noče videti takih distinkcij, čeprav te prekrivajo vse moje dvodelno delo. Namesto parafraz bom navedel nekaj citatov, ki ilustrirajo moja stališča o srbskih in slovenskih razmerah:
»Kalkulantsko razmerje okupatorja, pred-vsem nemškega, nasproti jugoslovanski nacio-nalni stvarnosti je zadeval Srbe kot narod, ne pa kak določen srbski razred ali stranko, in je s tem terjal narodni, ne razredni odpor. Ustaška divja-nja so dajala temu odporu močno nacionalno kohezijo, ki pa spet ni omogočala ekonomsko bolj določenih razpoloženj in opredeljenj.«
In naprej:
»Okupatorjevo antisrbstvo in - nekoliko manj - antislovanstvo je dajalo splošen motiv in omo-gočalo harmonijo nacionalnih in socialnih ciljev v okvirih slehernega nacionalnega gibanja.«
Samoobrambni razvoj obeh narodov je torej podan skoz analize, ki jasno razlikujejo celote gibanj od njihovih periferij. Marksisti bi tako mo-rali vedeti, da razredno ravnanje ni le neposred-
no določilo, temveč da je bolj pogosto končna motivacija človeškega ravnanja.
Tudi površen bralec moje knjige bo opazil, da prikazi srbske in slovenske eksistencialne politi-ke ne izključujejo takšne politike drugih narodov, zlasti ne hrvaškega; pri vseh teh narodih se na-mreč razločno vidi pot postopnega osvobajanja in rešitve iz različnih kalkulantskih tujčevskih zank.
Moj prikaz razmerja med političnim realiz-mom »starega kova« in revolucionarnim realiz-mom določa položaj srbskih in slovenskih na-cionalistov na specifičen način. Venar tega kritik Gjenero ne razume ali pa ga moti to, da osrednja nacionalistična gibanja teh narodov opazujem zunaj fašističnih taborov -želi simetrijo za vsako ceno. Netoleranten je in celo nekulturen, ko mi podtika.dapartizanom pripisujem »avstromark-sistične grehe«, neresničen pa, ko govori o čet-niškem nacionalnem konceptu iz leta 1944. Jaz namreč govorim o ideološkem nasledstvu iz ar-zenala stare antisrbske in antijugoslovanske propagande, ki je preplavila tudi nekatera levi-čarska središča, in to počnem sproti - pri tem ra-čunam, da so ta dejstva znana vsakomur, ki je pogledal v katerokoli levičarsko glasilo iz med-vojnega časa. (Glej, na primer, glasilo Proleter!) Ne nasprotujem idejnim postulatom federaliz-ma, vendar pa jih ne razvrščam pod skupni ime-novalec izključnosti, ki razredno postavlja na-sproti nacionalnemu in ki vodi v permanentni »bellum omnium contra omnes«.
O četniškem kongresu y vasi Ba govorim znotraj konteksta nasprotniških vizij glede pri-hodnosti in dajem prednost tisti revolucionarni viziji, ki zagovarja duhovno edinost naroda -vsakega posebej in vseh skupaj. Gjenero to spregleduje in sprevrača smisel mojih misli, to sprevračanje pa je nakopičeno, recimo, v na-slednjem sklepu: četnikom pripisuje, da so žele-li, naj bi Hrvaška in Slovenija postali »zgolj pri-veska Velike Srbije«. Toda v resoluciji Kongresa piše:
»4. Kongres postavlja sledeči občenarodni program:
a)  da se jugoslovanska država v celoti obno-vi in razširi na ozemlja, na katerih živijo Srbi, Hr-vati in Slovenci, ter da se, kot minimalna zahteva, prihodnji Jugoslaviji določijo meje v skladu z za-htevami jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci po prvi svetovni vojni.
b)  Jugoslavija mora biti urejena kot federativ-na država, v obliki ustavne in parlamentarne na-sledstvene monarhije, z narodno dinastijo Ka-radjordjevičev in kraljem Petrom II. na čelu.
c)  Kongres meni, da je zanesljivost prihodnje Jugoslavije odvisna od demokratičnega ustvar-janja srbske enote znotraj državne skupnosti, ki bi na demokratičnih osnovah zbrala ves srbski narod z njegovim ozemljem. Isto načelo mora veljati tudi za Hrvate in Slovence.
d)  Narodu se mora y vseh federalnih enotah skupne države dati možnost, da zadosti poseb-ne pokrajinske: ekonomske, kulturne, socialne in druge interese in potrebe skoz široke narodne samouprave ...« Sledi socialni program.
Kritik od mene terja nezgodovinsko mišljenje z očitkom, da ne vidim Črnogorcevin Makedon-cev. Kakor da ne ve, da se pojmi izpeljujejo iz danega, stvarnega stanja: iz zgodovinske za-vesti, iz tistih njenih duhovnih postulatov, ki so iz-raženi v bogatem narodovem ustvarjanju, v času vojn pa iz konkretnih motivacij Ijudi in gibanjv ki se manifestirajo na različne načine. V knjigi se z Makedonijo, zaradi njenega specifičnega polo-žaja med vojno, ukvarjam samo toliko, kolikor je treba določiti fenomenologijo danih strujanj, vendar sleherni pogled na to kaže, da so ta stru-janja nakazovala tako mekedonske (avtonomis-tične) kot srbske oziroma prosrbske in probol-garske orientacije. Svoja stališča snujem na zgodovinskem spoznanju in na internacionalis-tični postulatih, ki zahtevajo tisto duhovno edi-nost, katera ne zanemarja pridobitev časov. Ma-kedonsko zgodovinsko spoznanje pa je, kot vsako drugo, komplementarnegaznačaja: poči-va tudi na novih dejstvih, a predvsem na tistih, ki dolgo veljajo. Prav ta dolgoveljavna dejstva ka-žejo, da se je v tem prostoru narodnostna pri-padnost najbolj očitno izražala na verski platfor-mi, in sicer pred nastopom modernih ideologij, ki so jo kanalizirale in zmodelirale, sem in tja tudi uskladile z nekaterimi strategijskimi antisrbskimi manipuiacijami.
Navedel bom samo en tak primer, ki govori o izrazito srbski tradiciji makedonske individual-nosti. Ko je bila leta 1766 ukinjena Peška patriar-hija, je vladika Sava Petrovič napeljal na protest, ki ga je podpisalo devet srbskih arhirejev: samo-kovski, štipski, skopski, novopazarski, niški, užiški, beograjski, bosanski in hercegovski. Koga so zastopali ti Ijudje, pa vendar ne Kitaj-cev? In, kakor vidimo, niso pokrivali »samo Ma-
študentski časopis stran 17
kedonije, temveč tudi ozemlja nekaterih drugih dežel«, na primer severne Albanije (kajti vladika Sava je bil črnogorski in skenderijski metropolit obenem).
Kasneje se je to stanje zaradi vpliva različnih dejavnikov spremenilo, spremembe pa sta spremljali dve tendenci: prva, da je treba na ra-čun narodno ne dovolj konstituiranih balkanskih področij ugoditi z državnopravnimi prizadevanji navdahnjenim Grkom, Bolgarom in Albancem, in druga, da je treba potisniti Srbe (kot oviro za avstroogrske, nemške in vatikanske pretenzije po jugu in vzhodu in za italijanske pretenzije po dalmatinski obali), da jih je torej treba potisniti celo s tistih področij, na katerih je bila njihova zgodovinska zavest zelo živa. Ta področja pa se ne nahajajo samo na ozemlju današnje okmjene Makedonije. Za primer bom vzel Albanijo zaradi aktualnosti kosovskih dogajanj, pa tudi zaradi tega, ker sem rojen na meji s to državo in ker do-bro poznam živo Ijudsko izročilo o »potujčenih bratih z one strani«. Bral sem zapisana pričeva-nja nekaterih albanskih plemenskih poglavarjev s Prokletija o njihovem »srbskem poreklu« (ob-javljena bodo vsak čas); pregledal sem poročila vatikanskih misijonarjev iz 18. in 19. stoletja o pravoslavnih (srbskih) cerkvah v Albaniji; poslu-šal sem zgodbe starcev, ki so se po Vraki, Skad-ru, Draču, povsod po dolini Drima, pogovarjali s svojimi Ijudmi - islamiziranimi in neislamizirani-mi. Po mnenju nekaterih je okoli 30 % prebival-stva Kosova in Metohije srbskega porekla - isla-mizacijainalbanizacijastatupojavanajnovejše-ga časa.
Zakaj poudarjam vse to? Predvsem zavoljo tega, da bi Slovencem, ki so srbskemu narodu zelo pri srcu, prikazal dejstva, katera kažejo, da so se Srbi šele pred nedavnim izkopali iz zgodo-vinskih ruševin, da še danes iz njihovih etničnih razvalin klije »seme spora«, da jih zagrinjajo temni oblaki. Kospvci in Metohijci. ves tamkajš-nji srbski narod, že žaluje ob spremljavi njego-ševskih verzov: »Nad mano je zaprto nebo, ne sprejme niti joka niti molitve« .... »Sirota žalost-na in nikjer nikogar« .... »Je kdo na svetu, ki bi žaloval, kaj šele da bi pomagal«___
Ne bom odgovarjal na očitek, da ne vidim Čr-nogorcev, ker sem tudi sam Črnogorec; dejal bom le, da me to določilo ne osvobaja zgodovin-skega »bremena« moje srbske narodnosti. Tako se je počutil tudi moj praded, ko se je skupaj z drugimi Zečani obrnil na ruskega konzula v Skadru in ga prosil, naj pri ruskem carju terja za-ščito za »nesrečno srbsko rajo« - tako sta to ob-čutila tudi moj ded in moj oče. V ameriškem dr-žavljanskem potrdilu (bil je gastarbeiter) je leta 1911 pisalo: ime in priimek - Andrew Juretich, država, iz katere prihaja - Montenegro, narod-nost- Serbian. Takrat ni nnogel biti pod vplivom »velikosrbske hegemonije«. Stanoval je y San Franciscu skupaj s tremi uredniki prvega lista z imenom Jugoslavija - s Slovencem, Hrvatom in Srbom - tako da je od njih lahko slišal, kdo je in kaj je.
Če bi moj kritik imel priložnost, da bi pred voj-no napravil anketo o narodni pripadnosti Ijudi iz mojega rojstnega kraja i,n bi jim postavil alterna-tivno vprašanje: Ali ste Čmogorci ali Srbi, bi do-bil odgovorv da so eno in drugo (razen v dveh pnmerih -_Stedimlija in Drljevič bi odgovorila drugače). Če bi ju vprašal, z a k a j, bi dobil od-govor: »Zato, ker ne morem iz svoje kože«, »Zato, ker nisem Turk«, »Zato, ker smo stoletja gojili žalost in kljubovanje zaradi izgubljene sr-bske slave in veličine«; spomnila pa bi gatudi na sporočila srbskih guslarjev in na Njegoša. Mo-goče razlike v odgovorih bi lahko bile samo tiste, ki so določene z novoveškimi meščansko-poli-tičnimi vplivi in katere označujeta pojma z e I e -n a š i (pristaši avtnomnega črnogorstva v okvi-ru srbstva, Srbi-Čmogorci) in b j e I a š i (pristaši unitarnega srbstva). Prvih pa v širšem okrožju Brajovičev (ki dandanes s svojimi izrastki štejejo okoli 1000 hiš) pred vojno ni bilo.
Če bi zdaj naredil anketo takega značaja, bi dobil precej spremenjeno podobo razpoloženja, in med mladimi; če pa bi tej anketi dodal psiho-loški test, zasnovan na vprašanju zakaj, bi opazil prepad med zgodovinskim in ideološkim spoznanjem. Upam, da se bo moj kritik strinjal z mojim prepričanjem, da so taki razkoraki lahko samo začasni in da je prvo spoznanje trajnejše od drugega.
Sprašujem se, kakšen namen imajo prizade-vanja, ko si kdo utrdi položaj znotraj neke ko-njunkturne ideološke zavesti, ne da bi si pu^til možnost za to, da bi se - če bi se mu to zazdelo primemo - temu položaju tudi odrekel.
Večidel nesporazuma med mano in Davor-jem Gjenerom pripada tisti skupini dejstev, ki so indikatorji nezadostnega vzajemnega poznava-nja in upoštevanja; zaradi takih nesporazumov lahko postanemo kot osebnosti in kot narodi žr-tve različnih mistifikacij preteklosti, pa tudi ma-niupulacij, ki zastirajo poglede proti skupni pri-hodnosti.
Prevedel V.S.
mjuscfl
18.stran študentski časop/s
LAIBACH V VSAKO SLOVENSKO VAS
KONGRES
Eden od sklepov krškega mladinskega kon-gresa je zahteval legalizacijo imena Laibach in legalizacijo koncertnih nastopov Laibacha v Ljubljani (zadnji njihov nastop pred slabim letom in pol je bil ilegalen). Že nekaj dni po tem pozivu smo v dnevnem časopisju lahko prebrali, da z te-galizacijo ne bo nič, češ da ime vznemirja delov-ne Ijudi in občane. Kongresni sklepi za Ijubljan-sko modro vodstvo torej ne pomenijo nič. Med-tem pa se je na skrajnem slovenskem robu (800 metrov od meje) dogajalo pravcato čudo.
HUM, naselje je s kakšnimi 20 hišami, premo-re prostor, kakršnega ne premore cela Ljubljana. V dvorani se ves teden odvijajo raznorazne pri-reditve in tokrat se je zgodilo tisto, kar se je mo-ralo zgoditi: Laibach se je spričo svojih nagnjenj do rodne grude, prepojene s krvjo, podal v pra-vo slovensko vas, vas, ki leži na področju, zapi-
sanem v zgodovino kot eno od najpomembnej-ših torišč v boju za narodno avtentičnost Slove-nije.
ZMAGA NOVEGA NAD STARIM
Koncert se je začel z običajno avantgardno atonalno glasbo, tik pred nastopom pa je ozrač-je prepojila narodna pesem Slovenec sem. Na odru so izstopali rogovi, na katere je bil položen mrtev zajec. Za mikrofoni je stal debel hrastov hlod, ob strani sta viseli zastavi z zobatim kole-som in križem, v ozadju pa je bilo obešeno plat-no z ogromnim enakostraničnim križem. Naenk-rat se je na odru prikazal 65-letni možakar (ki je, mimogrede, tudi Laibachov šofer) in začel sekati hrastov hlod. Ko ga je presekal že skoraj do po-lovice, je pristopil mlajši moški in z motorno žago v eni potezi prežagal deblo. Zmaga nove-
ga nad starim. Medtem so na veliki križ projici-rali film. Film prikazuje jelene na paši, grafike s podobami iz kmečkega življenja, pa tudi vojne in nasilja nad kmeti. Grafike so zbirka podob strahu in nočne more. Laibach so nastop začeli s Fur Personen. Presentil me je izjemno čist in preci-zen zvok, za to pa se je treba zahvaliti odličnemu ozvočenju, trudu organizatorja in seveda Lai-bachu. Če me spomin ne vara, so si skladbe sle-dile y enakem zaporedju, kot so zabeležene na plošči Nova akropola (izdani v Angliji).
V primerjavi z zadnjim (ilegalnim) Ijubljan-skim nastopom, je nastop v Humu izzvenel še bolj prepričljivo, korektno in celovito. Najbolj je izstopala kitara (na zadnjem Ijubljanskem nasto-pu so Laibach nastopili brez kitare, uporabljali pa so jo na prejšnjih nastopih) in izjemno močan vokal, ki je (prav gotovo ne po naključju) spomi-njal na jelenov Ijubezenski klic. Upam, da ne bom brcnil v prazno, če dodam, da se je spre-menila tudi Laibachova drža na odru. Ta je še vedno ekstatična, kretnje recitatorja in kitarista pa niso več vseskozi militaristične, pač pa tudi rockovske. Laibachov koncert je več kot kon-cert. Je performance in manifestacija, ki lahko s svojo večplastnostjo zmede še tako samoza-vestnega človeka trdnih načel. Laibach lahko
manipuliratako s tistimi, ki stojijo na »tej« strani, kot s tistimi, ki stojijo na »oni« strani. Laibachovo početje lahko razumemo kot razgaljanje, spoz-navanje in negacijo politike skozi njen manipu-lativni jezik. Zato si moramo izbrati (najti) neko tretjo pozicijo, kjer lahko ohranimo zavest o možnosti manipulacije, kateri se je treba izogniti, in kot posamezniki ohraniti svojo avtentičnost. Tu se bom zaustavil, kajti zaoral sem že preglo-boko.
PUBLIKA
Človek bi pričakoval več živahnosti glede na to, da se je v dvorano natepla izredno pisana druščina: od pankerjev, vaških šmink in hardroc-kerjev do novogoriških v črno oblečenih alterna-tivcev. Presenetilo me je, da Italijanov ni biio. Ve-čina prisotnih praktično ni reagirala, razen z ne-katerimi »bistrimi« pripombami, ki so letele pred-vsem na sekajočega moža z začetka nastopa. Očitno je bilo, da je precej Ijudi prišlo »na blef« (npr. vprašanje: »Od kod pa sq tile Laibach?«). Navzven torej pričakovanega učinka ni bilo, dru-go vprašanje pa je, kakšno sled je Laibach za-pustil v zavesti in podzavesti Primorcev.
URBAN VOVK
pankrt y
v+o
Še vedno se zelo dobro spominjam tistega aprilskega večera, ko sem kot starejši pionir od-šel na svoj prvi rok žur. Veselica se je pripetila v menzi sredi Študentskega naselja, geslo veseli-ce pa je bilo »To morate preslišati«. Leta 1979 so Pankrti, zvezde moje prve rok veselice, izdali ploščo, ki jo je neki kritik označil kot izdelek, ki ga je treba preslišati. Kljub temu pozivu pa se je v menzi nabralo kar precej Ijudi in nobenemu od njih ni prišlo na misel, da bi Pankrte preslišal. Glasbo smo poslušali z ušesi, nogami, rokami in očmi. Nikogar ni motila grobost, natrganost, vsi v en glas smo tulili »Ne računajte«.
Rodovnik, biografija
Vsaka dobra žival ima svoj rodovnik. Pankrti so sinovi matere anarhične Lublane in visokega državnega funkcionarja (pravzaprav ne le ene-ga). Zaplojeni so bili poznega poletjaleta 1977, rojeni pa oktobra istega leta. Usoda je hotela, da so Pankrti živeli dalj kot kraj njihovega rojstva. Moščansko gimnazijo, njihovo porodnišnico, so očetje Pankrtov, visoki državni funkcionarji, kmalu sesuli. Niso pa mogli sesuti svojega neza-konskega otroka. Pankrti so ves čas viseli nekje na robu dovoljenega in prepovedanega, črnega in rdečega, anarhije in reda.
Leta 1978 so Pankrti začeli širiti svoja zgod-nja dela po Jugoslaviji. Prva postaja je bila pre-stolnica. Prihod Pankrtov v Beograd sicer ni bil tako pretresljiv kot invazija kosovskih Srbov pred nekaj dnevi, vseeno pa je najavil nove čase.
Leta 1979 je izšla prva mala plošča Pankrtov. Na njej najdemo slavospev svoji mami Lublani, verjetno najlepšo rok balado, posvečeno materi: seveda, uganili ste, gre za pesem Lublana je bu-lana. Prva stran prvega rafala Pankrtov je dolga natančno 120 sekund. Oče Pankrtov, visok dr-žavni funkcionarj, je bil užaljen, saj ga na plošči omenjajo le posredno (Lepi in prazni). Zato jim je seveda navil davek na šund, plošča je bila za nekaj dinarjev dražja.
Leto 1980. Kakšno leto po mali plošči se je v tr-govinah pojavila še velika: na veliko veselje Ijub-
Ijanskih pankerjev se je plošča na policah znašla 8. februarja. Pankerji so za en dan zapustili opo-rišče na Johnny Rotten Square in okupirali trgo-vino s ploščami v Maximarketu. Očetov bes pa je še vedno trajal, zato jim je tudi tokrat nekoliko podražil ploščo. Arheologi bodo očetovski bes prepoznali po modri nalepki v zgornjem levem kotu, na kateri piše »Ni oproščeno temeljnega davka na promet«. Plošča Dolgcajt je dokument zdolgočasenosti, značilne za obdobje pred veli-ko ekonomsko krizo. Zanamcem so Pankrti za-pustili 14 besnih pesmic »dvomljive umetniške vrednosti«.
Leto 1981: Pankrti, podgane iz Lublane, so na svoje prsi pripeli prvo odlikovanje. Dobili so orden 7 sekretarjev SKOJ-a. S tem se jim je nji-hov velik oče oddolžil za ignoranco izpred let. Z odlikovanjem na prsih pa so Pankrti počasi po-stajali zakonski sinovi. O njih so na veliko pisali v pank številki Komunista, pank številki Sobotne priloge, pank številki Teleksa, pank številki Ante-ne, Zabavnika, Nedeljskegadnevnika, Pavlihe...
Leto 1982: Poljska je padla pod kroglami ge-nerala Jaruzelskega, Pankrti pa so vrnili udarec: v Hali Tivoli so sodelovali na koncertu Solidar-nost. Na nastopu so odigrali novo poljsko himno »Poljska, Poljska, ne še umret«.
Istega leta izdajo novo ploščo Državni Ijubim-ci. Plošča oznanja spravo Pankrtov s svojim očetom. Oče se je njihove geste razveselil in plošče ni obdavčil, dovolil je celo, da so bila be-sedila natisnjena na notranjem ovitku. Med vrsti-cami pa se le kaže tudi globok prezir do lastnega očeta. Pankrti so torej začeli igrati na karto dvoumnosti. Dvoumnost je postala glavno tak-tično orožje.
Jeseni so Pankrti izvedli prve manevre, na ka-terih so preizkusili novo taktično zamisel. Stvar se je dogodila v šentviškem Doniu svobode, ma-nevri pa so za sabo pustili uničena koruzna po-Ija, podrte telegraf štange, hudo škodo v šentviš-kih gozdovih in novo ploščo.
Leto 1983: Pankrti so se vrnili v bazo. Nasto-pili so na enem zadnjih večerov v starem disku
Študent. Parola večera »Kersnikovo hočemo,
Študenta nedamo«, je ostala neuresničena. Mu-larijajezgubilaŠtudenta, kasnejepatudi Kersni-kovo. Pankrti so nastopili na minimalnem ozvo-čenju, brez enega kitarista, brez lajtšova, efektov in mikrofoni so bili pokvarjeni, vseeno pa je bil to eden njihovih najboljših nastopov. Kljub vsemu so bili Pankrti po svoji naravi podgane, ki so se najbolje znašle v rovih.
Leto 1984: Na svetlo je prišel še en izdelek, tokrat rdeče barve. Himna benda je postala Ban-diera rossa Letos je himna Pankrtov postala uradna kongresno-mladinska himna. Mladina je s tem nedvoumno povedala, da se počuti kot pankrt, nezakonski in nezaželeni otrok.
Leto 1985: Spomenko Hribar so vrgli iz par-tije, Pankrti pa so novo ploščo poimenovaii Pes-
mi sprave. Kljub tej provokaciji Pankrti niso imeli pretiranih težav.
Leto 1986: po sedmih letih sem Pankrte spet videl v menzi sredi Študentskega naselja. Ravno tiste dni smo proslavljali zmago na občinskih vo-litvah. Na začetku nastopa je Pero, pevec in pi-sec besedil, napovedal spravo med preteklostjo in prihodnostjo, revolucijo in sedanjostjo. Šport-nemu novinarju Dela, ki so ga svoje čase klicali tudi Perči Gnus in Pierre de Bil, se v obraz počasi zarisujejo gube dolge pankrtske kariere. Tip je slika enkratne mešanice anarhista, ki komaj čaka, da bo v parlament vrgel bombo, polno žebljev, zvodnika s črnimi očali, Velikega brata, nogometaša, neustrašnega fukača, Vodje in hkrati Fuhrerja. Pero je skratka slika kombinacije vsega tistega, kar si Ijubljanska mladež sicer želi postati, pa tega ne bo nikdar naredila.
Za Ijubljanske nastope Pankrtov je zjiačiino, da so vedno postavljeni v kak kontekst. Že to, da se pojavijo na odru, nosi sporočilo. Datumi Ijub-Ijanskih nastopov niso bili skoraj nikoli naključni. Tokrat so udarili nekaj dni po volitvah. Volilna zmaga naših je bila rdeča nit nastopa: »Zmagal' smo z 90:10,90 golov v nasprotnikovi mreži, 10 golov v naši mreži«. Ironizacija volilnega rituala bi Pankrtom popolnoma uspela, če ne bi bilo za-dnje točke njihovega nastopa.
Kaj se je torej zgodilo pred koncem. Pero je napovedal izvedbo nove.himne NK Slovana, na oder pa je povabil dva gosta: Igorja Vidmarja, aparatčika rokenrola, in Roka Petroviča, nacio-nalnega junaka no. 1. Navadno je pred koncem nastopa na oder navalila publika in potem so skupaj odpeli Metko. Tokrat pa je na oder prišel svetovni prvak... Narodni heroj je torej postal (vsaj za eno pesmico) član benda. In če narodni heroj postane pankrt, potem je pankrtski cel na-rod, ki si je izbral takšnega heroja. Slo venci smo torej pankrti, vsi od prvega do zadnjega.
Po drugi strani pa je pankrt moralna katego-rija, ki lahko velja le takrat, ko so »moralno opo-rečni« le nekateri, večina pa je »zdrava in pošte-na«. Tam, kjer so vsi deviantneži, pankrti, tam devianca ni več odklon od norme, ampak nor-ma-zakon. Tam, kjer so vsi pankrti, tam pankrtov nf. Ker pa pankrtl pri nas so, se postavflja vpraša-nje, ali so Pankrti še pankrti, nezaželeni in ob-rekovani. V osmih letih so Pankrti nedvomno razširili družbeni prostor in podrli marsikatero sistemsko mejo in pregrado. Podiranje pregrad pa se je moralo nekje končati. Točka, na kateri Pero Lovšin in Rok Petrovič skupaj prepevata hvalnico Slovanu, je skrajna točka, do katere so Pankrti lahko šli. Pankrti so nehali biti pankrti, os-tali pa so dober rokenrol bend.
Zadnja pesmica na nastopu Pankrtov ,Anar-hisf, je po Slovanovi himni izzvenela neverjetno bledo. Spominjala meje na Satisfaction od Rol-ling Stonesov. Rollingi so že zdavnaj pozabili, zakaj so pesmico napisali, igrajo pa jo še vedno. »Anarhist« je tokrat žal izzvenel kot inventar, ki ne sme manjkati. Čaščenje nogometnega kluba ima z anarhično odtrganostjo bolj malo skupne-ga, nogometna himna je zato stari himni Pankr-tov vzela vso vsebino.
Pankrti enostavno niso več »otroci tistih let, ki hočejo iti na cesto v mesto, ki hočejo govoriti go-voriti o resnici, fuku in planincih, o cesti, mosto-vih in mladincih, o poti, zmoti in neredu, o grehu in kako je vse uredu«. Enostavno so odrasli, z odraslostjo pa so se znebili tudi svojega pankrt-stva.
Alli ŽERDIN
OBVESTILO Vabimovas na tribuno mladih-enodnevne seminarje,ki jih organizirata Center za družbenopolitično
izobraževanje pri FSPN in komisija za idejno-politično delo pri RK ZSMS.Seminarji bodo v kapelici CIDM na Kersnikovi 4 vsak četrtek v mesecu maju ob I6.uri.
TEME:
8.maj—Opozicijav scx:ializmu
I5.maj—Subkultura mladih in mediji 22.maj—Nacionalizem inmladina 29.maj—Nova družbena in mirovna gibanja VABUENI
PROTESTNO PISMO
ČLANI AKADEMSKE FOLKLORNE SKUPINE FRANCE MAROLT PROTESTIRAMO PROTI RAVNANJU ODGOVORNIH ZA ORGANIZACIJO PRIREDITEV OB TEDNU UNIVERZE 16.4 Bl MORALI IMETI NASTOP V MENZI ŠN,VENDAR TAMNIHČE Nl IMELPOJMAO NASTOPU.tako, DA SPLOH NISMO USPELI PRITI V DVORANO. NASTOP Bl SE MORAL ZAČETI OB 20.30.PLESALCI SMO ČAKALI OD 18h DO 21h,vendar se NIHČE Nl POJAVIL.MIŠE M0LK,KI NAJ Bl BILA ORGANIZATOlR Nl BILO OD NIKODER.RAZOČARANI PLESALCI IN PUBLIKA,KI JE PRIŠLA NA NASTOP SO BILI OPEHARJENI.ALI BO KDO ODGOVARJAL ZA SVOJO NEODGOVORNOST
cunšT
študentski časopis stran 19
J.G. MILER: V ŽRELU ŽIVLJENJA(9)
»Še dandanes mi ni jasno, ali sem se tedaj razkrajal jaz ali svet, če ne kar oba, ali pa je mor-da to tako ali tako eno in isto,« je svojo pripoved sspokojnim glasom pričel mož srednjih let. Dla-ke so mu prekrivale obraz, njegov pogled je bil utrujen in kalen, vendar prijazen. Z dokaj nemir-no roko se je oklepal okorne pipe ter venomer puhal v prostor gost, zadušljiv dim.
»Sicer pa, naj začnem od začetka.
Ime mi je Nantes. Sodim med Ijudi, katerih življenje se še prav posebno ostro deli v dve po-lovici. Kar se tiče one prve, o nji ne pripovedu-jem rad, kadarto ni neogibno potrebno. Sicer pa se mi moje zgodnje življenje, kolikor in kakršno jepstalo zapisano y mojem spominu, prekipava-joče od sreče, zasičeno s pomeni in samo sebi zadostno, prikazuje kot nekaj tujega, daljnega, neverjetnega. V vsakem primeru sem, kolikor naj bi vam bila moja sicer nepomembna zgodba razumljiva in vsaj nekolikanj zanimiva, pač pri-moran navesti nekaj najpotrebnejših podatkov.
Imel sem žensko, Loro, in bila je najkrasnejše bitje na svetu. Tak, kakršnega me vidite pred se-boj, zrcalo lastne zgodovine, pač ne poznam več besednjaka, s katerim bi mogel orisati najino idilično bivanje. Konec koncev sem med drugim tudi že starec, štejem nad petdeset let, srce je postalo lenobno in malomarno. Čas in prostor sta, izkoriščajoč pri tem mojo nemoč, vtisnila vame neizbrisen pečat. Če to sploh kaj pove, je Loro in mene vezala najiskrenejša, vsakršno in-dividualnost presegajoča Ijubezen, Ijubezen kot odpuščanje, dopuščanje in strast. Nekaj let sva izgorevala v sreči, ki je bila sama sebi izvor, sredstvo in namen. Posedovala sva veliko, staro hišo na obrobju prestolnice; za Ijudi se nisva me-nila, oni za naju verjetno tudi ne. Z Loro sem spoznal prej neznane mi fenomene, kot so odre-kanje, nesebičnost in spoštovanje. Karkoli sem počel, je bilo osmišljeno vnaprej; napaka se ni mogla zgoditi. Doumel sem fantomsko moč spolnosti, katera mi popraj ni posebno teknila. Z dušo in telesom sem se ves blažen zavedal, da sem!, da sva. Veselil sem se življenja, ki me je še čakalo.
Sreča je opoteča, zatrjuje ena redkih Ijudskih umislic, v katerih je kaj resnice. Dolgo si nisem mogel zatiskati oči pred Lorino boleznijo; bolez-nijo, ki pravzaprav ni bila drugega kot neke vrste plemenita nesposobnost. Že od vsega začetka mi je bilo jasno, da je moja ženska neprimerno pametnejša od mene. Prebirala je zajetne knjige vtujih jezikih, katerih naslovov nisem zmogel iz-govoriti. Po par letih najinega eroticnega raz-merja nisem prezrl, da jih je v roko jemala čeda-Ije redkeje, čedalje bolj raztreseno. Največkrat je na klavirju zamišljeno preigravala čudne sklad-be ali pa je čepela v kotu in molče strmela pred-se. 0, kolikokrat mi je kot muca tiho stopila za hr-bet ter mi jela s posebno nežnostjo mršiti lase. Ko sem se ozrl, sem jo ugledal vso obsijano z jarko sončevo lučjo, ki je v polni meri prodirala skozi umazana stekla, vse njeno obličje je izra-žalo trpko, globoko, meni neumljivo bolečino. Sivina molka in odsotnost volje, prazno čakanje, ki se mu je vse bolj predajala, vse to seveda ni moglo biti vzrok za to, kar je storila; to ni bil raz-log, da bi bila nezadovoljna. Pač pa me je Lora do zadnjega, sicer vse bolj nemočno, a iskreno Ijubila. Žalovala je za menoj in se tiho poslavlja-la. Ko je tistega dopojdneva ležala ob meni vsa razrezana, brez kapljice krvi, so se njene stek-laste, sive oči nemo opravičevale. Dolgo nisem mogel doumeti, da sem ostal sam, popolnoma sam in popolnoma praznih rok. Loro sem poko-pal v bližnjem gozdu, solze mi niso omočile lic. ^išo sem prodal. Knjige iz najine bogate knjižnice sem spravil v zaboje, katere sem varno skril. Noge so me samodejno nosile po deželi, strmel aem v sivo nebo. Moji žepi so bili zvrhano naphani z bankovci. Mimoidočih sem se ognil, kolikor je bilo mogoče. Nastanil sem se v uma-zani krčmi bogu za hrbtom, kjer sem čez dan po-sedal in pil gosto, črno vino; ponoči sem poleža-val, včasih sanjal. Kmalu sem od lastnika nakupil več sodov vina, krač in pogač, ter se zadrževal zgolj še v svoji mračni sobi. Popivanje me ni po-sebno mikalo, vino ni nikoli bilo moja strast, a bilo je največ, kar sem lahko storil zase. Krčmar mi je sproti dovajal nove količine. Ko sem konč-no porabil celoten izkupiček, sem vrata neprek-licno zaklenil. Zvečine sem ležal, manj sedel. Mojaubogazavest, prej varno potopljenav neiz-merna čustva, se je pokazala v obliki nekakšne-
ga zarjavelega kotla nejasnih obrisov, v katerem so se prikazovali in izginjali spomini, bolečina, smeh; Lorina podoba je zbledela, razpadla, pri-kazovale so se mi le še njene rdeče, mesnate ustnice. Človek je misleča stvar in jaz nisem bil več človek. V omotici, ki ni bila ne budnost ne sen, sem si trgal meso s telesa, si praskal obraz, ure in ure prepeval čudaške popevke. Prav nič mi ni bilo mar. V meglo in dim so se začeii raz-krajati čas, prostor, spomin, vse niti mojega pre-jšnjega življenja. Le tu in tam sem opazil, kako trepečem, se znojim, zaslišal sem svoj glas in začutil kri, kako je plala po telesu, katero mi ni več pripadalo. Ljubezen do moje Lore je izginila neznano kam, kot sem izginjal sam. Iz daljnih svetov so prihajale sledi oglušujočega razbija-nja po vratih, prepletanja nerazumljivih besed, ropota in kdove zakaj zavzetega gibanja ne-kakšnih osebkov. Tam, kjer se je najverjetneje nahajalo moje telo, sem nejasno opazil zbada-nje, premetavanje, dotikanje.
V inštitutu so Ijudje s svojim metodami neka-ko dosegli, da sem prišel - dobesedno - k sebi. Veselili so se kakor otroci, ko so v mojih prej praznih pogledih opazili nekaj razumevanja, so-delovanja. S pomirjujočimi glasovi so mi dopo-vedovali, da sem se vsled hude nesreče ujel v zanko idiotizma, da pa to ni nič usodnega in da bo kmalu spet vse po starem. Vedel sem, da so v zmoti, in ugibal, čemu se tolikanj ženejo okoli mene, ko pa sem bil sam popolnoma brezbri-žen. A tem dejavnim, histeričnim bitjem, zakr-knjenim hurnanistom, je po zaslugi neuklonljive trme in kemikalij uspelo preobraziti mojo nebriž-nost v pravo nejevoljo. Mržnja je bila, ki se je prvaprebudila. Trpetijih nisem mogel, pokonča-ti tudi ne. V vse krajših presledkih so se vrstili živčni napadi. Pobeg je bil nujen. Poprej drema-joče forme mojpga razuma so se pognale v hit-ro, premlevajoče gibanje; po prikriti, a zavzeti dejavnosti nisem zaostajal za fanatiki, ki so me obkrožali. Bil sem edini oskrbovanec na oddel-ku, že mesece mirno ležeč v postelji, torej me niso posebno skrbno čuvali. Vendar sem moral ponovno usposobiti telo (kdo bi si bil mislil, da mi bo prišlo še prav!); v nepopisno zadovoljstvo humanistov sem prenehal z odklanjanjem živil, použival sem celo ostudne, sladke in lepljive po-obedke. Ponoči sem opravljal vaje; sprva je šlo za gibanje posameznih udov, že kmalu pa sem po vsej celici poskakoval in se krotovičil pri op-ravilih, ki bi zadala dokaj truda tudi kakemu športniku. Ker sem podnevi hlinil popolno obne-moglost, mi ni bilo pretežko prisvojiti si skalpel. Bil sem nared.
Bilo je drugo uro, ko sem skozi priprte dveri celice zdrknil na hodnik; mišičav čuvar je dremal na stolu ob masivnih vstopnih vratih. Ključ je tičal y ključavnici, toda takšnile stražarji so izvrstno izšolani in posedujejo praviloma oster sluh; tve-gati nisem s.nel njčesar, priložnost se verjetno ne bi ponovila. Čvrsto sem prijel skalpel - sek! sek! - in planil v svobodo. Spustil sem se v drnec in se nisem ustavil, dokler nisem prispel do sta-rega skrivališča; ravnal sem hitro in brez napak; že naslednji dan sem svoje stare knjige prodal, sicer pod ceno, a za pogajanja pač ni bilo ne časa ne volje.
Zatekel sem se v razpadajočo krčmo na kon-cu sveta. Stregla mi je odurna stara baba. Vino je imela kislo, zaudarjajoče. Volja in moč sta me hitro zapuščali, stari simptomi so se vračali. Ero-tična čustva so se sicer oglašala le še kot daljen odmev, hiral pa sem s presenetljivo naglico. Po-sebej poudarjam, da tedaj niti kdaj pozneje ni-sem mislim na smrt; preveč je le-ta nepristopna mojemu širokemu umu, preveč me navdaja z neoprijemljivo grozo. Sicer pa, mislim, v smrt in-timno niti ne verjamem. Zadovoljila me je omo-tica, spremljana s krči in izpuščajem. Tu in tam sem ob sebi ponovno ugledal Lorine žalujoče ustnice. Nenadzorovano se je v blodnjah prebu-jal spol, na katerega sem bil že zdavnaj pozabil. Vztrajal bi tako v tisti sobi brez konca in kraja, a denar je pošel. Z refleksom preganjane živali sem pravočasno pognal svoje telo v noč, v gozd.
Poganjal sem se in pogarrjal, rastje me je bi-čalo, pod udi je opolzko podrsavalo vlažno, gni-joče listje. Rogovilaste sence so križem kražem prihajale in izginjale v otožnem plesu. Telo se je drhte naprezalo z zadnjimi močmi, blatna tla so me bila po licih. Končno je cela kompozicija ob-
mirovala, med utripanje telesa so se mešala skovikanja ostudnih gozdnih živalic, prednjačili so ptiči. Preden mi je pogled ugasnil, sem s ko-tičkom očesa zaznal ogromni, težki okovani goj-zarici, ki sta se mi sunkoma približevali. Nes-končno počasi sem dvignil svinčeno glavo in se posvetil kontemplaciji:
pred menoj je stal Jagi mož. Z globokimi gu-bami obkrožene, drobne sive oči so se lesketale v nebesni čistosti in brezmejnem razumevanju, skoraj podobne očem moje Lore. Pod tem po-gledom se mi je samodejno naježila površina te-lesa, blagodejna toplota mi je oblila onemogle ude. Jagi mož je počenil, mi položil roko na led-ja, me dvignil kot otroka v tršat, varen objem. Po-Ijubil me je. Zagrnil me je vonj njegove sive, ru-mene, ogromne brade, vonj po mahu, lubju in gozdnih živalicah.
Ob skrbni negi sem zlagoma okreval. Iz neiz-črpnih virov svojih prastarih žil mi je vlival življe-nja. Z raskavo roko mi je hladil čelo, z nebesnimi očmi vračal Ijubezni. Spregovorila nisva vse do danes nikoli. Postal sem spokojen človek, umir-jeno zadovoljen. 0, Jagi mož ni moja Lora, to je edino, česar mi ne more dati; sicer pa tudi sam nisem več tisti daljni, neznanski Lorin Nantes. Le poredkoma, o polni luni, se v otožnem hrepene-nju vrača preteklost. Tedaj me Jagi mož, moja družina in ves moj svet, še posebno prižema k svojim kitastim prsim. Samo naključje je hotelo, da sem se znašel tu, med vami; upam, da se skoraj povrnem k svojemu dobrotniku.«
Zamolklo, tiho je možak sklenil svojo zgodbo. Pipa mu je bila že davno ugasnila. Noč ga je va-rovala, ga toplo božala. Komaj ga je bilo videti.
Na uredništvo Tribune dobivamo vse več anonimnih klicev, ki sprašujejo, ali bo ob letoš-njem 9. maju Tribuna organizirala sprehod z ba-lončki z enakim namenom kot lani. Vsem rado-vednežem moramo povedati, da se takega spre-hoda, ki naj bi se začel ob 10. uri, ne da organi-zirati in da je vsak sprehod lahko zgolj spontan. Tribuna torej pri organizaciji ne bo imela ničesar, poskrbeli pa bomo za to, da bo vestno beležila morebitne dogodke in o njih poročala pod paro-lo: AHOJ SPONTANA AKCIJA - FUJ POLITIČNA FRAKCIJA!
vaša Tribuna
DAN UNIVERZE PRESTAVUEN ZARADI PARTIJSKEGA KONGRESA
Dan Univerze,ki naj bi bil 18.aprila,je spričo razlogov prestavljen.Univerza lahkopočaka do 22.4. ,ko naj bi svečano nadoknadili po— memben praznik.Pomemben ne za Univerzo, pač pa za družbo in njene reprezentante.ki ne nehajoponavljati koliko namj je doznanja.
Vsi pa na tihem špekulirajo.da jih boznanost izvlekla iz težav.Toda ta potezaprestavitev dneva Univerze namreč jasno kaie.kako si toprestavljajo.Kdo bo v tej reševalni akciji držal vajeti in kdo bo vlekel ni vprašljivo. Bolj je vprašljivo to,kam nas bo to pripeljalo ko pa so kočijaži isti kot v zavoženi vpregi.
1) KRPANJE ZRAČNIC
Z napotki za popravilo kolesa želimo olajšati delo tistim kolesarjem, ki si svoja želijo sami po-pravljati, a imajo še premalo izkušenj. Za uspeš-na popravila boste potrebovali vztrajnost. Ce te vrline še nimate, si jo boste ob tem delu pridobili. Le z vztrajnim popravljanjem (večkratnim krpa-njem, zategovanjem, mazanjem...) bo vaše kolo čez čas postalo zanesljivo in odpravljanje majh-nih okvar bo za vas vsakdanje opravilo.
Najneprijetnejša nenadna okvara kolesa, ki se je večina najbolj boji, je prav gotovo predrta zračnica. Vožnja s prazno gumo je neprijetna in po nekaj kilometrih vožnje zračnico zagotovo uničimo. Kaj storiti? Lahko kupimo novo zračni-co in zamenjamo predrto, vendar jo je ceneje za-krpati, in če smo daleč od trgovine, je to tudi edi-ni način, da nadaljujemo vožnjo. Zračnica lahko spusti hitro (a) ali počasi (b).
ČE ZRAČNICA HITRO SPUSTI
a) V tem primeru kolo obrnemo, zračnico na-pumpamo in ugotovimo, kje pušča. Nato spus-timo zrak in na mestu, kjer zračnica pušča, sna-memo plašč le na eni strani. Žični plašč snema-mo s tremi prirejenimi vzvodi (sl. 1) ali pa kar s
*>
tremi ključi za kolo, držali zobnih ščetk ali ploš-čatimi izvijači, ki ne smejo imeti ostrih robov. Ko z enim teh vzvodov dvigujemo plašč, moramo paziti, da ne preščipnemo zračnice. Dolg izvijač lahko celo zataknemo pod špico, da nam ga ne bi bilo treba držati. Potem dvignemo plašč še z drugim in tretjim vzvodom. Srednji vzvod je zdaj prost in z njim nadaljujemo delo. Če plašč zelo težko dvigamo, moramo preveriti, če je rob plaš-ča na drugi strani kolesa zdrsnil v žleb, ki gre po sredini obroča. Ko izvlečemo zračnico, jo še en-krat napihnemo in, če je potrebno, luknjo obkro-žimo s kredo. Okolico luknje zbrusimo s stekle-nim papirjem ali hrapavim kovinskimjističem, ki ga vzamemo iz pribora za krpanje. Če krpate s posebnimi krpami, se držite navodil natubi lepi-la. Krpice pa lahko tudi sami izrežete iz stare zračnice, jih zbrusite s steklenim papirjem in na-mažete z lepilom. Po približno petih minutah je treba oboje, zračnico in krpico, dobro stisniti in vmes, če je mogoče, tudi malo segreti. Ko zrač-nico rahlo napumpate, krpica na robovih ne sme odstopati. Če se to zgodi, obe še enkrat bolje očistite in poskusite dvakrat namazati z lepilom (drugič namažete, ko se prvi premaz posuši). Dosegljivi del zračnice natrite s smukcem in jo vstavite nazaj. Včasih pa se lahko primeri, da za-čne kolo po nekaj dnevih spet spuščati na skoraj istem mestu. Dostikrat je za to kriv delček stekla
ali kovine, ki tiči v plašču in ki lahko napravi novo luknjico, zato pred vsakim krpanjem od zunaj preglejte plašč in iz luknjic izbezajte ostre delce z zobotrebcem. Dostikrat prav ti delci povzroči-jo, da zračnica začne zelo počasi spuščati.
ZAVORNE OBLOGE
Če je moč izbirati, kupimo čim trše gumijaste obloge. Med vožnjo v dežju so težave, ker zavo-re slabo »primejo«, če je obroč jeklen, medtem ko je pri aluminijastih obročih ta pomanjkljivost mnogo manj opazna. Če vas kolesarske novice morda zanimajo, ste jeseni opazili v dnevnem časopisju novico, da so v Angliji patentirali oblo-ge iz usnja, ki se prav dobro obnesejo tudi v vlaž-nem vremenu.
ČE SE PRETRGA ZAVORNA ŽICA Kadar pa se pletena jeklena žica zavore pre-trga, skoraj ne gre drugače, kot da kupimo novo. Preden jo vstavimo v prožno cevko, kanimo ne-kaj kapljic olja v to cevko, da bi žica laže tekla. Dostikrat je treba žico ponovno izvleči, ker smo pred tem pozabili na majhen vmesni člen ali pa smo ga narobe obrnili. Torej: prej premislite in poglejte, kako je z zavoro na drugem kolesu. Po-tem ko namestimo žico in cevko v ročicp na kr-milu, je treba vse namestiti še v čeljusti. Žico na-peljemo skozi vijak na prvi čeljusti (v katerega sede cevka) in skozi luknjico v vijaku na drugi če-Ijusti. Z eno roko od spodaj stisnemo obe gumi-jasti oblogi ob obroč, z drugo pa potegnemo za žico in zategnemo vijak, ki stiska žico. Ce gib ro-čice na krmilu ni primeren, ponovno z roko stis-nemo čeljusti, odvijemo vijak in žico po želji pre-maknemo. Ko močno stisnemo zavoro, žica ne sme polzeti, če pa, potem vijak še malo privije-mo. Ko postane s časom gib ročice prevelik, po-stopek ponovimo ali pa zamenjamo obloge. Ne-katerim zavoram razmik delno uravnavamo z vi-jakom na čeljustih, v katerega sede cevka.
NA POT TUDI REZERVNA ŽICA IN KLJUČ Čeljustne zavore morate redno vzdrževati. Če vozite po hribovskih cestah, se obloge prej obrabijo. Kadar kupite le gumijaste obloge, jih zlahka vstavite v sedišča, potem ko ste že odst-ranili obrabljene obloge. Pri montaži pravilno obrnite nosilec z oblogami, da se slednje ne iz-muznejo pri zaviranju.
Pletena žica nas dostikrat opozori, da bo kmalu počila. Na enem od koncev je ponavadi natrgana in pri stiskanju zavore se prek mere raztegne. Dobro je, če rezervno žico in ključ vo-zimo s seboj.
Slik^ Z . Kc^o   snemamo  zicni   f>'ssc
ČE ZRAČNICA POČASI SPUSTI b) V tem primeru luknjico uspešno poiščemo tako, da napumpano kolo počasi vrtimo v globo-ki luži ali široki posodi z vodo. Največkrat pušča zračnica tam, kjer se pokažejo mehurčki. In ne pozabite na ventilček. Ta lahko da ni dobro privit, mogoče pa je tudi, da je gumica že stara in da bi jo bilo treba zamenjati. Šele ko vsi drugi poskusi spodletijo, snamemo zračnico in jo pregledamo pod vodo. Pri snemanju najkasneje snamemo vnetilček, pri montaži pa ga najprej vstavimo v obroč.
1a) VZDRŽEVANJE GUM
Vedno vozimo s trdo napumpanimi gumami. Vsakič preden zračnico vstavimo, jo natremo s smukcem, ki se dobi v lekarni. Gume moramo redno pregledovati in iz globokih zarez odstra-njevati drobce. Pribor za krpanje in pumpo je tre-ba imeti pri sebi in gumo, če je treba, takoj zakr-pati. Potiskanje kclesa s prazno gumo škodi zračnici, saj jo razteguje, in kaj lahko se zgodi, da se pretrga.
2) ZAVORE IN VERIGA
Morda že veste, da imajo kolesa več vrst za-vor. Tu se bomo lotili le čeljustnih zavor, s kate-rimi je opremljena večina koles. Na kratko bomo opisali zavore io pojasnili, kako odpravimo ne-katere napake.
Na biciklu so čeljusti zavor nameščene ob obeh ali le ob enem kolesu. Z nosilnim vijakom so pritrjene na okvir k"olesa ali na prednje vilice. Med čeljustmi in okvirom je vmesnik, ki nosi vzmet za razmikanje čeljusti. Na drugem koncu vijaka za pritrditev sta podložka in matica, s ka-tero privijemo zavoro na okvir. Ko matico zate-gujemo, moramo paziti, da sta gumijasti oblogi enako oddaljeni od obroča. Tako se izognemo podrsavanju oblog ob obroč. - Pojdimo spet na drugi konec nosilnega vijaka: tu sta matici, s ka-terima stiskamo čeljusti. Stisnemo ju ravno prav, tako da ju vzmet še lahko vrne, ko popustimo ro-čico na krmilu. Matici potem z dvema ključema zategnemo eno ob drugo - matico, ki je bliže če-Ijustim, držimo z enim ključem, drugo pa privije-mo. Toda pri nekaterih zvorah je namesto matic tam le glava nosilnega vijaka. V tem primeru za-tegnemo čeljusti z vrtenjem glave vijaka. (Kako se premikajo deli čeljustnih zavor pri stiskanju in popuščanju, kaže sl. 3.)
SLIKAI
MODEL ZA URAVNOTEŽENO OSEBNOST'
SLIKA II MODELEXPORT
IZVAŽAMO ZNANJE