AVGUST-SEPTEMBER 1962

gj »ttfiinmntlioltilitjt
RODNA GRUDA

VSEBINA
Ina Slokan:
Marijke bo zasadila rožmarin Mila Šenk in Vera Valenci:
Evropski obiski Vera Valenci:
Izlet po Jugoslaviji Neža Maurer:
Materino pismo Igor Prešeren:
Paleta vtisov iz Poreča Franc Juvan:
Delavci na oddihu v Crikvenici Miša Grčar:
V plavajočem hotelu za soncem Peter Levec:
Najina jesen To in ono o izseljencih Po domači deželi
Ameriški gostje na obisku pri Titu
Jugoslavija v boju proti atomski bombi
Igor Prešeren:
O našem gospodarskem položaju
Dobre in slabe vesti iz našega gospodarstva
P. Roman Tominec:
Cerkve — kulturni in umetniški spomeniki
Ciril Bergles:
Naši amaterski odri Naši mladi ljudje:
Vinko Globokar — med najboljšimi evropskimi pozavnisti Miro Cerar — dvakratni svetovni prvak
Kotalkarska prireditev v Ljubljani Igor Prešeren:
Trije iz sten Kulturni zapiski:
Ob desetletnici smrti Luisa Adamiča Obletnice naših pesnikov in pisateljev Podelitev nagrad O slovenskem filmu Otroci berite:
Neža Maurer: Zlata jesen Marija Vogelnik: Deževna Ilustracije Milan Bizovičar Slovenci na Koroškem, Trstu in Gorici
Naši ljudje po svetu Vera Valenci:
Pišejo nam
Vprašanja in odgovori:
Just Miklavc:
Konvencija z Belgijo Obvestila, zahvale, poizvedbe Priloga:
Učbenik slovenskega jezika (lekcija XIII., XIV., XV., XVI.)
Fotografija na naslovni strani: HMELJ JE DOZOREL (Foto: Rajko Ranfel)
Tucli najmlajši rod je letos obiskal domovino svojih staršev -Jugoslavijo
Rodno grudo izdaja Slovenska izselje n ka matica v Ljubljani. Izide dvanajstkrat na leto. Letna naročnina za prekomorske diza/e je 4 dolarje. Poštnina plačana v gotovini. Ureja uredniški odbor. Glavna urednica prof. Zima Vrščnj, urednica in tehnična urednica Neža Maurer. Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva l/II. Rokopisov in slik, ki jih nismo naročili, ne vračumo. Čekovni račun pri Komunalni banki 600-704/3-155
M arijke
bo zasadila rožmarin
Vsako leto o avgustu se razveselimo vašega obiska — dragi naši rudarji iz Francije, Belgije, Holandije in Nemčije. Globoki, črni in mrzli so rudniški rovi. Desetletja vašega življenja so zakopana v njih. Kaj si ne bi želeli vsaj enkrat na leto domačega sonca in pomenka s svojimi pod krovom rojstnega doma.
V	prvi letošnji skupini — stoenaindvajset jih je bilo — smo segli v roke našim rudarjem in njihovim družinam iz severne Francije, iz pokrajin Pas de Calais in Nord in rojakom iz Belgije. Vodila sta jih dolgoletni tajnik Udruženja Jugoslovanov v severni Franciji Ivan Demšar in blagajnik Franc Kastelic.
Za njimi smo na obmejni postaji na Jesenicah pozdravili naše »Holandce« — člane društva Edinost, ki jih je vodil Franc Anderluh, in člane društva sv. Barbare pod vodstvom Franca Grilca.
Nad osemsto naših rudarjev, njihovih družin, sorodnikov in prijateljev je pripeljal posebni vlak iz Nemčije. Vodil jih je Martin Kink iz Homberga.
Iz Pariza in okolice se je pinpeljala skupina članov jugoslovanskega društva Bratstvo in enotnost, ki so večidel doma iz Prekmurja.
V	zadnji letošnji skupini naših izseljencev iz evropskih dežel pa so bili naši rudarji z družinami iz pokrajin Moselle in Meurthe of Moselle v Franciji. Nad štiristo članov treh slovenskih društev je pripeljal posebni vlak. Člane društva Slavček iz Merlebacha je vodil predsednik Anton Škruba, člane društva Sava iz Freyminga predsednik Martin Blatnik in člane društva so. Barbare iz Jeanne d’Are Ivan Pribošek.
Topel, prisrčen je bil stisk roke ob srečanjih.
Posebno nas je razveselilo, da je bil tudi med evropskimi skupinami mladi rod zastopan letos o res lepem številu.
Henri, Patrik, Elizabeth, Marijke ... Imena zvene tuje. Toda le imena. Otroci pa so čisto naši. Ko smo vprašali malo Ma-rijke iz Holandije, kam je namenjena, je odgovorila:
— K teti, na Dolenjsko.
Marijke je zgovorna punčka. Povedala je, da imajo tam v Holandiji ort in na njem tudi solato, takšno pravo slovensko. Zdaj pa bo vsadila rožmarin. Pravi rožmarin, kakršnega imajo samo Slovenci.
Marijke se je vzpela na prste, ko nam je pokazala, kako visok naj bi bil tam v daljni Holandiji njen rožmarin ... ... .
DRAGO TRŠAR: MANIFESTANTI
Akademski kipar Drago Tršar se je rodil leta 1927 v Planini pri Rakeku. Doštudiral je Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1951. Želja po izpopolnjevanju ga je vodila na študijska potovanja po Italiji. Franciji, Belgiji, Zahodni Nemčiji in Egiptu. Priredil je samostojne razstave v Ljubljani, Beogradu in Wiesbadenu v Nemčiji. Poleg tega je sodeloval na mnogih razstavah doma in v inozemstvu. Na Mediteranskem bienalu v Aleksandriji leta 1955 je prejel nagrado.
Sedaj živi v Ljubljani in je docent na Akademiji upodabljajočih umetnosti. Njegove plastike največ upodabljajo skupine ljudi, naj bo manifestante, demonstrante ali prebivalce mest.
RODNA
GRUDA
ILUSTRIRANA REVIJA SLOVENSKE IZSELJENSKE MATICE V LJUBLJANI
AVG,—SEPT. 1%2 LETO IX
Nad 800 obiskovalcev iz Nemčije
V petek, 3. avgusta je s posebnim vlakom prispelo preko Jesenic v Jugoslavijo nad 800 potnikov iz Nemčije. Žal letos nismo mogli pozdraviti v domovini našega izseljenskega pionirja Franca Cebina, ki mu je bolezen preprečila obisk rodnega Zagorja. Z obžalovanjem smo tudi zvedeli, da se zdravi v bolnišnici v Gladbecku Karl Klemenčič, prijatelj Slovenske izseljenske matice od njene ustanovitve, ki ni mogel, kakor drugi njegovi sovrstniki, ubežati kruti spremljevalki rudarjev — silikozi.
Rojak Lapan je letos pripeljal s seboj tudi 17 mladih nemških skavtov, ki so preživeli tri tedne na Jadranu. »Naj se seznanijo z mašo mladino,« je rekel, »drugo leto pa jih pripeljem še več.«
Kako in kje bodo preživeli tritedenski dopust, smo jih spraševali. Pri svojcih v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Senovem, v Kočevju in drugod, so nam odgovarjali starejši,
»Kje pa boste vi preživeli dopust?« smo vprašali potnika kakih tridesetih let, ki je nepremično strmel skoz okno. »Veste, slovenski jezik mi gre že kar trdo, sem že šest let v Nemčiji,« pa si je naprej pomagal z nemščino, da nam je lahko povedal, da komaj čaka, da pride domov k materi, ki jo je zapustil brez slovesa...
Ali je mogoče, mladi rojak, ki ti je domovina spet ponudila roko, da si v šestih letih pozabil na materino govorico?
Kdaj pridejo naši iz Merlebacha?
Pod pojmom Menlebach so mišljeni naši rojaki, ki potujejo vsako leto s posebnim vlakom iz francoskih pokrajin Moselle in Meurthe et Mosel! e, kjer živijo po rudarskih naselbinah Aumetz, Giraumont, Creutzwald, Forbach, Stiring Wendel, Jeanne d’Arc, THopital, St. Avold in drugod.
Slovenska izseljenska matica goji s tamkajšnjimi društvi najbolj iskrene in prijateljske stike že vse od ustanovitve. Zato smo res že dobri znanci in vsako leto se že na obmejni postaji na Jesenicah prisrčno pozdravimo.
Tako živahno že dolgo ni bilo na jeseniški postaji. Tu je bil stari znanec naših rojakov predsednik občinskega ljudskega odbora Franc Treven, pa tajnik Socialistične zveze Ciril Kavalar, podpredsednica Slovenske izseljenske matice Zima Vrščaj in tajnik Albert Svagelj ter še mnogo drugih.
Številno so bili zastopani tudi člani društva »Sava«, ki jih je vodil predsednik Martin Blatnik, društva »Triglav« Louis Moltara, rojake iz Creutzwalda je vodil Jože Planinc, iz La Machina Selak in drugi.
Vsi navzoči na peronu so bili ganjeni, ko je rojak Planinc pripeljal iz vagona 85-letnega Franca Poglajena iz Creutzwalda in sta mu brhki Gorenjki kot najstarejšemu obiskovalcu izročili velik šopek nageljnov. Rojak Poglajen, želimo vam rudarski »srečno« v rodni deželi.
MILA SENK
Domovino pozdravljajo tudi tisti, ki so jo zapustili
- Dobrodošli v imenu Slovenske izseljenske matice, v imenu Slovenije in Jugoslavije!
Prisrčno stisnemo roko vodjii skupine naših rojakov iz Pas de Calaisa v Franciji Ivanu Demšarju že na Jesenicah.
—	Pozdravljeni, seže v (besedo Franc Kastelic. Pozdravljeni v imenu skupine, pozdravljeni v inienin vseh tistih, ki niso mogli priti. Domovino pozdravljajo tudi tisti, ki so jo zapustili... Mislim tiste, ki so zapustili domovino v povojnih letih, ko to ni bilo potrebno. Vsi jo toplo pozdravljajo in sporočajo, da se bodo vrnili.
Krepke so roke in trde dlani slovenskih rudarjev, a srca so mehka, ioipla, oči sijoče. Sto-enaindvajiset jtih je, stoenaindvajiset radostnih src pozdravlja domovino v svojem in v imenu vseh tistih, ki si letos niso mogli utešiti domotožja.
Polonca Žnidaršič stiska ik sebi šop rdečih nageljnov, ki smo ji jih izročili za skupino kot najstarejši potnici.
—	Sedmič že prihajam na obisk v domovino in. še bom prišla, še, dokler bom mogla, čeprav sem že v šestinsedemdesetem letu, še ... Vsaka gubica v njenem dobrodušnem obrazu se smeje, ko pripoveduje. In nageljnov noče odložiti...
Franc Bokal je prišel pogledat domači 'kraj po osemintridesetih letih. Koliko pričakovanj! Sestri Pistotnik prihajata prv.ič pogledat domovino svojih staršev. Veselo čebljata v domači slovenščini, isaj hočeta pokazati, da znata materin jezik, čeprav sta rojeni v Franciji.
Vsak bi rad nekaj povedal, a vožnja do Ljubljane hitro mine. Tu pa se razidejo vsak v svoj kraj. k svojim ljudem, da med sorodniki
v dragi domači vasi prežive svoj dopust. Ivan Demšar iin Franc Kastelic zbereta še 170 novih francoskih frankov >za tiskovni sklad Slovenske izseljenske matice. — Zato, 'da bo Rodna gruda vedno talko lepa, pravita.
Članom Udruženja Jugoslovanov v severni Franciji, ki so letos obiskali domovino, iskrena hvala za prispevek in lepe želje!
Uredništvo Rodne grude se prisrčno zahvaljuje tudi raznašalcem in vsem pomočnikom pri razširjanju Rodine grude v okolici Wioglesa P. D. C.; prav tako vsem, ki so nam kdaj pisali ali kakorkoli pomagali naši reviji.
VERA VALENCI
Veselo sporočilo in pozdrav
Predsednik društva »Slavček« Anton škruba v imenu celotnega transporta izletnikov pozdravljam vse članice in člane iz Freyminga, Merlebaoha ter vse druge 'znance in prijatelje. Sporočam, da smo srečno' prispeli v našo rodno deželo. Na Jesenicah so nas pozdravili predstavniki Izseljenske matice in drugih družbenih organizacij, kakor tudi jeseniški župan Franc Tre-ven. Dekleta in fantje v narodnih nošah so nam poklonili šopke rdečili nageljnov.
V Ljubljani so nas že težko pričakovali sorodniki in znanci. Pozdravili smo se s prisrčnimi objemi. Marsikatero oko je bilo solzno.
Še enkrat lepe pozdrave vsem!
ANTON SKRUBA
Dne 13. avgusta je prispelo na obisk d Slovenijo 4t9 rojakov iz Francije, iz pokrajin Moselle in Meurthe et Moselle. Na Jesenicah so jih pozdravili predstavniki krajevnih oblasti in množičnih organizacij ter Slovenske izseljenske matice. Drugi od leve je rojak John Pribošek iz Jeanne d’Arca, osmi Jože Planinc iz Creuizroalda. zadnji pa Anton Škruba iz Merlebacha
Po Jugoslaviji
Ameriški Slovenci se vse 'bolj zanimajo za svojo širšo domovino — Jugoslavijo in se radi udeležujejo ¡tudi izletov izven slovenske republike. Na letošnjem izletu so si rojaki ogledali glavno mesto Hrvaške Zagreb, dalje bosenska mesta ¡Banjo Luko, Jajce, Sarajevo in hercegovski Mostar. Od tod pa jih je pot vodila v Dalmacijo prav do Dubrovnika in ¡nazaj preko Splita, Šibenika in Zadra, po Hrvaškem primorju v Crikvenico, Reko in Opatijo in končno prek Postojne v osrčje Slovenije, v Ljubljano.
¡Na fotografiji vidimo izletnike v bosenskem mestecu Jajcu pred muzejem Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. V tem poslopju je bil 29. novembra 1943 leta sprejet sklep o ustanovitvi Federativne ljudske republike Jugoslavije. Na prvi sliki je letošnja skupina izletnikov z rojakom Fredom Vidrom iiz Chicaga, dolgoletnim glavnim tajnikom Slovenske ¡narodne podporne jednote. Na drugi pa so lanski izletniki, ki so si tudi ogledali muzej, z glavnim urednikom Prosvete iz Chicaga, rojakom Louisom Benigerjem. Sledi panorama Jajca, pod mestom pada reka Pliva v Vrlbas im odtod krasni slapovi.
S popotovanja po Dalmaciji je izletnikom prav gotovo ostal v prijetnem spominu počitek v vasici Mislinje pred Dubrovnikom. Vroče je bilo, pa srno se v preprosti kmečki kleti ohladili in odžejali s pristno dalmatinsko črnino, se pogovorili z ljubeznivo ¡gospodinjo in s tamkajšnjimi ribiči, ki jih vidite na četrti sliki.
Koliko slik bi še morali objaviti, koliko vtisov opisali, če bi hoteli povedali, kod v.se smo potovali, kaj vse smo videli in kako smo se imeli! No, to so v večini opravili izletniki sami, saj so pridno fotografirali, filmali im beležili svoje vtise bilo v notes, bilo v spomin in srce. Na potovanju so se prepričali, da naša domovina hitro napreduje, da so starodavna zgodovinska mesta izredno zanimiva in da poleg njih rastejo ogromni novi moderni kraji, da se začenja nova zgodovina delovnih ljudi svobodne Jugoslavije.
Izlet smo zaključili na Pivki jami pri Postojni. »Povštertanc«, ki ga vidite na predzadnji fotografiji, je zgovoren dokaz o razpoloženju izletnikov: plesala ga je celo naša najstarejša potnica Frances Urbančič iz Indianopolisa.
In zadnja fotografija:
— Na zdravje Jugoslaviji, na zdravje Slovencem in slovenski pesmi! — je rekla Frances Rosenberger iz Ambiridgea, naša najmlajša iz-letnica, ki je rojena v ZDA in je prišla iprvič pogledat domovino svojih staršev.
Mi pa kličemo vsem izletnikom: Na svidenje!
Hello — hello!
Postojna
— Hello, hello!...
Prisrčni vzkliki odmevajo po peronu železniške postaje v Postojni. Srečni obrazi, roke, ki mahajo v pozdrav, živahna oblačila in radostni klici v trenutku o žive vagon, v katerem so naši rojaki iz Amerike, ki so ipravkar prišli na obisk v rojstno domovino. Kot da iz vagona visijo veliki šopi rož, željni domačega sonca!
Na prvem oknu so Mary, Cecilija in Marija iz Kalifornije. Stare znanke. Stiski rok, smeh in solze. Spet smo doma ... Izstopi le vodja skupine Mr. Jožko Penko. V pozdrav zaipoje še postojnski oktet. Nobena beseda ne seže tako v srce, kot domača pesem.
Pesem prežene vso utrujenost dolgega potovanja. Vožnja od Postojne do Ljubljane vse pre-
hitro mine, da bi rojaki mogli povedati, kaj čutijo. Razgovori so živahni. V nekem kupeju pa sedi osamljen rojak, ki potuje v Dalmacijo. Zamišljen je in nič ne reče.
—	Kaj niste veseli, ko greste spet v rojstni kraj?
-	Ne, nisem vesel, Moj rojstni kraj je zdaj pust, prazen. Fašisti so mi pobili brate, sestre, sosede...
-	Žrtve, pripomni mlajši hrvaški izseljenec.
A na žrtvah je znova zrasla naša domovina
in še raste iz dneva v dan in takšno je vredno pogledati.
*
Zagrebško letališče
—	Heilo, hello! pozdravlja mladi Edi Zarnick iz Clevelanda, ki je pripeljal skupino. Slovenščina je nekoliko trda, nič čudnega, saj je Edi rojen v Ameriki. A besede so odločne, polne navdušenja:
—	Spet sem prišel. Že tretjič sem prišel, pa bom še, čimvečkrat bom mogel. Vedno bolj me vleče v očetovo domovino. Tukaj notri je nekaj, je polno, pa ne znam povedati.
Za 'dobrodošlico skupini izročimo šopek nageljnov enemu najstarejših potnikov, Mr. Franku Chesniku. Že petinosemdeset let mn je, oči pa se mu iskrijo kot mladostniku. Od kod žar? Daje igaJ ista misel kot neštetim, ki prihajajo: spet doma ...
—	Kar poje mi v ušesih, ko slišim lepo pravilno slovensko govorico, pravi Frank Nagode iz Wisconsina.
Znanci Frank Virant, Frank Skočaj in drugi, ki so na obisku že drugič, želijo pesem. Pa je vožnja z avtobusom iz Zagreba do Ljubljane spet vesela. Še zaplešemo, ko v radiu zaigrajo polko.
Približujemo se Ljubljani. Iz oči je brati neučakanost, pričakovanje, radosten nemir. Srečanje v domačimi, z bratom, s sestro ... Srečanje po desetih, dvajsetih, tridesetih, štiridesetih in več letih ...
—	Koliko let trdega dela, koliko let domo-
tožja, da smo prišli! In koliko je še takih, ki bi radi prišli, pa ne morejo.	vera v
Prijetno srečanje na Kekcu nad Novo Gorico
Lami so si dali besedo in letos soi jo izpolnili: Zadnjo soboto v juliju so se spet srečali na usadu pri Kekcu nad Novo Gorico!
Prijazni planinski doni na Kekcu nad Novo Gorico je spet gostoljubno sprejel drage goste — primorske Slovence, ki so prišli iz Argentine obiskat svoj rojstni kraj. Seveda so z njimi prišli tudi prijatelji, sorodniki in »naši Argentinci« — ki so se že pred leti za stalno vrnili. iNi jih prišlo toliko kakor lani, kar je razumljivo, saj smo letos dobili prve obiske naših ljudi iz Argentine že v začetku leta, pa so se nekateri medtem že vrnili, — izredno vroči zadnji dnevi so jih pa nekaj tudi zvabili na počitnice k morju. No, kljub vsemu temu je (bi 1 a druščina, zbrana na Kekcu, kar obilna, razpoloženje pa veselo in prijetno ubrano. Prišli so seveda tudi novinarji in celo filmarji iz Ljubljane. Zapisovali so si, fotografirali, snemali za televizijo in film.
V zatišju za domom se je na (ražnju pekla mlada govedina. Z njo ise je ukvarjal strokovnjak Leopold Ličen. Saj ,aeia(do‘ brez takšne pečenke res ne bi bil pravi asado. Vonjave so prijetno dražile nosnice. Sonce je pripekalo prav po argentinsko. A kaj bi to! Saj je bilo zadosti hladne sence v prostorih doma. Toda ali je sploh mogoče, da ob takšnih srečanjih ostaneš hladen? In še •— če ista na mizi teran in pristni merlot?
Pomenki so žuboreli. Od omizja do omizja se je prepletal smeh. Prav od srca se je zasmejala Suzi Cigojeva, ki je letos, v svojem dvajsetem letu, z mamo Matildo prvič obiskala materin dom v Gojačevem v Vipavski dolini in objela ljubo staro mamico in druge domače. Visoka in vitka, s soncem v očeh, se smeje ;in govori —• sicer ne po naše, le nekaj naših besed se meša v španščino — zrasla in šolala se je pač daleč, daleč od nas — toda teh nekaj domačih besed je tako toplih, prisrčnih, in zraven še ta njen nasmeh in vesel, iskren pogled — pa jo razumemo: srečanje z domovino njenih staršev jo je razveselilo in navdušilo.
Anton Podlogar iz Buenos Airesa je prišel po 33 letih. Po rodu pa ni iz Primorske, marveč iz vasice Brezovo pri Gabrovki, blizu Litije. Kupe sporočil in pozdravov so mu naročili sorodniki in pri jatelji. Po dolgem in počez je pre-romal Slovenijo, pa ni še vsega opravil. Tisto jutro se je vrnil iz Trebnjega, v Ljubljani je prisedel v naš avto, da se popelje k ženinim sorodnikom na Primorsko, naprej pa seveda na asado h Kekcu. Zanimiv je bil pomenek z njim - triintrideset let življenja na tu jem — dolga doba je to. Triintrideset let trdega prebijanja za golo življenje. Le v društvih si je ob srečanjih z rojaki za kratko urico oddahnil, odložil skrbi in se razvedril. Anton Podlogar je deloval v raznih društvih, med -drugim pri slovenskem društvu Prosveta na Paternalu. Bil je tudi dopisnik listov in publikacij. Rad je pisal pesmice, režiral igre, prepisoval vloge in bral naše klasike. Oh, da, k-o bi ti slutili, kaj so s svojo besedo dali našim ljudem na tujem!
V notesu ima napisane kraje in imena. Ko bo opravil vsa naročila prijateljev in sorodnikov, pojde na svojo pot: 'obiskal bo Vinico in tam rojstni dom pesnika Otona Župančiča. Na Vrhniki se bo ustavil Na klancu in stopil čez domači prag skromnega doma našega velikega Ivana Cankarja. Obiskal bo Prešernov rojstni dom, pa Jurčičev, Levstikov in Stritarjev. To bodo njegova romanja v starem kraju. Opravil jih bo, pa čeprav bo še tako na tesnem s časom.
Štrukljeva Zora iz Šempetra je bila med prvimi Slovenkami v Buenos Airesu. Z možem Francem iz Ajševice sta prišla tja že 1. 1923. Štrukljev dom v Buenos Airesu so poznali Slovenci iz vse Vipavske doline. Kadar je ladja pripeljala nove izseljence, so tisti, ki niso imeli kam iti, odšli k Štrukljevim. Tam so spali in jedli, dokler niso kje dobili strehe in zaposlitve. Tudi do trideset jih je bilo včasih. Zora jim je kuhala in prala, kar ji ni bilo poisebmo lahko, zlasti takrat ne, ko je pričakovala otroka. Pokazala je pismo hčerke Lidije, v katerem ji ta pravi: »Mama, lepo se imej, bodi vesela in odpočij si. To si si res zaslužila. V mislih te spremljamo po lepi slovenski deželi ...«
Svoje velike močne roke je težko položil predse na mizo zidar Jožef Kerkoč iz Črnič. Triintrideset let so te roke doslej težko delale v Argentini. Tam ima ženo in sina. štirinajst kilometrov od Buenos Airesa žive. Domov je prišel pogledat sam. Zakaj? Dolga je pot in predrago je za tri in sploh — nekdo mora varovati dom. Lepo je v Jugoslaviji. Njenega napredka je vesel. Če ne bi sam videl, ne bi mogel verjeti. Kakšna razlika med prej in sedaj!
Valentin Černe iz Solkana, ki je slonel zunaj na terasi, je zamišljeno gledal proti Novi Gorici.
— Raste, raste to naše mesto, je rekel. — Ko sem se takoj po priključitvi vrnil iz Argentine, so jo komaj začeli graditi. Priznati moram, da v začetku nisem čisto verjel, da bo naša stara Gorica dobila takšno .sosedo.
Valentin Černe je po poklicu mizar. V Argentini je delal od leta 1929 in vrnil se je takoj po priključitvi Primorske Jugoslaviji. Izpolnila se mu je vroča želja: še je lahko objel svoje starše. Zaposlil se je v tovarni pohištva v Novi Gorici. Zdaj je upokojen. Družine nima. Živi pTi sestri. Se dolgočasi? O, tisto pa ne. Doma pomaga to in ono. Tudi v tovarno še tu in tam rad pogleda. Veseli ga, ko delo tako lepo teče. Je tudi vnet planinec. Včasih jo mahne na Črno prst, ali na Porezen, na Krn, Vršič, tudi na Triglav.
Pro'ti večeru, ko je sončna pripeka nekoliko popustila, se je pričel pravi asado. Zbrane so pozdravili predstavnik okrajnega -odbora Socialistične zveze Jožko Martelanc, tajnik podružnice Slovenske izseljenske matice iz Nove Gorice Mir-
ALOJZ GRADNIK
V tajim
O kako daleč, daleč si, Medana, ti moja tiha, mila rojstna vas!
Ko mislim nate, skrijem svoj obraz in vem takrat, kako je solza slana.
Na holmu, v vinograde razsejana, pred tabo v soncu morje, sivi Kras, ravan furlanska, Soče zlati pas in daleč za teboj dva velikana.
Triglav in Krn, še dalje Dolomiti: tako te vidim in krog tebe Brda in iščem zate sladkih besedi.
Najslajša mi beseda je pretrda, živ jezik je ne more raztopiti in kakor kamen v srcu mi leži.
ko Ličen in tajnik Slovenske izseljenske matice iz Ljubljane Albert Švagelj.
Oktet iz Nove Gorice je ubrano zapel. Prva pesem je imela naslov Delavske roke. Ali je bila izbrana nalašč ali le slučajno? To je pač vseeno. Skladala se je s prireditvijo in zbranimi — temi našimi delavci, ki so si v daljnem svetu s svojimi rokami trdo služili kruh.
Pesem se je vrstila za pesmijo. Nato je zaigral še zabavni orkester. Avgust Kukanja iz Malega dola pri Komnu je prvi zaplesal z ženo Marijo. Za njim so zaplesali še drugi pari.
Sami nismo prav vedeli, kdaj se je zvečerilo. Soča v dolini je izgubila svojo živo sinjino in se prelila v srebro. V Novi in Stari Gorici so zagorele luči. Temen oblak je bil pripet nad Sveto goro. Za Sabotinom se je zdaj pa zdaj zabliskalo.
Na Kekcu pa je bilo svetlo in veselo. Med mizami so se prepletale šale in smeh. Pozno je že bilo, ko smo trčili z zadnjo kupico za slovo in obljubili: Na svidenje zadnjo soboto v juliju prihodnje leto — na Kekcu!	j g
Materino pismo
Prejeli smo pismo z inozemsko znamko. Pisala je žena, ki živi z možem že precej let na tujem. Takole približno se je glasilo:
Mislite, da nama je bilo z možem lahko, ko sva odhajala? Dež je lil, tema vsenaokoli, v kuhinji objokana stara mati, v postelji najin fantič, še vedno rdeč okrog oči. Ves dan je tulil: »Jaz tudi grem! Jaz tudi grem!« ko da bi slutil, da pojdeva ravno to noč. A kako bi ga naj vzela s sabo? Naj ga zaveževa v nahrbtnik ko ščene? Premočilo bi ga, zbal bi se teme, začel jokati in nas vse izdal. Ne, beg preko meje z otrokom je presneto tvegana stvar. Za tako pot mora biti človek hladen in preudaren. Ne pa — ti moj ubogi otroček! — taki nikoli ne uspejo. Koliko so jih že ujeli! To sva z možem dobro vedela, saj leži naša kmetijica blizu meje.
Naša kmetijica — oh, draga domača hišica sredi sadnega drevja! Poglejte, kako se sedaj lahko vdajam čustvom. Dobro, da se nisem tedaj. Zemlja nas ni mogla preživljati, da bi pa mož šel v tovarno in nosil domov tisto plačico, se nama je zdelo preneumno. — V svetu je denarja dovolj — sva rekla. Najin otrok bo lahko rasel v blaginji. Kakor sva upala, se je zgodilo. Beg se je posrečil. Na tujem v začetku res ni bilo vse rožnato. Marsikatero noč sva prebedela v skrbi za dom in v bojazni pred jutrišnjim dnem. Potem se je uredilo. Dobila sva delo in si sčasoma prihranila toliko, da sva kupila hladilnik, potem televizor in avto. Morda si kdaj kupiva še hišico. Stari materi pošiljava lepe denarje. Popravila je domačijo in najin fant je lepše oblečen kot vsi v vasi.
Tako sva delala, skrbela in se veselila, da sva priskrbela otroku lepše življenje. A kako bridko sva se prevarala! Komaj je namreč fantič dorasel za šolo in spoznal vse črke, nama je pisal:
Ljuba mamica in a tek!
Zelo sem vesel kavbojk in pištole. Pa tudi vsega drugega, kar sta poslala. Še raje pa bi, da bi prišla vidva domov. Vsi sošolci imajo ata in mamo. Jaz pa se ne spominjam več, kakšna sta. Čisto sam sem. Pridita.
Presenetilo naju je to pisemce, užalostilo in — če povem po pravici — tudi ujezilo. Kar vse naj pustiva — hišo in avto in dobro službo, pa greva nazaj koše nosit, ker je revčku dolgčas. Meni mati večkrat še kruha ni mogla dati — ta otrok ima vsega, pa še ni zadovoljen. Pomislila sva, če mu ni morda stara mati podtaknila teh besed, ker se
ji zdi preveč dela z njim. To sva ji tudi pisala in nekaj časa je bil mir pred podobnimi željami.
Potem pa je prišlo pismo, ki naju je še huje prizadelo:
Lepo prosim, mamica, vzemi me k sebi! Stara mama je že tako stara in jaz sem čisto sam. Hvala za kolo in zračno puško — ampak jaz bi rad k tebi in a teku. Drugi otroci me zmerjajo: Beguncev sin! Sraka s tujim perjem! Domišljavec! — pa še huje. Tako sem žalosten in jezen.
Prvi hip sva ostala brez besed, še brez misli. Potem je toliko vsega privrelo iz naju, da sva z odgovorom raje počakala nekaj dni. Verjetno bi bila v začetku preostra. Kaj sploh misli ta nesrečni otrok! Saj nima pojma, kako se služi denar! Sem bi prišel —■ jaz bi najbrž morala pustiti službo in ostati doma. Potem pa jezik — kako bi se tu privadil šole? Pomagati bi mu ne mogla, ker še sama ne znam toliko.
Žalost in jeza sta se mešali v najinih srcih. Žalost zaradi otrokove nehvaležnosti in jeza nad njegovimi otročjimi, kaj otročjimi! — cmeravimi željami. Končno sva mu odgovorila, da naj bo srečen, ker ima vsega dovolj. Kar lepo naj si zapomni, da življenje ni šala in da zaradi njegovih trenutnih želja ne bova puščala dobrih priložnosti iz rok in zametala zaslužka, ki se nama nudi sedaj, ko sva prosta in lahko oba delava. Tudi to sva napisala, da- pravzaprav delava zanj, da bo nazadnje tako vse njegovo.
Od takrat ni nikdar več pisal. Z možem sva upala in se veselila, da se je spametoval. Pošiljala sva mu še več kot prej: oblek, igrač, denarja. Obljubila sva mu celo motor, kakor hitro bo toliko zrasel, da ga bo smel voziti.
Pred kakim tednom pa je prišlo pismo stare matere, polno tožb in javkanja, da je tako nemogoče živeti dalje. Fant da se ne uči, pretepa se s sošolci (enemu je celo oko poškodoval), njej pobija posodo, poliva vodo, ruje rože — dela škodo, kjer le more.
Vse to je še prestajala, ker si je mislila, kako zelo bi naju zadelo, če bi izvedela. Zdaj pa ne more več. Fant (15 let mu je) se ponoči klati bogve kod. Menda je dobil neke posebne ključe in krade avtomobile, pa se z njimi vozari. Baje je nekoga hudo poškodoval. Njo so klicali na občino, da je temu treba storiti konec. Kakšna vzgoja je vendar to? Iz fanta raste baraba in zločinec! Kako ga je potem prosila doma: Tak spametuj se! Oče in mati delata in trpita, da ti je dobro — ti pa takole! Pa jo je nahrulil: Molči, ti ne poznaš sveta! Njima je le za denar, avto, hišo, televizor — jaz jima nisem prav nič mar! Onadva pa meni ne!
Zjokala se je nad lemi bogokletnimi besedami. Fant se je pa smejal. Sedaj jima piše. Ne more drugače. Fant gre preko njenih besed ko preko kamnov na cesti. Naj onadva — oče in mati — jiekaj ukreneta. Kaj pomaga ves denar, lepe obleke in prenovljena hiša, če se je pa fant čisto pokvaril. Naj ga vendar vzameta k sebi, ali pa naj prideta nazaj. Otrok je več vreden ko vse drugo. Ona pa ne more več. Stara je. Osemdeset let ji je. Rada bi se spočila. Pismo je zaključila: Pridita kmalu, drugače bom od žalosti umrla!
Ne vem, če se lahko vživite v najin položaj. Ko plaz se je udrlo na naju. In zakaj? Povejte, zakaj? Sva mogoče midva kriva, če je stara mati slabo vzgajala otroka? Kdo ve, če mu ni že ves čas dajala potuhe? Zdaj naj pa rešujeva, kar je zavozila! Seveda, spočila bi se rada. Ali midva počivava? Namesto da bi bila hvaležna, ker lahko na stara leta brez skrbi pije črno kavo — pa takole! Res najlažje je umreti in prepustiti odgovornost drugim.
Polne žalosti in onemogle jeze so bile tiste ure. Vsaka malenkost v stanovanju naju je spomnila na otroka, nesrečo najino. Za god sva mu /namenila gramofon, novo aktovko za začetek šole, smučarske hlače za zimo. Vse to je bilo tu. Čemu? Da naju je mučilo, spominjalo nanj, ki se nama posmehuje in očita, da misliva samo na denar in na hišo. Predobro se mu godi — to je tisto! Prevzel se je, skvaril.
Nekaj dni sva preživela v morečem molku in tuhtanju. Mož je preklinjal, jaz sem jokala. Potem sva sklenila, da poiščeva otroku drugega varuha. Kaj pa hočeva? Pisala sem na občino, naj ga pošljejo d kakšen vzgojni zavod (ko se že vtikajo v privatne zadeve). Potreben denar bova z možem že pošiljala vsak mesec.
To sem sporočila tudi stari materi in nehvaležnemu sinu. Upam, da v dovolj ostrih besedah.
Sedaj pišem še vam pri Izseljenski matici, ki ste si zadali nalogo skrbeti za vse, ki v tujini bridko vzdihujemo po mili domači zemlji. Povedala sem vam obširno, da boste vedeli, kako je s to zadevo, cla boste spoznali vso neodgovornost stare matere in sinovo zlorabljanje najine dobrote.
Prosim, vi, ki poznate vzgojne zavode, svetujte naši občini čim strožjega, da ukrotijo tega divjaškega otroka.
Ne bojte se, ne bo vam zastonj!
*
Ne bojte se, ne bo vam zastonj!
Nesrečna mati, ali res misli, da se na svetu da vse plačati, da so tudi skrb in čustva in žrtve in vdanost naprodaj vsako dopoldne od 8. do 14. ure na trgu?
V boju za zaslužek, v diru za obleko, igračami, aktovko, kolesom in še tisoč stvarmi, ki sta jih poslala otroku, sta z možem popolnoma pozabila,
da bi fant potreboval ob večerih topel — lahko noč —, pohvalo, če je v šoli znal, prijazen nasmeh, kadar je prišel od kod, trdno roko, ki bi odločala v negotovosti in ga ravnala v pravo smer. Šele sedaj, ko je zašel, vesta, da ga je treba trdo prijeti. Z bridkostjo mislita v svoji zmoti: Bova pač plačala še to, če že ne gre drugače! In še vedno ne vesta, da vsega na svetu res ni mogoče plačati.
*
Po fanta je šel vzgojitelj. Našel ga je v gozdu za prenovljeno, skoraj malce razkošno, a hladno kmečko hišo. Komaj ga je pregovoril, da je prilezel iz gostega grmovja, kjer je imel skrivališče. Z zbeganimi očmi in zaničljivo spačenimi usti je polglasno ponavljal:
»Nikamor me ne boste odvlekli! Nikamor me ne boste odvlekli! Mama vam je pisala. Pa ne grem! Nikamor ne grem!«.
»Saj ti nič nočem. A sam vendar ne moreš živeti. Stara mati umira.« To je bilo res. Iz oči bolne ženice, ki jo je edino našel v hiši, je gledala smrt.
•»Kaj vam mar! Doslej sem živel sam, pa bom še naprej.«
»Mati želi, da bi šel v šole skupaj z drugimi fanti.«
»Ona lahko govori! Fantje so me imeli radi samo zato, ker sem jim dajal denar in igrače. V resnici me sovražijo. Jaz pa nje. Nikamor ne grem! Vsi ljudje me sovražijo.«
•»Mati bi rada, da bi bil srečen.«
»Ne lažite še vi! V napoto sem ji. Menda že od rojstva naprej!«
»Si pozabil, kaj vse ti je poslalaP«
»Da sem bil še bolj sam med otroki. Samo nevoščljivi so mi bili.«
Med pogovorom mu je glas postal prizadet, žalosten. Naenkrat je zatrepetal: »Kako sem si želel, da bi prišla, da bi mi rekla kakšno besedo, da bi ji lahko povedal, kako sem sam. Potem sem hotel pobegniti k njej in očetu.
Neumnost! Sedaj vem, kako sem bil otročji. Saj me sploh ne mara! Ne mara me. Ne mara me.«
Naslonil se je na bukev in zajokal najprej
potiho, nato na glas. Ko ga je vzgojitelj pobožal po glavi, se je rahlo stresel. Vendar se ni upiral, ko ga je čez čas prijel okrog ram in odvedel s sabo.
Vso pot do mesta ni spregovoril besede. Tudi v zavodu ni bilo spraviti glasu iz njega. Vzgojitelj se je bal, da bo pobegnil. Koliko večerov je presedel pri njem in mu pripovedoval o potovanjih, o strojih, o knjigah, o vsem, kar je mislil, da bi ga zanimalo.
Čas je tekel in polagoma se je fant vživel. Samo na pogreb stare mame je še šel domov, potem ni več odhajal iz zavoda. Zbeganost o očeh je zamenjala zaupljivost. V sta so se navadila smeha. Tudi učenje mu ni delalo težav. Počasi so prenehale kraje, nato laži —• večje, manjše do najmanjših.
Le nečesa ga ne morejo odvaditi: stalno skrivaj stika po kovčkih svojih tovarišev. Ničesar ne vzame •— le če kje naleti na pisma njihovih staršev, jih scefra na drobne kosce.
Zelo težko je z njim tudi za praznike in proste cini. Ko njegovi sošolci odhajajo domov, on gotovo razbije nekaj šip. Nekoč je ubil hišno mačko, drugič je s fračo streljal na mamo svojega prijatelja. Po takih izpadih se zavleče na podstrešje in tam preždi cele dneve.
Vzgojitelj, kateremu se je fant priljubil, je sklenil, da ga bo odslej v prostih dneh jemal s sabo.
Upajmo, da bo v njegovi družini našel topel dom, ki mu ga denar očeta in matere ni mogel dati.
NEŽA MAURER
Paleta vtisov iz Poreča
Soinee pripeka. Žge. Neusmiljeno, kot zna žgati samo sonce z julijskega neba v Istri. Na nebu niti oblačka.
Toda profesor Sonja ko da ne čuti vročine. Vsak človek je navadno ponosen na svoj rojstni kraj, toda profesor, upravnik muzeja v Poreču, je kar zaverovan v zgodovino svojega kraja.
»Poreč ima tisočletno zgodovino. Nič manj bogato kot Dubrovnik,« mi razlaga. Potem pripoveduje o najdiščih iz neolitika, o sledovih kulture Ilirov, Rimljanov in drugih narodov. Še danes je lepo ohranjen Marsov in Neptunov hram, pa pločnik starega foruma.
Pripovedovanje motijo udarci lopat in krampov. Delavci kopljejo okrog stare bazilike. Teren tu okoli je zaščiten. Morda bodo spet kaj našli, kaj takšnega, kar bo obogatilo muzej in razveselilo profesorja Sonjo.
Nedaleč stoji starinsko zidovje: najstarejša ohranjena bazilika na Balkanu, stara nič manj kot 15 stoletij. Mnogi tujci in izletniki še danes občudujejo to zgodovinsko in kulturno bogastvo, čudovite mozaike, marmor, okraske. Nedaleč stoji cerkev sv. Frančiška iz 13. stoletja. In še več zgodovinskih zanimivosti.
»Hvala, profesor,« sežem v roko prijaznemu znanstveniku.
*
Iščem senco. Dovolj imam vročine in sonca. Zavijem proti borovemu gozdičku ob obali. Med drevjem je polno ruševin in podrtij.
»Kaj je to?« vprašam priletnega očanca, ki žuli v ustih pipico.
»E, druže, to je od rata.«
»Torej bombe?« vprašam. »Seveda,« mi pritrdi. Poreč je doživel pred koncem vojne več letalskih napadov. Bombardirali so ga zavezniki in potem še Nemci.
»Ni denarja, da ibii takoj vse pozidali,« razlaga predsednik občine Amtiun Ristovič. »Občina bi morala imeti milijarde. Počasi bomo stvar že uredili.«
Pripoveduje mi, da je bilo še leta 1952 v Poreču pravo mrtvilo. Povsod ruševine, mesto prazno, na pol izumrlo. Šele zadnja leta se naglo razvija tujski promet. Istra spet privablja na tisoče turistov, tujcev iz vseh krajev sveta.
*
Blizu starodavne bazilike stoji novo poslopje. Takoj vidiš, da so ga zidarji zapustili šele pred kratkim.
»Počitniški dom Gradisa«, preberem na tabli nad vhodom. Takih domov je še precej.
»Ko smo lani tu začeli zidati počitniški dom,« mi razlaga inž. Cerkovnik, gradbeni strokovnjak v podjetju Gradis, »so vsi zmajevali z glavami. Nihče ni verjel, da bo tu kmalu stalo lepo novo poslopje. Nekoč je bila tu jetmišnica, v njej so fašisti mučili naše ljudi. Bomba im požar sta med vojno poslopje do tal razdejala. No, in poglejte zdaj.«
Oziram se po okolici. Povsod rože, s peskom posute stezice, trava. Kot v pravljični deželi. Nad nami jasno nebo. Dobrih sto metrov od terase prideš čez negovan vrt do morja.
Z morja se razlega vesel vrišč otrok. Uživajo v kristalno čisti in topli vodi. Povedali so mi, da je morje v Poreču čisto in toplo kot malokje.
Pri sosednji mizi zaslišim prerekamje. Hočem vedeti, kaj se dogaja. Inženir se nasmehne: »-Nič posebnega. Ljudje so včasih čudni, nikoli niso zadovoljni. Prej so godrnjali, ko niso imeli počitniškega doma. Zdaj, ko so si z udarniškim delom postavilii tako lepo poslopje, hi radi še kaj boljšega. No, z ljudmi je pač križ. Prav v vodnem nezadovoljstvu pa je kal napredka,« se veselo nasmehne inženir Cerkovnik.
*
Noč. Na nebu žari na tisoče zvezd. Iz parka bližnjega hotela odmevajo mehki zvoki jazza. Prvi pari že drse po plesišču v ritmu počasnega tanga.
Napovedovalec z mikrofonom v roki se trudi, da bi čimbolj razvedril goste.
Oziram se naokoli. Povsod gneča, nobenega praznega stola. Veliko je tujcev, zlasti Avstrijcev.
Počasi srkam limonado in premišljujem. Lepo je takole počivati ob morju. Nekaj svetskega imajo naša obalna mesta. Morje mas povezuje z vsem svetom — >s turisti, ki prihajajo k nam, iu s svojimi vodami. Z vodami in zvezdami, veli-
kimi zvezdami nad našim morjem, svetlimi zvezdami, ki drse na zahod v 'ritmu počasnega tanga.
*
Druigo jutro sonce spet pripeka kot za stavo. Počasi jo maham proti Modri laguni, velikemu zalivu 3 km južno od Poreča.
Mimo mene drvijo moderni nomadi. Seveda vsi v avtomobilih vseh mogočih znamk, velikih in majhnih. Ljudje, ki si žele sonca, vročine, toplega morja. In porjavele kože. Ni čuda, da jih Poreč privablja. Spomnim se besed profesorja Sonje, da ima Poreč čudovito podnebje. Pozimi skoraj tu ne poznajo h ur j e, mrzli vetrovi kar nekako zdrsnejo nad temi kraji. In morje je čisto kot kristal. Redkokje isega flora prav do obale kot tu v Poreču.
V Modri laguni štejem vikend hišice. Ne pridem do konca, menda jih je nad sto. Po skalah ob obali se sonči na stotine kopalcev.
Toda nekateri že odhajajo. Poreč jim postaja prehrupen, preveč civiliziran. Selijo se bolj proti jugu, v Vrsar. Odhajajo tja, kjer je svet mirnejši, nenaseljen.	igor prešeren
Delovnih kolektivov iz Zasavja nikjer ni moč dobiti tako skupaj kot prav v Crikvenici. Tu imajo svoje počitniške domove rudnik rjavega premoga Zagorje, strojna tovarna Trbovlje, elektrarna in cementarna Trbovlje ter steklarna Hrastnik.
Zagoreli rudarji so zelo zadovoljni s preskrbo v svojih počitniških domovih. Dnevni penzion za enega je res minimalen (zagorski rudarji plačajo 350 din na dan), hrana je izdatna in na hotelski višini. Tudi pijačo dobijo v svojih domovih po najnižji ceni. Dobre volje tako nikdar ne manjka. Po kopanju se dobijo 'rudarji, steklarji in delavci iz trboveljskih tovarn v domu strojne tovarne Trbovlje pri balinanju ali namiznem tenisu, zvečer pa v prijetni domači družbi zapojo ali pa zaplešejo v katerem crikveniških hotelov. Zdravi im spočiti, polni novih sil se zopet spoprimejo s trdim delom v jami, pri strojih in pri stek la miških pečeh.
DELAVCI NA
ODDIHU
Plaža trboveljske elektrarne (slika zgoraj) je ena najbolj idiličnih v Crikvenici. Tu se tudi boječi hitro privadijo vode, saj je tako čista, da človeka kar potegne vase. P ole-g tega lahko tu rudarji nemoteno uživajo sonce - medtem ko se njihovi otroci igrajo z mivko din valčki.
Počitniški dom Strojne tovarne Trbovlje (slika spodaj) je vedno zaseden do zadnjega kotička. Tudi novi paviljon, ki je dopolnil vikend hišice in šotore, je skoraj že premajhen.
Počitniški domovi (slika zgoraj) so v neposredni bližini plaže.
Po kopanju je prijetno tudi malo športa (slika v sredini). Človek se razgiiblje in istočasno tudi razvedri ob ploskanju gledalce\ — seveda, če ure ploskajo njegovemu soigralcu.
Dopustniki so vedno dobre volje (slika spodaj). Šala in smeh gresta z njimi, kamor krenejo. Če človek v središču Crikvenice sliši ubrano slovensko pesem, je povsem gotovo, da se te domače viže razlegajo iz zasavskih grl.
V plavajočem hotelu za soncem
Že dve leti vozi naj elegantne jša jugoslovanska potniška ladja »Jedinstvo« skupine jugoslovanskih in nemških turistov na desetdnevna kroženja med Italijo, severno obalo Afrike, Malto in spet nazaj v Neapelj.
Suhoparna ugotovitev, stavek, ki vam, takole, ko ga preberete, ne pove ničesar. Ne pove, da je ta ladja pravi pravcati hotel, registrirana pri Lloydu v A-J-100 kategorijo, se pravi, da sodi v prvi mednarodni razred. Niti vas ne seznani z življenjem, ki ga živi potnik v teli desetih dneh na poti med dvema kontinentoma in štirimi državami. Saj 'tudi ne more; doživetij na morju, v novih mestih in deželah ter stikov z ljudmi s povsem svojevrstnimi navadami in običaji pač ne moremo stlačiti v takle suh stavek, ali bolje, samo ugotovitev.
Ljubljanski Jadran-turist, ki prireja izlete skoraj po vseh evropskih državah, je sklenil pogledati tudi tja dol, kjer »vedno sije sonce«. In seveda se je zanimal 'tudi za ladjo »Jedinstvo«, ki je dotlej prevažala le tuje turiste. Prva naša skupina je šla na pot lani, vrnila se je
navdušena. Letos pa je bilo že toliko pri javi jen-cev za potovanja, da vsem skoraj ni bilo mogoče ustreči.
Kako tudi ne, želja po vročem poletju, pa po srečanju z novimi deželami, ljudmi in tudi ne nazadnje po udobnem potovanju z ladjo, je prevelika. Bi se jim tudi vi radi pridružili? Da? No prav, pa pojdite, to pot — v mislih.
'Pot iz Ljubljane do Neaplja drži seveda po suhem, zato se ne ustavljajmo na njej! V Neapeljskem zalivu pa nas že čaka naša 'lepa bela ladja »Jedinstvo« in njena posadka, ki šteje 93 članov. Pospremijo mas v lične kabine, malo se še porazgledamo okrog in že se počutimo kot doma.
Ponedeljkov večer je in mi po načrtu odplujemo proti Palermu. Morje nam me dela preglavic, čeprav ni povsem mirno. Tudi palermsko jutro je še malce kislo, a ¡nič me de, kdo bi se utegnil zanimati še za to. Treba si je ogledati vse zanimivosti tega sicilskega glavnega mesta, pa še v okoliška mesta nas bo popeljal avtobus. Stare katedrale, spomeniki, kapelice še celo iz srednjega veka, pa potem znameniti samostan v Momentu, kjer je dvesto mozaičnih stebričkov im vsak je drugačen, pa še — brr — katakombe,
kjer je ohranjenih (ali boilje: prepariranih, plesnivih in preperelih) 8000 menihov in duhovnikov, ki so si za posmrtno bivališče sto let — med 1800 in 1900, ko so to vrsto posmrtnega življenja zaradi nehigieničnosti 'prepovedali — izbirali votline v steni ali pa samo- police za svoje lobanje.
Torkovo popoldne je posvečeno' individualnim ogledom mesta Palerma, potem pa spet na našo ladjo. Pripravimo se dobro, jutri nas čaka vroči kontinent!
La Goulette, tunizijsko pristanišče, ki mam kot prvo afriško mesto zaželi dobrodošlico, je videti od daleč prav tako kot vsa evropska pristanišča. Tudi v samem pristanišču razlike skoraj ne bi opazili, če ne bi bili ljudje temnopolt ni in skoraj vsi s fesi na glavah. Sidi Bou Said pa je drugačen, orientalski, s svojevrstnimi hišicami, kavarnami in prebivalci. Im Kartagina, mesto, prek katerega ne more noben šolarček pri pouku zgodovine! Kako veličastna je morala biti pred tisočletji, njene ruševine še vedno pričajo o tem.
Glavno mesto Tunizije, Tunis, je na pol evropsko, na pol arabsko. Arabski del mesta se imenuje Medina, polna je ravnih in krivih uličic z visokimi zidovi ter ljudi, ki vsesprek kriče in hvalijo svoje blago. Kakšna pestrost in svoje-vrstnost! Podobno je tudi drugega dne, ko nas ladja izkrca v drugem tunizijskem mestecu Sous-se. Tudi tu je polno zanimivosti ter križanj evropskega, afriškega in orientalskega. Mošeje in muzeji vseh vrst ter bele hiše z ravnimi strehami
in balkoni. Utrujeni smo, ko se vračamo spet na ladjo in se poslavljamo od prve afriške dežele, ki smo jo — vsaj malo — spoznali.
Vendar pa nismo dovolj utrujeni, da ne bi po večerji malo zaplesali. Ladja se sicer ziblje, a nič ine de. V dveh dnevih smo postali že skoraj taki pomorščaki kot »morski volk« kapitan Pero, ali pa vsaj delamo se, da se nam ne bi kdo smejal, če bi na plesišču v ladijski kavarni 'lovili ravnotežje.
Libijska prestolnica Tripolis se vsa koplje v soncu, ko se 'petkovega jutra približamo drugi afriški državi, ki jo nameravamo obiskati. V Tripolisu, o katerem pravijo, da je eino najlepših afriških mest, se srečamo z jugoslovanskimi zdravniki, ki so ise tu že povsem udomačili, potem pa jo z avtobusom uberemo skozi oaze in slane zemeljske kraje, kjer skoraj nič ne raste, v Sabratho. Ogledujemo si ruševine stare feni-čanske naselbine: amfiteater, bazilike, mestne hiše, kopališča in latnine, katere stebri in deli zidovja že tisočletja kljubujejo morskim valovom in zobu časa. Sicer pa so se tudi Libijci sami potrudili, da ne izginejo sledovi njihove slavne zgodovine. Dragocene mozaike in drobne predmete, ki so jih izkopali, so prenesli v muzeje, drugo pa je ostalo kot je bilo, kolikor slavnega feničanskega pristanišča ni zalila morska voda.
Še .zadnji pogled na vroči kontinent in poslovimo se. »Jedinstvo« nas že pelje na Malto. Spet je noč, ko reže valove Sredozemskega mor-
Ladja »Jedinstvo«. na prehodu skozi kanal Korint, kjer jo Dodi posebej za to izurjen pilot. Potniki so seveda na krovu — kdo bi tako priložnost zamudil!
ja s hitrostjo 18 vozlov na uro, ko se razlegajo zvoki Karlovega orkestra, ki igra vse, od bosenske sevdalinke do twista, kjer poje Dalmatinec Mario slovenske narodne prav tako dobro kot najnovejše pesmi iz programa italijanske televizije.
Malta, najvažnejša sredozemska strateška točka, ki je spričo svoje lege neštetim delala preglavice, je ustavila tudi nas. Saj ne moremo kar mimo nje, ne da bi si ogledali njene utrdbe in parlament v La Vailetti, kjer imajo lestence, ki so jih napravili Jugoslovani, ter se odpeljali na izlet po zanimivem otoku, še vedno vsem preprečenem z zidovi, utrdbami in letališči.
Sobote je konec. Še postanek v sicilskem pristanišču Cataniii, od tam izlet v Taormino in na Etno, kjer so kljub vročemu sicilskemu soncu odlična smučišča in ki zadnje čase pridno prazni svojo notranjost, potem ipa spet nazaj mimo Ki-klopskih otokov na naš plavajoči hotel, ki nas bo na zadnji vožnji popeljal spet tja, od koder smo prispeli.
Pred slovesom priredi kapitan še zadnji »cap-tains dinner« z najizbranejšimi jedili, ki jih pravzaprav vso pot ni manjkalo (med zahvalnimi pismi, ki so jih potniki naslovili posadki »Jedrnat va«, je bilo samo eno, v katerem je potnica protestirala, kajti na potovanju —- se je zredila za dva kilograma). Nato pa med lampiončki, trakovi in konfeti še enkrat na ples, vesel in razigran. Morda pa le ni tako vesel, kajti — zadnji je! Ponedeljkovo jutro v Neaplju je slovo. Slovo od ladje, ki nas je popeljala 2000 milj po Sredozemlju. Vam je žal, da ste bili — vsaj v mislih - njen potnik?	MISA GRCAR
llcijina jetrni r„nreL„„
V Črnomlju jeseni 1944
V jesensko jutro vodi blai. a pot...
Čez motni svod se pno deževne mrene. Odpadlo listje po ogradah vene, na vodi zdrznil se je bel labod.
Ko greva skozi rdečkast drevored, v očeh blesti ti vlažna se modrina.
Srce mi širi tvojih rok bližina, ko zrem te nem — v tej uri brez besed.
Bojim se, da ljubezen, porojena v jeseni tej iz mladega srca, zamrla bi — naglas izgovorjena.
Zato molčim. — In listje spe na tla, na blatna tla z visokega maklena.
Le v prsih tiha čustva tle ognjena.
Pat, čestitamo !
Mlada Patricia Hren, hčerka Josepha in Frances Hren iz Chisholma v Minnesoti, je bila letos diplomirana na Marquette univerzi v Milwaukee, Wise, za učiteljico. Vedno je bila med najboljšimi učenkami in je trikrat prejela tudi posebno priznanje. Marquette univerza je poskrbela svojim letošnjim diplomantom skupinska potovanja v Evropo po znižanih cenah.
Skupina študentov univerze Marquette iz Milwaukee je odpotovala z dvema letaloma in so po predvidenem načrtu morali biti že 19. junija v Parizu. Obiskali so Francijo, Nemčijo, Švico in Italijo ter pet tednov preživeli v Jugoslaviji. Želimo, da bi vsi, še posebej pa naša draga Pat, iz Jugoslavije odnesli zvrhan koš lepih spominov in da bi se kmalu spet videli. Čestitamo k diplomi!
Zahvala »Tamburice«
Spoštovani prijatelji!
Sporočamo vam, da >smo se po uspeli turneji po Jugoslaviji in Italiji srečno vrnili v naš Pittsburgh.
Gostovanje v Jugoslaviji bo ostalo v ¡naših srcih kot eno najlepših doživetij v življenju, saj smo našli novih prijateljev ter obnovili prijateljstva s starimi znanci. Imeli smo možnost videti domovino naših staršev; srečali smo sorodnike in našli v njihovih srcih toplo čustvo.
Zelo smo hvaležni organizacijam, kakor tudi posameznikom za uslužnost in skrb, da je bil naš obisk čim udobnejši in nepozaben.
Še enkrat 6e vam zahval ju jemo in želimo, da bi tudi v prihodnje ostali v zvezi z vami, kot tudi z drugimi organizacijami ter posamezniki.
S prijateljskimi pozdravi
DUQESNE UNIVERSITY TAMBURITZANS W. W. Kolar, dirigent (1. r.)
Obisk iz Kanade
Na SIM smo imeli obisk iz Kanade. Prispel je Marijan Krušič, član Izvršnega odbora Canadian-Yugoslav cultural association »Bratstvo i jedin-sivo« v Kanadi, ki združuje v svojih vrstah jugoslovanske izseljence vseh narodnosti. Krušič je po rodu Hrvat. Mudil se je več ted?iov v Jugoslaviji, obiskal skoraj vse republike in se mudil pri vseh jugoslovanskih izseljenskih maticah. V Ljubljano ga je pripeljal tajnik hrvaške Matice Tomo Nikšič. V izčrpnem razgovoru nam je opisal življenje in delovanje jugoslovanskih izseljencev v Kanadi, pravil nam je o načrtih, ki jih ima njihovo združenje in o tem, kako bi se v bodoče sodelovanje med jugoslovanskimi maticami in njihovim združenjem še bolj poglobilo. Bilo mu je žal, da je imel premalo časa, da bi mu tudi v Sloveniji lahko kaj pokazali, kar bi tako rad videl npr. Velenje.
T a kih obiskov si še želimo.	z. v.
Planinske pozdrave pošiljata . . .
Stari vrh nad Škofjo Loko je priljubljena izletniška točka. Z višine 1102 m ima turist prekrasen razgled na venec planin, ki obkroža Slovenijo. Upravnika planinske koče sta naša rojaka, povratnika iiz Nizozemske Elza in Janez štrbenc. Cetudii je rojak Štrbenc 18 let kopal orno zlato v Eygelshovenu v nizozemskem Lim-burgu, ¡se Nizozemske še vedno rad spominja. N dokaz so tulipani, ki jih skrbno goji v gredici pred kočo in mu tudi lepo uspevajo. Ivo pridejo naši Holandci poleti na obisk v Slovenijo, radi obiščejo ¡tudi Stari vrh nad Škofjo Loko, ker vedo, da bodo tam srečali znanca in da 'bodo dobro postreženi. Žena Elza je rojena na Nizozemskem, v slovenski družini Bračonovih in lepo govori slovenski. Njena sestra pa je poročena z rojakom Francem Anderluhom, znanim društvenim delavcem v Chevremomtu. Leta 1947 sta se vrnila v domovino z osem- iin devetletnima sinovoma. Zdaj je eden učitelj v Hrastniku in ima že sina, drugi pa je mizar. Prvo leto po
vrnitvi je dobil Štrbenc zaposlitev v železarni na Jesenicah, kjer pa se zdravstveno ni dobro počutil. Zato sta se .z ženo kmalu preselila na Lisco nad Zidanim mostom, dokler nista pred dvema letoma prišla na Stari vrh.
Ko smo ju obiskali, sta nam naročila, naj zapišemo v Rodni grudi, da pošiljata tople planinske pozdrave sorodnikom, prijateljem in vsem rojakom na Nizozemskem, ki maj ju poleti tudi obiščejo.	m. s.
Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani je že ukrenil vse potrebno, da se bodo že letos začela zavarovalna dela ina turjaškem gradu. Turjaški igrad, iza katerega se zadnja leta zanima vedno več domačih in tujih turistov, bodo letos prekrili in opravili še nekatera druga popravila.
V	Kropi so začeli junija meseca graditi 60 m dolg odvodni kanal, tako da potok Brinovec ob nalivih ne bo več poplavljal cest in naselja.
Podjetje Slavnik v Kopru, ki je za letošnjo sezono najelo veliko motorno jahto »Burja«, ima sklenjenih že precej voženj. S švedskimi turističnimi agencijami se je sporazumelo za 20 voženj v Benetke, vrh tega pa je v načrtu več voženj v Pulj im Dubrovnik.
V	Ajdovščini so že zabetonirali dno velikega plavalnega bazena olimpijskih -dimenzij. Bazen, ki bo dolg 50 in širok 25 m, bo dograjen prihodnje leto.
Podjetje Slovenske gorice v Ptuju zelo dobro izpolnjuje svoje izvozne obveznosti. Letos je izvozilo v tujino že 46 vagonov vina, ima pa že sklenjene pogodbe za izvoz nadaljnjih 37 vagonov vina.
Tovarna usnjenih izdelkov TOKO iz Domžal si je s svojimi izdelki utrla pot skoraj po vsem svetu, saj je doslej izvažala približno 20 %> svojih izdelkov. Letos pa bo to podjetje izvozilo v ZDA, Italijo, Kanado, Švico, Švedsko-, Dansko, Nemčijo, Poljsko in druge države že kakih 50 %> svojih izdelkov. V prvi -po-lovici letošnjega leta so v tovarni TOKO izdelali nad 900.000 usnjenih predmetov — predvsem ženskih torbic, kovčkov, rokavic, denarnic, aktovk in drugih proizvodov, i
V	Zagrebu je pred kratkim začela poslovati prva samopostrežna trgovina s steklom, porcelanom in keramičnimi izdelki. To je prva samopostrežna trgovina te vrste pri nas.
V	Kopru so v okviru jadralnega kluba Jadro ustanovili Azdelovalnico čolnov, 'ki že -gradi 10 večjih jadrnic za domače tržišče.
Turistično društvo v Piranu pripravlja izdajo posebnega vodiča z zemljevidom mesta Pirana, na katerem bo -označenih vseh 69 nlic in šest trgov v Piranu.
Kombinat lesne industrije v Logatcu je za
letovanje logaške šolske mladine na m-oir j n podaril 100.000 din, tovarna čevljev Alpina v Ždreh pa 50.000 din. Več podjetij v Logatcu bo -oskrbelo brezplačen prevoz raznega materiala za letovanje šo-larjev v Portorožu.
Novomeško gradbeno podjetje Pionir je začelo graditi dve stolpnici, od katerih bo prva vseljiva že letos. V stolpnicah bodo stanovanja za -delavce in nameščence novomeške tekstilne tovarne Novoteks.
Tovarna motorjev Torpedo na Reki je lani izdelala nad 7000 motorjev za inozemstvo in prejela zanje -na-d 3.5 milijone dolarjev. Letos pa upajo, -da bodo svoj izvoz še -povečali, saj so povečali storilnost v primerjavi -z lanskim letom za 16 %>, -število delavcev pa so zmanjšali za 3*Vo.
Industrija gradbenih potrebščin Sa-moborka v Samoboru je skupaj -s kemično tovarno Karbon iz Zagreba izdelala posebno elastično malto, ki je zelo odporna proti dežju, snegu in vlagi nasploh.
Ptuj je letos dobil noo hotel, o katerem bo tudi kavarna, restavracija, dvorana za družabne prireditve in tujske sobe
»
Kad Izolo so odprli moderno restavracijo Belvedere, ki jo je že prve dni obiskalo na stotine domačih in tujih gostov
V	bolnišnici v Izoli je pri javljenih 1.144 krvodajalcev, od teli jih je letos 922 dalo že nad 500 litrov krvi.
V	Močilniku pri Vrhniki, kjer izvira Ljubljanica, so konec junija odprli novo gostišče s 500 sedeži. Ob novem gostinskem obratu so prostori za parkiranje avtomobilov in plesišče.
V	Kamniku pospešeno gradijo žičnico na Veliko planino (1600m), 'ki bo verjetno dograjena že do konca leta. To (bo četrta večja žičnica v Sloveniji (za žičnicami na Pohorje, Krvavec in Vitranc pri Kranjski gori).
Na Jesenicah dima železarna poseben izobraževalni center za vzgojo mladih strokovnih kadrov, ki ga letos obiskuje 192 delavcev.
Tovarna Metalna v Mariboru je že izdelala prvo serijo velikih kabin za vzpenjačo na Pohorje. Nove kabine bodo potnikom omogočale razgled po vsej okolici. Obisk Pohorja z vzpenjačo je vsako leto večji, saj ob sobotah in nedeljah prepelje vzpenjača dnevno po 3000 potnikov.
Konec junija so v Krnsko jezero (1371 m) pod Krnom spustili 20.000 mladih postrvi, da bi to lepo gorsko jezero spet obogatili z ribjim zarodom. (Mladice so iz Ljubljane do jezera prepeljali med drugim tudi z vojaškimi konji, ki so na hribovitem terenu ribji zarod prenašali v velikih kovinskih kotlih.
Podjetje Lesnina je v Ljubljani odprlo v svojem novem poslopju na Titovi cesti (največjo veleblagovnico te vrste v Jugoslaviji — specializirano trgovino s pohištvom. V veleblagovnici je na 1200 kvadratnih metrih stalno razstavljeno pohištvo iz vseh večjih pohištvenih tovarn v naši državi.
V	Hrastniku je pred kratkim proslavljal 70-letnico rojstva znani učitelj Lojze Hoibauor. ki je v zadnjih letih zbral za bodoči steklarski muzej nad tisoč raznih steklarskih predmetov.
Odhod naših nogometašev v Avstralijo. Jugoslovanski izseljenci v Sydneyu imajo tudi svoj nogometni kinih. Izseljenska matica Srbije je v sodelovanju z 'Nogometno zvezo Srbije omogočila petini našim nogometašem odhod v Avstralijo. Nogometaši —- vsi bivši člani prve in druge lige — bodo gotovo pripomogli k večjim uspehom izseljenskega kluba pri nogometnih tekmovanjih v Avstraliji.
Naša strojna industrija se je še prva leta po vojni usposobila 'za opremljanje hidroelektrarn, fo pot bodo tri jugoslovanska podjetja »Termo-elektro« v Beogradu, ¡■Rade Končar« v Zagrebu in »Jugoturbina« v Karlovcu v celoti opremila novo termoelektrarno v Barauni v indijski državi Bihar oh vznožju Himalaje.
To bo prvi elektroenergetski objekt v inozemstvu, ki ga bo v celoti opremila naša strojna industrija.
V	tovarni »Lesonit« v Ilirski Bistrici so končali rekonstrukcijo obrata. Proizvodnja sc bo s tem povečala na 16.000 ton letno ali za 60°/o. Prenovitev je veljala 550 milijonov dinarjev. Polovico so krili Iz lastnih sredstev, drugo pa investirali iz kredita. S tem so povečali proizvodnjo in znižali lastno ceno ter postali sposobnejši za konkurenco na svetovnih tržiščih.
Novo gostišče Veselica. Zadnjo nedeljo v maju so na Veselici nad Metliko odprli novo gostišče Veselica, ki lahko sprejme nad sto gostov. Do gostišča je možen dostop peš in tudi z avtomobili.
h »1
Naši taborniki (zgoraj) pošiljajo prisrčne pozdrave izseljencem
Spomenik političnim zapornikom, internirancem in kon-finirancem v Brestanici (spodaj)
Del kostanjeviškega gradu, ki ga obnavljajo
Petdeset let naše gorske reševalne službe. V
starih zapisih ni najti letmice prve planinske nesreče. Gotovo pa je, da so se množile z osvajanjem naših vrhov. Smrtna nesreča profesorja dr. Cerka na Stolu je bila neposredni povod, da so :na zahtevo okrajnega glavarstva v Radovljici in osrednjega odbora Slovenskega planinskega društva trije požrtvovalni planinski zdravniki: dr. Jernej Demšar, dr. Josip Tičar in dr. Josip Stoje poleti 1912 v (Kranjski gori ustanovili prvo prostovoljno gorsko reševalno postajo.
V petdesetih letih naše gorske reševalne službe so mnogi med reševalci tvegali svoja življenja za življenja drugih in premnoge ponesrečence rešili smrti v gorah. Nad 300 gorskih reševalcev iz GRS postaj v Sloveniji bo proslavilo jubilejno leto s poglobitvijo znanja in spretnosti pri 'reševanju. Septembra pa bo na Vršiču kongres mednarodne gorske reševalne organizacije IKAR, kjer bodo naši reševalci pokazali pospešen transport hudo ponesrečenih.
Spomenik trpljenju. Ob razdelitvi Slovenije sta se Hitler in Mussolini dogovorila, da bo Sava meja med (Italijo in Nemčijo. V ta namen sta sklenila odstraniti od te »meje« slovenski živelj, da bi napravili prostor svoji rasi. Hitlerjanci so pričeli svoj načrt takoj uresničevati. V gradu Rajhenburg — sedaj Brestanica — so uredili zbirni center za izseljevanje dela Štajerske in Gorenjske. Ponoči so vdirali fašistični zločinci v slovenske domove in nasilno podili ljudi iz njih. Najprej so jih prignali na grad, od tod pa jih kot živino vlekli v taborišča, v ječe in daljne kraje. iMed okupacijo je šlo prek brestaniškega nacističnega zbirnega centra nad 60.000 slovenskih ljudi, ki j im je fašizem namenil popolno iztrebljenje.
V Brestanici, prav ena kraju, kjer se prične pot na Grud, so julija letos odkrili spomenik vsem političnim zapornikom, internirancem in konfdinirancem, ki so nastopili trnovo, mnogi pa tudi zadnjo pot v tern zbirališču.
Grad obnavljajo. iPo obsežnosti arkad sodi kostanje viški grad med največje gradove v srednji Evropi. Med vojno je bil skoraj popolnoma razdejan, po vojni pa ga postopoma obnavljajo. V njem že ima svoje prostore vinska klet z znanim cvičkom iz Gadove peči, dalje ima v njem prostore obrat industrije perila iz Novega mesta. En trakt bo preuredila za svoje potrebe tovarna zdravil »Krka« 'iz Novega mesta. Tretji trakt so namenili za gostinstvo, četrti pa bo služil kulturnim namenom. V parku pri gradu je letos drugi mednarodni simpozij kiparjev, ki obdelujejo les.
JAT je bil vse do lani edino jugoslovansko letalsko podjetje. Z ustanovitvijo Adria-aviopro-meta pa se je položaj spremenil. »AA« je slovensko podjetje. Zdaj pristajajo njegovi štirje velikani (DC 6 B) še na zagrebškem letališču, v prihodnje pa bo podjetje uredilo letališče v vasi Brniki pri Kranju. Posamezno letalo lahko sprejme do 80 potnikov ali 8700kg 'tovora. Doslej je podjetje sklenilo pogodbe že s številnimi tujimi potovalnimi agencijami im podjetji: tako že prepel ju j e angleške turiste iz Londona v Zagreb, belgijske turiste pa iz An versa v Zagreb; dogovarjalo se je tudi že za prevoz izseljencev iz Toronta v Jugoslavijo.
A ne samo to: sklenilo je pogodbe za prevoz tovorov v Afriko in nazaj, v Kongo, Gvinejo, Indijo ... komaj je dobro začelo s poleti, že se žilavo bori za svoj prostor med svetovnimi konkurenčnimi letalskimi podjetji.
Za nas je to vsekakor razveseljivo — saj se je z ustanovitvijo domačega letalskega podjetja premekatera pot skrajšala.
Turisti na Jadranu. Naval tujih turistov je letos na Jadran tolikšen kot še nobeno leto doslej. Seveda je največ turistov v velikih središčih, kot so Split, Opatija, Dubrovnik itd. Samo skozi Split je potovalno dne 1. avgusta nad 25.000 domačih in tujih turistov. Konec julija je Split obiskalo na tisoče turistov iiz 22 držav; med njimi so bili celo potniki iz Burme, Tunizije, Avstralije in Egipta. V prvi polovici letošnjega leta je bil devizni dotok od inozemskega turizma za 56 °/o večji kot lani v tem obdobju in znaša približno šest milijonov dolarjev.
Kamničani so proslavili svoj praznik. Kamničani vsako leto slovesno praznujejo svoj praznik, 27. julij, ko to leta 1941 prvi njihovi ljudje začeli boj proti okupatorju. Morda je bilo letos še veličastneje, ker so v spomin na dneve borbe odkrili spomenik revolucije. Poleg tega so se ves teden od 21. do 29. julija vrstile športne prireditve in tekmovanja. Zelo zanimive bo bile konjske dirke v Komendi.
Najslo veonejše je bilo seveda odkritje spomenika revolucije, ki stoji na lepem, primernem prostoru pod Malim gradom. Slovesnosti se je udeležila velika množica. K prijetnemu vzdušju je pripomoglo tudi veliko ljudsko rajanje sredi mesta in ognjemet s Starega gradu.
ŽEBLJARSKI DAN V KROPI
Morda bi malo pretiravali, če bi rekli, da je Kropa znana po vsem svetu — dosti manj pa vendarle ne bo. Lepo kovane svetilke, okraski za stene, obešalniki iin še polno drugih lepo zavitih črnih umetnim krasi premekateri dom pri nas pa tudi v tujini.
V Kropi se je začelo železarstvo že v začetku našega tisočletja. Seveda so tedaj izdelovali orodje in druge nujno potrebne predmete. Pred kalkimi dvesto leti pa je ročno izdelavo izpodrinila strojna. Kropa rji so odslej izdelovali največ žeblje, poleg tega pa so se vedno pogosteje pojavljali na sejmih prelepi okrasni izdelki.
Vse njihove delovne priprave, starinsko orodje pa tudi obleke in navade, ste si lahko ogledali lepo junijsko nedeljo v Kropi. Tedaj je bil znamenit žebljarski dan. Stari drvarji, oglarji, žebljarji (fružinarji so že izumrli) in bivši trgovčiči so pripovedovali svoje zgodbe. Tudi zaplesali so — saj se spodobi na tak dan. Nageljni na majhnih oknih kroparskih hiš pa so vabili turiste, da še pridejo v prelepo dolino Kokrške Bistrice.
Prizor z žebljarskega dneva d Kropi: ples, petje, vriski, smeh
Ameriški gostje na obisku pri Titu
Pni predsedniku Titu ma Brionih se je v začetku avgusta oglasil stalni predstavnik ZDA v OZN Adlai Stevenson. Spremljal ga je veleposlanik ZDA v Beogiradu George Kennau. Predsednik Tito je obdržal drage goste na kosilu. Z jugoslovanske strani so bili navzoči državni sekretar za zunanje zadeve Koča Popovič, član Z1S Vladimir Popovič in generalni sekretar predsednika republike Bogdan Crnobrnja.
Čas obiska jim je minil v prijateljskih, razgovorili.
Nekaj dni kasneje je predsednik republike Tito sprejel na Brionih skupino uglednih ameriških državljanov, med katerimi so bili predsednik vrhovnega sodišča ZDA Earl Warren. ]x>močnik stalnega predstavnika ZDA v OZN Clayton Fritchey in ameriški komentator Drew Pearson.
Predsednik Tito je na Brionih sprejel tudi znanega ameriškega novinarja im komentatorja Drewa Pearsona in gospo Agnes E. Mayer iz skupine časnikov Washington Post ter jima odgovoril na vrsto vprašanj. Pojasnil je jugoslovansko stališče do Italije glede tržaškega vprašanja, naše gledanje na berlinski problem, o katerem pravi, da »problem Berlina zdaj'ni čisto nemško vprašanje, ampak je bolj eno izmed vprašanj v okviru splošnih mednarodnih problemov, ki so med velesilami še neurejeni«. V razgovoru so se dotaknili tudi vprašanja Sovjetske zveze in miru. Predsednik Tito je poudaril, da je Sovjetska zveza zelo zainteresirana za mir — saj le tako lahko z uspehom razvija svoje gospodarstvo.
Prav zaradi tega, ker tudi ZDA želijo ohraniti mir, so medsebojni razgovori tako važni. »Treba se je .pogovarjati in pogovarjati, ne enkrat, marveč večkrat, stalno je trčim imeti stike in uveljavljati konkretne ukrepe, ki vodijo k okrepitvi miru — lin s tem odstraniti nezaupanje. Mislim,« je nadaljeval predsednik lito, »da so za takšne ukrepe zdaj dani pogoji ne glede ma sedanje atomske poizkuse, ki jih je treba zelo obžalovati im ki vse nas hudo prizadevajo, ker vidimo v njih veliko nevarnost za človeštvo.«
Morda bi se ZDA in Sovjetska zveza najprej sporazumeli prav o vprašanju razorožitve. Nihče me misli s tem, da bi od danes do jutri odstranili vsako orožje — pač pa preprečevanje nadaljnjega oboroževanja. Predsednik Tito je dejal, da veruje, da bo nekega idine prišlo do prijateljstva med Sovjetsko zvezo in ZDA. »Čemu je danes potrebno, da bi se ljudje vojskovali? Zaradi katerih problemov? Zgodovina pozna celo vrsto vojn zaradi gospodarskih dobičkov. Zdaj je to nesmisel. Še so razlike med družbenimi sistemi, toda,« je dejal, »mar lahko s silo preprečimo posameznemu narodu, da si ustvari notranji družbeni sistem, kakršnega si želi? Mir je vsekakor več vreden kot vse drugo.«
V nadaljnjem/ razgovoru so ¡se novinarja in predsednik dotaknili naših domačih zadev — bodoče ustave, katere osnova bo človek, proizvajalec, kmet. Uvedla bo še večjo decentralizacijo im demokracijo.
Samo v ZDA je objavilo Pearsomov intervju s predsednikom republike približno 250 časopisov.
Jugoslavija proti atomski vojni
Od 1. do 6. avgusta je v Tokiu zasedala osma svetovna konferenca proti atomskim In hidro-genskim ¡bombam, da se prepreči atomska vo jna. Predsednik Tito je tudi ob tej priložnosti s svojo poslanico doprinesel delež Jugoslavije k prizadevanju, da bi se človeštvo za vselej rešilo nevarnosti atomskega uničevanja.
Plemenite in čedalje bolj naraščajoče težnje miroljubnega človeštva, da bi zagotovili mir in ustvarili pogoje za komistiruktivno reševanje vseli odprtih problemov, med katerimi sta splošna razorožitev in prepoved uporabe atomskega orožja najnujnejši vprašanji — naj pridejo do popolnega izraza v sedanjem negotovem mednarodnem položaju, na katerega pritiskajo nerešeni problemi in nevarnosti, ki neposredno ogrožajo svetovni mir. Zato se morajo sile miru na svetu najodločneje borili proti nadaljnjemu tekmovanju v oborožitvi in proti vsem poskusom oviranja miroljubnega mednarodnega sodelovanja,« je rečeno v poslanici.
izražajoč težnje in hotenja ljudstva Jugoslavije •— da bi se svet enkrat za vselej rešil nevarnosti vojnih pustošenj in strahot — si bodo jugoslovanska vlada in narodi nadalje prizadevali za sklenitev mednarodnih sporazumov o splošni razorožitvi, o prepovedi proizvodnje in uporabe atomskega orožja ter proti atomskim poskusom.
Prepričan sem, da bo vaša konferenca prispevala k pozitivnim naporom miroljubnih sil za zagotovitev trajnega miru na svetu.«
O našem gospodarskem
položaju
\ zadnjem času, zlasti po govoru predsednika lila maja v Splitu, se veliko govori in piše o sedanjem gospodarskem položaju v Jugoslaviji. Veliko o tem razpravljamo pri nas, nič manj tudi v tu jiiini. Zato me bo odveč, da ob raznih težavah, ki so sc pojavile v našem gospodarskem življenju in oh najrazličnejših govoricah, ki spremljajo te pojave pri nas, spregovorimo nekaj odkritih besed.
Marsikdo, ki kar tjavondan kritizira naše napake in trenutne slabosti, pozablja pri tem na nekatera osnovna dejstva. Predvsem ti ljudje pozabljajo, da se je Jugoslavija po vojni močno razvila. Lani jc bila pri nas industrijska proizvodnja po obsegu štirikrat večja kakor v letu 1939. Pred vojno je Jugoslavija izvažala
predvsem les. rude in živino, zdaj pa izvažamo v nad 60 držav na vseh petih kontinentih hidroelektrarne. traktorje, kamione, lokomotive, vagone, telefonske centrale, kinoprojektorje in še na stotine drugih industrijskih izdelkov. Številni kraji so pred vojno živeli v hudi bedi — naj omenimo samo Liko. Črno goro, Kosmet, Bosno, v Sloveniji Haloze itd. Zdaj ima pri nas vsakdo, ki hoče delati, svoj kos kruha. Povprečna življenjska doba se je v novi Jugoslaviji podaljšala za 12 do 13 let itd.
Naša industrija se je torej v 15 letih razvila skokoma, tako kot nikjer drugje, saj je bila glede (naraščanja industrijske proizvodnje po podatkih OZN Jugoslavija v zadnjih letih na prvem mestu v Evropi. Kljub velikim uspehom pa je naša industrija v primerjavi z industrijsko visoko razvitimi državami še vedno zaostala. Ne smemo namtreč pozabiti, da je cela vrsta pomembnih industrij — naj omenimo samo elektro, avtomobilsko, kemično in strojno industrijo — nastala šele po vojni. Jasno je, da se ta industrija v kratkih 15 letih, brez vsake tradicije, ni mogla tako razviti kot na primer v Angliji. Nemčiji, Franciji ali ZDA, kjer ima že 50-, 80-, 100- ali še večletne tradicije. Razen tega je prvih deset let po vojni naša industrija delala v glavnem le za domači trg, ki v prvih letih še ni bil tako zahteven kot je danes. Šele v zadnjih letih se je začela usmerjati vse bolj tudi na tuja tržišča, kjer pa je naletela na znatno ostrejšo konkurenco itn zahtevnejše kupce. Razumljivo je torej, da naša industrija — kljub velikim uspehom —- zadeva v svojem razvoju na težave, ki so neogibne in logične.
So pa še druge težave, ki so nam v zadnjih dveh, treh letih precej poslabšale gospodarski položaj. V kmetijstvu zajema socialistični sektor komaj 12 % vse kmetijske proizvodnje, kar je seveda premalo, da bii lahko imel odločilno vlogo in sam prehranil vse prebivalstvo j ugo-slavije. Razen tega smo po zelo dobri letini v letu 1960 lani imeli spet slabo letino, kar je precej poslabšalo naš gospodarski položaj. Precejšnje težave nam zadnje čase povzročajo tudi nekatere evropske države, ki so z visokimi carinami začele zapirati st oje trge.
Seveda pa vse to ni edini vzrok naših gospodarskih težav. Eden vzrokov je tudi v tem, da smo postali preveliki optimisti. Mislili smo, da zmoremo vse; v občinah, podjetjih, okrajih in republikah, pa tudi v okviru vse države, so stalno naraščale želje po vedno večjih investicijah. Posledica tega je bila, da smo dostikrat prekoračili planirane investicije. Vzporedno s tem neracionalnim investiranjem na široki fronti pa so nastali zadnje čase tudi razni nezdravi pojavi, kot je zapiranje občin, okrajev in republik v svoje meje, razsipništvo in podobno.
Kako je la luko prišlo do vsega tega? Kje so vzroki vseh teh (pojavov?
Predsednik Tito je jasno povedal, da je zadnje čase pri nas močno popustila ¡budnost zavestnih socialističnih sil. Popustila sta budnost in zavest v 'tovarnah, občinah in na terenu, tja do nekaterih republiških in zveznih organov. Marsikdo se je uspaval misleč, da se bodo vse stvari razvijale same od sebe, da bodo vse probleme avtomatično razvozlali življenje im zakoni trga. Pokazalo pa se je, da si brez odločilnega vpliva zavestnih socialističnih sil uspešnega gospodarskega razvoja ne moremo misliti.
Mnogi ugibajo, kaj bo zdaj v Jugoslaviji, češ ali se bo maša država vrnila v administrativni ¡način upravljanja, ali bomo še naprej krepili delavsko samoupravljanje. Nekateri celo mislijo, da je pri mas delavsko samoupravljanje doživelo polom in da so vse naše težave samo posledica preširoke demokratizacije.	,
Takšne trditve so seveda brez podlage. Jasno je, da pri nas ne moremo več nazaj, kajti pravic, ki so si jih delavci pridobili, si ne bi več pustili vzeti. Pri nas prav gotovo ni bilo preveč demokratizacije, pač pa se je demokratizacija marsikdaj in marsikje neučinkovito uveljavljala, ni prišla povsod do prave veljave. Zato je glavni namen vseh novih zakonov, uredb in ukrepov, (ki smo jih din ki jih še bomo uveljavili, predvsem utrditi sistem delavskega samoupravljanja in dati organom samoupravljanja v roke močnejše orožje proti zlorabljanju demokracije. Široko samoupravljanje pa terja (tudi nadzor vse družbe, ki mora bedeti nad tem, če vsakdo živi od svojega dela in v mejah svojih pravic, me pa na račun drugih.
Predsednik Tito je zadnje čase tudi večkrat poudaril, da imamo vse pogoje, da se razmeroma
hitro izkopljemo iz sedanjih gospodarskih težav. Leta 1948 sano bili ob napadu Informbiroja brez vsega, komaj smo začeli graditi mašo industrijo — pa smo le vzdržali. Zdaj pa imamo na stotine velikih in modernih tovarn, imamo dobre strokovnjake, izkušnje, ugled v tujini. Zato res ni vzrokov za pesimizem.
Govor predsednika Tita so ¡pri nas povsod — v zadnji vasi in v sleherni tov a rini — ljudje sprejeli z velikim navdušenjem in odobravanjem. Ta govor je sprožil v tovarnah, ustanovah, občinah in v raznih organizacijah cel plaz razprav. V tovarnah delavci z vso resnostjo postavljajo na dnevni red najvažnejša gospodarska vprašanja, od katerih je odvisen naš hitrejši gospodarski razvoj. Temeljito .razpravljajo o varčevanju, o kooperaciji in specializaciji, o serijski proizvodnji itd. Le en 'primer- samo v nekaterih večjih ljubljanskih tovarnah so delavci dali pobudo za povečanje proizvodnje v vrednosti nad 6 milijard dinarjev. Ce pomislimo, da je v maši državi blizu 500 občin, vidimo, kako velike rezerve imamo že tu. Seveda vsaka občina me bo 'toliko prihranila, so pa tudi občine, ki bodo lahko prihranile še več.
To zdravo gibanje v tovarnah po govoru predsednika Tita in drugih nas navdaja z optimizmom, s katerim bomo lahko razmeroma hitro odstranili največje težave v našem gospodarstvu. Treba bo le skrlbneje planirati, da 'bo vsaka investicija čimbolj iracionalna, ekonomična. Živahno življenje v kolektivih nam jamči, da bo naša industrijska proizvodnja napredovala, da bomo z znatno ¡nižjimi stroški dosegli večjo proizvodnjo, večjo osebno in povprečno storilnost ter boljšo kvaliteto. To pa je zanesljiva pot, po kateri bomo lalilko premostili sedanje gospodarske težave.	IGOR PREŠERN
Takole zdelana je bila njiva koruze. ko je neurje končalo svoje uničujoče delo in je ledena toča skopnela
Najstarejši ljudje v Slovenskih goricah in okolici .se ne spominjajo, da bi padala tako debela toča, kakršna je v inedeljo, 15. julija dobesedno zasula ipol j a in bogate vinograde. Ledeni pa® je (bil dolg nekaj deset kilometrov in širok 15 kilometrov. Toča je v pol utre uničila nad
15.000	hektarov plodnih površin: vinogradov, njiv žita in koruze, sadnih inaisadov in vrtov. Škoda, ki ,so jo v grobem preračunali, znaša nad tri ;iin pol milijarde dinarjev. V zvezi is povzročeno škodo nastajajo nove težave: živali ostajajo brez krme in ljudje brez zelenjave, kmetje brez semen in sadik.
Ljudje iz neprizadetih krajev so jim seveda takoj priskočili na pomoč. Politične in gospodarske organizacije so sestavile sedem posebnih centrov za zbiranje najnujnejšega za prizadete: hrane, sadik in krmil za živino. Gotovo je, da ljudje zaradi priirodne nesreče ne bodo trpeli pomanjkanja, saj jim bo priskočila na pomoč država — nasadi pa si, po (strokovni presoji, ne bodo oipomogii približno dve leti.
Komaj štirinajst dni potem (29. julija) je neurje prihrumelo nad Savinjsko dolino in Celje. Vihar je podiral hnieljevke, lomil drevesa, razkrival strehe in poškodoval tudi nekaj hiš. Toča pa je pustošila od Mozirja proti Paški vasi, do Celja in Arcliina. Škode je po približno cenitvi za nekaj 'deset milijonov.
Letošnje poletje se res bridko šali z nami: medtem ko nekateri kraji v Dalmaciji že mesece in mesece niso dobili kaplje vode, doživlja severni del države neurje za neurjem. Razen teh dveh na Štajerskem so namreč huda neurja zajela tudi kraje okrog Nove 'Gradiške in Kraševca.
V SLOVENIJI 330.000 RADIJSKIH SPREJEMNIKOV
Po ¡najnovejših podatkih je v Sloveniji registriranih nekaj nad 330.000 radijskih sprejemnikov. V zadnjih osmih letih se je število radijskih (naročnikov v Sloveniji potrojilo, še bolj zanimiva pa je primerjava med sedanjim številom radijskih na ročnikov im številom radijskih sprejemnikov pred vojno. V Sloveniji je bilo 1. 1939 komaj 21.000 radijskih sprejemnikov, danes pa jih je šestnajstkrat toliko. Če upoštevamo, da ima Slovenija nekaj več kot poldragi milijon prebivalcev, pride torej po en radijski sprejemnik na pičlih pet ljudi. Vsekakor je to zelo lepo povprečje, ki kaže, da je radio v Sloveniji najbolj množično im učinkovito sredstvo za informacije.
Avgusta je začela obratovati še ena tovarna močnih krmil, in sicer pri Ptuju.
Proizvodnja v novi ptu jski. tovarni je v celoti mehanizirana. V skladiščih je zaposlenih 15 do 20 'ljudi, pri strojih za mešanje krmil- pa le štirje mehaniki. Avtomatiziran proizvodni proces onemogoča kakršnokoli napako od mešanja do embaliram ja krmil. iNa morebitne okvare strojev pa opozarjajo 'zvočni in svetlobni signali.
Tovarna bo preskrbovala s krmili predvsem novo farmo piščancev iza cvrtje, rac in kokoši-nesnic, ki jo prav ¡talko dograjujejo streljaj daleč od tovarne, ter druge živinorejske obrate na Ptujskem in Dravskem polju ter v mariborski okolici. Da bi bil dovoz surovin in prevoz krmil lažji, so do tovarne s ptujske železniške postaje zgradili poseben industrijski tir.
V IZLAKAH:
ZA MILIJARDO ELEKTROPORCELANA
Ob koncu lanskega leta so v 'Izlakah pri Zagorju dobili novo, sodobno. tovarno elektropor-celama. Pred vojno je tu stal majhen obrtni obrat, leta 1954- pa je šest ljudi v starinskem poslopju začelo ¡izdelovati e lektr opore elan. Počasi je podjetje raslo in si vse bolj širilo sloves z dobro kakovostjo' svojih izdelkov. Lani je že zaposlovalo 250 delavcev in je vrednost bruto proizvodnje znašala skoraj 360 milijonov. Letos pa Ido vrednost proizvodnje v novi tovarni znašala že nad milijardo dinarjev, saj bodo povečali proizvodnjo od lanskih 200 na 700 ton. Podjetje izdeluje kakiih 400 vrst elek troporcclana im si spričo solidne kvalitete že utira pot na tuje trge, dobavlja pa svoje izdelke tudi znanim domačim tovarnam, kakor so »Iskra« - Kranj, »Elina« - Zagreb, »Viskoza« - Ložnica in drugim.
ŠTEVCI ZA TELEFONSKE POGOVORE
Zagrebška tovarna telekomunikacijskih naprav »(Nikola Tesla« je že začela izdelovati pet-številčne števce za telefonske pogovore. Te števce bodo vgradili v avtomatske telefonske centrale v Zagrebu, (Beogradu, Ljubljani in drugih mestih. Sprva bodo za potrebe domačega in tu jih tržišč izdelali letno približno 35.000 takih števcev, pozneje (pa bo potreba domačega in tujih trgov zahtevala znatno večjo proizvodnjo — v tovarni računajo ma kakih 200.000 števcev letno. V podjetju se že pripravljajo na izvoz teh števcev v .nekatere države Južne Amerike, Severne Afrike im Bližnjega vzhoda.
Cerkve - kulturni in umetniški spomeniki
Cerkvica vrh gore. cerkvica bela ...
France L c v c c
Obnovljena mariborska stolnica (levo). Popravljali so jo od leta 1956. Komisija za verska vprašanja in OLO Maribor sta prispevala 57,450.000 dinarjev
Za olepšanje ljubljanske stolnice (spodaj) pa je znašala družbena pomoč približno 9 milijonov dinarjev (prispevki vernikov so bili namreč oproščeni davka)
Razglejmo se malo po naši lepi deželici in njenih cerkvah. Veliko je obnovljenih, nekaj pa tudi novih. Veseli smo mi doma, ko jih vidimo v novi opravi — zakaj me bi bili veseli še vi po svetli, 'ki se gotovo radi spomnite zvona in zvonika domače farne cerfkve ali bližnje podružnice.
Na prvem mestu bi omenil mariborsko katedralo, prečudno lepo cerkev iz gotike, ki so jo zadnja leta naravnost odlično uredili, in sicer prav strokovno z vsem umevanjem gotike in upoštevanjem danih prilik. Kako je ta, na prvi pogled suhoparna cerkev zablestela in kako so ob I ih e prišle do veljave, ve povedati samo tisti, ki je prej gledal to mogočno stavbo in ki jo sedaj srce z radostjo pozdravlja sredi prostranega trga.
Sedaj ima mariborska škofija res katedralo, ki je vredna tega imena. Dela še niso povsem končana, zakaj pri taki restavraciji se vedno odkrije kaj, kar je treba urediti. Ureja pa se le tedaj, ko je strokovno mnenje v resnici skrbno in do kraja premišljeno podano.
Ljubljanska škofija — sedaj nadškofija — praznuje letos 'petstoletnico svojega obstoja. Priprave na slovesnost segajo dobro leto nazaj. Pa ne zaman. Na poziv nadškofije so s privoljenjem oblasti prispevale vse župnije na moč velikodušno za Obnovo ljubljanske katedrale. Notranjost je sedaj vsa prečiščena, urejena, mogočne fres-
ike Giulia Quaglia ®o umite in osvežene zablestele v nenavadni lepoti. Nad prezbiterijem si je prof. Stane Kregar zamislil barvno okno in napravil zanj načrt, ki je tako svojski, da sprva nekaterim ni bil prav nič všeč. Šele ko je okno bilo vstavljeno, so zasijale ne samo njegove barve, temveč ves prezbiterij je dobil prav čarobno barvo in celota je prišla resnično do veljave.
Zunaj pa je urbanistična komisija »StaTe Ljubljane« ¡skrbno določila barve. Stari omet so izpraskali in nato vso zunanjost cerkve prenovili v tistem tonu, ki je bil za staro Ljubljano tako značilen. Isto velja tudi za škofijski dvorec, da se cerkev in dvorec medsebojno lepo ujemata. Celotni trg Cirila in Metoda, ki sta bila postavljena iza nebeška zavetnika nove nadškofije, je dobil novo razsvetljavo An urejeno cestišče.
Preko Plečnikovega tromostovja pa žari starodavna frančiškanska cerkev v novi rožnati barvi in kakor je bil še pred letom dni pogled na to mogočno cerkev z lepim renesančnim pročeljem. in s prekrasno baročno notranjščino žalosten, tako je sedaj resnično lep. Sedanja barva ometa je za nekaj tonov svetlejša od prejšnje temno rdeče, je pa zato tembolj prijazna tudi v deževnih dneh.
Notranjščina pa ima posebno dragocenost, da je tu izpel svojo labodjo pesem po celi podolžni ladji naš vrhniški rojak im akademski slikar Matej Strmen. Inozemski in domači umetniški svet je ocenil to delo kot mogočno mojstrovino. Ob straneh v kapelah pa so še ohranjene freske nad ¡sto let stare, Matevža Langusa in Wolfa. Zadaj za velikim oltarjem pa je pred nekaj leti restavriral akademski slikar Šubic Kleinertove tempera slike iz Jezusovega življenja v nazare-ški hišici.
Zgrešeno bi bilo, če ne bi omenil na severu Ljubljane bežigrajske cerkve sv. Cirila in Metoda. To umetnino je zasnoval pokojni profesor in evropsko znani umetnik dr. h. c. Jože Plečnik, in sicer na prošnjo znanega delavca za ameriške Slovence, že pokojnega P. Kazimirja Zakrajška, ki je bil tudi tukaj neutrudljivo delaven, ustanovil župnijo, ki danes šteje že nad 8000 duš. Od starega ¡sv. Krištofa, kjer je sedaj »Gospodarsko razstavišče«, so prenesli leta 1958 vso cerkev v isti izmeri v Vodovodno in Kuizmičevo ulico. Res je, cerkev še nima stolpa, pač pa je prav sedaj ta zadeva v teku in upamo, da bomo drugo leto pozdravili naše rojake, če pridejo k nam na obisk, že tudi z zvonovi. Pač pa je notranjščina tako lepa, da se res splača pogledati to •izbrano soglasje.
Tla so nova, vsa iz beneškega marmora in čudovito lepa ¡so ¡okna, 12 po številu, ki jih je zasnoval prof. Stane Kregar in jim vdahnil z barvarni poleg nebesne modrine, radost ¡zelenja in topli žair sončnega zatona.
Visoko v škofjeloških hribih, 7 km proti Selcam, na ‘levo pod Starim vrhom je zrasla lična župnijska cerkvica sv. Lenarta. Vsa župnija šteje manj kot 400 duš, pa je vsa lepota zrasla izpod delavnih rok župljanov in krepke pomoči domiselnega in pogumnega mladega župnika Mirka Bonče.
Gradili ¡so jo tri leta. Graditi so začeli leta 1958, dograjena pa je bila lani. Cerkev je bila leta 1944 med vojnimi ¡operacijami porušena, pa je spet vstala iz ruševin v novo lepoto, ¡tako da še vedno velja stara narodna pesmica:
Preljubi svet’ Lenart,
kako si ti svet, ’maš majčkeno faro
pa dosti deklet.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Šmar-tinu v Tuhinjski dolini. Tudi tu je stara slovita cerkev spričo vojnih operacij bila med drugo svetovno vojno porušena.
Ostal je ¡zvonik, ki pa seveda, sam zase stoječ, ni ustrezal svojemu namenu.
Čudovita frančiškanska cerkev! Pod ugodnimi pogoji so za njeno polepšanje dobili 10 milijonov bančnega kredita
Glavni oltar bežigrajske cerkve sd. Cirila in Metoda (zgoraj). Na novo mesto so jo prenesli izključno z denarnimi sredstvi ljudske oblasti
Cerkev sv. Lenarta nad Škofjo Loko (spodaj) pa so zgradili domiselni in delavni župljani sami. Denarne prispevke je država seveda oprostila davkov
Farani pa so si želeli spet svojega skupinega doma in se pogumno lotili dela z,a novo cerkev.
Na desno od stare cerkve je bil mogočen star skedenj in ko so dobili od oblasti dovoljenje, so po predloženih načrtih zgradili tam novo cerkev.
Temeljni kamen so blagoslovili 13. julija 1958. Ob tisti priliki je naš časopis že prinesel sliko tega dogodka. Po kratkem presledku pa so jo občani sami zgradili do konca, in sicer je bila cerkev posvečena 29. maja 1960, ob velikanski udeležbi ljudstva. Leto kasneje, 8. oktobra 1961, so dobili še nove orgle in do konca istega leta še nove hrastove klopi.
Cerkev so s svojimi darovi, materialom in nadvse požrtvovalnim prostovoljnim delom zgradili farani sami, ki jih vseh skupaj ni niti tisoč.
Načrt za cerkev sta izdelala ing. Suhadolc in ing arh. Lado Kham. Zadnja stena za oltarjem je vsa steklena in prof. Stane Kregar je ustvaril čudovite slike v steklu, ki so resnično1 dale prezbiteriju svetlobo, toploto in milino.
Prižnica je vsa iiz marmora z lepimi simboli štirih evangelistov in praktična, da zavzame najmanjši prostor in je obenem zelo prijetno govoriti z nje, ker je zorni kot govornika in poslušalcev posrečeno ujet.
Tla so napravljena iz obronkov debel in medsebojno spojena s cementom, nato pa zbrušena, da so prijetno gladka.
Križev pot, ki s svojimi težkimi okviri večkrat moti celoto cerkve, je pa tu urejen tako, da je okrasni pas za cerkveno ladjo.
Strop je ves iz domačega, gladkega lesa in razporejen v kasete teko, da je obenem slikovit in lep.
Cerkev meri po dolgem 22m, v širino 13 m in v višino 7 m.
Toda zvonovi, brez teh v Šmartnem ne gre. In tako so postavili farani, pogumni kakor so, mogočen stolp s tremi zvonovi, ki sedaj vabijo v Tuhinjski dolini vse občane v skupni dom.
Ne smem pa zamolčati nečesa. Med zidavo sem bil sam večkrat tam, in nepopisno so mi bili všeč mladi fantje in dekleta, žreb možje in žene, ki so neutrudljivo vihteli lopate, mešali cement, nosila opeko in vse, s tako prijaznimi obrazi, da jih je bilo naravnost prijetno gledati.
Prejšnja kapela v župnišču pa je postala lepa učilnica za otroke, ki hodijo k verouku.
Za to pot bo dovolj. Pa bi vam rad še kaj povedal — zakaj veliko je tega. Poglejte, na Vranskem, ob čudoviti cesti, ki drži s Kranjskega na štajersko, je nastala zadnja leta krstilnica, ki je prava nežna pesem v kamnu in lesu. In kako naj bi pozabili krstilnice v Mengšu, v Komendi, Črnučah, Stranjah in Nevljah? In še v ljubljanski stolnici ter pri sv. Frančišku v šiški.
O teh lepotah pa še drugič nekaj.
P. ROMAN TOMINEC
Naši amaterski odri
Marsikdo med nami je pred odhodom v svet radi nastopal na domačem odru. Ta želja tudi v novi domovini ni zamrla. Iz tega so nastala amaterska društva, ki jih je kar precej med našimi izseljenci. Večkrat pa ¡se zgodi, da so v zadregi za program. Kaj naj igrajo, da ho zanimivo, veselo in blizu ljudem v novi domovini?
Naj opozorimo na nekatera dela, ki so se na naših amaterskih odrih kar dobro obnesla. Torej — pojdimo na to gledališko potovanje:
»Vrhnika, zibel moja, mati in mladost...!«
Ustavimo se najprej na Vrhniki, na Cankarjevi Vrhniki. Ob široki cesti, speljani do slovenskega morja in do Trsta, se stiškajo hiše kakor jate golobov. Na desni strani je grič svete Trojice s Cankarjevim gajem, na levi pa temačni Močilnik — izvir Ljubljanice. O tem svetu, polnem lepot, je pisal največji slovenski pisatelj Ivan Cankar. Z Dunaja je hrepenel po njem in, ko je ležal bolan na .Rožniku v Ljubljani, se mu je zahotelo, da bi bos in peš krenil po cesarski cesti na Vrhniko, iz dragocenih Cankarjevih umetnin je vrhniški režiser izbral tista mesta, kjer Cankar govori o Vrhniki, o hrepenenju po rodni grudi in o svoji materi, ki je bila na to grudo iz-elo navezana. Tako je nastal Cankarjev večer, ki nosi naslov: Vrhnika, zibel moja, mati in mladost...! In na ta večer srno povabljeni.
Dvorana v Cankarjevem domu je polna. Na odru je nakazan odsek ceste z nekaj kantoni. To je simbol Cankarjevih cesta, pesnikovega in našega popotovanja. Na to cesto prihajajo mladi igralci, obstajajo, sedejo na kantone in pripovedujejo o Vrhniki, enajsti šoli pod mostom, skritih lazih nad Vrhniko, o Ličnici za gričem svete Trojice, o Tičkovem Gregu in B-rlinčkovem Mihii in še in še. Njihovo- pripovedovanje spremlja in povezuje mlad fant s klavirjem. Ljudem se lesketajo solze v oče-h: Cankar govori o njih. Odhajaj-o ponosni, da so njegovi rojaki. Taka je bila predstava na Vrhniki.
Potem je skupina nastopila na republiškem festivalu v Zagorju. Tu ni več nastopila na odru. Sredi dvorane so postavili cesto in kantone, na nji .so nastopali pri dnevni luči, brez odrskih žarometov in šminke na -obrazu. Tu je sredi poslušalcev pesnikova beseda še bolj zaživela. Republiški svet Svobod je izdal besedilo večera, ki bo- gotovo še marsikje 'obogatil gledalce.
»Juntez«
Vabi nas Dolenjska. Gremo v Retje pri Velikih Laščah. O Velikih Laščah pravijo, da so slovenske Atene. Tu s-o se namreč rodili kar trije
veliki Slovenci: Trubar, Stritar in Levstik. Od tod so -odhajali v svet iskat znanja in -se vračali. Takrat s-o bili za nas Slovence hudi časi in bili smo v nevarnosti, -da nas Nemci poteptajo. Toda imeli smo -ljudi, ki -s-o- se borili za pravice majhnega naroda. Tak je bil Levstik, ponosen in -odločen. ¡Njegova pisana beseda je k-lena, govori j-o -dolenjski kmet, ki je sko-z-i .stoletja trdn-o s-ta-l na svoji grudi in ki ga n-i pregnal ne Turek ne 'lakota. J oda -dolenjski -ljudje znajo biti tudi veseli. Vse to združuje dramsko -delo Frana Levstika »Juntez«. Levstik sam ga je igral s svojimi prijatelji pred -domačini. Menda kar v neki gostilni v Velikih Laščah. Ljudje -so- -sedeli okoli. Uspeh je bil velik. Še d-ol-go potem so gov-or-ili -o tej predstavi. Od tedaj je minilo že mn-ogo- let, toda »Juntez« še ve-dino- potuje p-o naših odrih. Juntez je kmet in rad bi svojo- hčerko Marje-to oddal bogatemu mlinarju. Toda -o-na ljubi drugega. Ko se vračajo -iz Ljubljane, kjer so delali -ženitovanj-sk-o pismo, se ustavijo v -gostilni iin tu se razkrije pravi fant. Delo je -za uprizoritev zelo -preprosto. Zahteva samo eno prizorišče in šest oseb. Ko poj-dete -ob -različnih -dneh na izlet ali ko boste pripravili piknik, b-odo vaši prijatelji in znanci -zelo veseli, če jim boste pokazali »Junteza«.
»Srečanje na planini«
Pot naših ljudi v tujini mi vedno -lahka. Koliko- nap-o-ra je bilo -treba, da s-te si ustvarili svoj dom, -svojo -družino. Koliko hrepenenja po domu je treba preboleti! Usode naših ljudi v tujini so ž-e večkrat zamikale našega pisatelja Antona Ingoliča. Na-zadnje se je lotil radijske igre »Srečanje na planini«. Dram-a govori o slovenskem delavcu, ki ,s,i služi kruh v neke-m kamnolomu v Franciji. Zgoidi se, da se njegov -tovariš pri delu smrtno ponesreči in -on mora domačim sporočiti žalostno vest. Po-nesreoenčeva žen-a ima majhno kmetijo. Tu Slovenec -ostane. Vzljubi planine, delo na kmetiji in tudi mlad-o vdovo. Nekaj časa živita prav -s-rečin-o. Njega mika v -svet. Po radiu zve, da se pripravlja vojna. Nekega dne izgine. Hoče k svojim -rojakom, ki s-o -raztepeni -širom po Franciji. Več le-t ga ni nazaj. Na 'kmetiji se je v tem ča-su redil njegov sin. Ko se vrne, pri-de -samo po slovo. Poročil se je z -drugo in sedaj se z njo vrača v domovino. Drobna -drama, ena mnogih dram, ki jih naši ljudje doživljajo v svetu.
Za zaključek bi p-ove-dal, -da dela, o katerih sem govoril, lahko -dobite v knjižni izdaji in pišete ponje ali na Izseljensko matico a-li pa na naše založbe.	ciril Bergles
SIN
SLOVENSKEGA IZSELJENCA MED NAJBOLJŠIMI EVROPSKIMI POZAVNISTI
Vinko Globokar se je pred 28 leti rodil v Franciji, v rudarskih bazenih Lorene — v Tucguegni-euxu. Ko mu je bilo trinajst let, je prišel v 'rojstno deželo svojih staršev. To je bilo v letu 1947. Med številnimi slovenskimi izseljenci iz Francije, ki so se po osvoboditvi vrnili, so bili namreč tudi Globokarjevi, ki so se naselili v rodnem Žužemberku.
Vinko je študiral v Ljubljani. Ko je hodil v gimnazijo, ga je zamikala moderna glasba. Izbral si je glasbilo — pozavno in začel vaditi. Lepo je napredoval. Saj,
kjer se združijo talent, veselje in marljivost, drugače ne more biti. Ko je dovršil gimnazijo, je dobil štipendijo za glasbeni študij v Parizu. V umetnost komorne glasbe in igranja na pozavno sta ga uvedla profesorja-glasbe-nika Lafoisse in Masson. V treh letih je zaključil študij na pariškem konservatoriju in prejel — kot prvi študent tujec — nagra-do za igranje na pozavno ter prvo nagrado za komorno glasbo.
Zdaj že tri leta igra v orkestru Michela le Granda, ki je eden najboljših evropskih orkestrov, obenem pa študira kompozicijo pri Reneju Leibowitzu. Njegov delovni dan je strogo razdeljen — igra, vadi, študira, komponira in spet vadi. Kot gimnazijec je igral nogomet, zdaj se ne utegne več ukvarjati s športom. Zaveda se, da je umetniška rast le v nenehnem dopolnjevanju in izpopolnjevanju.
Z različnimi ansambli je že gostoval v Švici, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Luksemburški in Afriki. Večkrat ga je medtem pot pripeljala spet na domača tla. Leta 1960 je nastopil kot solist z orkestrom Slovenske filharmonije. Igral je Tomasijev koncert za pozavno in orkester. Spomladi leta 1961 je gostoval z orkestrom Michela le Granda v Ljubljani in Zagrebu. Letos v februarju je nastopil na izrednem koncertu Slovenske filharmonije, ki mu je dirigiral njegov pariški učitelj Rene Leibowitz. Igral je Lei-howitzov Comcertiino za pozavno in orkester, skladbo, ki j(o je Leibovvitz napisal nalašč zanj. V septembru bo nastopil v polurni televizijski oddaji Radiotelevizije Ljubljana, za katero je nedavno posnel v Slovenski filharmoniji Božičev koncert ter Hiin-dlov koncert s spremljavo radijskega simfoničnega orkestra z orkestracijo po lastni zamisli.
Letošnjo jesen mora k vojakom. Želi si, da bi ostal v Sloveniji. Ta njegova želja bo skoraj gotovo izpolnjena. Kaj pa njegova pozavna? Bo ta čas počivala in čakala, da Vinko spet sleče vojaško bluzo? Morda. Lahko pa tudi, da pojde z njim, saj sii tudi v naši vojski žele vedre sodobne glasbe.
In potem?
Spet Pariz. Spet koncerti, potovanja po raznih deželah, saj je svet za umetnika zdaj tako majhen. In novi uspehi seveda. Kar dosti jih bo prav gotovo, ko je mladi umetnik komaj sna začetku svoje uspešne umetniške poti. In še nekaj lahko prav za gotovo trdimo: domače dežele ne bo nikoli pozabil! V srcu jo bo nosil s seboj in še in še se bo rad vračal v njo. To nam zagotavlja njegov iskreni pogled in nasmeh, topel stisk roke in lepo govorjena domača beseda.
s.
LEPA KOTALKARSKA PRIREDITEV
Na letnem drsališču v Ljubljani je bila velika kotalkarska revija. Nastopili so kotalkarji iz Zahodne Nemčije, Italije, Švice in Jugoslavije. Lepo in zanimivo prireditev si je ogledalo nad pet tisoč ljubiteljev tega športa. Tudi najbolj zahtevni gledalci so bili zadovoljni, saj je program obsegal kar 30 točk. Seveda je bilo največ zanimanja za nastop svetovnih prvakov Karlheinza Loscha ter Margot Ludolph in Wernerja Idofmanna.
Razveseljivo je, da naši kotalkarji niso zaostajali za gosti — razen seveda za najboljšimi. Prireditev so učinkovito dopolnjevali okusno izbrani kostimi nastopajočih.
MIRO CERAR — DVAKRATNI SVETOVNI PRVAK V TELOVADBI
Na letošnjem svetovnem prvenstvu v orodni telovadbi, ki je bilo prve dni julija v Pragi, je 23-letni študent prava iz Ljubljane Miroslav Cerar dosegel spet nekaj sijajnih uspehov. Cerar je sicer že nekaj let znano ime v svetovni telovadni areni, saj je pred štirimi leti (1958) na XIV. svetovnem telovadnem prvenstvu v Moskvi v skupni oceni dosegel 2. mesto, na konju z ročaji pa 3. anesto in bronasto kolajno. Lani je Cerar v Luksemburgu postal evropski prvak, ko je na evropskem prvenstv u porazil celotno elito evropskih orodnih telovadcev. Letos mu v Pragi sicer ni šlo vse tako gladko, kot smo si želeli, saj je v skupni oceni dosegel »samo« 5. mesto in če ne bi bilo nekaj malenkostnih spodrsljajev, bi bil Cerar prav lahko v skupnem plasmaju 'tretji ali celo drugi. Zato pa je tembolj zablestel, ko se je nad 100 telovadcev iz vseh krajev sveta spoprijelo za naslove svetovnih prvakov na posameznih orodjih. Mladi Ljubljančan je nepopisno navdušil nad 20.000 gledalcev in prepričljivo dosegel prvo mesto in dobil zlati kolajni na konju z ročaji in še na bradlji. Takšnega uspeha — dveh zlatih kolajn — ni dosegel v Pragi noben tekmovalec. Vrh tega je Cerar za svojo vajo na konju z ročaji dobil naj višj o oceno v Pragi sploh — 19.75 točk. S to vajo je Cerar pustil najnevarnejše nasprotnike za seboj skoraj za pol točke. Ves svetovni tisk je po prvenstvu priznal, da je bil Cerar v središču pozornosti na tem tekmovanju in da je s svojimi vajami pokazal skrajno mejo človeških zmogljivosti. Po mnenju večine kritikov je Cerar na konju z ročaji pokazali takšne telovadne prvine, kakršnih svet sploh še ni videl.	p
Prvak Miro Cerar s svojim četoeronogim prijateljem Čučom. Zadaj Cerarjeva mama
Skupina slovenskih kotalkaric na čelu s Tjašo Andree (prva levo). Kakor so lepe, tako so tudi spretne in njihovo
igro je res užitek gledati
Stal je pred memoj visok, vitek, plavolas. Povedali so mi, da trnu je komaj 32 let. Toni Hie-beler! Alpinist, ki ga svetu ni treba predstavljati. Zmagovalec nevarne severne stene Eigerja — in to pozimi! Izkoristil sem priložnost in ga vprašal, kaj sodi o jugoslovanskih vrhunskih alpinistih. Ali so res za razred ali dva slabši od najboljših Italijanov, Avstrijcev, Francozov in Nemcev — ali pa so jim enakovredni.
Takoj je odgovoril. »Da so vaši alpinisti slabši? No, res ne poznam vseh vaših vrhunskih, toda tistih štirih ali petih najboljših, ki jih poznam, se ne bi nihče sramoval.«
Malo je še pomolčal in spet povzel. »Vaši alpinisti so povsem enakovredni najboljšim alpinistom sveta. Še več, lahko trdim, da morajo znati jugoslovanski alpinisti še malo več, ker nimajo tako popolne opreme, kot na primer Švicarji, Avstrijci, Italijani in drugi ...«
*
Ante Mahkota je vsekakor eden tistih, ki ga lahko uvrstimo v jugoslovanski alpinistični vrh. Leta 1960 je skupaj z Alešem Kunaverjem v jugoslovanski himalajski ekspediciji prispel najviše —• na Trisnl II do višine 6690 m.
(Opazoval sem ga med pogovorom. Kdo bi si mislil, da v tem suhem, skoraj drobnem telesu tiči toliko energije in sposobnosti? Našteval mi je svoje večje uspehe v Alpah: Cima Su Al to, zahodna stena Druja, severna stena Ailefroide, severna stena Grand Charmosa, Innominata in druge, ki so jim kos le najboljši alpinisti sveta.
—	Imaš kakšno burno doživetje s svojih tur?
- Tega je kar precej. Še lani je ¡bilo prav presneto žaltavo v steni Grand Charmosa. Nenadoma se je vreme sprevrglo, kljub avgustu smo imeli v pičli uri sredi stene pravo pasjo zimo. Tri moči smo bivakirali. Imeli smo srečo, da je slednjič le posijalo sonce.
Seveda ima Ante tudi pri nas kopico najbolj napornih prvenstvenih vzponov. V severni triglavski steni je preplezal pozimi nemško smer s štirimi bivaki. Tani je premagal tudi prosili lo sfingo v Triglavu, tisto sfingo, ki so jo tudi najboljši predvojni alpinisti spričo njene previs-nosti samo od daleč spoštljivo ogledovali.
*
—	Kako sem začela plezati? Hm, ugotovila sem, da mi alpinizem ugaja.
Ing. Nadja Fajdigova mi je pripovedovala, kako je kot šestnajst- ali osemnajstletno dekle prvič zlezla skozi Prisojnikovo okno. Bilo ji jo všeč. Tako se je začelo. Sprva bolj skromno, potem vedno napornejše ture.
Naštevala je svoje uspehe iz najbolj strmih sten v Alpah. Skupaj z Mahkoto je preplezala Dru, 'Grand Charmos, Innom!nato, Cimm Su Alto.
Vse to so ibili prvi vzponi ženske noge v teh strašnih stenah.
—	Torej (niste imeli v starših ali znancih nobenih vzornikov?
Zasmejala se je. — Kje neki! Moj oče in mati nista niti planinca, niti navadna hribolazca, tudi sestra ne hodi v hribe.
Kako pa spravljate v sklad vaš poklic inženirja elektrotehnike z alpinizmom?
—	Zakaj pa ne? Saj pri nas plezamo razmeroma malo, niti pol toliko ne kot kje drugje.
Znanec mi je že pred pogovorom omenil, da je ing. Nadja Fajdigova ena prvih alpinistk na svetu, zlasti še odkar se slavna Švicarka Lulu Bulaz spričo let vse bolj umika iz alpinistične arene.
*
Tako kot Ante Mahkota je tudi Aleš Kunaver eden izmed sedmih jugoslovanskih »himalajcev«. In kot Ante in Nadja je tudi Aleš Ljubljančan. Še nekaj ima skupnega z Antejem: oba sta študenta strojne fakultete. Za nekaj časa sta sicer študij postavila v »drugi plan« — Ante uspešno nastopa kot novinar-reporter v najbolj razširjenem slovenskem tedniku TT. Aleš pa se izpopolnjuje v konstrukcijskem biroju »Avtomon-taže«.
Medtem ko je Ante skoraj droban, vendar žilav, Nadja pa na videz kar krhka, je Aleš nekoliko bolj zastaven; visok, plavolas, široko-pleč.
—	Moja pot v stene je bila že od mladih nog odločena, je pripovedoval. — Očka je znan planinec, že kot otrok sem v družbi staršev hodil v hribe. Kot 13-letni pobič sem prvič šel v pravo steno. V južni raz Skute v Kamniških planinah.
Za hip je pomolčal in spet povzel. — Šla sva skupaj s Tonetom Jegličem. Tudi njemu je bilo 13 let. Bila sva 'za silo opremljena, vendar oba prava smrkavca.
Zasmejal se je. -— Najbrž sva bila videti otroka. Tone ima še tak obraz kakor punčka. Toda prvi uspeh je potegnil za sabo večje doma in v Alpah. Zahodna stena Dni j a, Grand Capucim in še vrsta drugih doma in v tujini.
Letos pozimi je Aleš naskočil Grand Jorasses. Šel je skupaj z ameriškima alpinistoma Johnom Harbinom in Garryjem Hemmimgom. Toda vreme se je sprevrglo in morali so se takoj na začetku virnita.
- In načrti za prihodnost? sem ga vprašal.
O,	načrtov je dovolj. Rad bi posnel film o Šerpah, ker predlanskim v Himalaji za to ni bilo časa. Upam, da bom to zamisel uresničil. Nekaj se je govorilo tudi o ekspediciji na Kavkaz, o Andih in še marsikaj. Toda — od načrtov do uresničenja je včasih precej dolga pot...
IGOR PREŠEREN
Alpinistka ing. Nadja Fajdigova (zgoraj) in naš Himalajec — kot mu radi pravimo — Aleš Kunaver (spodaj)
kulturni zapiski
OB DESETLETNICI SMRTI LOUISA ADAMIČA
Kdo izmed izseljencev se še ni vrnili, ali se vsaj ni želel vrniti v rodni kraj? In vsak, ki je prišel, je potem na dolgo in široko pripovedoval domačim im znancem v novi domovini o svojem dragem krajn tam v daljni Jugoslaviji. Kdor je znal, je tudi kaj napisal.
Med enega naših največjih ljudi — največjih po duhu —, ki so šli v svet, lahko štejemo Louisa Adamiča. Komaj štirinajstleten je odšel iz rojstne vasice Blato na Dolenjskem v veliki svet. Ni torej čudno, če mu je Amerika postala druga domovina in je pravzaprav vse njegovo življenje, kakor tudi delo, razpeto med stari in novi svet. Morda je prav v tem veličina njegovega javnega in pisateljskega delovanja — v tern pa je tudi njegova tragika, njegova prezgodnja smrt.
I.OllIS Adamič, rojen 21.. marca 1899 ■*. t Blatu pii Grosupljem, 'umrl 4. septembra'
J951 V Milfordu (New Yersey). Dela. Smeh .v džungli. Dinamit, Vrnitev v. rodni 'kraj. Vnuki, Zibelka življenja. Hjia v A Migni, ‘ Boj. Moja' Amerika, h mnogih dežel. Moja rodna zemlja, ' Kako Vam je ime?, Pot tja in nazaj, Narod' narodov. Večerja v Beti hiti. Orel in korenine..
v teh devetnajstih letih sem postal American; pravzaprav sem cesto mislil da sem bolj ameriški kot večina mojih znancev,.ki so bili rojeni kot ameriški državljani. Nenehoma, skoraj fariatič-
the
native’s
return
Vsi, ki so odšli od doma, vedo, kako se začne življenje v tuji deželi. Kot večina izseljencev, je tudi Louis Adamič dolga leta preživel na dnu, kot pravimo temu: opravljal je posle snažilca, raznašalca, delal v čevljarnah, tekstilnih tovarnah, v pristanišču, bil vojak, prepotoval svojo širno novo domovino, jo spoznal z dobre in slabe strani — ter začel o njej pisati.
Za knjigi Dinamit itn Smeh v džungli je prejel Guggenheimovo štipendijo ter odpotoval z ženo za leto dni v Evropo. V domačem kraju se je mislil ustaviti le mimogrede, vendar pa so ga dežela in ljudje — njegova dežela im njegovi ljudje — tako prevzeli, da je ostal devet mesecev. O tem veselju, presenečenju, a tudi razočaranju nad režimom, je napisal knjigo Vrnitev v rodni kraj, ki mu je izmed vseh prinesla največ uspeha, saj so je že prvi mesec po izidu prodali nad 50 tisoč izvodov in jo nato dve leti šteli med najbolj priljubljene knjige. Knjiga je lirični prikaz eksotičnih krajev im ljudi, istočasno pa kritičen izraz miselnosti in občutij predvojnih let v našem delu Evrope.
Zdaj je bili Adamič že trdno zasidran v ameriški književnosti. Skoraj vsako leto je izšla kakšna nova njegova knjiga: Vnuki, Zibelka življenja, Hiša v Antigui, Moja Amerika, Iz mnogih dežel. Moja rodna dežela, Kako vam je ime?, Pot tja in nazaj, Narod narodov, Večer v Beli hiši. Vse knjige —- razen Moja rodna dežela, ki jo je posvetil svoji stari domovini, da bi jo podprl v njenem narodnoosvobodilnem boju, govorijo o Ameriki, ki je-zanj doimovirna vseh tja priseljenih narodov. Vzgojitelj im glasnik izseljencev hoče postati, pomagati s svojimi knjigami tem 'tridesetim milijonom, zaradi katerih imajo Združene države možnost, da ustvarijo edinstveno kulturo.
Med drugo svetovno vojno je Adamič žrtvoval velika časa pa tudi sredstev za uspešnost narodnoosvobodilnega boja, poleg tega je prikazal Ameriki im svetu naše partizanstvo v pravi luči.
Po vojni je še enkrat obiskal domovino, in sicer leta 1948. Pisaila mu je dvainsedemdesetletna mati, da ga še želi videti pred smrtjo'. V Jugoslaviji je ostal pol leta. Po vrnitvi v Ameriko je napisal knjigo o svojih vtisih — njenega izida pa ni dočakal. Tuta 1951 so ga našli ustreljenega v njegovi hiši.
Čeprav je bil Louis Adamič ameriški pisatelj in po svojih nazorih pristen Američan — je vendar ostal do zadnjega diha Slovenec. 'Pako ga imamo tudi v stari domovini za svojega pisatelja im knjiga Vrnitev v rodni kraj je izšla v njegov spomin za desetletnico njegove smrti.
■m-
OSEMDESETLETNICA ALOJZA GRADNIKA
Pevec 'Goriških. Brd, Alojz Gradnik, ki je nastopil kot pesnik že pred prvo svetovno vojno, praznuje osemdesetletnico. Rodil 6e je 3. avgusta 1882 v Medani, njegova prva pesniška zbirka »Padajoče zvezde« pa je izšla 1916. leta, potem ko je že več let sodeloval pri revijah in književnih almanahih. Znane so še zbirke »pot bolesti«, »De profundis« in nato še enkrat »Svetle samote« pa »Večni studenci«, »Zlate lestve«, »Nova Golgota«. Izza druge svetovne vojne so »Pojoča kri«, »Pesmi o Maji«, na koncu pa še iz leta 1932 »Primorski soneti«. Nič manj plodovito pa ni Gradnikovo prevajalsko delo. Prevajal je iz številnih evropskih literatur, posegel pa je tudi na Orient in Kitajsko. Prevajalsko delo iz svetovne poezije pa tudi zdaj, kljub visoki starosti, še nadaljuje.
BERNIKOVA NAGRADA V BENETKAH
Priznani jugoslovanski slikar-grafik Janez Bernik iz Ljubljane je na bienalu likovnih umetnosti v Benetkah dobil nagrado v višini milijon lir iz ustanove newyorškega mecena Arthu ra Lej-wa. Bernik sodeluje letos prvič na tej tradicionalni manifestaciji sodobne umetnosti, sicer pa že od 1955. leta razstavlja doma in v tujini. Sam ali v skupini je razstavljal že v Italiji, Japonski, Švedski, Nemčiji, Sovjetski zvezi, Angliji, ZDA, Franciji, Egiptu in Mehiki.
PODELJENE
SO LEVSTIKOVE NAGRADE
Založba Mladinska knjiga podeli vsako leto nagrade za dosežke na področju mladinske književnosti. Tako so tudi letos ob koncu junija podelili v klubu nove knjigarne na Titovi cesti v Ljubljani štiri nagrade: prvo je dobil priznani slovenski pesnik Tone Pavček, ki se je v mladinskem pesništvu uveljavil zlasti z zbirko Vele.se/izacija, za katero je tudi dobil letošnje priznanje. Vid Pečjak je dobil nagrado za fantastično povest Drej-ček in trije marsončki. Za najboljše izvirne ilustracije v preteklem letu je komisija izbrala Rože Piščančeve risbe v češkem delu Františka Hruibina Medenjakova hišica. Dr. Anton Ramovš pa je dobil priznanje >za najboljše izvirno poljudno znanstveno delo, in sicer Zemlja skozi milijone let in Geološki izleti po ljubljanski okolici.
KAJUHOVE NAGRADE
Lani so prvič na predvečer dneva vstaje slovenskega naroda podelili Kajuhove nagrade zavoda Borec, in sicer na iniciativo glavnega odbora Zveze borcev. Letos je komisija dobila v pregled kar dvaindvajset del, podelila pa je šest nagrad. Prvo je dobil France Filipič za dokumentarno delo »Pohorski bata-
ljon«, drugo Gitica Jakopin za roman »Devet fantov in eno dekle« in Vladimir Lakovič za ciklus risb »Koncentracijsko taborišče«, tretjo pa so si razdelili: Anton Milič za »Spomine iz prve proletarske brigade«, Stanko Petelin za »Kroniko Vojkove brigade« in Blaž Arnič za skladbo »Kurirček
ŽE DRUGIČ
CANKARJEVE NAGRADE
Prešernovim, Kidričevim, Levstikovim in Kajuhovim nagradam so se lani pridružile še Cankarjeve. Tudi letos ob koncu julija je Cankarjeva založba podelila iz II. natečaja Ivana Cankarja tri nagrade za poljudnoznanstvena ali publicistična dela s področja družbenih ved ali s posameznih področij marksistične teorije. V navzočnosti predsednika republiškega sveta za kulturo in prosveto Bena Zupančiča so dobili nagrade: dr. Dušan Kermavner za delo »Začetki slovenske socialne demokracije«, Zvonimir Tanko za »Temeljne pojme o produkcijskih odnosih« ter Božidar Debenjak za delo »Pota razvoja«.
SEDEMDESETLETNICA SLOVENSKEGA PISATELJA
Dne 26. junija je praznoval svoj sedemdeseti jubilej Juš Kozak, slovenski pisatelj, esejist in mislec. Svojo pisateljsko pot je začel iže pred prvo svetovno vojno, po njej pa je zlasti zaslovel s svojimi deli, v katerih je razkrival razkol med starim, patriarhalnim kmečkim in meščanskim življenjem. Najbolj znan njegov roman iiz tega časa je Šentpeter. Tik pred drugo svetovno vojno so izšle njegove Maske, zbirka povesti, esejev, potopisov in reportaž. Iz doživetij med fašistično okupacijo je zasnoval svoje najobsežnejše delo v štirih knjigah Lesena žlica. Njegovo zadnje delo — doslej — pa Balada o ulici, ki ga je prav tako kot že prej Šentpeter in Rodno mesto posvetil — Ljubljani.
NOVI SLOVENSKI PRAVOPIS
Končno smo ga dočakali! Toliko so govorili, šušljali, se prerekali, češ »la beseda bo po novem pravopisu prepovedana, tako po novem lahko deliš besedo, zdaj bomo pisali bravec in ne bralec itd.«, izdaj pa imamo črno na belem.
In kakšne so posebnosti novega pravopisa? Komisija pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki nam ga je obljubljala že dobro leto dni, je predvsem uvedla neke določene svoboščine pri pisanju in pravilnem govorjenju. Dovoljene so nekatere domače besede pa tudi tujke, ki jih prejšnji pravopis ni dopuščal, postavljena pravila za sklanjo in uporabo 'tujih imen, uvedene so nekatere spremembe za pisanje besed z veliko začetnico, besede se lahko zlogujejo, oziroma dele na več načinov, pravo revolucijo pa je povzročilo pravilo, da je treba pisati samostalnike, izpeljane iz glagolov, z -v- in ne -1- kot je bilo prej. Tako pišemo zdaj tekmo-vavec, igravec, skakavec, gasivec — nekatere tele besede se kar smešno slišijo. Vendar jih je tisk že sprejel, kljub temu, da se tu in tam še vedno oglašajo ugovori.
GOSTOVANJE BEOGRAJSKEGA DRAMSKEGA GLEDALIŠČA
Jugoslovansko dramsko gledališče iz Beograda se je na tridnevnem gostovanju v Ljubljani predstavilo letos z večno živim Shakespearovim »Hamletom«, s Čosičevim »Odkritjem« — ki je dramatizirano prvo poglavje romana »Deobe« in s »Talcem« sodobnega irskega dramatika Be-hana. Zahtevna in stroga ljubljanska publika je vse predstave toplo sprejela, zlasti pa globoko, izvirno in poetično čosičevo de-
lo.	Med igralci pa je najbolj ugajal Branko Pleša — Hamlet,
eden najboljših jugoslovanskih gledaliških in filmskih igralcev mlajše generacije.
IX. FESTIVAL
JUGOSLOVANSKEGA FILMA
V Pulju se je 2. avgusta končal IX. festival jugoslovanskega filma, ki je trajal od 27. julija in o katerem pravijo kritiki in obiskovalci, da je v primerjavi s prejšnjimi pokazal večjo stopnjo izenačenosti in dal več dobrih filmskih stvaritev. Izmed dvanajstih filmov, ki jih je izbrala selekcijska komisija za prikazovanje v veličastni areni, so najbolj ugajali »Kozara« in »Saša«, ki obravnavata teme iz naše revolucije, »Nadštevilma« —• o sodobni mladini in njenih mladinskih akcijah v Jugoslaviji ter amaterski film treh avtorjev s tremi zgodbami »Kaplje, vode, bojevniki«. In ti filmi so tudi dobili najvišja priznanja in nagrade.
Režiserju »Kozare« Veljku Bulajiču (ki je s tem filmom uspešno 'zaključil trilogijo' o našem človeku: »Vlak brez voznega reda«, »Vzkipelo mesto«) so podelili nagrado za režijo, prav tako pa Radenku Ostojiču za režijo filma »Saša«. Tudi nagrade za scenarije so si razdelili avtorji teh filmov. Najboljšo vlogo je po mnenju žirije odigrala Milena Dravič, moško pa priljubljeni jugoslovanski komik Mija Aleksič za sijajno vlogo v ekrani-zaciji Nušičevega »Dr«. Slovenci smo se to pot slabo izkazali. Lani smo pobrali vse najpomembnejše nagrade, letos pa naš edini predstavnik na festivalu »Družinski dnevnik« ni dobil drugega kot diplomo Marjanu Vodopivcu, ki je napisal glasbo za ta film. Spričo izredno slabih gmotnih razmer naših producentskih hiš filmov v preteklem letu tako rekoč ni bilo. Sicer ®o naši posamezni umetniki sodelovali po drugih republikah .in dosegli tudi priznanja (Špela Rozin, Maks Furijan), večjega uspeha pa nismo imeli.
FILM »DEVETI KROG« NAGRAJEN
Na mednarodnem filmskem festivalu v Bostonu (ZDA) je slovenski film »Deveti krog« v režiji Franca Štiglica prejel nagrado 'za izreden dramatski zaplet,
Priznanja smo veseli in upamo, da bo film ugajal tudi našim rojakom, kadar pride na spored v njihovi dvorani.
NOV SLOVENSKI FILM
V začetku julija so začeli snemati pri ljubljanskem V'IBA-fi;l-mu nov slovenski celovečerni umetniški film. Spet je režiser France Štiglic in spet je scenarij napisan po zgodbi Cirila Kosmača iz njegove zbirke Sreča in kruh, fiillm pa ima delovni naslov Pesmi in pevci. To je že tretji film, ki ga snemata ta umetnika skupaj ('Na svoji zemlji, Balada o trobenti in oblaku). Film bo posnet povečini na Primorskem, pripovedoval pa bo o življenju Slovencev v tem delu naše ožje domovine. V glavnih vlogah nastopajo priznani dramski im filmski igralci: Duša Počkaj, Lojze Rozman, Jože Zupan in drugi. Če bo vreme naklonjeno, bo film izdelan v dobrib dveh mesecih.
ORKESTER RTV LJUBLJANA NA GOSTOVANJU PO SZ
Sredi avgusta se je vrnil s 45-dnevnega gostovanja po Sovjetski zvezi veliki zabavni orkester RTV Ljubljana z dirigentom Bojanom Adamičem in pevkama Majdo Sepetovo in Marjano Der-žajevo. Z njimi so odšli na pot tudi vokalni solisti Slovenskega okteta. Vse ocene o njihovih nastopih so bile zelo laskave. Glasbeni kritiki vodilnih sovjetskih časopisov so si edini v mnenju, da »gre za odličen orkester, k.i razvija tradicije velikega jazza« ter »da so se srečali s prvovrstnimi mojstri, ki v smislu harmoničnosti ansambla ne zaostajajo za priznanimi Veličanami jazza«.
otroci berite
Lešnike beremo, v košek jih spravljamo, da si napečemo sladkih potic.

Neža Maurer
2lct la jebm
Grozdje nabiramo, v košek ga spravljamo, da si naprešamo sladkega mošta.
Zraven prepevamo pesmi o soncu, da bo še dolgo zlata jesen ...
« 0
Marija Vogelnik
Deževna
Pada, pada dež; deževni možički skačejo. Po širokem travniku; trava valovi. Po sivem pesku; pesek zablesti. Po beli cesti; cesta potemni. Po rdeči strehi; streha počrni.
Pada, ipada 'dež; možički skačejo', tekajo, plešejo. 1P0 cesti ¡skozi mesto; ob pločniku, po pločniku, okrog voglov, okrog hiš, okrog pragov, okrog ¡niog. Z vetrom v snopih mimo oken; z vetrom v sunkih mimo vrat. Pomivajo in pometajo ulice in pločnike in okna itn dežnike in lase in klobuke in noge.
Zaplešejo okrog avtomobilov in trkajo na stekla in vabijo: »Plešite z nami!«
Avtomobilisti brišejo' kaplje in godrnjajo: »Kako neprijetno! Vso cesto Ido razmočil ta dež.«
»Plešite 'z nami! Plešite z nami!«
»Ne moremo,« se umikajo žene v lahkih čeveljčkih s tenkimi petami: »Prehitro se nam pokvarijo čeveljčki.«
»Hlače si zmočimo,« se obračajo možje od vrat in prižigajo cigarete. Likanje hlač pa ni najbolj zabavna zadeva.«
Zaplešejo mimo oken in vriskajo: »Plešite z nami! Prelepo je!«
Na šipe so pritisnjeni radovedni otroški noski.
Pa se odlepijo noski od stekel; in Janezek in Tomaž in Špela in Jerica in Polonca zbežijo po stopnicah in preko pragov na cesto in v luže in v mlake. Zaplešejo z deževnimi možički okrog pragov in mimo hiš in po pločnikih.
In prepevajo: »Kako lepo dežuje! Prelepo dežuje!«
Slovenci na Koroškem, v Trstu in Gorici
Pet let slovenske gimnazije v Celovcu
Slovenska gimnazija v Celovcu je ob letošnjem zaključku šolskega leta slavila petletnico. Lepemu jubileju je bila posvečena tudi zaključna akademija, na kateri se je zbralo nad tisoč ljudi, predvsem staršev dijakov. Navzoči so bili tudi številni častni gostje, med njimi koroški deželni glavar Wedenig in jugoslovanski generalni konzul Trampuž. Kulturni program, ki so ga izvedli dijaki, je obsegal nastope deškega, dekliškega, mladinskega in združenega pevskega zbora, v katerem je nastopilo nad 160 mladih pevcev in pevk. Pod vodstvom prof. glasbe dr. Cigana so lepo zaipeli vrsto slovenskih pesmi in z njimi navdušili poslušalce. Toplo sprejeti so bili tudi nastopi mladih recitatorjev, godbenikov in telovadcev. V recitaciji, plesu, telovadbi in pesmi je srednješolska mladina izpovedala svojo ljubezen do naroda in materine besede. V prvem šolskem letu pred petimi leti je slovensko gimnazijo obiskovalo 94 dijakov, nato pa se je število z vsakim letom večalo. Letos je gimnazijo obiskovalo 268 slovenskih fantov in deklet. Na zaključni prireditvi so dijaki počastili tudi 60-letnico ravnatelja slovenske gimnazije v Celovcu dr. Jožka Tischlerja.
Slovenska pesem na tekmovanju mladinskih pevskih zborov
V Celovcu je bilo deželno tekmovanje mladinskih pevskih zborov z namenom, da se izbere pet najboljših za nastop v Gradcu na državnem tekmovanju za najboljši mladinski pevski zbor. Nastopilo je 23 zborov z okoli 800 pevci, med terni tudi moški iu mešani zbor celovške slovenske gimnazije. Mladi pevci so se zbrali iz vseh krajev Koroške. Slovenska pesem, ki so jo zapeli dijaki celovške slovenske gimnazije, je tudi tu posebno ugajala, kar so v svojih poročilih priznali tudi nemški koroški časopisi. Kljub temu pa mladi slovenski ipevoi niso prišli v ožji izbor za nastop na 'državnem tekmovanju mladinskih pevskih zborov v Gradcu.
Italijanska skupščina je s posebnim statutom po dvajsetdnev-ni razpravi sprejela s 340 proti 59 glasovom -zakon o ustanovitvi avtonomne dežele is posebnim statutom Furlani je-Julijske krajine. Ustanovitev te avtonomne dežele je velikega pomena tudi za slovensko narodnostno ¡manjšino v Italiji, saj bo zajela razen Beneške Slovenije celotno ozemlje, kjer žive Slovenci, to je igoriško in videmsko pokrajino 'ter občine Trst, Devin-Nabrežina, Repentabor, Zgonik, Dolino in Milje. Sedež deželne vlade bo v Trstu. Poseben statut ima 71 členov -ter vsebuje tudi zagotovilo za enakopraven položaj slovenske narodnostne manjšine. Jeseni bo o statutu razpravljal še senat.
Slovenci v Italiji pričakujejo, da bo ia -novaUreditev izboljšala njihov položaj ter da bodo končno dosegli -svoje po ustavi in mednarodnih pogodbah zajamčene pravice in enakopravnost.
Občni zbor Slovenske kulturno-gospodarske zveze v Trstu
Glavni svet Slovenske kulturno-gospodaTSike zveze, ki je osrednja organizacija slovenske narodnostne manjšine v Italiji, je nedavno sklical v Trstu občni zbor. Poleg delegatov 24 včlanjenih organizacij -so se ga udeležili tudi številni gostje. O delu in nalogah slovenskih organizacij v Italiji sta -obširno poročala predsednik -dr. Jože Dekleva iin tajnik Miro Kosmina. O problemih šolstva je govoril Drago Pahor, o gospodarski dejavnosti pa -dr. Stanko Oblak. Občni 'zbor je sprejel -dve resoluciji. Ena se nanaša na zahteve Slovencev v Italiji po priznanju pravic, ki so jim zajamčene z zakoni in mednarodnimi pogodbami, -druga pa poziva slovenske -organizacije v Italiji, -da se -skupno bore za popolno enakopravnost slovenske manjšine.
P
O
s
E
B
E
N
S
T
A
T
U
T
Nastop združenega pevskega zbora slovenske gimnazije v Celovcu
v • 1 nasi 1	jud	ie:	po svetu
LEPO USPELO SREČANJE NAŠIH IZSELJENCEV NA FARMI
MAJORJA JONESA V KANADI
Ime majorja Williama Jonesa je bilo med zadnjo vojno pri nas splošno znano in priljubljeno. V letih 19-13 in 19-1-1 je bival pri nas v Sloveniji kot šef britanske vojaške misije pri vrhovnem štabu naše narodnoosvobodilne vojske. Ko je po vojni odložil vojaško suknjo, si je v Wellandportu ob reki Welland uredil obširno farmo, kjer zdaj kmetuje. Čas, ki ga je preživel pri nas v Jugoslaviji, pa je ostal tudi njemu nepozaben, kar dokazuje tudi to, da je svojo farmo imenoval po glavnem mestu naše dežele Belgrade farms.
Na tej farmi je bilo v dnevih od 50. junija do 2. julija več prireditev v počastitev dneva kanadske neodvisnosti (Dominion day) in julijskih vstaj jugoslovanskih narodov. Prireditve je organiziralo kanadsko jugoslovansko kulturno združenje Bratstvo in enotnost. Osrednja med temi prireditvami je bil velik piknik 1. julija. Posebni prireditveni odbori združenja Bratstvo in enotnost so poskrbeli, da je bila farma lepo okrašena. Na novo je bilo zgrajenih sedem paviljonov. V nekaterih so bila gostom na razpolago jedila in brezalkoholne pijače, v drugih pa je bila lepo urejena razstava knjig, slik in publikacij pod naslovom: Napredek, turizem in šport v stari domovini. Povsod J30 farmi so viseli pestri transparenti z napisi: Živelo prijateljstvo kanadskih in jugoslovanskih narodov! Živela proslava izseljenskega tedna v Makedoniji! Živelo sodelovanje izseljenskih matic in izseljencev! Živel Dominion day
—	dan kanadske neodvisnosti! Živele ljudske vstaje jugoslovanskih narodov! Živel mir, bratstvo in enotnost! Itd. Z vile jnajorja Jonesa, ki stoji na najvišjem mestu farme, pa so goste ponosno pozdravljale vihrajoče zastave nove in stare domovine
—	Kanade in Jugoslavije.
Na tej proslavi, ki je bila v resnici ena najbolj uspelih prireditev naših izseljencev v Kanadi, se je zbralo nad 600 naših ljudi iz vseh krajev južnega Ontaria ter celo iz ZDA. Pa tudi domačinov je bilo precej. V Jonesovi vili so bili prostori preurejeni v okusno razstavo knjig, .slik, raznih revij in drugih publikacij ter izdelkov naše domače obrti — številnih daril, ki jih je Jonesova družina dobila lani ob svojem obisku v Jugoslaviji. Mnogi
so bili še iz časov, ko je major Jones živel med našimi borci, med katerimi je bil zelo priljubljen.
Kakor obiskovalci, so bili zadovoljni tudi prireditelji. Pravijo, da je bila to doslej največja prireditev te vrste, ki je tudi društveni blagajni vrgla lepo vsoto čistega dobička.	T c
ZASADILI SO PRVO LOPATO ZA TEMELJE SLOVENSKEGA DOMA ZA OSTARELE
Dne 50. junija ob dveh popoldne so clevelandski Slovenci doživeli pomembno svečanost. Zasajena je bila prva lopata za temelje novega slovenskega doma za ostarele. Pobuda za ta prepotrebni dom, ki bo nudil streho in dobro oskrbo našim ostarelim in osamelim ljudem, je bila sprožena že pred petimi leti. Nekaj rojakov je takrat to zamisel sprožilo v javnosti in naletelo seveda na deljena mnenja. Večina je zamisel podprla, nekateri so pa menili, da je za zgraditev takšnega doma že prepozno. Zmagala je večina. Izvoljen je bil odbor, ki je začel zbirati denarne prispevke za graditev. Društva in posamezniki so se odzvali v kar zadovoljivem številu. Prejeli so tudi 15.000 dolarjev od SNPJ, vsoto, ki je bila že pred leti v ta namen zbrana.
Na lepem kraju novejše slovenske naselbine na 18621 Neff rd. so našli primerno posestvo, ki je bilo naprodaj. Hišo z lt sobami in obsežnim zemljiščem so kupili za 29 tisoč dolarjev. Hiša je bila potrebna temeljitih popravil, za kar so porabili nadaljnjih pet tisoč dolarjev, poleg tega so pa številni naši rodoljubi delali brezplačno. S 1. majem lani je odbor za graditev tega doma začel obširno akcijo za zbiranje sredstev. Uspeli je bil kar lep. Razen posameznikov, trgovcev in obrtnikov so prispevala naša društva, narodni domovi itd. Najbolj prizadevne pa so se tudi to pot pokazale neumorne Progresivne Slovenke. Tako je bila zdaj konec junija zasajena prva lopata za temelje novega doma, ki bo zgrajen poleg' prejšnjega. Graditev je prevzelo znano slovensko gradbeno podjetje Demshar Builders Co. Poleg drugih, bodo v tem poslopju udobni prostori za 24 stanovalcev. Kakor so preračunali, bo zgraditev brez notranje opreme veljala 74.130 dolarjev.
Na »ground breaking« proslavi v soboto, 50. junija, ko je bila slovesno zasajena prva lopata za te-
inelj novega doma, so se v velikem številu zbrali predstavniki naših podpornih, kulturnih in drugih društev ter organizacij.
V	odboru Slovenskega doma za ostarele delujejo znani društveniki: častni predsednik Blaž Novak, predsednik Joseph Okorn, podpredsednik John Centa, finančni tajnik John Tavčar, tajnica za dopisovanje Alma Lazar, blagajničarka Agnes Stefančič in zapisnikarica Marie Shaver. V nadzornem in gospodarskem odboru pa so: Mary Kobal, Ivanka Schiffrer, Josephine Gabrovšek, John Čeh. Carl Samanich, Joseph Gabrovšek, James Kožel ml.
Vsem našim Clevelandčanom, še posebej pa prizadevnemu odboru, čestitamo k temu pomembnemu dogodku z željo, da bi bilo njihovo človekoljubno prizadevanje tudi v bodoče tako uspešno ter da bi bil slovenski dom za ostarele čimprej dograjen in urejen za sprejem prvih stanovalcev.
USTANOVA. KI SIRI PREVODE SLOVENSKIH LEPOSLOVNIH DEL
V	Prosveti z dne 14. junija t. 1. dr. E. Gobec obširno poroča o ustanovi EURAM (European-American) Books kot edini slovenski kulturni ustanovi na tujem, ki se ji je posrečilo razširiti prevode slovenskih leposlovnih del od Kanade do Etiopije ter od Nizozemske do Indije. Predsednik te ustanove je znani zelo plodoviti prevajalec slovenskih leposlovnih del misijonar dr. Nande Kolednik. Dr. Kolednik sam prevaja v francoščino, italijanščino, nemščino, latinščino, angleščino in srbohrvaščino. Da so njegovi prevodi res dobri in dognani, dokazuje tudi to, da sta dva prejela eno velikih priznanj — literarno nagrado Francoske akademije znanosti in umetnosti. Dr. Kolednik je v zadnjih mesecih prevedel več Finžgar-jevih in Meškovih del. Njegovi prevodi leže na policah nekaterih najpomembnejših ameriških knjižnic.
ZLAT POROČNI JUBILEJ
V Clevelandu sta 1. julija slavila zlato poroko znana društvena delavca Anton Bokal in njegova soproga. Zlatoporočenec je že 28 let odbornik društva Mir št. 142 SNPJ, zadnjih 15 let pa njegov predsednik. Zakonca imata tri sinove, dve hčerki in 10 vnukov. V SNPJ je včlanjenih kar 16 članov Bokalove družine. Zlatoporočencema kličemo: Še na mnoga leta!
Patricia Hren iz Chisholma, mlada diplomirana učiteljica
Vincent Mathias, North Chicago
iLalêc od doma
Ko od doma sem odhajal
in srce nemirno željam sem razdajal,
mati moja na pragu me ustavi:
. Kmalu se nam orni!c mi otožno
pravi.
S tresočo roko po licih me pogladi, očetu solze lile so po sivi bradi — še en poljub na lice: »Zbogom, mati
moja,
po svetu spremljala me bo ljubezen
tvoja.«
Mnogo let je od tedaj minulo, ko na ramo smo zadeli culo, odšli v deželo daljno in bogato — zdaj čakamo, da nas zagrebejo
z lopato.
Odšel še enkrat rad bi tja nazaj pogledat hišico očetovo in rojstni
kraj,
potem že kar nakloni mi življenje — doma, se zdi mi, lažje je trpljenje.
V domači zemlji truplo bi se
odpočilo,
rdeči nageljni bi lepšali gomilo, domače breze šepetale bi z menoj... Tisoči po svetu enako sanjajo nocoj.
PROSLAVA DNEVA SNPJ V ZAHODNI PENNSYLVANIA
V	nedeljo, 24 junija je bila _ v Bridgeville v zahodni Pen nsy Ivani ji letna proslava dneva SNPJ, ki sta jo priredili slovensko in angleško poslujoči federaciji SNPJ. Ob tej priliki so proslavili 2?-letnico obstoja društev SNPJ v tej okolici. Zabava je trajala od 11 dopoldne do 11 zvečer. Ena izmed najbolj zanimivih točk bogatega programa je bil nastop zbora »Bled« pod vodstvom Sama Ometza iz West Newton a.
PETINTRIDESETLETNICA
CLEVELANDSKE FEDERACIJE DRUŠTEV SNPJ
Letos 1. julija je v svojem izletniškem parku v Chardonu slavila 55-letnico clevelandska federacija društev SNPJ. Ta lepa jubilejna proslava je bila ena najpomembnejših letošnjih prireditev v naši ameriški Sloveniji — Clevelandu. Odbornikom in članom clevelandske federacije društev SNPJ ob lepem društvenem jubileju naše iskrene čestitke!
ČITALNICO SO IMENOVALI PO IVU ANDRICU
V	Santiagu v Čilu je velika naselbina jugoslovanskih izseljencev, ki so s prisrčnimi vezmi povezani s svojo rojstno deželo. Nedavno so v eni izmed tamkajšnjih šol odprli novo čitalnico, ki so jo imenovali po našem Nobelovem nagrajencu — književniku Ivu Andricu.
NE ČAKAJ NA MAJ — nadaljevanje našega priljubljenega filma VESNA je končno prispelo tudi v Argentino. Naši rojaki so kar dvakrat poročali o tem v svojem listu LIPA in vabili ljudi na ogled. Veselje nad domačimi, že znanimi igralci, nad veselo zgodbo prvega dela jim je obljubljalo podobno doživetje ob drugem delu. Upamo, da so imeli veliko veselja ob filmu in spominov na lepote naše dežele ob predfilmu PO DOLINI SOČE!
USPEH
JUGOSLOVANSKIH UMETNIKOV V BUENOS AIRESU
V glavnem mestu Argentine je gostoval komorni godalni orkester ZAGREBŠKI SOLISTI, ki ga vodi znani čelist Antonio Janigro iz Zagreba. Vsi naši rojaki v Argentini se iskreno veselijo priznanj, ki so jih bili deležni naši umetniki in v pogovoru z domačini s ponosom poudarjajo raven jugoslovanske glasbe. Poseben nastop orkestra je namreč priredil tudi Mozarteum iz Buenos Airesa in ga .je prenašala tamkajšnja televizija.
POMOČ JUGOSLAVIJI IN DRUGE NOVICE
Potres, ki je prizadel spomladi Dalmacijo in Hercegovino, je tudi v naši naselbini našel živ odmev. Jugoslovansko združenje Bratstvo v Montevideu je sklicalo izredno zborovanje, na katerem so navzoči sklenili, da bodo začeli akcijo za pomoč prizadetim. Že na zborova-ju so zbrali 965 pezov. Dne 8. aprila je bila v ta namen s sodelovanjem jugoslovanskega diplomatskega predstavništva organizirana velika prireditev, ki so se je rojaki, ko so zvedeli za njen plemeniti namen, polnoštevilno udeležili. Zbrane prispevke so poslali v stari kraj v sedmih pošiljkah. Skupno so prispevali posamezni rojaki 11.613 dolarjev, rusko - ukrajinsko društvo Maksim Gorki 400 dolarjev ter Jugoslovansko združenje Bratstvo 1498 dolarjev. V dinarjih znese ta prispevek 978.250 dinarjev.
O delu Jugoslovanskega združenja Bratstvo se vsak lahko prepriča, če pride v naš Slovenski dom. To je res v pravem pomenu besede naše domače kulturno ognjišče. V Slovenskem domu imamo zborovanja, seje in kulturne prireditve. Tu imajo svoj sedež razne sekcije, kakor na primer športna sekcija slovenske mladine, sekcija jugoslovanskih žena itd. Prirejamo tudi razne tečaje — za pouk jugoslovanskih narodnih plesov, za srbohrvatski jezik, glasbeni pouk itd. Bratstvo je imelo letos v Slovenskem domu že več večjih prireditev, ki so bile vse dobro obiskane. Prireditev 8. aprila, ki smo jo že omenili, je bila namenjena za pomoč Jugoslaviji. Dne 5. maja je bila velika zabava, s katero smo pozdravili novega jugoslovanskega veleposlanika Marka Miliča, 26. maja pa je bil prirejen velik poslovilni banket ob odhodu jugoslovanskega poslanika Rističa.
Dramska sekcija Bratstva je uprizorila lani tri gledališke igre: Čehova Snubitev, Nušičevo Oblast in Filipovičevo Vzkipelo kri. Letos v prvih šestih mesecih smo imeli dve predstavi. Do konca leta pa imamo še eno na programu. Priprava vsake takšne igre v srbohrvatskem jeziku zahteva precej dela in truda. Predvsem je potrebna skupina ljudi, ki so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas, da se nauče posameznih vlog. Tudi gledalce je precej težko zbrati, saj so naši ljudje naseljeni daleč izven mesta na raznih straneh. Naša naselbina tukaj je stara že 34 let — dolga doba je to — toda kljub vsem tem objektivnim težavam — naše združenje Bratstvo dosega kakor pri drugem društvenem delu tudi z vsako novo gledališko igro nov uspeh. Pri vsaki naši prireditvi je dvorana Slovenskega doma polna. To je skupni uspeh vseh nas.
NOV SLOVENSKI INŽENIR
Na Fenn Collegeu je bil diplomiran za inženirja mehanotelmike Joseph F. Ogrinc, sin Joa in Antonije Ogrinc. Vsi so člani društva V boj št. 53 SNPJ. Naše čestitke!
JUGOSLOVANSKI MORNARJI NA PIKNIKU NA FARMI SNPJ
Mornarji jugoslovanske ladje »Luka Botič« so doživeli ob svojem prihodu v clevelandsko luko prijetno presenečenje. Tam so jih namreč pričakali slovenski rojaki ter jih povabili na piknik na farmo SNPJ. Rojaki so z avtomobili celotno posadko odpeljali na farmo SNPJ, kjer so naši mornarji preživeli nekaj prijetnih uric. Tega srečanja prav gotovo dolgo ne bodo pozabili.
SLOVENKA ZOBNA ZDRAVNICA
Dr. Sonja K. Toplak, roj. Glavina, je prva slovenska zobna zdravnica, diplomirana na School of Dentistry Western Reserve Univerze. Nova zobna zdravnica je po rodu Mariborčanka. Nekaj časa je študirala tudi v Ljubljani in nato na Dunaju, od koder sta z možem odpotovala v Ameriko. Tako je zdaj naša ameriška Ljubljana — Cleveland dobila še svojo zobno zdravnico, kar prav gotovo veseli vse naše rojake. Tudi mi ji čestitamo!
LETOŠNJE PROSLAVE DNEVA SNPJ
Poleg številnih piknikov, ki so zelo priljubljene poletne društvene prireditve ameriških Slovencev, bodo imela društva SNPJ tudi številne proslave dneva SNPJ. Prva letošnja krajevna proslava dneva SNPJ je bila v nedeljo. 21. junija v South Parku blizu Pittsburga. Priredili sta jo angleško in slovensko poslujoča federacija društev SNPJ v zahodni Pennsylvaniji. Druga letolš-nja krajevna proslava dneva SNPJ pa je bila 8. julija v Girardu, Ohio v prostranem Strossmayerjevem parku. 15. julija je bila tretja krajevna proslava dneva SNPJ v okraju Westmoreland v Pennsylvaniji. Na proslavi so nastopili pevski zbori in mladinski krožki. V času praznovanja delavskega praznika (Labor day) dne I. in 2. septembra je bila pod pokroviteljstvom kalifornijske federacije društev SNPJ krajevna proslava dneva SNPJ v San Franciscu. Istočasno pa bo tudi letošnja glavna proslava dneva SNPJ v Chicagu. Ta proslava je trajala štiri dni — od 51. avgusta do 3. septembra. V petek so bile seje in konferenca, v soboto športne prireditve in slavnostni banket, v nedeljo velik piknik, v ponedeljek pa splošna konferenca Jednotinega članstva.
KAJ IN KAKO LETOS DELAMO PRI r SLAVČKU« V MERLEBACHU
Kakor vsako leto so imeli tudi letos pevci našega društva svoj družinski večer. Dne 22. aprila popoldne so se zbrali naši pevci in tamburaši v društvenem lokalu pri Bachu. Bilo je prijetno in veselo kot le kaj.
V soboto, 2S. aprila so se pevci in tamburaši »Slavčka« udeležili festivala v Merlebacliu. V nedeljo, 3. junija zjutraj pa sta dva avtobusa odpeljala naše izletnike na Mitter-scheim. Ker je bila voda premrzla za kopanje, smo že ob štirih popoldne odrinili proti domu. Med potjo smo se pa ustavili v Ilolvinger Tal, kjer smo se prav prijetno po domače razveselili. Naj omenim, da so naši tamburaši in otroci do 14. leta imeli brezplačno vožnjo.
Dne 10. junija je šla manjša skupina članov na izlet na Belle Roclie, kjer so se prav dobro imeli. Dne 24. junija smo se pa zbrali na vrtni veselici pri šoli na Remaux. Bil je krasen dan in udeležba na veselici prav lepa. Od treh popoldne do treh zjutraj smo se prav prijetno zabavali. Poleg drugih pijač so gostje izpraznili kar 99 zabojev piva, pojedli 44 kg hrenovk poleg prašička, lepo spečenega na ražnju, za katerega so se gostje skoraj stepli. Ga. Škrubova je imela zvečer dosti opravka s kuhanjem kave in prodajanjem okusne domače potice. Dela in veselja pa je bilo dovolj za vse. Orkester je pridno igral in vabil mladino na ples. (Prav gotovo so se tudi starejši kar pridno zasukali? Op. ur.) Vsem, ki so pri prireditvi pomagali in s tem koristili tudi društveni blagajni, se odbor lepo zahvaljuje!
Na francoski narodni praznik 14. julija se je društvo »Slavček« z društveno zastavo udeležilo sprevoda v Freymingu. Dne 15. julija smo organizirali gozdno veselico pri Cafe Belle Roclie. Kljub nestanovitnemu vremenu se je zbralo dosti ljudi. Tudi ob tej priliki nam je Franc Cindrič, ki je najboljši specialist za to, izvrstno spekel na ražnju tolstega prašička. Čeprav je bil kar lep in rejen, je imel prašiček, ko ga je naš France strokovnjaško spremenil v pečenko, to veliko napako, da ga je prehitro zmanjkalo. Vsaj še enega bi morali speči. No, pa saj časa za razburjanje ni bilo preveč, ker je goste pregnala nevihta; saj za vse ni bilo mesta v tesnih gostilniških prostorih.
Poleg veselih ur je tudi letos naše društvo doživelo tudi žalostne. Dne 14. junija je umrl član Franc Umek, rojen leta (892 v Osredku pri Brežicah. Pred osemintridesetimi leti je prišel k nam v Merlebacli, kjer je pridno delal in skrbel za družino. Ko mu je bilo 60 let, je bil upo-
kojen. Tri hčerke ima že poročene. Zadnji čas je morala tudi žena v bolnišnico in žalostno naključje je naneslo, da je umrl sam. Zadela ga je srčna kap.
Franc Umek je bil naš dolgoletni član in zastavonoša. Pokopali smo ga dne 16. junija v Merlebacliu. Tri dni pozneje mu je sledila žena Julijana. Pred smrtjo si je zelo želela snidenja z dobrim možem, a ni slutila, da že počiva v grobu.
V torek, 1?. julija je umrl najstarejši član našega društva »Slavček« Anton Biderman, rojen 1. 1881 v Loki pri Zidanem mostu. Že leta 1906 je odšel za kruhom v Nemčijo, po dobrih petih letih pa se je preselil v Merlebacli. Leta 1921 je organiziral prvo slovensko kulturno društvo Edinost v Franciji in je bil njegov dolgoletni predsednik. Po drugi svetovni vojni pa je bil odbornik društva »Slavček«. Mož je bil povsod zelo priljubljen — še posebej seveda v svoji številni družini, kjer je bilo kar trinajst otrok, od katerih jih še 11 živi.
Vseh pogrebov so se člani društva »Slavček« v velikem številu udeležili z društveno zastavo. V slovo so jim zapeli in položili vence na grobove. Naj bo dragim mrtvim prijateljem lahka tuja gruda — vsem njihovim sorodnikom pa naše iskreno sožalje!
Jože Knavs,
tajnik društva »Slavček«
Merlebacli
Dimitrij Craugneau, vnuk našega rojaka Martinčiča iz Francije. Mali Dimitrij je rad dobre volje, smeje se in poje — tudi nekaj besed že zna. Le najlepše besede ne pozna: mame ne zna klicati, ker je nima. Njegova mamica Štefanija Martinčičeva je umrla, ko je sinku podarila življenje.
|ji5 c^r» n rini
Pišejo nam več ko iz tridesetih držav sveta. Nevarno je držati prispelo pošto na mizi, če je v bližini filatelist. Kar z očmi bi odlepil znamke, če bi mogel.
No, na Matici ne gledamo na pošto s filatelističnimi očmi; gledamo jo kot iskren pozdrav našega človeka, ki se je nekje daleč v tujini spomnil na rodno zemljo. Med vrsticami prebiramo usode naših izseljencev, prebiramo želje naših rojakov, sporočila in naročila in ne malokdaj izlive domotožja. Opazili ste že, da skušamo na največ pisem tudi odgovoriti. Razumljivo pa je, da vedno ne utegnemo vsega. Če komu ne odgovorimo, njegovo pismo prav tako zabeležimo in shranimo, saj so to dragocene drobtinice zgodovine naših izseljencev.
Z našimi naročniki bomo v bodoče skušali pokramljati tudi takole v naši reviji. Vseh pisem v rubriki >PIŠEJO NAM« nikakor ne moremo objaviti spričo pomanjkanja prostora, ker bi sicer bile prikrajšane druge rubrike. Zato brez zamere, če kdo ne pride na vrsto; prej ali slej bo prejel odgovor v pismu ali v eni naslednjih številk RODNE GRUDE. Morda ste naročniki v prekomorskih državah kdaj neučakani. Razumljivo, pišemo z navadno pošto, ker je letalska precej dražja. Denar, ki bi ga zanjo potrošili, raje porabimo za naš tisk, da bi bil čimlepši,
Ob tej priliki bi nam radi povedali še našo dolgoletno željo, da bi vsak naročnik naših publikacij našel vsaj enega novega naročnika. Koliko več slovenskih hiš v tujini bi prebiralo tisk iz domovine! Koliko več ljudi bi vedelo, kaj in kako je o stari domovini in kako živijo naši izseljenci v drugih deželah. Ohranil bi se materin jezik — lepa zveneča slovenska beseda, ohranila bi se topla vez z rojstnim krajem. Našim ljudem po svetu bi bila prihranjena marsikatera ura domotožja in žalosti.
Ko smo z letošnjo februarsko številko RODNE GRUDE začeli izda-
jati prilogo UČBENIK SLOVENSKEGA JEZIKA iz angleščine, francoščine in nemščine, smo dvignili naklado revije. Novi naročniki lahko prejmejo vse letošnje številke od februarja dalje, seveda s priloženim UČBENIKOM, ki izide v celoti do vključno decembrske številke. Posebno priporočamo UČBENIK izseljenskim družinam, ki imajo otroke.
SLOVENSKI IZSELJENSKI KOLEDAR 1965 bo že deseti. Spričo tega jubileja bo izredno bogat tako z lepimi slikami, kot z zanimivimi članki. Da bi ga mogli pravočasno razposlati naročnikom, mora čimprej iziti. Da pa bi mogli določiti naklado, moramo vedeti število naročnikov. Zato vas prosimo, sporočite nam čimprej, da naročate naš koledar za leto 1965!
Današnje kramljanje je ubralo bolj našo pot. To bodo bolj redke izjeme, po potrebi. Zdaj pa le preberimo nekaj pisem, cla še naročniki spregovorijo.
'*
Anton Mejavšek iz Francije piše: Spet sem vam našel novega naročnika za RODNO GRUDO. Prosim, začnite jo takoj pošiljati. Zelo vam bom hvaležen jaz in novi naročnik, moj brat Albin. Naročnino za priljubljeni list poravnam, ko pridem na obisk.
*
Iz Švedske piše Albin Zuppin: Prejel sem poslane izvode RODNE GRUDE z UČBENIKOM in KOLEDAR. Zelo sem vam hvaležen. Izredno mi je všeč KOLEDAR. Obe publikaciji mi živo obujata spomine na mojo edino domovino, ki mi je iz dneva v dan dražja. Pošiljam naročnino za oboje in prosim, da mi pošljete tudi koledar za leto 1965. Potrudil se bom, da najdem še kakšnega novega naročnika. Ko pa pri-spem na obisk v srce Slovenije — v Ljubljano, se oglasim tudi pri vas.
Tako pusto in samotno je tržaško pristanišče brez zaledja
Gospod Frank J. Kern, M. D., iz Euclida v Ohio, ZDA, je bil letos med prvimi obiskovalci, Po vrnitvi v Ameriko nam je med drugim pisal tudi tele tople besede: Prav žal mi je, da nisem imel več prilike za razgovor z vami na Matici. Bil sem zelo zaposlen z obiski sorodnikov in s potovanji po Sloveniji. Domovina in ljudje so napravili name prav dober vtis in bi jih spet rad obiskal. Moji ženi je bila še posebno všeč krasna narava slovenske zemlje. Želim vam veliko uspeha v vašem delu za izseljence ter nas srčno pozdravljam !
Tudi mi vas osi, spoštovani rojak Kern, kakor g. soprogo, prisrčno pozdravljamo z iskreno željo, da bi se še srečali pri nas!
*
Neštetokrat mislimo na pokojnega Etbina Kristana, enega najuglednejših rojakov, dolgoletnega, zvestega in neomajnega borca za narodnostno življenje ameriških Slovencev in za pravice delovnih ljudi vsega sveta. Njegova dobra, ljubezniva soproga Frances pa se nas večkrat spomni. Prav te dni nam je pisala: Tople pozdrave vsem pri Slovenski izseljenski matici. Lepo se zahvaljujem za RODNO GRUDO in vaš KOLEDAR. Oboje rada prebiram in bilo bi mi zelo dolgčas brez vaših publikacij. Srce in misli so še vedno tam pri vas v lepi Jugoslaviji.
*
Alois Beck iz Hofingena v Nemčiji se priporoča za Koledar 1965 in zahvaljuje za redno pošiljanje RODNE GRUDE. Oprošča se, ker ni takoj poravnal naročnine in pravi: Zelo sem vesel, ker imate tolikšno zaupanje do nas v tujini. Za nas pa sta vaši publikaciji vse; to je edino, kar prejemamo in edino, kar krepi naš materin jezik.
*
- Kako so tista mlada leta bila neumna, piše Franc Biulja iz Lyrupa d Avstraliji. Zdaj razmišljam, kako lepo je bilo hoditi po domači zemlji in se slovenski pogovarjati. Nikdar ne bom pozabil materinega jezika, kamorkoli pojdem, ostanem Slovenec. Zdaj sem med samimi tujimi ljudmi, ne slišim drugega, kot angleški jezik. Nobenega prijatelja i linam, ne Slovenca ne Avstralca. Sem čisto sam in zapuščen.
Saj ni res. Biulja. da ste sami, RODNA GRUDA ' bo prihajala k vam vsak mesec in z njo bodo prišle naše misli, naši pozdravi in dobre želje, ki jih gojimo za ose ljudi naše krvi po vsem svetu.
Vera Valenci
vprašanja in odgovori
KONVENCIJA O SOCIALNEM ZAVAROVANJU Z BELGIJO
Konvencija o socialnem zavarovanju med Belgijo in Jugoslavijo je izelo podobna 'konvenciji, ¡k,i jo je Jugoslavija sklenila s Francijo. Precej določb je, ki se prav nič ne razlikujejo med seboj, kar je vsekakor v prid našim izseljencem, ki se pogosto ¡selijo iz Belgije v Francijo in obratno. Seveda je spet pogoj, da je delavec delal tudii v Jugoslaviji, če naj mu odmerijo pokojnino po določbah te konvencije. Delavci in uslužbenci, ki so delali v obeh pogodbenih državah, t. j. v Belgiji in Jugoslaviji, imajo možnost, ¡da jim po dopolnjeni delovni dobi določijo pokojnino za vso dobo, ali pa ločeno po letih, ki so jih preživeli v posameni državi. Po vsem tem, kar smo že ¡napisali, najbrž ni treba posebej poudariti, da morajo biti delavci in uslužbenci socialno zavarovani. Je namreč precej primerov, ko nas delavci sprašujejo za nasvet, kaj naj storijo, da bi dosegli svoje pravice, ker niso bili socialno zavarovani. Enako koit smo napisali za konvencijo s Francijo, velja tudi v Belgiji in Jugoslaviji način seštevanja delovne dolbe, ali pa določanje dveh ¡popolnoma ločenih pokojnim. Delavec, ki je delal v obeh pogodbenih državah, tudii po tej konvenciji sam odloča o tem, ali naj mu delovno dobo seštejejo, ali pa mu določijo pokojnino v posamezni državi le za tista leta, ko je tam delal. V nekaterih državah spadajo rudarji v posebno kategorijo tudi pri določanju pokojnin zaradi invalidnosti ali bolezni. (Med bolezni v tem primeru ne štejemo poklicnih bolezni.) Če je bil rudar zaposlen vsaj eno leto v Belgiji in eno leto v Jugoslaviji kot rudar in je postal pri delu invalid, ali je tako močno zbolel, da se je moral upokojiti, lahko dobi pokojnino s seštevanjem delovne dobe. ali pa dve ločeni pokojnini, kot smo že opisali, seveda tudi ¡sam izbere način, ¡ki je zanj ugodnejši. Predpisi o pokojninskem zavarovanju se seveda včasih ¡spremenijo, kot se spremenijo tudi drugi predpisi. Mnogokrat ¡se tudi zgodi, da se delavec potem, ko je dobil pokojnino, preseli iz ene v kako drugo državo. V obeh primerih lahko vnovič zahteva, da mu določijo pokojnino po novih predpisih, t. j. pri spremembi predpisov in pri preselitvi zopet lahko izbere določitev pokojnine ¡s seštevanjem ali pa ločeni pokojnini za posamezni delovni dobi. Po domače bi se to reklo: Če je imel do sedaj pokojnino za sešteta leta, lahko zahteva, da mu jo določijo posamezno za leta, ko je delal v posameznih državah. V tem
primeru bo seveda dobival dve ločeni pokojnini. Isto velja za tistega, ki je dobival do preselitve dve ločeni pokojnimi. Če je zanj ugodneje, da mu jo določijo s seštevanjem, bo zahteval namesto dveh ločenih eno samo pokojnino za vso delovno dobo.
Invalidske (pokojnine zaradi bolezni določijo s seštevanjem obojne delovne dobe, vendar so nekatere posebnosti. Organ socialnega zavarovanja države, v kateri so invalidnost zaradi bolezni ugotovili, plačuje invalidnino za obojni zaposlitvi sam (torej ue po sorazmernem delu), vendar le v primeru, če je bil delavec zavarovan v tej državi eno leto. Če še ni bil zaposlen leto dni, mora plačevati invalidsko pokojnino država, v kateri je delal, preden je prišel v to državo.
Včasih se zgodi, da komu pokojnino ali invalidnino iz različnih razlogov ustavijo. Če pokojnino ali invalidnino čez nekaj časa obnovijo, plačuje dajatve tista država, ki jo je plačevala pred ustavitvijo, ¡seveda če je vzrok ista bolezen ali mesireča, ¡zaradi katere je ¡dobival pokojnino ali invalidnino.
Kako je s poklicnimi boleznimi po tej konvenciji? Zahtevek za dajatve zaradi poklicnih bolezni uveljavlja delavec po navadi v državi, kjer je zbolel. Če je delavec poklicno zbolel v Belgiji in tam ni zahteval teh dajatev, lahko vloži zahtevek tudi tam, kjer prebiva (na primer v Jugoslaviji), vendar mora to storiti v roku, ki ga določa Belgija oziroma njena zakonodaja. Rokov po belgijski zakonodaji se mora držati zato, ker bo plačevala dajatve za njegovo bolezen Belgija, kjer je zbolel.
Nekateri povratniki se v Jugoslaviji ponovno zaposlijo, čeprav dobivajo od belgijskega socialnega zavarovanja invalidsko pokojnino. Seveda so v tem primeru pri nas zavarovani 'kot vsi drugi delavci. Okrajni zavodi za socialno zavarovanje morajo v tem primeru obvestiti Zvezni zavod za socialno zavarovanje, kakšno delo delavec opravlja, koliko zasluži in koliko je zaslužil takrat, ko je bil še zdrav.
Belgijski zavarovanci, ki so na obisku v Jugoslaviji, prav tako pa tudi njihovi svojci (družinski člani), imajo pravico do zdravstvenega varstva ¡po jugoslovanskih predpisih. Stroške povrne Jugoslaviji belgijsko socialno zavarovanje. Opozoriti pa moram na to, da velja to le za tiste belgijske zavarovance, ki so na obisku do enega meseca. Če se mude v naši državi dalj časa, našega zdravstvenega varstva nimajo. Ta določba konvencije velja seveda tudi za belgijske upokojence.
Belgijski upokojenci in rentniiki, ki so se prL nas v Jugoslaviji za stalno naselili, imajo pravico «do Brezplačnega zdravljenja, če imajo te pravice tudi po belgijskih predpisih. K njim prištevamo «tudi njihove «družinske člane. Kadar so potrebni zdravljenja, morajo pokaizajti potrdilo, da so v Belgiji socialno zavarovani. Isto velja tudi za j«uigiosl«0'vansike upokojence in njihove
družinske «člane, «ki «stalno prebivajo v Belgiji. Brezposelni, ki pridejo «iz Belgije v Jugoslavijo ali obratno, imajo pravico do podpore za «brezposelne, če so bili v prejšnji «državi zaposleni in če «imajo pravico do «podpore v državi, v katero so se preselili. Pri ugo«tavljanju višine poidpore vštejejo zaposlitve v «tisti «državi, iz katere so prišli.
TUDI FRANCETA SUŠNIKA NI VEČ
Po večletnem hudem trpljenju je 2. julija letos podlegel silikozi naš tovariš in naročnik Rodne grude France Sušnik iz Fose de Lens v Pas de Calaisu. Leta 1901 se je rodil v Trbovljah in kakor večina naših ljudi tukaj je do zadnjega diha ostal zvest dragi rojstni domovini. Svobodno Jugoslavijo je obiskal trikrat: leta 1949 kot član izseljenske delegacije iz Francije, nato pa leta 1955 in 1959.
Tako se je spet odkrhnil košček od plaza iz zasavskih revirjev, ki se je po sili takratnih razmer moral odtrgati od rojstne dežele v letih 1923 do 1930. S pokojnim Francetom sva se istega dne poslavljala od domačih, od prijateljev in znancev.
Dragi France, mirno počivaj v tuji zemlji, ki si jo dolgo vrsto let s svojim znojem pojil. Iskreno sočustvujemo s tvojo ženo in sinom ter vsemi, ki so te radi imeli
Jurij Artič, Lievin, P. d. C.
POIZVEDBA
Jovanka Ratkovič iz Ljubljane, Poljanska c. 8 išče svojega moža Andrija Ratkovica.
Poslednjič ga je videl njegov prijatelj Mihajlo Kovačevič po koncu prve svetovne vojne v Vest Water Strit No 688, Sent Paul — Minn.
Če kdo kaj ve o njem, naj sporoči na naslov:
Jovanka Ratkovič, Poljanska c. 8 Ljubljana
ZAHVALA
Ob smrti mojega dragega moža, našega dragega očeta in starega očeta Valentina Grandovca iz Pas de Calaisa v Franciji, se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so darovali cvetje in ga spremili na zadnji poti, predvsem pa predsedniku po-smrtninskega sklada Francu Burniku za prisrčne besede oh odprtem grobu.
Žena Marija Grandovec, sinova z ženama in ostalo sorodstvo
Pokojni Valentin Grandovec iz Pas de Calaisa
ZA TISKOVNI SKLAD MATICE SO DAROVALI
Vida Kumše 2 dol., Mary Stanovnik 1 dol., Ana Kosich 1 dol., Babnik 1 dol., neimenovana 5 dol., Jože Jerkič 1 dol., Frank Cerar 5 dol., Tončka Simčič 10 dol., Frances Stavanja 2 dol., Anton Garden 1 dol., John Ster-inolle 50 dol., Andrej Martinčič 1 dol., Rudi Kuret 1 dol. can., Ana Gerden 1 dol. can., Jože Martinčič 10 NF, Šega Minka 1000 din, Herman Brane 1000 din.
Na pikniku 4. julija so z licitacijo velikega testenega srca zbrali izseljenci 8100 din.
Vsem najlepša hvala!
IZGUBILI SMO NAJSTAREJŠEGA IN NAJMLAJŠEGA ČLANA
Dne 23. maja smo pokopali našega najstarejšega člana Janeza Ureka. Doživel je 82 let. V Francijo je prišel 1. 1925. Dolgo vrsto let je delal v rudniku, zdaj pa je živel kot upokojenec. Za njim žalujejo trije sinovi in hčerka z družinami in številni prijatelji.
Dne 3. junija pa smo spremili na zadnji poti najinlajšega člana našega društva, komaj 15-letne-ga Jeana V rankar ja, ki je umrl za vnetjem slepiča.
V imenu našega društva družinam pokojnih naše sožalje.
Za društvo Pogrebni sklad
Franc Burnik
Marais de Sallauinines,
P.	de C.
ZAHVALA
Vsem, ki ste na zadnji poti spremili našega ljubega očeta
Janeza Ureka naša topla zahvala. Posebej se zahvaljujemo društvu Pogrebni sklad za izplačano pogrebnino.
Urekovi
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujeva lovski družini Prestranek za povabilo na razvitje lovske zastave, za vso prijaznost in lepe čase, ki sva jih imela z ženico med tamkajšnjimi lovci.
Najlepša hvala tudi pevskemu zboru iz Slavine in Koc. Trideset sem jih posnel na trak in sedaj nama tukaj krajšajo čas.
Tisočkrat hvala za vse in na veselo svidenje!
Anton in Mary Fatur iz Detroita
Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani
Ulove olajšave jiigosfovanshe carine
Uradni list FLRJ z dne 14. julija 1962 je objavil navodilo o poenostavljenem carinskem postopku za tuje potnike, ki obiščejo Jugoslavijo. Tako bodo odslej tuji potniki, ki pridejo začasno v Jugoslavijo ali potujejo skozi njo, smeli imeti s seboj osebno prtljago in živila za pot. Poleg živil spadajo v osebno prtljago kot doslej obleka in obutev ter predmeti za osebno nego. Odslej pa bodo med potnikovo osebno prtljago spadali tudi predmeti, ki jih namerava potnik uporabljati med svojim bivanjem pri nas. To so: po en fotoaparat, gramofon s primernim številom plošč, tranzistor, magnetofon, ročni radijski sprejemnik, daljnogled in po en športni rekvizit raznih vrst. Teh predmetov potnikom odslej ne bo treba vpisovati v carinsko prijavo.
Če potuje skupaj zakonski par, ali družina z več odraslimi člani, potem spada tudi v njihovo osebno prtljago ustrezno število naštetih predmetov, ki jim jih ne bo treba vpisovati v carinsko prijavo.
Tuji državljan, ki nosi ob prihodu v Jugoslavijo s seboj poleg naštetih predmetov še kakšne druge predmete, ki jih namerava uporabljati na potovanju kot na primer: pisalni stroj, ročni televizijski sprejemnik, kolo, športni čoln, kompletno camping hišico in podobno, mora take predmete prijaviti carinskim organom in zanje predložiti ob prihodu carinsko potniško prijavo za tuje potnike.
Če nosi tuji potnik, ki prihaja začasno v Jugoslavijo, s seboj večje količine predmetov (blaga) komercialnega značaja, jih mora pod carinskim nadzorstvom vrniti v tujino. V nasprotnem primeru obdrži carinarnica blago in ravna z njim po 126. čl. carinskega zakona.
Nadaljnje poenostavljenje carinskega postopka za tuje potnike je tudi v tem, da se odpravi obvezna prijava deviznih valut, ki jih potniki prinašajo s seboj. Ostala pa je obveznost, da carinskemu organu ustno prijavijo dinarska sredstva, ki jih prinašajo s seboj.
S temi novimi olajšavami bo poslovanje carinskih organov v Jugoslaviji s tujimi potniki še bolj preprosto in hitrejše.
Važna je tudi določba, da smejo tisti, ki imajo stalno prebivališče v tujini, izvoziti iz Jugoslavije vse blago, ki so ga kupili v naši državi, ne glede na njegovo vrednost.
RAZPIS
štipendij za našo izseljensko mladino
Kakor prejšnja leta, tudi letos razpisujemo več štipendijskih mest za študente, otroke naših izseljencev, ki bi študirali v Jugoslaviji. Mogoč je študij slovenske književnosti, zgodovine in tehničnih ved na naši univerzi in visokih šolah, in sicer za nekaj semestrov ali do diplome. Lahko pa se kandidati odločijo tudi za študij glasbe ali petja, igralske umetnosti (režije) itd. Mogoč je dopolnilni študij, to je specializacija v naših inštitutih za rudarstvo, gradbeništvo ali jedrsko fiziko. Kandidati pa se lahko prijavijo tudi za praktično izobraževanje v raznih strokah (kulturnoprosvetnih društvih) za režiserje, pevovodje itd. ali v novinarstvu v uredništvih naših časopisov.
Pogoji so ugodni. Kandidatom je zagotovljeno stanovanje v študentovskih domovih in štipendija v višini povprečne mesečne plače pri nas, kar omogoča razmeroma ugodno življenje.
Vabimo izseljenska društva in posameznike, da predlagajo kandidate, ki se zanimajo za študij v Jugoslaviji.
IZSELJENSKA MATICA
V KRANJU Gregorčičeva ulica 3
vam nudi v svojih delavnicah: elektroinstalaterska,
elektromehanična, radiotehnična in finomehanična
razne usluge
v trgovinah v Kranju in Tržiču pa vam bomo postregli z raznovrstnimi električnimi in radijskimi predmeti in aparati
Cenjene odjemalce vabimo!