STEZICE izdaja šolska skupnost osnovne šole heroja Brašiša v Tržiču
Uredniški odhor sestavljajo: Maks Hornih, 5*®1* Milena Fornazarič, 5*U, Smiljana Brkljač, 5«
Barja Markič, 6.a, Matija Radon, 6.h, Marta Staleo, 6.c Mojca Ovsenek in Andraž Legat, ?.a, Iztok Horvat,?.h, Vlasta Cizel, 8.a, Mija Ankele, 8.h
Mentorji: Ježica Koder, Vida Bežman, Kamilo Legat
Tehnično delo so opravili: Francka Markič, Janka Opalički, Marijana Rihič in Jože Pogačar Odgovorni urednik: Stanko Stritih Tisk: BU Tomo Brejo, Kranj
I jaz razganem pred seboj papirje: glej - rodna zemlja, naša draga prsti Ko drugi grabijo vse dalje, sirje,
boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? 0, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, Celovec, Maribor, Gorica, Trst?.,.
V»
Oton Zupančič
Kadar se spomnim česa žalostnega, mi poleg Vietnama pridejo na misel krivice, ki so storjene našim rojakom v Avstriji.
Leta 1955 je bila podpisana avstrijska državna pogodba, s katero je bila dana pravica do dvojezičnih napisov na Koroškem in za svobodno učenje ter uporabo slovenskega jezika v šolah, mestu, uradih in drugod. In kaj je ostalo od te državne pogodbe? Strah in negotovost pred sedanjostjo in prihodnostjo. Zaveden Slovenec v Avstriji ne ve, če bo lahko govoril svoj jezik, ne ve, če ne bo poškodovana njegova lastnina, če ga ne bodo sredi ceste v mraku zgrabili neznani ljudje, ga pretepli, opsovali, obrcali in mu zagrozili, da ne sme govoriti slovensko, da ne sme misliti s Slovenci.
Grobovi padlih slovenskih partizanov so oskrunjeni, dvojezični napisi odstranjeni.
Taka in podobna dela političnih skrajnežev se v Avstriji pojavljajo vsak dan. Zaveden Slovenec ne najde utehe. In kaj na to ukrene vlada? Praktično ničesar. Poleg nemškega postavijo še slovenski napis, ki je zjutraj že ves popacan.
Kljub temu Slovenci v Avstriji ne obupujejo. Pogumno gledajo v prihodnost. Z vsem srcem stojimo na njihovi strani, jih bodrimo in demonstriramo za njihove pravice. Upajmo, da ni več daleč dan, ko bodo Slovenci v Avstriji lahko uveljavljali svoje pravice.
Domovina,ti si vse. Ti si kakor moj nasmeh na ustih, ti si moja samota in moje upanje. Domovina, ti si nežna in lepa, kakor so lepe in nežne rože v topli spomladi. Domovina, ti si kakor srce in kakor dolina med gorami.
Svoboda, to so visoka drevesa in široke ceste, to sta dve stvari, rože in ljubezen. Roža za danes, ljubezen za večno, svoboda,ti si naš vsakdanji kruh, ti si kakor dežna kaplja na soncu, ki trepeta, kdaj bo shlapela.
Andraž Legat, 7-n razred

Jožko Pehare, 5.a razred
Pionir
30 Ißt wm*/ rioMAmr
Letos praznujemo vsi jugoslovanski pionirji JO-letnico svoje organizacije. Osnovni pomen te obletnice je prav v tem, da bomo mi pionirji sami čimbolj spoznali delovanje pionirske organizacije med vojno, po osvoboditvi in takšno, kakršna je danes.
Zveza pionirjev je bila ustanovljena na I. kongresu USAOJ v Bibaču, decembra 1942, kjer so se pogovarjali tudi o delu med pionirji in o organizaciji Zveze pionirjev. Tako so pionirji že v začetku narodnoosvobodilnega boja prenašali razna sporočila in obvestila, saj so bili za sovražnikove vojske irt^oticijo manj sumljivi. Junija leta 1942 so na pobudo mladincev ustanovili v Emarjeti, na osvobojenem ozemlju Dolenjske, četo pionirjev, v katero so bili vključeni skoraj vsi otroci od ?• do 14. leta iz Emarjete in okolice. Četa je bila ustanovljena na prvem sestanku pionirjev v šoli v Emarjeti. Že na tem sestanku so se pogovorili o delu pionirjev. Zbirali so zdravilna zelišča in druge sanitetne potrebščine ter raznašali letake in časopise. Nekateri pionirji pa so prevzemali odgovornejše naloge. Bili so obveščevalci in kurirji raznih partizanskih enot.
Pravtako so se pionirji po vojni zavzeli, da bodo pomagali odraslim pri odstranjevanju ruševin, ki jih je zapustila vojna. Pomagali so urejati domove internirancem, ki so se vračali, in organizirali nabiralne nkcije zanje. Vsa leta po vojni so se pionirji združevali v manjše delovne brigade. Tako so odšle leta 194? pionirske brigade na Krško polje, kjer so mladi brigadirji na krompiriščih pobirali koloradskega hrošča. V letu 1948-49 pa je več brigad nabiralo zelišča. Brigade so med seboj tekmovale. Pionirji, ki so bili najbolj pridni, so svoji brigadi prislužili naslov "udarna brigada". Pionirji so se tudi množično vključevali v predkongresna tekmovanja. V teh tekmovanjih se je najbolj izkazal pionirski odred Ratitovec iz Železnikov. Ravno tako so se velikokrat udeleževali krosov pa tudi pionirskih pohodov. Leta 1950 so bile v Kranjski gori prve zimske igre. Na te igre se je prijavilo 200 pionirjev in pionirk iz vse Jugoslavije.
Ko so leta 195? pionirji praznovali že 15-letnico pionirske organizacije, je v počastitev tega jubileja Zveza prijateljev mladine priredila pohode v kraje, kjer so delovali pionirski odredi in čete.
Leta 1958 pa so se pionirji na pobudo RK ter Zveze prijateljev mladine lotili zbiranja sadja in drugih pridelkov za šolske kuhinje.
Sodelovali pa so tudi na pohodu ob žici okupirane Ljubljane. Vsi pionirji, ki so se udeležili pohoda, so prejeli spominske plakete. Tako tudi vsako leto najboljšim pionirskim odredom v vsaki republiki podeli Zveza za vzgojo in varstvo otrok v Jugoslaviji najvišje jugoslovansko pionirsko priznanje, to je kipec kurirja Joviče.
Letos, ko praznujemo že 30-letnico pionirske organizacije, si želimo le to, da bi še vnaprej uspešno izvrševali naloge in da bi bili res pionirji, ki bi bili vredni tega imena.
Vsi učenci smo se zbrali na travniku pri gozdu in smo zakurili ogenj. Nekateri fantje so šli igrat nogomet. Dekleta smo pa pekla koruzo in skrbela za ogenj. Pri tem smo se lepo zabavale. Kar naenkrat zaslišimo neznani glas. Pogledale smo in videle staro ženico, ki je zmerjala fante, naj nikar ne trgajo jabolk z dreves. Fantje so nehali igrati ter se pridružili nam in tudi oni pekli koruzo. Toda to je trajalo le kratek čas. Kmalu smo morali domov. Pot do Kovorja po gozdu Ini bila več dolga, toda bolele so nas noge od dolge in naporne hoje. V Kovorju smo se ločili od tovarišic in odšli vsak proti svojemu domu.
Janka Opalički, ?.a razred
Barbara Ovsenek, 5»c razred
Astmo;
29- november je največji praznik naše države. Kaša država je nastal., v najtežjih dneh narodnoosvobodilne vojne. 29- novembra 19^5*leta so se na drugem zasedanju AVNOJ-a v mestu Jajcu v Bosni zbrali odposlanci skoraj iz vse Jugoslavije in sklenili, da bo nova država zvezna in pravična za vse narode in delavne ljudi. Zato ta dan vsako leto praznujemo kot rojstvo nove Jugoslavije.
V več krajih v naši državi na ta dan otvorjajo nove tovarne in ceste. Tudi v naši občini ta dan počastimo s proslavami. Na predvečer praznika je priredila šola heroja Grajzerja lepo in prisrčno slovesnost v Cankarjevem domu. Namenjena je bila vsem občanom. Ljudje so bili z nastopom pevskega zbora zelo zadovoljni.
Učenci naše šole pa smo imeli proslavo že dopoldne, prav tako v Cankarjevem domu. Pevski zbor pod vodstvom tovarišice Puharjeve je najprej zapel našo himno Hej Slovani. Potem so bili cicibani sprejeti v Zvezo pionirjev. Nobili so pionirske rutice in kape. Nato je zbor zapel še nekaj pesmi, vmes pa so pionirji višjih razredov deklamirali. Ob tej priložnosti je poveljnik gasilcev izročil nagrade pionirjem za najboljše spise in risbe o delu gasilcev.
Pred dvemi leti, ko sem hodila v prvi razred, sem bila za praznik 29* novembra sprejeta v pionirsko organizacijo.
V šolski telovadnici smo se zbrali vsi učenci naše šole. Starejši učenci so izvedli kulturni program. Neka starejša pionirka nam je dala na glavo pionirsko kapico, za vrat pa pionirsko rutico. Nato je tovariš ravnatelj čestital vsem pionirjem ob sprejetju v pionirsko organizacijo. V govoru nam je povedal, kaj pomeni biti dober pionir. Dober pionir mora biti dober učenec. Zelo se trudim, da bi bila dobra učenka, potem bom tudi dobra pionirka, bobre pionirje in učence ima rad tovariš Tito.
Še dolgo se bom spominjala tistega dne, ko sem bila sprejeta v pionirsko organizacijo.
Bil je sončen dan dan, ko smo bili sprejeti v pionirsko organizacijo.
Za ta namen je bila šolska telovadnica slovesno pripravljena. Sedli smo na pripravljene stole. Ctarejši pionirji so nam pripravili lep program. Po končanem programu smo dobili pionirske izkaznice, modre kape in rdeče rutice. Prisegli smo, da se bomo pridno učili, ljubili domovino in tovariša Tita. Ko smo se vrnili v razred, nas je tam čakala majhno presenečenje. Na klopeh so bile tortice.
Smiljana Brkljač, 5.c razred
*
Barbara Grilc, 3-a razred
Ta dan mi bo vedno ostal v spominu.
Alenka Bedina, 3*& razred
VESELA SEM, KER SEM PDMRKA.
ŠOLI SE PRIDNO UČIM.
DOMA POMAGAM MAMICI,
MARGIT U RAZRED
Öcl/ JvmßcfcJi' jjuA/rđov Acr N Ox>
Ila visoki skali stoji grad. Lep je, rtzkošen(in v njem prebiva gospoda. Na drugi strani obzidja se srečamo s čisto dru.'ačno podobo. Borne hišice, krite s slamo, ob njih ozek pas obdelovalne zemlje, nad katero se sklanja starček, ob njem pa otroci. To je samo del življenja fevdalne dobe, v kateri so se rodili kmečki punti. Silni so bili in v upornikih -puntarjih se je tedaj pojavila velika moč. Z vilami, kosami, sekirami so napadali obzidja in zahtevali svobodo. Ko premišljujem, vidim pred seboj enega od upornikov, ki govori ostalim: "Vsi smo ljudje. Vsi imamo pravico do življenja, do poštenega življenja, ne pa( da eni garamoVkot črna živina", drugi pa sede v naslanjačih in se zabavajo. Čeprav smo revni, vam bomo nekega dne sneli krono z glave.
Besede so se uresničile. Zmagali so in pognali gospodarje iz naših dežel, vendar za to je bilo prelite veliko krvi. Postali smo svobodni, vendar kaj kmalu se je pojavil drugi zatiralec. To so bili fašisti. Prišli so v deželo in fašistično nasilje se je zgrnilo nad našimi narodi. Bilo je tako, kot bi črni oblaki zakrili sonce svobode. Ljudje so se zbirali v gozdovih in se zopet začeli boriti za zlato svobodo. Fašisti so bili neusmiljeni. Ubijali so, izseljevali in pošiljali v taborišča smrti na stotine naših ljudi. Vendar naši ljudje niso klonili, ampak so se še pogumneje borili. Padli so številni hrabri borci, ki počivajo v večnem miru neznano kje. Veter jim šumi pesem in jesen jim poklanja listje namesto cvetja.
Mija Ankele, 8.b razred
tami'
Aj&movHcu;
Domovina je moje mesto.
Domovina je vsa okolica.
Domovina so starši.
Domovina so naše tovarne in delavci v njih.
Domovina je naša rodna zemlja.
Domovina je naša mati.
Domovina so naše gore, reke, potoki, studenci in ceste. Domovina so naša mesta, velika in majhna.
Domovina Je naša armada, ki nas čuva in brani.
Domovina je kraj, kjer smo najbolj varni.
Delček domovine sem jaz.
Novem bt-d sem bilo
sprejeta med
pionirje.
Potila stm kapo.
Bita sem xel
rutico im
o vesela.
Jkcu M/O&odti/ ?
Svoboda	Je	mirno	življenje
Svoboda	Je	toplo	sonce.
Svoboda	Je	mrzla	zima.
Svoboda	Je	lep cvet.	
Svoboda	Je	naša	armada.
Ladi Erjavšek, 5-& razred
19. novembra, sem zelo vesel najlepšr dan.
sem postal pionir. Bil in srečen - To jc bil moj Grum Matej d.b razred.
tJßHQSnjX/ />toMJU^Qy f\£LfWtj<V
KK naše občine je organiziral akcijo za zbiranje starega papirja in krp.
Aktivisti RK na naši šoli smo sklenili, da bomo pri tej akciji pomagali.
Dopa sem poiskala ves neraben papir in ga znosila na kup. Kup so povečale še sosede s svojimi časopisi in revijami. Tako se je nabralo ogromno papirja. Papir sem povezala v zavitke. Te zavitke je bilo treba znositi na zbirno mesto. Še dobro, da sta mi pri tem pomagala bratec in mami. Od tam pa so tovornjaki odpeljali papir v Ljubljano.
Denar od prodanega papirja pa je namenjen za boj proti raku.
Akcija v naši občini je zelo lepo uspela, saj smo npbrali 17 ton papirja.
Smiljana Brkljač, 5»° razred
mi
(Uttikp'
Vsakdo ve o bojih v Indokini. Vsakdo je že slišal o strahotah, ki jih povzročajo ameriške bombe. Vsakdo ve, da ti boji ne trajajo eno leto, marveč skoraj desetletje. Vsi pohlepni narodi, ki ogrožajo Indokino(se pehajo za njena bogastva.-
Za nekatere take narode pa se zdi, kot da ne vedo, kam s svojo vojno industrijo. Koliko ljudi je zaradi te vojne obogatelo v Ameriki, ampak koliko ljudi je to vojno plačalo z življenjem, z imetjem in koliko jih Še boi Ameriške volitve so pokazale Nixona zopet za predsednika ZDA. Kako je mogel Nixon svoj narod tako prevariti? Koliko časa že obljublja mir. Pred nekaj časa se je golob miru Vietnamcem in drugim narodom Indokine žs zelo približal. Bile pa so volitve in kaže, da bo v Indokini še štiri leta pokalh. Bojni plamen se je iz Vietnama prenesel že v Kambodžo in Laos. Zakaj Američani ničesar ne storijo?
Njihovi sinovi - predvsem pa črnci- umirajo v Indokini. S tem bojem daleč v Indokini seveda sami ne tvegajo veliko. Na njihova mesta ne padajo bombe, tem ni bojev, tam ne trpijo bolezni, žeje in lakote. Koliko denarja je šlo za vojno z Indokino? Koliko ljudi bi Američani s tem denarjem lahko nasitili? Kako je sploh mogoče, da se revna indokinška ljudstvn s preprostim orodjem branijo pred toliko močnejšimi in bolje oboroženimi Američani? Zakaj ameriški državljani to vojno mirno gledajo? Ali res hočejo vojno? Zakaj veliki narodi nič ne storijo? Kakšna pravica vlada na svetu? Pravica mi veliko pomeni, kajti za to bedasto "pravico" umirajo ljudje, zaradi te zgrešene pravice smo ogroženi tudi mi.in sprašujem se, kaj bo prinesel čas.
Andraž Legat, ?.a razred
SVOBODA JE VZHAJAJOČE SONCE.
Jožica Horvat, 5.a razred
SVOBODA JE ČLOVEKU NAJVEČJI DAR.
Roman Zagmajster, 5.a razred
SVOBODA JE NEKAJ, KAR SI VSI LJUDJE NA SVETU NAJBOLJ ŽELE. '
SVOBODA
Pred 30. leti so nam tujci vzeli svobodo. Ljudstvo se je upiralo in po štirih, letih težkega življenja je zopet zasijala svoboda. Svoboda mi pomeni mir in prijateljstvo.
Beti Gjorgieva, 5.a razred
Domovina ni samo dežela, v kateri živimo in smo bili rojeni, domovina je naša vojska! Domovina je naša morjel Domovina je vse! Domovina smo tudi mi pionirji, ki Jo moramo ljubiti, kot ljubimo svojo mater.
Jana Lunar, 5»a razred
Domovina je lepa le, če je tvoja.
Istenič Branko, 5-a razred
V njej uživamo brezskrbno, mirno,svobodno življenje. Dom0vina ni le svobodno ozemlje, kjer živimo. Domovino mi pomenijo bele ceste, zlato sonce in hribi. Domovino mi pomenijo potočki in reke, ki žuborijo po svojih strugah in se izgubljajo v daljavi.
Smiljana Kotar, 5*a razred
SMO OBLJUBILI, DA SL, BOMO P/MNO UČILI, LJUBILI BOMO Sl/OJO DOMOVINO,
m j Ati A prvi A flAZRLP
'O 1 • ^ •	»	_
.	,	0: 0;. o ■»
° ' .e &. t o
i z ©: : '	i ^	■ ■»' v
fr-' . ?-
/
IZ ČASOV KOSIVA MAŠE 0RGAMIZACI3E
JfijoJUs MjOOVrvJb %nrnoJfjt(h
Med dx*ugo svetovno vojno so tudi otroci pomagali partizanom. Ti otroci so postajali kurirji in pravi borci. Pisatelj v povesti Mali upornik pripoveduje o dečku, ki bi neznansko rad postal partizan. Čeprav Je bil še otrok, Je moral mnogo hudega prestati.
Tomažka Je nemški vojak peljal iz mučilnice nazaj v zapor.
Vrtelo se mu Je v glavi in čutil Je bolečine v nogah. Z veliko muko Je stopal po poti. Nemški vojak ga ni držal več za Jopič, ker si Je mislil: "To revše Je preslabotno, da bi pobegnilo!"
Xoda podcenjeval Je Tomažka. ovež nočni zrak mu Je napolnil telo in ga kot neka čudna sila držal pokonci. Svežina zraka mu Je prala iz nosa vonj po plesnobi mučilnice.
Njegovi pogledi preletavajo svet ob cesti in v majhnih možganih se začne snovati drzna misel:pobeg. Beg od Nemcev. Ob vsakem koraku ga zaskeli razbičani hrbet. Pomisli na naslednje bičanje. Samo stran od njih, od šibe, stran! Te misli mu preletavajo možgane. Kam potem, ne ve. Nenadoma plane, preskoči plot in že se znajde na njivi. Presenečeni Nemec nekaj časa samo gleda. Začne kričati in streljati. Iz vasi pritečejo vojaki. Začne se lov za ubežnikom. Tomaž se skrije v grm. Boji se, da bodo razgrnili veje in ... Toda orogniki divjajo mimo grma. Jezni odidejo nazaj v vas.
Milena Fornazarič, razred
Koraki so utihnili. Ni bilo več slišati karabinjerjev. Tomažek Je v grmovju še nekaj časa počakal, nato se Je odločno pognal iz goščave. Obstal Je kakor kup. Prisluškoval Je glasovom. Ker ni slišal ničesar sumljivega, Je stekel po bregu k reki. Strah ga Je bilo vode, a moral Je na drugo stran. Zavihal si Je hlače in zabredel v mrzlo vodo. Prišel Je na sredino reke. Tedaj so ga začeli obhajati čudni občutki. Mislil se Je vrniti, a nagon Je bil močnejši. Kmalu zatem Je začutil plitvino. Zlezel Je iz vode in se sesedel na prod.
Nekaj časa Je ležal, nato se Je odločno podal na pot v Osredek. Tam Je bila njegova rešitev.
Barbara Ovsenek, 5*c razred
Na koncu vasi Je stale majhna hiša. V njej Je prebivala mati s tremi otroki. Najstarejši Je bil Tomažek. Očeta ni bilo doma, ker Je pred nekaj dnevi odšel v partizane. Tudi Tomažek Je hotel iti takrat z njim, a ga mama ni pustila. Nekaj partizanov, ki so takrat prišli po očeta, Je Tomažku rekla, naj Jih takoj obvesti, če se bo kaj dogajalo v vasi. čez nekaj dni so v vas prihrumeli nemški tanki ter oboroženi vojaki. Tomažek Je vedel, da se pripravljajo na napad. Vzel Je kanglico ter odšel na pot. Čez nekaj časa Je zagledal pred seboj stražnika. Ta ga Je vprašal, kam gre. Tomažek Je rekel, da gre k teti v sosednjo vas po mleko. Nemec mu ni verjel, saj se mu Je zdel nekam sumljiv. Odpeljal ga Je k
nemškemu poveljniku. Ta mu Je zastavljal vprašanja ter mu grozil, če ne bo govoril, Tudi tepel ga Je. Toda Tomažek Je premagoval udarce. Končno so ga spustili, ker so mislili, da ničesar ne prikriva. Ves izmučen Je prišel domov, a vendar vesel, da ni ničesar izdal.
Okupator Je bil zelo krut. Zato so zavedni Slovenci odšli v gozdove in se začeli boriti proti okupatorju. Proti okupatorju pa so se borili tudi otroci - pionirji. Mnogo otrok so fašisti pobili. Tudi deklico, s katero sem se nemo pogovarjala, Je doletela ista usoda.
Na počitnicah sem bila v Žireh. Počasi sem hodila po vročem tlaku. Zagledala sem se v spomenik. Ko sem prišla bliže, sem se ustavila. Na spomeniku Je bilo napisano:"Pogumni kurirki v spomin" Tiho sem se vprašala: "Le kako Je bilo tej kurirki ime?" Tedaj sem zaslišala tih, droban glas: "Ime mi Je Marjetka. Stara sem dvanajst let." Ponovno sem Jo vprašala: "Zakaj si mrtva? Zakaj nič več ne uživaš življenja?" Začela Je pripovedovati o svoji žalostni usodi: "Bil Je prav tak dan, kot Je danes. Nesla sem partizansko pošto s °rnega vrha v Poljane. Ker sem bila žejna, sem šla v neki sadovnjak, da bi si utrgala Jabolko. Vendar nisem imela časa, da bi ugriznila vanj. Obkolili so me Nemci. Hotela sem pobegniti, vendar nisem prišla daleč. Nekaj me Je zapeklo. Omahnila sem. Pozneje so me vaščani pokopali. Sedaj že dolgo ležim v hladni zemlji.,"
Ee nekaj sem hotela vprašati, vendar sem se premislila. Odhitela sem naprej.
Leta 19hl so fašistični napadalci: Nemci, Italijani in Madžari napadli in razkosali staro Jugoslavijo. Andrejčku so celo odpeljali mater v zapor, oče pa je ob pravem času odšel v partizane. Ker so okupatorji preganjali slovenske ljudi in zatirali slovenski jezik, se je Andrejce odločil, da se bo tudi on boril za svobodo.
..Nekega jesenskega dne je prišla mimo partizanska četa in Andrejec se jim je pridružil.
Že takoj naslednji dan ga je komandant poslal na pot. Moral bo poiskati dvanajsto brigado in ji izročiti ukaz. Andrejec je še pozdravil, nato pa odhitel. Pot ga je peljala navkreber čez griče, mimo drevesa, kjer ga je prijazno ustavila sinica: "Vsaj malo so ustavi!" Andrejec ji pojasni, da nima časa, ker mora ob pravem času prispeti na cilj.
A zopet ga prijazno ustavi potoček, naj se vsaj pri njemu malo ustavi. Andrejec pa se ni ustavil, ampak ga je samo pogumno prebredel. Preden je na zemljo padel mrak, je Andrejec prispel na cilj in izročil ukaz.
Vesel je bil, da lahko že z dvanajstimi leti pomaga partizanom, ki se borijo za lepše življenje naroda. Ee bolj pa se je razveselil značke, s katero ga je komandant odlikoval.
Domovina je naša mati, smo mi vsi, vse, kar nas obdaja: gozdovi, reke, polja, tovarne in širne planjave.
K/ rrmbvO' 'feu/Rr&r
Beti Gjorgieva, 5.a razred
Tanja Pogorelc, 5*a razred
Tjaša Ankele, 5-a razred
Primož Grum, 5*® razred
Domovino mi pomenijo peneči, modri valovi rek, bistrih potokov, jezer in morja.
Z neglimi koraki se je bližal dan mrtvih, zato so ljudje hiteli urejevat grobove svojih domačih. Tudi naši so odšli od doma. Kmalu pa so se čez nebo potegnili oblaki in začelo je deževati. Najprej so padale drobne in redke kapljice, nato pa vedno debelejše in gostejše. Da ne bi bila mokra, je pod našo streho stopila sključena starka. Ko sem jo zagledala, sem stopila ven in jo povabila v hišo. Starka se je nasmehnila in stopila za menoj.
Ko sva sedeli v kuhinji, sem jo vprašala, kam misli v tako slabem vremenu. Hekla je, da gre na grob padlih partizanov, kjer počiva tudi njen sin, ki je padel med vojno. V njenih očeh sem zapazila solze. Nekaj časa sva tiho sedeli in gledali predse. Molk je pretrgala starka,ki Je začela pripovedovati, kako lep, močan in postaven je bil njen sin. Podoben je bil očetu in tudi hrabrost je podedoval po njem. Imel je dobro in usmiljeno srce, pomagal je vsakemu, zato so ga imeli vsi radi. Ko pa je prišla vojna, je odšel v partizane, čeprav mu je mati branila. Njegovi tovariši so pripovedovali, kako hraber in dober vojak je bil. Toda smrt mu ni prizanesla. Padel je. Potem je starka umolknila.
Nisem ji upala pogledati v obraz, kajti jokala je. Ko si je obrisala solze, je zopet zatarnala: "Ah, sedaj sem sama, nikogar nimam več, čakam na smrt."Nato je pogledala skozi okno. Dež Je ponehal; vstala je, si poravnala ruto, se zahvalila, ker je bila pod streho in odšla skozi vrata.
Nepremično sem sedela na stolu in strmela v tla. Mislila sem na ubogo starko in njenega sina. Ponosnn sem bila nanju in vesela, da je pri nas svoboda, ki smo si jo vsi tako
Ob ognju sedi deset mož, zavitih v volnene, strgane odeje. Zamišljeno gledajo v ogenj, ki jim sije v obraz. V polsenci leži ranjenec z obvezano glavo. Skozi obvezo mu curlja kri in pritajeno kaplja na lessna kopito puške. Tiho ječi, vendar na obrazu se mu sveti ponos. Dobili so bitko. Prebili so se.
Tudi ob ognju sedi ranjenec z obvezano roko. Možje se tiho pogovarjajo. Puške imajo pred seboj. S svojimi okrvavljenimi rokami jih stiskajo, saj vedo, kaj pomeni puška v tem času.
Vzšla je luna. Bleda kot je, je oddajala le malo svetlobe. Mlad partizan jo je pogledal in po licih mu je stekla drobna solza. Legel je. Spomnil se je, kako je s svojim dekletom ob takem času sedel na klopi ob robu gozda. Tiho je zapel in ostali partizani so kmalu pritegnili. Kanjenec ob drevesu je penehal ječati, kot da ne bi hotel motiti slovesnega trenutka. Pesem se je mehko odbijala od dreves in se ponovno vračala. Ogenj je zaprasketal. Pesem je izzvenela.
Mlad partizan si je obrisal solze ter legel. Ostali so se ravnali po njem. Kmalu je bilo vse tiho, le ranjenec ji od časa do časa rahlo zaječal in stražar je budno pazil, da se ne bi sovražnik zopet prebil do njih.
želeli.
Ivanka Bvegelj, 8.a razred
och k, bit fü' rmxcibrwcis
Ko se je začela druga svetovna vojna, je bil moj oče star šestnajst let. Odšel je v partizane. Tam ga je komandant brigade postavil za kurirja. Svojo nalogo je dolgo dobro izpo-
Ko je moral nekoč nesti poročilo partizanom, so ga dobili Nemci. Odpeljali so ga v celjski Stari Pisker. Tam so ga mučili, ga pretepali in ga žgali z ogorkom cigare. Toda on ni ničesar izdal. Ker jim ni hotel izdati, so ga nezavestnega odpeljali v Buchen-flfeld v Nemčijo. Tam je še tri dni ležal brez zavesti na mrzlih tleh brez odeje. Ko se je nekoliko zdramil in se zopet zavedel, so ga odpeljali v mučilnico in ga tam zopet mučili in pobijali.
V Buchemraldu je bil dve leti. Videl je grozne reči, kako so njegove vojne tovariše mučili Osvoboditev je dočakal v zaporu. Ker jih Angleži po osvoboditvi niso pustili t^koj domov, se je oče vrnil šele 27. decembra 19^5- To je bil vesel dan, čeprav takrat še nisem živela a mi je mami povedala.
Zdaj ima ata za tem posledice. Velikokrat je duševno in telesno bolan zaradi trpljenja, ki ga je prestal v Buchenvaldu. Ponosna sem nanj.
Stojim pred vrati pokopališča, na katerega grobove padajo debele snežinke, ki se vrtinčijo v vetru in nato legajo na temne gomile. Ozrem se po blatni cesti^ po kateri je malo prej stopala mati mrtvega partizana. Pred oči mi še enkrat stopi drobna^suha starka, ki mi govori:
"Bilo je spomladi. Sneg je kopnel in prvi teloh ter trobentice so kukale izpod še ne-etaljenega snega. Tako sem se veselila,d a bom to pomlad le videla svojega sina. Večkrat sem sedla na prag hiše in dolgo gledala v daljavo. Vojna se je končala, zato sem upala, da se le vrne. Še V sanjah sem slišala, kako mi ob slovesu govori: "Bodi ponosna, mati, in ne skrbi zame. Ko preženemo te krvosese z vaše zemlje, se zagotovo vrnem!"
Hes mi upanje ni splahnelo, dokler me nekega večera ni obiskal neki fant. Povedal mi je, da je bil sin zadet ob nekem spopadu z Nemci. Ko je odšel, sem dolgo jokala, toda spoznala sem, da je umrl zame in za vse nas, ki še sedaj živimo, umrl je za svobodo in za našo lepšo bodočnost."
Obrnila sem se in stopila na mokro cesto. Premišljala sem o starki, ki je v vojni izgubila sina, ki ga je tako zelo ljubila. Vedela sem, da je zelo žalostna, toda tudi ponosna. Spoznala sem, da so našo svobodo rodili partizani.
1jneval.
Joži Hrovat, razred
rn/jr^ajurt' /xks /tu/ hamaas	AstsTrusuiMs
&	fotx&iR/
üedim in razmišljam o vojni. Ob besedi vojna me pretrese strah po vsem telesu. Vojna!
To je nekaj neskončnega. Predstavljam si jo kot razjarjenega konja, ki tepeta z nogami.
To je nekaj, kar ni podobno človeku. Podobno je živali, ki se trga za vsak kos mesa.
Vojna je prišla k nam kot blisk, toda končala se ni tako kmalu. Predstavljam si jo kot velikansko žrelo, ki požira na milijone ljudi. Naši narodi so si želeli mir, toda vojna jih je kosila, kakor kosec travo. Mnoge žene in matere so se s težkim srcem poslovile od svojih sihov, toda vedele so, zakaj se bodo borili. Mnogi so padli, toda vem, da bi umrli še enkrat za nekaj tako lepega, kakor je svoboda.
Mnogo nedolžnih ljudi so odpeljali v taborišča. Matere so ločili od svojih otrok. Vsak dan so hiteli vlaki, natrpani z nedolžnimi ljudmi, v tujino, v smrt. Matere so jokale. Njihova bolečina in ljubezen je bila neskončna. Mnogi so hoteli pobegniti, toda brez uspeha, tiovražne vojske so bile neusmiljene in iz njihovih pušk se je usula smrt, ki je ubila na tisoče naših ljudi. Mnogo naših pogumnih mož se je borilo do zadnjega boja s pogumom v ercu. Kadi bi že enkrat zaživeli, se borili.
Toda zmagala je pravica, ljubezen. Naše ljudstvo je dobilo to, kar je hotelo, üvobodo. Gvoboda je nekaj lepega, nekaj, kar se ne da izraziti v besedah. Govoriti matei'in jezik, živeti svobodno. Vem, da so še na svetu narodi, ki si žele svobodo. Prepričana sem, da bodo pregnali sovražnika, pa naj bo še tako nasilen. Vsak narod ima pravico do materinega jezika, svobode, pa naj bo še tako majhen.
Lučka Krajnik, 8.a razred
&Ofr	jU/rrvrt j
Svobodni smo. Vemo, da smo svobodni, svobodo čutimo, vendar se ne zavedamo, da je bilo zanjo treba nekaj storiti. Ne zavedamo se tega, da je za svobodo umrlo ogromno ljudi. Umirali so vojaki in civilisti, vsi, ki so prišli v roke sovražniku, ki je puščal za sabo trepetajočo zemljo, opustošeno kot po požaru.
Ljudje, ki so vojno preživeli, se je živo spominjajo. Spominjajo se strašne pesmi strojnic in neprespanih noči. Marsikomu še danes zveni v ušesih neutrudljiva sirena, ki jih je budila sredi noči. Spominjajo se junakov, ki so dali svoje življenje, da hi ostali lepše živeli. Matere ne morejo pozabiti svojih pogumnih sinov, ki so komaj začeli živeti. Žene se spominjajo svojih mož, ki so šli v hoj, čeprav bi doma lepše živeli. Potem so tu še možje in žene, ki so izgubili v vojni starše in se jih ne spominjajo več, ker so ostali sami, ko so bili še čisto majhni.
Vse premalo se zavedamo, kako smo srečni, ker smo svobodni, svobodni na račun padlih in pohabljenih. Kdo ve, kako bi živeli, če bi se za nas ne borili ljudje, ki jim je bilo več za svobodo, kot za svoje življenje.
Škoda, ker padli ne morejo uživati svobode, oprašujem se, kaj bi rekli borci, ko bi vedeli, kako mi živimo. Verjetno bi si tudi sami želeli tako živeti. Verjetno pa bi bil odgovor marsikoga izmed njih: "Za kar sem umrl, hi hotel še enkrat umreti!"
tl, rruL&cUutyor
Meglenega popoldneva v decembru sva z Homano odšli na dom nekdanje kurirke tovarišice Mire Gros z namenom, da nama pove kakšen dogodek iz vojnih časov. Povabile naju je, naj vstopiva.
"Bilo je leta 1943-44," je začela pripovedovati svetlolasa tovarišica Mira Gros. "Pri starem gradu nad Bistrico so imeli terenci bunker. V njem je bilo nekaj stalnih aktivistov. Najbolj sta bila znana dva: Janko Mokorel in Dušan Bod iz Kranja. Ta dva sta začela iskati vezo in smo jima pri tem pomagali. Pogosto smo po osmi uri trosili letake. Našim aktivistom smo prinašalipesmarice, poročevalce in zbirke partizanskih pesmi, ki smo jih dobili v tiskarni v Dolini.
Leta 1944 smo sodelovali v dveh pomembnih akcijah: partizani so minirali progo in stavbo, v kateri je bila lokomotiva. Mi smo stražili. Poprej pa smo morali pregledati teren.
Druga akcija pa je bilo ta, do smo stražili in pomagali pri nošnji čevljev iz Peka v gozdove. Takrat je bila policijsko ura od osmih zvečer do petih zjutraj. Vendar nikoli nismo bili sumljivi. Celo domači niso vedeli za moje delovanje, a vseeno smo imeli nahrbtnike pripravljene za odhod v partizane. Vedno smo bili pravočasno obveščeni o preiskavah in tako nas nikoli ni bili doma.
Velikokrat smo hodili v patrolo. Opominjam se neke akcije, ko smo Mira Mokorelova, dva partizana in jaz sredi belega dne nesli skozi ves trg mimo straž v Dolino stroj za tiskanje. Nekoč pa sem šla sama po razmnoževalni stroj k Rodiču v Kovor. Le-ta me je peljal po str*nskih poteh skozi nekakšne drvarnice do izhoda. Mislila sem, d a bo zdaj zdaj zaprl vrata za menoj in poklical Nemce, toda jih ni. Vse se je srečno končalo."
Tedaj za trenutek utihne in oči se ji komaj zaznavno zablestečejo. "Vse je potekalo v tajnosti, leta 1945. so začeli sumiti. Partizani so bili pri nas vsak dan. Spali so in jedli. Janko Mokorel je pri nas spal celo leto. Tu so se zdravili bolniki in ranjenci. 1944. leta je bil pri nas mladinski sekretar Momčilo. Hodili smo na partijske sestanke v hrib nad začetkom Bistrice in vstopali v ZMS in SKOJ. Dva dni pred svobodo je bilo: Postali smo zelo drzni. Pri belem dnevu smo na vrtu šivali slovensko zastavo.
Zelo rada se spominjam konca vojne. Povsod se je slišalo pokanje pušk, zato smo se vsi domači skrili v klet. Kmalu pa je streljanje ponehalo in pokukali smo ven. Tedaj smo zaslišali kričanje in vzklike: Juriš in naprej Hercegovci. Povsod je odmevala pesem Hercegovski marš. Strelov zmagovitih partizanov sem bila vesela, zelo tesno pa mi je bilo pri srcu, ko so mi nekega dne med vojno Nemci skozi okna streljali v sobo, ker so mislili , da so v hiši partizani, a jih na srečo takrat ni bilo.
Vidita, tako mi je v vojni minilo dosti mladih let, kajti ob začetku vojne sem bila stara trinajst let ob koncu pa sedemnajst. V teh letih smo morali marsikaj prestati, kar je vredno spomina.
Tako je nekdanja kurirka končala svojo pripoved, midve z Romano pa sva zadovoljni odšli v tih večer, saj sva imeli v beležki polno zgodb.
Milena Pornazarič,
5.b razred
DCoAov bot'	(\yÄ;a/\ßL>)
(UmHOuOo hx4*	iux>üucr
Dobrih trideset let je minilo od takrat, ko so na našo zemljo nepoklicano prikorakali tujci z orožjem. Bili so pohlepni, zahotelo se jim je naše zemlje, podjarmljenega ljudstva. Niso pomislili na gorje, ki so ga prizadejali, ne, le na bogastvo in svojo oblast so mislili. Naši narodi jih niso sprejeli odprtih rok. Začutili so, da se jim ne obeta nič dobrega, nič poštenega. Zato so na okupatorje zrli s sovraštvom v očeh in s stisnjenimi pestmi. Kmalu so se uprli "kulturi" fašistov in jim pod vodstvom najupornejših partizanov kljubovali. Začeli so jih pobijati, jim krasti orožje, hrano, municijo. V akcijo je bil vključen vsak pošten prebivalec države. Nekateri so se upirali sovražniku z orožjem, drugi pa s tem, da so pomagali partizanom. Vsak dan so doživeli nič koliko grozot, pa vendar jih to ni strlo. Gmrt sorodnikov ali prijateljev jih je le še bolj spodbudila k uporu. Res so žalovali, toda v srcu se jim je sovraštvo do okupatorja stokrat povečalo.
Njihov trud ni bil zaman, saj se je vojna štirih let končala z zmago naših narodov. Mnogi, ki še živijo in so preživeli tudi vojno, vedo mnogo povedati o strahotah, toda nihče od nas žal temu povsem ne verjame. Mislim, da vsaj mi mlajši ne, saj živimo v prevelikem izobilju in premalokrat pomislimo, da so nam lepo, mirno življenje priborili prav starši ali starši naših staršev.
Dragi Meglič, 8.b razred
^oJfcoJLa
V* P
fYU/YYljO'

Bližalo se je leto 194-5 in bližal se je dan zmage. Nekje, po raznih vaseh se je slišalo pokanje pušk in petard. Kmalu je še to umolknilo. Nastalo je novo grmenje, toda ne pušk.
To so bile partizanske pesmi, ki so odmevale skozi gozdove. Partizani so se vračali na svoje domove. Vsi so bili razpoloženi. Le v srcih jim je bilo hudo zaradi mnogih žrtev. Neki partizan se je vračal na dom. Hodil je po gozdu,skozi Vasi, da je bil utrujen. Zagledal je svojo rodno vas. Toda, ko je prišel do sosedove hiše, ni videl svoje domače hiše. Videl je le ožgane stene, ki jih je že polovico manjkalo. Solze so mu kanile iz očesa. Spi-aševal se je: "Kje so oče in mati, brat in sestra?" Nihče v hiši mu ni odgovoril. Bil je čisto sam. Ostal mu je le spomin na očeta in mater pred vojno. Preklinjal je fašiste. Pred očmi pa je vedno videl vojno. Pobijanje, streljanje pušk in mitraljezov, klanje z bajoneti in umiranje. Toda najbolj v spominu mu je ostalo poslavljanje v partizane. Z objokanimi očmi je odšel in z objokanimi očmi se je vrnil. Šel je k sosedovim vprašat po očetu in materi. Tudi tam je bilo vse zapuščeno. Ozrl se je po hribu in videl namesto vasi nemo pogorišče. Vse je bilo tiho in mirno, se potoček je usahnil.
"Kaj bi sedaj sam na svetu?" se je spraševal. Tuda odločil se je, da na istem mestu Zgradi prav takšno hišo, kakršna je stala pred vojno. Z velikim trudom se mu je to posrečilo. Toda v srcu ni mogel pozabiti svoje družine.
Kako hudo je ljudem nekje na vojnem ozemlju. Nimajo ne hrane in ničesar. Živijo zato, da bodo odrasli pod sovražnikovimi puškami umrli.
Iztok Horvat, 7.b razred
Zapiha rahel veter. Zašumijo suhi listi dreves. Tema je kot v rogu. Sliši se sopihanje ljudi. Tam pa tam glasen stok« "Počitek!” se zasliši iz ozadja. Kolona se ustavi. Izza
drevea se pokaže bledi obraz lune. Nastanejo pošastne sence. "Končno smo tu!" se oglase glasovi moških. Nosila, na katerih nosijo ranjence, položijo na tla. Zasliši se pokanje vej. Kmalu nato zaprasketajo iskre. Ogenj pokaže strahotno sliko. Po tleh ležijo razcapani, na pol goli ljudje. Cd teh polovica ranjenih. Zenska, ki obvezuje ranjence, se počasi premika od enega do drugega. Obvezuje jim rane in podaja čutaro z vodo. Nekateri glasno preklinjajo in se jezijo na fašiste. "Le komandanta so nam pobili," reče ženska. Naenkrat zasliši glasen klic na pomoč. Vsi, ki niso hudo ranjeni, poskočijo pokonci kot eden. Iz gozda priteče visok, plečat moški. Za njim pritečeta fašista. Vse puške se uperijo vanju. Zaslišijo se udarci, ki udarjajo po čeladah fašistov. Stokanje... Zmagoslavni klici partizanov. "Dosti!" se zadere glas.
"Komandat je živ!"
"Živel komandant!" se dere skupinica grl.
Ranjenci se dvigajo, kolikor se morejo. Vse mrgoli. Veselje borcev je veliko. Komandantov obraz žari.
Počasi se ljudje umirijo. Ogenj zagori bolj veselo. Obrazi partizanov postanejo srečnejši. Borci ne čutijo utrujenosti, lakote. Začuje se tiha pesem v prebujajočem se gozdu.
Dragica Bučan, 8.h razred
Najhujša leta naše zgodovine so bila leta med 2. svetovno vojno. Ves svet je trepetal pod udarci tretjega rajha. Po državah Evrope so po zemlji hodili nemški vojaki. Tisti, čigar je bila ta država, so ležali mrtvi pod ruševinami lastnih domov. Otroci in žene so umirali po taboriščih. Toda tam na polotoku Balkanu je iz krvi in ruševin vstajala piova Jugoslavija. Poteptana je bila, a je zrasla. Mnogi so dali življenje za njen obstoj. Prenašali so huda mučenja. In vsak, ki je spoštoval to zemljo, ni ničesar izdal.
Tomaž je bil petnajstleten primorski deček. Njegov oče se je pridružil partizanom takoj, ko je videl, da mu je naduti tujec požgal dom. Ta mož je takrat prvič občutil sovraštvo do tujcev. Povezal se je s partizani. Zbiral je hrano, obleko. In kar je bilo najvažnejše: obvestila o premikih sovražnih enot. Vendar so Italijani zaslutili to skrivno zvezo med partizani in i'omažem. Skupaj z mamo so ju zaprli. Tomaža so zaprli v samico. Njegove oči so se komaj privadile na temo okoli sebe. Zaslišal je rožljanje ključev. Karabinjer ga je peljal v mučilnico. Tam so Tomažu dali najprej kruh in mleko. Prijazno so ga povprašali o partizanih. Zaslutil je, kaj nameravajo. Molčal je. Orožniki so se razjezili. Začeli so ga bičati. Ob vsakem udarcu je tiho zaječal. Od Jeze je stiskal zobe. Karabinjerji so odnehali. Odpeljali so ga. Tomaž bi se bil gotovo zgrudil, ko bi ne bil ves prostor napolnjeval svež nočni zrak. Vendar so mu karabinjerji še obljubljali bičanje. Omedlevica je popuščala. Karabinjer ga ni več držal za jopič.
Tomaž pomisli na beg. Plane. Preskoči zid. Pade v travo. Pobere se. Teče. Presenečeni karabinjer brezglavo strelja okoli sebe. Vojaki se poženejo za njim. Tomaž se skrije v grm in se reši.
Srečno pride do partizanov. Postal je dober in pogumen partizan. Toda ni dočakal svobode. Sovražna krogi, ga je zadela v trenutku, ko so sile anglo-ameriške vojske sklenile zadnji smrtonosni obroč okoli Berlina. Tako je ugasnilo mlado življenje malo prej, preden je trpeča zemlja dočakala svojo osvoboditev.
cfGxi/a<w

Milena Fornazarič, 5«h
Ljudje so šli proti okupatorju v boj, ko jih je ta napadel. Možje in fantje so vstopali v partizanske čete. Otroci so k zrnapi partizanov precej pripomogli. Radi so šivali zvezde na titovke, radi zbirali zdravila, pošto in vse to nosili partizanom. Seveda so tudi nagajali fašistom. Nekateri, tisti drznejši;so bili kurirji.
Veter, sneg, mraz. Četa partizanov se s težavo prebija skozi visok sneg. Po hudem boju se prileže vsaj nekaj minut počitka. Posedejo na tla in zakurijo taborni ogenj.
Vsi so premraženi. Roke in obrazi so že rdečkasti od mraza. Prsti, ki jim tiščijo v visokih, težkih škornjih, so sprejeti. Misli jim uhajajo k svojcem, domcv in k svobodi. Vsi si želijo miru in tistih lepih časov, ki so bili nekdaj. Premišljujejo o trpljenju slovenskega ljudstva, ki se bori za svobodo in	mir nas vseh. Ogenj,	ki kljub	vetru	ne
ugasne, jim ustvari podobo naroda, ki se bori,	čeprav že z	zadnjimi	močmi, za	lepšo
bodočnost. Vsak, pa čeprav samo majhen uspeh, jim daje nove moči za boj proti sovražniku. Borijo se za cilj, ki jih čaka in mogoče	ni več tako	daleč.
Tiho v noč se razlega pesem o narodu in svobodi. Pesem, pa	čeprav v	težkih trenutkih
rojena, jih navdaja z novimi upi. Rdeč plamen se dviga v nebo in pesem doni milo. Ko bo svoboda, pa bo pesem zadonela glasno in ogenj bo le še spomin na težke dni.
Bilo je meglenega popoldneva. Bedela sem ob oknu in preganjala dolgčas. Nisem vedela, kam naj grem. Odločila sem se, da grem k dedu Matjažu.
Poprosila sem ga, naj mi pove zgodbo iz partizanskih dni. Vzdihnil je, in začel pripovedovati: "Po vročem boju z Nemci smo se umaknili v gozd. Nemci so bili besni, ker niso prišli partizanom do živega. Zato so požgali vas in pobili nedolžne ljudi.
Izidor je ostal tega dne brez staršev. Žalosten je pritekel k nam v gozd in nam povedal, kaj se je zgodilo v vasi. Izidorja smo sprejeli medse. Postal je kurir. Prenašal nam je važne pošte.
Ko je nekega dne stopal z važno pošto po stezi, so ga dobili v pest Nemci. Od njega so hoteli zvedeti,kje so partizani. Ker ni hotel izdati, so ga pretepali. Pretepali so ga toliko časa, da je negiben padel na tla. Umrl je.
Ko smo drugi dan to zvedeli, smo bili vsi žalostni."
Po pripovedovanju je dedu po licu pridrsela grenka solza.
Boštjan Kuljič, 5*a razred
Polona Jančič, 8.b razred
O*
KNJIGE NAM VELIKO PCVEDO
/Tna^ti
Mati Ivana Gankarda Je bila zelo pridna, delavna in dobra žena. Delala Je od Jutra do večera, da Je lahko preživljala veliko lačnih otrok. Ivana Je imela zelo rada. Če Je le mogla, Je ustregla njegovi želji. Njeno srce Je bilo sila mehko in vsaka še tako majhna napačna beseda Jo Je užalila. Cankar Ji Je večkrat storil krivico. Nekateri grehi so se mu vtisnili globoko v srce.
Ko Je hodil v šolo v Ljubljani, ga Je mati velikokrat iz vasi prišla obiskat. Ker pa Je bilo revno oblečena, je bilo Ivana sram in nekoč jo je nekemu tovarišu celo zatajil. Njeno ustrežljivost in dobroto je večkrat zavrnil. Veliko noči je mati presedala pri šivanju Ivanovih srajc in zraven je večkrat jokala. Ko je umrla, ji je na ustih ostal droben smehljaj, ki je Cankarju še dogo ostal v spominu.
Irena Blažič, ?•» razred
Kaj je to knjiga? Mnogi ljudje si pod imenom knjiga predstavljajo kup vezanega, potiskanega papirja. Zame je knjiga nekaj čisto drugega.
To je nenavaden,čudežen svet. In ko se vanj poglobim, se svet okoli mene spremeni. Prikaže se revna bajta v hribu. Pod njo teče potok. V bajti brli luč. Poleg luči utrujena ženica petletni deklici šiva punčko. Podobe pred očmi se vrstijo. Vživim se v glavnega junaka. Cvet se spreminja in kmalu izgine. Knjiga je prebrana. Čudežen svet Je zamrl. Ves zamišljen zaprem knjigo. Kaj je hotel avtor prikazati? Življenje? Resnično ali izmišljeno? Zmeraj življenje zavito v skrivnosti, ki se okoli bistva izmotajo na koncu. Dober prerokovalec napredka je bil Jules Verne. Kako je vedel, da obstaja elektrika kot pogonsko sredstvo? Kako si je mogel predstavljati polet na Limo? Kako si je zamišljal srečen, čudežen izlet v središče Zemlje? Kako je mogel videti v človekovo prihodnost? Postavljam si taka in podobna vprašanja, ki pa mi ostajajo neodkrita. Velikokrat se postavljam v vlogo glavnega junaka in se sprašujem, kaj bi storil namesto njega? Ali je bilo to prav ali narobe?
Knjige nas učijo o življenju! Pokažejo nam njegove dobre in slabe strani. Lami pa moramo presoditi pravo pot, po kateri bomo šli. To pa nam pokaže razum, moč in volje po življenju in znanju v boju za lasten obstanek. Zato knjiga zame ni samo papir.
Andraž Legat, 7«a razred
jlloj
Ne spominjam se več naslova in vsebine prve knjige, ki sem jo sama prebrala. Dobro pa se spomnim, kako mi je mamica brala knjige. Vsako knjigo, ki jo je začela brati, je morala kar se da hitro prebrati do konca. To so bile večinoma slikanice.
Pozneje, ko sem hodila že v tretji razred, sem prebrala vsako knjigo, ki sem jo našla ali v šolski knjižnici, pa naj je bila zame zanimiva ali pa ne. Brala sem večinoma le povesti, pa tudi kakšne daljše pravljice. Brala sem le za zabavo in nisem bila pozorna na lepe besede in stavke. Pa tudi vsebino knjige, ki me ni zabavala, sem kaj kmalu pozabila. Danes ne berem več toliko, pa ne zato, ker imamo veliko naloge ali učenja, pač pa zato, ker sem preveč izbirčna. Vsaka tnjiga mi ni všeč. Biti mora zanimiva, napeta in zabavna. Ko mi je pred enim letom mamica kupila knjige Karla Maya, sem jih takoj
začela brati, pa ne zato, ker so bile o Indijancih, no malo tudi zato, pač pa, ker je pisatelj znal pripovedovati zanimivo in napeto. Kakor magnet so me privlačile k sebi. Nekatere, ki so mi bile všeč, sem prebrala še enkrat. Sele sedaj sem opezila lepe stavke in odstavke. Opazila sem, da kar plavam po knjigi in tudi sama doživljam vso zgodbo. Oboževala sem glavne junake in jih včasih v boju tudi spodbujala. Zdaj pa napeto pričakujem drugega izvoda knjig Karla Maya.
Mojca Ovsenek, razred

Mnogo govoric se je širilo o močnem Krpanu, zato sem si želela, da bi tega silnega moža spoznala. To se mi je uresničilo nekega deževnega dne, ko sem v vojaški uniformi vsa prezebla stražila našo mejo. Z dolgimi koraki sem se sprehajala sem ter tja in pazljivo poslušala. Kar naenkrat zaslišim šum. Pogledam v tisto smer in zagledam velikega moža. Poleg njega je stala kobilica, ki je bila hudo natovorjena. Oblečen je bil v široke hlače in suknjič, na glavi pa mu je čepel širokokrajen klobuk. Obut je bil v visoke čevlje. Takoj sem vedela, da pred menoj stoji Martin Krpan. Prijazno sem ga vprašala: "Kam ste namenjeni?Odgovoril mi je z grobim glasom: "Kaj pa te brigal"Mene je to zelo razjezilo in sem mu velela, naj gre z mano na policijsko postajo. On se mi je uprl, jaz pa sem sprožila puško in ustrelila. Toda on se je umaknil in me z debelo roko prijel za vrat.
Na vsak način sem se želela rešiti, kajti močno sem se zvijala in vpila na pomoč. Toda nič ni pomagalo. Krpan mi je vrat močneje stisnil in že me ni bilo več med živimi.
Majda Hadon, 6.b razred
Moj oče je bil kralj. Ko sem se rodila, sem bila določena za njegovo naslednico. Zvedela sem, da živi v naši deželi močan in silen človek, Krpan po imenu. Odločila sem se, da ga grem obiskat in ga skušam premagati.
Krpan je živel v majhni kolibi blizu našega gradu. Po prašni poljski cesti sem prišla do njegovega bivališča. Potrkala sem na vrata in vstopila. Za mizo sem zagledala velikega Krpana. Pozdravil me je in mi velel sesti. Odrezal je kos kruha in mi ga ponudil. S tekom sem pojedla kruh, potem pa sem mu povedala, zakaj sem prišla. Najprej sem mu rekla, če bi se pomenila o zgodovini in zemljepisu. Krpanu to ni bilo po volji. Potem sem mu predlagala, naj se poizkusiva v šahu. Tudi sedaj je bil v zadregi. Nato mi je on predlagal,
Če bi se pomerila v mečevanju. Nekaj sem godrnjala, a nič ni pomagalo, kajti Krpan je že prinesel meče. Izbrala sem si enega. Tudi Krpan ga je izbral. Odšla sva na travnik in pričela z borbo. Krpan me je z lahkoto premagal.
Od takrat nisem nikoli več silila h Krpanu, kajti dokazal je, da tudi kraljevi otroci vsega ne smejo.
Anki Šober, 6.b razred
Pred kratkim sem s službenim avtom patruljiral po cesti. Kar naenkrat sem pred seboj zagledal velik tovornjak, ki je bil tako naložen, da se je skoraj vlekel po cesti. Prehitel sem ga in ustavil. Ko som stopil iz avtomobila, sem zagledal pred seboj velikega moža. Najraje bi sedel nazaj v avto in hitro odpeljal naprej. Toda tega nisem smel storiti. Rekel sem mu, da mu bom pregledal tovor. Toda mož tega ni pustil.
Čeprav sem imel zelo malo poguma, sem izvlekel pištolo. Nameril sem nanj, da bi ga prestrašil. Toda preden sem se zavedel, je bila moja pištola že nekje v grmovju. Pograbila me je taka jeza, da sem takoj skočil na moža. Toda tega ne bi smel storiti. Čez nekaj sekund sem že letel po zraku in pristal na neki jelši. Ves polomljen sem končno prišel do avtomobila. Silaka ni bilo več tam. Poiskal sem še pištolo in se hitro odpeljal naprej. Pozneje sem zvedel, da je bil tisti mož, s katerim sem se pretepal, Krpan. Še večkrat sem ga videl, toda raje sem ga pustil pri miru.
Tomaž Madjar, 6.b razred
*
Bil je lep dan. ^once se je nagibalo k zatonu. Na svojem konju sem se bližal neki vasi.
Med potjo sem dohitel moža, ki je nekaj tovoril na svoji kobilici.
Ko sem hotel oditi naprej, me je pozdravil. Odzdravil sem mu in ga vprašal, kaj prenaša na svoji kobilici. Nič se ni obotavljal, ampak mi je odgovoril, da prevaža sol, kar je bilo v tistih časih strogo prepovedano. Rekel sem mu, da ga bom odvedel v zapor, da mu bodo izprašili hlače. Razsrdil se je, me potegnil s konja in me tako pretepel, da sem se komaj še držal na nogah. Potem me je prijel in me vrgel deset komolcev daleč v visoko travo.
Hitro sem se pobral, zajahal konja in odbrzel domov. Bil sem ves polomljen. To me je izučilo, da se nisem več spoprijel s Krpanom.
Matija Radon, 6.b razred
nerrcv Äz, m\DüW
Ko sem 1)11 majhen, sem želel imeti črne lase. Kad sem si jih močil z vodo, da so bili temnejäi.
Kekega dne pa sem našel na vrtu vodo, ki je bila precej temna. Mame jo je imela za zalivanje rož. Zmočil sem si lase. Vesel sem šel k mamici in ji rekel, da imam črne lase. Mati me je vprašala, s čim sem si jih namazal. Povedal sem ji.
Hitro me je nesla v kopalnice in mi umila lase.
Bila je zima in mrzlo, da je kar škripalo. S prijateljico Tanjo sva bili zmenjeni, da se greva sankat. Toplo sem se oblekla in obula. Tudi rokavic nisem pozabila. Poiskala sem sanke in šla k Tanji. Pri njej sem se še malo pogrela, potem sva odšli na snežne poljane. Sankali sva se še in še. nenadoma, ko nisem pazila, me je zaneslo v drevo. Prekucnila sem se v sneg, sanke pa so kar same odbrzele naprej. K sreči se nisem hudo poškodovala, dobila sem le nekaj bušk in prask. Pa nisem jokala. Ela sem po sani in se sankala naprej, dokler me ni začelo pošteno zebsti. Potem sem odšla domov.
Joj, hodim že v četrti razred! Eola se mi zdi kakor velika omara s predali. Ti predali so razredi, v njih so različno veliki pajaci. To so učenci in učenke. V prvem predalu - razredu sem Videla celo nekaj Pik-Nogavičk.
V tej omari je veliko predalov - razredov, pajacev - učencev pa še več. V spodnjih predalih jo pisarna, knjižnica in telovadnica.
Ta omara ima tudi stopnice iz ene vrste predalov v drugo. V vsakem predalu je tudi peč, zato so na vrhu omare - šole tudi dimniki, čisto zraven, spodaj je tudi dvorišče, na katerem se igramo med odmorom .
Taka je naša šola, če ni počitnic, praznikov, sobot in nedelj.
Aja, jaz moram napisati nekaj o četrtem razredu. Oh, kaj pa naj napišem, ko so pa vsi razredi enaki? No, naj poizkusim: naš razred je štirioglat, ima klopi, stole, tablo, peč, koš za smeti in mizo, za mizo pa prijetno tovarišico.
Kaj več o četrtem razredu vam bom lahko napisala, ko bo četrti razred zame že preteklost.
Tonček Umek, 5»o razred
Smiljana Brkljač,	razred
Nekega zimskega popoldneva so prišli k nam mamini prijatelji. Med njimi je bil tudi Bojan, ki je bil star približno deset let. Pri nas so ostali do večera.
Ker je bilo Bojanu dolgčas, sem mu prinesla moje igrače. Med njimi je bil tudi medvedek Mendi. Kmalu sva se začela poditi po stanovanju in metati medvedka sem ter tja. Kar naenkrat pa je Mendiju odletela glava. Bila sem jezna na Bojana, vendar mu tega nisem povedala. Vzela sem Mendija, odšla v sobo ter se spraševala, če ga kaj boli. Ati je videl, da je Mendiju odletela glavo; bil je hud, a mu jo je vseeno prišil.
Tako moj Mendi še sedaj sedi v moji sobi in čaka, kdaj se bom zopet poigrala z njim.
Velikokrat sem slišala otroke, kako so govorili, da bodo nastopali v kinodvorani.
Zazdelo se mi je, da bi tudi sama rada nastopala pred polno dvorano ljudi. Tovarišica nam je povedala, do bomo za novo leto s A.a razredom igrali igrico Pepelka.
Vsi smo bili zelo navdušeni. V igrici Pepelka je mnogo oseb. Te so: Pepelka, njeni popol sestri, princ, obuti maček, Trnuljčica, kočijaž, komornik, vila, vražička, palček, meščani, dvorjani itd. Nekaj vlog imajo učenci, A.a razreda, nekaj pa mi. Z vajami smo že pričeli in jih imamo trikrat tedensko. Dobiti bomo morali tudi oblačila. Nekaj jih bosta preskrbeli tovarišici, nekaj pa sami. Upam, da nam bo ta nastop uspel. Tega pa ne bomo veseli samo mi, ampak tudi tovarišica.
Zelo rada poslušam oddaje radia Tržič. Vsak drugi teden nappveduje spored tovarišica Maja. Njen glas mi je zelo všeč.
Tudi jaz bi bila rada napovedovalka. Želim si lepega glasu. Mislim, da mora napovedovalka imeti prijeten in čist glas. Vsaka dobra napovedovalka mora tudi hoditi v šolo ali na tečaj za napovedovalka.Tam se nauči pravilne in lepe izgovorjave.
Najraje bi vodila ali napovedovala otroške oddaje. Pripovedovala bi Jim pravljice ali otročke uganke.
če se bom dobro učila in bom imela prijeten glas, bom poskušala postati napovedovalka, če si bom takrat, ko bom stareJša, še to želela.
Tanja Pogorelc, 5.a razred
Andreja Gros, A.b razred
Moja knjižnica je v omari, ki se nahaja v dnevni sobi. Ta omara ima več polic. V njej imam lepo razporejene vse moje knjige.
Knjige imam rad že od predžolskih let. Takrat sem dobival in zbiral le slikanice. Sedaj pa te knjige nadomeščajo razne zgodbe, pravljice in poučne knjige. Med knjigami imam tudi nekaj zbirk, kot n. pr.: Čebelico, Walt Disney-a in Kurirčkovo zbirko. Med svojimi knjigami imam tuoi Veliki atlas sveta. Vse knjige,ki so v moji knjižnici, sem že prebral, nekatere pa tudi že večkrat. Najraje prebiram knjige, v katerih je opisano življenje živali.
Zavedam se, da so knjige zelo dragocene, zato z njimi lepo ravnam. Knjige, ki so v moji knjižnici, sem dobil od staršev za darilo. Predvsem pa so mi knjige dragocene tudi zato, ker se iz njih lahko veliko naučim.
Doma imam zbirko različnih knjig. Zložene imam v omari.
Knjiga je moj najboljši prijatelj. Najraje berem Zakladnico narave, v kateri prebiram življenje raznih živali in rastlin. Tudi druge knjige sem že po nekajkrat prebrala, pa se vedno ustavim pri Zakladnici narave.
Nekaj knjig je bilo že v domačn zbirki, sedaj pa so te knjige moje. Največ knjig dobim za darilo.
Knjiga je moj drugi učitelj in iz vsake se naučim veliko koristnega. Zato sem sklenila, da se bo moja knjižnica še nadalje večala .
Ob štirih smo šli na obisk k staremu atu. Ker je bila nedelja, smo tam ostali kar dolgo.
Z atom sva se pogovarjala, kako bi zakrpala zračnico, ki je puščala. Tolažil me je, da pušča le ventil, toda jaz sem trdil svoje. Imel sem prav. Drugo jutro sem vstal ob šestih zjutraj in odšel krpat kolo. Privijal in odvijal sem ventile, toda brez uspeha. Začel sem snemati plašč, toda z veliko muko. Šele čez uro in pol mi je to uspelo. Nazaj je šlo kot po maslu. Uspeha sem bil zelo vesel, prav tako mamica in očka.
Eden od mojih uspehov je bil tudi ta, da sem pospravila kar se da razmetaij balkon pri nas doma. Opisala vam bom ta dogodek.
Bilo je vroče nedeljsko dopoldne. Mamica je imela mnogo dela. Mamici se je pri pospravljanju pridružila še moja sestrica. Odločila sem se, da bom temeljito pospravila balkon. Najprej sem vse igrače pospravila v tri škatle in jih odnesla v dnevno sobo. Odšla sem po omelo in pometla balkon. Ko sem to naredila,sem pripravila vodo in druge potrebščine in poribala tla balkona. Ljudje, ki so hodili mimo, so me začudeno gledali. Ko sem na balkonu še pobrisala tla, sem spravila igrače nazaj na svoja mesta. Mamica in sestrica me pri delu nista opazili, ko pa sem ju poklicala na balkon,se nista mogli načuditi.
Janez Kočevar, 3*b razred
Andrejka Slatnar, 3-b razred
Edmond Šnobel, 4.b razred
Celo nedeljo sem mislila na to, kako bi ju še bolj presenetila, a se nisem spomnila s čim. Zdaj pa sem žalostna, ker je naš balkon spet razmetan.
Želim si, da bi še kdaj tako uspela.
Alja kobič, 4.b razred
Ja, rada bi nastopala na televizijski oddaji "Veseli tobogan". Lahko bi zaigrala kakšno na klavir, ali pa bi kaj deklamirala. Oboje rada počnem. Rada bi videla, da bi bila na televiziji in bi sama sebe gledala. Mamica pa bi kar naenkrat rekla: "Gle j^ našo Majo!"
Jaz bi se pa zraven smejala.
Pri nastopu bi imela najlepšo obleko. To obleko sem imela novo, ko sem šla prvič v opero. Ta obleka se mi zdi najlepša. Tudi počesana bi bila na Piko-Nogavičko, ali pa bi imela spuščene lase. Ker bom mogoče za tržiški tobogan le med srečnimi nastopajočimi, moram zaradi moje tovarišice klavirja precej vaditi, če pa ne bom izbrana, se bom tolažila s tem, da se bi gotovo zmotila. Potem bi me pa bilo zelo sram.
Mami in oči pravita, kakor bo, pa bo, oblekla boš vseeno najlepšo obleko.
V mladosti bi se radi vsega hkrati naučili. Zelo smo radovedni. Pozneje nekatere radovednosti tako mučijo, da prisluškujejo.
Ko sem bila še majhna, sem bila zelo radovedna. Mami sem zastavljala najrazličnejša vprašanja. Hotela sem vedeti, kaj je to, kaj ono, kako se to napravi, kako ono. Včasih sem bila kar vsiljiva s svojimi vprašanji.
Nekoč sem se ustavila na trgu in napeto gledala v izložbo in požirala z očmi igrače, slikanice in druge stvari. Nenadoma pripelje mimo avta in skoraj bi me bil povozil. Kadar je mami prišla iz Tržiča in prinesla domov več zavitkov, sem vedno spraševala, kaj je to, kaj je v tem, kaj v onem zavitku.
Sedaj vem odgovore na mnoga vprašanja in tudi za igrače sem prevelika. Naš ritem življenja ne dopušča, da bi si kdove kako natančno ogledovali vse stvari.
Moja najljubša igrača je mddved. Imam zelo velikega rumenega medveda. Če ga potresem, zbrunda. Velik je tako, da sem mu oblekla kar moje hlače in bluzo. Zvečer ga vzamem s seboj. Potem spi pri meni celo noč. Zdaj,ko je mraz, se rada stisnem k njemu.
Zjutraj pa ga nesem spet v kuhinjo. V kuhinji sedi in me čaka. Ko se vrnem iz šole, ga porukam in medved veselo zabrunda.
Maja Zagorc, 4b razred
Milena Fornazarič, 5.b razred
«tv rmpia rzdtäfly&xMXX. utfejojwvxta
Bilo de že pred sedniimi leti. Takrat sem še vsako popoldne spala. V dosegu moje ročice je bila nočna omarica.
Nekeja popoldneva nisem mogla zaspati, samo ležala sem. Zaželela sem si gledati otroške knjige. Odprla sem predal nočne omarice. Videla sem nekaj rdečega. Tisto sem vzela iz predala. Ta knjižica je bila moja zdravstvena izkaznica. Odprla sem knjižico in začela trgati liste. Takrat, ko sem imela v roki le še cel ovitek, je v sobo stopila mami in pogledala, če sem že budna. Videla me je, kako sedim in se trudim, da bi razstrgala še ovitek.
Mami me radovedno pogleda in vzklikne: "Kaj pa počneš?"
Jaz ji odgovorim: "Ni, ni mucka1"
Od tega dne dalje me mami ni več dajala spat.
Če si preveč radoveden, jo lahko skupiš. To sem občutil na lastni koži.
Bil je vroč, soparen dan in dolgočasil sem se kot nikoli. Hotel sem nekaj doživeti. Pomislil sem na sosedovo psico, ki je imela prav tedaj mladiče. Govorili so, da so mladiči strašansko lepi. Oklenil sem jih obiskati. Na mojo srečo so šli sosedovi na izlet. Zadnja ovira je bila psica, vendar tudi nje nisem našel. Pot mi je bila torej prosta.
Že ob prvem pogledu nanje, so me ti kužki tako prevzeli, da nisem opazil psice, ki se je plazila za mojim hrbtom. Au! Čutil sem,kako pes zasaja svoje grozne zobe v mojo nogo. Ko sem se prebudil iz šoka, sem ugotovil, da je le nekoliko popustil. Ojoj, zdaj se je to pasje ščene spravilo na moje lepe hlače! Na zalogi sem imel kletvic za dva dni. Toda pes ni popustil, on je vlekel na svojo stran, jaz na svojo in tako so moje lepe hlače postale le navadne cunje.
Ladi Erjavšek, 5«a razred
Boris Zadel, 5»b razred
Dfr ß^odjÄiä bmt
Mrzlo in oblačno jutro je. bedim ob mizi in gledam skozi okno. Zunaj je še mračno. Po cesti drvijo sivi avtomobili, bedim in čakam, kdaj bo mamica skuhala kavo. be vedno sem zaspana, kar naprej zevam. Iz kuhinje prijetno zadiši po beli kavi in mamica mi jo takoj nato postavi na mizo. Hočem jo poskusiti, toda mamica me opozori, da je kava še vroča, bedaj pa zopet čakam in čakam, da se bo shladila.
Zamislim se. Sedim v topli sobi, pred mano je skodelica kave, v košari je kruh, zraven pa še maslo in marmelada. Vsega imam dovolj, samo kava je prevroča. Ali imajo vsi otroci tako? Verjetno ne. Koliko takih otrok je še na svetu, ko zjutraj ne dobijo niti skorjice kruha, ko nimajo nikogar, da bi skrbel zanje. Tudi v zakurjenih sobah niso vsi, morda še strehe nimajo nad glavo.
Medtem se kava ohladi. Hitro pozajtrkujem, vzamem torbo in odhitim na avtobus, ki me popelje v šolo. Ko srečam sošolke, se prebudim iz razmišljanja in sem srečna, zadovoljna. Veselim se vsega lepega, kar me obdaja, s hvaležnostjo v srcu do vseh, ki so mi omogočili srečno mladost.
Mojca Ovsenek, 7*s razred
Nekoč sem premišljevala in sanjala, da bi bil ves svet poln sanj. Da bi vsi ljudje sanjali in bi hodili med drevjem, po sočni travi. Na drevesih in na travnikih bi cvetele pisane in vsakovrstne cvetice.
Ljudje bi imeli kočije, vile in čas, veliko časa. Mamicam in očkom ne bi bilo treba hoditi v službo, mi otroci bi se doma učili brati, pisati in računati. Otroci bi se učili igrati klavir ali druge inštrumente. V vsaki družini bi imeli golobčka ali kakega drugega ptička. Z mamicami bi hodili v gozd ali	na	travnike. Ljudje še ne bi poznali avtomobilov in	ne
slabega zraka.	Živeli bi v miru	in	ne v takem trušču,kot danes. V mojih sanjah	sploh ni
bilo vojne kot	v Vietnamu, kjer	jo	imajo že toliko let. Vsi ljudje bi živeli v	miru	in
veselju. Čisto	lahko sanjam, da	bi	bil ves svet kot ena sama družina.
Hada bi videla, da bi se moje sanje uresničile in bi živeli po mojem načrtu. Vsi bi govorili isti jezik in tudi mej ne bi bilo.
Iz vsakih sanj se človek zbudi in jaz moram sedaj brž v šolo.
Maja Zagorc, 4.b razred
AjOtt. ji/ma Rxoi&ft, majt
Zelo rad imam sladkarije. Posebno' sem jih imel rad, ko sem bil majhen«
Bilo je, ko še nisem hodil v šolo. Hranil sem denar. Nekega dne sem ga začel šteti.
Dolgo časa nisem vedel, ali bi ga vzel ali ne. Naenkrat sem se odločil. Pograbil sem ves drobiž in ga stlačil v žep. Ves zasopel sem pritekel v trgovino. Stresel sem drobiž na mizo in zahteval smetano.Vest me je pekla. Smetana ni bila tako sladka kot ponavadi. Na poti domov me je srečal tovariš.
Naslednji dan me je mama presenetila. Vprašala me je, kje sem dobil denar za smetano. Zlagal sem se ji, da mi ga Je dal stric, “ama Je v mojih očeh brala laž. Priznal sem ji, da sem se zlagal. Dobil s^ jih po zadnji plati. Toda ne zato, ker sem jedel smetano, ampak zato, ker sem se ji zlagal.
Daues vem, da Je lagati grdo, če pa r.e še kdaj zlažem, se vse takoj izve. Tudi pregovor pravi, da ima laž kratke noge.
Primož Legat, 5.b razred
fce ntOrm,
litara sem devet let. Imam kostanjeve lase, spete v dva repa, sive oči in okrogle obraz. Sem vesele narave, zato se le redko Jočem. Tudi Jezim se ne preveč. Hada se lepo oblečem, posebno v novo obleko ali v nov plašč.
Včasih sem pridna, včasih poredna. Tako pravi mama. A, ker se rada učim, mi odpusti, če Je kdaj na ubogam.
Zelo rada imam očka in brata, posebno pa mamo in svojih osem punčk.
Maja Kolar, 3*a razred
Ko sem se rodila, so vsi rekli, da bom pridna. Mamica mi Je najprej hotela dati ime Romana, potem pa se Je premislila im me imenovala Anki. Sem edinka, zato mi Je večkrat dolgčas.
V otroških letih sva s prijateljico marsikatero "ušpičili '. Pretaknili sva vsa grmovja in v vsak kotiček sva pokukali. Neke zime sva se sankali po najbolj strmem bregu. Nisva hoteli poslušati staršev, ki so govorili, da se bova zaleteli in se bodo sanke razletele na drobne kose. Naredili sva celo vlak in se spustili po bregu. Ob vznožju pa sva izgubili oblast nad sanmi in se zaleteli v drevo. Sani so se raztreščile, medve pa sva odnesli nekaj bušk. Starši so se jezili, a kmalu sva dobili nove, lepše sani. Na te sva bolj pazili. Potem so se pričela šolska leta in najino brezskrbnosti je bilo konec. Kadar se spomniva na dogodke iz otroških let, se od srca nasmejeva.
Kmalu bodo tudi šolska leta le še spomini. Skupaj bova stopili v življenje in se radi spominjali lepe preteklosti.
Anki Šober, 6.b razred
Ne vem, kako naj se predstavim. Rada bi vam o sebi povedala vse, a kaj, ko bi bilo za to potrebno napisati cel roman. Zato naj se predstavim na kratko prav po drobtinicah. Moje ime je Darja. Stanujem v prijaznem mestecu sredi gora. To je Tržič. Tukaj poznam vsak kamen na cesti, vsako drevo mi je poznano. Tu so vsi moji spomini in moje želje. Da, to pa je vse in vse to je del mene same. Imam skrbne starše in sestrico, ki jo imam zelo rada. Med tednom, ko je ona v Ljubljani v šoli, tudi jaz hodim v šolo, se učim in seveda najdem čas za zabavo. Imam prijateljico Ankico, s katero-se dobro razumeva. Skupaj deliva prijetne in žalostne urice najine mladosti.
Že mnogo bi lahko napisala o sebi. Toda, mar nismo vsi otroci enaki? Imamo tudi svoje skrivnosti, ki jih ne smemo izdati.
Napisala bom kratek sestavek, v katerem bom opisala sebe.
Ime mi Je Anka. Liem učenka 6.a razreda, .jem majhna za šesti razred, a doma mi vedno pravijo, da sem velika. Nisem najnu.njšo v našem razredu, zato me ni sram, da sem tako majhna. Imam kratke lase, ker sem se morala ortriči. Kamica mi vedno pravi, da mi lasje visijo na oči. Imam še dosti povedati, a čas Je, ds končam. Opisala sem najpomembnejše in mislim, da Je za enkrat dovolj.
Narava me Je ustvarila lepo, zato sem zelo vesela in ponosna nase.
Anka Šarabon , 6.a razred
Mnogokrat opisujemo prijatelje in svoje bližnje. Malokdaj pa govorimo o sebi. Danes bom govorila o sebi, svojih napakah in svojih dobrih lastnostih.
Otura sem bila tri leta, ko sem dobila sestrico. Od takrat nisem več hodila v vrtec. Varovala me Je stara mama. Bila sem nekoliko užaljena, zato sem hotela nekega dne sestrico prodati za veliko čokolado, zraven pa bi dala še pleničke.
Doma me ni nikoli strah, vendar imam v šoli prav poseben strah pred profesorji. Če sem vprašana, govorim čisto po tiho, da me učitelj komaj sliši in me ne razume dobro, zato dobim včasih slabšo oceno. Da pa ne bo kdo mislil, da imam same slabe lastnosti, naj povem, da zelo rada pomagam drugim, kuham in se učim.
Kakor vsi drugi otroci, tudi Jaz Jem vsak dan sladkarije, znto me zmerom bolijo zobje, zobozdravnik pa Je moj najhujši sovražnik.
Tako. Naj bo dovolj I Danes sem povedala zelo malo o sebi, če pa bi hotela približno vse napisati, bi morala pisati ure in ure, pa tudi koga drugega bi morala kaj vprašati.
Marta Štalec, 6.c razred
Napisala bom nekaj o sebi.
Ime mi Je Irena, üem učenka 6.a razreda, üem srednje postave, a doma mi pravijo, da sem velika. Jaz pa mislim, da san za šesti razred majhna, a zato me ni sram. Pač, taka sem. Imam kostanjevo rjave lase in rjave oči. Zelo rada hodim v šolo. Z vsem srcem rada pomagam kakšni stari ženi, pa tudi mamici. Če pa kdaj ne ubogam, Jih dobim. Včasih se zelo rada učim, včasih pa tudi ne. Zelo rada imam telovadbo, pa tudi slovenščina mi ne dela težav.
Upam, da se bom vedno pridno učila in vzljubila še druge predmete.
če bi me nekdo ne poznal, bi se mn nekako takole predstavil:
Hojen sem bil v 'iržiču. Starši so mi dali ime Tomaž, pišem se pa Madjar. Še danes velikokrat slišim, da sem bil kot otrok zelo priden, potem pa sem postal čisto drugačen, in me zato doma večkrat kregajo in kaznujejo.
Sedaj pa sem deček dvanajstih let in hodim v šesti razred osnovne šole. Po rasti sem manjše postave, zato pa sem precej gibčen. Srednje veliko glavo pokrivajo močni, toda povsem gladki lasje, ki mi zelo hitro rastejo. Zato hodim okrog s predolgimi lasmi. Pri Jedi nisem izbirčen in precej rad jem. Vedno pa sem žejen in zelo veliko pijem. Če nimam oranžade ali česa podobnega, mi zadošča kar voda. Doma so že mislili, da imam sladkorno bolezen, toda zdravnik je ugotovil, da sem zdrav.
Rad hodim v šolo, saj mi učenje ne dela posebnih težav. Pri tem ima seveda zasluge moja še kar bistra glava, ki hitro dojema snov in jo tudi obdrži.
Imam precej prijateljev, s katerimi se zelo dobro razumem. Z njimi rad igram karte ali šahiram. Drugače pa se zelo zanimam za šport in rad berem.
Tak sem torej trenutno Jaz.
Tomaž Madjar, 6.b razred

Na naši šoli Je bilo 25. decembra vse veselo in lepo okrašeno. Ob pol šesti uri popoldne smo se zbrali v spodnji učilnici. Igralci iz Kranja so nam igrali igrico Mezinček. Meni je bil deček Mezinček najbolj všeč. Znal je brati, pisati, kuhati, pospravljati in orati. Razbojnikov sem se kar bala.
Ob koncu igrice na8 je prišel obiskat dedek Mraz. Zelo smo ga bili veseli.
Maja Zupan, 2. razred podružn. šole Kovor

Moji sestrici Je ime Zorka. Stara je šest let. Ne hodi še v šolo. Skoraj vsak dan si zaželi^ da bi šla v šolo. Jaz ji pravim, da se bo morala mnogo učiti, zato naj svoj prosti čas preživi v veselju. A ona vztraja pri svojem.
Pozna že male črke in nekaj številk. Sedaj jo bom opisala. Je majhne postave, ima bele lase in lepe modre oči. Zelo rada se tudi igra. Najrajši se igra z menoj. Zelo se imava radi. Jaz imam najrajši sestrico, zato Ji rada pomagam pri lažjih nezgodah. Zelo sem vesela, ker imam sestrico.
Metka Petrič, J. razred podružn. šole Kovor
ZGODBE IZ NARAVE
t&i&ajx frr.mk
Stal sem sredi travnika. Žive duše ni bilo nikjer, le vzkliki ljudi so se slišali iz vasi.
Ves dan je sijalo sonce. Bolj se je bližal večer, tem manjša je bila njegova moč. Padalo je vse nižje in nižje, dokler ga ni prekrila zavesa oblakov. Oblaki so zardeli, kakor železo, ki ga kovač potegne iz žerjavice. Kot da bi se upiralo, je počasi zlezlo za goro. Počasi, kakor kača, se je iz kotlin začela plaziti megla. Vse je bilo tiho in mirno. Mrak je prodiral iz gozdov, globeli in porečij, ne da bi opazil kak premik. Niti vetrič ni pihljal. Strah me je bilo. Drevesa so bila v mraku podobna orjakom, ki stegujejo svoje roke nekam daleč naprej. Opazil sem štor. Zazdelo se mi je, da se za njim nekdo skriva in čaka, da me ujame. Mraz in mravljinci so mi lezli po hrbtu navzgor. Bolj, ko sem napenjal oči, tem temneje je bilo.	,
Nato je zavel mrzel vetrič. Zazablo me je. Počasi in z okornimi koraki kot starec sem se vrnil domov.
Ob sotočju dveh majhnih potočkov stoji stara lipa. Svoje košate veje razteza visoko pod nebo. Razkošno deblo, ki zavzema precej prostora, je votlo. V njem rade gnezdijo sove. Popoldne je ob njej in na njej vse živo. Dečki plezajo po deblu in tekmujejo, kdo bo prvi dosegel vrh.
Deklice se igrajo s Svojimi punčkami, jim šivajo, likajo, perejo, skratka skrbijo zanje kot za otroke. Starejše deklice se pogovarjajo, kako bodo razveselile mamice z izvezenimi prtički.
Ko otroke pokličejo starši, lipa ostane spet sama. Kmalu se na zemljo spusti mrak in zasanja lipo v san.
Za našo hišo leži na strmem pobočju smrekov gozd. Večkrat se odpravim tja. Tudi danes sem se napotil tja.
Sonce je že visoko na nebu, a ga včasih zakrijejo meglice, ki plavajo po zraku. Počasi hodim po stezici, ki me vodi po pasu bukov. Pred seboj zagledam mravljišče, na štoru pa majhno mravljo. Zraven nje leži majhen metulj. Mravljica je oprta z nogami naprej in si na moč prizadeva, da bi spravila metulja s štora. Po nekaj poizkusih ji to uspe, toda jojl Metulj se je zvalil s štora prav do poti, ki je posuta z listjem.tako, da ga ni bilo j moč opaziti. Vitka, suha mravlja spleza po štoru navzdol ter smukne pod listje. Čez nekaj č«aa privleče izpod listja metulja ter ga vleče čez listje do mravljišča.
Čudil sem se mravljici, ki s tako vnemo vleče svoj plen proti gnezdu, ne da bi se kaj odpočila med potjo: Še čez korenino je treba in v mravljišču smo..Mravljica ga trdneje prime s kleščami in začne vleči čez korenino, a ne gre. Poizkuša ga poriniti čez, žilava mravljica omaga pod desetkrat težjim plenom. Tedaj zakrije plen z listjem ter odhiti v mravljišče po pomoč. Kmalu zatem pride iz mravljišča kakih deset delavcev. Čez korenino hodijo v gosjem redu. Mravljica, ki Je plen našla, odkrije metulja, delavci pa ga odnesejo domov.
Tedaj sem slišal, da me je poklicala mama, a le s težavo sem odlepil oči od mravljišča ter odšel po listnati poti proti domu.
Iztok Dacar, 7.a razred
mdu /aarrasmv
Marjeta Valjavec, 5*b razred
ZGODBE IZ NARAVE
rtilko |a)iiKaja fnmSk>
Stal sem sredi travnika. Žive duše ni bilo nikjer, le vzkliki ljudi so se slišali iz vasi.
Ves dan je sijalo sonce. Bolj se je bližal večer, tem manjša je bila njegova moč. Padalo je vse nižje in nižje, dokler ga ni prekrila zavesa oblakov. Oblaki so zardeli, kakor železo, ki ga kovač potegne iz žerjavice. Kot da bi se upiralo, je počasi zlezlo za goro. Počasi, kakor kača, se je iz kotlin začela plaziti megla. Vse je bilo tiho in mirno. Mrak je prodiral iz gozdov, globeli in porečij, ne da bi opazil kak premik. Niti vetrič ni pihljal. Strah me je bilo. Drevesa so bila v mraku podobna orjakom, ki stegujejo svoje roke nekam daleč naprej. Opazil sem štor. Zazdelo se mi je, da se za njim nekdo skriva in čoka, da me ujame. Mraz in mravljinci so mi lezli po hrbtu navzgor. Bolj, ko sem napenjal oči, tem temneje je bilo.
Nato je zavel mrzel vetrič. Zazablo me je. Počasi in z okornimi koraki kot starec sem se vrnil domov.
^lWvK)
flruCL /jarrftimv
Iztok Dacar, razred
Ob sotočju dveh majhnih potočkov stoji stara lipa. Svoje košate veje razteza visoko pod nebo. Razkošno deblo, ki zavzema precej prostora, je votlo. V njem rade gnezdijo sove. Popoldne je ob njej in na njej vse živo. Dečki plezajo po deblu in tekmujejo, kdo bo prvi dosegel vrh.
Deklice se igrajo s Svojimi punčkami, jim šivajo, likajo, perejo, skratka skrbijo zanje kot za otroke. Starejše deklice se pogovarjajo, kako bodo razveselile mamice z izvezenimi prtički.
Ko otroke pokličejo starši, lipa ostane spet sama. Kmalu se na zemljo spusti mrak in zasanja lipo v san.
Marjeta Valjavec, 5»b razred
«a too/So Kibo
Za našo hišo leži na strmem pobočju smrekov gozd. Večkrat se odpravim tja. Tudi danes sem se napotil tja.
Sonce je že visoko na nebu, a ga včasih zakrijejo meglice, ki plavajo po zraku. Počasi hodim po stezici, ki me vodi po pasu bukov. Pred seboj zagledam mravljišče, na štoru pa majhno mravljo. Zraven nje leži majhen metulj. Mravljica je oprta z nogami naprej in si na moč prizadeva, da bi spravila metulja s štora. Po nekaj poizkusih ji to uspe, toda joj! Metulj se je zvalil s štora prav do poti, ki je posuta z listjem.tako, da ga ni bilo j moč opaziti. Vitka, suha mravlja spleza po štoru navzdol ter smukne pod listje. Čez nekaj čaaaa privleče izpod listja metulja ter ga vleče čez listje do mravljišča.
Čudil sem se mravljici, ki s tako vnemo vleče svoj plen proti gnezdu, ne da bi se kaj odpočila med potjo: Še čez korenino je treba in v mravljišču smo..Mravijica ga trdneje prime s kleščami in začne vleči čez korenino, a ne gre. Poizkuša ga poriniti čez, žilava mravljica omaga pod desetkrat težjim plenom. Tedaj zakrije plen z listjem ter odhiti v mravljišče po pomoč. Kmalu zatem pride iz mravljišča kakih deset delavcev, čez korenino hodijo v gosjem redu. Mra-yljioa, ki je plen našla, odkrije metulja, delavci pa ga odnesejo domov.
Tedaj sem slišal, da me je poklicala mama, a le s težavo sem odlepil oči od mravljišča ter odšel po listnati poti proti domu.

PRVE
PESMI
Moja soba Je grdoba.
V	njej omara, ki Ji na svetu ni para.
V	sobo spada miza, kakor k motorju diza.
Pa še postelje naj ne pozabim, ki Jo pri spanju vedno rabim.
V	njej Je tudi peč,
ki skoraj ne greje več.
MOJA
SOBA
Tale soba ni sobana, oh, kako Je razmetana.
Na tleh pa Je parket,
ki komaj nosi otroški naš balet.
Sobe rad ne zapustim
in dan za dnem v njej čepim.
Več o sobi J*z ne vem, ker predolg Je ta sistem.
Maks Romih, 5*a razred
VEVERICA	POZDRAV SONCA
Veverica,
veverica,
hop, hop, hopl
Po drevesu se poganja,
hop, hop, hopl
Lešnikov si Je nabrala,
ubogo lesko Je obrala,
da zdaj žalostna čepi,
prazne veje vztran moli.
Veverica,
vererioa,
hop, hop, hopl
Po drevesu vedno skače,
in norčije tam uganja,
hop, hop, hopl
Sonce pokuka izza neba, zemlji zeleni žarke poda.
Posije na majhen mlin, kjer odseva od njegovih lin.
Mirno, mirno beli mlin stoji, kolo mu potoček vrti.
Marjeta Pogačnik, 7.a razred
PRVE PESMI
Moja soba je grdoba.
V	njej omara, ki ji na svetu ni para.
V	sobo spada miza, kakor k motorju diza.
Pa še postelje naj ne pozabim, ki jo pri spanju vedno rabim.
V	njej je tudi peS,
ki skoraj ne greje več.
MOJA
SOBA
Tale soba ni sobana, oh, kako je razmetana.
Na tleh pa je parket, ki komaj nosi otroški naš balet. Sobe rad ne zapustim in dan za dnem v njej čepim.
Več o sobi j*z ne vem, ker predolg Je ta sistem.
Maks Hornih, 5.a razred
VEVERICA	POZDRAV SONCA
Veverica,
veverica,
hop, hop, hopl
Po drevesu se poganja,
hop, hop, hop!
Lešnikov si je nabrala, ubogo lesko je obrala, da zdaj žalostna čepi, prazne veje vztran moli. Veverica, vererica, hop, hop, hopl Po drevesu vedno skače, in norčije tam uganja, hop, hop, hopl
Sonce pokuka izza neba, zemlji zeleni žarke poda.
Posije na majhen mlin, kjer odseva od njegovih lin.
Mirno, mirno beli mlin stoji, kolo mu potoček vrti.
Marjeta Pogačnik, 7-a. razred
Dežuje... Vse mesto je zavito v sive rneple, ki se kot sence vlečejo sem in tja. Po nebu jadrajo temni črni oblaki. Vse je sivo, le tu in tam je videti živobarven dežnik. Ulice so puste in prazne. Sive hiše samujejo ob umazani reki, ki je z gora prinesla veliko zemlje in prsti. Tu in tam pogleda iz vode šop trave. Ljudje hodijo z mračnimi obrazi po mestu. Vsem se mudi. Klopce nad postajo samujejo. Dež jim spira zeleno barvo. Nihče nikjer ne postoji, ne pogleda nove izložbe...
Vsi hite, hite domov na toplo. 'i’u in tam se kdo ozre proti nebu in vzklikneš "Oh, kakšno vreme 1" Le v neki ozki ulici je bilo na nekem dvorišču vse veselo. Otroci so brez dežnikov skakali po lužah. Enemu od njih je spodrsnilo in je padel vanjo. Ko se je pobral, je vse teklo od njega. Začel se je smejati in tudi jaz sem se nasmehnila. Tako sem vsaj za trenutek pregnala z obraza tisti mračni pogled, ki ga je povzročalo slabo vreme.
Bil je sončen jesenski dan. V sobi sem pisala nalogo. Tedaj pozvoni. Prišla je prijateljica in me povabila na potep. Sprva sem se obotavljala, potem pa sem se odločila, da grem.
Hodili sva po ozki gozdni poti. Pod nogami nama je šumelo suho listje. Drevesa so že spremenila barvo in si nadela obleko jeseni. Z mogočnih kostanjev je tu pa tam padel plod. Začeli sva ga nabirati. Ko sva se naveličali, sva odšli dalje. Prišli sva na jaso in sedli v mehko travo. Opazovali sva okolico, ki se je spreminjala. Gozdne živali so skakljale naokrog in si iskale hrano. Dolgo sva jih gledali, potem pa sva se povzpeli še više. Sedli sva na skalo, od koder sva občudovali pokrajino. Nabrali sva tudi lep šopek.
Zmračilo se je že, zato sva se vrnili proti domu. Doma so me pošteno ošteli, ker sem brez dovoljenje odšla zdoma.
Nad vasjo se razprostira travnik, oočna trava je privabila na pašo dve kravi.
Pastir si je zakuril ogenj. Izza gora je pokukalo sonce. Z nežnimi žarki je pozdravilo dečka in deklico,ki sta hitela v šolo. September je tu. Preko travnika je priletela Jata prič. Pastir je pogledal v nebo in jim zaigral v pozdrav. Ptice so se ustavile in prisluhnile zvokom, ki so se razlegali. Nato so odletele proti jugu. Kravi sta zadovoljno mulili sočno travo.
Deček pa je igral pticam, ki so izginjale v blišču sonca proti jugu.
Moja najljubša žival je papagaj. Ime mu je Koki. Živi v veliki kletki pri babici.
Ima rumeno glavo, moder rep in majhne krempeljčke. Po telesu je zelenkast. Jš proso in konopljo, pije pa vodo. Na dnu kletke ima pesek. Na njem Je veliko peres, ki so mu odpadla. Vsak teden mu zamenjam pesek. V kletki ima štiri palice, gugalnico in dvojna vratca. Včasih zelo lepo poje. Če poje, skače s paličice na paličico. Kletka je narejena iz kovine. Spodnji del pa je iz mase.
Papagaj ni velik. Kupili smo ga v Ljubljani. Želim, da bi še dolgo živel in nas zabaval s petjem.
Majda Radon, 6.b razred
Anki bober, 6.b razred
Milena Fornazarič, 5*15
Matjaž Šarabon, 3.a razred
mnu/c
Moja najljubša žival Je muc in ga imam zelo rada. Kobila sem ga maja meseca.
Je črne barve. Oči ima rumene. Kadar ga pobožam po brkih, Je zelo hud. Ko ga požgečkam, se raztegne. Kadar imam čas, se z njim igram z žogico. Mečem Jo po dnevni sobi, on pa teka za njo. Vsako Jutro, ko vstanem, me čaka pred vrati, da mu odprem. Če mu takoj ne odprem. Je zelo hud. Nato mu narežem pljučka in nalijem mleka.
Zvečer ga spustimo ven. V drvarnici ima ležišče.
Zjutraj zarana sva se odpravila z mojim zvestim prijateljem na lov. Floki Je zelo pameten pes in dober gonjač. Ko sva stopala proti gozdu, sva se odločila, da bodo danes na vrati zajci, saj Je to llokijev najljubši lov.
Nenadoma Je izza grma šinila svetlo rjava žival* Floki se Je takoj pognal za njo. Mislila sem, da Je zajec. Zelo sem se začudila, ko se Je ves upehan in Jezen vrnil k meni. Kot bi se hotel opravičevati za svoj neuspeh, se Je stisnil k mojim nogaip in priliznjeno mahal z repkom. Končno Je le priznal, da se Je zmotil, da to ni bil zajec ampak mlada srnica, ki pa Je bila veliko hitrejša od njega.
Pogladila sem ga po gobčku in ušesih ter mu tako oprostila pomoto.
V nedeljo, zadnji dan razstave ptic, sem se peljal z atkom v Kranj. V delavskem domu Je bila razstava ptic pevk, okrasnih ptic in golobov pismonoš.
Tudi moj oče Je razstavljal golobe. Eden od naših golobov Je bil najlepši. Predsednik društva Je fotografiral vse najlepše živali in njihove lastnike. Med njimi sva bila tudi midva z atkom. Zelo sem bil vesel, da ati ni prodal tega goloba. Ko Je bilo konec razstave, sva z atkom odnesla kletke z golobi v avto. Veselo sem gledal našega najlepšega golobčka in ga božal po mehki glavici.
Moj najboljši prijatelj Je mlad teliček. veliko prostega časa prebijem pri njem. Ima velike črne oči,obkrožene z velikimi dolgimi trepalnicami. Ima visoke mišičaste noge.
Ko se bliža večer, se odpraviva z mamico v hlev. Star Je komaj teden dni in se hrani pri kravi. Večkrat skoči po hlevu za menoj, ko grem po metlo. Primem ga za verigo in odpeljem nazaj pod kravo. Potem pa se tiho izmaknem iz hleva. Ko se vrnem, začne migati z ušesi, kot bi me navihano opominjal, da mu nagajam. Ko se naje, skače po hlevu. Enkrat Je ušel h konju in se mu zaganjal v zadnjico in se igral z njegovim repom. Konj Je ravno Jedel in se ni zmenil zanj. V smehu sem ga prignala k njegovim Jaslim in ga privezala.
Za lahko noč mi Ji pomahal z repom. Zjutraj, ko grem v šolo, ga nikoli ne pozabim pozdraviti.
Nataša K0rnik, 3.a razred
Alenka Kuhar, 5*b razred
t)ia HofcttioAri
Tomo Smolej, 2. razred podružn. šola Kovor
Irena Aljančič, 4. razred podružn. šola Kovor
V nedeljo zjutraj sva ae z dedom odpravila po koatanj. Bilo je lepo jutro in aonce je že pokukalo izza Kukovnice.
Hodila ava po gozdni poti, ki naju je vodila v Vadeški graben. Uatavila ava ae pod velikim kostanjem ter začela nabirati. Zazdelo se mi je, da je nekaj zaemmelo na kostanju.
Hipoma ae ozrem ter zagledam veverico. Urno je splezala po vejah do vrha, se odrinila, skočila na bližnjo smreko, kakor blisk švignila po deblu navzdol in ni je bilo več na spregled.. Odpravila sva se dalje. Že od daleč sem zaslišal vrišč šoj. Vedel sem, da šoje rade jedo kostanj, zato sva se z dedom odpravila tja. Prišla sva do jase in na drugi strani sva zagledala šoje, ki so na drevesih jedle kostanje. Ko so naju zagledale, so zletele v gozd. Nabrala sva vsak svojo vrečo kostanja ter se odpravila proti domu. Tik preden sva zavila na cesto, naju Je pozdravila sinička s svojim cici fuj - cici fuj - cici fuj.
Bila je skrita pri deblu, s perutnicami si je grela trebušček ter z dvignjeno glavico pela. Gledal sem jo, a ded je odšel, zato sem moral pustiti sinico in oditi za dedom.
Ni mi bilo žal tega dopoldneva, saj je bil lep ter koristen izlet.
Vsak od nas ima mnogo spominov, veselih in žalostnih. Opisal bom vesel dogodek, ki mi je ostal v spomipu.
Bilo mi je kakih tri do štiri leta, ko sem šel prvič s starši k Tiču po gobe. Bil je lep dan. Prišli smo na cilj. Hotel sem z mamico v gozd, a me ni hotela vzeti s seboj. No, oplašila me je z volkom, da sem miroval. Po približno dveh urah se je mamica vrnila, ^rinesla je polno košaro lisic in jurčkov. Opazoval sem jih in jih prijemal. Ko sem enega potlačil, mi je bilo tako prijemanje prepovedano. Čez nekaj časa smo šli vsi trije po borove veje na rob gozda. Tam sem se valjal in se smejal. Potem sem raziskal tisti del gozda. In glejtel Našel sem jurčka, čisto majhnega jurčkal Bil sem tako vesel, da nisem vedel, kaj bi delal. Vrnili smo se in ko so vsi zvedeli, da sem našel jurčka, sem postal gobar. Gobar sem postal s tem, da sem dobil eno "po zadnji plati". Tako je bil že moj prvi gobarski pohod uspešen.
Moj stric je zobozdravnik. Ker službo opravlja v sobah, si je za hobbji izbral lov.
Kupil si je puško, naredil lovski izpit in postal loveč.
Nekega dne je povabil mene in brata na lov na divjega petelina. Ko je bila še noč, smo se z avtom odpeljali na Jelovico. Na planoti smo izstopili. Čeprav je bila v dolini že pomlad, je v gozdu še ležal sneg. ^neg nas ni motil, ker smo bili v škornjih. Stric naju je ves čas opozarjal, naj hodiva previdno, da se ne bi zlomila kakšna vejica. Če sva hotela videti divjega petelina, sva se s tem morala sprijazniti. Naenkrat smo zaslišali: klok, klok, klok in klok. Vsi smo obstali. Stric, nama je povedal, da je to petje divjega petelina. Ker Je bila še noč, ga nismo videli. Ko se. je zdanilo,je na veji pel lep črn petelin. Okrog oči je imel rdečo obrobo. Ker je bil tako lep, stric ni ustrelil, čeprav je to velika lovska trčfeja, se nam je vsem trem smilil. Naenkrat se je splašil ih odjadral nekam drugam. Nismo ga več videli. Presrečni smo se vrnili domov.
Teta Slavi in moja mamica sta nam pripravili obilen zajtrk.
Jože Pogačar, 7.a razred
Boštja Kuljič, 5*a razred
AiL mi.

Ko sem bila majhna, sem verovala v strahove. Bala sem se mraka, noči.
Bilo je pred nekaj leti. S prijateljico Jožico sva zamudili avtobus, ki nas je vsak dan po šoli odpeljal domov. Bilo naju je strah, a kljub temu sva morali skooi gozd domov. Držali sva se za roke in s strahom premagovali pot. Utripanje srca sva čutili v prstih, nosu,ušesih, po vsem telesu. In, da bi bil strah še večji, je iz grmovja poskočil majhen zajček in nama oplazil noge. Obe sva skoraj v en glas zakričali.
Drevesa so se nama zdela kot gromozanske zveri. Grmovje ob cesti se je od daleč videlo kot medved, ki bi me s svojimi šapami hotel zgrabiti. Umreka je stala pred nama kot ogromen irelikan. Na razkošni bukvi je ukala sova.
Druga drugo sva tolažili, češ: "Saj bova kmalu doma."
Šele, ko sva ozrli svetlobo neonskih svetilk, sva se oddahnili.
Bile so šolske počitnice. Kot vsako leto sem šel tudi tokrat na Dolenjsko. Saj sem bil vedno najraje tam. V vasi Podhosta imam svojo babico. Z njose zelo dobro razumem. Ker pa je poletje čas gob, sva jih šla velikokrat nabirat. Vedno sva jih dovolj nabrala. Nekaj teh sva pojedla, nekaj pa prodala. Nekega dne pa sem se odločil, da v gozd po gohe pojdem sam. Bilo jih je veliko, toda,.ko sem jih že dalj časa nabirel, naenkrat zagledam čudne, meni neznane stopinje. Šel sem v smer, kamor so vodile. Hodil sem in hodil, ko zagledam veliko vejo slastnih divjih češenj. Bil sem vesel, toda ne dolgo, kajti takrat se je vrnil velik, rjav medved. Začel je Strajno brundati, jaz pa sem se od strahu ves tresel. Na moje veliko presenečenje me je začel lizati. Za hip sem si opomogel od strahu, ko mi je v glavo šinila drzna misel. Odtrgal sem nekaj češenj in jih vrgel, kar sem mogel daloč. Medved se je zapodil za češnjami, jaz pa na pot. Delal sem se, kot da ni nič. V resnici pa so se mi od strahu kar hlače tresle. Ker medved tega ni opazil, sva jo ubrala vsak svojo pot. Babici sem vse povedal, prav tako pa tudi staršem na Gorenjskem.
Marjeta Valjavec, 5»h raz
dJ^jCIuruSL
Nekega dne sem šel z -“ibo malo v gozd. Začuden sem pogledal, kako Biba brska pod grmov-
ga nesel domov.
Doma sem ježa zaprl v mrežasto kletko. Vsak dan sem ga hodil gledat in mu prinašal hruške, jabolka in druge ježeve poslastice. Čudno se mi je zdelo, da stalno čepi v kotu, stisnjen v klobčič. Tedaj me je poklicala mama, naj grem jest. Ko sem se vrnil,ježa ni bilo več v travi. Iskal sem ga, a ga nisem našel. Ko sem se hotel vrniti domov, sem pokukal še pod grmovje, kjer je Biba našla ježa. In glej, jež je bil tam. Sumil sem, da ima mladičke, zato sem ga pustil pri miru.
Vsak dan sem ga hodil gledat in ker sem ga pustil pri miru, se ni več zvijal v klobčič.
Pri nas veliko skrbimo za ptice. Po drevesih imamo obešene valilnice. V njih gnezdijo samice. Celo leto jih opazujem. Spomladi so najbolj zanimive. Ko začnejo prinašati za gnezdo, jih večkrat pogledamo. Sinica je zelo pridna ptička in si zelo hitro in skrbno zgradi gnezdo. V vsako valilnico samice znesejo od sedem do deset jajčk. Ko se izvalijo mladički, pa se za njihove starše začne še večja borba. Treba je nasititi toliko lačnih kljunčkov. Samička in samec pobirata po drevju razne črvičke in jih nosita lačnita mladičem. Ta skrb traja toliko časa, da zrastejo in zletijo iz gnezda.
Ko pa pride zima, še posebno skrbim, da imajo ptice vedno dovolj hrane. Njihova krmilnica ni nikoli prazna.
Vsa ta naša skrb je poplačana tako, da nam vse leto prepevajo in po drevju pobirajo razne škodijivc e.
jem. Še bolj pa sem se začudil, ko mi je prinesla ježa. Hitro sem ga zavil v pulover in
arane Pogačar, 4.a razred
Beti Smolej, J. razred podružn. šola Kovor

Z našo "katrco" smo se peljali iz Hrvatske nazaj v Slovenijo. Peljali smo se po bližnjici, ozki makadamski cesti, ki se Je vila skozi ozko dolino, kjer Je bilo komaj prostora za potok in cesto. Obdajale so nas strme skalnate stene, ki so postopoma prešle v gosto poraščen gozd. Te visoke pečine so v človeku nehote vzbujale neko tesnobo.
Peljali smo se po kačasti, zviti cesti, ki Je tekla tik potoka ter se komaj opazno dvigali v breg. Vreme Je bilo slabo, tako da Je pokrajina postala še dolgočasneJša. Kar naenkrat, hi-pomajpa se Je soteska razširila v malo obsežnejšo kotlino in tam Je stala kopica otrok.
Bili so bosi, umazani, v rokah pa so imeli šopke lepih cvetlic. Bilo Jih Je veliko. Najstarejši otrok Je bil star morda osem let, najmlajši pa se Je komaj sam kobacal. Hitro so stekli na cesto ter kozali šopke. Mama se ni mogla odločiti, katerega bi kupila. Petdeset ali še več oči Je proseče zrlo vanjo, toda bili so veseli, da bo vsaj eden od njih našel kupca za svoj šopek. Najprej so izgovarjali viaoke cene, nato pa so Jih nižali. Vpili so drug čez drugega. Zdeli so se mi vsiljivi. Tedaj se Je mama odločila, da bo vzela šmarnice od neke majhne deklice, ki Je bila verjetno najbolj revna. Bila Je bosa, imela Je vse strgano krilo, pokrpano srajčko ter dolge, zlatorumene lase. Ni se preveč vsiljevala.
Ko Je videla, da Jo Je mama pokazala, se Je plaho približala avtu in s strahom v črnih očeh in tresočim glasom ponudila šopek:"Za Jedan dinari" Mama se Je nasmehnila ter Ji ne zaradi lepega šopka ampak zaradi dekletčeve revščine dala dva dinarja. Dekletce se Je veselo nasmehnilo, vzelo denar ter hitro steklo domov pokazat zanjo tako dragocen dar.
Odpeljali smo se naprej, Jaz pa sem še vedno žalosten zaradi dekličine revščine ter vesel, da smo vsaj enega otroka malo osrečili.
Tržiška avtobusna postaja Je majhna, pa vendar se na njej zgodi mnogo zanimivega. Od Jutra do večera se tu vrstijo dogodki, ki so nepozabni. Zdaj je mir, čez čas pa takšen vrvež, da komaj prideš do svojega cilja. Vrvež in mir se menjata iz ure v uro, iz dneva v dan.
Avtobusna postaja oživi okrog sedmih, čeprav prvi avtobus odpelje že pred peto. Ti prvi avtobusi se vrnejo pred šesto, vendar ponavadi z malo potniki, ker jih večina izstopi prej, pri svojih tovarnah. Ob sedmih pa pridejo šolarji. Avtobusi, s katerimi se pripeljejo ali odpeljejo, so nabito polni. Prvi se ponavadi odpeljejo višješolci. Vsi zaspani s kupom debelih knjig pod roko se niti ne borijo za evoj sedež. Mimo vstopajo v avtobus in ob vstopu že odpirajo knjige, da bi se med BTožnJo še čiij^eč naučili. Nekoliko 1 kasneje se odpeljejo srednješolci. Ti so že bolj živi. Ob njihovem prihodu postaja že popolnoma o$ivi. Kar tekmujejo, kdo bo dobil boljši sedež. Seveda tudi v avtobusu ne dajo miru in se le malokdaj zmenijo za starejšega človeka, ki težko stoji ob njihovem sedežu. Po odhodu le teh pripeljeta avtobusa osnovnošolce iz Leš in Kovorja. Ti so šele razgrajači1 Vsi hočejo izstopiti naenkrat. Večkrat pride celo do pretepa, pa tudi nesreče niso popolnoma izključene. Večkrat Jih kdo graja, vendar kaj pomaga, če Je pa tako lepo biti prvi na cesti in potem v šoli. Potem se avtobusi vrstijo z odhodi in prihodi tja do polnoči. Najhrupneje Je na postaji verjetno od dveh do treh, ko so tu delavci, pa zakasneli šolarji in še mnogi drugi.
Tako poteka dan na avtobusni postaji. Potem pa pride nekaj ur popolnega nočnega miru, naslednji dan pa gre zopet vse znova. Tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec.......
Andraž Legat, 7»a razred
Misli mi še vedno uhajajo na počitnice.
Večino proctih dni sem preživel na morju. Kopal sem se in plaval v topli vodi ter se z masko na obrazu potapljal in opazoval morsko dno. Ure in ure sem bil v vodi, toda nisem se naveličal. Velikokrat sem ližal tudi na blazini in na njej odplaval daleč od obale. Hotel sem dobro izkoristiti vsak sončen dan, kajti vreme nam je letos večkrat nagajalo. °b slabem vremenu pa mi tudi ni bilo dolgčas. Veliko sem bral. Večkrat sem tudi igral na karte in žahiral. Z znanci sem se odpeljal tudi v Trst. Videl sem pristanišče z velikimi ladjami, prav posebno pa mi bo ostal v spominu grad Miramare s prekrasnim parkom. Bilo Je čudovito.
Tudi doma sem se hodil kopat na kopališče. Drugače pa sem se vozil s kolesom. Zvečer pa sem rad gledal televizijo.
Zadnje dni počitnic pa se skoraj nisem premaknil od televizijskega sprejemnika, ki Je prenašal olimpiado.
Kot vsaka stvar mine, so se končale tudi počitnice in začelo se Je zopet delo in učenje. Lahko pa rečems "Lepo je bilol"
Ladja je zasidrana v pristanišču. Okrog pristanišča in v neskončne daljave se širi morje. V jasnem Jutru se lepo svetlika. Po mostičku, ki je pritrjen k ladji,stopa velik zamorec in se vedno bolj približuje malemu dečku, ki mu je ime Mario. Z ramen mu visita dve veliki rešti ananasov. Zazdi se mu zelo revep.-.. . V njihovi glavi se porodi misel, naj bi mu podaril velik ananas. Z močno črnopolto desnico, ki se je oprijela največjega ananpsa in ga tudi odtrgala, podari Mariu.
Maria se je zastrmel v velik otok in si mislil, da so na svetu še dobri ljudje, ki se usmilijo ubogih siromašnih dečkov.
Peljala sem se z vlakom. Bila je mirna noč, nočno tišino je motilo le enakomerno udarjanje koles ob tračnice. Kahlo guganje me Je uspavalo. Ko sem se zdramila, se je že svitalo. Sonce (Je svoje prve žarke začelo pošiljati na zemljo. Pred menoj Je odsevala komaj prebujena pökrajina. Narava, ki je bila poprej tako mirna in pusta, se je začela prebujati. Vlak Je drsel zdaj mimo velikih polj, posejanih s pšenico, ki Je lahno valovila v vetru, zdaj mimo gričev, polnih vinske trte.
Pokrajina se Je neprestano spreminjala.
Bližala sem se cilju. Opomnila sem se mame in očeta in še dobro sem ju videla, ko sta mi pomahala v slotoo, ko Je vlak zapiskal in se začel leno pomikati po tračnicah. V duši mb Je stiskalo in solze so mi zalile oči. Toda že je bila tu postaja in obenem tudi konec vožnje. Vlak se Je ustavil in morala sem izstopiti. Čeprav mi Je bilo hudo, ko sem šla od doma, sem bila vseeno srečna, saj je bila ta moja prva vožnja z vlakom zelo prijetna.
Tome^ž Madjar, 6.b razred
Primož Grum, 5-a razred
clKia/ ^lbiLti^du
Del Bisttioe ot restavraciji imenujemo Deteljica. Restavracija Je ob avtocesti in vanjo radi zaliajajo tudi turisti. Nekateri imajo lepe avtomobile in Jih otroci radi hodimo gledat. Poleg Je tudi menjalnica in turistični biro, kamor hodijo turisti menjat devize
straneh avtoceste ob restavraciji stojita Petrolovi bencinski črpalki, ki imata tudi zelo veliko prometa, posebno ob poletnem času, ko prihajajo čez mejo inozemski turisti in napolnijo rezervoarje, da lahko nadaljujejo pot. Vsak to raje naredi pri nas, ker Je bencin ceneJSi.
Na desni strani restavracije stoji Mercatorjeva samopostrežna trgovina z bifejem. V trgovini prodajajo različne stvari. Imajo svojega mesarja, poseben prostor za živila, šolske potrebščine, igrače, nogavice, časopise, perilo itd.
Za samopostrežno trgovino Je nekaj blokov. Tudi v spodnjem delu že gradijo nove bloke. Tako Je Bistrica dobila mnogo prebivalcev. Ob blokih so tudi garaže, za osebne avtomobile. Prostor pred bloki Je asfaltiran. Poleg blokov Je cesta, ki vodi v Kovor^in Je že asfaltirana. Na križišču, kjer se odcepi v Kovor in Bistrico, Je avtobusna postaja.
Na zgornji strani proti Bistrici Je velik travnik, na katerem gradijo šolo. Poskrbeli bodo tudi za najmlajše in Jim zgradili vrtec.
Tako bo v nekaj letih Bistrica postala predmestje Tržiča.
Bilo Je poleti, ko smo se odpravili k stricu, ki živi v mestu pod Pohorjem.
Bila sem zelo vesela, saj sem vedela, da bomo šli tudi na Pohorje. Res smo že prvo nedeljo krenili iz mesta med posameznimi kmetijami v ta čudoviti kraj.
Očka nam Je pripovedoval o bojih na tem področju.
Na tem Pohorju Je Junaško padel 1. pohorski bataljon. Med padlimi Je bil tudi legendarni borec Alfonz Barh s tremi sinovi. Najmlajšemu Je bilo komaj 11 let.
o
za naš denar in po informacije naših turističnih in kulturnih znamenitostih.Na obeh
Sergej Rus, 5»c razred
Alenka Javornik, 2.b razred
o
.S' «P
O 'ß T
POROČILO
ROKOMETNI TEKMI
V	petek, 11. novembra 1972, se je začela rokometna liga med ŠŠD osnovnih Sol heroja Grajzerja, Bračiča in osnovne Sole kokrškega odreda Križe. ^ ligi tekmujejo za vsako šolo štiri ekipe: dve ženski (A, B) in dve moški (A, B).
Prva tekma je bila ob 15. uri v telovadnici osnovne šole v Križah med ekipama B ženske Križe : B ženske Bračič. Medtem, ko so igralke nestrpno čakale na začetek tekme, se je na balkonu zbralo veliko ljubiteljev rokometa. Upanj«. nR zmago naša dekleta skoraj niso imela in je bilo za vse veliko presenečenje, ko so kmalu na začetku povedla z nekaj goli. Rezultat sa je hitro višal, gledalci pa razživeli. Z vseh strani je bilo slišati vzklike: "Bračič, Bračič! Križe, Križe!" Vmes pa je bilo slišati raznovrstne graje in pohvale. Oba trenerja sta svoje igralke spodbujala in medtem, ko v našem moštvu skoraj ni bilo menjav, so se kriSke igralke kar pogosto menjavale.
V	drugem polčasu so bili navijači še glasnejši. Vsak je spodbujal svoje igralko. Nekajkrat so Križanke celo izenačile, tako da je bila tekma še bolj razburljiva. Končno pa se je tekma končala v korist naših deklet z rezultatom 15:10. Medtem, ko je bilo na naši strani brezmejno veselje, so kriške igralke sklonjenih glav.zapustile igrišče.
Za to tekmo so bile še tri: med A moštvoma deklet in obema moštvoma fantov.. Vse tri tekme so naši igralci izgubili, kar je bilo tudi pričakovati, saj nimajo potrebnih pogojev za treninge, kot jih imajo Križani.
Vlasta Cizel, 8.a razred
MOJ USPEH
Nekega dne pozimi smo imeli smučarsko tekmovanje v slalomu. Imel se številko 56. Ko smo stali v vrsti, som imel veliko tremo. Takrat sem bil drugič na smučeh. Tekmovanje se je kmalu začelo. Že je bila na vrsti številka 50. Imel sem vedno večjo tremo. Najraje bi odstopil. A to ni bilo več mogoče. Bil sem že na vrsti. Pognal sem se in že sem bil sredi brega. Na cilj sem prispel srečno. Le okrog ene palice nisem peljal. Mislil sem, da bom diskvalificiram. Odšel sem domov. Doma sem vse povedal očku in mamici. Ko sem drugi dan prišel v šolo, sem šel pogledat na oglasno desko. Moje ime je bilo napisano predzadnje. Bil sem vesel, ker nisem bil diskvalificiran. Ker sem bil drugič na smučeh, je bil to moj velik uspeh.
Jure Mejač, 9.b razred
TEKMOVANJE B BOHINJSKI BISTRICI
Ko smo ae smučali v Hrastah, smo zvedeli, da je naslednjo nedeljo smučarsko tekmovanje
V	Bohinjski Bistrici. Vsi smo se razveselili tekme.
V	nedeljo sem pripravila vso smučarsko, opremo in potem sem šla na avtobusno postajo na Deteljico. Kmalu je pripeljal poseban avtobus za smučarje. Po krajši, vožnji z avtobusom smo prišli v Bohinjsko Bistrico. Tam smo kupili vsak 6n čaj in se odpravili proti smučišču.
Pri startu Je bilo že veliko tekmovalcev in tudi Jaz sem se jim pridružila. Kmalu sem prišla na vrsto. Tovariš na startu je štel številke in ko Je rekel zadnjo, sem odpeljala. Ko smo končali vsi, smo se vrnili k avtobusu. Čez nekaj časa je bila razglasitev. Ko so bile na vrsti cicibanke, smo se vsa dekleta pripravila. Prva Je bila
iz Škofje Loke in takoj za njo sem b;Lla jaz. Dobila sem srebrno medaljo Tega dne ne bom nikoli pozabila.
Darja Meglič, 4.a razred
MOJE VESELJE DO ŠPORTA
V prostem času se poleg branja raznih knjig rad ukvarjam tudi s športom. Poleg lastnega udejstvovanja redno spremljam vsa športna tekmovanja.
Ko sem bil še majhen, star komaj štiri leta, sem dobil prve smučke. Od tega časa dalje vsako zimo smukam. V zimskih počitnicah obiskujem smučarske tečaje in razna tekmovanja.
Že dve leti sem član SK Tržič, kjer imam redne treninge, tudi kadar ni snega. To so tako imenovani stihi treningi. Trudim se, da bi se čim bolje uvrstil in postal dober smučar. Poleg smučanja imam veliko veselja tudi do šaha. Skoraj vsak dan, kadar ima le očka čas, igrava šah. Moj očka je zelo dober šahist, tako da ga le malokdo premaga. Nekajkrat mi je že uspelo, da sem z njim remiziral. Velikokrat igram šah tudi s sošolci. Tu je moj rezultat pozitiven. Želim si, da bi imeli v šoli šahovski klub.
Razveselim se tudi, kadar me kdo pokliče za nogomet. Poletij v počitnicah,imamo prava tekmovanja. Zberemo se otroci vseh blokov v Bistrici in igramo proti otrokom iz Preske in Tržiča.
Uživam pa tudi, kadar na televiziji gledam kakršne koli športne prenose. Tako sem letos gledal olimpijske igre in vse druge košarkarske, hokejske in nogometne prenose.
Zdi se mi, da bi vsak mlad človek moral biti športnik, saj to ni le zdravo, temveč si človek pridobi tudi veliko dobrih lastnosti.
Sergej Rus, 5-c razred
URA TELOVADBE
Ko pozvoni zvonec,se postavimo v vrsto in počakamo tovarišico. Potem pa odidemo po stopnicah do telovadnice, ki je v pritličju.
Tam reditelj narddi zbor, poravna vrsto in poroča tovarišici: koliko učencev je prisotnih, kdo manjka, kdo je opravičen, in kdo brez opreme. Obrnemo se v levo ali desno in tečemo, hodimo, zamahujemo z rokami in nogami in še mnogo drugih vaj. Potem izberemo vsak svoj prostor in delamo ogrevalne vaje. Ob začetku šolskega leta je tovarišica določila štiri vrste. Po vajah vadimo na orodju: kozi, blazinah, drogu in krogih. Skačemo tudi v daljino in višino. Včasih se igramo igro med dvema ognjema. To igro jaz igram slabo in kar priznati moram, do je ne igram rada.
Telovadba je moj najljubši predmet in se je vselej veselim.
Alja Robič, 4.b razred
MOJ USPEH
Lansko lato smo imeli prvenstvo v smučanju v Hrastah. Preden smo začeli tekmovati, je najprej predtekmovalec pokazal progo. Proga ni bila posebno.’strma, vendar si se moral kar dobro potruditi, da si jo zvozil. Imel sem visoko številko, zato sem nastopil bolj pri zadnjih. Pred nastopom sem se malo bal, vendar pa sem se kmalu ojunačil.
Bil je čas, ko sem moral nastopiti. Od začetka sem vozil počasi, nato hitreje in hitreje in nazadnje le srečno prispel skozi cilj. Moj čas je bil zelo dober. Po končani tekmi
sem odšel domov. Naslednji dan sem prišel v šolo. Na oglasni deski so bili rezultati. Videl sem, da sem bil šesti, zato sem bil zelo vesel, saj takega uspeha še nisem doživel. Želim in upam, da bom še velikokrat nastopil na smučarskem tekmovanju in se uvrstil na dobro mesto.
Jožko Markič, 4.b razred
RAD BI NASTOPAL
Moja želja je,da bi nastopil na šahovskem turnirju. Rad bi nastopil s sošolci. Zelo dobra igra bi bila z Juretom Mejačem in Dušanom BogatajemJPri igri smo skoraj vsi enako dobri. £koda, da nimamo že v četrtem razredu šahovskega krožka. Doma zelo rad šahiram z očkom, prijateljem Robijam in s stricem. Stric zelo dobro igra in tudi pove šahovske zanke. Ko bom v petem razredu, se bom vključil v šahovski krožek, kakor moj prijatelj Robi. Do takrat pa bom še dobro treniral, da ne bom v petem razredu med zadnjimi.
Jožko Markič, 4.b razred
V TOREK SMO BILI NA ŠPORTNEM DNEVU
Letos je tudi naš razred sodeloval na jesenskem orientacijskem pohodu naše šole.
V torek zjutraj smo se zbrali pred šolo. Ko smo po dolgem čakanju prišli do starta, smo dobili navodilo^ kje moramo hoditi. Prišel je čas odhoda. Vsak razred je bil razdeljen na štiri skupine. Vsaka skupina je imela svojega vodjo. Vodja naše skupine je bila sošolka Nevenka. Hodili smo od kontrole do kontrole, izpolnjevali različne naloge in odgovarjali na različna vprašanja.
Sonce je vedno bolj pripekalo. Pot je vodila preko Bistrice, do cerkve sv. Jurija. Od tam smo se spustile do Ročevnice, nato do igrišča TVD Partizan in naprej po Blejski cesti vrnile do naše šole.
Naša skupina ni bila uspešna. Večkrat smo zašle, pa tudi sprle smo se. Če bi bile bolj složne, bi lahko dosegle boljši uspeh. Upam, da bomo drugo leto uspešnejše.
Alja Robič, 4.b razred
ZA BISTRE GLAVE
KRI ZAMKA
1	A	a		s		X	(d	X	7	
r~					X			'lö		X
m			X	X						13
ib		X	X	IS		X				
it			1«		X	*9				
io		A-»			X	44			X	
							X	a»	Ü	
V	*	11»			X	4?		X		X
JO				t	M			J»	X	»<(
is			X			X	ii			
	X	X	iJ			X		X	X	
	»0				X	A4		43		
4v					X				X	
Vodoruvno :
1. Južni sadež, 6. kalij, 7- avtomobilska oznaka Kranja, 8. brazda na njivi, 9« luknjica na koži, 11. strupena kača, 12. um, 14. aluminij, 15. kravji glas, 16. moško ime, 17. osebni zaimek, 18. Matej Oblak, 19. reka v Bosni, 20. srbska solata, 22. zgoden, 25« mlada kokoš, 24. če, 26. neznanka v matematiki, 2y. avtomobilska oznaka Valjeva, 30. reka v Brbiji, 32. reka v Črni gori, 35. tibetanško govedo, 36. osebni zaimek, 37« moško ime, 38. tonovski način, 39- učenec, 42. trava druge košnje, 44. dolgorepa papiga,
45. satovje
Navpično s
1. priimek slovenskega filmskega igralca, 2. vrsta cvetice, 3« predlog, 4. površinska mera, 5* predlog,
6. huda bolezen, 7. top, 9. veznik, 10. žensko ime,
12. tukaj, 13. klada za sekanje drv, 15.''vrsta avtomobila, 18. hišna xival, 19. reka v Pomurju, 21. vriskanje, 25. avtomobilska oznaka Kopra, 29. znamka ure,
36. ime učenke 5.a razreda, 31* oslovski glaa, 32. tračnice, 33. površinska mera, 34. plast v zemljski skorji, 36. reka v Prekmurju, 38. darilo, 40. oranje, 41. sol-mizacijski zlog, 42. središče vrtenja, 43. arabski žrebec
Smiljana Brkljač, 5.c razred
VRETENO
n
Pii
rTTi
.fXTTl
ri 11T j
T lili
Tl XX
p I I
Tir
1. 10 črka abecede 2. oseba množine 3. glavno mesto Italije 4. žensko ime 5. moško ime 6. država v Aziji 7. zgoden 8. predlog 9- 1 črka abecede
POSETNICE
[ankazric t
Kaj Je?
[KATI MEl
Kateri Je njen rojstni kraj?
[ŽiNKA~KiGČjET~[
Kateri predmet poučuje ta tovarišica?
NINASOVELS ^
Kateri Je njen najljubši predmet?
fANICA VERAT L1
Kakšen položaj ima v šoli?
R E B U S I
=4?	T§	YYY^	Mr. ^
0 K	k	000	MM M
od 1. do 8. Uroš Plantan, 5-c razred
Simona Zupan, 7.a razred
6.a razred
Irena Zupan,
Ladi Erjavšek, 5.a razred
Marijana Ribič, 7»a
Janka Opalički, 7*a razred	Darja Markič, 6.a razred
Ladi ErjavSek, 5-a razred






















.









■